Tri mesece že od ponovnega rojstva. Tri mesece že bolečin, problemov in zapletov. Tri mesece že novega pogleda na življenje in hvaležnosti za vsako stvar! Res, misliš da so fizične bolečine najhujše… Se proti psihičnim lahko skrijejo. Skratka vihravo obdobje. Volja še vedno seka ven… Trma pa tudi. Zato točno vem, da enkrat bo boljše! Vse bom naredil, da bo boljše! In to je tudi soočenje s strahovi. Strahov je milijon različnih. Mogoče tukaj v tem blogu najbolj presenetljiv strah –  hribi. Dobro, o zajlah in plezanju sploh ne govorim… To je sedaj čist druga stopnja… Ampak o hoji… Normalni hoji. Bil sem v hribih zdajle že… No… Hribi… Griči je bolj primerna beseda. Neizmerna sreča in ob tem strah. Ogromno strahu. Ampak s strahom se je treba enkrat soočiti… Lepo počasi. Rok me je včeraj prišel pogledati. Vedno paše obisk dobrega prijatelja… Sploh takega ki te razume kaj preživljaš, ko je neko hudo izkušnjo dal čez. No in Rok reče, da bi šel v hribe – eno tako lahko turo.

Bi šel zraven? Če komu ornk zaupam, je to Rok. Tukaj točno vem, da v primeru mojih problemov… Bo znal zrihtat! Dogovoriva se, da ga obtežim s svojo opremo. Neke vrste moja šerpa, saj zaradi poškodbe, nahrbtnika še ne morem nosit oz. edino vodo lahko nesem. Tudi dogovor, da ob kakšnih bolečinah vse zaključiva! Ni tukaj “sej bo šlo”… Ne! Anksioznost… Bolečine… Obrneva dol. Preprost dogovor, točen načrt.

Strah še vedno prisoten, ampak tudi veliko veselja. Ker sonce ne vpliva dobro name, mora biti štart zgodaj zjutraj. Ob treh zjutraj me Rok pobere. V visokogorju še nisem bil v tem obdobju. Celo noč sploh ne spim zaradi navdušenja… Hujše kot otrok. Pa čeprav greva samo na Malo Mojstrovko. Podjetje Alpina mi je prejšnji teden velikodušno poslala nov par Breeze čevljev – so rekli za večjo motivacijo! Res hvala! Mi ogromno pomeni! Skratka zjutraj zbudi budilka. Gledam vremensko karto – dež! Veliko dežja! Kličem Roka, počakava ene pol ure in fronta gre lepo čez, čas za odhod. Danes je sicer popolna zapora Vršiča od 9h do 12h zaradi prireditve pri Ruski kapelici. Bova pač počakala nazaj grede.

Skratka parkirava na parkirišču, pogled gor – jasno nebo! Noro! Rabim ene deset minut, da se ogrejem. Neogret nikamor več ne grem. No pa je štart. Rok z malo težjim nahrbtnikom, jaz pa lepo turistično. Zagrizeva v breg. Lepo počasi pridobivava metre, nogi zaenkrat ok. Na vsakih par minutk kratka pavza, da malo boljše zadiham. Proti vratcam prihajava. Po novem je pot malo drugačno speljana, so zajle dodane in pot je malo bolj v desno. Pff zajle. Strah… Sedaj ali levo po šodru ali desno po zajli. Držim se bolj levo, kar po vseh štirih in malo višje pridem v desno proti zajlami. Z obema rokama jih držim, na srečo ni prepada… Če ne bi verjetno še z nogami plezal po zajli. Prideva čez… Uff! Srce nabija. Včasih tole preprost vzpon, tokrat pa kar »začinjen«. Čas za počitek! Obrneva ali greva naprej? Srce se umiri, odločitev pade, da greva malo višje še… Potem pa vidiva situacijo.

Dan se počasi dela, ko se vzpenjava po grušču. Oblaki prihajajo, ampak hitro odhajajo. Hitrost spet pade, zato ima Rok čas za fotkat. Vsak korak previdno z veliko mišljenja proti vrhu. Sonce pride ven izza oblakov. Noro! Kakšen nor FILING! To sem pogrešal! Kako je spet lepo dočakati sončni vzhod tako visoko! No čas je, da odrineva proti vrhu. Korak za korakom naju pripelje na vrh! Nepopisno veselje! Mašina čist izpraznjena… Ampak… Spet na vrhu! Srce nabija… Nogi pečeta… Zraven pa še en krik! Too! Solze zraven! Hitro se usedem. Mala Mojstrovka – 2332 m. Števec na telefonu pokaže daljši čas kot pa je označeno spodaj na parkirišču pri tabli. Briga me! Sva pač pol ure dalj hodila od označene poti. Nekaj časa preživiva na vrhu, Rok se odloči še za Veliko Mojstrovko. Čeprav je samo 15 min do Velike Mojstrovke, jo jaz izpustim. Telo ni pripravljeno na kaj več. Lepo se razkomotim, sonce lepo sije in lajf je super. No po kakšnih pol urah Rok prihiti nazaj. Namreč prihaja fronta in zato morava sestopiti.

Foto 1: Gašper in Rok na vrhu! Noro!

Satelitska karta kaže kar nekaj deževja, ki prihaja iz Italije. Nekaj ljudi se še vzpenja. Sestop dol je bil počasnejši kot vzpon. Ne gre hitreje, tam pri zajlah nama vzame kar nekaj dodatnega časa. Vmes naju ujame dež, ampak sva že nižje, tako da ni problema. Ture je konec! Usedeva se v avto in do zapore pri koči na Gozdu. Tam počakava kakšne pol ure in potem dol v dolino. Fronta je lepo spirala kakšno uro.

 

Res noro! Občutki so fenomenalni! Hvala Roku za prenašanje ruzaka, čakanja, mojega godrnanja. Ampak bilo je super! Super sva se imela! Sedaj pa kakšne 3 dni počitka, da lahko pridem nazaj k sebi. Pri vzponu bolečin ni bilo (razen pulz), so bile pa zato pri sestopu… In ne malo.

Matej Mohorič je ob zmagi Rogle NAPISAL: Če ti življenje nastavi poleno pod nogo in padeš, se pobereš in greš naprej, odločen da se vrneš močnejši!

IN TOČNO TAKO JE!

 

Galerija: