Prispevki

Včeraj je bilo malo omejeno praznovanje rojstnega dne zaradi tega virusa, a nič za to… Bomo nadoknadili v gorah. Z Rokom se slišiva nekaj zaradi službenih zadev, nakar nanese debata na gore… On predlaga Prisank, jaz Jalovec… Vedno pa je treba najti en kompromis… Jalovec me je kar vlekel, a nisem imel pojma kakšne so razmere, zato sva to idejo opustila… Po slabih razmerah pa ne bom hodil, vsaj na začetku »zimske sezone«. Prisank pa tudi zame odpade, saj si prehitro gor. Predlagam Kukovo špico, lepo brezpotje. Rok takoj zagrabi… Obvestim še Majo in ekipa je sestavljena… Na žalost Marko odpove, tako da gremo mi trije. Rok reče, da bi kakšno nočno fotko naredil… Super… Sončni vzhod it is! 😎

 

V soboto se ob 2h dobimo v Lescah in se zapeljemo do Vrat oz do izhodišča –pod plazom Črlovca. Na tabli se izpiše številka 1. Opaa! Prvi danes! Na parkirišču se hitro razpakiramo. Imel sem ogromno robe s sabo, več o tem pa naj bo presenečenje. Rok pot na pamet pozna, jaz sem bil enkrat pozimi gor (2018 prav z Rokom), Maja pa gre prvič… Evo še en neosvojen vrh bo dodala na spisek. Počutje zjutraj je bilo bolj švoh, nekako mi je primanjkovalo energije. Rok zaštarta po plazu navzgor… Tempo navije… Joooj! Pa kje si se danes ti najdu s tem tempom?! Po 15ih minutah že dva sendviča v usta, rabim energijo! Potem pa bam! Energija se dofila… Zdj pa terej! Hitro gasa v gozdu… Veliko poti, zato je izbire kar nekaj… Nekatere so bližnjice, druge pa nas malo zavedejo in peljejo čisto drugam – bodi pozoren! Skratka, na razcepu pri »Velikmu Možicu« zavijemo levo (desno proti Slemenu) in kar hitro pridemo do prečenja grape Velikega Črlovca. Z nekaj previdnosti smo hitro čez, potem pa spet gasa. Pridemo na melišča in potem do odcepa, kjer zavijemo desno gor. Čez nekaj minut pridemo do malega skalnega skoka, ki pa ne predstavlja pretiranih težav. Od skoka pa samo gasa ob steni Kukove naravnost gor do sedla Gulce (2257 m). Kratka pavza, gledamo proti nebu… Neki oblaki se nabirajo… Kot kaže ne bo nekega lepega sončnega vzhoda. Ampak mi vseeno lepo nadaljujemo proti vrhu. Od sedla se začnejo snežne zaplate, kjer pa je sneg dokaj mehak in zato ne potrebujemo zimske opreme. Previdno iščemo pot, prečimo in po 20 minutah od sedla pridemo na vrh – Kukova špica (2427 m)! Bravooo! Prijetni 2°C s šibkim vetrom. Ura je 0710 in sonce naj bi vzšlo, na žalost so proti vzhodu oblaki, zato kugle ne vidimo. No… 10 minut kasneje pa BAM! Oblaki se razkadijo, sonce posije! Tooop! 😍Kar naenkrat postane toplo! #tojtauzitek

Foto 1: #tojtauzitek

A se kar hitro spet veter skrije in postane hladno. S seboj sem imel torto in pa 2 piva plus Kombučo. Mislil sem, da bomo pojedli na vrhu… A mraz je pritisnil… Zato pospravim nazaj in bomo nižje dol našli primerno lokacijo. Pa tako sem se veselil, da bo malo lažji nahrbtnik… Več sreče prihodnjič. No nekaj minut še na vrhu, potem pa sledi sestop.

Foto 2: Današnja ekipa

Kar previdno se začnemo spuščati, saj je ravno toliko snega, da je grušč čisto malo pokrit in je malo zoprno, če ti spodrsne. Vmes je bila ena zoprna prečka, a smo jo super pohodili. Lepo počasi do sedla, od tam pa naravnost dol po melišču. Oblaki se razkadijo, sonce prižge… No… Čas za torto! Najdemo primerno mesto s travo, da se lepo na komot damo. Torto ven, pijačo ven…. Ufff… Pašee!

Foto 3: Pogostitev 😁

Kakšno uro ali več sedimo na sončku in debata teče. No počasi je čas za sestop. Nahrbtnik nazaj na hrbet in gasa dol po melišču naprej. Hitro zagledamo eno ogromno skupino, ki nekaj plezajo po skali in tolčejo v njo. Zvemo, da so pripravniki iz AO Rašica, kjer se učijo zabijati kline. Lepo je odmevalo. No ne zadržujemo se preveč, ampak gasa dol. Melišča kmalu zmanjka, sledi skalni skok in pa čista uživancija hoje po gozdu. Res najboljši del ture, lepo je položen in prijeten za kolena. Malo pred avtom se še enkrat ozremo nazaj, oblaki se že nazaj nabirajo. No v avto in gasa v Lesce na pico.😁 Ob izhodu iz doline je bila na tabli številka 191 (ob 13h).

Top dan! Top družba! Malo so se naredili plani za drugo leto, malo je bilo zajebancije… Skratka super tura! Naslednji teden pa upam, da bomo že kakšno snežno turo naredili.❄

 

Galerija:

 

Vikend spet pred vrati. Prejšnji teden se z Majo udeleživa teka  6ur Španovega vrha, kjer zabeleživa odlična rezultata v najini kategoriji… Ampak že tekom tedna so bile misli usmerjene v nov vikend. Le kam? Maja še nekaj želja ima, jaz imam letos samo še en neporavnan račun, ki pa bo izpolnjen zelo kmalu (če prej ne bodo meje zaprli). V ponedeljek mi še Miloš napiše, če gremo kam… Odlično, Štajerski prijatelji imajo spet namen priti na Gorenjsko! Počasi bi lahko spet kakšno brezpotje, mogoče Oltar? No Miloš pa Peter se malo naju ustrašita… Pa sej ne grizeva! 😉 Zato se onadva preusmerita v drug cilj. Dobro, Oltar pri nama še ostane, v petek zvečer mi Marko napiše, če grem kam. No vzameva ga s sabo, da doživi te lepote podrte Martuljkove skupine.

V soboto se ob 0430 dobimo v Vratih, megla je nad nami. Na tabli je pisala številka 23 (ni pretirane gneče). Začnemo s hojo in kar hitro pridemo do podrtih dreves – vsakič jih je več! Slalomiramo med njimi in zagledamo razpotje. Pa pejmo gor čez Brinje, dol bomo pa šli po drugi strani. Zagrizemo v tisti klanec in hitro se ujamemo v meglo. Vlaga lepo pritiska na nas, ampak hiter tempo poskrbi, da nas ne zebe – še vroče nam je! Na 1500 metrih pridemo ven iz megle. Top! A hitro spet v nov sloj megle, ki nas spremlja do 1800 metrov. Nad to mejo pa… BREZ OBLAČKA! Spodaj pa morje oblakov! BOLANO! Nebo se že začne barvati, počasi bo sončni vzhod. Nadaljujemo proti Šplevti, a preden zagrizemo v zadnje melišče zavijem levo in se povzpnemo na travo. Počakamo sončni vzhod! Ta jesenska jutra so res zakon!

Na Šplevti (2272 m)

Po vzhodu pa nadaljujemo proti Šlepvti. Nisem bil prepričan ali se da tukaj direktno po travi priti na vrh… Pa probejmo! No, uspelo je! Pridem na vrh Šplevte (2272 m), čas za zajtrk. Kar naenkrat postane zelo toplo, sonce žge na polno. Počasi je čas za odhod. Zmenimo se, da najprej na Veliki Oltar, potem bomo pa videli… Ali bomo prečili na Rokave ali pa se vrnili dol pa v dolino… Čisto odvisno od motivacije. S Šplevte na melišče in počasi v steno. Spodaj pustimo palice. Možici lepo vodijo pot, brez težav pridemo na sedlo Grlo. Namerimo v hudourniško grapo in se začnemo vzpenjati po melišču. Hitro pridemo do skal, kjer sledimo možicem. Kombinacija lahkega plezanja in hoje po podrtem svetu nas pripelje do najtežjega dela. Zagledamo škrbino. Tam se usmerimo desno, splezamo gor na greben in zagledamo vrh. Še nekaj previdnih korakov po izpostavljenem grebenu in že stojimo na vrhu! Veliki Oltar – 2621 m!! Bravo Maja in bravo Marko! Toj to!😍 Pod nami morje oblakov, mi pa na šajbi!

Ekipa na Oltarju (2621 m)

Malo fotošutinga in malo hrane… Potem pa slišimo ene glasove malo pod nami. Uu.. Nekdo gre gor… Kmalu zagledamo Dejana in Denisa! Majstra prišla iz Krnice, njun cilj je pa prečenje do Škatlarice čez Financarje… Tura vredna spoštovanja!

Marko, jaz, Dejan, Denis in Maja na vrhu Oltarja

Malo debata, onadva nadaljujeta proti Rokavu mi pa sestanek kam gremo? Nekako smo prišli do soglasja, da se obrnemo dol in se ustavimo pri bivaku II. Za prečenje bo pa še čas! Malo bi bil problem po tistem smotanem melišču v ozebniku se spuščati… Bomo rajši za drugo leto tole prihranili 😉 No čas je za spust. Spet po izpostavljenem grebenu, splezamo dol tisti detajl in sledi samo še iskanje možicev – teh je res ogromno! Čisto malo proti koncu malo preveč zavijem v levo, tako da smo si turo malo bolj začinili ko smo potem prečili v desno – skratka malo plezanja ne škodi! Še par korakov in že smo dol na melišču! Oblaki se nekaj dvigujejo proti bivaku II, zato malo pohitimo. Bivak II na Jezerih je bil prazen, oblaki so se v tem času spet umaknili malo nižje, zato smo lahko uživali v prekrasnem sončku! Sploh tista trava okrog bivaka je top za bose noge! Kmalu slišimo glasove iz Šplevte. Tečajniki AO Mojstrana so bili na spoznavni turi gor in ravno so se vračali. No hitro tudi mi pospravimo robo in se odpravimo dol, najprej gasa po melišču! Toj res ta UŽITEK! Tistih par sto metrov naravnost dol! Hitro ujamemo tečajnike, malo debata in pa skupaj nadaljujemo dol. Tokrat za spremembo se nisem izgubil, tako da smo srečno prišli do avta! Hitro v avto in gasa proti Mojstrani na pijačo. Ob odhodu iz doline Vrat pa je številka pokazala 430, v primerjavi z dvema tednoma nazaj konkretno manj!

Evo pa je bila odlična tura zaključena! Marko se je spoznal z brezpotjem, Maja pa je spet malo poplezala. Odlična družba!

 

Video:

Galerija:

Po petkovi turi na streho Slovenije, je v soboto sledila regeneracijska tura. No… Samo hecam se!😂 Plan je bila kar huda tura! Z Jermance na Kamniško sedlo, spust do Okrešlja in čez hudi prask na Mrzlo goro (2203 m). Od tam spust po normalki in po melišču navzgor do Rink (vseh štirih), spust do Turske gore. Od tam čez Kotliče na Brano, potem spust do Kamniškega sedla in v dolino. No… Plan se je na koncu malo podrl… Več o tem pa…

David in Tjaša povabita naju z Majo, Gregorja in Stašo… Ekipa šestih. Včeraj mi je zmanjkalo vode na Triglavu, zato za danes vzamem poleg 3,5l vode, še 2l izotoničnega napitka (zamrznjeno), ki se mi bo lepo odmrznil med potjo. Ob 6h se dobimo na Jermanci, najprej skupaj… Grega začne s svojim hitrim tempom… Noge že pečejo! Kar hiro vsak s svojim tempom prtegnemo do Kamniškega sedla, tam ena hitra kavica. Dan se lepo začne delati, gneča proti Brani že v polnem teku. Srečam še Roka Lebna… Malo se zadebatirava… Sledi spust do Okrešlja, malo pred »Sončno plažo« zavijemo na markirano pot do Mrzle gore.

Foto 1: Današnja ekipa (Fotkal: Rok Leben)

Kar hitro zavijemo s poti na malo bolj skrito stezico. Tam nas usmerijo možici proti melišču. Zavijemo v prvo grapico, teren se postavi pokonci. Začetek plezarije! Kar naenkrat pridemo do hudega skalnega skoka! Ups! Je to prav?! David reče, da gre malo višje pogledat, mi pa počakamo spodaj. Družba nam dela pajek križevec, ki je lepo spletel mrežo nam na poti, zato smo se morali splaziti pod mrežo. Davida ni 15 min, mi se sprašujemo kaj in kako? Končno pokliče Tjašo: »Pejte nazaj dol, levo do melišča in izberite tisto grapo… Tale tukaj je kar huda!« Super, falili smo! Ubistvu je že standard, da malo iščemo. Spet mimo pajka in gasa dol. Izberemo drugo grapo in po njej gor. Lepo plezanje, veliko grušča. Malo višje se sproži kamenje… Bum! Stašo zadane v čelado, Grega pa v ramo. Auč! Mene pa fali za kakšen cm! Ufff! Samo, da jih nisem spet dobil! Kmalu zaslišim neko zvižganje… Pogledam dol… David! Se je mogel vrniti, ampak je bil skoraj že gor na grebenu… Noče nas pustiti same! Skratka, na primernem mestu se ustavimo in ga počakamo. Dan je bil res vroč! Že čisto premočeni se skrijemo v senco. David pride, nadaljujemo naprej. Plezanje naprej po grapi nas pripelje do grebena, tam zavijemo desno skozi ruševje. Sedaj vem zakaj hudi prask… Čisto smo bili popraskani od ruševja! Spet pridemo pod greben, tukaj prečimo malo nižje v levo in po travi navzgor (lažje kot direktno po grebenu). Zagledamo vrh in pa markirano pot iz Matkovega kota. Še malo se spustimo po grebenu, čez melišče in se priključimo markirani poti. Tukaj so klini in jeklenice lepo do vrha. Sonce še vedno nabija in kar kmalu stopimo na vrh! Mrzla gora -2203 m! Bravoo celotni ekipi!

Foto 2: Mrzla gora (2203 m)

Že kar lepo izmučeni, skoraj vsi brez vode (meni tudi že malo primanjkuje). Kaj sedaj? Ok.. Brana ziher odpade… Kaj pa Rinke? Po tistem melišču nam ne diši kaj preveč gor in potem po plezalni… Ma… Rinke tudi odpadejo… Mogoče čez Turski žleb na Tursko goro in potem prečenje do Brane… Hm… Spet tisto melišče! Gregor predlaga, če se spustimo do Okrešlja, tam na eno pijačo in od tam direktno na Kamniško sedlo. Nekako je bila ta najbolj logična odločitev… Res je, da je kar veliko vzpona… Ampak glede na to kako smo bili izmučeni… Logična odločitev. Po normalki se spustimo dol, zavijemo levo proti Okrešlju. Se ustavimo na Sočni plaži… Vsi že dehidrirani komaj čakamo, da nekaj popijemo. Nebo se malo zapre, zato sonce ne nabija več… Sedaj bo lažje! Od »plaže« nadaljujemo spet v klanec, Staša prevzame lep tempo. Uff kako paše, da ni sonca! Malo višje se ločimo. David, Tjaša in Grega prtegnejo naprej… Mi trije pa se ustavimo, da malo popijemo kar smo kupili spodaj na »plaži«. Naštimam glasbo na telefonu… Bom probal ujeti drugo skupino… So že kar lepo visoko! Hop! Gams je skoču, ajga! Hitra hoja, pomagam si s palicami… Tempo je bil ubijalski… Čutim napeti ahilovi… Ajde! Zdrž! Kakšen gel bi mi prav prišel, ampak sem jih pozabil doma… Hitro zaključim z meliščem, sledi »plezalno zavarovani del«. Vidim jih malo nad mano… Hitro naprej! Teče iz vseh koncev! Malo od Kamniškem sedlu pa jih ujamem! Tooo! Pulz je bil 185… Pozna se utrujenost… Tjaša začne tečt pri spustu do sedla… Ostali se zapodimo za njo… Še zadnji atomi moči… Dosežemo kočo na Kamniškem sedlu! Gor je megla in pa piha… Nič poletno. Malo se zavlečemo v kočo, kjer se še zadnjič odžejamo! Po pol urni pavzi pa je čas za odhod proti dolini. Ko vstanemo… Težke noge! Jooj! Začetki so bili kar hudi… Potem pa sta se nogi ogreli in je letelo navzdol! Pri avtu se zmenimo, da se namočimo pri izviru Kamniške Bistrice. Potem pa še za zaključek na burger in tura se je uradno tudi zaključila!😍

 

Odlična tura, čeprav smo jo malo prilagodili… Glaven cilj – Mrzla gora pa je bil osvojen! Hvala Davidu, Tjaši, Gregu, Staši in Maji za družbo… TOP!

Video:

Galerija:

Lani smo se zmenili, da letos ponovimo Slovensko smer v severni Triglavski steni, s tem da gremo na Freliha ven (ne na Prevca). Letošnja ekipa je bila malo razširjena… No ne malo… Kar veliko! Najprej je bil plan, da nas gre 5, na koncu pa nas je šlo enajst. To bo super! Sicer nisem ravno ljubitelj velikih skupin, ampak ok… Je odlična družba, tako da bo lažje. Naj se tura prične!😁

 

Že v četrtek popoldne peljem svoj avto na Pokljuko, saj me je prosila od sodelavca kolegica, če bi ji šel iskat denarnico na Vodnikov dom na Velem polju. In edina opcija je bila ta, da jutri s Triglava pošpurim dol na uno stran… S Pokljuke pa potem s svojim avtom. Bomo mal gorskega teka užgal!

No v petek me ob 0345 Mitja pobere na Bledu, kjer se odpeljeva do Lesc in tam se prisedeva k Franciju, Brigiti in Sonji. Pot nas pelje do Vrat, kjer parkiramo. Se pripravimo in gas proti Triglavski steni. Pot približno poznam, Franci pa naj bi jo malo bolj… 🙈Saj je bil prejšnji teden gor po njej. No hodimo proti Pragu. Kmalu nas ujamejo David, Tjaša, Gregor, Martin, Denis in še en Martin. Ekipa je kompletna! Gasa proti plezalnemu delu. Po približno pol ure hoje pridemo do prvega skoka. Skala je suha, zato jo brez problema premagamo. Gasa proti Bučarjevi steni. Naprej previdno čez Bele plate, ki so kar lepo gladke, zato je potrebno pazit. Čez Bučarjevo steno… Tudi to nam gre lepo… Pridemo do kozorogovih polic. Kako široke police! Cela avtocesta!😁 Tam ena hitra pavza, da se malo okrepčamo.

Foto 1: Mi smo pripravljeni!

Ko je konec pavze pa gasa naprej gor, hitro pridemo do snega… Brez panike… Je dosti peska gor, zato gre super! Gledamo levo Prevca, mi pa nadaljujemo naravnost. Franci malo išče prehode… Malo postane monotono… David predlaga, da malo začinimo vse skupaj…. No sej zato smo tukaj! Zakaj bi plezal I.-II., če lahko vsaj III… Gremo malo s poti, desno lepa grapica. No vsi trije Podiralci hribov se mu pridružimo… Super ekipa! No… Kar hitro postane vroče! Lepa III.+… Ampak so oprimki lepo razporejeni, zato kar po zarezi gor. Plezamo… Naenkrat se začne Denis dreti: «Kamenje!«… Prepozno… Direktno kamen v kost v ramo… Auuu!😱 V steni… Čutim, da teče kri… Ja nič… Ne bomo zdj kompliciral… Boli… Ampak treba zlesti tole! Denis zavije malo bolj v levo… Jaz izberem lažji desni prehod. Hja… Pa je bil lažji? NI BIL! Hitro se zagozdim! Ne morem ne gor, ne dol… Faaaak! Ruzak me moti… Tudi dol ga ne morem dat… Ravno slišim Denisa kako pleza mimo mene levo… »Dej me potegni prosim gor!«😁Ni šans… Nisem se mogel premakniti… Mi poda roko… Zaupam? Itak, da takemu majstru zaupam! Me potegne malo gor in hitro spusti… Suuuper! Zdj bo pa šlo! Malo višje prideva skupaj… Ga spustim naprej… Saj je on super stezosledec! Še David mimo prtegne… Malo višje se družimo z ostalo ekipo… Smo nazaj na originalni poti!

Kje je Mirt? »Mirt, si ok?« Se zadere, da je vse OK! No nekaj časa ga čakamo, potem pa se odločimo da nadaljujemo naprej. Samo 30 m višje nas čaka ostala ekipa… Ampak… Valda ne gremo po poti! Spet zagledata en lep skokec… Dobro… Gremo tukaj… No par minut in smo združeni z ostalo ekipo… Pavza! Počakejmo Mirta… Ampak njega ni nikjer… Nekaj časa se čakamo… Sonce nabija… Treba se je namazat s kremo! Čeprav sem Gorenc, ZASTONJ ponudimo svojo kremo Eucerin Dry touch (faktor 30) VSEM! Aaa… Kaj pa to… Netipično za Gorenca!😂

Foto 2: Sta se malo namazala! Pa ne preveč porabit! 😂

Mirta še vedno ni, zato se David in Denis odpravita ga dol iskat… Kar naenkrat BUUUM! Cel podor! Za pol minute smo vsi utihnili… Je Mirt ok? No končno da glas od sebe, super! David in Denis prideta do njega, mu pomagata in skupaj pridejo gor. Odlično! Sedaj nas loči samo še 20 višinskih metrov do izstopa. Po izpostavljeni prečki in spet malo plezanja… Ni 10 min in smo na Frelihu izstopili… Odličnoooo! Bravo ekipa! Spet kratka pavza, kjer se usmerimo proti Kugyevi polici. Najprej čez snežišče, potem pa ob jeklenici vzpenjanje do izstopa iz polic.

Sledi prečenje melišča, saj gremo sedaj gor po SZ grebenu, ki vodi direktno do stolpa. Vmes zagleda David mogoče na videz ok smer… Gremo tukaj? Odlično! Se mu pridruživa z Denisom… No kmalu je postalo jasno, da ni bila lahka smer! Nobenih oprimkov… Prtegujemo naravnost gor… Gledam dol… Ufff… Lep prepad… Kakšnih 20 m naravnost, potem prečenje v levo… Ravno ko želim prečiti, pa še en kamen! Direktno v koleno… AUČ! Se vlije kri… Jooj… Danes bom čisto porezan… No treba je prečit v levo, desno nemogoče gor it… Ni mi jasno, kako sem zlezel tisto prečenje… Z dvema prstkoma sem se držal za oprimek… Z nogo pa na čisti mali polički… Moč pojenja… David in Denis malo višje… Pogledam gor… Malo se jima tresejo noge… Ok! Če se njima treseta nogi… Potem… Rajši obrnem dol! Se začneta pogovarjati o abzajlu… Ni šans da pridem tukaj čez… Gor je bilo še vse težje… Nista vedela kako gor… Jaz pa ne kako dol… Gledam 5 min na miru tisti skok naravnost dol… Ne grem na desno pa tam dol… Bom šel naravnost… Probam… Ne bo šlo… Ma kurc… Se postavim bočno… Oprem z nahrbtnikom na skalo, z nogami na drugo stran… Premagam tistih 15 m, saj je bil tukaj melišče višje… Ufff… Mi odleže! Gledam gor… Še vedno sta na istem mestu… Dobro.. Jaz na melišču… Ampak nimam pojma kje je vstop v SZ greben, Franci in ekipa pa so sigurno vsaj 20 min pred nami… Prečim melišče… Vidim prvo zajedo… Kar bo pa bo! Po tisti zajedi gor… Oprimkov dosti… Malo hitreje stopim, da mogoče ujamem ekipo… Skos premišljujem, če bom lahko dol prišel v primeru da ne bo prava smer… No… Zajede zmanjka… V desno vidim malo oprimkov… Grem tukaj… Bom videl… Bo šlo? Bo šlo! Tri korake pa sem mimo… Zagledam poličko… Oddahnem se! Zagledam višje Davida… Super, sta prišla čez! Po platah pritegnem gor… Sigurno ni to originalna pot… Ampak zaenkrat mi gre dobro… Zagledam Francija in ekipo višje gor levo. Tooo! Odlično! Sem na pravi poti! Samo kako sedaj prečit levo… Ja nič… Kar direkcjon! Kmalu jih ujamem… Teče mi s čela, saj je bila hitrost kar lepa, da mi niso ušli! No kmalu pridemo na greben, ki je kar lepo širok… Še malo plezanja in zagledamo Aljažev stolp! Kakšna gneča! Stopimo na vrh! Bravooo! Moj letošnji 11ti Triglav!👌

Foto 3: Naša huda ekipa! 🙂

Kar konkretna pavza, en hiter fotošuting… Potem pa se je treba posloviti… Zamenjam Alpina Lino za tekaške čevlje, da bo šlo hitreje. Ekipa gre na Kredarico, jaz pa zavijem proti Planiki, saj moram priti do Vodnika, kjer čaka denarnica… Malo pred razcepom za Planiko pa mi zmanjka vode! Ooo šit! Bom do Vodnika počakal, tam pil… Prtegnem v tretjo… Letim ko sneta skira… Od vrha do Vodnika mi je uspelo v manj kot eni uri.. Suha usta… Naročim dva Radlerja, enega za takoj… Drugi za na pot! Prevzamem denarnico… Sedaj pa gasa naprej! Vročina nabija… Kmalu še mene zbije… Težke noge… Zmatran sem… Še vedno v hitrem tempu proti Studorskemu prevalu… Tist breg me je ubil čist! S prevala spust proti Pokljuki… Vmes slišim žlobudranje vode.. VODDDA! Glavo kar notri pomočim… Sedaj sem ko nov! Gasa dol proti Rudnem polju… Zavijem levo in dokaj hitro pridem do avta… Od daleč zagledam obvestilo redarstva… Ma ne no! Pa kje je mene najdu zdle?! Postane vroče… Pridem bližje… Pogledam malo bolj konkretno… Notri listek z napisom: »Lep pozdrav iz Postojne!« Aaaah… Tea in Klemen… Hvala za popestritev! Sicer ne bi blo treba… Ampak na koncu mi je šlo kar na smeh! Lepa fora!

Usedem se v avto in se odpeljem domov… Tura je bila končana! Na bencinski postaji se ustavim, tam me nuna prosi, če ji pomagam tankat, seveda ustrežem… Dobim zahvalo in pa: “Dragi fant, bom zate eno zmolila!” Hvala, točno to rabim!😊

Če potegnem pod črto… Huda ekipa, huda tura! In pa vsa čast Franciju, da nas je toliko nabral! Pa smo spet malo poplezali!

Video:

Galerija:

 

 

V začetku tedna se z Rokom slišiva neki za šiht, debata hitro pade na hribe. Narediva en drzen plan za naslednji teden, ampak najprej je potrebno zapolniti vikend. Za nedeljo sem že zmenjen z Milošem, kam pa v soboto? Nekam, kjer še nisem bil in je lepo. Nekako v oko pade Loška stena. Loška stena je najdaljša stena v Sloveniji, v dolžino meri 5 km in v višino 1 km. Top! Lepo grebensko prečenje brezpotja. Najvišji vrh stene je Briceljk (2346 m), ki je tudi najin današnji cilj.

Ob treh zjutraj se dobiva v Lescah, odpeljeva proti Jesenicam, na bencinski se ustaviva na kofeinu. Potem nadaljujeva proti Kranjski Gori, čez Predel. Pri trdnjavi Kluže zavijeva levo v dolino Bavšice. Čez nekaj kilometrov parkirava pri tabli TNP. S parkirišča se usmeriva proti zavetišču pod Špičkom in planine Bala. Lep pogovorni tempo naju pripelje do vasi Logje (840 m), ki je sicer zapuščena. Nadaljujeva proti planini Bala (1181 m), kjer imava zajtrk. Dan se je lepo začel delati… Vreme stabilno, brezvetrje. Po stezici do lovske koče Bala (1300 m). Tukaj se markirana pot konča, sedaj sva prepuščena samemu sebi. No ne bi bil jaz… Če ne bi vsako turo vsaj enkrat zalutal… Gledava opis… Zavij levo na pot, markacije so blede. Gledava, iščeva… Zagledam pred kočo eno markacijo… Ta je kar nova… No mogoče so pa pobarvali na novo vse… Pa greva tukaj… Ampak opis je bil jasen – začnemo se strmo vzpenjati… No tole ni bilo nobeno strmo vzpenjanje… Markacij kar si jih hotel… Tole ne bo prav… Malo višje se ustaviva… Hočem na internet, a ni signala… Sigurno nisva prav… Greva nazaj do koče. Prideva do koče, zagledava možica in res slabo vidno stezico… Tole pa sedaj more bit prav! Zavijeva… Od tukaj naprej po strnjenem gozdu. Začneva lepo grist kolena… Sigurno je prav, saj je strmina kar lepa! Potka je na čase bolj slabo vidna, ampak saj je logično kam morava iti. Nakar naju potka pripelje do visokih trav, kjer zavijeva malo bolj v levo.

Visoke trave? Ko sem doma bral opis, sem mislil da je to kakšen kraj… No sedaj sem videl kaj to pomeni! DOBESEDNO! Trava visoka do kolen… Midva pa v kratkih hlačah… Super! No travo bi še preživel… Ampak bile so tudi koprive, ogromno! Rok me spusti naprej… Nej mladinca malo opečejo koprive!😂 Nadaljujeva po travi… Pot je res zaraščena in slabo vidna… Poleg trav pa ogromno enih žuželk in ogromnih pajkov! Samo še čakal sem, da stopim na kakšno kačo… Saj je bila pot tako zaraščena, da nisi sploh vedel kje hodiš… Ampak sej… Bo mladinca ugriznila ane… Kalvarija po travi traja od 1350 metrov pa do 1750 metrov. Zelo slabo vidna stezica naju pripelje do dolinice Med vrhovi (zahodno od Stadorja 2015 m). Tukaj se trava končno konča! Kar zadereva se od sreče!

Malo višje prideva na skale, kjer potka sploh ni vidna… Najprej ena pavza, potem pa plan za naprej. Že takoj skoraj stopim na gada, a se mi skrije za skalo, pulz malo pospeši.😜 Pred nama melišče… Tukaj ciljava na zatrep doline, kjer prideva do skalnega skoka. Kaj pa sedaj? PLEZANJE! Tooop! No dobro… Tole ni bilo neko plezanje… Po opisu sodeč, sem mislil da bo vsaj malo adrenalinska… Ampak ni bilo… No skalni skok je mimo, zavijeva levo in prečiva spet travo… Tukaj je malo nižja. Prideva do grape… Po opisu sodeč, je tukaj lahko snežišče še globoko v poletje, zato sva imela cepin s seboj… No snega ni bilo. Zagledam v desno žleb. Pot gre lepo levo po grapici. No… Bom pa končno malo poplezal! Tistih 5 metrov žleba rutinirano odplezam (švoh II.), potem pa po melišču do sedla. Od sedla zavijeva desno in čez nekaj minut stojiva na vrhu -Briceljk (2346 m). Bravooo! Kakšni razgledi! Pa to je bolano! Kakšna milina! Nobene gneče… Opazujeva sosednji Mangart, kar nekaj obiska. Dan je bil zelo vroč, zato majice dol, pogrneva Enjoy Enjoy dekco, odpreva pivo in relax!

Foto 1: Midva na vrhu (foto by Rok Eržen oz njegovo stojalo)

Po kakšni uri malo fotošutinga, uživanja v razgledu. Sploh si ne želim predstavljati kakšna gneča je na Mangartu ali pa Triglavu. Ker se dan že prevesi v drugo polovico dneva, je počasi potrebno iti v dolino. Tik pred odhodom pa slišiva glasove… Dva prihajata z Oltarjev, sta prečila. Malo podebatiramo in se spustiva dol, nakar srečava še enega ki prihaja na vrh… No na koncu pa nisva bila sama. Po skalah dol v melišče in proti travi. Spet so me koprive užgale… Joooj! Vse peče… Pa še sonce me je lepo zapeklo… No za spust sva porabila 3 ure pa še malo. Končno prideva do avta, spakirat in do Rabeljskega jezera. Gneča! Komaj dobiva parking, hiter skok v jezero in na pico v Lesce.

Dan zaključen. Bilanca: 56x ožgan od kopriv, videla enega modrasa… Narejenih 15 km z 1800 metri vzpona… Top tura, top družba in top razgledi! Naslednjič pa sledi prečenje Loške stene, komaj čakam! Greben časa na Podiralce hribov.

Galerija:

Pot:

 

Prejšnjo rundo s Podiralci hribov spustili Srednji Rokav… Treba se je vrniti po njega! Podiralca sta ga osvojila v nedeljo. V torek, 27.7.2020, gremo s sodelavci na Triglav, zato se odločim, da v ponedeljek pritegnem kar na Srednji in Visoki Rokav… Pač impulzivna odločitev bi se lahko temu reklo. Potem pa kar sodelavce počakam pri avtu dol in se skupaj odpravimo na Triglav po Tominškovi. Ponedeljek sem sicer delal, ampak se mi je uspelo zmenit, da prej pobegnem s šihta. Napišem Franciju, če bi slučajno šel zraven… No hitro je za! Ob 11:40 štartam s šihta, poberem Francija v Vodicah in gasa proti Vratom.

 

Po prašni cesti v Vrata (številka 278), parkirava pri oznaki 9,5 km. Nobenega avtomobila. Od tam pa treba gristi v klanec! Drevje je še vedno podrto, tako da veleslalom med drevjem. Gor sva zavila kar čez Brinje. Prejšnjič sem šel prvič tam gor in mi je kar všeč. Od avta se podzavestno zapodim v klanec na polno, čisto pozabil da nosim štrik… Franci mi lepo sledi… No… Čez 400 m višine pa me odreže.. Kaputt! Finito! Konec! Ko da neb imel več nog… Teče s čela, umiram po obrokih… Pulz na 190… Pa sem zadel v rdečo cono oz. kar zid! Teliček je konec vzel.😂 Pogledam Francija: «Bi nesel štrik?« Tudi on ni imel ravno svežih nog, ampak je vzel in sva nadaljevala. Sedaj gre veliko lažje! Pulz se spusti… Noge počasi prihajajo k sebi. Zategneva še na klopco na Brinjevi glavi. Kratka pavza… Vsi vrhovi v oblakih… Bova imela srečo? Bova!

Spet sledi klanec, prideva počasi na melišče, ki ga obideva po levi. Gledava na desni trop gamsov… Vauu! Lepo! Dorečeva plan. Oz se bolj pogajava. Meni je glaven Srednji Rokav… Franci pa predlaga Oltar in potem prečenje na Visoki Rokav + Srednji Rokav. Hmm… Sicer noben ne pozna poti… Je pa za razmisliti. Kot bi mignil, sva na Šplevti (2272 m). Vse pognojeno. Slišim ovce… Pogledam zadaj… Ooo! Lej jih! Beee! Veliki srački.🐑 Se spustim do njih… No niso ravno korajžni… Pa jih pustim kar pri miru. Gledam ozebnik, v zgornjem delu ima sneg… Spodaj pa melišče – naporno bo! S Francijem narediva boljši bojni plan. Skok na Oltar, potem probava prečit… Če ne bo šlo, obrneva in se spustiva, potem pa skozi ozebnik na sedlo Rokava. Franci pokliče Dejana za info. Če kdo ve, potem sigurno on. Dobi informacije iz prve roke (najlepša hvala!). Greva gasa proti Velikemu Oltarju. Skupaj sva bila pozimi, pot poznava. Sicer je tudi ogromno možicev. No… Vsakega sedmega sva pustila, ostalo podrla… Ne.. Brez skrbi, vsi stojijo še.😁  Jih je res veliko, se ne moreš zgubiti. Hitro prideva na sedlo Grlo, od tam proti zajedi na greben. Po grebenu malo poskačeva in že stojiva – Veliki Oltar (2621 m). Kepca! Dobr sva ga pohodila!

 

Franci še enkrat za ziher pokliče Dejana za dodatne info. Treba se je izogibati grebena (saj se težavnost lepo vzigne!), ampak je treba se držati naprej levo. Vau… Celo možici so postavljeni!

Z Oltarja se spustiva na V stran, kjer slediva možicem gor in dol do škrbine. Plezanje po krušljivem terenu ni tako enostavno kot mogoče zgleda. Še dobro, da zadnje mesece s Podiralci hribov hodimo samo na Martuljške vrhove, tako sem bil super streniran za tole skalo. Iz škrbine pa se je potrebno spustiti na desno stran – NE greben. No… Tukaj pa zmanjka možicev, zato se hitro znajdeva v zagati. Sva prav? Jaz gledam en opis… Piše, da je potrebno v izrazito grapo… Hjaa… Problem je, ker ni samo ena izrazita grapa. Katero izbrati? Gledava, če je kaj po šodru potacano… Nič… No pa poizkusiva v prvo grapo. Imava 50 m vrvi, če bova zgrešila, bo pač šlo dol po abzajlu. No tukaj se težavnost plezanja malo pojača. Malo postaja vroče, saj nobenega možica, klina… Ampak midva greva dalje, bova videla kaj bo na vrhu grape. Sicer je Dejan rekel, da ne prehitro na greben… Ampak meni se zdi, da je tam zadaj že vrh… No malo pod vrhom grape za zagledava en star klin… Ufff! Obema se je kar kamen od srca odvalil… Sva na pravem mestu. Pogledava na greben – ogromen balvan – sidrišče. Ok… Prav sva! Zlezeva še čez en težavni del (III.) in že sva ob grebenu. Greva direktno gor na greben ali ga prečiva malo pod vrhom. Odločiva se, da ga prečiva malo pod vrhom. Nekaj metrov pred vrhom pa jaz potegnem gor kar na greben… Kar bo pa bo! No odločitev je bila pravilna! Še nekaj korakov in stojim na Visokem Rokavu (2646 m). Noro!

Foto 1: Pocufana scena!

Od veselja kar zakričim! Franci se že za mano dere! Tooo! Odlično sva ga pocufala, točno tako kot znava. Objem in pavza. Sonce gre počasi že proti koncu za današnji dan, zato en hiter fotošuting in potrebno se je spustiti do sedla. Z Rokava se lepo začneva spuščati. Če smo se zadnjič 4x abzjlali, sva sedaj imela tak lep tempo navzdol, da sva se samo 1x. Veliko lažje je plezati s čevlji, ki so temu namenjeni. V mojem primeru spet z Alpino Lino (ki me še ni pustila na cedilu). Pohodiva tisti spust do zadnjega štanta. Tam dam ven iz nahrbtnika vrv, polovička in leti v dolino! Najprej se z reverzotom spusti Franci. Še prej sledijo hitre inštrukcije kaj in kako… Zato da bo šlo hitreje. Spust v kamin in že je v ozebniku. Ampak tukaj sem naredil eno napako… Namesto, da bi se abzajlala na dveh sidriščih, sva se samo z enega v ozebnik. No še jaz se spustim, probam potegnit vrv… Ne gre! Ne me je**t! No sej imava čas… Tema že lepo trka na najina vrata… Ni druge… Nazaj moram splezat! Malo zavijanja z očmi, splezam do prvega štanta. Potegnem vrv dol… Se zapnem na ta štant in se tistih par metrov še spustim v ozebnik… Kako že pravijo? Tisti, ki nima v glavi ima pa …?😂 No tukaj pa najinih dogodivščin še ni bilo konec… Prvo, sva bila prepozna za Srednji Rokav (že trda tema), kot drugo pa je ozebnik še lepo zalit! Še dobro, da sva imela vsaj nekaj od zimske opreme. Sneg je trd, tema naju je obdajala, zato je bilo potrebno previdno. Malo pred koncem snega, pa je ozek pas po sredini… Ni se nama zdel ravno pretirano varen, zato se usmeriva proti steni… Izstopiva s snega in po skalah do konca snega (ki ga hitro potem zmanjka). Od tam pa po melišču kar proti bivaku, saj se bova vrnila po drugi strani. Bivaka II ne obiščeva, ampak kar direktno na melišče, ki vodi proti dolini. Tisto melišče je za spust res top! Gasa kar se da dol… Potem pa… Se jaz posujem s pepelom… Franciju predlagam eno bližnjico (bilo uhojeno), zavijeva in kar kmalu se pot konča… Gledam na uro… Ura mi danes nekaj štrajka, GPS ne lovi… Se spustiva nekaj po svoje… No zalutala sva na polno! Kam sedaj? GPS kaže levo… Ne… Desno… Sva 200m s poti… Ne… Sva na poti… Ahhh! Dosti je tega! Bova v krogu hodila? Ne! Vrneva se nazaj na melišče… Po melišču navzgor do »razcepa«. Od tam pa potem po drugi potki, za katero se je izkazalo, da je bila pravilna! Gasa hitro in malo pred polnočjo prideva do avta. Hitro se preoblečeva in se odpeljeva do Pokljuke, saj gremo čez par ur iz Vrat na Triglav in potem spust na Pokljuko in tako imamo en avto za prevoz nazaj v Vrata. Na Pokljuko naju pride iskat Sonja (hvala!). Ob 0200 sem spakiran, zrihtan… Naštimam budilko on 0250. No… Lahko povem, da je bila noč res kratka – celih 50 min!

Odlična tura s super družbo! Srednji Rokav pa počaka na Podiralce hribov. 😉

Video:

Galerija:

Pot:

 P.S. Veliki Oltar je prikazan narobe.

Spet je bil čas za Podiralce hribov. Že prejšnji teden, ko smo se vozili nazaj s Široke peči, smo v avtu naredili naslednji plan. Martuljska skupina nam sede… Zato se jo bomo kar držali! Iščemo kakšno super turo, polno adrenalina… Naletimo na Rigljico (2074 m). Naj te višina ne zavede… Je alpinistični vzpon. Malo preletimo fotke… Noro! Tole pa bo adrenalin sekal! Zraven je bil plan še Rušica (2096 m), ki pa prav tako nima normalne poti gor. Odlične priprave za naslednji teden, ko me čaka… No… Malo bo treba še malo počakat 😉 Rigljica je po mnenju mnogih najtežji vzpon, ki je še lahko opisan v planinskih in gorniških vodnikih. (vir:internet)

 

Torek ob 0300 se dobimo v Lescah, se skupaj zapeljemo do Gozd Martuljka. Parkiramo na istem parkirišču kakor za Široko peč. Po kolesarski proti M. slapovom… Ampak smo se zagovorili in hodimo proti Kranjski Gori… Po 10ih minutah mi postane malo čudno kako smo še vedno lahko na kolesarski… Jaoo… Falili! 😂Nazaj 500 m in do odcepa… No že začetek je bil obetaven. Potem se odpravimo proti bivaku pod Špikom. Kakor smo furjasti, itak noben ni prebral opisa podrobno… Prebrali smo: “Se odpraviš PROTI bivaku pod Špikom.” Ok… Proti… Se pravi gremo do njega. Glavo dol… Pa sam žgal smo ga do bivaka… Sploh noben ni pomislil, da bi pogledal bolj podrobno opis… Po markacijah šopali na polno… Če me je pri avtu malo zeblo, mi je sedaj teklo. Pridemo do bivaka pod Špikom pod eno uro. Se lepo usedemo, pomalicamo. Gledamo kako sonce barva Špil. Potem pa začnemo brat opis… Opaaa! Fak! Mi smo narobe! V knjigi piše, da pri balvanu z napisom Pod Špik zapustimo markirano pot… Amm… A veš kje je ta napis?! 400 višinskih metrov nižje! Sej ne vemo a bi se smejali, a bi jokali. 😂😂 Budale! Ja nič… Treba it nazaj dol ane… Spet ga prtegnemo v peto prestavo… Pridemo do skale z napisom pod Špik… Iščemo kolovoz, a ga ni… Pride mimo oskrbnica bivaka. Nam pove, da je še nižje dol ena skala in tam je razcep… No… Pa smo se na 400 m višine spusta, še za dodatnih 100 m spustili… Zagledamo kolovoz  levo za Kurji vrh… Tam zavijemo na kolovoz, dvakrat naravnost na razpotju… Potem zagledamo eno markacijo in puščico v levo, zavijemo v levo. Gasa naprej gor… Noge že malo težke, utrujene… Še eno razpotje, zavijemo v levo (desno piše Črni vrh)… A kar kmalu ugotovimo, da ne bo pravilna pot! Zato spet obračamo in tam zavijemo desno v kolovoz. Pri naslednjem razpotju malo višje po knjigi piše, da je puščica spet v levo na gozdno stezico… Ampak DVE puščici sta kazali desno po kolovozu… Mi se vseeno odločimo v levo in prav smo imeli! Po stezici se začnemo strmo vzpenjati… Prečimo izvir enega potočka, par požirkov vode in spet v klanec. Zamenjamo nosača vrvi… Pumpa nabija v kar lepi vročini… Edina dobra stvar je bila ta, da smo bili v senci. Malo višje se prebijamo čez podrta drevja in spet na stezico, ki nas pripelje do dveh balvanov (napis PP – pot Pokljuka – Planica). Sledi hitra malica, saj smo bili kar lačni.🙈

Sedaj pa v to melišče na sedlo med Kurjim vrhom (1762 m) in Rigljico (2074 m). Držimo se desne, kakor piše po knjigi… Res je slabo melišče… Pridemo na sedlo s kar nekaj truda… Kaj pa sedaj?? Nobene potke! Priznam, možicev ob melišču ni bilo… Na sedlu pa tudi nobene izrazite potke… Res sem mislil, da smo falili! Najboljše, da zavijemo desno na Kurji vrh in se vrnemo v dolino… Ker jaz se ne bom spet spuščal in potem dvigal nazaj po drugem melišču… Ampak naš stezosledec, Denis, najde eno zaraščeno potko… Gremo kar po njej in vidimo kam pridemo… No nekaj minut kasneje zagledamo možica! Noro! Prav smo!😍 Prebijamo se po zaraščeni potki, obdani z ruševjem… Malo spet čez podrta drevesa… Res divje vse skupaj! Na okrog 1900 metrih pa pridemo končno do stene… Čaka nas 100 m visoka stena, lepo po vidni razčlembi (I.), nato 30 m prečenja in še druga stena. Ta del je bil malo težji (II.). Pridemo na greben, kjer se moramo 15 m spustiti. Sidrišče je urejeno, mi pa se spustimo brez abzajla… Ampak direktno v grapo, previdno. Spet malo prečenja in pa najtežji del ture. Pred nami je stena, 20 m. Imamo dve opciji… Po desni, ki je zelo izpostavljena ali pa po zajedi naravnost gor. Odločimo se za zajedo in jo odplezamo, vmes je polička za počitek… Oprimki so tukaj dobri, ni šodra. Stene še ni konec… Sledi prečenje oz. plezanje po zajedi v desno. Tukaj je več grušča, slabši oprimki… Popolna zbranost! Sledi en kratek spust, par korakov čez izpostavljen grebenček in potem v desno, višje gor pa zavijemo levo. Smo par metrov pod vrhom Rigljice. Od tam se povzpnemo po podrtem svetu in stojimo na Rigljici – 2074 m. Bravo Denis in Mirt!💪 Prva mala zmaga danes! Hitro par fotk in čimprej pogledati še Rušico. Vsi vrhovi nad 2200 metrov so bili v oblakih, zato smo se bali, da se bo tudi nad nas spustila oblačnost.

Foto 1: Podiralci hribov na Rigljici

Prtegnemo v drugo… Stezosledec Denis je skoraj poletel na Rušico… Midva z Mirtom pa za njim sopihala… Z Rigljice spust do sedla in nato plezanje do vrha (II.), nič posebnega… Slaba skala, velika izpostavljenost… Vse, kar smo navajeni… Po 15ih minutah pridemo na vrh – Rušica – 2096 m. Bolano! Odlično smo tole izpeljal!

Foto 2: Rušica (2096 m)

Ena malo daljša pavza, saj se oblačnost ni spuščala ampak dvigala. Pogledujemo proti Frdamanim policam (2284 m), ampak ni bilo neke volje, ne moči… Tisti vzpon na bivak pod Špikom nam je pobral kar nekaj energije… Ampak… Se še vrnemo! Z Rušice se spustimo nazaj na Rigljico. Tukaj zahteva malo več previdnosti, saj je skala res slaba… Je pa odličen oprijem Alpininih čevljev Lino, zato mi je spust za odtenek lažji. Spust je bil kratek, a sladek… Spet na Rigljici, poberemo robo, ki smo jo prej pustili in nadaljujemo proti sedlu za Kurji vrh. Tukaj je pa bila osredotočenost na maksimumu, vsak napačen korak te lahko drago stane. Meni nekje tukaj zmanjka vode… 3,5 l vode sem spil! Izvir z vodo je uro in pol nižje… Naporno bo! Kar kmalu pridemo do najtežjega dela vzpona (v našem primeru spusta). Tukaj je narejeno sidrišče za spust, zato vrv na pol… Reverso notri in gasa naravnost dol! Res se je užitek abzajlati… Vrvi smo imeli 60 m (dvojček 30m) in je bila dovolj dolga. Malo nižje narejeno še eno sidrišče… Se bomo kar tukaj naravnost dol spustili v desno grapo… No vrvi je bilo tukaj ravno prav, na pravi polički jo je zmanjkalo… Zato zadnjih par metrov lažje odplezamo. Vidimo nižje dol še eno sidrišče… Ma.. Zakaj pa ne… Uporabimo še to. Kar po strmem terenu se spustimo spet po grapi navzdol. Ker smo trikrat uporabili vrv in izkoristili sidrišče, pa ga bomo še v četrto (čeprav 2 abzajla sta bila bolj za zabavo). Ker smo že zverzirani, sledi hiter spust. Pri četrtem abzajlu pa me je malo obrnilo… Nisem imel dovolj iztegnjene noge… Zabije me v steno… Vrv sem trdno držal, zato nisem padel… Je pa srce zaigralo… In to ornk!😱 Čez dva koraka stopim na grušč in mi spodrsne… Bam! Še enkrat v steno notri… No, Gašper… Zberi se! Še tistih par metrov in konec je! Pospravimo vrv in se spuščamo v podrto sedlo… Od tam poplezamo 15 m, malo po grebenu in sledita še tisti dve steni. Tukaj je bilo potrebno biti kar previden… Noge so utrujene… Teren pa ni ravno prijazen. Par napetih minut in za danes smo končali s stenami. Spustimo se nazaj na stezico, med ruševjem na sedlo. Iz sedla po melišču… Oz. naprej ob melišču… Nižje dol pa sem imel vsega dosti in prtegnu po melišču navzdol… No… Ni bilo prijetno… Pri dveh balvanih zamenjamo spet nosača vrvi, tokrat sem jaz na vrsti. Od tam pa proti kolovozu in na označeno pot do parkirišča. Naporna tura je bila končana!

 

Hvala Denisu in Mirtu za družbo! Kakor sem omenil, super naveza… Vedno kaj novega pogruntamo… Zalutamo ornk in se nato najdemo… Pa ne samo enkrat… Denis stezosledec, Mirt pripravljavec abzajlov… Jaz… Jaz pa dost, da sem že tam pa kakšno fotko naredim😂😂… Hec, hec… Bralec vodnikov in popravljavec smeri pristopa. Skupaj pa itak Podiralci hribov… In tudi danes je kakšna skala več letela v dolino.🙈 Imamo tudi že izbran naslednji cilj oz. prečenje… Hudo bo… Kmalu 🙃

 

Tura je res divja! Orientacijsko težka (če greš prvič), možicev zelo malo. Ampak ponuja pa res tisto pravo divjino Martuljske skupine. Označena je kot alpinistični vzpon. Mogoče na priloženem posnetku ne kaže tiste prave divjine in težavnosti… Ampak lahko zagotovim, da adrenalin bo sigurno šopal na polno, čeprav je stene »samo« 180 metrov.💪 Na koncu se je nabralo 2137 m vzpona, več kakor sta visoki gori, veličastno! Vztrajnost tukaj šteje!

Pa še zaključek ena misel Martina glede na dogajanje: “Glej, nimamo dobre orientacije… Mamo pa vztrajnost!” 😂😂

 

Video:

Galerija:

Pot:

 

Zeleniške špice so bile že nekaj časa na spisku želja. Zadnje tedne je bila kar gneča v tisti smeri, zato je bilo potrebno poizkusiti. Že sredi tedna me Joža kontaktira, če greva? Seveda! Še Majo vzamem s seboj, saj je želela iti malo spet po dolgem času plezati. V soboto sva izkoristila z Majo jutranjo šajbo in prtegnla na Vrtačo na vzhod, noro! Potem je cel dan deževalo, upam da se do nedelje posušijo skale.

V nedeljo malo čez šesto dobimo v K. Bistrici, se razpakiramo in gasa naprej. Vreme sicer oblačno. Na cesti nas preseneti podrto drevo, zato Jože hitro v roke žago za siporeks in z nekaj truda gre drevo na pol. Višje parkiramo. Sprva po označeni poti proti Kamniškem sedlu, pri oznaki zavijemo desno. Maja narekuje tempo… Sem se spet oštel da bo bolj laganini… Žgal smo ga v hrib… Uff… Teče… Hitro v kratko majico in hlače. Nadaljujemo po poti navzgor, megla višje izgine… Kakšna šajba nad 1800 metri! Noro! Super vreme bomo imeli… Gledamo tolmunčke… Vauu… Kako lepi! Jože prevzame tempo… Tudi on nažge… V glavi že delam plan kako bom gel pojedel, saj sem imel neki čudno težke noge… Danes kot kaže ni moj dan… Ampak borbam naprej… Višje se slabo vidna pot odcepi v desno… Nismo bili prepričani ali je prava… No kmalu smo videli, da smo zadeli v terno! Po poti v strmino, začne se lahko »plezanje« po skalah, skačemo čez tolmunčke. Kmalu pa slišimo eno skupino višje gor… Seveda smo jih hitro dohiteli… Ooo! Miha, Tina in Boštjan… Fejsbuk znanci! Gremo mi proti Staničevemu vrhu… Tukaj pa se potem začne grebenska zabava! Pihal je kar močan mrzel veter, roke čist pomrznjene… Dam gor rokavice, ampak ni pravega filinga v prijemu skal… Samo… Zebe me! Pustim rokavice gor, pridemo na Staničev vrh. Hitra malica… Jože pogleda dol… Sunki vetra so nas prisilili, da se spustimo po vrvi… Saj je bilo tako lažje… Kot zadnji se začnem spuščati in nas dohiti trojica. No tako sta se obe trojici združili in nadaljevali skupaj! Jaz, Maja, Jože, Tina, Boštjan in Miha.

Foto 1: Midvaa 😍

Lepa ekipca! Spust tistih 20m, potem pa plezanje gor in dol… Iskanje prehodov… Včasih malo falili in popravljali smer… Skratka noro! Čista uživancija! Vedno je bilo malo gor… Potem spet dol… Pa gor… Da ne razlagam vsak spust in vzpon posebej, si poglej video… Potem pa… Malo falili oz. smo si malo popestrili vse skupaj… Namesto, da bi nadaljevali levo dol… Mi naravnost gor… Pridemo na vrh grebena… Miha gleda dol… Jože, pripravi štrik! Abzajl! Ni druge! Sidrišče je bilo nastavljeno, štrik na pol… in kar po domače dol… Imel sem reverso, pas… Ampak… Je šlo brez njega lažje in hitreje… Vsak posebej se lepo spusti, jaz spet zadnji. Še vrv dol, jo pospravimo in sledi še zadnje grebenčkanje do najvišje točke – Najvišji rob (Zeleniške špice – 2127 m). Malo pod vrhom zagledamo travico. Tooop!

Foto 2: Paše pavza!

Ena daljša pavza! Kako je pasalo se malo spočiti na travi po 3h urah plezanja… Sicer vsi vrhovi v megli… Ampak… Pasalo je! Na čase malo zapihalo, da ni bilo prevroče. Sledi še zadnji del poti… Spust na Srebrno sedlo (2115 m) in od tam po označeni poti proti Planjavi (2392 m). Kar hitro dosežemo vrh Planjave… Še ena hitra pavza in potem spust proti Kamniškem sedlu (1864 m). Malo pred kočo zavijemo kar direktno na melišče in sledi spust po odličnem melišču… Pašeee! Tukaj smo prihranili kar nekaj časa… Potem pa lepo po označeni poti do avtomobila… V K. Bistrici je bila res gneča! Odpeljemo se še k Jurijo na eno pijačo, potem pa domov!

 

Zame eden najlepših grebenskih prečenj pri nas… A sigurno najlepši v Kamniško Savinjskih Alpah. Lahko samo rečem noro, 3 ure plezanja… Adrenalina… Malo rabiš smisel za orientacijo, pa vrv za vsak slučaj. Mi smo 3x uporabili vrv… 2x zaradi sunkov vetra (je bilo tako boljše), enkrat pa ko smo malo po svoje šli. Drugače pa top družba! Hvala Jožu za povabilo, hvala Maji k je šla zraven… In hvala Tini, Boštjanu in Mihu za družbo in »vodenje«.

Video:

Galerija:

Pot:

 

Podiralci hribov spet na delu. Po Visokem Rokavu in Poncah smo začeli iskati nove izzive… Težje… Bolj divje… Prišli smo na idejo, da poizkusimo na Široko peč. Martuljška skupina nam kar odgovarja zadnji mesec. Široka peč je visoka 2497 m, na njo ne vodi nobena pot. Meni sta znana dva pristopa, eden iz Gozd Martuljka in eden po grebenu Dovškega križa. Pravijo, da je iz GM težji dostop… Hm… Potem veš kateri pristop smo izbrali? Med (prejšnjim) vikendom sta ostala člana Podiralcev in Robi bili na Škednjovcu in okolici, jaz pa sem se z Majo potikal po feratah in malo razgibaval prste pri »plezanju«. Med tednom pa službeno odsoten.

No v petek sem bil frej, ampak je bilo slabo vreme. V soboto sem prečil Kamniško Savinjske Alpe, nedelja pa je bila rezervirana za Široko peč. Priznam, malo sem bil živčen kako bo šlo. Visok Rokav je šel gladko, upam da tudi peč. V nedeljo se ob treh dobimo v Lescah in skupaj odrinemo proti Gozd Martuljku. Parkiramo za mostom, od tukaj naprej nadaljujemo peš. Razmišljam katere čevlje bi vzel… Vedeli smo, da bo sneg… Ampak z gojzarji plezat… Ne vem, nisem ravno pristaš. Rajši vzamem dvoje čevlje, zato Alpina Helios na noge… Alpina Lino pa bom imel za plezanje po skalah.. Testiral sem jih že prejšnji teden in so se v skali izkazali odlično… No jih bom še enkrat potestiral!

Pot nas vodi do bivaka Za Akom, a že prej zavijemo proti strugi. Lepa urca in že smo stopili v suho strugo. Že včeraj me je Eva opozorila, da naj se držimo leve… Pa smo se… Ampak… No lepo po vrsti… Hodimo mi po strugi gor, sonce že obsijal Široko peč, Veliko M. Ponco in ostale. In mi hodimo… Pa hodimo… Pa nobenega možiclja. Dobro… Mogoče je slabo označeno… Malo že nestrpni, se odločimo pogledat na internet, če je kakšna fotka struge… Smo sploh prav? No slika je pokazala… Da smo falili! In to celo strugo! Premalo smo šli v levo… Zaje*ali smo… Kaj sedaj? Pogled nazaj… Ni šans, da gremo nazaj in potem zavijemo na pravo strugo… Kaj pa če kar sekamo čez tele borovce, sej je samo okrog 100 do 200 m? No… Nismo samo podiralci hribov… Ampak tudi gozdarji!😂 Zaraščeno vse… Komi prebijal čez… Pod… Nad… Veje tolkle po nogah… Kletvice letele… No… Pametnejši odneha… Naenkrat zmanjka borovcev in zagledamo strugo… No sedaj smo pa prav!😍 Kakšna popestritev ture že na začetku! Po PRAVILNI strugi nadaljujemo gor… Kmalu pridemo do snežišča… Sneg malo trd… Cepin v roke in gasa… Bo šlo brez derez. No pridemo do grap… Izberemo desno grapo in jo preplezamo po levi (8m III.). Tak ogromen balvan zagozden, ga kar objamem in se potegnem gor. Kar naprej gor. Malo višje sezujem svoje Alpina Helios čevlje in obujem Alpina Lino… Čas je za plezanje… Kar gladki skok (15 m II.), ki je bil malo vlažen… Ampak ni panike! Sledi še malo plezanja (15 m II.) in pridemo do »zelenega pomola«. Tam kratka pavza. Spet gremo na sneg in se naravnost gor proti naši najtežji točki. Še prej se skalni zapori umaknemo v desno in pred sabo imamo – 30m skoka. Prvi del se da lepo preplezati… Drugi pa… Ob pogledu na njega… Nisem ravno skakal od veselja… Drugi skok je III+, tukaj se bomo mogli varovati, saj je strmina res huda! Denis gre prvi, ga Martin varuje. Drugi je Martin, jaz varujem… Potem pa še moja malenkost, varuje Martin zgoraj. Martin napne štrik, jaz pa lepo v razjedo… Vsak kamenček ki sem ga prijel, mi je ostal v rokah… Pulz dela… Adrenalin tudi! Kar nekaj moči je pobral skok, ampak pridemo varno čez. Noro! Strmina sedaj malo popusti in na vrsti je 50 m plezanja I. po zarezah oz. platah. Čevlji super držijo na skali, zato sploh ni bilo problema! Pridemo do amfiteatra. Ena malo daljša pavza…

Odločimo se, da nekaj robe pustimo na začetku amfiteatra. Namažem se s kremo, saj sonce kar lepo pripeka. Kam pa sedaj? Treba je najdit gredino. Itak noben ne prebere, da se nahaja v zatrepu… Pa zagledamo prvo gredino že kar na začetku… Se zapodimo po zoprnem melišču gor… Vidimo, da ne bo prava… Vidimo malo naprej še eno gredino… Prečimo… Tudi ta ne bo prava! Zagledamo snežišče… Zimsko opremo smo pustili dol na začetku amfiteatra. Ti šment! Se spustimo po melišču še nižje in spet v klanec… No tudi tukaj ne bo prav… Ostane sam samo še ena – v zatrepu! Skoraj eno uro smo izgubili, ko smo iskali pravo smer… No sedaj smo jo najdli. Po skalah gor, hitro zagledamo sidrišče… No sedaj smo pa 100%, da smo na pravi poti! Po skalah nadaljujemo gor (100 m I-II.) proti škrbini. Tam se bo treba spustiti 5 m, ampak je lepo napeljana vrv – hvala! Tako, da se super hitro spustimo in nadaljujemo po zelo krušljivi grapi navzgor… Kar nekaj moči pobere… Pridemo do ogromne skale, se splazimo spodaj in naprej po grapi navzgor. Malo pred grebenom zavijemo desno po eni gladki plati, pridemo do izpostavljene poličke (II.). Hmmm… Spodaj je kar nekaj prepada…Iščem oprimke… Na srečo jih je kar nekaj… S prsti na nogah lepo po polički… No tukaj je adrenalin še bolj delal… Noro! Poličke je dokaj hitro konec, sledi še malo lažjega poplezavanja in stojimo na vrhu – Široka peč (2497 m). Faaaak! Kakšna nepopisna sreča! Nekaj gledalcev smo imeli z Dovškega križa. Noro! Tole je res huda divjina! #tojtauzitek. Sledi ena daljša pavza… Vpišemo se v vpisno knjigo pod zaporedno številko 566, 567 in 568 (knjiga od leta 1998) – tukaj je dokaz, da je gora res malo obiskana! Sedaj bo šele spust zanimiv!

Foto 1: Ekipa “Podiralcev hribov”

No okrog 13h se odločimo, da se bomo spustili v dolino. Spakiramo vso robo, enga selfija in gasa! Spet po tem krušljivem terenu… Tukaj je bila potrebna še večja zbranost… Polička… Tisti šoder v grapi nam je pojedel energije in živce… En hiter poteg nazaj gor na škrbino in spust po gredini nazaj dol do snega. Po snegu smo se spustili kar naravnost dol, tistih 150m višine premagamo v parih minutah, top! Na začetku amfiteatra poberemo robo in se spustimo navzdol. Po isti poti nazaj do skalnega skoka (III+), tam napnemo vrv in en super abzajl! Čisto dol do začetka skoka. Potem sledi hoja po snegu/poplezavanje… Skratka cela pot je bila kar napeta! Pri spodnji III. se ne abzajlamo, ampak jo kar lepo preplezamo navzdol. Plezanje so konča, sledi hoja po suhi strugi… Tokrat tisti pravi! Vmes se ustavimo še pri bivaku Za Akom, kjer nam prijazni gospod skuha čaj. Čeprav je bilo zelo vroče, je čaj pasal! Kratek klepet in gasa proti avtu.

 

Proti večeru se je tura končala. Bilo je zelo zanimivo! Naporno, tako fizično in tudi psihično… Ampak je pa Široka peč nekaj posebnega… Na koncu je ves trud poplačan! Čeprav smo kar ornk iskali pot, saj možicev ob poti res ni veliko, nam je na koncu uspelo! Hvala Denisu in Martinu za družbo, brez njiju bi vedno z Dovškega križa žalostno pogledoval proti »nedosegljivi« Široki peči. Res smo super ekipa! Tudi naslednji cilj smo že izbrali, še ena dokaj samotna gora z alpinističnim pristopom… Več o tem pa… Ko gremo 😉

 

Video:

Galerija:

  • Špik v vsej svoji lepoti!
  • Se že vidi Široka peč
  • Tja ali tja? :)
  • Dobro jutro!
  • Ve se kam je treba!
  • Gozdarji v frej cajtu! :D
  • To je zdaj prava struga
  • Pogled nazaj
  • Po snežišču
  • Tukaj treba v desno