Kliče mene Franci v četrtek:« Gapi, sobota Triglav?« Ufff… Ta mesec sem bil že dvakrat, nazadnje dva tedna nazaj… Potem malo pomislim… 29ga smo… To pride na vsake štiri leta! Hitro pokličem nazaj in povem, da sem za. Edino malo so me skrbele razmere, saj je v sredo zapadlo 40 cm snega, res pa je, da je bil naslednje dni kar močan veter… Bomo videli…

 

V petek se prikobacam domov šele ob 22:30, hitro spakiram in gasa spat ob 23h. No budilka zvoni ob 00:03… Amm? Eno uro spanca… No boljše kot nič! S Francijem se dobiva ob 00:40 v Lescah. Napoved je bila bolj boga – oblačno in vetrovno. Ko se peljeva proti Krmi vidiva na nebu kar nekaj oblakov… Kot kaže bo bolj švoh sončni vzhod… No sam da se gre!

Zapustiva asfalt in se odpeljeva proti Lesi. Cesta v Krmo je normalno prevozna, čeprav je cesta malo zasnežena… Ampak ni panike! Pri avtu razmišljava ali bi vzela krplje… Dodatna teža… Jaz nenaspan… Maaa… Vzameva! Rajši nesem, kakor da gazim pol poti! Ob 01:45 štartava izpred parkirišča. Pot je že takoj zasnežena, a NI ledena! Lepo napredujeva… Kar nekaj snega je tukaj nametalo! Zagledava eno špuro turašev. Se pravi je tisti drugi avto na parkirišču od nekoga, ki je že pred nama štartal. Sled se lepo vidi, zraven pa so bile tudi ene stopinje, ampak že malo zakrite. Hitro napredujeva, vmes debata… Pot z vsakim višinskim metrom bolj zasnežena. Snega je dovolj, da je prekril lepo tisti led, ki je bil 2 tedna nazaj v spodnjem delu. Malo pod Prgarico pa se nama začne kar fejst ugrezati. Ja nič… Krplje gor! Tudi veter je lepo vlekel po dolini Krme… Super….

 

Krplje na noge, hitro en gel in gasa »grizt« v breg! S Francijem se malo izmenjujeva, saj se je kar lepo udiralo. Špura od turnih smuči se je malo videla, stopinj pa ni bilo več… Zato slediva turnim. Na Prgarici kar hitra pavza… Nekaj na hitro pojeva in gasa proti Kalvariji. Od Prgarice do sedla se je udiralo konkretno! Gaz sva potegnila, tako kot more bit – zimska varianta! Kar nekaj energije porabiva, da prideva do sedla in od tam do vstopa v Kalvarijo pa čisto pomrznjeno! Dereze?? Nee! Greva s krplji, saj ne veva kaj bo naprej… No Kalvarija… Je res Kalvarija! Nepredelan sneg, udiralo skoraj do kolen, kljub krpljem. Vmes potem malo trdega snega… Fajn mix! Energije gre kar veliko… Pizdim se… Telo je utrujeno malo… Franci prevzame pobudo… Energije mi zmanjkuje… Treba pojest še en gel, ni druge! Prtegnem gel… Baam! Ko sova! Zbujen! Gasa naprej proti vrhu Snežne konte. Malo preveč sva šla v desno, zato sva mogla prečit po kar lepo trdem snegu in to s krplji! Fantazija! Kaj bo še danes?! Prečenja konec in sledi še zadnjih 150 m višincev do Triglavske koče. Gel je popustil… Jaz pa v poden dol z energijo… Konec je… Komaj sem se privlekel do koče, čeprav od konte naprej je bil sneg lepo spihan in je bil dovolj trd.

Foto 1: Nebo se lepo barva!

 

Na Kredarici piha s sunki do 122 km/h. Super! Hitro se pospraviva v kočo. Nekaj je treba dati pod zob! Ura je šest. Se pravi štiri ure ugrezanja, da sva prišla do Kredarice. Nekaj se tudi oblaki delajo v smeri vzhoda, a se nebo lepo začne barvati! Kakšne barve! Zunaj -3°C, veter še vedno okrog 100 km/h. Kaj sedaj? Greva dol? Priznam, ni mi bilo iti za dol… Ni mi bilo pa izzivat v 100 km/h vetra. Okrog osmih se veter malo umiri, pade na okrog 60 km/h. S Francijem se odločiva, da greva vsaj do prečke pogledat, če sva že tukaj. Hitro se oblečeva, nahrbtnike pustiva v koči in gasa! Sedaj sem bil ko nov, sendviči so mi dali energijo! Prideva do vstopa v »steno«. Veter pojenja! Opaa! Gasa! Hitro do prečke… Prečka napihana malo… Ni panike, jo očistiva. Greva naprej. Do Malega Triglava vmes par metrov napihanega snega, drugače pa kar lepo spihano vse… Malo pod Malim Triglavom imaš kakšnih 15 m čistega ledu – previdno! Prideva na Mali Triglav… No tukaj začne malo pihati… Ampak ni sile! Greben je lepo prehoden, kakšen sunek vetra naju prisili v počep. Od grebena naprej pa se začne veselica! Napihan sneg v špico! Kaj takega še nisem videl… Franci gleda, kako bi to prišla čez. No najlažje kar po vrhu špice – bova zajahala Triglav! Sneg je v špici super – lepo predelan, tako da se cepini lepo zapikajo notri. Premagava tistih napetih 15 m špice… Pulz je bil malo povečan, saj nama je še veter malo ponagajal + delala sva gaz. Po 15 m prideva do zajle. Sicer, tukaj je še vedno špica… Ampak sva se preselila na levo stran in hodila ob zajli. Veliko lažje! Do vrha drugih posebnosti ni bilo… Sneg je res lepo predelan! Kmalu zagledam Aljažev stolp. Bravo Franci! Objem! Dobr sva ga pocufala, ajga! Treba je samo še varno priti dol!  Letošnji moj peti Triglav, prvi na 29ga februarja! Nekaj fotk… Vreme na vrhu: Sončno, razgledi fenomenalni… Veter – minimalen. Ampak se to kar hitro spremeni! Veter začne kar fajn vlečt! Čas za odhod!

 

Foto 2: Špica

 

Pograbiva cepine in se zapodiva proti Kredarici. Že kar hitro naju ujame veter, kar je pomenilo, da sva morala hoditi bolj sklonjeno. Hitro premagujeva višnce, prideva do špice. Stopi so super! Ritemsko dol… Veter začne »prbijat«! Ledeni delci mi tolčejo po obrazu… Faaak! Podkapa mi je zlezla dol, zato sem imel cel obraz odkrit… Veter piha… Ledeni delci se zaletavajo vame… Jaz se z obema cepinoma zabijem v špico… Veter poneha… GASA! Hop, hop! Ni časa! Čez petnajst sekund spet sunki vetra. STOP! Zabijem se spet… Počakam… Kolnem, ker se ledeni delci še vedno zaletavajo vame. Poneha… Spet gasa! Prideva na greben. Na grebenu piha ko pri norcih! Po mojem občutku okrog 70 km/h (sem doživel tudi že več). Zato se po grebenu za ziher premikava kar po vseh štirih… Nikoli ne veš kdaj te bo kakšen močan sunek presenetil… Adrenalin špila… Odlično! Treba ga je malo začutit! Na Malem Triglavu pa preneha pihati in do Kredarice lepo v miru, brez kakšnih adrenalinskih vložkov zborbava! Sneg še vedno odličen, čeprav se je na čase pokazalo sonce in je bilo kar toplo. Na Kredarici ni bilo gneče – 3je pohodniki, a noben ne bo šel proti vrhu. Ena malo daljša pavza, tudi veter se okrepi. Kmalu zagledava Polono. Malo debate, treba nujno nazdravit in počasi se s Francijem odpraviva v dolino. Krpljev za dol ne bova uporabila, sva pa imele dereze na sebi. No kar hitro sva ugotovila, da to ne bo šlo, saj se je udiralo do kolen! Katastrofa! Plus tega v Kalvariji divja kar konkreten veter. Dereze dava dol in se po mehkem snegu spustiva do Prgarice – vmes tudi malo po riti, da šparava kolena. Od Prgarice dol se še vedno udira, dokler ne prideva do Polja… Od tam naprej pa potem lepo dol po lepo zgaženi potki do avtomobila. Ko sva se spuščala, se je kar nekaj turnih smučarjev vzpenjalo proti Kredarici.

 

Skratka, en super dan končan! S krplji sva prihranila ponoči kar nekaj energije, čeprav se je še vedno udiralo. Ogromno snega je napihalo iz vrhov po dolini Krme. Višje je zato potem spihan sneg in se ponekod še vidi stara špura. Pot na Triglav je sedaj zaradi napihane špice malo bolj zahtevna, ampak je sneg dober… Zato tudi nisva imela nekaj problemov – razen zaradi vetra! Napoved za naslednje dni pa je: SNEG! Zato bo verjetno potrebno spet delati gaz, ko se razmere umirijo.

 

Galerija:

Pot:

 

Začeli smo igro: »Skrij pred drugimi kam greš v hribe!« Bohnedej povedat drugim kateri hrib greš osvajat. Moram priznat, super igra! Sicer (bo) povzroča(la) napetosti med drugimi… Ampak po drugi strani na ta način se doseže, da nas ne gre 6 »plezat« v eno grapo. Triglav prejšnji teden je bil na tak način splaniran… Je bilo kar nekaj slabe volje… Jebi ga… Mir je pa bil. No za tale vikend nič drugače. Tajni sestanek s Francijem že v torek za napad na Veliki Oltar. Samo še sobota ali nedelja je bilo vprašanje. Po spletu okoliščin sva se odločila za soboto, pa tudi v soboto je pustna sobota… Bo treba spet nekaj ušpičit. Lani sva šla na Vrtačo, letos pa bolj resen projekt – Veliki Oltar (zato tudi manj heca z maskami). Če hočeva, da druge peče, ne bova govorila naokrog. In tako je tudi bilo… Tišina… Peklo* pa tudi verjamem, da nekatere bo! Kar je prav! Gremo na temo…

*Peklo = zelo huda oblika foušije, ki jo opažam pri nekaterih

Veliki Oltar… Želja od lani… Nekako se nama je z Rokom izmuznil tudi letos (par tednov nazaj), bo tretjič uspešno? Malo živčnosti pred spanjem… Ampak strahospoštovanje je kul! Veliki Oltar je visok 2621 m, na njega ne vodi nobena označena pot in se ga “označujejo” kot brezpotje. Odlično! Počasi odkrivam ta brezpotja tudi pozimi.

 

No ob 0323 se dobiva s Francijem, se zapeljeva v Vrata. Cesta je normalno prevozna. Pred oznako ceste za 10km parkirava in se odpraviva proti bivaku II. Pri bivaku sem bil lani 2x, pot sem približno poznal, v pomoč sva imela mojo uro in pa navaden zemljevid (sicer ne vem točno za kaj). Že takoj naju je šok… Spodaj vse podrto… Kam pa sedaj? Nekaj časa plezava čez drevje… Dosti je tega.. Prižgem ruto na uri. Hop! Sva 200m iz poti… Kar sekava in višje prideva na »pot«. Tukaj ne duha in ne sluha o snegu. Hitro napredujeva… Vmes malo mimo možicev, malo sekava po grapah… Skratka žur! Prideva na 1600 metrov, kjer se čisto malo začne sneg… Stopinje v snegu so bile, zraven pa melišče kopno. Sigurno ne greva po melišču! Kar direktno po flikah snega, ki naju pripelje na okrog 1900 metrov. Tukaj je čist drug svet! Snega kar ga hočeš! Stopinje so bile narejene, sneg ni bil pomrznjen, zato sva nadaljevala kar brez derez. Prideva na sedlo na okrog 2000 metrih. Bivak že višje vidim. Od tukaj naprej je bil sneg malo pomrznjen, zato dereze na gojzarje. Slediva gazi. V manj kot dveh urah (od parkirišča) zagledava Bivak II na Jezerih (2118 m). Odprem vrata in zagledam dva Čeha notri. Ups! Zbudil sem ju… Hitro vstaneta in naju »povabita« v bivak. V bivaku je prijetnih 6°C, zunaj lep minus! Kmalu se tudi pokaže sonce… Lepa zarja je bila! Takoj po vzhodu pa zagledava še 4 iz AO Radovljice, se odpravljajo na Oltar in potem na Rokav. Super! Bova šla lepo za njimi!

Foto 1: Bivak II na Jezerih (2118 m)

 

Kar hitro se okrepčava, dereze spet gor in gasa proti Oltarju. Sonce lepo greje, sneg je na nekaterih mestih mehak, drugje trd. Hitro pridemo proti izraziti grapi. Zagrizeva v klanec. Kar hitro zmanjka snega, zato se drza po skalah. No končno je konec veleslaloma med skalami in prideva na sneg, kjer je treba prečit na grebenu. No hitro spet zmanjka snega, zato je prečenje malo sitno. Sedlo Grlo je pred nama. Sledi še zadnja (huda) strmina. Snega je tukaj zelo veliko, je pa čist mehak. Kar se da hitro napredujeva, alpinisti so malo pred nama. Ko prideva na eno majhno sedlce, je treba zaviti levo… No tukaj se začne zabava… Po strmini gor, nakar prideva na greben… Uff! Lepoo! Malo me je presenetil! Greben napihan, ampak trd sneg. Nekaj korakov… Zmanjka snega, zato se spustiva malo po skalah… Sledi še malo pikanja navzgor in Veliki Oltar (2621 m) je osvojen!

Foto 2: Francka in čarovnica iščeta fanta na vrhu Oltarja. Jima je uspelo?

 

AO se odpravi naprej po grebenu proti Rokavu, midva pa uživava še na vrhu. Malo začne pihati. Imava tudi s sabo pustne maske, saj je pustna sobota! Malo heca more bit! Nekaj fotk, potem pa počasi dol. Greva po isti dol? Franci predlaga, da bi se abzajlala in ubrala drugo grapo, kot za vzpon… Štant je narejen… Pa greva notri v grapo in potem lepo prečiva v levo na pot vzpona. No… Ni bilo čist tako…

Imela sva s sabo 30m štrika, na pol in se spustiva po štriku. Najprej Franci, nato še jaz. Vrv je bila ravno prav dolga, da sva »preskočila« tisti skalni skok. Štrik si Franci ovije okrog sebe, mogoče ga bova še potrebovala. No od tukaj naprej sva šla naravnost dol… Ciljala sva sedlo Grlo…. Ciljala ja… Spuščava se… Spuščava… Sneg mehak… Sneg čist trd… Spet mehak… Skratka en hud remix! Cokle se nabirajo na polno… Popizdil bom! Se spustiva za 50 višincev… Pa gre 100 višincev… Hmm… Malo predolgo se spuščava naravnost dol… Levo bi počasi mogla… No pa je šlo 150 višincev… Ufff! Teče iz vseh špranj… Bova slučajno tako naravnost hodila do konca strmine na 2300 metrih? No pri 180 m višine spusta in naklonine več kot 50°, končno zavijeva v levo. Bam! Ledeno! Faaaak! Noge mi že trzajo, saj so zadnjih 30 min napete v strmini… Čutim vsako mišico… V levo prideva na sedlo Grlo. Toooo! Ena kratka pavza! Kar izmučena… Ne vem zakaj nisva mogla iti že od vrha po poti vzpona… No… Vsaj dolgčas nama ni bilo… Od sedla pa standard… Malo snega… Malo skal… Sneg kar lepo južen… Ampak, če je bil tisti spust naravnost dol triler, je bilo tole do bivaka sama pravljica! Lepo počasi napredujeva dol. Nobene bližnjice več! Na ziher greva! En, dva, tri in sva koneeec! Kepca Franci! Zmagala! Sledi še spust do bivaka II. Sneg tukaj ena cela žalost! Hitro pri bivaku, zaslužena pavza. Tudi iz AO pridejo nekaj časa za nami, par besed in se odpravijo dol. Midva še pospraviva vse smeti in za njima dol. Dereze so tokrat ostale gor. Šla sva po njihovih stopinjah, saj so potegnili gaz kar v desno – med drevesi, kjer je bil sneg. Na tak način sva se spuščala po snegu do 1600 metrov. Super! Boljše kot nič! Nato zavijeva v levo in že sva na poti. Od tukaj naprej lepo po poti, kjer dokaj hitro prideva do avta.

 

En odličen dan je za nama! Hvala Franci k si šel z mano. Midva imava vedno kakšno zanimivo prigodo… Skoraj vsakič zaideva, a na koncu najdeva pravo pot! Želja o Velikem Oltarju izpolnjena! Naslednja destinacija je pa tudi izbrana že.

 

Posnetek:

 

Galerija:

Pot:

 

Sobota kaže lepo vreme… Le kam? Stenar sem mislil že prejšnji vikend, pa sva potem rajši šla z Lucijo pogledat Rinke, bivak in Tursko goro. No tale vikend je prišel na vrsto. Turo sem mislil izpeljat sam, potem se slučajno pogovarjava z Mitjem in reče, da ima isto namen gor skočit. Super! Potem greva skupaj! Kasneje me še kliče Franci, če bi šel na Grintovec. Mu povem za Stenar, zato se z Gorazdom zmenita, da gresta še onadva proti Stenarju. Superca, to bo lep tempo! 😍

Sobota, 0200, zbor v Lescah. Se napokamo v en avto in gasa proti dolini Vrat. Cesta v Vrata je kopna, vmes je kakšen leden odsek (se sploh ne opazi)… Samo ni panike! Malo pred tretjo uro štartamo proti Škrlatici in bivaku IV, saj gremo čez »VRATCA«. Jaz sem šel prvič na Stenar po tej poti, zato sem imel s seboj zemljevid z vso opremo in pa na uri vrisano ruto – izgubili se ne bomo! Tudi Mitja je bil že poleti gor, tako da sploh ni panike. Začetni del bolj malo oz. nič snega, zato kar hitro napredujemo. Hitro pa pridemo na kar lepo pomrznjen del, a ni neke panike – ne bomo še dali derez gor (mogoče male derezice pridejo prav za sestop). Višje kot smo šli, več snega je bilo tudi več ledu. No lepo nadaljujemo proti bivaku IV, nakar se odcepimo od markirane poti in gasa proti Stenarskimi vratci… No tukaj se začne zanimivo… Klanec kar konkreten in lepo zalit. Nekaj časa še brez derez, nakar na 1400 m damo dereze gor, saj smo naleteli na pomrznjeno podlago. Za vsak slučaj še cepin v roke, da ne bo kakšne panike višje. Tema sploh ni bila tako huda, saj nas je lepo luna obsijala, tako da sem vsaj pol poti lahko hodil brez lučke (#gorenc). No kmalu zapustimo letno pot in zavijemo levo. Ampak vidimo malo višje v desno gaz, levo pa eno grapico. Franci se odloči, da gre samo malo pogledat… No rezultat je jasen… Po grapici smo šli! 😂 Naklonina kar lepa! Še gondole ne bi tukaj vozile. Lepo zagrizemo v breg in kar hitro pridemo na eno sedlo. Zagledamo lučko višje, malo pod vratci. No… Tukaj smo ga ucvrli naravnost gor! Mitja, Franci in Gorazd zategnejo po en gel… Mladinc ga pa ne »rab«! Hjaaa… Matr sem švical gor! Ampak trma je trma… Klanec proti vratcem se sploh ni končal… Gaz pred nami je delal cikcak… No nam cikcak ni zanimiv… Zato smo »prtegnli« kar naravnost! Sneg je bil v tem delu super! Ravno prav sprijet, udiranja minimum… Do sem smo bili zelo hitri, saj nam je vzelo okrog ene ure in pol… Ura je bila komaj 0430… Treba je bilo “vršt” sidro! Vsi štirje smo jo vrgli čez krov… Če ne, bomo ob takem tempu dve uri čakali na vzhod. Malo je postalo hladno, saj je začelo pihati. Tempo je bil res upočasnjen. Sledila je še zadnja strmina pred vratci. Uff… Res je strma! Prtegnemo v prvo, da slučajno ne zakoplje… Sneg je bil tukaj mehkejši, s posameznimi poledenelimi deli. Bam! Smo pri Stenarskih vratcih! Dve uri dvajset. Kaj naj rečem… Hmm… Geli primejo! 😂 Še dobro, da smo upočasnili, če ne bi bili že na vrhu v tem času… Danes je res letelo! 🙈 Tukaj naredimo kratko pavzo. Treba se je oblečt, ker je bilo kar hladno. Sledilo je še prečenje v levo… Le kakšen sneg bo? Gaz je bila narejena samo od tistega pohodnika pred nami… Od prejšnjih dni pa od gazi ne duha in ne sluha.

Foto 1: Proti grapici (Foto by Franci)

Cepina v roke in zagrizemo v prečko. Pozna se, da je včeraj ponoči padal sneg, saj je malo napihanega. Lepo se nam udira, zato ni bilo panike prečit. Vmes smo imeli 2 dela malo ledena, ampak dereze itak primejo! Prečimo… Prečimo… Prečimo… In kar ne zmanjka! Prečka je konkretno dolga! Končno nam le uspe! Tako, da pridemo na »pot iz Sovatne«. Ker se tukaj teren čisto malo položi, naredimo pavzo. Sledi fotošuting! Barve so res fenomenalne! Ura je malo po šesti in počasi se začne daniti. Samo gledaš in občuduješ! Pohodnik, ki je bil pred nami, se nam približuje že navzdol – je rekel, da gre pogledat na Škrlatico (srečno!). Mi pa lepo v zadnjo strmino pod vrhom gasa gor! Ta zadnja strmina je bila lepo trda. Noge pečejo, a se mi ne ljubi cikcak – trma spet! Naj pečejo meča. Vsaj vem, da jih imam! No lepo počasi se premaknemo proti vrhu, ki ga dosežemo ob 0630. STENAR – 2501 meter! Bravooo! Neto hoje 3 ure 15 min, bruto pa 3 ure pa 30 min! Lep tempo, kljub temu da smo tempo lepo upočasnili. Gor brezvetrje! Čista pravljica! Stojimo na vrhu ene 20 min, pa Gorazd reče, da bi bilo dobro, če bi se za kakšen meter premaknili nižje… Saj stojimo na opasti! Jaooo!🤦‍♂️ Na vrhu je lepa opast, zato previdno kje stojiš! Počakamo na sončni vzhod. Gledamo, kako se pohodniki vzpenjajo na Triglav. No malo čez sedmo uro pa udari sonce ven – levo od Rjavine. Kar naenkrat postane toplejše (prej je bila temperatura -8°C). Samo gledamo lahko… Vau! Res zelo lep vzhod. Malo še počakamo, da nas pogreje. Ob 0800 pa štart v dolino, saj se nam mudi potem še na Kriško praznovati rojstni dan od Alme. Hitro se spakiramo in štartamo. Razmišljamo ali bi šli čez Sovatno dol ali po isti pot… Baje kar lepo leti kamenje po Sovatni dol… Gremo po isti dol, kot smo se vzpenjali.

Foto 2: Mitja, Franci, Gorazd, jaz in Triglav

Hitro se pozna učinek sonca, saj je lepo odjužil sneg proti prečki, zato je bilo lažje premagati to strmino. Hitro zavijemo v desno, proti prečki. Prečka je še vedno v senci, zato je sneg še vedno lepo predelan. Hitro premagamo prečko. Ena hitra pavza in potem naprej dol spust. Ta strmina je kar konkretna – ponoči se mi ni zdela tako strma! Na srečo smo še v senci, zato dereze in cepina lepo primeta. Gasa dol! Zadnji del strmine pa se obrnemo naokrog in lepo po riti dol. Paše! Sledi spust po tisti grapici, ki pa je bila že na soncu, zato je bil sneg kar mehak. Tukaj tudi srečamo skupino štirih, ki imajo namen na Stenar. Po grapici dol, lepo proti letni poti. Tukaj tudi srečamo kar nekaj ljudi – danes jih je kar nekaj šlo na Stenar. Mi lepo nadaljujemo dol in hitro pridemo na letno pot, ki vodi proti Bivaku IV (oz. dol proti parkirišču). Do 1300 metrov pustimo dereze gor, saj je bilo lepo ledeno. Na 1300 m pavza, cepine in dereze pospravimo. No pot od tukaj navzdol je še vedno pomrznjena na nekaterih delih, zato malo več previdnosti… Malo gremo ob poti, tako da se izognemo ledu. Pogovorni tempo in že zagledamo Aljažev dom v Vratih. Konec je! Dve urci nam je vzel spust. Sledi še zadnjih 500 m ravnine do avta. Super jutro je bilo zaključeno! V Vratih kar nekaj avtomobilov. Ustavimo se še v Mojstrani na pijači.

 

Sneg je lepo predelan (ponoči), ko se sonce opre pa postane mehak. Gazi verjetno jutri ne bo več, saj jo veter sproti zakriva – tudi mi je nismo imeli. Čez prečko je treba iti previdno, saj smo opazili eno razpoko v snegu, ki je bila dolga kar nekaj metrov – boljše se je držati čim višje ko se preči (zato sva šla z Mitjem malo višje).

Video:

 

Galerija:

Pot:

 

Spletna stran Freak.si danes praznuje 3 leta! Že tri leta že! Stran je bila sprva postavljena malo za hec in je imela 4 zavihke. En zavihek je bil O meni, drugi zavihek Youtube, tretji je bil Home, četrti Instagram. Spletna stran je imela sprva samo prikaz slik direktno iz Instagrama, nato sem dodal še Youtube videoposnetke. Nekako je ta stran »živela« na tak način do novembra 2017. V tem času sem imel povprečno 50 – 150 ogledov mesečno – skoraj nič! Novembra 2017 sem zakupil domeno (prej je bila od kolega domena – hopkoda.si/freak) in se je promet takoj vzdignil na 300 – 400 ogledov mesečno.. Že boljše! Stran je imela še vedno isti izgled, nato pa je prišla Himalaja avgusta 2018. Nekako sem dobil idejo, da bi začel pa še blog pisati. Začel sem z blogi o pripravah na Himalajo in obiskanost je poskočila! Ogledov je bilo naenkrat več kot 1000 na mesec. Rekord je bil november 2018 z 3348 obiskovalci. Vauu! Blog o dogodivščinah v Himalaji se je res bral in to mi je dalo nov zagon! Ampak je hitro upadel. Nisem pisal nič prispevkov, zato je tudi obiskanost padala – na okrog 2000 obiskovalcev na mesec. Potem pa je prišel zimski vzpon na Jalovec – 17.2.2019. To je bilo treba nujno opisat! Ta blog si je prebralo kar 1100 obiskovalcev. Čist navdušen spet! Tako sem si rekel, da bom bolj pogosto začel pisat bloge – tudi komentarji so bili pozitivni. Tako sem nadaljeval z pisanjem. Potem je aprila prišla Južna Amerika. Tudi tam sem pisal dnevnik in ga kasneje objavil. Komentarji so bili spet pozitivni! Obiskanost je bila malo pod 4000 obiskovalcev povprečno na mesec. Kar lepa cifra!

Foto 1: Stran je bila res … (no nadaljuj sam 😂) – november 2018

 

Ampak izgled spletne strani mi je šel vedno bolj na živce! Preveč temna tema! Zato mi je Aljaž odstopil eno bolj prijazno temo, Jan pa mi je uredil gostovanje pri drugi firmi in vse podatke prenesel na novo spletno stran. Julija 2019 je zaživela nova spletna stran! Bolj prijazna blogu! In to so opazili tudi obiskovalci, saj je obiskanost vzdignila na povprečno 6000 obiskovalcev na mesec! Woop woop! Bloge sem pisal bolj pogosto, obiskanost je se v mesecu oktobru in novembru 2019 gibala okrog 8000. Decembra 2019 pa je poskočila na 12 000 mesečnih obiskovalcev! Noro! Samo Triglav 26.12.2019 si je ogledalo 2143 obiskovalcev, kar je trenutno še vedno rekord za en prispevek! 11.11.2019 je padla prva 100 000ca. Moji prispevki, strani so bili kliknjeni 100 000x! To pomeni, da je povprečno en obiskovalec kliknil vsaj na dva prispevka v enem obisku! Tudi število obiskovalcev se trenutno približuje 100 000.

Foto 2: Obiskovalcu bolj prijazna nova stran (2019)

Tako, da najlepša hvala Vam za vse oglede oziroma klike! Stil pisanja seveda ostaja… Vse te pravopisne napake valda ostajajo… Prav tako rdeča cona pulza! Pa da ne pozabim tudi na kletvice – te tudi ostajajo! Plan za 2020 je kar zanimiv, vključeno je tudi eno hudo potovanje, ki pa bo seveda opisano v blogu – če pride seveda do potovanja!

 

In pa še nekaj statistike:

  • Skupno prebranih prispevkov: 150 950
  • Skupno obiskovalcev: 90 412
  • Povprečno število obiskovalcev (od feb 2017): 2511
  • Povprečno število obiskovalcev (od bloga naprej): 4693
  • Najbolj bran dan: 27.12.2019 (2389 branih prispevkov)
  • Najbolj obiskan dan: 26.1.2020 (1219 obiskovalcev)

 

Petek, ura je devet zvečer… Jaz pa še vedno brez plana za soboto. V mislih sem imel Julijske Alpe… Potem so se pa plani obrnili. Z Lucijo se dogovoriva za bivak pod Skuto, pa mogoče Tursko goro. Superca! Malo bolj v izi plan, pa še ta’nove gojzarje moram sprobat! No pa tudi naučil sem se, da včasih bližnjica ni najboljša izbira! 😜

 

Ob 0400 parkirava V Koncu, cesta lepo prevozna, kopna. Na parkirišču samo en avto, super, ne bo gneče! Petnajst minut kasneje pa že start. Ko se odcepiva od ceste in se začneva vzpenjat po potki v gozdu navzgor, pa zagledava kar nekaj avtomobilov, ki se peljejo proti parkirišču. No midva hitro napredujeva, tukaj je pot kopna. Kar hitro ven iz gozda, tukaj se začne sneg, ampak minimum ga je! Hitro prideva do tiste »grapice« na 1400 m, kjer je levo malo snega, midva pa se povzpneva po desni (poti). Tukaj začne malo drseti, zato kar dereze gor. Nadaljujeva kar se da naravnost gor, saj je nekaj cm snega, parkrat sekava pot. Tista prava pravljica pa se začne v zadnji strmini. Tukaj je malo več snega, zato zagrizeva kar naravnost gor… Ful gas! Vedno bolj postaja toplo, luna pa se je že premaknila proti Grintovcu… Ampak začne se počasi daniti, spet te prečudovite barve! Malo me je »skrbelo« edino kakšni bodo tisti zadnji metri strmine (vedno sem imel tam napihan sneg!)… Vau! Lepo trd sneg! Seveda so bile stopinje lepo narejene, zato brez problemov! Ob 0640 sva pri bivaku pod Skuto (2070 m). Prazen! Zelo čudno! Hitro dereze dol, vstop v bivak se malo pogret. Ura mi je kazala -6°C. Skuta in Grintovec se začneta barvati okrog 0720… Soooonce! Bivak sonce obsije 20 min po sončnem vzhodu, Turska gora pa je bila še vedno v senci. Gledam Skuto… Ne vidim nobene gazi… Je spet čas za delanje gazi gor (kakor decembra)? Priznam… Me je mikala! No z Lucijo neki na hitro pojeva… Treba je narediti plan za naprej… Kaj pa sedaj? Predlagam, da greva proti Turski, potem pa vidiva… Turska ali Rinke.

Foto 1: Bivak pod Skuto (2070 m)

 

Hitro dereze spet gor in zagrizeva v breg. Stopinje so lepo vidne, prav tako možici. Vedno bolj se bližava Rinkam… Greva na Rinke? Lucija takoj za! Dobro… Najprej na Koroško (2433 m) za ogrevanje. Stopinje so vidne na Koroški in Kranjski. Kera je kera? Nikoli ne vem…  Sem mogel prav na net it pogledat, ups! 🙈 Cepin spet v roke. Sonce naju lepo obsveti. Postaja vedno bolj vroče… Že teče pod čelado… Pa še ORNK klanc je! Sneg je bil malo zmehčan, ampak superca! Še prej prtegneva na Malo Rinko (2289 m). Ura je devet in midva stopiva na Koroško Rinko (2433 m). Sva na Koroški Rinki? Hmm… Za zihrco še enkrat pogledam na internetu. Svaaa! Na vrhu brezvetrje! Čista uživancija! Pa nobene gneče! Dva vrhova kljukica. Greva še na Kranjsko Rinko? Gledam proti Kranjski Rinki… Vidijo se ene male stopinje malo nižje, direktno prečenje… Sicer se Rinka kar lepo sveti… Se pravi bo malo ledeno, ampak saj bo kmalu spustil… Ker sonce res nabija! Se spustiva iz Koroške Rinke za kakšnih 50 – 100 m in potem zavijeva v desno. Treba je prečit, saj se mi ni ljubilo spustit čisto dol do sedla in potem še enkrat za 200 m direktno na Kranjsko Rinko… Napaka… Ampak… Več o tem kasneje…

Zavijeva desno… Sneg je trd… Zabijam dereze v tisti sneg/led. Tiste stopinje, ki so bile narejene že prej, so bile res slabo vidne… Zato potegneva svojo špuro. Zabijam dereze notri, da bodo čim večje luknje… Sneg ne popusti… Sonce je že konkretno oprt notri… Ampak NE! Sneg se ne bo dal! Ker je bil tako trd sneg, napredujeva zelo počasi… Prsti na nogah me že malo bolijo od tega nabijanja… Noge začnejo pečt! Ampak sneg ne popusti… Nekje na polovici se ustavim. Noge trzajo ko hudič od tega zabijanja derez. Lucija mi hitro da en gel. Opaa! Prime! Prtegneva iz prve v drugo prestavo… Sneg je še vedno trd… Jaooo! Prideva končno do sedla. Lepo prečko sva naredila! Hitra pavza, ura je okrog desetih. Čaka naju še zadnja strmina do Kranjske Rinke (2453 m). Ammm?! Zakaj se men tole zdi čisto pomrznjeno? No imel sem prav… LEDENO! Imam dereze za v led… Ampak tole… Nič od nič! Zabijam notri dereze za večje stope, da mi bo Lucija čim lažje sledila. Sonce je bil že dve uri na polno oprt v strmino, ampak popustil sneg ni tudi za milimeter. Zanimivo! Z kar nekaj težav nama uspe priti na Kranjsko Rinko (2453 m), takih razmer še nisem imel… Malo počakava na vrhu, da bo mogoče led malo odstopil. Par fotk in počasi dol. Vzamem dva cepina, da bom probal še malo poglobit stope. Še vedno ledeno… Fak! Držim se kar malo pod grebenom, ker je bil tam še najbolj »mehak« sneg. Počasi napredujeva. Vmes srečava še enega gospoda, ki je prišel iz druge strani, skozi grapo… Pravi, da je kar južen sneg. Ja kako? Midva pa tukaj živo ledenico! Se odločiva, da ne bova šla po grapi, ampak po poti pristopa (letna pot). Prideva nazaj na sedlo. Tukaj pa čisto mehak sneg… Kakšna razlika! Da nisva prečila spet nazaj proti Koroški Rinki, ga ocvreva kar naravnost dol. Malo ritemsko, drugače pa gasa lepo po mehkem snegu. Kar hitro se spustiva, gledava kako se pohodniki vzpenjajo na Koroško in Kranjsko Rinko. Sedaj se vidi, da je sneg končno popustil! Ura pa okrog 11 h, zato je sedaj lažji vzpon. Tudi po najini prečki so hodili, tako da je sedaj lepo utrjena! No midva se obrneva proti bivaku. Dosti bo za danes. Malo pred bivakom (10 min) pa se gospodična spomni, če bi pa šla mogoče še Tursko goro pogledat, če sva že »glih kle«. Heh 😂… Lažje bi bilo, če bi se to prej spomnila… Ampak… Noge so zaenkrat še »sveže«, pečejo ne več. Pa sva obrnila… Spet v breg! 😛

Foto 2: Sedlo med Kranjsko in Koroško Rinko

 

Malo sem se zakalkuliral, zato sva šla previsoko in tako zgrešila tisti odcep. Ni panike, bova šla tukaj naravnost dol in prideva pri izstopu za Turski žleb. Sneg je bil čist mehak… Delale so se cokle… Nič kaj prijetno… Hitro se spuščava… Vroče je… Dam kratke rokave gor. Krema pa spet doma ostala… Kdaj se bom naučil? Verjetno nikoli. 🙈 No končno nama uspe priti do izstopa. Tam je bilo kar nekaj ljudi, kratek klepet… Treba je zagrist v tole zadnjo strmino… Na tabli piše 25 min do vrha. Opozorijo naju, da je prečka čisto ledena… Spet led? A ga ni bilo dosti danes. No začneva se dvigati. Kar nekaj ljudi pa se spušča. Špura je res lepo narejena. Prideva do tiste prečke. Ura je 12, ampak prečka je čisto ledena. Z nekaj previdnosti čez. Sledi še grebenčkanje po mehkem snegu do vrha. Tooop! Turska gora (2251 m). Pa je »padel« še četrti vrh danes. Bravo! Kratka pavza in počasi dol. No tista prečka je še kar ledena (kakšnih 10 m). Kljub previdnosti hitro prideva nazaj do sedla. Tam čelado pospraviva in zagrizeva v tisto strmino proti bivaku. Priznam, vlekla se je tista strmina! Vroče… Južen sneg… Zborbava in sledi še spust do bivaka pod Skuto. Gledam proti Skuti. Če sem prav videl, je nekdo prišel do polovice tistega zimskega žleba, potem pa obrnil. Hmm… Nekako mi ne da miru. Probam? Malo me je skrbel južen sneg na grebenu… Ah nič! Bo Skuta počakala na drugič. Decembra gor gaz delat je bilo kar zanimivo, ampak je bil boljši sneg kakor danes. Skratka, spust do bivaka pod Skuto. Samo en gospod je bil, ki se je ravno odpravljal dol. Je rekel, da je bilo čez dan kar nekaj ljudi… Ura je bila 15 h. Ko kaže ne bo nihče danes tukaj spal. No tudi midva se odločiva, da greva v dolino… Pa drugič!

Foto 3: Turska gora (2251 m)

Sonce še vedno lepo greje, a je čas za odhod. Od bivaka sledi spust po poti vzpona – Žmavcarji. Kar hitro v prvi strmini vidiva koliko ljudi je šlo gor. Cela avtocesta narejena! Sneg je bil super! Ker je bila senca, je bil ravno prav trd. Kar hitro se spustiva. Prideva na sončno stran, kjer se takoj vidi razlika. Gaz je bila speljana bolj v levo kot sva šla midva zjutraj. Ker nisem bil prepričan, kam vodi… Midva prečiva v desno in prideva na letno pot. Od tam pa kar se da naravnost dol po snegu. Pri tisti »grapci« greva kar notri. Vmes malo zmanjka snega, zato je treba iti po zemlji, skalah… Po grapci dereze dol in sledi še zadnjih 400 višinskih metrov spusta po kopnem. Pohodnikov pa nisva srečala, tako da je verjetno bivak tudi včeraj sameval… Res čudno!

Super tura, super prazničen dan! Bravo Luciji! Zborbala super tele Kamniško Savinjske Alpe! Kranjska Rinka čisto ledena, odjuga okrog 11h – 12h. Ostali vrhovi pa odjuga že okrog 9h. Skuta bo pa tudi še počakala.

Kar se pa tiče gojzarjev – Alpina Eiger… Lahko samo rečem NORO! Topli, trdi in udobni! Zelo zadovoljen.

Galerija:

Pot:

 

Plani so zato, da se spreminjajo… Iz visokoletečih planov v razdor celega sistema. To lahko povzroči en klic. Iz dvodnevne ture se je naenkrat vse skupaj spremenilo v turo za par ur. Časa samo par ur, le kam? Domov? Rok predlaga Mojstrovke… Hitro sva gor in hitro dol. Dobro, če ne gre drugače bodo pa tudi Mojstrovke vredu. Zato se zapeljeva do Vršiča, pot je v celoti kopna! Parkirava na parkirišču. Neke gneče ni bilo. Hitro sprazniva nahrbtnike, saj ne potrebujeva vse te krame.

 

Že takoj, ko prideva na snežno podlago, dava dereze gor… Itak sva bila v senci, nekje je bilo malo pomrznjeno. Z zmernim tempom nadaljujeva po poti do razpotja, kjer zavijeva levo proti Mojstrovki. Počasi se sonce vziguje, zato naju kar hitro začne greti… No bilo je ko v savni! Imel sem še dolge gate gor, saj sem jih pozabil dati dol pri avtu… Aaa… Teče… Vroče… No malo začneva taktizirati po kateri poti bi šla? Jaz sem bil za grapo… Da vsaj malo adrenalina spustim skozi žile. Gledava kako se vzpenjajo po Pripravniški grapi. No tam zna bit gneča… Greva proti Župančičevi. Vidiva samo enega modela, ki se vzpenja, pa še ta je ene 100 m pred nama. No hitro zavijeva proti Župančiču. Strmina se kar hitro postavi pokonci, snega je še dosti… Stopinje so pa tudi narejene. No malo višje je na ene dveh koncih malo manj snega, tam je treba malo bolj previdno stopit. Prideva ven iz ožjega dela… Takoj vidiva, da je tukaj kar lepo zalito, zato prečiva. Prideva do »razpotja«, saj so bile stopinje naravnost gor… Pa desno je šel tisti model pred nama. »Normalka« mi je zgledala malo spihana, zato zavijeva za tipom. No tukaj se začne tisti pravi užitek! En skalni skok že takoj malo kopen, zato se probam nekako skobacat čez… Hitro pa me zadane še zadnja strmina. Zavijeva malo bolj desno od gazi. Tukaj sem imel OBČUTEK, ko da je naklon večji kot 90°… Meni se je zdelo, da sem že nazaj nagnjen… Zabijam cepina in dereze kakor gre! Strmina ne popušča… Še nekaj deset metrov… Noge se malo tresejo, saj je bil sneg kar trd… Gojzarji so se mi pa zmehčali do te mere, da so bili čisto mehki pri prstih (po sedmih letih so se le vdali! Lepa doba!). To mi je še oteževalo vse skupaj, saj občutek ni bil več tako dober… No premagam še tistih par metrov in že sem na vrhu – Mala Mojstrovka 2332 metra. Rok kar hitro pride za mano.

Foto 1: Kakšen dan!

Sledi hitra pavza, nato pa napadeva še Veliko Mojstrovko. Pridružita se nama dva fanta in tako krenemo skupaj proti Veliki. Danes na Mali ni bilo pretirano ljudi, ravno prav! Iz Male sledi spust in kar hitro v breg. Ura je bila okrog 10h, sneg je malo postajal južen… Ampak se je lepo dalo kar direktivno gor. Par minut grizenja in že smo na Veliki Mojstrovki (2366 m). Na vrhu brezvetrje! Noro! Prav paše! Še vedno je kar toplo!

Foto 2: Eden najlepših pogledov na Jalovec in Mangart!

Malo še podebatiramo. Fanta se spustita dol, midva pa nadaljujeva proti Zadnji Mojstrovki… Prideva do predvrha Velike Mojstrovke… Pogledam na uro… Uff! Časa bo zmanjkalo! Se ustaviva, par fotk in tudi midva se kar direktno dol spustiva. Nekaj časa po noga, nekaj časa po riti. Sneg je bil že lepo južen, zato je po riti kar pasalo… Edino mokro rit sem imel. Ups! Tam srečava še en par, malo spet podebatiramo in gasa naprej. Sledi še en kratek vzpon do vratc. Zadnji del poti je v senci (južna pot), zato je bil tukaj sneg malo bolj trd. Predvidno še tisti zadnji klanec in že sva dol pri avtu! Hitro se razpakirava, se ustaviva v trgovini Alpina v Kranjski Gori. Treba je zamenjat čevlje… Filing ni bil dober… Ker je bil prejšnji čevelj od Alpine (zdržal sedem let), sem tudi sedaj vzel Alpina Eiger- najtrši čevelj ki so ga imeli. Aja… Pa še ene popuste imajo! 😉 Potem pa hitro domov, čas je že priganjal.

Foto 3: Mi trije 😂 (Foto by: Rok Eržen)

 

Razmere so še ok. Pripravniško je šlo kar nekaj ljudi, čeprav je ena velika opast pri izhodu… Ampak so zavili malo desno. Butinarjeva se mi je zdela malo boga – primanjkuje snega. Župančičeva je bila super! Levi krak je bil vstop kopen… Zato sva šla desnega… Ampak tudi desnega sva malo prilagodila. Super dan, super družba!

 

Galerija:

Pot:

 

Nazadnje je bila kar burna razprava, ko sem objavil prispevek o Triglavu. Tisti prvi odstavek je bil napisan kot čista provokacija. In valda je uspela! Že en teden se kregajo na forumu… Kaj vse sem zvedel o sebi. Ljudje samo čakajo, kdaj bodo začel čez tebe pljuvat… Nekaj časa je bilo še zanimivo – vsaj dokler ni prišlo do žaljenja. Komentirat vsakega posebej je itak brez veze, ampak lepo se vidi kakšni smo Slovenci – zadrgnjeni! Ne glede na vse slabe komentarje, je ta članek zaenkrat najbolj bran na freak.si spletni strani. Vseeno hvala! 😘 Se potrudim za še kakšno provokacijo v bližnji prihodnosti – clickbait! 😂

 

Skratka.. Pa začnimo… Jalovec… Kralj slovenskih gora… Je kaj še sploh za rečit? Že pred novim letom smo s Francijem in Gorazdom bili v kontaktu glede Kralja, prvi vikend ko bo lepo vreme. No nekako nam ni uspelo prejšnji vikend, zato bomo poizkusili ta vikend. Franci se je odločil, da z Gorazdom kot kaže nisva dobra družba, tako da se je zmenil z drugo ekipo – Mitja, Tjaša in Boštjan. 😜 Edina težava je bila napoved vetra… Ta mi res ni bila všeč… Bil sem pripravljen odnehati, če bo preveč pihalo… Baje tudi v Jalovškem ozebniku leti vse dol… Hm… Bomo videli… No ob 0140 se dobiva z Gorazdom v Lescah, gasa do Planice, kjer parkirava. Od tu naprej je potrebno iti peš, najprej do koče v Tamarju. Ostali so štartali že 15 min prej. Že takoj nas pričaka ledena pot, zato dam kar 12 zobe dereze gor in gasa! Nahrbtnik bo malo lažji… Tempo je bil kar lep… Toplo mi je tudi že bilo, pa čeprav sem bil samo v dolgi majici… Gorazd kar fajn divja, nimaš kej… No kar hitro vidimo kočo v Tamarju, hitra pavza… Franci in ostali so že tam in se počasi odpravljajo naprej. Midva se ustaviva ravno toliko, da se pulz malo umiri… Kardio je zakon… Potem pa gasa v gozd in proti Ozebniku. Počasi se vzpenjava, snežna odeja se z vsakim višinskim metrom debeli. Gaz je lepo narejena… Tudi za turaše. Hitro prehitiva ostale in ganjava naprej. Sem imel sveže noge, zato sem pospešil. Gorazd začne zaostajati, tudi zato ker se mu fajn udira… Meni pa ne – kot kaže sem prelahek! 😉  Počasi se začnem vzpenjati proti Ozebniku. Ustavim se pri eni ogromni skali in počakam vse ostale, zato hitro še neki pojem. Malo piha. Sneg je zaenkrat odličen, gaz je narejena! Dereze in cepina pripravljena, tukaj ni heca! Dva globoka vdiha… Vem kaj me čaka… Pulz kaže 150…148…140… Super! Daleč od rdeče cone! Hop in zagrizemo po stopinjah. Podlaga super… Čisto malo ledena (desni del), kar nam omogoča hiter napredek… Naklonina se viša… Prav tako moj pulz… Jeba, ajga! Teče s čela k da bi bil v savni. Je zima ali POLETJE?! Tempo ne pojenja.  Stopinje zavijajo v desno… Malo mi je čudno… Desno je Kotovo sedlo! Luč z dolgim snopom. Faak! Sem že skoraj pri sedlu… Zavijte ostro levo, bi rekla navigacija. Levo, malo spusta in sem v Ozebniku. Gorazd dobro grize! Ostali pa tudi lepo sledijo. V Ozebniku se držim čisto leve in pridem do novih stopinj. Odlično! Prtegnem v tretjo in gasa gor. Tako je lažje ja… Sledi se lepo vidijo. Zadnjih par metrov se naklonina postavi pokonci… Ampak ledu še od nikoder… Prav super podlaga! Tudi leti skoraj nič ne. Ozebnika je konec! Ena majhna zmaga! Malo piha, a ni take krize… Smo doživeli že večje sunke… Sledi par minutna pavza… Potem pa hitro spet v breg! Treba je izbrat pravo pot – letno ali zimski kamin. Stopinje so še vedno tam, zato jim sledim… Ostali so še v Ozebniku. Pridem pod steno, stopinj zmanjka… Kot kaže je obrnil oz. odsmučal tisti ki je potegnil gaz. Sneg kar južen… Ah.. Bom jaz kar ostale počakal… Ne bom delal gazi, bomo skupaj. No čez nekaj časa prispejo. Francija pošljemo naprej, zavije proti kaminu. Že vstop je bil čisto leden… Posveti višje… Sama skala… Ne bo dobro… Še nekaj probava… Ostali rečejo, da sigurno ne gredo v kamin… Potem gremo pa po letni ane… Samo bo tudi treba gaz delat! Franci je spusti iz kamina in začne prečit. Sneg kar smotan… Lepo se udira… Ura je 0630… Še 40 min do vzhoda… Triglav se že lepo barva… V dolini pa megla!

Foto 1: Odličen razgled!

Kar kmalu postane malo bolj ledeno. Prečenja je konec, sedaj pa gas naravnost gor. Letna pot je še malo bolj v levo, ampak je čisti led… Zato smo šli kar naravnost gor. Mešanica trdega in mehkega snega. Dereze zabijamo kar se da, da bo lažji spust potem. Napredujemo lepo počasi, ampak Mitja se odloči sestopiti – prava odločitev, če nisi prepričan vase. Ostali nadaljujemo. Po nekaj metrih pridemo na kložast sneg. Malo ga obidemo, ampak se mu ne moremo čisto izogniti… Ampak čez par metrov pa spet vse trdo! Hop in že smo na grebenu! Bravooo! Spodnji del grebena je spihan. Gledam proti dolini… Ni mi všeč ta oblačnost… Dviga se… To ni nič dobrega! Se odločimo, da kar se da pohitimo teh 80 metrov višine do vrha. A dokaj hitro naletimo na napihan sneg – cel zgornji del grebena. Franci nekaj poizkuša… Moj šesti čut mi pravi, da naj rajši obrnemo. Res je, da je samo še 40m do vrha, ampak ta oblačnost mi res ni všeč! Če se ta oblačnost dvigne nad nami… Hjaa… Bodimo iskreni… Gorskih reševalcev si ne želim klicati zaradi lastne neumnosti oz. sej koliko bi nam lahko sploh pomagali v takih razmerah? Franciju rečem, da bom obrnil. Ziher je ziher… Gora bo počakala… Tale napihan greben bi nam vzel sigurno dodatnih 40 min, če ne še več… Pa čeprav je kratek. Tjaša reče, da bo isto obrnila. Gorazd in Franci se tudi strinjata. Jebi ga, včasih je treba tudi obrnit! Tudi to je ene vrste pogum.

Foto 2: Boštjan, Mitja, jaz, Tjaša, Franci in Gorazd

Pa obrnemo. Spust je potekal kar počasi, saj je sonce v tem času malo odjužil sneg in je bila potrebna večja previdnost. Spodaj na sedlu vidim Mitjo. Pametno je naredil. Spust poteka po poti vzpona, zadnjih 100 metrov poti pred sedlom pa se nad nas kar naenkrat dvigne oblačnost. Toj to! Najboljša odločitev, ki smo jo sprejeli, da smo obrnili. Tudi veter se okrepi. Tako da za naslednje hribolazce – mate 90% gazi. 😊 Na sedlu nad Ozebnikom se počakamo in se spustimo proti Tamarju. Sneg v Jalovškem ozebniku je še vedno super! Nisem neki ravno pristaš sankanja po riti po takem hudem terenu, ampak sneg je bil perfekten. Se usedem in gasa po riti. Cel ozebnik mi je vzel 10 min lepo kontrolirano po riti. Hitrost ni bila velika, zato ni bilo neke nevarnosti – ledu pa že ponoči ni bilo na tej strani. Na koncu Ozebnika zagledamo turaše, kako se vzpenjajo – kar veliko jih je. No sankanja je konec, zato ostal del kar lepo peš. Sneg je isti kot ponoči – miks trdega in mehkega – v spodnjem delu. Res ogromno ljudi, ki so se odpravljali na smučkah v breg. Jaz pobegnem naprej. Gasa proti Tamarju. Tam pospravim čelado, dereze pa kar pustim gor – še vedno je ledeno malo. Pa še lepo 35 min od koče do avta. Pa je bil en super dan spet zaključen – čeprav neosvojen vrh.

 

Aja, pa Ozebnik zanalašč z veliko začetnico – zaradi spoštovanja do njega.

Video:

Galerija:

Pot: