Kala Patthar – Dzongla (4830 m)

28.10.

 

Zjutraj bi moral vstat ob 04:30, če bi želel videti vzhod, a sem prvi dan v Kathmanduju naredil eno napako. Namesto, da bi uro premaknil lepo na Nepalski časovni pas, sem pustil slovenskega, samo čas sem ročno spremenil. Ker pri nas zadnjo nedeljo v novembru uro premikamo, mi je telefon avtomatično uro premaknil nazaj. No, v Nepalu pa ure ne premikajo. Meni pa nič jasno, zakaj Janu zvoni ura ob 4h zjutraj (v resnici pa je bila ura že 5), saj ima odhod šele ob 05:30. Ko sem ga vprašal, mi reče, da je ura že 5. Fak! Njemu pa ni bilo jasno, zakaj jaz ne ustanem! No, takoj sem se spomnil, kje sem ga pihnil pri uri. Hitro sem se napravil in pripravil na odhod in šel. Na Kala Patthar sem šel sam, saj je vodič rekel, da se preslabo počuti in ne gre z mano, Jan pa je vzel nosača za EBC. Pridem ven in vidim, da nisem prvi (že kar nekaj ljudi zunaj), sonce je del Everesta že malo osvetlil, tako da mi je bilo jasno, da bom zamudil vzhod, a sem vseeno šel.

Na začetku je malo po ravnem, nato ornk klanec in potem se spet malo položi.Takrat sem lahko vsaj malo zadihal. Počutil sem se odlično, čeprav nisem imel zajtrka! Potem pa še drugi klanec, ki se je vlekel do vrha. Postal sem neznosno žejen, zato sem dal dol rokavice, da sem lahko odprl termovko (za danes sem si vzel vročo vodo, saj sem vedel, da bo mraz). Mraz je zelo pritiskal (kasneje sem izvedel, da je bilo ob 4:30 -22 stopinj), tako da mi je filter zmrznil, zato sem pil direktno vodo (kar bo, pač bo). Ker sem že lepo čutil višino, sem delal 25 korakov, 10s počitka. Na ene 5400 mi postane slabo, zato sem se malo ustavil. Everest je bil mogoče malo bolj osvetljen, zato sem vedel, da sončnega vzhoda itak ni! Še dobro, da sem zaspal! Ker bi zmrzoval gor! Lepo počasi sem nadaljeval, srečaval ljudi, ki so se že vračali. Zadnji metri so se res vlekli, saj že veliko nižje ves čas vidiš vrh. Pridem na vrh! Grem na kolena, potočim solzico ali dve. Kakšen občutek! Neverjetno! To je ubistvu smisel celega heštega tojtaužitek! SEM NA 5545 METRIH!!! Neverjetnooo! No, slabost je na vrhu popustila, naredim par fotk, spoznam nekega angleža in tako sva se izmenjala pri fotografiranju. Ravno sem se želel odpraviti dol, pa je čez goro posijalo sonce! Kako norooooo! Ta toplina! Kako je pasalo! Aaaaaa! Itak sem mogel naredit še par slik, potem pa sem se hitro spustil (gor 90 min, dol 30 min), saj nisem želel, da bi me Jan že čakal iz EBC-ja. Ko sem štartal dol, mi je spet postalo slabo. Problem je bil, ker nisem zjutraj nič jedel, na vrhu sem pojedel par Bimed oreščkov. Pridem dol do hotela, zagledam Jana, kako pije čaj. Nič mi ni bilo jasno in ga vprašam. Odgovori mi, da sta z nosačem prišla samo en kilometer, potem pa obrnila, saj ni zmogel več naprej (ker je ratal tako zmatran, zaspan). To so zelo slabe novice! Jaz sem hitro naročil palačinke z medom, saj mi drugo ni sedlo in hitro pojedel, da smo lahko štartali nazaj proti Lobuche.

Jan je zgledal zelo slabo, brez energije. Zato smo se po eni uri hoje usedli dol in pogovorili. Vodič je Janu rekel, da je čisto brezveze da nadaljuje, saj ne bo nikamor prišel. Zato je predlagal, da se Jan vrne v Namche Bazar, jaz pa grem proti Gokyo lakes. A zdaj je nastal problem, kdo bo šel s kom. Zato mi je vodič dal na izbiro. Vzamem njega, on nese moj velik nahrbtnik in jaz njegovega (je bil lažji kot moj). Nosač pa gre z Janom in nese moj mali nahrbtnik + vse od Jana. Druga možnost je bila, da jaz uzamem nosača, on mi nese velik nahrbtnik, Jan pa z vodičem dol do Namche. A tu je bil trik, nosač namreč ne zna angleško in tudi ni vešč v organizaciji, zato bi si mogel vso bivanje in hrano zrihtati sam. No, imel sem čas za premislek do Lobuche, saj bi se od tam naprej potem ločili. Potem sem razmišljal in prišel do zaključka, da bom izbral vodiča (ker je bilo zaradi organizacije lažje), ampak nahrbtnik nese vsak svoj! Prišel sem na idejo, da bi za te 4 dni lahko nafilal svoj Deuter mali ruzak in bi tako lažje nosil, velikega pa bi nosač nesel v Namche. Zato sem noter dal spalko, 2 majici in 2x gate + puhovka = 4 dni robe). Vzel sem še nekaj zdravil (za vsak slučaj) in Jan mi je dal oba svoja powerbanka. To je ubistvu bilo več ali manj vse. Nahrbtnik je kar naenkrat postal zelo težek (kasneje v Namcheju sva ga tehtala = skoraj 12 kg je imel), a druge možnosti ni bilo, saj se mi z organizacijo ni dalo ukvarjati, sploh zato, ker je toliko gužve in je lažje, če imaš vodiča, ki ga v lodgih poznajo. Ko sem vse spakiral, sem pustil nosaču svoj na pol prazen velik nahrbtnik. Z Janom sva se poslovila in ona dva sta štartala proti Periche, prespala in naslednji dan Namche Bazar, kjer me bi tudi počakal. Midva z vodičem pa sva šla jest, saj je bila do Dzhongle še dolga pot. Malo mi je bilo še slabo, zato nisem imel nekaj apetita, še najbolj mi je pasal riž z zelenjavo, a sem ga zaradi slabega apetita več kot pol pustil. Bil sem tudi tako zmatran, da nisem slikal obroka (kar je bilo tudi edinkrat). Po kosilu me je tudi začelo boleti grlo (vedno sem dihal skozi usta, bil je močan veter zadnje tri dni, mraz pritiskal – sicer sem imel podkapo, a ni nekaj preveč pomagalo). Po kosilu sva krenila na pot proti vasi Dzongla (4380 m), ki naj bi trajala okrog tri ure. Najprej sva se spustila proti Periche, samo do table za Cho-la pass, kjer smo se začeli spet vzpenjati in videla spet Ama Dablam v vsej svoji mogočnosti. No, kmalu sva se priključila vodičevemu kolegu in njegovim petim starim Izraelcem. No, saj se videvamo že cel trek, zelo radi komplicirajo in ukazujejo. Nekaj časa smo hodili skupaj, brez besed, potem pa mi je vodič rekel, naj hodim spredaj in sem tempo pojačal, da sva se jih znebila. Pot je bila naprej (kot že navajen) gor in dol, vmes na levi pokazal jezer, ki ga pa nisva šla pogledati bližje, saj bi se mogla spustiti za 200 m višine. Čez nekaj deset minut zagledava vas Dzongla, a je bila pot nekaj metrov dol in potem spet en dokaj zahteven vzpon do vasi. Vmes sva tudi slišala drona, a samo za pet minut, nato pa je utihnil (ne vem, kaj se je zgodilo, ampak vem, da so droni prepovedani v Himalaji). Ko sva prišla v vas, sva poiskala Sherpa maison, kjer naj bi bila soba rezervirana že zjutraj. Poudarjam, naj bi bila! A tam šok! Ni prazne sobe! No, do naslednje vasi ne moreva, ker je vmes še Cho-la pass (5420 m) in nama pot uzame 7 ur (ura je bila takrat že 16h), nazaj pa tudi ne greva! No, vodič mi reče, naj počakam tukaj, da bo probal poiskat prazno sobo v vasi. Po pol ure pride do mene z rešitvijo. Me vzame s sabo, greva po stopnicah gor in tam zagledam pet jeznih Izraelcev. Ne me jebat! Skupaj bomo spali! V eni sobi! No, ubistvu meni vseeno, sicer sem pol ure pred vasjo vodiču rekel, da se bom pa danes lahko končno sam naspal v sobi… No, to so bile samo mokre sanje… Izraelci so se na polno pritoževali, ponujali denar, da bi dobili sobo po dva. Njihovemu vodiču je bilo počasi dosti in jim je rekel, da denar ne more vsega kupit! Ali bodo notri spali, ali pa gredo nazaj v Lobuche. No, pa še en šok, pobrali so nam deke in vzglavnike in to je še dodatno razburilo Izralece. Na koncu so se morali sprijazniti in mi je eden celo ponudil roko, se predstavil. Po pravici ga sploh nisem poslušal, saj sem bil že mislimi pri jutrišnjem Cho-la passu. Ostali so se še nekaj razburjali, jaz sem vzel powerbank in se odpravil v jedilnico na toplo, naj se oni kregajo v njihovem jeziku. No priznam, malo mi je bilo čudno brez Jana, a se bo treba navadit. Lepo se usedem na stol, slušalke v ušesa, dam mix Best Drum&bass 2014 in si naročim ingverjev čaj. Smrdim po švicu na polno, a se mi jebe za cel svet. Glavno, da imam čaj, musko in pisalo, da lahko zlijem te besede na papir. Seveda bi se lahko stuširal, a z mrzlo vodo se ne mislim ukvarjati. Bom že zdržal do Namche-ja. Tako večer lepo mine v samoti.

Moram rečt, res zanimiv dan! Od tega, da sem skoraj bruhal na poti do Kala Patthar-ja, do tega da sem danes osvojil 5545 m… Da me je Jan zapustil za par dni in še teli Izraelci. Edini šok, ki ga lahko danes doživim, je to da zmanjka hrane. No, ne bom klical hudiča! Malo čez 17h pride vodič, kaj bi jedel. Težka odločitev. Saj sem se riža, špagetov, nudlov že prenajedel… Je pa danes že sedmi dan brez mesa. Kako se počutim? Najraje bi zmazal en dvojni (2x180g mesa) ČIZ BURGER z ogromno OMAKE (da bi teklo vse skupaj po tleh že) in SIROM (ki bi bil tako masten, da …. No, ne vem… Pač masten!). Zraven en Monster, ohlajen na 6 stopinj! Aja, pa POMFRIJA ne smem pozabiti! S KEČAPOM! No, na koncu sem jedel špagete z paradižnikom in sirom…

Sva se pa z vodičem zmenila, da ko prideva v Gokyo, zategnem eno pico in Coca Colo. To mi je bila edina motivacija trenutno, a to bi prišlo v poštev šele čez dva dni. No, večerja je prišla, apetit se mi je povrnil, slabo mi ni bilo več in pripravljen sem bil na nove izzive. Ob sedmih sem bil že čisto brez energije, zato sem šel kar spat.

Danes ni bila soba 102 :P

Image 1 of 40


Podatki:

  • Razdalja: 16,07 km
  • Čas: 6:02:46 ur
  • Skupni vzpon: 711 m
  • Skupni spust: 1024 m
  • Najvišja višina: 5611 m
  • Najnižja višina: 4779 m

Hrana:

  • Zajtrk: Palačinke z medom + vroča limona (550 Rs)
  • Kosilo: Zelenjavni riž + ingverjev čaj z medom in limono (890 Rs)
  • Večerja: Špageti s sirom in paradižnikom + ingverjev čaj z medom in limono (880 Rs)
  • Skupaj stroški: 2320 Rs ($20,1)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 28th’