Namche Bazar – Everest view hotel (3880 m)

22.10.2018

Budilka danes ob 05:00, saj sva želela ujeti prve sončne žarke, glede na to, da naju je včeraj presenetila megla. No, ker je težko ustat iz tople spalke, so se dremeži nadaljevali do 05:45, ki je bila zadnja priložnost (če želiva kaj videti), da ustaneva. Jaz sem vstal, Jan pa še naprej dremal, zato sem ga mogel zbudit. Zakličem: »Jan! Jan!«, on lepo še naprej spi. Se lepo oblečem, vmes ga še pokličem, ampak brez odziva. Ko sem se oblekel, sem ga imel dosti in ga ruknil, no takrat se je zbudil. Končno je vstal, se oblekel in ob 6h sva bila že zunaj. Brrr! Kako je bilo mrzlo! Še dobro, da sva bila dobro oblečena. Stopiva ven, nikjer nobenega, a dan je bil zelo lep. Vzamem fotoaparat, naredim par slik in se premakneva nižje, kjer opazujeva, kako sonce osvetljuje vrhove. Ko sva se poslikala, se vrneva v hotel, spakirava samo majhen nahrbtnik. Danes je namreč aklimatizacijski dan, kar pomeni, da se bomo malo dvignili in potem spustili nazaj na začetno višino. To je odlična tehnika, da se privadiš na nadmorsko višino. Izvedela sva tudi, da se bova mogla (zaradi gužve) izseliti iz sobe in iti eno nadstropje višje. Zajtrk je bil planiran ob 07:30. Ponavadi naju je vodič že čakal dol, prinesel čaj in hrano. No, danes ga še ni bilo. Tudi deset minut kasneje, ne duha in ne sluha o njem. Malo sva bila že nejevoljna, ampak se je primajal malo pred 8h, ves zaliman. Zajtrk se je zamaknil in posledično smo začeli kasneje hodit. Malo naju je bilo strah, da bo Everest spet v megli, kakor je navadno v popoldanskih urah. A bilo je sonce! Namche je res lepo mesto! Obdan na severu s hribom, jugu z dolino in vzhodno in zahodno pa z gorami. Lahko bi rekli #namchejeraj.

Cilj današnjega aklimatizacijskega dneva je bil Everest view hostel na 3880m. Najprej smo štartali iz hotela proti muzeju Sagamartha Nation Park. Tukaj smo zagledali tudi prvič Everest v živo (brez megle). Čeprav je bil zelo daleč, a se je videla špica + izstopal je tudi Ama Dablam (6812m). Zraven muzeja je bil postavljen tudi kip prvi šerpi, ki je osvojil Everest, Tenzig Norgay. Ko smo zunaj poslikali, smo šli pogledati v muzej. V muzeju smo našli vse, kar je potrebno vedeti o temu parku.

Nato smo se odpravili proti našemu prvotnemu cilju, Everest hotel View-u (3880 m). Iz muzeja smo se malo spustili in nato strmo dvigali. Napredovali smo zelo lepo, moj povprečni pulz je bil 90 bpm (kar je za višino 3600m super). Po približno 45 min vzpenjanja in prehitevanja drugih smo prišli do druge točke, od koder smo videli Everest. Tukaj je bilo še lepše, čista pravljica. Od tukaj se je videlo (Nuptse (7861 m), Everest (8848 m), Lhotse (8516 m) in Ama Dablam (6814 m)). Seveda sem doma obljubil kolegici eno stojo in ker me je strah, da ne bom imel moči na base kampu, sem jo rajši naredil tukaj. Od te točke nas je potem čakala še 20 min dolga pot do hotela, ki je zelo lep, a tudi zelo drag. Za eno majhno in srednjo skodelico čaja smo plačali 1120 R (10 $). Kar drago! Ampak je bil zato razgled najlepši. Ker je bila ura že 11.30, smo se spustili na drugo stran v dolino, kjer smo v Khumjung-u (3780 m) tudi jedli. Za kosilo sem si naročil nudle z jajci in ingverjev čaj. Kosilo je bilo zelo okusno, zaenkrat najboljša hrana na treku! Iz Garden Lodga (kjer smo jedli kosilo) smo se odpravili do šole – Hillary school, kjer smo se lahko na lastne oči prepričali, kakšne šole imajo v hribovitem svetu. Šola deluje tudi s pomočjo prostovoljnih prispevkov in čeprav sva Gorenca, sva dala kakšen rupij ali dva. Ko smo se sprehajali po igrišču, smo srečali dva prikupna otroka. Najprej smo si metali frizbi (počen CD). Rečem lahko, da se znajo bolj zabavati, kakor mi. Na koncu smo naredili še eno sliko, po mojem mnenju ena izmed najlepših slik na treku!

Pot nas je nato vodila skozi vas in spet v hrib. Ga ni bilo danes že dovolj? No, sicer je bilo hriba samo 20 min, vmes smo (po pričevanju vodiča) videli rdečo pando. Želel sem ga slikati, pa imam premajhen zoom na fotoaratu. Ko je zmanjkalo hriba, smo zagledali tempelj (na vrhu Khumjung La – prelaz). Po templju pa je sledil samo še spust do starega letališča (Syangboche letališče 3748 m). Letališče je bilo neprimerljivo daljše kot tisti v Lukli, a je imel dva problema. Prvi problem je ta, da je letališče zelo visoko in prileteti iz Kathmanduja (1400m) sem gor direktno, je pomenilo še večjo obremenitev za naš organizem. Drugi problem pa je, da bi se turisti pripeljali direktno gor in bi to pomenilo, da bi nižje od letališča vse vasi imele neprimerljivo manj obiska kot sedaj (ni računice). Od letališča je sledil spust 20 min in zagledali smo Namche v vsej svoji lepoti! Tam smo naredili par slik in potem še 15 min hoje navzdol do samega mesta in naprej do hotela. Tam naju je čakalo presenečenje.

Kot sem že prej napisal, nama je vodič rekel, da se bova mogla preseliti v višje nadstropje. Nisva pa vedela, da naju bo preselil v sobo, kjer so spali vodiči! Soba je bila zelo majhna, brez oken, dve majhni postelji. Imela je pa nekaj, kar druge sobe v spodnjem nadstropju niso imele – BREZPLAČNO ELEKTRIKO! No pa pozabil sem povedati, da je bila streha tudi bolj boga (upam, da ne bo deževalo). Ampak načeloma naju soba ni motila, saj sva bila pripravljena na vse. To, da je bila pa elektrika, je bila pa odlična novica, zato sva hitro dala filat vse, kar sva imela (še dobro, da nisva kakšnega izpada naredila). Jaz sem se tukaj tudi prvič stuširal na treku. No, ubistvu je tuširanje v narekovajih, saj sem splaknil samo na hitro zgornji del, ostalo pa z robčki (voda je bila res zelo mrzla). No v ta namen sem tudi prvič zamenjal majico in gate (hudo, a?). Saj imam s sabo samo 4 majice in gate + cunje se ne sušijo, tako da neke druge alternative nimaš. Ja vem, na treku bom pacek! A če bi se želel delati finega, bi šel nekam v hotel All inclusive v Egipt in se tam tuširal 3x na dan. Ta dan sem tudi probal oprati majico, no voda je bila blizu ledišča. Majico sem dal sušit (do jutra se ni posušila).

Sledil je počitek in ob 17h naročiva večerjo. Danes je bil na meniju spet riž z jajcem, večerja je bila ob 18:30. Po večerji sva se malo slabše počutila, mene je malo kuhalo (verjetno zaradi mrzle vode), Jana pa glava bolela, zato sva šla kar v posteljo. Ampak nisva šla spat, spet sva zganjala norčije in ob 22h zaspala, spal sem odlično!

Podatki:

  • Razdalja: 7,86 km
  • Čas: 3:20:56 ur
  • Skupni vzpon: 583 m
  • Skupni spust: 581 m
  • Najvišja višina: 3889 m
  • Najnižja višina: 3442 m

Hrana:

  • Zajtrk: Palačinke z banano + ingverjev čaj (400Rs)
  • Kosilo: Nudli z jajcem + ingverjev čaj (750 Rs)
  • Večerja: Riž z jajcem + ingverjev čaj z medom (650 Rs)
  • Skupaj stroški: 1800 Rs (15,6$)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 22nd’

Phakding – Namche Bazar (3340 m)

21.10.2018

 

Budilka ob 06:40, noč hladna, saj okna ne tesnijo (tako da super piha čez), aja, pa kurijo tudi ne. Ob sedmih zajtrk, saj sva že včeraj po večerji naročila za danes. Jedel pa sem omleto in toast. Po zajtrku smo takoj štartali, sva pa najina velikega nahrbtnika pustila v sobi, tako da ju je nosač lahko pobral in nesel. Iz Phakdinga smo hodili proti dolini Dudh Kosi, kjer smo se večinoma samo spuščali. Pot je bila lepo tlakovana, a je bila gužva. Ker smo bili hitri, smo prehitevali vse te Korejce (ki si kar vzamejo čas in prostor na poti), tudi Branka in Herman sta bila »žrtvi« naše hitrosti in kasneje še največje presenečenje, srečali smo Vikija Grošlja (samo on se je že vračal nazaj). Ubistvu sem bil tako presenečen, da sem mu pozabil reči za eno skupno sliko, no, pa saj ga bom videl pri Alpini. Med potjo smo tudi uživali razglede na Black Hill (gora, ki ubistvu zaradi njene nizke višine, »samo« 4000m, sploh nima imena in je poimenovanje, ki velja za več podobnih gora). Prečkali smo tudi dva mostova, eden izmed njih je bil Hillary bridge, sicer v spremstvu mul, saj jih je na poti ogromno (najlažji in najcenejši transport robe za lodge). Malo čez nadmorsko višino 2800 m smo prišli do postojanke, kjer je potrebno kupiti dovoljenje za vstop v Sagarmanta National Park. Ker je bila tukaj taka velika gužva in majhna hitrost uradnikov, smo na vrsto čakali 90 min. Ko smo dobili karte, smo lahko vstopili v park, ki vodi do Namche-ja. Po vstopu je sledil kratek spust (50m), kjer smo prišli do mostu. Hop čez most in zagledali smo vas Jorsalle na 2805m, tukaj smo jedli »Pri lačnem Yaku«.

Ko smo se napokali, nas je čakala pot naprej proti Namche. Hodili smo po dolini Dudh Kosi, večinoma malo gor in potem malo dol. Nato pa je sledil najdaljši predel današnje ture. Najprej smo šli čez viseči most in se naprej vzpenjali proti še enemu mostu, Hillary bridge, malo pod 3000 m nadmorske višine. Pred mostom se je teren sunkovito dvignil in nam prav lepo nabil pulz in pred nami zagledamo most. Lahko samo rečem kapo dol tistemu, ki ga je postavil! Seveda je bilo potrebno narediti 100 slik, saj je bil zelo lepo okrašen s »prayer flags«. Po mostu smo hodili zelo počasi (zaradi fotografiranja) in na polovici zagledamo celo čredo mix osla in yaka (nimam pojma, kako se jim pravilno reče). To je pomenilo samo eno stvar – moramo obrnit in nazaj na začetek mostu. Ko se je most spraznil živali, smo lahko nadaljevali pot. Ker je veter konkretno pihal, nas je kar zibalo. No, deset minut po mostu pa smo dosegli nadmorsko višino 3000m (bravo Janu, saj je prvič dosegel 3000m peš).

Pot se je nato še strmo vzpenjala in tako smo prišli do Everest view point (tukaj bi lahko prvič videli Everest), ampak je bila taka megla v gorah, da se ni nič videlo. Bilo pa je nekaj novega zame, na taki višini namreč še nisem bil na WC-ju (ne bom opisoval, kaj sem počel, ampak je bil pa zanimiv toalet). Tam sva se tudi odločila, da v najine bidone natočiva vodo iz pipe, saj sva imela s sabo slamice s filtrom, tako da sva jih mogla sprobat. Potem pa spet v klanec in tako smo po 25ih minutah prišli do 3285 metrov. To je pomenilo, da sem zdaj pa še jaz presegel svojo najvišjo nadmorsko višino. Seveda, nujno sliko! Deset minut po slikanju pa je sledil še en check point. No, tudi tukaj je bila gneča, a se je vodič znašel. Že prej je poklical nosača, da je priletel iz Namcheja (10 min stran) in tako on počakal namesto nas v koloni, mi smo pa lahko nadaljevali. Sledil je še 10 minutni vzpon in tako zagledamo Namche Bazar (3440m).

Vodič je rekel, da se je marsikdo zjokal, ko je zagledal to mesto in zadaj vse vrhove. No, najini solzi nista pritekli zaradi razgleda, ampak zaradi megle. No, na koncu sploh ni bil važen razgled, bilo je važno, da smo prišli na 3440m. Sledil je kratek ogled mesta in vzpenjanje do našega hotela, Comfort Inn. Hitro sva nesla nahrbtnike gor in odšla malo raziskovat. Namche je največje mesto v tem parku in je nekakšno upravno mesto, saj ima vse, kar se pričakuje od mesta (no, mogoče glih bencinske ni imel). Malo sva si ogledovala trgovine, Jan je kupil kapo, vmes videla majhnega spidermana s puško in na koncu je sledil še čaj v eni od kavarn. Lepo naročiva ingverjev čaj (200R/čaj) in se usedeva za mizo z razgledom. No, nisva imela samo razgleda, zraven je bil tudi pes z garjami, ki se je malo preveč drgnil v naju. No, upam, da ne dobim garij (se popraskam po roki). Malo pred 17h sva hitro odhitela proti hotelu, saj sva bila zmenjena z vodičem, da naročiva večerjo (vsak dan ob 17h se je naročevala večerja). Jaz sem vzel riž z jajcem, Jan pa ocvrte Momo-te. Večerja je bila planirana  ob 18h, a je bila zaradi prevelike gneče premaknjena na 18:30. Po večerji sva spet odšla v mesto in se ustavila v lokalu Irish bar. Prinese natakar meni, zagledam tam pivo. Hm, kaj pa če bi probal pivo? Namreč, tako visoko nikoli nisem pil alkohola. Naročim Nepal ice – 5% (600R), Jan pa juho. Pivo je bilo presenetljivo dobro. Sem bil že vesel, da se me ni prijelo, a ko sva prišla do stopnic, se je žurka začela. Kar naenkrat se mi je na polno začelo vrteti. Zanimiv filing biti pijan na 3440m. Ubistvu sem samo še zobe umil in nato padel v posteljo. Lahko noč!

Podatki:

  • Razdalja: 14,78 km
  • Čas: 4:26:43 ur
  • Skupni vzpon: 1058 m
  • Skupni spust: 289 m
  • Najvišja višina: 2641 m
  • Najnižja višina: 3469 m

Hrana:

  • Zajtrk: Chapati (toast) z omleto + ingverjev čaj (600 R)
  • Kosilo: Dal Bhat (piščanec) + Coca Cola (1000 R)
  • Večerja: Riž z jajcem + ingverjev čaj (600)
  • Skupaj stroški: 2200 R (19,1$)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 21st’

 

Letališče Lukla – Phakding (2610 m)

20.10.2018

 

Budilka zvoni ob 06:00 (prezgodaj je!). Hitro ustaneva, spakirava še zadnje stvari in ob 06:30 že pred hostlom, pripravljena na odhod. Tam naju je že čakal vodič in skupaj smo šli do letališča. Bili smo zelo prezgodnji, saj je bil naš let načrtovan ob 08:30 in ko smo prišli do stojnice, kjer se da kupiti karto, so nam povedali, da ima let zamudo. Dve uri smo čakali na oddajo prtljage, nato pa še enkrat čez rentgen. No, tukaj se je malo zapletlo. Jan je v ročni prtljagi pozabil nož (švicarja), a je vodič hitro reagiral in se zmenil, da ga je pospravil k sebi v nahrbtnik. Potem smo lahko nadaljevali v čakalnico. Tam sem zaspal in vodič naju čez eno uro zbudi, da nas čaka letalo. Hitro na letališki avtobus, ki nas je odpeljal do letala.

Let je trajal 30 min. Rečem lahko samo vau! Čist drug svet! Po približno 20ih min letenja se nam je na levo odprla Himalaja (videla sva bolj slabo, ker sva sedela na desni strani) in kmalu zatem prišli oblaki, kar je povzročilo, da nas je malo premetavalo. A kljub temu je bil pristanek super, sploh nisem dojel, kdaj smo pristali. Čeprav so mi drugi govorili, kako je grozno… No, meni je bilo prav super! Ko smo pristali, sva prevzela prtljago (nujno moraš spraviti listek, ki ti ga dajo v KTM, drugače ne dobiš nahrbtnika) in se odpravila na zaslužen zajtrk (ob 12h!). Najbolj so mi pasala jajca na oko, zato sem tista dva boga jajca snedel v trenutku. Po okrepčilu nas je čakala 3 urna pot do najine prve postojanke Phakding (2610m). Pot je bila večinoma samo na dol, zato se nisva nekaj pretirano namatrala (plus bila je tlakovana). Ker smo bili hitri, smo prehiteli tudi kar nekaj ljudi, edino nosači so nam spretno spolzeli naprej). Vmes smo se tudi ustavili na kosilu v Sherpa’s view point, kjer sva jedla pizzo! Zakaj pizzo? Želela sva zaužiti malo več kalorij in si narediti podlago pred prihajajočimi napori. Od kosila je bilo potem hoje še 30 min do našega lodga. Tam sva hitro pospravila najine nahrbtnike in se odpravila raziskovati mesto. Ko sva se vračala, sva ob poti srečala Branko in Hermana, ki sta naju povabila na pijačo. Nato je sledila večerja, jedel sem Dal Bhat s piščancem (tukaj še ni problema z mesom). Po končani večerji je sledilo druženje in potem odhod v sobe, kjer sva se še nekaj časa malo smejala in ob 21h sva že spala. Jutri sledi malo daljši pohod do Namche Bazar (3440m).

Podatki:

  • Razdalja: 9,41 km
  • Čas: 2:33:29 ur
  • Skupni vzpon: 252 m
  • Skupni spust: 442 m
  • Najvišja višina: 2851 m
  • Najnižja višina: 2571 m

Hrana:

  • Zajtrk: 2 jajca + čaj (400 R)
  • Kosilo: Pizza + čaj (570 R)
  • Večerja: Dal Bhat + čaj (600 R)
  • Skupaj stroški: 1570 R (13,6$)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Afternoon Oct 20th’

Dan D (18.10.2018 in 19.10.2018)

 

Napočil je čas, ko sva se z Janom morala odpraviti v Himalajo. Ok… To se je zdaj prebralo, kot da nama je bilo težko! A ravno nasprotno! Zadnje dneve pred odhodom je bilo polno nekega letanja po trgovinah in nakupovanja še zadnjih stvari, ki sva jih potrebovala. Zakaj bi nakupila vse stvari teden, dva tedna prej, če lahko na zadnji dan?

V ponedeljek sem skočil še v Decahtlon in vzel zadnje tople stvari, ki sem jih potreboval. Nato pa v sredo še po sončno kremo v Kranj, ker je drugje nisem dobil. V sredo sem tudi začel pakirat (ja, spet zadnji dan) in ko sem vse spravil notri, je sledilo tehtanje. Za let iz Kathmanduja v Luklo je maks. dovoljena teža 10 kg. No, pri meni je tehnica pokazala 14,8 kg. No, tukaj nastane problem, kam s 4,8 kg? Ja nič.. Sedem majic ne rabim… Dam dve stran. Dveh jopic tudi ne, dam še to stran. Pol zdravil zmečem stran in 10 paketov Bimed dobrot (ja, na žalost!). Spet sledi tehtanje in sedaj mi je pokazalo 13,2 kg. Še vedno preveč, ampak tuhtam.. kaj stran? Preveč za danes! Bom že jutri!

 

No, v četrtek (18.10.2018) mi je budilka zvonila ob 05:30, saj me je čakalo pakiranje. Bolj kot sem razmišljal, kaj lahko dam stran, slabše je bilo. Nato pride oče in mi prinese drugo spalko, s tem sem prihranil mogoče 150g. Še vedno 3 kg preveč.. Jah nič… Kar bo, bo… Pustim in se bom že potem v Lukli ukvarjal s tem.

Ob 11:05 me pobere Jan in ga skupaj mahneva proti Kranju, kjer naju je čakal njegov oče, da naju je odpeljal v Zagreb. Pot ni bila nič posebna, bili smo zelo hitri (3 ure pred vzletom). Prva stvar, ki sva jo naredila pred letališčem, je bilo potrebno preliti šnopc iz steklenice v plastenki (samo za zdravstvene namene). Nato naredila še sliko z nahrbtniki in že sva sedela na udobni letališki klopci.

Čez nekaj minut pride mimo malce starejši par, Branka in Herman. Se usedeta zraven in začnemo debatirati. Nato ugotovimo, da imamo isto destinacijo, isti cilj trek (edino ruta malo obrnjena). No, s pogovorom nadaljujemo do vzleta letala in še naključje je poskrbelo, da smo sedeli eden za drugim. Let je bil miren, sicer je bila v Zagrebu megla, a smo jo hitro preleteli. V Doho smo prispeli v 5ih urah in 30 min, kar je pomenilo, da je bila takrat tam ura polnoč.

Dan 19.10.2018

Seveda sva do leta naprej proti Kathmanduju imela še 3 ure, zato sva postala lačna. Našla sva burrito za 11$ (ja, letališče ni poceni). Tako sva lažje počakala do vzleta, let je bil miren, pa tudi večino sva ga prespala. Ko pa sva prišla iz letala ven, pa so se začele komedije.

Najprej sva porabila skoraj eno uro za nakup vize (40$), saj so cepljeni proti hitrosti. Ko sva končno dobila vizo in dobila štempelj, je bilo potrebno iti po prtljago. No, tukaj pa je potem začel malo naraščati pulz, saj najine prtljage kar ni bilo. V mislih sem imel scenarij iz Srednje Amerike, ko sem ostal brez prtljage. S tem, da me je tukaj še čakal vzpon na 5545m in sem nujno potreboval topla oblačila. No, po zvočniku naznani, da prihajajo zadnji kovčki in tam čisto pri koncu zagledava najine! Kakšna odrešitev! Hitro pograbiva ruzake in se odpraviva proti izhodu (Herman in Branka sta bila pa še kar brez prtljage, a je na koncu potem prišla), saj naju že dolgo časa čaka vodič, Binaya. Na hitro se predstavi, bil je slabe volje (verjetno zato, k naju je čakal 90 min!) in se popokamo v avto (kot zanimivost – volan je na desni strani). Šofer zaštarta avto in že drvimo proti hostlu, Alobar 1000 – nočitev 400 Rupijev (3,03e). Tam narediva check in, pokažejo nama sobe in se takoj odpraviva proti centru, ki ga raziskujeva 2 uri.

Kakšen se mi zdi Kathmandu? Poln prahu zaradi cest in avtomobilov. Poln kaosa z električno napeljavo in tudi semaforjev nisem videl. Po sprehodu je sledila počitev »na strehi« (beri: prostor za počitek) v hostlu. Okrog 18h naju je vodič pobral in skupaj smo šli na večerjo. Večerja je bila top, saj smo jedli tradicionalno indijsko jed s piščancem (Dal Bhat). Po večerji smo se odpravili proti hostlu, kjer sem tudi »predal« svoj dron (na treku ga je namreč prepovedano uporabljati, tako da sem ga spravil pri vodiču doma) in ob 21.30h zaradi vse utrujenosti zaspala.

[ngg src=”galleries” ids=”1″ display=”basic_imagebrowser”]

Prvi dan v Nepalu je za nama… Kaj lahko pričakujeva naprej?