Letos kot kaže ne bo šlo meseca brez snega… Osmi mesec letos in že osmi mesec zaporedoma na snegu. V četrtek dopoldne dobim SMS od Roka: »Gašper, Grossglockner po grebenski?« Kar učki se mi zasvetijo, moram pa najprej pogledati napoved, saj ne želim še tretjič zaporedoma na Grossu imeti slabo vreme. Vreme naj bi zdržalo do popoldneva sobote. Odlično! Tokrat se ne gre s kombijem, ampak enim avtomobilom. Marko, Karolina, Rok in jaz je bila tokratna ekipa. 👌

V petek me ob 16h poberejo v Lescah. Od tam proti Karavanškemu predoru in naprej proti Kalsu. Pot pa zdaj poznamo že na pamet, čeprav Rok gre prvič na Grossa. Ob 19h parkiramo na parkirišču v Kalsu. Kolebamo ali bi šli v kakšno kočo prespat ali bi prenočili v avtu. Nekako smo bili vsi za, da bi prespali malo višje, tako da jutri manj hodimo… Marko predlaga, da za ziher pokličemo v kočo in vprašamo ali imajo plac? Pokličem v Studlhutte (2801 m): »Gospod, imamo pa zasedeno vse do sredine septembra!« Septembra??? Čaki kaj?? Za en mesec in pol vnaprej??😱 Joooj! Kaj pa če pokličem v Lucnerhutte (2241 m), vsaj 300 m višine pridobimo napram jutri. Pokličem… Tudi tukaj zasedeno do septembra! Nič ne bo… Bomo pa spali v avtu! Marko je imel s sabo šotor, tako da sva z Rokom postavila šotor. Napihnemo blazino… No Rok in jaz v šotoru, Marko in Karolina pa v avtu. Ko se zrihtamo gremo spodaj v Lucknerhaus (1921 m) na eno pijačo in potem spat. Treba je zgodaj vstat!

V soboto ob 0240 mi zazvoni budilka. Noč ni bila hladna in je bilo prav fajn prespati v šotoru. Hitro se zrihtamo in ob 0310 je štart! Nismo bili edini… Parkirišče spodaj je bilo polno »kemperjev« in kar nekaj ljudi je začelo s hojo ob istem času. S parkirišča po desnem bregu, Marko narekuje hud tempo… Uff! Že ob treh zjutraj mamo tak tempo… Kaj šele bo! Kar hitro se začnem slačit in gasa naprej. V 35ih minutah pri Lucnerhutte (2241 m), ki je bila zaklenjena in tako nadaljujemo naprej. Eno uro kasneje pa pridemo do Studlhutte (2801 m). Res odličen tempo! Malo je bil Marko spredaj, potem pa midva z Rokom narekujeva tempo. Pri Studlhutte se ustavimo, ena malo daljša pavza. Treba se je malo obleči, saj je malo pihal veter, noč je bila še vedno jasna! Karolina pusti nahrbtnik v koči, tako da Marko nosi za oba, midva pa vsak svoj nahrbtnik. Ob 0510 proti grebenu Studlgrat. Od koče levo na ledenik Teischnitzkees, kjer smo se dali gor zimsko opremo, navezali se nismo saj razpok ni bilo. Po ledeniku gasa in počasi ulovimo vse naveze, ki so bile pred nami. Kar kmalu dosežemo škrbino Luisenscharte (3175 m), kjer se ta naš greben Studlgrat tudi prične. Tukaj zamenjam zimske gorniške čevlje za Alpino Lino, ker bom imel boljši oprijem in s tem lažje plezanje, ostali vsi pustijo gorniške čevlje na sebi. Zmenimo se, da se ne bomo navezovali, dokler nam bo šlo super.

Že takoj pri vstopu v steno začnemo plezati (I-II.), prva prepreka kar kmalu (II.), ampak jo brez težav premagamo. Tukaj se potem teren položi, zato jo lepo prehodimo, malo si tudi pomagamo z rokami. Nakar pridemo do Fruhstuckplatz (3550 m), tukaj sicer nismo imeli zajtrka (fruštk), ampak smo zagrizli v najtežji del poti. Pred nami par navez… Neki mečkajo… En kp štrikov… Zagledamo navpični skalni skok… En vodič začne plezati… To nikamor ne gre… Majstr imel navezani dve ženski… Med njim in prvo je bilo 20 metrov vrvi… Tole ne bo šlo… Vprašam majstra, če jih lahko prehitimo… Glede na to, da nimamo vrvi in da se ne bomo motali med njih… Se zadere NE… Ok… Še ostale naveze neki pametujejo… Edina dobra stvar je, da noben od nas ne govori tekoče nemško, zato itak nekaj v prazno blebetajo… Skratka… Un vodič pleza… Gospodična spodaj pa čaka… Gledam jaz njo… Če misli ona kam it, ali bo vodič napeljal najprej vrv po celem grebenu, da bo potem lahko ona začela plezat… Roku se utrga… Prehiti njo in začne plezat proti vodiču… Jaz za njim… Karolina in Marko pa za mano… Sam gasa! Kdo bo tole čakal?! Spodaj se nekaj derejo na nas… Zastopil sem besede Čehi pa svinje… Ok… V tem primeru tudi požrem, da sem Čeh… No mi plezamo po tisti steni, v pomoč jeklenica… Mimo vodiča, ki se tudi nekaj na nas dere… Narediš se Čeha in je to to ane!😂 Ok… Ni prav, da smo tako prehiteli navezo… Ampak tole štrikanje kar nekateri delajo, to ne gre nikamor… Po steni se teren malo položi, tako da naprej lepo napredujemo… Hitro dohitimo naslednjo navezo… Te nismo prehitevali, ampak smo lepo skupaj nadaljevali. Še malo smo se hecali… Lepo grebensko prečenje… Edino pred nami naveza z varovanjem tudi nekaj štrikala… Ampak… Ok… Bomo preživeli. Kar kmalu pridemo do najtežjega dela… Tukaj prečimo plat, oprimkov ni. Se navežemo? Meni čevlji primejo top na skalo, zato se ne rabim navezovati. Tudi ostali se odločijo, da se ne bomo varovali… Bo šlo? Bo šlo! Na našo srečo je skala zelo kompaktna, zato se primem za zgornji del plati in sam gasa čez (nekaj moči v rokah rabiš)! Sploh ni bilo tako težko, kot mogoče zgleda (moje subjektivno mnenje)! Malo višje se naveza pred nami prijazno odmakne. Vsem trem dam 👊… Vidiš… Prijaznost… No mi gremo naprej… Spet srečamo eno navezo… Nas gledajo ko smo nenavezani… Bili so Madžari… Rečejo, da naj gremo kar naprej… Malo višje še ena naveza… Tudi oni nas prijazno spustijo naprej… Res smo imeli lep tempo! Pridemo še do dveh težjih detajlov, kjer prečiš spet ene plate… Pri prvi lepo čez… Pri drugi je stena, kjer je napeljana jeklenica in tudi vrv…Tukaj spet pride v poštev malo moči v rokah in se lepo potegneš gor. No če ne bi bilo vrvi… Potem bi se tale detajl lepo zakompliciral. Sledi še lahko poplezavanje do vrha! Ob 0855 stopimo na vrh Avstrije – Grossglockner (3798 m). Se pravi nam je od Studlhutte do vrha uspelo konkretno pod štiri ure. Če bi bilo manj gneče, bi bili še hitrejši… Kljub temu, nismo divjali in ampak premišljeno plezali.

Foto 1: Karolina, Marko, jaz in Rok

Bravoo vseem za Grossglockner! Vreme je super! Ampak… Gneča pa nepopisna! Po normalki je na grebenu ogromno ljudi! Zamenjam čevlje, gor gorniške Alpina Eiger in kar dereze gor. Hitro se pofotkamo in gasa dol po normalki… Hitro se vse skupaj zaustavi… Nikamor ne gre… Tisti, ki se spuščajo s KleinGrossa ne upajo dol… Tisti, ki se moramo uzigniti… Pa noben ne gre gor… Kaj je sedaj to?! Folk živčen… Vrvi se med sabo prepletajo… Pa to je katastrofa… Mi smo še vedno nenavezani, zato teh problemov nimamo. No končno se začne nekaj premikati… No od vrha pa do grebena na Kleinglockner smo porabili 45 min! Na srečo je bilo vreme super, zato ni bilo take panike čakati… No končno mimo grebena… Potem pa malo po svoje, tako da smo se lažje srečevali… Od sedla navzdol kar po snežni grapi… Naveza pred nami… Dva tipa in ena ženska… Brez derez… Ampak so pa navezani… Eden na drugega! Tega res ne razumem… Mi lepo dereze in cepin in smo se lepo spuščali nad njimi… No kar naenkrat spodrsne enemu od tiste naveze… Faaak! Par metrov drsi dol, za sabo potegne še žensko… Na srečo jih je zadnji zaustavil! Pa kaj ste normalni?! Dej tiste dereze gor pa je! Sneg je bil res južen… No nas spustijo potem naprej… Potem pa… Lepo se spuščam in nad mano en drug majstr zdrsne… Gledam kako leti proti meni… Dva koraka v desno! Malo pod mano se mu nekako uspe zaustaviti. Tole je šlo za mm! Ni veliko manjkalo, da bi mene s sabo pobral… Pa kaj je s folkom?? Kar oblije me švic… Lepo bi letela midva dol po skalah nižje… Gledam gor, če bo še kdo priletel… Naredim dva koraka… Se nekdo dere SNEEEG! Bam! Dobim še malo trdega snega v roko… Ah… Samo mirne živce…😂 Sneg je bil res slab… No pridemo do skal, kjer se spustimo po napeljani ladijski vrvi dol… Konec stene!

Foto 2: Pred Grossglocknerjem

 

Od tam pa proti koči Erherzog-Johann hutte (3451 m). Sledi kratka pavza in od tam po zavarovani poti do ledenika Kodnitzkees. Pot kar hitro zavije na ledenik, zato zimsko opremo gor in gasa dol po ledeniku do Studlhutte (2801 m). Spet ena pavza in sledi še spust do avtomobila. Malo čez 14h že pri avtu… Za celotno turo s pavzami vred porabili manj kot 12 ur. Odlično! Sledi še namakanje nog v reki pod Grossom in odhod proti Lienzu na eno pico. Od tam pa proti domu.

 

Odličen dan! Odlična tura! Hvala Roku za povabilo, hvala Markotu in Karolini, da sta me prenašala in pa za vodenje. Vreme nam je služilo in tako mi je v tretje šele uspelo imeti lepo vreme na Grossglocknerju… Se mi pa pozna tole plezanje letos po Martuljku… Veliko novih izkušenj dobil in tako je bilo tole danes lažje. No tole ni bil letošnji zadnji vzpon na Grossglocknerja… Planira se…

 

Video:

Galerija:

Pot:

 

Še en prispevek na varianto »throwback« 2019. Top 5 letošnjih tur! Sicer letos nisem bil tako uspešen z nabiranjem višincev, kot lani… Ampak statistika je še vedno odlična! Več kot 470 ur, 1700 km in pa 150 km vzpona je tole leto pristalo na 2. mestu najuspešnejših hribolazenj. Zelo težko je izbrati pet tur, a nekako je vsaka tura na spodnjem seznamu pristala z posebnim razlogom.

 

5. Kanjavec s Triglavom 15.8.2019 – BLOG

 

Na zadnje, peto mesto se je uvrstila tura Savica – Kanjavec – Triglav – Lepo Špičje – Savica. To je bilo 42 km čistega užitka! Ponoči zgodaj štart čez Komarčo proti Kanjavcu, tam počakati vzhod. Nato spust do Doliča in od tam proti Triglavu. Sledil je spust v gneči proti Planiki od tam spet spust/vzpon proti Prehodavcem. Ker pa še ni bilo dosti, pa je sledilo še prečenje Špičja in nato v dolino spet čez Komarčo. Pot, ki mi je vzela skoraj cel dan, je bila polna prečudovitih razgledov. Sigurno se še vrnem!

  • Kakšna luna!
  • Sončni vzhod!
  • Desno ;)
  • Triglav zadaj na levi
  • Kar lepo dol :)
  • koča na Doliču
  • Zadaj Kanjavec
  • Kanjavec v ozadju :)
  • Briga njega za mojo musko =)
  • Hm... Lep pes... =P
  • Proti Triglavu ;)
  • Zavarovana plezalna pot proti Triglavu =)
  • Točno se ve kam sedaj... Desno gor!
  • Selfieeeeee in osmi vzpon na Triglav =P
  • Scena brutalna! Razgled proti Kredarici
  • dom Planika
  • Tukaj pa že megla :)
  • V meglo :)
  • Veselje ob spoznanju, da imam samo še 15 km do avta =P
  • Enostaven svet =)
  • Vroče pa je! =)
  • Prehodavci =)
  • Zimski bivak, zadaj Malo Špičje
  • Po podih gor na Malo Špičje
  • Proti Malemu Špičju
  • Pogled na Primorsko stran
  • Tole še ni Veliko Špičje =P
  • O fak! Kaj me še čaka! Spodaj jezero Ledvička
  • Gor, dol... Pa spet gor =P
  • Počasi proti Velikemu Špičju
  • Tudi njih briga moja glasba!
  • No to pa je Veliko Špičje =)
  • Sedaj pa dol! =)
  • Kmalu se potke ne bo več videlo...
  • Tabla iz Dvojnega jezera...
  • Komarča =)

 

4. Triglav 9.2.2019 – BLOG

Četrto mesto je pripadlo zimskemu Triglavu. S Francijem s krplji napadla že od konca asfalta. Pred nama je bil Dejan, ki je kasneje tudi potegnil gaz na Triglav. Ne smem pa pozabiti Bojane, ki je ta dan praznovala rojstni dan. Dan je bil super! Bil je tisti pravi zimski vzpon. Ni bil vzhod ali zahod… Ampak kar lepo dnevna tura… Tudi nekaj posebnega. No pa še nekaj mi je vstalo v spominu. Tisto gazenje nazaj do avta skozi Krmo – 6km čistega trpljenja!

  • Ko se dan prebuja!
  • Franci pri Aljažu

3. Dovški križ 4.9.2019 – BLOG

Brezpotja so top! To sem dojel letos! Z Rokom udarila eno fletno turo mimo bivak II na Jezerih in potem skok na Dovški križ. Hoja ponoči, kratko spanje v bivaku in hudi razgledi na ostale Julijce ob sončnem vzhodu! Pa ne smem pozabit super družbe! Edino škoda mi je, da sva izpustila Veliki Oltar… Ampak saj bo počakal na drugič!

  • Ni slabo...
  • Pogled na Rokave, Škrlatico, Oltar
  • Spredaj Kukova špica
  • Vzhod!
  • Zajtrk ;)
  • Rok že fotografira
  • Proti Ljubljanski kotlini
  • Triglav je že obsijan
  • Soonce!
  • Razgled!
  • Levo Široka peč, spodaj amfiteater
  • Greva proti bivaku
  • Orientacija malo otežena
  • Malo "plezanja"
  • Jugova grapa
  • Proti vrhu Dovškega križa
  • Dolina Vrat!
  • Tudi tukaj malo plezanja
  • Markantna skala =)
  • Orientir črna skala
  • Šplevta (2272 m)
  • Meglica =)
  • Triglav (2864 m)
  • Dolgooo melišče
  • Narava je naredila svoje
  • Še kar ne zmanjka melišča
  • Voda je naredila svoje
  • bivak II na Jezerih
  • Zaenkrat še dobro vidna potka
  • Na vrhu!
  • Pašeeee!

 

2. Jalovec 17.2.2019 – BLOG

Tisti pravi pravi zimski Jalovec! Moj prvi zimski – ledni kamin! Najprej malo nelagodno, kasneje pa čisti užitek! Štart je bil že ponoči, saj sva se s Francijem bala padajočega kamenja v ozebniku.  Na srečo kamenja ni bilo dosti, je bil pa zato kamin zamrznjen. Tole je bil višek mojega hribolazenja pozimi! Ponosen nase! Naslednje leto se ga ponovi!

 

1. Grossglockner 13.-14.7.2019 – BLOG

Kdo drug kot Gross?! Ta mogočna, skoraj 3800 m gora, ki je tudi najvišja v Avstriji nam je vzela dva dni. Jaz, štirje Matjaži, Jože in Jernej smo bili ekipa. Neizmerno hvaležen Matjažu za povabilo- sigurno ne bo pozabljeno! Vreme nam sicer ni bilo naklonjeno – snežilo dva dni. A to nas ni ustavilo in drugi dan smo dosegli najvišji vrh Avstrije! Neizmerno ponosen na dosežek v takih razmerah! Prvi dan smo spali na 3400 m, drugi dan na vrh in vrnitev v dolino. Zaenkrat sem stal na najvišji gori v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji (pogojno) in Kosovem (pogojno). Kaj bo prinesla prihodnost? Sigurno še kakšen vrh! ?

  • #1 Pripave
  • #2 Jernej, Matjaž, Matjaž, Matjaž, Jože, Matjaž in jaz
  • #3 Hud štart
  • #4
  • #5 Gremo po 702B
  • #6 Kje ste fantje?
  • #7 Pogled nazaj
  • #8 Jože je glavni :)
  • #9 Prvi postanek
  • #10 Levo gor
  • #11 Mrzla je :)
  • #12 Huda panorama
  • #13 "Štrudl hutte" na 2801 m
  • #14 Desno po 712
  • #15 Prva prečka snega
  • #16 Še zadnji pogled proti dolini
  • #17 Naša soba
  • #18 #tojtauzitek :)
  • #19 Eni pakirajo, drugi poležavajo :)
  • #20 Se opazi, da je veliko Čehov/Slovakov
  • #21 Tukaj smo včeraj prišli gor
  • #22 Pogled proti Grossu :)
  • #23 Ekipa "DEJMO POGLEDAT SAMO ŠE TUKAJ MALO VIŠJE" :P
  • #24 Še vedno smrdi!
  • #25 Vhod v kočo
  • #26 Gremo dol
  • #27 Tja dol
  • #28 Še dolga pot po ledeniku!
  • #29 Četica koraka...
  • #30 Počasi se bo razkadilo
  • #31 WOW!
  • #32 Pod kočo
  • #33 Te razpoke včeraj nismo videli
  • #34 Pazi kam stopiš!
  • #35 Starejši del ekipe pridno hodi spredaj :)
  • #36 Še zadnji pogled proti koči
  • #37 Enim vroče, druge zebe :P
  • #38 Se že zapira!
  • #39 Še malo pa gremo mimo "Štrudla"
  • #40 Tukaj bomo namesto desno, zavili levo - po bližnjici :)
  • #41 Po bližnjici (gor smo šli po tisti desni poti spodaj)
  • #42 Še malo do avta :P
  • #43 Štrudl desno, mi pa levo!
  • #44 Danes se vsaj vidi :) Studlhutte 2801 m
  • #45 Svizec išče čokolado :)
  • #46 Sedaj smo pa res že blizu!
  • #47 Ali pa tudi ne! :)
  • #48 Malo zgodovine :)

 

In pa greh bi bil, če ne bi omenil Slovenske smeri v severni Triglavski steni! Jaz, Jože, Franci in Sonja smo jo napadli 18.8.2019. Plezanje do težavnosti III. me je zelo navdušila! Izstopili smo na Prevcu, nadaljevali proti Triglavski škrbini. Top družba, top dan! Za zaključek še skok na Triglav in spust na Kredarico, kjer smo srečali še Gorazda, Almo, Polono in ostale. Dan, ki mi bo prav tako ostal v spominu!

 

Tudi Mala in Velika Martuljška Ponca sta bili super! Spet brezpotje, spet ena huda tura s Francijem in spet prečudovito plezanje! Top! Top! Top!

 

Lahko bi opisoval še naprej ostale ture, ki so bile prav tako super. A priporočam, da si jih preberete kar sami:

Slovenske gore

Tuje gore

Großglockner ali Veliki Klek… Zadnji dve leti na mojem spisku… A prej sem želel opraviti vsaj nekaj zimskih vzponov pri nas in se tako pripraviti na ta podvig. Letos sem se čutil pripravljenega! Plan je (bil) osvojitev Kleka septembra, a v petek dobim sporočilo od Matjaža na instagramu: »Živjo, eno mesto se je sprostilo v avtu za Großglockner, želiš iti?« Srce mi je kar poskočilo… Ja seveda! Tukaj sploh ni debate! Vedel sem, da bo gneča, a take priložnosti se ne zavrne. Počakal sem do sobote za potrditev ali se gre ali ne. Napoved vremena je bila bolj slaba, ampak sem si rekel: »Tudi, če ga ne osvojim, bo to lep vikend izlet.« Šlo nas je sedem in sicer s kombijem. Skoraj vsi so bili iz okolice Rogaške Slatine, plus dva Gorenjca oziroma kasneje sem izvedel, da je napol Gorenc. Plan je bil štart v soboto ob štirih iz Rog. Slatine, se pravi ob šestih bi me pobrali v Lescah in nato vožnja do našega izhodišča na koncu ceste Kals Glockner  (1940 m).

Od navdušenja celo noč nisem spal, tako da mi je budilka zazvonila prehitro! Ampak navdušenje je bilo preveliko, da ne bi takoj vstal. Spakiram še zadnje stvari, si skuham čaj in pojem zajtrk. Nato se zapeljem do Lesc, kjer me malo čez šesto poberejo s kombijem. Pot nas je potem vodila skozi Karavanški predor proti Lienzu. Skozi Lienz in zavijemo desno proti Kalsu. Tam malo pred naseljem Huben ostro desno proti Kal am Großglockner. Po cesti naprej in potem spet desno po cesti Kals Glockner. Cesta je plačljiva (1 dan = 10€, 7 dni = 14 € – bolj detajlno pa v sliki spodaj). Ker nam verjetno ne bo uspelo v 24 urah priti nazaj, bomo ob izhodu plačali za cel teden, ki je samo 14€.

V primerjavi s planino Blato…

Pri koncu ceste parkiramo na označenem mestu. Vreme je bilo bolj slabo, malo je pihalo, malo je dež padal. Hitro se spakiramo (dobil sem za nosit še 50 m vrvi… Baje sem v formi 😛 ), jaz še malo pomalicam in že gasa proti naši prvi koči, koča Lucknerhutte (2241 m). To jo dosežemo po 45 min hoje, sledi kratka pavza. Vreme je bilo zelo spremenljivo… Ko je bilo oblačno, je pihal veter in ko je bilo sončno, je deževalo… Po hitri pavzi nadaljujemo z vzponom po poti 702B proti Studlhutte ali po naše: Štrudlhute! Zihr imajo štrudl! Na tabli piše še 90 min in ravno toliko smo porabili. Vzpenjali smo se še vedno po lepo kopni potki. Koča se nahaja na 2801 m in je zanimive oblike. Na eni strani je ravno odrezana, na drugi pa zaobljena.

ŠtruImajo zelo dober štrudl! Studlhutte – 2801 m

Vstopimo notri, naročimo radler in pa itak štrudl! Moram ga pohvaliti! Bil je super. Ker se megla ni razkadila, smo postali kar malo leni in bi najraje kar tukaj ostali. A čakal nas je zadnji del današnje poti, saj za na vrh zaradi vetra sploh nismo pomislili. Tabla še 3 ure do koče Erzherzog-Johann-Hutte (3454m), kjer bomo tudi prespali. Od »Štrudl« koče zavijemo desno (pot 712), tam nas čaka ena prečka snega, naprej kopno. Nato pa se začne zabavni del. Namreč stopimo na ledenik. Ledenik ima kar nekaj novega snega, zato razpoke niso vidne. Hitro se navežemo (2 navezi – ena po 3 in ena po 4) in hodimo striktno po stopinjah, da ne bi kdo v kakšno razpoko padel. Pridemo do jeklenic. Nekateri so jih v spodnjem delu obvili , nadaljevali po ledeniku in se višje priključili na jeklenice. Mi pa smo se odločili kar direktno po poti med jeklenicami. Megla je še vedno vztrajala, začel je padati tudi sneg in vetra tudi ni manjkalo. Pa so šli vsi razgledi… Jeklenice se začnejo na prib. 3250 metrih in so do koče na 3454 metrih. Lepo se vzpenjamo in porabimo približno eno uro »plezanja« čez skale ob pomoči jeklenic. No potem pa zagledamo kočo Erzherzog-Johann-Hutte (3454m). Odlično! Veter je pri koči pihal še močneje, zato se hitro pospravimo v kočo. Skozi vrata in naravnost je soba – sušilnica. Ufff kako smrdi! Mix smradu več kot 30 parov čevljev. Tam odložimo stvari, si obujemo natikače (so v koči) in se premaknemo v glavni prostor. Kako toplo! Čisto premraženi komaj najdemo prostor za mizo, saj je bila koča lepo zasedena. Se usedemo, Joža in Matjaž se gresta zmenit za spanje (smo imeli že prej rezervirano). Vzeli smo nočitev z zajtrkom (25,80 €) – CENIK. Ker smo si zaželeli nekaj toplega za pojesti, nas je nekaj naročilo špagete bolognese (11,20 €), drugi pa juho (6 €). Čeprav sem imel v nahrbtniku šest sendvičev, so špageti pasali! Po večerji se razpakiramo v skupni sobi (bilo nas je prib. 15). Sobe so super opremljene, jogi pa je skoraj boljši kot pri meni doma =P Jernej je imel glavobole in vročino, zato se je hitro spravil spat… Ostali smo bili ok! Se vrnemo v glavni prostor, malo podružimo in nazaj v sobo. Mene je zmanjkalo že ob 21h! Bilo je prijetno toplo, mraz me je malo zmatral in zato sem sladko zaspal! Dokler me ni tiščalo na wc ob pol enih! Nekaj časa sem še zadrževal, nato pa sem se mogel obuti in oditi po stopnicah v mrzlo klet, kjer so bili wcji. Brrr! Ko pridem nazaj pa zaspal do 5h, ko je zvonila budilka. Soba je bila zelo topla, zato sem komaj vstal.

Kaj, če bi jogi kar domov odnesel? ?

En Matjaž (bili so 4je!) je vstal isti čas ko jaz in skupaj sva odšla na zajtrk. Jedilnica pa že skoraj polna! Malo smo že pozni! Zunaj je pihal močan veter in bilo je vse megleno (čez noč je zapadalo cca. 10 cm novega snega). Drugim se je kot kaže kar mudilo. Za zajtrk dobiš 2 kosa kruha (če želiš, ga greš lahko gratis še iskat) in na vsaki mizi je skleda, kjer je notri marmelada, med, pašteta… Plus tega dobiš čaj ali kavo zraven, odvisno kaj si zaželiš. No kmalu se nama pridružijo še drugi, samo Jernej je še spal. Pojemo, ga zbudimo, a pravi da se ne počuti dobro, zato ne bo šel z nami… Škoda! Pa nas je ostalo šest. Zunaj mraz in veter nista popuščala! Temperatura v zavetrju je bila 4°C, veter ob koči pa okrog 30 km/h, sedaj pa izračunaj kakšen je bil filing mraza! Brr! Za »naskok« na Grossa sem imel na sebi dolgo in kratko švic majico, plus od Raidlighta ultra lahek windstopper* . Včeraj mi je pomagal, da me ni prepihalo in tudi premočil ni, zato sem se odločil, da ga danes še enkrat postavim na test (več o tem pa kasneje). Od opreme smo rabili plezalni pas, dereze, gamaše in pa čelado… No pa dve vrvi smo imeli s seboj. Večino pohodnikov je štartalo pred nami, nekateri proti vrhu, drugi pa v dolino. Ker je bila tako gosta megla z vetrom, jih ubistvu nismo videli in nismo sploh vedeli kdo je kam šel.

No ko se zberemo, se zmenimo, da bo eden od para nosil nahrbtnik in tako pokompletiramo, odrinemo proti Sattele (sedlo) 3640 metrov. Že nekaj metrov od koče se vse sledi izgubijo, pihalo je res ko hudič! Nadaljujemo po svoje… Nismo bili sigurni a je sploh kdo šel proti vrhu, saj se je videlo popolnoma 0! Veter je z vsakim metrom jačal, sneg je raznašalo… Pihalo je iz desne strani in sneg je bil čisto zmrznjen – ko britvica! Očala so se mi od dihanja malo zarosile in v trenutku so tiste kapljice zmrznile, nisem videl popolnoma nič! Po 15 minutah hoje se ustavimo. Treba je narediti posvet! Jože vpraša, kaj sedaj? Nekako se strinjamo, da obrnemo nazaj proti koči… Razmere res niso… In še slabša se… Ne vidimo čisto nič… Jaz v mislih popolnoma razočaran, ampak sem razumel, da razmere res niso za vrh. Pa obrnemo! Pride ideja: »Kaj, če počakamo kakšne pol ure, da vidimo ali se zboljšajo razmere in probamo proti vrhu, v nasprotnem primeru pa v dolino?« No ta ideja je bila super! Pridemo do koče in se razjasni v trenutku! Vidimo 4 naveze kako obračajo pri sedlu in hodijo dol. No vsaj videli smo, če je kdo šel gor! Vidimo eno navezo na grebenu gor pri Kleine Grossglockner. Kot kaže se da! In se spet zapre! Veter ne poneha. Matjaž pride na idejo, da probamo do sedla, potem bomo pa videli kaj in kako… Da vsaj probamo. Vsi se strinjamo!

Zato spet na mraz v meglo in proti sedlu. Sedaj so se sledi videle, saj so se ljudje vračali. Vsaka skupina je rekla, da so razmere slabe. No mi se ne oziramo, pridemo do sedla v pol ure. Kaj pa sedaj? Veter je mogoče malo šibkejši, sneg pa še vedno pada! Vidimo, da gre ena naveza proti steni. Ajd, gremo za njimi! Prtegnemo v drugo, da slučajno ne bodo spet stopinje izginile. Pridemo pod steno… Kaj sedaj? Gledamo kako se ljudje vračajo s stene, ne morejo! Spet posvet… Nadaljujemo ali ne? Sem bil itak za, dva Matjaža pa ne. Nato pa pride tista naveza z vrha. Jih vprašamo kako je in rečejo, da je tale vstopni del najtežji, potem pa gre lepo. Ok! Kaj pa greben med Malim in Velikim Klekom? Reče majstr, da je super! Hmmm… Meni se je kar nasmejalo! Se pogledamo, reče Matjaž: »Ma dej, gremo najprej čez tole vstopno steno, da vidimo kako je, potem bomo pa videli!« No vstop v steno je na 3660 m, se nas čaka malo več kot 130 metrov vzpona… To bomo pa že! Se navežemo, cepine zapičimo v sneg ob steni in jih pustimo do spusta, jaz sem bil (zadnji) z Matjažema v drugi navezi, Jože je pa vodil prvo navezo. Gledam tisto steno in kako drugi obračajo… Pogoltnem slino! Srce začne malo hitreje biti! Bom zmogel? Seveda bom! Ob prvem večjem dvomu odneham! No iz prvega dela stene je visela vrv, ki nam je pomagala premagati. Na žalost je bila vrv kar zmrznjena. Jaz pa sem imel rokavice palčnike, saj so bile druge rokavice še mokre od včerajšnjega vzpona. Zato sem naredil nekaj, kar mogoče ni tako pametno, a drugače ni šlo. Globoko vzdihnem… Tisto debelo vrv sem si ovil okrog roke in tako premagal tistih par metrov navpičnice. Spet sestanek! Ja nič, gremo probati do Malega Kleka – Kleinglockner (3770 m) ! Odličnooo! Nato smo kar nekaj časa »plezali« bolj kot ne naravnost gor. Klinov v spodnjem delu praktično ni, zato so pa skale lepo rebraste, da se da lepo prijeti. Še vedno nas je spremljala megla, veter je malo ponehal in sneg pojačal. A mi se nismo dali! Po nekaj minutah pridemo do table, od tam desno gor, kjer se začnejo jeklene palice, kjer so nam v pomoč pri varovanju. Gneče ni bilo, saj smo bili še kar sami. No dosežemo Kleinglockner (3770m). Spet sestanek! Sedaj se že vsi smejimo… JA GREMO DO VRHA ANE! »Ali je kdo za, da obrnemo?« No ni bilo junaka k je vzdignil roko. Vreme nam je vmes postreglo tudi s soncem in razgledi… Sedaj pa sledi najzanimivejši del in tisti del, ki me je bil najbolj strah. Matjaž je včeraj rekel, da je med Malim in Velikim Grossom en greben, kjer se kar zelo spustiš in je zelo težak. No, ko smo prišli do tega grebena in videli kako dobro je zalit, se nam je kar smejalo! Zato smo se iz Malega Kleka spustili v škrbino Glockner-scharte, ki je pri spustu varovan z na eni strani nepritrjeno jeklenico… Še dva koraka po izpostavljenem delu in že sem na drugem koncu! Potem še kakšnih 50 metrov kar hudega naklona do vrha. No nad škrbino sta nas čaka par, da smo lepo preplezali mimo. Malo me je začela boleti glava, saj sem premalo pil! Upam, da bo kmalu boljše! Tukaj je šlo dokaj brez težav, saj je bil dober miks snega in skal. No po dveh ura od koče nam uspe! GROßGLOCKNER 3798 metrov! Želja izpolnjena! Kakšno je bilo vreme, me ni brigalo… Lahko rečem, da je to »un ta’prav #tojtauzitek «. Kar naenkrat se na vrhu razjasni, zato je postalo kar toplo! Gorski bogovi so z nami! Nepopisna sreča! Naredimo par slik in gasa proti dolini, saj nas je že malo priganjal čas!

Na strehi Avstrije!

To rundo se nas je navezalo na dolgo vrv kar vseh šest! Jaz sem pristal na četrtem mestu, super! Čeprav je bil sonce le za kratek čas, je sneg postal kar južen! Zato je bila potrebna večja previdnost. Lepo počasi smo se spuščali, vmes varovali na tak in drugačen način. Ali smo se pravilno varovali ali ne, sploh ni tema debate… Smo improvizirali, zato, da smo se čim hitreje (varno) spuščali. Tista škrbina je bila iz druge strani še lažja, zato smo kar poleteli čez. Nato vzpon na Kleinglockner, srečali eno navezo, ki se je vzpenjala, od tam dol proti tabli in še tistih par deset metrov do konca stene. Spust je trajal okrog eno uro. Tam spet cepine v roke in gasa proti koči na 3454 metrov, ki jo dosežemo v manj kot uri umirjene hoje. Razpakiramo stvari nazaj tako kot smo imeli včeraj robo, nekaj pojemo in sledi spust proti naslednji koči na 2801 m. Spet ta jeklenica! Včeraj je bil ta del zmrznjen, zato damo dereze gor, a hitro vidimo, da je sneg zelo mehak… Ker smo leni, pustimo dereze gor! ? Zgornji del se vračamo po isti poti kot včeraj vzpenjali, nato pa zavijemo desno (včeraj prišli iz leve strani) in tako še malo spusta do ledenika. Ker ni bilo megle, smo ledenik malo boljše videli (bila je ena ogromna razpoka) in tako lažje splanirali kje bomo šli. Sledi spust po ledeniku do »Štrudl hutte« na 2801 m. Še malo pred kočo zavijemo po bližnjici levo in tako pridemo do snežišča, po katerem »odsmučamo« in pridemo do koče Lucknerhutte (2241 m). Malo pred kočo zagledamo tudi ogromno svizcev – kako so kjut! No pri koči so imeli kot kaže neko prireditev, saj so bile tam punce oblečene v narodno nošo. Hmmm! Prava paša za oči! Edino škoda, ker nismo imeli časa. No sledi še dvajset minut spusta do avta. Današnja cela tura je trajala 7 ur 43 min z normalnim tempom. Zraven avta pa teče potok Ködnitzbach. Ima prijetnih 8 °C, zato je bilo potrebno nujno umiti noge notri. Kako boli! Kako paše! Kaj sedaj? Boli ali paše?! OBOJE! Sledi še zadnja malica, se napakiramo in gasa proti Sloveniji. V Lescah se ustavimo še na pijači in potem proti domu. Pa je bil super vikend zaključen!

Hvala celotni ekipi – 4x Matjaž, Jože in Jernej za odlično družbo in pa navsezadnje za uresničitev mojega zadnjega cilja! Sedaj pa sledi razmislek in postavitev novih izziv. Komaj ČAKAM!

 

*Moram tudi pohvaliti Raidlight ultra lahko vetrovko! Dva dni težkih pogojev mi je služila odlično! Zelo lahka, ne prepušča vode, ne vetra in kljub temu vsaj malo diha s pomočjo odprtin na hrbtišču. Lahko samo rečem: “Kapo dol!”

Tale “bela stvar” je top! ? (Raidlight vetrovka)

Galerija:

YOUTUBE VIDEO:

 

13.7.2019 Kals – koča Erzherzog-Johann-Hutte (3454m)

Relive ‘Morning Jul 13th’

 

14.7.2019 koča Erzherzog (3454m) – Großglockner – Kals

Relive ‘Morning Jul 14th’