Turska gora Spet vikend in spet pobeg v gore. Tale vikend sem si vzel zase, da si malo nafilam baterije in spraznim glavo. Kam, če ne v KSA?! Kamniško Savinjske Alpe me vedno očarajo, zato sem se za ta vikend odločil, da naredim »vikend paket«. Vsaj enkrat letno grem pogledati bivak pod Skuto tudi v zimskem času, zato sem tudi ta vikend šel tja.

Sobota zjutraj najprej z Aljažem, Sabino in Renato na vzhod na Viševnik, nato hitro domov, zamenjat nahrbtnik in gasa naprej!  Nahrbtnik je bil kar težal, imel sem sedem litrov vode, saj sem vedno žejen + ostala oprema, pribl. 15 kg. Ob devetih na parkirišču V Koncu (pot do tja je OK). Zagledam najmanj 10 avtomobilov, sem se tolažil, da gredo vsi na Grintovec. Hitro se pripravim in gasa čez Žmavcarje do bivaka pod Skuto. Pot poznam, zato sem napredoval hitro. Sneg se je začel šele na okrog 1400 metrih, kjer se začne melišče. Videl sem eno gaz, ampak je bila malo čudno speljana skozi borovce, zato sem se odločil narediti manjši ovinek okrog njih. Višje gor, ko se teren še bolj postavi, sploh ni bilo gazi (verjetno zaradi visokih temperatur in drsenja snega po pobočju), zato sem potegnil svojo. Ker je bilo že kar pozno dopoldne, so temperature naraščale in sneg vedno bolj moker. Malo pod dve uri sem potreboval do bivak, kjer naredim eno hitro pavzo, saj me je čakalo še dosti vzpenjanja danes. Bivak vsakič, ko ga obiščem, zgleda slabše (zunanji del vrat manjka). Hitro nekaj pojem in že strmim proti Rinkam. Lepo se začnem vzpenjati, nakar na desno vidim ogromno ljudi. Ja, Turska gora! No če sem že tako blizu, bom pa še tja »skočil«. Z leve opazim hribolazce, ki so lezli ven iz Turskega žleba. Zaenkrat je še dobro zalit, nekdo je celo smučal še dol. No malo pred vrhom srečam še Janjo, ki se malo zadebatirava in gasa še par metrov do vrha. Tam me je pa čakal že Ajet. Na vrhu naredim par posnetkov in že se spuščam proti žlebu in nato gor proti Rinkam.

 

Prvo Rinka je bila osvojena Koroška Rinka (2433 m). Sneg se je zelo ugrezal, gazi tudi ni bilo. Na vrhu seveda nikogar! Hitro se malo razgledam in že se spuščam proti grebenu Kranjske Rinke (2453 m). Tukaj so bile stopinje narejene iz dveh strani. Sneg pod zadnjim vzponom je bil malo pomrznjen, a se je lepo dalo. Zadnji del pa je bil vmes malo brez snega, zato je bilo potrebno cepin pospraviti in splezati čez. Tukaj sem srečal 4 smučarje, ki so se ravnokar odpravljali v dolino. Razgled spet fenomenalen!  Pogledujem proti Skuti, saj sem imel plan v nedeljo na vzhod. Ampak nastal je problem, ker nisem poznal zimske poti gor in ura je bila šele 14h, zato sem imel še dosti časa in se odločil, da grem gor počakat sončni zahod, se spustim dol do bivaka pod Skuto in naslednji dan spet na vzhod na Skuto. Pridem pod mogočno steno Skute in gledam narejeno gaz naravnost gor (ob letni poti). Ker je bil ta del v senci, sem pričakoval dober sneg. Napaka! Še predno sem se začel vzpenjati, se mi je udiralo, tako da sem bolj počasi napredoval. Bilo je tudi zelo vroče, zato sem bil brez rokavic (kar se pozneje ni izkazalo za dobro odločitev). Začnem se vzpenjati in stopinje se vedno bolj udirajo. Na sebi imam 15kg težek nahrbtnik in samo en pohodni cepin (napaka #2). Z kar nekaj napora se prebijem do grebenčka. Tukaj se je cela zabava šele začela! Ta del je bil malo v senci in malo v soncu. Tukaj sem mislil vzeti ven rokavice, a je bila tako mehka podlaga, da sem čimprej nadaljeval naprej. Od grebenčka gor je primanjkovalo snega, zato je bilo potrebno spet malo plezati. Nato pa prečka… Prečka ni bila zelo dolga (no daljša od te na Triglav), je bila pa zato kar mehka. Vmes mi je dvakrat zdrsnilo, a je bil cepin dosti zapičen notri, da ni bilo hujših posledic. Ko sem prišel mimo prečke, sem začel opuščati idejo o vrnitvi nazaj do bivaka pod Skuto. No kar se je dogajalo višje… Malo sem bil presenečen nad pomanjkljivostjo snega v steni nad prečko. Zato je bilo potrebno biti zelo pazljiv. »En’kp« praskanja po skalah, na srečo so bili vsaj klini zunaj. Šel tudi mimo dela, zaradi česar je pot uradno zaprta. Tukaj mi je bilo najlažje se prijeti za zajlo in se samo gor potegniti. Sledilo je še nekaj deset metrov plezanja in sledil je še zadnji grebenček, nato pa vrh! Zaradi vseh zdrsov, vročine, sem bil kar malo zadihan. Pogledam nazaj proti bivaku. Ni šans, da grem tukaj dol! Že zaradi svoje varnosti! Edina opcija je bila spust do bivaka pod Grintovcem. Še predno sem se spustil dol, zagledam v daljavi dva planinca in vrv. Nisem bil čisto prepričan, kje gre pozimi pot in zato sem na hitro pospravil nahrbtnik in se odpravil za njima. Hitro sem ju ujel, saj sta se varovala pri prestopu z vrvjo dolgo 20 metrov. Vprašam, če grem lahko zraven, saj ne poznam čisto dobro ta del poti in tako smo se skupaj spuščali. Tudi tukaj ni šlo brez težav. Naklon je bil kar hud, snega je bilo bolj malo in še tisti sneg je bil čisto mehak. Tako je trajalo kar nekaj časa, da smo se spravili dol. Jaz sem imel idejo, da bi potegnil turo do Cojzove koče in prespal v zimski sobi, naslednji dan pa nadaljeval na vzhod na Grintovec. Sebastjan in Maja (moja kompanjona) pa sta se odločila prespati v bivaku, zato sem jaz pobegnil naprej. Na srečo sem ugotovil, da imam na uri vrisano pot do Cojzove koče, zato sem kar pospešil korak.

 

Pridem do bivaka pod Grintovcem (2091 m), kjer mi je naredilo klik v glavi in sem si rekel: »Za danes je dovolj!« V celem dnevu sem pojedel en sendvič in pa dve čokoladki. Zato sem se kar ustavil, nabral led in ga dal gret na kuhalnik, ki sem ga imel s seboj. Čez kakšno uro prideta tudi Sebastjan in Maja, se usedemo skupaj in malo podebatiramo. Jaz sem si vmes naredil še makarone z bolonjsko omako (seveda z vrečke). Onadva sta šla spat okrog 20h, jaz pa sem šel malo še slikat ven in tudi malo na »meditacijo«, saj je bila noč kar topla, brez vetra in jasna! Okrog 21h tudi jaz pridem notri, se skobacam v prvi štuk in probam zaspat. Ob 1:56 se zbudim, pogledam na uro, si rečem: »Oh, še dobro, da mi je ostalo še eno uro spanca!« Paf! Budilka čez štiri minute! Jooooj, ura se je premaknila! Hitro se zbudim, napravim. Obujem čevlje – čist mokri! Oziroma sedaj so še bolj vlažni. Jah nič! Vzhoda ne bom zamudil, bom pa pač imel žulje. Malo pred 4h se spravim ven z bivaka in ga seknem do Cojzove koče. Najprej lepo spust par sto metrov, tukaj je bil sneg lepo pomrznjen, zato je šlo hitro. Potem pridem na prečko, ki jo tudi hitro dam čez. Čez nekaj minut se pa začne zadnji in edini vzpon do Cojzove. Že poleti vem, da se vedno pritožujem, zakaj tako strm klanec. No tukaj sem dobil presenečenje! Vse zmrznjeno v nulo! Kakih 60 metrov vzpona me je čakalo in na srečo, da je bila noč in nisem videl kje hodim. Zabijam dereze notri, se zabijejo samo za nekaj milimetrov. Nekje na sredini zagledam še ene stopinje naravnost gor. Si rečem, zakaj pa ne bi šel tukaj. No čez nekaj trenutkov mi je bilo žal. Kdor je naredil stopinje, je zgrešil pot in tako sem jo tudi jaz sedaj. Prišel sem ene 20 metrov nad potjo (drugo gazjo), kar je pomenilo, da se moram spustiti. Se spustim in pridem nazaj na pot, čakala me je še zadnja prečka in nato samo še spust proti koči. No nekaj sto metrov pred kočo zavijem desno proti Grintovcu.

 

Pot je bilo lepo shojena in tudi dovolj trda za hitro napredovanje. A ko se je teren postavil po konci, se je moja hitrost kar občutno zmanjšala. Malo so me začele noge peči, zato sem nadaljeval zmerno proti vrhu. Pot do vrha brez posebnosti, lepo je bilo pomrznjeno (na nekaterih delih malo manj) in tako mi je uspelo priti ob šestih že na vrh. Hitro dam kuhat čaj, nakar ugotovim, da mi je zmanjkalo plina – več sreče prihodnjič! No vsaj malo je bil čaj topel, kar mi je zelo pasalo, saj je na vrhu pihal malo veter. Sonce gre gor, začne postajati toplo! Ravno ko sedim in se »sončim« pa pride na vrh Saša in za njo še dva kolega. Malo po debatiramo in čas je, da se vrnem v dolino, saj me je začelo malo zmanjkovati. Navzdol je bil že mehak sneg, kar mi je pasalo. Pri koči se za trenutek ustavim, nato pa gasa dol proti avtu. Do gozda je bil še sneg, nato ga pa je zmanjkalo in tako do avta lepo po kopnem.

 

No pa je bil super vikend zaključen! Počasi bo konec z zimskimi vzponi, saj je sneg vsak dan slabši.

 

 

Podatki:

    • Razdalja: 21,07 km
    • Čas: 10:31:12 ur
    • Skupni vzpon: 2981 m
    • Skupni spust: 2877 m
    • Najvišja višina: 2558 m
    • Najnižja višina: 863m

Že cel teden na terenu planiral vikend Triglav. Letos imam izziv vsak mesec vsaj enkrat gor, zato se mi je že malo mudilo, da ne zamudim lepega vremena! Po pravici povedano, razmer sploh nisem gledal, saj sem predvideval, da so sledi še od Dejana, ki smo bili skupaj februarja gor. Na hitro se zmenim z najbolj fejst puncami in pa seveda Francijem. Zadnje čase sva kar odlična ekipa! Nismo vedeli, a je cesta do Lese sploh prevozna in te informacije nam je dal v soboto Matjaž, ki je šel gor popoldne. Matjaž je rekel, da z visokim avtom se da pridit, super! S Francijem sva bila zmenjena, da se dobimo v nedeljo ob 00:30 v Radovni. Potem pa mi je včeraj prišlo na misel, da bi mogoče kakšno nočno fotko naredil v miru in zasledim, da grejo Mojca, Gorazd, Maja in Dušan že v soboto okrog 21:30 z Lesc. Kar je še boljše! Zato se zmenim, da pridem s svojim avtom do Radovne (saj je prenizek, da bi se lahko zapeljal do Lese) in potem skupaj probamo priti do Lese. Kakšna je cesta? Tako bom rekel… Če nimaš visokega avta in ti ni škoda kakšno prasko narediti na avto, potem se da priti do parkirišča v Lesi (VW Polu je ratalo!). No cesta ima kar visoke kolesnice, zato smo kar velikokrat »podrsali« z podvozjem po ledu, a nam je ratalo priti do parkirišča! Bilo je kar nekaj avtomobilov, kot kaže ne bomo sami.

Tam se hitro zrihtamo, Dušan je bil celo na smučeh (lahko njemu!) in štartamo. Pot spodaj ni bila nekaj preveč poledenela, a tudi ugrezalo se ni, zato smo napredovali kar hitro! Skozi gozd pot lepo uhojena, prav tako brez problemov. Prišli do ravnice Vrtača, kjer je bila pot še vedno dobro uhojena, a kmalu se je začela veselica! Malo pod Malim poljem pa se začne udirati, sredi noči! No saj je bilo zelo toplo! Prispeli do Malega polja, kjer se vse skupaj še bolj zakomplicira. Pot do Prgarice je katastrofa! Ponekod udiralo do kolen, nepredelan sneg! Pri Malem polju smo se ločili, saj sem jaz pobegnil naprej, ker sem želel v miru narediti par nočnih slik »Kalvarije«. Od Prgarice gor še vedno isti sneg, a na srečo so bile vsaj stopinje narejene, da se je mogoče za kakšen milimeter manj ugrezalo. Pot je speljana kar po letni direktno gor do Kalvarije. Pod Kalvarijo se ustavim, pripravim stojalo in približno 40 min slikam, dokler me ostali en dohitijo. Nato nadaljujemo po zimski mimo Vrha Snežne kote. Kako se je spet udiralo! Tako slabega snega sredi noči pa še ne! Tudi tukaj pobegnem naprej, saj sem želel narediti še kakšno nočno sliko na Kredarici. Okrog 02:40 prispem do Triglavske koče na Kredarici in hitro zavijem desno proti Kredarici. Tam spet postavim stojalo, si odprem juhico (bila je še topla iz doline!) in spet par posnetkov, dokler ne pridejo ostali do koče. Se spustim do koče, tam ob radiatorjih spi Marko in še njegov prijatelj. Zato smo se mi dali na drugo stran, kjer je bilo kar malo mrzlo. Ne vem zakaj, ampak vedno ko pridem v kočo me zebe! Se napravim s puhovko a nič ne pomaga! No eno uro imam za počitek, potem bo pa treba počasi proti vrhu, če želim še na vrhu kakšno nočno sliko. Sicer nisem spal, zeblo me je ko cucka, ampak dremež sem kar prestavljal! Čakal sem, da bo še kdo drug vstal, a brez sreče. Potem pa sem ob 04:30 imel dosti in sem vstal, v tistem trenutku pa mimo še Matjaž! Opa! Družba bo! Francija in fejst punc še kar ni bilo, zato sem se odločil, da ne bom čakal in sva jo z Matjažem mahnila proti vrhu, Marko pa nama je sledil.

Pot do Triglava brez posebnosti! Sem mislil, da bo malo več snega! Prečka bo kmalu brez snega, zato ni tak problem priti čez, samo malo južen sneg je bil. Vmes do Malega Triglava na nekaterih koncih zmanjka snega. Greben ima malo snega (kar ni nič novega). Potem pa od grebena navzgor spet mešanica snega in skal. Čeprav na nekaterih mestih ni snega, to ne pomeni, da je pot lahka! Pot do vrha se ni udirala, ampak je lepo trdna z narejenimi stopinjami. Na vrh pridem petnajst minut pred vzhodom, par minut za mano sledi Matjaž in potem še Marko. Skupaj počakamo vzhod, ki je bil odličen! Lansko leto sem imel kar nekaj nesreče z lepim vremenom ob vzhodu, letos pa že tretjič top! Pred vzhodom tudi skuham čaj, da se malo pogrejemo. Malo se poslikamo, Marko se spusti, midva z Matjažem pa počakava Mojco, Gorazda in Majo. Na vrhu malo pihalo, a je bil sonce tako topel, da me veter tudi motil ni. Ker je postajalo vedno bolj toplo, se z Matjažem spustiva, ostali pa počakajo še malo na vrhu.

Spust je bil zelo… Slab? Zelo južen sneg, spodrsavalo (pa je bila ura šele sedem). Sneg se je v trenutku spremenil v primerjavi z vzponom, a treba je bilo iti dol. Malo pod Malim Triglavom pa srečava Francija in punce. Imeli so težavo z previsokimi kolesnicami (zato so parkirali pri Kovinarski koči) in zato so tudi zamudili vzhod. Na koncu sta sledili samo še prečki, ki sta se zaradi mehkega snega kar razdirali (poletje se bliža!), a sva se dokaj hitro spustila do Kredarice. Tam počakava Mojco, Majo in Gorazda. Malo poklepetamo, nekaj spijemo in pojemo. V tistem času pa pride tudi Franci. Debata se začne na polno, za mano pa prihaja nespečnost zadnjih 29 ur v kosu. Zato se odločim, da zapustim bando in se odpravim v dolino. Tukaj je nastal problem, saj sem bil vezan na prevoz do asfalta. Ampak, ker je treba vzdrževati kondicijo, bom tudi to zmogel. S Kredarice se zapodim v Kalvarijo in takoj občutim kako »gnil« sneg je! Noga mi je včasih obtičala do kolena v snegu, a se nisem dal in tekel kakor hitro je šlo. Kalvarijo rešim v osmih minutah (tempo je bil res hud!), nakar srečam Perota in pa Tino, par besed spregovorimo in se hitro odpravim dol, saj je bilo zelo vroče! Sneg čist južen, dokler nisem prišel do Malega polja, ki je bil v senci. Tam je bil sneg malo trši in zato sem lahko tekel s polnim nahrbtnikom proti parkirišču. S Kredarice do Lese sem potreboval 1 uro in 3 min! Tako hitro še nisem bil dol! Seveda so me ostali pohodniki čudno gledali, a ker mogel ostati nekako buden, sem tempiral. Sedaj je bilo v Lesi parkiranih še več avtomobilov, mene pa je čakala še skoraj 6 km dolga pot do mojega avta. Cesta je bila še vedno pomrznjena, zato sem vmes lahko tudi tekel in tako porabil še 45 min do avta. Na koncu mi je uspelo s Kredarice do parkirišča v Radovni priti malo pod dve uri, kar je odlično! Hitro sezujem gojzarje in se odpeljem domov. Pa je bil super dan končan!

 

Podatki:

    • Razdalja: 23,07 km
    • Čas: 6:31:12 ur
    • Skupni vzpon: 2016 m
    • Skupni spust: 2178 m
    • Najvišja višina: 2864 m
    • Najnižja višina: 804 m

<

Relive ‘Evening Mar 22nd’

Kratek filmček:

                                                                   

Galerija:

Sobota, sončni vzhod na Viševnik, za nedeljo se je vedelo, da se bo nekam šlo. Vremenska napoved je bila sicer slaba, a so se oglasili Miloš, Peter, Radko in Klavdija, da pridejo iz MB-ja v naše konce. Kar je pomenilo samo eno stvar – AKCIJA! Zmenili smo se za Vrtačo po Y grapi. Peter je včeraj zvečer sicer zaradi poškodbe odpovedal vzpon. Štajerci so se odločili, da pridejo do Ljubelja šele okrog 6h zjutraj, kar je bilo zame že malo pozno, saj sem navajen hoditi sredi noči. Zato mi je prišlo na um, da bi šel na sončni vzhod na Begunjščico (če bi seveda bil vreme), hitro kontaktiram Aljaža. Mudel je itak vedno za! Sicer je kolega Jan imel v soboto rojstni dan, tako da sem bolj na hitro popraznoval in se odpravil spat, saj je bilo v nedeljo potrebno ob 3h že vstat. Aljaž me prosi, če mu ob dveh sporočim kakšno je vreme, da se ne vozi za brez veze tako zgodaj. Ob dveh je bilo top vreme! Tako se ob štirih dobiva na Ljubelju, hitro spakirava in gasa gor.

 

Spodnji del poti do koče na Zelenice je brez snega, servisna pot je bila okrog 4ih pa čisto ledena, zato sva dala kar dereze gor in gasa naprej. Od parkirišča do koče lep tempo, 41 min. Tam vidiva, da ne bova sama, saj je Aleksander s kolegom že začel z štartom v centralno grapo. A ju hitro ujameva, spregovorimo par besed. Še par metrov in čas je za čelado in cepine, saj v grapi rado letijo kamni. Tam pogledam na uro, še uro in petnajst do vzhoda! PREHITRA SVA! Ampak lepo nadaljujeva naprej, veter se začne krepiti in kar naenkrat se začne pojavljati megla. Oh, pa ja ne bo spet slabo vreme? Ma nič, greva naprej. Razmere v centralni grapi so bile dobre! Sneg malo pomrznjen, tako da se je dalo lepo napredovati in pa še vedno ga je dosti. Na vrhu sva bila že 5:45, kar je pomenilo pol ure čakanja do vzhoda. Gor sta bila tudi Tine in njegov prijatelj, ki pa sta šla čez Šentanca gor in so bile razmere tudi ok! Preden se je sonce pokazalo, igra megle in vetra. Zato je bilo nebo božansko! Tik pred vzhodom prišlo še par ljudi iz Robleka gor z malimi derezami. Počakamo vzhod, pofotkamo in potem gasa dol kar po centralni spet, saj smo se zmenili s »Štajersko navezo«, da se dobimo pri koči na Zelenici. Sneg dol je bil še vedno OK, čeprav je bil vsako minuto bolj mehak. Hitro se spustiva do koče, kjer se malo usedeva in pokličem Miloša, kje so?

 

No čez pet minut se srečamo pri koči, se pozdravimo in začnemo skupaj proti Vrtači. Danes je bila spet na sporedu Y grapa, ki sem jo »ubral« že dva tedna nazaj s Francijem. Dereze smo imeli še kar gor, a smo hitro naleteli na kamenje (par sto metrov od »velike skale«), a si jih nismo dajali dol, ampak lepo počasi čez. Naprej po poti snega minimum, pridemo do razcepa za Ruševje, kjer zavijemo desno in že kmalu spet zmanjka snega! Ko pridemo na vrh, zavijemo levo (tukaj pa je spet sneg!) in ob Vrtači. Sicer je tukaj snega veliko manj kot dva tedna nazaj, a lepo napredujemo. Z Milošem ugotavljava kje moramo iti in se začnemo kar hitro vzpenjati ob Vrtači. Tukaj sem ga pa biksnil! Zagledam levo grapo, vidim stopinje in začnem hoditi kar gor. Z Milošem se strinjava, da je to Y, zato smo lepo nadaljevali. Snega dosti, dovolj trd, čeprav je bila grapa v soncu. Teren se vedno bolj začne postavljati in jaz vedno bolj tuhtam ali smo zgrešili Y grapo. Lepo napredujemo gor, še vedno se držim levo in kar naenkrat zagledam skoraj navpično gor grapo z malo snega. Še prej pa en majhen skok, ki je bil seveda brez snega, a z malo ledu. Cepin primem malo bolj spodaj, zamahnem in ga zabijem v tisti led… Zgleda stabilno… Malo pogledam dol, kje so ostali in hitro nadaljujem. En, dva, tri in že je skok mimo. Naprej je bilo spet dovolj snega, a naklon je bil brutalen! Sneg tukaj je bil že kar malo mehak, zato previdnost ni bila odveč. Čez nekaj minut še en skok, ta je bil malo daljši, brez snega. Cepina lepo pospravim in gremo plezat. Skala je bila kar krušljiva, zato je potrebno paziti kaj primeš. Na vrhu skoka pa spet sneg! Ostalo nam je samo še malo grebenčkanja. Sicer vse skupaj zgleda malo krušljivo, a je bilo lepo zalito s snegom, zato ni bilo težav. Čez par minut zagledam vrh Vrtače! In seveda zagledam še desno Y pot, ki pride tik pod vrh. »No kot kaže smo res zgrešili pot!«, sem se zasmejal sam pri sebi. Za nama z Aljažem pridejo še ostali. Na vrhu je pihalo, sunki vetra 40 kmh +, vmes tudi malo megle, ki pa se je na par minut izmenjevala s soncem. Gor se nismo dolgo zadrževali in smo se odločili sestopiti po južni poti. Z Aljažem sva imela namen še na Palec skočit, a je itak tako pihalo + bila je megla, da sva se odločila tudi sestopiti. Južna stran Vrtače zelo moker sneg, ampak dobra stran je bila ta, da smo lahko hitro šli naravnost dol. Vmes smo se tudi malo posankali in povadili ustavljanje s cepinom. Južna pot je cela v snegu, zato smo dereze dali dol šele, ko smo prišli nazaj na »letno pot«. Od tam hitro koče na eno pijačo in potem nazaj dol proti avtu. Od koče do avta je bila pot kar južna, na nekaterih deli pa malo pomrznjeno.

 

Odlična tura, kljub temu, da sem (Miloševe besede): »Eno ulico prehitro zavil!« =) Tako da tura ostaja v odličnem spominu, snega še nekaj časa ne bo zmanjkalo, se pa vidi da ga na nekaterih mestih hitro pobira.

 

Nekaj slik je prispeval tudi Radko! 🙂

 

Podatki:

    • Razdalja: 13,43 km
    • Čas: 5:20:35 ur
    • Skupni vzpon: 1699 m
    • Skupni spust: 1699 m
    • Najvišja višina: 2180 m
    • Najnižja višina: 1015 m

Relive ‘Morning Mar 17th’

Galerija:

Cel teden spet sanjal o vikendu in odhodu v hribe. Dopust treba »šparati«, zato v hribe samo med vikendi. S Francijem in njegovo četico (6ih) punc smo se že med tednom dogovarjali kam. Mene je najbolj vleklo na Vrtačo, saj jo že celo zimo gledam, da bi jo osvojil po Y grapi. Tako, da je padla odločitev za Vrtačo. Ker imam rad sončne vzhode, mi je ta opcija še najbolj dišala, a puncam ne. Zato smo se dogovorili, da greva s Francijem na vzhod, jih počakava na vrhu in se skupaj odpravimo dol. Ker pa so imele namen štartat šele okrog 7h, sva pogledovala proti drugimi rešitvami, več o tem pa kasneje.

Nedelja, 02:30, mi zvoni budilka! Zmenjena sva bila na Ljubelju ob 03:30, zato da imava dosti časa do vzhoda in ker tudi noben od naju ni poznal točne poti po Y grapi. Skratka, se zbudim… Zajtrk… Spakiral do konca in usedel v avto. Malo sem pričakoval, da bo policijska kontrola ob 3h zjutraj zunaj, saj so bile včeraj pustne žurke. No zaženem avto, peljem mimo krožnega spodi pred Šobcem, zagledam policijski avto na levi. Evo ga! Zapelje za mano, par sto metrov vozi za mano, nakar prižge luči. Pa smo tam! Že tako se mi je mudilo! Ustavim, pride ven: »Vozniško in prometno, prosim.«. Odprem hribovski nahrbtnik, ki je bil pripasan na sovoznikovem sedežu. Me mož v modrem gleda: »Kam pa greste?«, mu odgovorim: »Na Vrtačo, na sončni vzhod.« Nakar pogleda vozniško in prometno, me opomni, da mi čez par dni preteče registracija. Nakar reče: »Faj’n hodte.« in gre. Ahh! Hitro je bilo tega konec, zato sem že naslednjo sekundo speljal proti Ljubelju. Sicer nisem veliko zamudil, a me je Franci že čakal.

Se zrihtam in začneva hodit proti Zelenici. Spodnji del poti je zelo slab s snegom, nakar se par sto metrov višje pa začne soliden sneg, pomrznjen. Hitro napredujeva, v 45 min že pri koči na Zelenici, kjer se malo ustaviva, da popijeva. Pa sva že naprej! Zdaj se začne iskanje odcepa desno, saj noben od naju ni točno vedel kje je. Od koče naprej lepo sneg po poti, zgaženo super! Gledam jaz na svojo topografsko karto na uri in zagledam odcep desno. Evo točno tam so bile sledi desno! Bravo ura! Zavijeva desno, hodiva nad ruševjem, malo pomrznjeno, a gre super! Prideva do prvega sedla… Shojeno levo in desno. Kaj izbrati? Ker sva vedela, da je Vrtača na levi, zavijeva tja (ampak sva kasneje videla, da se tudi desno da, kjer vodi pot pod Palcem. Skratka, zavijeva levo, lepo vidne stopinje. Hitro se začneva približevati vzhodni steni Vrtače. Na vzhodni strani sta dve grapi, midva sva izbrala lažjo, drugo (Y). Pod grapo hitro dereze, cepin in čelado gor. Nikjer nobenega! Začneva vzpenjati, sneg zmrznjen… Pravljica! Hitro prideva notri v grapo… Uff… Tole pa bo klanec! Namreč klanec se z vsakim metrom bolj postavlja pokonci. V grapi so narejene »stopnice«, tako da se lahko hitro napreduje. Zadnjih par metrov lahko primerjam naklon z ozebnikom. Še tistih par metrov hudega naklona premagava in že sva pod vrhom! Pod vrhom direktno desno in na vrh z vpisno skrinjico.

Tam hitro ven vzamem džezvo in lonček, skuhal bom čaj! Na vrhu sva bila 20 min pred vzhodom, zato sva imela še čas kuhati čaj. Čaj se lepo kuha, Franci se preoblači v maškaro. Pride sonce ven, malo oblakov je bilo nad soncem, drugače pa fenomenalen vzhod! Malo poslikava, čaj že pripravljen, popijeva in sonce se skrije za oblake (a bo hitro spet ven prišel). Tudi jaz sem opremo imel s seboj za maškare, a sem čakal spet sonce. Letos mineva 19 let od moje prve tekme v plavanju in pa 11 let od zadnje tekme, zato sem se odločil, da oblečem kopalke, ki sem jih uporabljal 11 let nazaj. Preden se kdo začne zgražati, danes je pustna nedelja, vse je dovoljeno! Veter je začel malo pihati, a me to ni motilo pri slačenju (kopalke sem imel že na sebi).  Sonce posije ven, jaz napihnem rokavčke in že gasa »fotošuting«. Čeprav ni bilo ravno toplo, moram priznati, da sem bil zadovoljen, da sem izpeljal ta svoj izziv. Pa tudi dosti smeha je bilo… Še dobro, da kopalke zakrijejo efekt nizkih temperatur 😛 Malo sva še posedela na vrhu in se nato začela spuščati po isti grapi navzdol.

Sneg je bil še vedno trd in ga je bilo ogromno! Hitro napredujeva navzdol. Prideva do dol, punc še nikjer. Potem pa zaslišiva eno vriskanje v daljavi, to bodo one! Ker sva imela še čas, sva skočila še na Palec ta čas. Razmere Palec: Spodaj dosti snega, lepa gaz… Zgoraj kopno… Na vrhu snega minimum. Hitro se poslikava in kreneva dol. Že vidiva v daljavi, kako se punce obuvajo dereze. Hitro priletiva dol, počakava da se zrihtajo in že gremo spet proti vrhu. Spet? Ja spet! Pa spet po isti grapi! Celo pot navzgor sem upal, da bo južna pot še v dobrem stanju, da se po njej spustim. Ko smo hodili gor, so se že poznale temperature in sonce. Sneg ni bil več tako trd, še dobro da smo v grapi bili v senci… Tam so bile razmere ob 9h še vedno super! Malo pod vrhom srečam še Simonco, ki zavila v desno grapo (mi smo šli po levi). Malo pod vrhom na zvočnik Golico in seveda v stilu spet na vrh! Na vrhu srečam še Klemna, Uršo in Petro. Seveda se takoj s klapo spet oblečemo v maškare, poslikamo, malo poklepetamo.. Še kakšno fotko z Klemenovo družbo in že sem »ready« za dol. Za spust sem se odločil za južno pot, saj se mi ni dalo še enkrat po Y. Čeprav je bila južna že kar konkretno mehka, samo gasa dol! Še prej sem se poslovil od klape, saj se mi je že malo mudilo domov.

Po južni lepo po petah in samo naravnost dol. Drselo je super, sneg je bil super južen. Pridem dol do razcepa, hitro opremo dol in potem po poti tek/hitra hoja do koče na Zelenici. Danes je potekalo na Zelenici državno prvenstvo v turnem smučanju, zato je bilo kar nekaj ljudi pri koči. Ker je bil sneg dol pri koči še bolj južen, sem se odločil iti kar naprej in tako samo še gasa do avta.

 

Razmere? Zjutraj odlične, ko se je sonce pokazalo, pa z vsako minuto slabše razmere. Sneg v Y grapi bo sigurno še nekaj časa, za južno pa ne upam trdit, saj je skoraj cel dan obsijan s soncem.

Podatki:

    • Razdalja: 13,31 km
    • Čas: 4:58:35 ur
    • Skupni vzpon: 1614 m
    • Skupni spust: 1611 m
    • Najvišja višina: 2180 m
    • Najnižja višina: 1015 m

 

Galerija:

Spet je vikend in spet je čas za eno dogodivščino. Že med tednom se s Francijem meniva za hribe, izbrala si Vrtačo – sobota in pa Veliki Draški vrh – nedelja. Seveda oba sončna vzhoda! Temperature med tednom so bile kar visoke, zato me je skrbelo, da bo kmalu pobralo še preostanek snega na Vrtači. V  petek se je začel 7. Ruthin tek in seveda kot veleva tradicija, ga je bilo potrebno obiskati. S kolegom Janom sva pretekla tri kroge, jaz sem sicer dobil en tak ogromen žulj, a ni panike! No pride sobota ob 2h zjutraj, vstanem… Pogledam hitrost vetra na Kredarici… Vidim 82 km/h, pogledam radarsko sliko vetra za Karavanke. No še slabše! Cel greben Košute, Stol, Vrtača in Begunjščica je bil obarvan vijolično, kar je pomenilo veter okrog 60 km/h. Zaradi varnosti sem potem rajši odpovedal vzpon, saj hoditi sredi noči ob sunkih več kot 60 km/h ni ravno prijetno. No zato sva se zmenila za nedeljo Veliki Draški vrh. A nisva bila sama. Zraven sta se nama pridružile še Sonja, Helena, Brigita in Mojca. Tako da sva bila blažena med ženami 😛

V nedeljo ob 03:40 smo se dobili na Pokljuki, saj sem šel s svojim avtom, ker me je po hribih čakal še 7. Ruthin tek in se mi je tako mudilo proti Bledu. Izbrali smo pot do smučišča, potem levo proti parkirišču in nad Konjščico. Pot do začetka vzpona na Studorski preval brez posebnosti, lep gaz, vmes malo zmanjkalo snega. Veter je prijetno pihljal. Vmes celo dvakrat topel vzgonski vetrič! Je pasalo! Ko po kakšni uri hoje pridemo do Jezerc. Nekaj sekund smo premišljevali ali gremo čez Srenjski preval ali pa proti Studorskemu. No izbrali smo Studorski. Od tukaj gazi ni bilo več, saj je veter zadnje dni zakril vse sledi, zato se je lepo udiralo. Franci prevzame pobudo, jaz mu sledim, punce za nama. Še 40 min nam je vzelo do Studorskega, kjer se ustavimo, nataknemo dereze in cepin v roke. Problem je bil, ker spet ni bilo sledi, zato sem jaz šel naprej. Gazil sem malo bolj desno od letne poti, ciljal sem skalni skok na začetku prvega grebena. Ker se je ura zelo hitro približevala sončnemu vzhodu, sem potegnil malo naprej. Ker sem vedel kje je letna pot, sem se orientiral po njej. »Skalni skok« je bil lepo zalit, zato ni bilo problemov in že sem na grebenu. Lepo po grebenu hitim, zraven gledam na uro (da ne zamudim vzhoda), malo mi nagaja še veter. No ne malo, so bili sunki kar močni. Ker sem bil kar utrujen od prejšnjih dni, sem malo pod vrhom zavil desno in se lepo počasi vzpenjal oziroma prečil do vrha. Ravno ko pridem na vrh, pa posije sonce! Kako paše! Hitro fotoaparat v roke, par slik in že se je sonce skrilo za oblake… Čez nekaj minut so prišli na vrh tudi ostali. Ravno takrat pa spet posije sonce in postane zelo toplo! Malo se poslikamo, Franci potegne ven dekico (seveda ni bilo placa zame!) in kakšnih 20 min občudujemo okolico!

 

Sledil je spust. Gledali v smeri Viševnika in Srenjskega prevala. Ker nismo vedeli kakšne so razmere tam, smo se odločili, da gremo proti Srenjskim prevalom in potem bomo videli ali se dvignemo na preval ali pa spustimo dol na Jezerca. Spust smo kar hitro opravili, vmes malo opazovali kje bi bilo najlažje. Po nekaj desetih minutah pridemo pod Srenjski preval. Letno pot smo spustili, saj je na nekaterih mestih primanjkovalo snega, zato smo se odločili potegniti gaz nižje dol. Ker je bil sneg super, smo se odločili se povzpeti na njega. Spet sem jaz vodil »odpravo«. Sicer neke stopinje so bile, a se je še vedno udiralo. Po napornem vzponu pa pridem končno na Srenjski preval. Sneg vmes je bil na nekaterih mestih zelo trd, nekje se je pa zelo prediralo. Na vrhu dam čelado gor, saj nas je sedaj čakal še najtežji del do Viševnika. Pihalo je ko pri »norcih«, zato je bil vsak korak premišljen. Seveda spet ni bilo gazi. Sem šel prvi, a sem po parih metrih preveč desno gor zavil in prišel do prepada. Tako, da sem ritemsko šel dol, Helena pa je zavila pravi čas, zato je ona nadaljevala prva. Sneg po zahodnem grebenu dobro kompakten, zato je bila hoja čisti užitek! Edino kar je motilo, so bili sunki vetra, ki so nas kar konkretno prestavljali iz našega ravnotežja. Sledila je zadnja prečka, ki je prav tako brez posebnosti in že smo bili pod vrhom Viševnika.

 

Na vrhu je kar pihalo, zato smo naredili par slik in se premaknili nižje v zavetrje. Ker se je meni mudilo na Ruthin tek, sem se odpravil proti parkirišču. Prvi korak in sem zapel z derezo v nove hlače in je naredilo »hrsk«! Pa so strgane! Ampak se bodo dale zašiti. No odhitim proti lovski opazovalnici, kar naravnost dol. Sneg je bil okrog 9:30 že kar malo mehak, zato se je dalo super spuščati. Srečam kar nekaj ljudi, nekateri so imeli 12 zobe dereze, drugi male derezice, spet tretji kar brez. Od opazovalnice je sledil strm spust po zimski poti, kjer je bil sneg ravno prav trd. Po parih minutah pri smučišču. Zavijem pri tabli za pešake desno v gozd. Tukaj je bil sneg zelo mehak in se je kar udiralo, a ker je bilo navzdol, mi je bilo vseeno. Hitro naravnost dol do začetka smučišča, potem še tistih par 100 metrov do avta. Parkirišča na Pokljuki so bili polno zasedeni! Ogromno ljudi, ki so se šli smučati + tek na smučeh. Pridem domov, hitro kosilo in že sem pri Blejskem jezeru, kjer me čakata še zadnja dva kroga teka!

 

Podatki:

    • Razdalja: 11,61 km
    • Čas: 4:39:28 ur
    • Skupni vzpon: 1344 m
    • Skupni spust: 1345 m
    • Najvišja višina: 2285 m
    • Najnižja višina: 1343 m

Relive ‘Morning Feb 24th’

 

Galerija:

Po včerajšnji Begunjščici je danes sledil malo bolj »resen« vzpon. Že dve leti sanjam o vzponu na Jalovec čez ozebnik. Lansko leto sem Jalovec osvojil poleti, letos pa je bila želja pozimi. Seveda sva se že prejšnji teden pogovarjala s Francijem med vzponom na Triglav o Jalovcu. In tako sva se tekom tedna zmenila za nedeljo. Zjutraj oziroma bolje rečeno ponoči mi je budilka zvonila ob 02:00. Oh! Brez problema vstanem, saj sem že navdušen nad današnjo turo. Hitro zajtrk vase zbašem, vso robo zmečem v avto in gasa proti Lescam, kjer se dobiva s Francijem in se odpeljeva do Planice, kjer parkirava pri zapori ceste v Tamar. No danes bo ravna pot krajša od prejšnjega tedna, saj naju čaka »samo« 3 kilometre ravnine z malo vzpona. Danes je bil nahrbtnik lažji kot tisti prejšnji teden, zato sva napredovala zelo hitro. Pri koči v Tamarju v 40 min, tam se ubistvu nisva nič ustavljala, ampak sva kar letela naprej proti ozebniku. Od koče naprej po gozdu in ko prideva iz gozda, grozljivi prizori plazov. Čeprav je bila ura šele pet zjutaj, te pogledi na plazovino niso nič prijetni. No gaz je bil narejen, ampak se je vseeno udiralo čez gležnjev, zato sva se malo izmenjavala spredaj. Ko sva premagala vse te plazovine, pa se je začel klanec, ki je bil tako slabo zgažen, da sva porabljala kar nekaj energije, da sva hodila gor. Po drugi strani je bila pa smukaška gaz lepo narejena 😛 Po dobrih dveh urah prideva pod ozebnik. Hitro čelado gor, saj je bila nevarnost padajočega kamenja. Dan se je ravno začel delat in že sva lahko opazovala vso to jutranjo zarjo.

No pred nama je bil ozebnik. Kaj reči? Ubistvu me je kar presenetil, ker če pogledamo izpred koče, zgleda zelo nevaren in strm. No še vedno je bil, a veliko manj kot sem mislil. Tukaj sem jaz prevzel pobudo za gaženje. Gazi ni bilo oziroma je bila slabo vidna na večino mestih, saj jo je preko noči sneg zasul nazaj, zato je bilo potrebno se držati robov ozebnika. Vmes sva tudi videla kako je kamenje in led drsel po ozebniku, a nama ni pustil posledice. Ozebnik je bil lepo zalit, mehak. No potem pa prideva do zadnjih par metrov, kjer je bilo vse trdo! Sneg je bil tako trd, da se je samo konica cepina zapičila lahko v sneg. Kar se je dalo, sem uporabljal moč in zabijal z nogo s sprednjimi zobi v sneg. OZEBNIK PREMAGAN! Za nagrado naju je pričakal sonce! Kako super filing! Se usedem in počakam Francija, da tudi on pride ven iz ozebnika. No od ozebnika sva nadaljevala naprej proti steni in kaminu. Tukaj se ustaviva, nekaj pojeva in narediva plan za naprej.

 

No da kar takoj povem, sva se zmenila, če ne bodo razmere za gor in če se kdo od naju ne bo počutil sposoben zlesti čez ta kamin, bova obrnila! Tukaj sploh ni dileme! Čakal naju je najtežji del in tukaj ni bilo prostora za napako. Bil bi tudi zadovoljen samo z ozebnikom, zato tudi nisem šel obremenjen proti kaminu. No prideva pod 20 metrski kamin. Spodnji del je imel zelo malo snega, zgornji je bil pa čisto leden. Franci gre prvi in se ustavi pri prvi skali. Gor je šlo, problem je bil kako dol? No tukaj je Franci gledal in gledal in na koncu našel smer, ki jo bova premagala, ko se bova vračala. Franci spleza čez prvo skalo in jaz mu sledim. Malo sta me cepina ovirala, zato sem jih podal njemu in tudi jaz splezal čez skalo. Ker je bilo vse skupaj zelo krušljivo, sva morala vsako skalo preveriti, preden sva jo prijela. No sedaj je na vrsti drugi del, leden del. Franci zabije cepin notri. Ufff… Bo šlo… Odlično! Saj če ne bi bilo dober led, bi seveda obrnila. Ko Franci spleza še ostalih par metrov po ledu, sem na vrsti jaz. Pr’tegnem tist cepin v tis’t led in prklo’pm še derezo notri v steno. Drži! Z malo več previdnosti preplezam tudi jaz ta del, saj sem pozabil prestaviti varnostno zanko na spodnji del cepina, zato je bil zamah malo otežen. A so dereze tako dobro prijele, da ni bilo neke panike… In potem je sledila samo še pot proti strehi Jalovca. Še približno 150 metrov vzpona bolj kot ne naravnost gor in prišla sva do grebena. Greben je bil top! Cel čas je bil narejen gaz, zato je bila hoja zelo prijetna. Hvala tistemu, ki je tako dobro potegnil gaz! Čez par minut po grebenu pa zagledam vrh – Jalovec. Tukaj me Franci spusti naprej in čez par korakov sem na vrhu! Želja uresničena! Objamem »križ« na vrhu, sežem Franciju v roko in že imam sendvič v roki! Jah, kamin te zmatra 😛 Nekaj minut občudujeva sosednje vrhove, še posebej Mangart. Sledi en kratek »fotošuting« in pa povratek proti ozebniku.

 

Lagal bi, če bi rekel, da me ni skrbelo kako bova prišla dol skozi kamin. A treba je iti dol. Sneg je že lepo mehak, zato gre na dol kar super. Seveda vmes malo treba popazit, da se ne popelješ… No že sva pri kaminu. Uff… Obrnem se okrog in lepo počasi! Ampak dol jaz ne maram hodit! Zabijem spet ta cepin in dereze. No led se je malo zmehčal, tako da se je bilo malo lažje spuščati. Ledeni del brez problema preplezam. No pri tisti skali se je pa malo zaustavilo. Kam levo nogo? Kam desno? Franci?? Franci je bil seveda že na koncu kamina. No pa se le oglasi: »Tukaj levo pej’t!« Oh, ta skala spet?! Spet sta me cepina ovirala, zato sem prosil Francija, če mi jih podrži. Seveda je mogel spet malo v kamin in tako mu predam cepina. Z njegovimi navodili mi uspe še preko tiste skale. Čista zmaga! Če ne bi bilo Francija, bi še pol ure gledal kam z nogo stopit. HVALA TI!! No kamina je konec! Priznam, zelo mi je bilo vroče! A tudi za trenutek nisem pomislil, da mi ne bi uspelo! No sledi par korakov in že sva pri steni, kjer je Franci ob vzponu proti vrhu pustil svoj nahrbtnik. Tam srečava še enega tujca, ki je čakal kolega, da prileze skozi ozebnik. Čas za malico! Hitro pojeva, ena skupna slika in že se spuščava proti ozebniku.

Ozebnik je bil še kar v senci, zato sva pričakovala, vsaj začetni del, malo bolj trd. No sneg se je malo omehčal, tako da sva v lijak lepo vstopila ritensko in čez nekaj metrov, ko se je podlaga zmehčala lepo normalno dol. Ko sva zaključila z ozebnikom pa sva srečala veliko skupino tujih turnih smučarjev, verjetno so šli proti Kotovim sedlom. Pri koči v Tamarju se ustaviva še na pijači in potem gasa še teh par kilometrov proti avtu. In tako je bil odličen dan zaključen!

 

Podatki:

    • Razdalja: 20 km
    • Čas: 9:20:39 ur
    • Skupni vzpon: 1681 m
    • Skupni spust: 1675 m
    • Najvišja višina: 2645 m
    • Najnižja višina: 988 m

Relive ‘Morning Feb 17th’

 

Galerija:

Spet je prišel vikend in s tem čas za kakšno turo, ki zahteva dereze in cepina. Ker je bila napoved spet odlična, sem se zmenil z Nejcem za sončni vzhod na Begunjščici. Ja spet! Nekako najbolj poznam razmere, zato je kar ziherca! J No Nejc je včeraj zvečer odpovedal, tako da sem bil prepuščen samemu sebi. Bom pa zato zvočnik vzel s sabo in bo tako čas hitreje minil.

Budilka ob 03:21. Zakaj ravno enaindvajset minut? Ne vem, čisto slučaj. En 10 minutni dremež in že sem pokonci! V četrtek so po pošti prišle nove hlače znamke NorthernFrontier, rumene barve (spet ene žive barve), zato jih je bilo potrebno po testirati. Oblečem hlače, dolgo majico, kratko majico in pa eno tanko jopico. Itak je tak klanec od Zelenice navzgor, da bom švical na polno. Pridem do avta, ki je imel seveda stekla zaledenela (ah, spet?), hitro zdrzam dol in 04:10 že drvim proti Ljubelju.

Parkirišče je bilo malo pred peto kar zasedeno, saj je potekal tečaj »Varno v gore«. Dva pohodnika sta ravno štartala ko sem prispel, a sem ju hitro ujel in prehitel. Ves preostali čas sem hodil sam, no ob zvokih chillout glasbe. Prejšnji večer sem pozabil napolniti svojo svetilko, zato me je bilo malo strah, da mi bo sredi ture crknila in zato je bil tempo malo hitrejši. Servisna pot je bila odprta, a sem se odločil, da grem kar čez »plaz« do koče. Še dobro, da je bila tema in nisem imel takega občutka kakšen klanec je, a sem po približno 40ih minutah (iz parkirišča) prispel do zgornje postaje nekdanje enosedežnice (to so bili časi, ko smo tukaj smučali! :)). Potem sem zavil levo in desno proti centralni grapi. Kot kaže je čez noč zelo pihal veter, saj sledi na tem območju ni bilo. Ker pa je edina opcija navzgor, pač najdeš en svoj gaz. Spodnji del se je kar udiral, videle so se tudi gmote snega, ki so nekaj dni nazaj drvele po pobočju (še dobro da ponoči ne vidiš vsega 😛 ).  Sneg je z vsakim korakom postajal bolj trd, pred vstopom v grapo pa se pojavijo spet stopinje – čeprav zelo slabo vidne. Ker je sneg postajal trši in ker se je naklon kar višal, se ustavim in vzamem cepina plus čelado. Naklon postaja vse večji, sneg trši in jaz vedno bolj osredotočen kam bom stopil. Namreč stopinj spet ni bilo, saj jih je zasul sneg. Že od vstopa v grapo je po malem pihal veter, ki je nosil sneg v dolino. Pridem do žleba, kjer je vse skupaj postalo še posebej zanimivo. Kar naenkrat čisti led! Z malo več previdnosti in pa večjim zamahom s cepinom premagam tudi to. Ko se žleb konča, sneg postane mehkejši in spet so vidne stopinje. Do vrha še nekaj minut prijetnega vzpenjanja. Malo pod vrhom sem se nekaj zamislil in zavil preveč levo. Tako sem prišel na območje spihanega snega, spodaj pa čisto vse ledeno.  Ker je bilo do vrha še ene 20 metrov, sem potegnil špuro naravnost gor in tako prišel malo bolj levo od vrha. Sledilo je še par korakov in že sem bil na Velikem vrhu Begunjščice!

Malo je pihalo, drugače pa top! Bili so tudi oblaki, ki pa so bili lepo obarvani! Počakam 30 min in sonce je vzšlo! Vau! Videl sem že ogromno sončnih vzhodov, a tale je bil eden izmed top3 sigurno! Take hude barve! Letošnji sigurno najlepši! Petnajst minut po vzhodu, prideta še Katarina in Bojan, za njima pa še dva pohodnika. Ker je še vedno pihalo in me je malo začelo zebst, sem spakiral vse skupaj in se odpravil proti avtu – po Šentancu. Šentanc je ubistvu brez posebnosti, mehak sneg, kar shojen. Ko sem se spuščal, se je vzpenjalo po Šentacu kar nekaj ljudi – kot kaže je bila danes gor spet gneča.

Podatki:

  • Razdalja: 7 km
  • Čas: 2:28:39 ur
  • Skupni vzpon: 1012 m
  • Skupni spust: 1012 m
  • Najvišja višina: 2077 m
  • Najnižja višina: 1056 m

Relive ‘Morning Feb 16th’

 

Galerija:

Že od prejšnjega sneženja sanjam o tem Triglavu… Zadnji teden spremljal vsak dan razmere. Sicer je bila v začetku tedna 4. stopnja nevarnosti plazov od petih stopenj. To me ni ustavilo in sem bil kar malo optimist, da se bodo razmere stabilizirale. Cel teden sem tudi bral o plazovih (še posebej za vikend je vse letelo dol zaradi dežja), kar mi je malo zbilo moralo. A ta teden je bila napoved odlična! Sonce, sonce, sonce! Sicer se je še vedno držala 4. stopnja, ki pa je v četrtek padla na 3. stopnjo. To mi je dalo signal, da mogoče pa kaj bo! Malo sem gledal razmere za Begunjščico preko Zelenice, a informacij ni bilo veliko. Zato sem se v petek odločil, da se vseeno zapeljem do Ljubelja in potem vsaj do Zelenice, če ne bodo razmere za drugam. No, ko sem začel hodit, sem srečaval ljudi, ki so govorili, da so razmere super za Begunjščico preko Centralne grape in Šentanca… Odlično! Grem gori po »centralcu« pa dol po Šentancu. Celo pot me je spremljala megla, na vrhu pa sonce! In ne samo sonce, še glorijo sem videl! Wauuu! Prvič v živo! Skratka, počakam zahod in pičim dol v dolino.

 

Pridem domov, vidim blog od Bojana Ambrožiča za Kredarico. Noro! Nekdo je zgazil! Priznam, čakal sem na zgaženo pot, ker zimske poti ne poznam v nulo in ne bi rad delal napačne gazi. Preberem blog, mu napišem, če so krplji priporočljivi in če je kdo šel na vrh. Nato izvem, da gre jutri tudi Dejan Grm gor. To mi je dalo še malo več motivacije, saj sem bil skoraj siguren, da bo šel na vrh! Če zna kdo dobro gaz naredit, je to on! Kontaktiram Markota – ima čas šele v nedeljo. Prebiram še malo po fejsu in zagledam Francijev komentar, da gre tudi on gor. Super! Napišem sporočilo, se zmeniva, da me ob štirih pobere na Bledu in gasa do Radovne. Cesta do Lese je splužena samo prvi kilometer in ker nisva želela tvegati s parkiranjem tam, ga pustiva kar pri koncu asfalta. Jah, 5,5 km bo pač treba peš do Lese! Ravno, ko se pripravljava, se mimo pripelje še Dejan in Matjaž. Gospoda sta se zapeljala še 1km po cesti naprej, midva pa ta del zgazila 😛 Ravno, ko sva se odpravljala, pa se pripeljeta še Brane in Maria, plus kuža. Danes bo kar nekaj poznanih.

Skratka, začneva hodit, pot je bila ledena. Prehodiva prvi kilometer, kjer se je pluženje končalo in zagledava kar nekaj avtomobilov – kot kaže, bo danes kar gužva! No, naprej je bila pot normalna, sicer se je malo udiralo, a ni bilo panike. Nekaj časa hodiva po cesti, nakar zagledava neko križišče in leva pot ima drevo čez cesto… Predlagam, da zavijeva desno. No, hitro sva ugotovila, da tista pot zavija v nasprotno stran, zato se odločiva, da bova sekala skozi gozd nazaj do »prave« ceste. No, po 5ih minutah hoje gor in dol po gozdu, le najdeva nazaj pot. Še nekaj sto metrov in sva že pri Kovinarski koči. Tam se pogledava, če greva sekati čez polje. Zato se odločiva, da si natakneva krplje (če jih imava že s sabo). No, tukaj je nastal problem. Nikoli namreč nisem probal krpljov na te gorniške gojzarje in sva hitro ugotovila, da je pašček prekratek! Po parih minutah zafrkancije se Franci spomni, da bi zamenjala krplje – odlična ideja. Franci je imel sposojene in drug model krpelj, zato je bil pašček dovolj dolg (hvala tudi tebi, Jože :)). Hitro natakneva in gasa čez polje. V eni uri in par minut sva prišla iz konca asfalta do Lese. Tukaj 5 min počila in sedaj se šele začne »vzpon« proti Kredarici. Krplje sva pustila gor, tako da sva lahko kar hitro napredovala. Pot do Prgarce je bila brez posebnosti. Lepo je bila narejena gaz, čet Kurice po zimski varianti, s krplji je bilo mogoče še malo lažje hodit. Do Prgarce sva prišla v 1 uri 50 od Lese, kjer se nisva ustavljala, ampak samo gasa proti Kredarici. Od pastirske koče naprej se je začelo malo ugrezati, a je šlo. Nato pa prideva do Kalvarije. Pod Vrhom Snežne konte zagledava Dejana in Matjaža. Kalvarija v snegu je nekaj najlepšega! Taka paša za oči. Nič se ne zadržujeva, samo hitro naprej. Pot je sedaj speljana po desni strani Snežne konte. Gaz je bila sicer malo v ovinek, Franci je pa kar naravnost gor naredil še en gaz. Joj, kako se je udiralo! Pa kakšen klanec! Potegneva špuro naravnost gor, kjer je narejena prečka druge gazi. Kaj pa sedaj? Treba je iti levo! Ampak je bil sneg zelo trd. No, treba je bilo zaupati krpljem in na nek zanimiv način premagati tisto prečko (več pa na začetku videa). No, konta je mimo, sedaj pa še pol ure in že sva na Kredarici. Neto čas hoje od avta do Kredarice je bil 4 ure 18 min (13,5 km). Tam srečava tudi Bojano, ki je praznovala rojstni dan in se bo tudi odpravila na Triglav. Dejan in Matjaž sta bila že pripravljena na Triglav. Midva pa sva morala še malo pojesti. Tako, da sva štartala zadnja od vseh, ki so bili na Kredarici tisti čas (gor je bilo tudi par Nemcev in Poljakov).

 

Pojeva in hitro dereze gor pa cepina v roke. Ker imam trenutno pohodniška cepina v posoji, sem mogel vzet alpinistična. Jaz sem imel s seboj še prenosni zvočnik, zato sem naštimal malo motivacijske glasbe za med vzponom. Nekaj metrov po vstopu v steno dohitiva Nemce, ki so bili navezani. Ker so imeli počasnejši tempo, sva jih prehitela po levi. Ravno, ko sva jih prehitevala, so se vrteli Rammstein-i, zato so nama vmes malo tudi zapeli. Zadnjega sva prehitela na prečki, kar je bilo malo zoprno, a je šlo. Naprej sva bila sama kar nekaj časa. Prečka je bila super narejena, snega je bilo dosti, zajle pa niso bile zunaj. Hitro napredujeva do Malega Triglava, kjer se vmes pokaže kakšna zajla. Prideva do grebena – toliko snega na grebenu še nisem videl! Ponavadi je bilo vse spihano, sedaj pa bil pa gaz narejen čisto po vrhu grebena. Hoja je bila zelo zanimiva, pulz je sicer za ene 30/min utripov narastel, a počasi se daleč pride. Po grebenu se spustiva dol in nato spet gor. Gaz je bila odlično narejena, sneg je bil sicer malo mehak, tako da je bilo treba malo bolj paziti. Vmes se mi je dvakrat malo udrlo, a brez panike! Ko sva bila par minut pod vrhom, se je tudi sonček že začel kazati in tako je spet postalo zelo toplo! Še par korakov in že sva na vrhu! Na vrhu si čestitamo, Dejan hitro odrine dol. Stolp ni zakrit s snegom, ampak je okrog njega napihan sneg. Ker pa je imela Bojana rojstni dan, sva dobila z Francijem tudi malo šampanjca in pa košček torte. Kako je bila dobra! Na hitro se poslikamo in gasa dol – pot je še dolga! Ravno, ko se odpravljava dol, prisopihajo Nemci. Brez ene punce, ki je zaradi strahu ostala na grebenu. Pot dol je bila malo razrita od vseh hribolazcev, a se je dalo varno priti do Kredarice (več o razmerah pa v filmčku). Med potjo dol srečava še 4 ljudi, ki so šli proti vrhu. Na Kredarici pa okrog 13h ni bilo neke gužve.

Na Kredarici spijeva pivo, spakirava in ob 14h kreneva proti avtu. Za dol nisva uporabila krpljev, ker se je ravno prav udiralo, tako da sva se po Snežni konti kar direktno navzdol lahko »sankala« po riti. Med potjo sva tudi srečala par ljudi, ki so še kar gazili proti Kredarici. Pri Prgarici se tokrat nisva ustavljala, ampak samo hitro šibala dol do Lese. Tam pet minut spet počila, dala kar krplje gor (ni se nama jih dalo več s sabo nositi) in kar hiter tempo proti avtu. Moram priznat, da se je pot zelo vlekla, saj sva bila že kar zmatrana od vseh kilometrov. Končno prideva do avta, kjer se hitro napakirava in se odpeljeva še na pijačo.

 

Tako je bil odličen dan končan! Še največji problem je tistih 5km do Lese oziroma še hujše je, ko greš nazaj. Razmere so bile top! Danes in jutri na napovedan sneg, tako da bo Triglav spet malo sameval 🙂 Pa hvala Franciju za družbo! Upam, da tempo ni bil prepočasen! 😛 Pa še enkrat hvala vsem, ki ste v prejšnjih dneh zgazili! 🙂 #tojtauzitek

 

Podatki:

  • Razdalja: 29,28 km
  • Čas: 9:38:41 ur
  • Skupni vzpon: 2213 m
  • Skupni spust: 2223 m
  • Najvišja višina: 2864 m
  • Najnižja višina: 775 m

Relive ‘Morning Feb 9th’

 

Galerija: