Dzongla – Gokyo Lakes (4700 m) via Cho La Pass

29.10.

Noč je bila kratka, saj so, kot kaže, Izraelci formirali kvintet. Od petih so štirje smrčali. Eden je bil, kot kaže, pevec, saj je celo noč (dobesedno!) jamral in se sam s sabo pogovarjal. Drugi je bil basist, saj je bilo njegovo smrčanje zelo globoko. Tretji, ravno obratno, kot bi na piščal igral. Četrti? No, on je pa samo smrčal, lahko bi rekli, da na trobento. In teli štirje kerlci se, kot kaže, pripravljajo na koncert, saj je bilo opaziti malo fušanja in se še niso čisto ujeli. No, ampak zjutraj sem se zbudil dokaj svež… Aja… Ne… To je bilo zaradi vlage! Dosti heca. No, nekako sem se zbudil spočit in to je glavno, saj me danes čaka 3,5 ur vzpona čez Cho-La pass (5420m) in potem še isti čas dol.

Za zajtrk sem vzel tibentantski kruh z medom, saj me malo še grlo boli in bo sigurno pomagal. Po zajtrku hitro spakiral in potem gasa grizt v breg. Že takoj od lodga je bil strm hrib (sem si mislil: »Zakaj mi je tega treba ob 6:30?«), a se je po 200 m pot položila in imela sva tempo nosačev (2 nosača pred nama). Jutro je bilo zelo mrzlo in ko sva prišla do ravnine, se je začelo malo kazati sonce in postajalo je topleje. Ravnine je bilo približno 20 min, potem pa se je začel klanec. Pogledam gor in vodič pokaže na desno. Od tukaj mi sploh ni bilo jasno, kako bova prišla tam čez, saj so bile same skale. No, klanec se je začel vedno bolj postavljati pokonci in tudi drugi pohodniki so bili vedno bližje nama. Jaz sem se počutil super, zato je bil tempo kar hud, še hitrejši od nosačev (no, saj sem nosil polovico njihovega bremena, logično potem). Vodič je začel zaostajati (spet vidim, da se slabo počuti), jaz pa zaradi odličnega počutja še bolj pritisnil na »plin«. Potem vzamem telefon, dam Drum&Bass glasbo na zvočnik in začnem prehitevati večje skupine ljudi, vodič pa z vsakim korakom bolj zadaj. Potem sem šel mimo dveh Angležev in njihovega vodiča, ženska je bila navdušena nad izborom glasbe, saj je bila odlična motivacija in pravi ritem. Malo višje od njih se ustavim in oni se tudi ustavijo. Me gleda njihov vodič malo čudno, vpraša me, kje imam vodiča. Mu pokažem na Binayo, 30 m nižje… Začudeno me pogleda in pripomni: »od kdaj turist hodi toliko pred vodičem?« Zmigam z glavo in on se nasmeji. Skupaj počakamo Binaya, se ona dva neki pogovarjata in se njihov vodič nekaj smeji. Sicer ne vem, kaj mu je rekel, a zgledalo je, kot da se dela norca iz njega. Pride Binaya do mene in mi reče, da od sedaj naprej bo on spredaj in sva nadaljevala. No, njegov tempo je bil neprimerno počasnejši in na vsake par korakov sva se mogla ustavljati (spet ga je čisto zdelalo). Potem prideva do tistega dela, za katerega sem prej mislil, da je neprehoden. Ubistvu pa je v steno narejena razpoka in tako smo nekako zlezli skozi. Ko je bila ta razpoka mimo, sva se ustavila in malo poslikala. Naredil sem stojo, mislil sem, da je samo še 50m do vrha prelaza. A me je vodič kar hitro popravil, da naju čaka še kar nekaj poti, vmes je še en ledenik. Mislil sem si, da bo to en majhen ledenik, no po desetih minutah vzpenjanja sem ga zagledal. Mogoče ni tako majhen! Razmišljam kako bova prišla čez, saj derez nisva imela. Pa hitro vidim, da jih v bistvu 80% ljudi nima … No, to bo še zanimivo! Ko prideva do ledu, si mislim: »Let’s start with the party!« Moram rečt, da je bilo zelo zanimivo iti čez, saj so bile nekatere površine čisto gladke, drugače pa je bilo večino ledenika nazobčanega in tako je bilo kar super hodit čez, a si še vedno moral pazit. Proti nama so hodili nosači, vsi minimalno dva nahrtbika na sebi, vsi brez derez (kje je inšpekcija varstva pri delu?). Po ledeniku sva hodila 10-15 min in nato naju je čakala samo še ena stena, visoka 30 m. IN SEM NA VRHU CHO-LA PASS-a (5420m)! Gor sva malo počila, pojedla edino hrano, ki sva jo imela s sabo (jabolko), saj sem bimed oreščkov imel samo še eno vrečko in sem želel prihraniti za Gokyo Ri. To jabolko je bila tudi edina hrana do Thaknag-a (4700 m), kar je današnji cilj.

Zdaj naju je čakalo 200 m spusta po zoprnem melišču (čist drugačen kot pri nas), zato se previdno spustiva, vmes mi parkrat zdrsne, a brez poškodb. Končno prideva do doline (vmes srečava še enega gorskega tekača napravljenega v Salomon oblačila), sledil je krajši vzpon in potem spet malo dol. Tukaj sem bil že pošteno brez energije, saj sem bil zelo lačen (vodič pa tudi) in zato sva se ustavila, da malo počijeva. Pred nama je bil še en vzpon na en hrib (5200 m) in potem samo še na dol do Thanag-a. Komi se primajeva do vrha, spet počijeva in zdaj sledi samo še spust, čista uživancija. Videl pa sem tudi, da je na tej strani prelaza več zelenja, več rek, pa čeprav gre za isto nadmorsko višino kot na drugi strani, kjer je vse pusto. No, midva se spuščava, trebuh mi že pošteno kruli in po 20 min končno prideva do vasi. No, šef agencije mi je pred trekom rekel, da bo ta tura trajala 8-9 ur, vodič včeraj 7 ur. No, midva sva to danes opravila v 4 h in 7 min! Norca! Če prištejem še vse pavze, pa malo pod 5 ur, še vedno top!

V vasi zavijeva v prvi lodge, naročim pečen riž s sirom. Kakšna porcija! Prvič se mi je zgodilo, da nisem mogel vsega pojesti, čeprav sem bil sestradan! Ura je bila 12:20, ko pride vodič do mene in mi reče, da sva za danes zaključila. Za Gokyo sva malo prepozna – saj verjetno ne bo proste sobe. No, malo sem bil žalosten, saj sem mislil, da bom danes jedel pico in Coca Colo, pa bo, kot kaže, treba počakati na jutri. Vodič gre v kuhinjo in pride čez 5 min nazaj, da ni proste sobe in da greva v Gokyo. Malo mi je bilo čudno, saj je prej rekel, da sva prepozna + bilo je še veliko drugih lodgev v vasi. No, nekaj se sekiral nisem, saj je to pomenilo, da bom le dobil pico. Po tabli sva imela 2 uri hoje, no, to bova itak prej. Hitro se napakirava in začneva hodit. Pridruži se nama še en tip, a po 100 m obupa, saj je bil tempo spet hud (to je bila že kar hitra hoja). Tak tempo je vodič držal deset minut, nato pa se je umiril in sva šla malo počasneje. Kar naenkrat prideva do »kanjona«. Stari, to ni bil kanjon, ampak ledenik!

No, tako velikega ledenika še nisem videl, sicer ni bil prekrit z ledom, ampak s kamenjem in skalami. Noro! Bil je tako dolg, da sploh nisi videl ne začetka in ne konca. Vodič mi je povedal, da je to Ngozumpa ledenik. Dolg je 36 km in je najdaljši v Nepalu. Ko gledam ta ledenik, mi reče vodič: »Tukaj dol greva.« Kje za hudiča? Ne vidim poti … Spustila sva se zelo strmo po melišču in tako sva prišla »v ledenik«. Potem zagledam pot, ena gre levo … Vidim drugo pot, ki gre desno. Vprašam vodiča, kako ve, kam? No, on mi prizna, da nima pojma, kje je treba it. Da samo sledi potkam, saj so te poti vsako leto drugače speljane. No, pa sva šla malo levo, malo desno, malo gor in dol. Kasneje se pot izgubi, saj so se začele skale, tako da sva spet malo vijugala. Ljudi itak ni bilo, tako da sva bila prepuščena sama sebi, najbolj važno je, da hodiva proti drugi strani. No, končno pride en nosač proti nama in vodiču pove za pot, tako da sva se potem držala tiste »poti«. Med potjo sva videla manjša jezera, reke. Zanimivo mi je bilo tudi videti ves ta led, ki je bil skrit pod kamenjem in ko je le-ta padal v jezera. Prideva skoraj že na drugo stran, čaka naju samo še izhod iz ledenika, ki je bil spet hud vzpon. Že pošteno zmatran, prideva na vrh ledenika. Malo počijeva in čakal naju je še en vzpon, nato pa samo še spust do Gokyo lakes. Po parih minutah vzpona zagledam Gokyo jezero! Vau! Kakšna barva! Kot bi bil nekje v Dolomitih, edina razlika je nadmorska višina (4750 m). Prva stvar, ki me je zanimala, je bila ta, če se lahko plava notri. Itak, da ne! Še znak sem kasneje videl, saj je ta voda za njih sveta (samo ne vem, zakaj potem cunje perejo v jezeru). Bila pa je še ena tragedija, v kateri so trije otroci utonili, dveh nikoli niso našli. Ko se nagledava, pa gas dol do vasi, poiskat sobo.

V prvem lodgu ni sobe, tudi v drugem in tretjem ne. Malo že živčna, kje bova spala. Potem mi reče vodič, da naj počakam in bo on šel naokoli vprašat. Pride čez 5 min nazaj, ves rdeč. Ga vprašam, kaj je narobe. Rekel je, da je dobil sobo, ampak da stane 800R (povprečno so sobe po 400R). No, meni se ni zdelo drago, kar pa ne velja za vodiča. A druge opcije ni bilo, zato sem dobil sobo in še sam bom spal! Lahko se bom končno naspal! Sva pa danes naredila v enem dnevu turo, ki je bila planirana za 2 dni. Danes je 29.10, s takim tempom smo čez tri dni že v Kathmandu-ju, kar je veliko prezgodaj. Treba bo malo tempo upočasniti … No, tema za drugič…

 Spal bom v Gokyo Lake Side view lodge. Dobim sobo, se hitro razpakiram in odidem v jedilnico, na začudenje samo trije ljudje (par iz Anglije in Avstrijka). Hitro zapademo v debato, slišim da so imeli višinsko in da so zato pred Gokyo Ri obrnili. No, po debati odprem jedilnik. Hitro mi je bilo jasno, zakaj ni ljudi. Tudi cene hrane so oderuške, a meni je bilo vseeno, saj mi je vodič obljubil pico in Coca Colo. Pokličem vodiča, mu rečem za to kombinacijo (stalo je 1180R – 11$) in mi nič ni upal reči, ker sem mu že včeraj povedal, kaj bom jedel v Gokyo – pa nej stane, kar hoče. Končno dobim pico. To je pica? To je pica za 6e?! Joj, kam gre svet! Še omleta je večja kot tale pica. Pojem pico s štirimi ugrizi. Ampak Coca Cola je pa pasala! Sicer se nisem čisto nič najedel, ampak sej bom kmalu šel spat. Sem se pa spravil reševati sudoku. In da se pohvalim, rabil sem 45 min za lahkega! Ja, višina dela svoje (slab izgovor). Okrog 19h sem se pobral v sobo in spat, saj me zjutraj že ob 6h čaka zajtrk, ob 6:30 štartava proti Gokyo Ri (5357 m) in nato dol do Goya, potem pa še trek do Dole (4200m).

Drugače pa komaj čakam Namche Bazar, saj sem že pošteno utrujen in bi se prilegel kakšen dan počitka!


Podatki:

  • Razdalja: 14,17 km
  • Čas: 5:43:25 ur
  • Skupni vzpon: 899m
  • Skupni spust: 961 m
  • Najvišja višina: 5420 m
  • Najnižja višina: 4708 m

Hrana:

  • Zajtrk: Tibentanski kruh z medom + vroča limona (710 Rs)
  • Kosilo: Pečen riž s sirom + ingverjev čaj (720 Rs)
  • Večerja: Vegi pica + Coca Cola (1180 Rs)
  • Skupaj stroški: 2610 Rs ($22,7)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 29th’