Zadnjih 10 dni je blo kar zanimivih… 9x v hribih in do konca dopusta je še kar nekaj dni, ampak noge še vedno sveže. Andraž mi napiše, da ima namen na Kanjavec potegnit. Edini problem je, ker dela do 9h. Se pravi bo pozen start in brutalen tempo! Ubistvu mi je že napovedal, da bo skozi Krmo letelo, potem pa lahko tempo popustiva. Napoved je bila, da se popoldne razjasni oz. proti večeru.. Bova videla kakšno srečo bova imela.😁

 

No ob 10h se dobiva v Krmi, smučke prvih 300 m nosit, potem pa na noge… Zdj pa spusti bremze, dva gela na horuk, ventile odpret in prtegnt v peto. Po Krmi kar lepo leti, podlaga je trda, samo vse je preluknjano. Priletiva v Leso v 45 min, ena kratka pavza. Gasa proti Bohinjskim vratcam. Kar direktno se usmeriva na plazovino pod Draškim vrhom, ki je trda. O novem snegu tukaj ni ne duha in ne sluha… Zanimivo… Malo se ustrašiva, kako bo višje. No po plazovini prideva na Malo polje, kjer zavijeva v levo – Bohinjska vratca. Bam, 10 cm puhca! Aaaa! Tole pa bo! Pogledam v nebo, jasno! Vau… Se pravi se bo že prej razjasnilo. Hodiva nadaljnjih pet minut, pogledam v nebo… Čist zaprto vse skupaj. Uf, fronta prihaja. In čez 5 min začne snežiti. Andraž vleče gaz po puhku in še sneži nama. Top! Malo pod vratcam se ustaviva, saj je zgornjih 50 m ledenih. Smučke na nahrbtnik, cepin v roke in gas. Strmine zmanjka – Bohinjska vratca (1973 m). Sedaj pa luštni del, spust okrog 250 višinskih metrov (edini problem je, ker je potem nazaj grede to treba spet gor prehoditi🙈). Andraž se spusti prvi, jaz takoj za njim. Zgornji del pršič, kjer se lepo zavija. Potem pa pride leden del prečenja v desno, saj je plaz dol potegnil. Spodnji del pa spet pršič. Lep spust! Spustiva se v Velsko dolino, kjer na ravnici spet dava gor kože. Čas je za sprehod po Velski dolini proti Kanjavcu. Vreme se izboljšuje in ko sonce spet posije, se v roku desetih minut prikrade še ena fronta in spet sneži! Nadaljujeva po dolini, snega je v spodnjem delu več, višje kot sva šla, bolj je bilo ledeno. So mestoma napihanega snega. Na okrog 1900 metrih spet malo več pršiča. Nadaljujeva proti sedlu med Hribarcam in Kanjavcu. Vsako minuto je slabše vreme, začelo je še pihati. Plus tega je podlaga vedno bolj trda, ampak zaenkrat se da še lepo hoditi. Andraž se odloči, da ne greva proti sedlu, ampak pritegneva v kaminček na desni in po grebenu potem v levo proti vrhu. Na okrog 2200 metrov smučke dol, dereze in cepine pa v uporabo.

Prsti mi zmrzujejo, piha ko pri norcih. To so te prave zimske razmere! Včasih te more malo zebsti, da te ojača. Prtegneva v klanec, kaminček kar strm in pa trd… Dereze lepo primejo! Smučke zadaj mahajo v vetru. Po pikanju naravnost gor kmalu prideva na greben, kjer je tudi markirana pot. Zavijeva v levo, veter piha in se mi upira v smučke… Me kar lepo premetava! Greben lepo napihan, tako da je bil vzpon brez posebnosti. Iz zahoda se jasni! Malo pred vrhom pa posije sonce! Sicer piha ko pri norcih, ampak mava SONCE! Jaaa!😎 Stojim na vrhu – Kanjavec (2569 m). Aaaa kaj piha! Vrh je spihan do ledene podlage. Prav dolgo se ne zadržujeva na vrhu. Najprej sva imela namen še na Triglav potegnit špuro, ampak je Triglav čisto zabit + ta veter nama ne diši preveč. Pridemo na Triglav drugič. Andraž začne sestavljati svoj bord, jaz pa se peš spustim kakšnih 100 m nižje, saj je bilo vse ledeno.

Smučke na noge, Andraž ravno mimo mene priseka. Prižgem GoPro. Začnem snemati, naredim dva zavoja… Baterija crkne, ker je premrzlo. Jaooo! Ta tehnika! Ja nič, ni panike. Spust je bil proti sedlu in tukaj je bilo ene 15 cm pršiča! Čista poezija! Aaaa… Franci bi rekel, da srce kar zaigra! Tistih par zavojev do sedla, malo v breg. Potem pa čas, da se iz sedla spustiva v Velsko dolino. Sedlo sva prej izpustila, zato nisva vedela kakšne so tukaj razmere. Andraž se zapodi… Neki se dere! Prepozno, jaz za njim. Faaaak! Čista ledenica! Ledena ploskev! Ko da bi eden polil vodo in spoliral cel breg, nobene grbice… Čist gladko. Šit! Robniki mi sploh ne primejo… Ne morem se sploh ustaviti… Andraž ima cepin v roki ker borda in se nekako ustavi. Jaz pa drsim dol… Noge pečejo! A veš un filing, ko se čas ustavi… Pa ti gredo misli po glavi: »Gašper, sedaj se boš pa razbil ko kanta!« Še vedno nekontrolirano drsim dol, gledam na katero stran naj se vržem, da bom čim krajše drsel po pobočju dol… Andraž se dere, da je spodaj še bolj ledeno… Pritiskam robnike kar se da… Ne prime! Mogoče, da bi se obrnil in v skoku zaril robnike notri… Ah kje… Še palica se mi ne zapiči notri… In jaz drsim dol… Kar naenkrat vidim malo napihanega snega, ravno toliko da bi se mogoče lahko ustavil… Bam! Zarijem notri robnike. Ustavim se! Aaaaa! Ene 15 do 20m sem drsel dol… Dost zajebancije… Pulz na 200… Noge se kar tresejo od napora. Stojim na tisti majhni »polički«… Kaj sedaj? Naprej dol s smučmi ne grem. Nekako si smučke odpnem, dereze in cepine gor. Jebi ga… Dosti je blo drsenja… Pa dejansko ni tako huda strmina… Ampak čisto spolirana, ampak če odletiš, odletiš lahko daleč! Naredim peš še tistih 50 m višine in pridem na pršič. Ulalala! Kar odleglo mi je. Tole naju je čisto presenetilo! Prej se itak ni videlo zaradi megle kakšno je pobočje. Vedela sva da bo vsaj malo ledeno… Ampak da bo “tok fejst”, pa priznam… Nisva pričakovala (res je da je bil mraz pa veter). Skratka srečen konec. Smučke nazaj gor in spust do ravnice. Spet lepo po pršiču in vmes kakšna ledena plošča. Ampak generalno gledano spust v spodnjem delu super! Na ravnici spet kože gor, čas je za vzpon na Bohinjska vratca.

 

Dam še srenače gor, saj je bila vmes kar trda podlaga. No tisti vzpon se kar vleče, ampak se lepo razjasni. Andraž ima malo več problemov, saj nima srenačev… Ampak lepo dela spredaj špuro. Prideva končno do vratc. Ena malo daljša pavza, voda v bidonu je zmrznjena (do sedaj mi še ni nikoli zmrznila), pol se ve kakšen mraz je bil. Tistih par metrov od vratc na drugo stran se spustim kar z derezam in cepinom, do prve poličke. Tukaj dam spet smučke gor in spust proti Malem polju. Kakšen užitek!😍 Ta pršič! Levo, desno, levo… Noge ornk pečejo, ampak ni važno… Teli zavoji so moji, moj podpis. Noro! Najboljši del cele ture! Od Malega polja naprej dol je malo bolj ledeno, zato spet rodeo po plazovini. Ampak se kar kmalu rajši usmeriva v gozd, mogoče bo tam boljše. Slalom med drevesi po trdi podlagi. V Lesi zadaj smučke odpnem in sam še skozi Radovno. Podlaga je trda, zato kar lepo leti. Ravno, ko se tema naredi pa zagledam avto. Tura je končana!

 

Res nora tura! Sicer kar naporna, saj je na koncu zneslo 35 km in pa 2500 m vzpona. Lahko bi jo šla delat prejšnji teden, ko so bile razmere za smučanje veliko boljše… Ampak… Če potegnem črto, mi je bila tura zelo všeč. Smučarija je bila dobra (z razliko tistega drsenja), pršiča pa je tudi kar nekaj. No snega pa še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Bo pa treba kmalu spet v Radovno, Triglav čaka.

 

Galerija: