Napoved za nedeljo je bila obetavna samo zjutraj, zato je bil logičen odhod v hribe zelo zgodaj. Z Mitjem se dogovoriva za Stenar, Maja pa je zjutraj turo odpovedala.

Malo čez četrto uro je bil štart. Najprej smučke na nahrbtnik, saj je cesta čisto splužena… Pri Aljažu dava smučke gor in gasa v gozd… No najina odisejada s smučmi se hitro konča, saj je 100 m višje čisto kopno… Smuči spet dol… Spet peš… Prideva do plazovine… Smuči spet gor, saj sva optimistično mislila da bo sneg… No celo plazovino je bil sneg, potem pa v gozdu spet kopno… Aaa… Smuči spet romajo na nahrbtnik… Dol sva jih dala šele malo pod razcepom za Stenarska vratca. Vmes naju prehitijo Klemen, David in Jakob. Klemen špona na polno! Davida pa Jakoba pa malo višje ujameva… Stopinje so bile lepo narejene do razcepa, ampak je bilo čisto trdo + kar prestrmo je za hodit s smučmi. Klemen prtegne proti Križu, mi pa nadaljujemo proti vratcam. Malo nad razcepom nas pričaka sonce, tooop! Zdaj naj pa hitro odjuži, saj je bila podlaga kar trda. Nadaljujeva s kar hitrim tempom proti vratcem, čeprav sva že čisto zgonena… Že včeraj ni bil moj dan, danes pa ni nič boljše. No cikcak se dvigujeva, nad 2200 m dava smuči dol. Teren je res strm in je kar zoprno hodit… No nekaj metrov višje pa itak vse pomrznjeno… Se pozna, da tukaj sonce ne posije. Pri Stenarskih vratcah (2294 m) sledi kratka pavza, saj je potrebno nekaj pojest… Pa dereze dat gor.

Mimo priseka Klemen, že s Križa! Prečka je zaenkrat trda, ampak upava da sonce čimprej posije in podlaga odstopi. S prečke naravnost gor na izstop, tukaj postane zelo toplo. Ostane nama še tistih 150 m višine do vrha… Kako se je vlekl! Pumpa nama dela na polno, pa nikamor ne prideva… Že kar malo tečno gledava na uro in odštevava tiste metre. Še 10 metrov… Še 5… 4… 3…2…1… Stojiva na vrhu! Kakšno olajšanje! Stenar (2501 m). Klemen naju že čaka na vrhu.🦾

Foto 1: Midva na vrhu! (Foto by: Klemen Štular)

Sonce sicer lepo prbija, ampak nas moti koprenasta oblačnost… To pomeni, da sneg ne odjuži tako hitro kakor bi si mi želeli… Ampak… Nobenega vetra! Tukaj lahko čakam 2 uri brez problema. Čista uživancija na vrhu! Počakamo še Jakoba in Davida in se skupaj ob 10h odpravimo proti Sovatni.
Zgornji del lepo mehak sneg, zato zavoji super! Prečka je bila še malo trda, ampak je z malo pazljivosti šlo čez. Potem pa zavijemo proti Sovatni. Sneg je lepo pustil in zato je bilo smučanje čisti užitek! Snega je še kar nekaj, tako da je bil spust res hiter. Potem pa namesto da zavijemo proti gozdu, gremo do Bivaka pod Luknjo, od tam prečimo proti vstopu čez Prag. Kar nekaj ljudi je šlo proti Luknji. Mi pa ob Steni čim višje, čim daljše. Sneg tudi tukaj je bil mehak, na nekaterih koncih res premehak da je kar zabremzalo. Sledi še spust proti spomeniku – klinu. Malo prej smo morali dati smuči dol, zato da smo prečkali suho strugo. Potem pa še gasa do Aljaževega doma.😄

Ena prečudovita tura! Že drugič letos na Stenarju s smučmi. Snega je v visokogorju še ogromno, nižje pa ga počasi pobira. Sedaj sledi poslabšanje vremena, tako da imam tudi jaz kakšen dan počitka. Hvala Mitju za družbo. Spet sva dobr pocufala sceno! Pa super družba tudi s strani Klemena, Davida in Jakoba!

Galerija:

Vikend pred vrati, Maja ima na izbiro Triglav ali Jalovec? Super! Ta mesec ga še nimam obkljukanega. Napoved je bila bolj ruleta, ampak to ni igralo neke vloge… Vedelo se je, da ne bo dežja… To je glavno! Tud če ni razgleda… Če stojiš tolikokrat gor, tud ni problema če kdaj ni razgleda. To bomo vse preživel. Sebastjan se nama pridruži na turi.

 

Ob 3h zjutraj se dobimo v Kurji vasi, snega je ogromno pobralo od mojega zadnjega obiska prejšnji teden, zato prvih 300 metrov nosimo smučke. Na parkingu dva avtomobila. No naletimo na sneg po tistih 300 metrih, zato smučke na noge in gasa! Sebastjan narekuje tempo in moram rečt, da je bil prou super tempo. Ne prehiter in ne prepočasen… Skozi Radovno bolj ali manj tišina… Vsak je bil v svojih mislih… Tudi to kdaj paše! Do Lese pridemo v 1 uri in 10 min, potem pa se tura šele začne. Usmerimo se v gozd, držimo se bolj levo po smučini. Zraven sicer motijo malo luknje pohodnikov… Ampak bomo že preživeli. Lepo se vzpenjamo in brez posebnosti do Prgarice (mogoče edino zadnjih 50m malo ledenih). Ena hitra pavza in gasa proti Kalvariji. Malo višje naletimo na kolegico, ki je padla in se ji je smučka odpela in odpeljala (če jo kakšna dobra duša najde, naj le sporoči). Nad Prgarico postaja sneg vedno bolj trd, zato damo srenače gor. Še naprej z lepim tempom nadaljujemo proti Kalvariji. Malo pod Kalvarijo dočakamo sončni vzhod, ki pa se zelo hitro zapre… Tako da je bila nad 2200 metrih megla… Jah… Kot kaže danes ne bo sonca. No z višino je podlaga vedno bolj trda. Pod Snežno konto malo zoprno vijugamo med napihanim in pa betonom. Jaz se odločim, da zadnjih 50 metrov kar peš. Potem pa na izravnavi spet smučke gor. Kmalu zagledamo Kredarico v megli, tudi malo je pihalo (temp. -11°C). Pred hišo pa Rok in Matej. Oooo kje se srečamo! Zdj vemo kdo je luknjal smučino. 😜😜

Kratka pavza, napoved naj bi se v roku ene ure izboljšala. Zato se hitro spakiramo in zagrizemo proti Triglavu. Baje so včeraj oz. prejšnje dni obračali pri prečki. Rok prevzame pobudo, Sebastjan je drugi, jaz pa danes tretji, zato da imam nadzor kaj mi Maja počne v steni. No zadnji je bil Matej. Vstop v steno mix odjuge in trdote, malo za ogrevanje. Prečka je sfrezana, prva… Druga je malo bolj napeta, ampak sneg lepo drži. Zajle so lepo zunaj, zato kar hitro napredujemo… Potem pa se ustavi… Pred sabo zagledamo tisto prečenje proti Malem Triglavu… Rok je bil prvi in zabija…. Nekak drži… Hjaa… Naslednji korak, čista odjuga… Hmmm… Razmere niso tako dobre kot smo pričakovali… Fak! Maja in Matej se rajši odločita, da obrneta. Razmere res niso tiste prave za tiste, ki nimajo toliko izkušenj v zimskih razmerah in mislim, da je bila za njiju to pravilna odločitev. Javim se, da ju pospremim nazaj dol do vstopa v steno. Seba in Rok pa nadaljujeta… Tudi jaz razmišljam, da bi nazaj gor skočil… No bom še videl. Skratka poskrbim da Maja in Matej varno prideta dol s stene. Nekako mi ne da miru, da bi probal tudi jaz proti vrhu. Maji vzamem alpinistični cepin in se zapodim za Rokom in Sebatom. Čim bolj varno, a hitro pridem do tiste prečke. Zabijem cepina, en korak drži, drugi ne… Potem pa čisti beton. TOP! Hitro zabijam tista cepina in gasa gor. Taka podlaga se išče! Po tisti prečki pridem do napihanega dela, kjer je že lani bil isti problem… Treba se je skobacat čez tisto “opast”. Hitro pridem do dela, kjer je vedno čist led (naravnost gor), tokrat pa skoraj nič snega! Predhodnika sta mi lepo razrila vse skupaj… Uff… Malo vroče postane… Ampak… Saj bo! Pumpa dela, drsam po skalah… Lajf iz gud. Čaka me samo še zaključni vzpon pod Malim Triglavom, kjer ju tudi ujamem. Razmišljata, da bi obrnila, saj zgleda greben po M. Triglavu napihan čist v špico… Megla nam nič ne pomaga…

“Gašper, gremo naprej?” Pa pejmo pogledat samo malo naprej, da vidimo kako je. Hodimo kar po “strehi” grebena, malo adrenalinsko… Ampak čez 30 metrov greben že spihan. Zmaga! Zajle so tudi zunaj. Edino skrbi me še malo višje greben, kjer smo ga že kar nekajkrat jahali, ker je bil napihan v špico. Ampak vidimo, da je zajla zunaj in da je samo malo napihan. Druga zmaga! Zadnjih 100 višincev predstavlja tisto prečenje, spust okrog skale in gasa gor do zajle. Ta del (ki nam je januarja in februarja predstavljal malo težav) nič posebnega, malo gnil sneg… Drugače pa je šlo… Vmes se pokaže tudi malo sonce, drugače pa skos megla. No še tistih par metrov in stojimo na strehi Slovenije! Zastavica gleda ven, piha pa ko pri norcih. Tole je bil moj 54ti vzpon na Triglav.😉

Foro 1: Današnja ekipa na Triglavu

Prav dolgo se ne zadržujemo in čas je za odhod. Čeprav ni bilo sonca, so se temperature malo dvignile in to je povzročilo pravo kalvarijo spusta. Sneg je z vsakim metrom bil bolj odjužen, ampak nam ni predstavljal problema do tiste prve prečke pod Malim Triglavom… Prej, ko smo se vzpenjali, smo lepo razrili (no drugače ni šlo), zato je bilo sedaj kar napeto! Cepina sploh nikamor nisi mogel zabiti, saj si direktno v skalo zadel… No adrenalin je pa tukaj malo šopal, vsak napačen korak… Skratka tam danes nihče več neb mogel iti.. No tisto prečko zrihtamo, se skobacamo čez napihan sneg in lepo počasi dol proti ostalima prečkama. Hitro pridemo do Kredarice. Sonce še vedno od nikoder. Maja in Matej naju že čakata.

Spet ena kratka pavza in čas za spust s smučmi. Mi trije s smučmi, Rok pa Matej pa peš. Sneg je malo spustil, ampak skorjica ostaja. Pod Snežno konto klože, ampak takoj ko smo prišli izpod Kalvarije pa je ostala samo malo skorjice, ki je držala do Prgarice in zato je bilo na čase kar težko zavijati. Od Prgarice je sneg kar odjužil in zato sploh ni bilo tako slabo. Usmerimo se kar proti gozdu in vijugamo med drevesi. Od Lese do avtomobila pa razmere kar odjužene, zato smo se skos morali poganjati in nikamor sploh ni šlo. Počasi v Radovni snega zmanjkuje, ampak res počasi!

 

Skratka ena top tura! Sicer naporna, brez razgledov… Pa zato nič slabša. Zelo sem ponosen na Majo, da se je odločila obrniti, ker je spoznala da ne bo šlo ❤. Še enkrat bravo za pogum! Razmere so bile res slabe do take mere, da je bilo potrebno kar nekaj znanja zimskega gibanja v gorah. Ni to za vsakega kot mogoče na prvi pogled zgleda. Niso pa to moje najslabše razmere na Triglav, je bilo tudi že slabše… Dva tedna nazaj, ko sem bil tukaj gor, so bile razmere veliko boljše.

Pa družba je bila danes itak top! Smučarija pa kar zadovljiva. Sedaj pa zaslužen počitek! 👌

Skratka velja posebna previdnost, itak pa jutri prihaja fronta in bodo razmere verjetno še slabše.

 

Galerija:

 

Ring… Ring… »Zakaj neki me Mitja zdle kliče?« Uzignem telefon… »Gašper, preverjam če si še živ. Pred petim minutam bi se mogla dobiti!« Faaaak! Zaspal sem: »Mitja, čez 10 min se vozim.« Hop ostanem… Hitro v kopalnico, se oblečem in poberem stvari… Se usedem v avto… Pogledam na uro – 7 min! Tolk hitro se še nisem zrihtal in bil pripravljen na odhod!😂 Kje so jajca, ki sem jih planiral za zajtrk… Jaoo… Že hitim proti Pokljuki. No Mitja me že čaka, parkiram. Neki se že dani… Tole bo treba užgat tempo!

Par korakov iz parkirišča peš, nato pa na smučke. Zaspan ko hudič, da o lakoti sploh ne govorim. Mitja pojača tempo… Malo siten zadaj si mislim, da me hoče stestirat… Noge so težke, saj že 13ti dan v hribih v zadnjih 14 dneh… Ampak se ne dam!😲 Mimo smučišča v tisto klančino… Aaaa… Trpljenje… Lakota… Vse popeglano… Drsi… Dam srenače gor… Prime! Lakota mine… Gledava kako se nebo barva… Toop! Lep sončni vzhod bo. Mitja še pojača tempo! Najde en lep plac nad smučiščem in počakava sončni vzhod. Vauu! Kakšne lepe barve! Še dobro da sva počaka vzhod, da sem se malo nadihal! Čas je za odhod… Ne zavijeva proti Viševniku, ampak greva desno na Kačji rob. Podlaga je kar lepo trda, ampak naju sonce počasi že greje. Malo spusta v dolinico in že gledava proti Srenjskem prevalu (1959 m). Lepo se vidi potegnjena špura in pa podpisi smuči v snegu na pobočju. Narediva kar lep ovinek in zavijeva proti Srenjskemu prevalu, ki ga kar hitro doseževa. Na prevalu piha ko pri norcih, to nama je dalo vedeti, da pršiča na tej strani verjetno ne bo. Kože dol in spust do Jezerc. Podlaga malo skorjasta… Sva malo zgodnja, plus tega je veter itak svoje naredil. Se je pa videlo, da je bilo kar nekaj smučarjev včeraj tukaj. No spust je bil kratek, spodnji del je imel 10 m pršiča, ostalo bolj kot ne skorjasto… Prideva do Jezerc. Kaj sedaj?

Foto 1: Veliki Draški vrh v ozadju (2243 m)

Plan je bil sicer še Veliki Draški vrh (2243 m), ampak gledava oblake v daljavi. Pff… Nekaj se kuha z vremenom… Premišljujeva ali greva gor pa tvegava mogoče smučanje v megli… Ali pa nazaj na Srenjski in smučanje proti Kačjem robu. Pogledam še hitro kamero Kredarica – zabasano. Veter na polno piha proti VDV. Ah… Kože gor pa greva nazaj na Srenjski preval. Mogoče bo na drugo stran boljše. No skratka zagrizeva v klanec in po nekaj časa v vetru prideva na Srenjski preval. Na drugi strani pa brezvetrje! Too! Prav paše! Ja nič… Kože dol in smučanje nazaj proti robu.

Prvih par zavojev še vedno trda podlaga, potem pa pršič! Nekaj ga je celo ostalo nedotaknjeno… Noro! To sva iskala! Sonce, brezvetrje in pršič… Kaj češ lep’šga? Prismučava dol… Mitja ni ravno nekaj pripravljen še enkrat gor… Ampak se vda…Jah nič… Greva še enkrat gor na Srenjski preval, s tem da sedaj potegneva špuro smučanja bolj proti Viševniku. Se podpiševa še tam. Mitja postane navdušen… Greva še enkrat gor in pa še četrtič! Če je bilo prej kej pršiča, ga sedaj definitivno ni več ostalo! Sonce se je res lepo uprl v klančino in je odjužil še tisto trdo podlago… Tako, da je bilo top smučanje! Verjetno skoraj boljše kakor na VDV. Gledava vreme… Sonce samo na Viševniku, ostalo vse zabito… Res sva dobro destinacijo izbrala. Greva še enkrat? Mitju se mudi v službi, dosti bo!

 

Zagrizeva v tisto strmino proti smučišču in se po skorjici (ni še čisto odjužilo) odpeljeva proti smučišču. Noge že konkretno pečejo, ampak za tole se je splačalo! Lahko rečem, da kar ena boljših smuk zadnjih 14 dni, čeprav dejansko nisva osvojila niti enega vrha. Je bil pa zato pršič! Top dan! Mogoče, če bi bila kakšno uro kasneje, bi imela malo boljše razmere za smučanje na Jezerca… Ampak lahko bi pa oblaki prišli čez in bi bilo na koncu vse slabše.

 

Galerija:

Zadnjih 10 dni je blo kar zanimivih… 9x v hribih in do konca dopusta je še kar nekaj dni, ampak noge še vedno sveže. Andraž mi napiše, da ima namen na Kanjavec potegnit. Edini problem je, ker dela do 9h. Se pravi bo pozen start in brutalen tempo! Ubistvu mi je že napovedal, da bo skozi Krmo letelo, potem pa lahko tempo popustiva. Napoved je bila, da se popoldne razjasni oz. proti večeru.. Bova videla kakšno srečo bova imela.😁

 

No ob 10h se dobiva v Krmi, smučke prvih 300 m nosit, potem pa na noge… Zdj pa spusti bremze, dva gela na horuk, ventile odpret in prtegnt v peto. Po Krmi kar lepo leti, podlaga je trda, samo vse je preluknjano. Priletiva v Leso v 45 min, ena kratka pavza. Gasa proti Bohinjskim vratcam. Kar direktno se usmeriva na plazovino pod Draškim vrhom, ki je trda. O novem snegu tukaj ni ne duha in ne sluha… Zanimivo… Malo se ustrašiva, kako bo višje. No po plazovini prideva na Malo polje, kjer zavijeva v levo – Bohinjska vratca. Bam, 10 cm puhca! Aaaa! Tole pa bo! Pogledam v nebo, jasno! Vau… Se pravi se bo že prej razjasnilo. Hodiva nadaljnjih pet minut, pogledam v nebo… Čist zaprto vse skupaj. Uf, fronta prihaja. In čez 5 min začne snežiti. Andraž vleče gaz po puhku in še sneži nama. Top! Malo pod vratcam se ustaviva, saj je zgornjih 50 m ledenih. Smučke na nahrbtnik, cepin v roke in gas. Strmine zmanjka – Bohinjska vratca (1973 m). Sedaj pa luštni del, spust okrog 250 višinskih metrov (edini problem je, ker je potem nazaj grede to treba spet gor prehoditi🙈). Andraž se spusti prvi, jaz takoj za njim. Zgornji del pršič, kjer se lepo zavija. Potem pa pride leden del prečenja v desno, saj je plaz dol potegnil. Spodnji del pa spet pršič. Lep spust! Spustiva se v Velsko dolino, kjer na ravnici spet dava gor kože. Čas je za sprehod po Velski dolini proti Kanjavcu. Vreme se izboljšuje in ko sonce spet posije, se v roku desetih minut prikrade še ena fronta in spet sneži! Nadaljujeva po dolini, snega je v spodnjem delu več, višje kot sva šla, bolj je bilo ledeno. So mestoma napihanega snega. Na okrog 1900 metrih spet malo več pršiča. Nadaljujeva proti sedlu med Hribarcam in Kanjavcu. Vsako minuto je slabše vreme, začelo je še pihati. Plus tega je podlaga vedno bolj trda, ampak zaenkrat se da še lepo hoditi. Andraž se odloči, da ne greva proti sedlu, ampak pritegneva v kaminček na desni in po grebenu potem v levo proti vrhu. Na okrog 2200 metrov smučke dol, dereze in cepine pa v uporabo.

Prsti mi zmrzujejo, piha ko pri norcih. To so te prave zimske razmere! Včasih te more malo zebsti, da te ojača. Prtegneva v klanec, kaminček kar strm in pa trd… Dereze lepo primejo! Smučke zadaj mahajo v vetru. Po pikanju naravnost gor kmalu prideva na greben, kjer je tudi markirana pot. Zavijeva v levo, veter piha in se mi upira v smučke… Me kar lepo premetava! Greben lepo napihan, tako da je bil vzpon brez posebnosti. Iz zahoda se jasni! Malo pred vrhom pa posije sonce! Sicer piha ko pri norcih, ampak mava SONCE! Jaaa!😎 Stojim na vrhu – Kanjavec (2569 m). Aaaa kaj piha! Vrh je spihan do ledene podlage. Prav dolgo se ne zadržujeva na vrhu. Najprej sva imela namen še na Triglav potegnit špuro, ampak je Triglav čisto zabit + ta veter nama ne diši preveč. Pridemo na Triglav drugič. Andraž začne sestavljati svoj bord, jaz pa se peš spustim kakšnih 100 m nižje, saj je bilo vse ledeno.

Smučke na noge, Andraž ravno mimo mene priseka. Prižgem GoPro. Začnem snemati, naredim dva zavoja… Baterija crkne, ker je premrzlo. Jaooo! Ta tehnika! Ja nič, ni panike. Spust je bil proti sedlu in tukaj je bilo ene 15 cm pršiča! Čista poezija! Aaaa… Franci bi rekel, da srce kar zaigra! Tistih par zavojev do sedla, malo v breg. Potem pa čas, da se iz sedla spustiva v Velsko dolino. Sedlo sva prej izpustila, zato nisva vedela kakšne so tukaj razmere. Andraž se zapodi… Neki se dere! Prepozno, jaz za njim. Faaaak! Čista ledenica! Ledena ploskev! Ko da bi eden polil vodo in spoliral cel breg, nobene grbice… Čist gladko. Šit! Robniki mi sploh ne primejo… Ne morem se sploh ustaviti… Andraž ima cepin v roki ker borda in se nekako ustavi. Jaz pa drsim dol… Noge pečejo! A veš un filing, ko se čas ustavi… Pa ti gredo misli po glavi: »Gašper, sedaj se boš pa razbil ko kanta!« Še vedno nekontrolirano drsim dol, gledam na katero stran naj se vržem, da bom čim krajše drsel po pobočju dol… Andraž se dere, da je spodaj še bolj ledeno… Pritiskam robnike kar se da… Ne prime! Mogoče, da bi se obrnil in v skoku zaril robnike notri… Ah kje… Še palica se mi ne zapiči notri… In jaz drsim dol… Kar naenkrat vidim malo napihanega snega, ravno toliko da bi se mogoče lahko ustavil… Bam! Zarijem notri robnike. Ustavim se! Aaaaa! Ene 15 do 20m sem drsel dol… Dost zajebancije… Pulz na 200… Noge se kar tresejo od napora. Stojim na tisti majhni »polički«… Kaj sedaj? Naprej dol s smučmi ne grem. Nekako si smučke odpnem, dereze in cepine gor. Jebi ga… Dosti je blo drsenja… Pa dejansko ni tako huda strmina… Ampak čisto spolirana, ampak če odletiš, odletiš lahko daleč! Naredim peš še tistih 50 m višine in pridem na pršič. Ulalala! Kar odleglo mi je. Tole naju je čisto presenetilo! Prej se itak ni videlo zaradi megle kakšno je pobočje. Vedela sva da bo vsaj malo ledeno… Ampak da bo “tok fejst”, pa priznam… Nisva pričakovala (res je da je bil mraz pa veter). Skratka srečen konec. Smučke nazaj gor in spust do ravnice. Spet lepo po pršiču in vmes kakšna ledena plošča. Ampak generalno gledano spust v spodnjem delu super! Na ravnici spet kože gor, čas je za vzpon na Bohinjska vratca.

 

Dam še srenače gor, saj je bila vmes kar trda podlaga. No tisti vzpon se kar vleče, ampak se lepo razjasni. Andraž ima malo več problemov, saj nima srenačev… Ampak lepo dela spredaj špuro. Prideva končno do vratc. Ena malo daljša pavza, voda v bidonu je zmrznjena (do sedaj mi še ni nikoli zmrznila), pol se ve kakšen mraz je bil. Tistih par metrov od vratc na drugo stran se spustim kar z derezam in cepinom, do prve poličke. Tukaj dam spet smučke gor in spust proti Malem polju. Kakšen užitek!😍 Ta pršič! Levo, desno, levo… Noge ornk pečejo, ampak ni važno… Teli zavoji so moji, moj podpis. Noro! Najboljši del cele ture! Od Malega polja naprej dol je malo bolj ledeno, zato spet rodeo po plazovini. Ampak se kar kmalu rajši usmeriva v gozd, mogoče bo tam boljše. Slalom med drevesi po trdi podlagi. V Lesi zadaj smučke odpnem in sam še skozi Radovno. Podlaga je trda, zato kar lepo leti. Ravno, ko se tema naredi pa zagledam avto. Tura je končana!

 

Res nora tura! Sicer kar naporna, saj je na koncu zneslo 35 km in pa 2500 m vzpona. Lahko bi jo šla delat prejšnji teden, ko so bile razmere za smučanje veliko boljše… Ampak… Če potegnem črto, mi je bila tura zelo všeč. Smučarija je bila dobra (z razliko tistega drsenja), pršiča pa je tudi kar nekaj. No snega pa še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Bo pa treba kmalu spet v Radovno, Triglav čaka.

 

Galerija:

Tokrat sem izbiro prepustil Maji, saj sem cel teden sam naokrog skakal po hribih. Zaželi si kakšno grapo v Mojstrovkah. Super! Gor peš, dol po letni s smučmi. Ravno govorim z Mitjem, ki pravi da ima isti cilj. Sedaj katero grapo bomo izbrali na licu mesta.😁

Ob šestih štartava z Majo proti vršiču. Na parkirišču se srečamo z Mitjem. Dam gor kože na smučke, čas je da si obujem pancerje… Ne me JE**t! Ooo… Kje so pancerji?! Faak! Prou brez pancerjev sem… Ahh… Bo treba peš. Maja je tudi rekla, da gre peš… Mitja pa s smučmi. Škoda! Pa tako sem se veselil smučat. No hitro zagrizemo v strmino, vse megleno naokrog nas. Spodaj prehitimo turne smučarje in nadaljujemo proti grapam. Zbiramo… Pripravniška je prekratka… Butinarjeva je že malo kopna in tudi premalo zahtevna… Gremo na Župančičevo? Deal! Usmerimo se proti Župančičevi. Pri balvanu Mitja da dol smučke in pa dereze gor. Sedaj gre zares. Vidljivost je še vedno zelo slaba… Jaz sem tukaj enkrat bil z Rokom, ampak je bilo neprimerno lepše vreme.. Upam da najdemo! No začnemo s hojo, najprej malo prečimo. Mitja je spredaj in gazi, saj so stopinje zelo slabo vidne. Sneg je kar južen, ampak smo trmasti. Turni smučarji pa za nami držijo varno distanco… Iznajdljivi, ni kaj. Skratka Mitja spredaj, Maja v sredini in jaz zadaj da imam ves pregled. Mimo enega »kaminčka«, ki je lepo zalit in spet prečenje. Mitja me prosi, če grem naprej… Ufff! Zdaj bom pa prižgal ratrak! Tempo malo pritisnem, ampak me Maja kar hitro ustavi. Tukaj sploh ni bilo več sledi, zato sem hodil po občutku. Še vedno je bilo vse megleno, tako da se sploh ni nič videlo. Že čisto pri robu zagledam eno grapo naravnost gor… Strmina kar lepa! Ali je prava? NE vem, bomo videli… Še vedno lahko obrnemo, saj sem gledal da peljem tako, da bo tudi za sestop.

Strmina se postavi po konci, sneg lepo prime! Zabijam dereze in cepine, ostali mi sledijo. Vmes je kakšen detajl bolj napihanega snega, zato tam previdnost večja. Maja se zadaj lepo drži, pridna! Mitja je pa itak majstr za grape! Kar naenkrat se pokaže sonce. Tooop! Še šajbo bomo imeli! Zagledam pred sabo opast… Prav smo. Zavijem malo bolj v levo, da se je izognem. Še par adrenalinskih krikov in že sem na izstopu. Zadaj pa cela četica. Kepce in gasa na vrh tistih par korakov. Evo prvi cilj izpolnjen – Mala Mojstrovka (2332 m). Na vrhu kar lepo piha, ampak se lepo sonček kaže. Par fotk in gremo naprej. Naslednji cilj Velika Mojstrovka? Pa logično!

Foto 1: Ekipa na Mali Mojstrovki

Z Male se spustimo in spet zagrizemo v breg, kjer se lepo predira. Pot tukaj brez posebnosti, je lepo zalita. Zato kar hitro pridemo na vrh – Velika Mojstrovka (2366 m)! Tukaj začne kar ornk pihati in pa začne se zapirati. Kaj sedaj? Potegnemo še do Zadnje Mojstrovke? Pa dejmo ane!

Foto 2: Ekipa na Veliki Mojstrovki

 

Spet malo spusta in po grebenu kar na vrh. Vmes malo po skalah, ampak ni panike. Evo pa stojimo na Zadnji Mojstrovki (2354 m), sedaj je pa čas za spust. Mitja se vrne na Veliko M. in od tam odsmuča, midva pa kar naravnost dol peš in potem prečiva do vratc. Sneg se ornk predira, saj je padal dež v spodnjem delu ponoči. Malo nad vratci naju ujame Mitja s smučmi. Naprej gremo skupaj, s tem da od odsmuča do avta, midva se pa matrava in se nama predira. Evo pa je ena fletna tura končana!

 

Bravo Maji za pogum, saj je bila Župančičeva najtežja od teh treh, ki jih je imela na razpolago. Razmere so zaenkrat še OK. Sicer za smučanje je zgornji del trd, spodnji pa čista odjuga. Pa hvala tudi Mitju za odlično družbo! Lepo si naja gnal v hrib! Sedaj pa en dan zasluženega počitka, za ponedeljek pa bo treba nekaj pogruntati.

 

Galerija:

Evo pa se je začel dopust tudi zame! Spet je čas za kakšno turo na smučkah. Neke govorice se pojavljajo, da je pod Stenarjem ful faj’n. Ja nič, pa gremo probat ane! Mitja ima isti plan, zato se kar dobiva v Vratih.😁

V četrtek gasa proti dolini Vrata. Parkiram tabli 8,5 km. Nisva bila prva. Najprej je sneg, zato dam kar smučke na noge in gasa. Najprej je potrebno priti do Aljaževega doma, takrat se tura šele začne. Že poleti je pot zoprna z avtomobilom, kaj šele pozimi s smučmi. No tistih par km prehodiva in prideva do Aljaževega doma. Usmeriva se proti Škrlatici in Dolkovi špici. Kar hitro zavijeva na plaz in gasa kar po plazu, sneg je super! Iz plazu v gozd, kjer malo višje zmanjka snega, zato smučke na nahrbtnik. Drživa se letne poti, nakar prideva nazaj na sneg. Smučke spet na noge in ventile odpirat. Mitja je kar držal tempo… Težke noge so… Izpod Severne Triglavske stene poslušava plazove, nič fajn. Skratka nadaljujeva proti Stenarskim vratcem. Vmes še enkrat smučke dol, saj je ledeno in preveč strmo za smučke. Nekje na 1600 metrov naju pričaka sončni vzhod, top! Malo se usedeva in ga opazujeva. Gledava proti vratcam, zgleda kar trdo. Sonce gre gor, pol poti pa je v senci, definitivno bo trdo! No takoj ko stopiva v senco, pa beton! Špuro so že naredili, zato kar njej slediva. Cikcak non stop… ČE danes nisem povadil obračanje… Malo višje se teren postavi pokonci, čas je da greva spet peš. Smučke na nahrbtnik in v hrib… Takoj vidiva zakaj je predhodnik šel tukaj peš, čisto pomrznjeno. Premagava še zadnjo strmino in izstop. Stenarska vratca – 2295 m.

Razgled je tukaj fenomenalen na Bovški Gamsovec in Pihavc. Dereze na noge in cepine v roke, prečko greva peš. Prečka je mešanica betona in odjuge… Vsak korak je nekaj posebnega, saj ne veš kaj se bo zgodilo! S prečke naravnost gor proti vrhu. Stenarska streha je še vedno trda, ampak se počasi mehča. Postane kar naenkrat ful vroče, zato je tistih 100 višinskih metrov kar utrujajočih! Kaj kmalu stopiva na vrh – Stenar (2501 m)!

Foto 1: Midva malo pod vrhom

Razgledi so tukaj fenomenalni! Nikjer nobenega, kakšna tišina! To se išče! Ena malo daljša pavza in čas je za odhod proti dolini. Mitja da smučke gor… Meni pa ne vem kaj je bilo in sem šel kar peš do Stenarskih vratc… Tukaj sem ga ornk zaj*. Sem mislil da bo bolj trdo in da se ne bom lomil… Na koncu pa je bilo odjuženo… Sem mislil malo nižje dat smučke gor… Ampak se ni splačalo… Čez nekaj minut bi spet dajal dereze in cepine za prečko. Skratka prečka je bila še kar trda, zato kar hitro napredujem do konca. Mitja me že na uni strani čaka. Čas je za spust peš kakšnih 50 višinskih metrov in potem odsmučati v dolino. Zgornji del je še vedno leden, zato malo več previdnosti. Kakšnih 50m nižje se ustaviva… No Mitja se ustavi, jaz najdem prostor še kakšnih 10 min nižje na polički. Pospraviva robo in smučke na noge. Malo treme, saj sem vedel da bo ornk trdo… Ampak… Kakšno olajšanje! Ni tako slabo kakor sem mislil da bo… Levo, desno… Noge pečejo… Mitja zavije proti bivaku IV., da bi potem posmučal eno bolj strmo flanko… Ampak… Sproži plaz… No… Tam ne more iti, zato obrne. Jaz ga nižje dol počakam. Ravno ko smučam dol, zgledam par ki se vzpenja. Prismučam bližje in zagledam zakonca Štremfelj! Vauu. Pa ravno berem njuno knjigo (Objem na vrhu sveta). Malo podebtiramo, seveda zatežim za enga selfija in vsak svojo pot. Tukaj pridem na sonce in se sneg v trenutku spremeni… Kako GNILO! Sneg je totalno odjužen… Sploh ne moreš normalnega zavoja narediti… Kmalu me Mitja ujame in se spuščava skupaj… vsak meter nižje je večja čofta (luža). Ogromno je tudi kamenja na poti, zato je potrebno malo paziti. Vmes spet dava dol smučke, da zavijeva na plazovino. Potem pa rodeo po plazovini. Na koncu še malo skozi gozd in pred sabo zagledava Aljažev dom. To pomeni, da naju čaka še 4 km trpljenja… In res je bil trpljenje… Zelo vroče, slab sneg… Ampak nama uspe, zagledava avtomobil. Konec ture!

Spet ena super tura! Zgornji del odličen za smučati, spodnji del pa potem sama gniloba… Ampak drugače ne more biti, saj je v dolini 20°C, še dobro da prihaja fronta!

Video:

Galerija:

Potovanje na streho Slovenije je vedno nekaj posebnega. Ni važno ali si prvič ali stotič. Tisoč ljudi, tisoč različnih mnenj. Nekateri ga ne marajo, nekateri obožujejo… Jaz pa sem nekje vmes. Že prvič ko sem šel iz Krme sem si rekel nikoli več… No to bi lahko si ponavljal vseh nadaljnjih 40 + vzponov iz Krme. Res je, vsak mesec grem rad vsaj enkrat gor, saj je kar dober trening glede na dolžino poti… Nisem pa obseden z njim, kakor mogoče zgleda. Naj te popeljem po spominih poti in tovarištva… Ah ne… Mislm po poti potovanja Triglava skozi Krmo. Obujanje spominov je vedno dovoljeno.😁 Tako da prijetno branje:

 

Skobacam se iz postelje in si na hitro vržem sendviče v ruzak. Gasa proti Radovni, kjer me že čaka Janez. Seveda bi bilo vse skupaj prelahko, če bi se lahko zapeljala do Lese… Zato štart iz Kurje vasi. Smučke na noge, kože sva pa imela že gor. Ja nč… Pa pejmo! Janez prtegne v prestavo, jaz pa zadaj v zavetrju… Sprašujem se zakaj mi je tega spet treba… Ampak kar se mora, se mora… Pot do Lese ima še ogromno snega, je kar trd… Zato lepo drsiva. Pri Lesi se na hitro ustaviva, saj Janeza nekaj žuli… Pavza mi je kar lepo pasala… No… Potem pa spet gas! Janez spet spredaj, meni pa zadaj tavajo misli… Malo pogledam naokrog in mi teren ni nič znan… Aaah! Falila sva oz. sva zavila pod Draškega… Se pravi naju čakajo plazovine. No… Kar hitro jih zagledava. Prevzamem vodenje, čeprav natančno ne vem kje moram iti, ampak iščem prehode. Prva plazovina lepo mehka… Vseh ostalih 6 pa trdo ko… Malo gor, malo dol… Malo skačeva čez… Ampak je zanimivo… Mimo plazovin, se na 1400 metrih priključiva nazaj na pot. Do Prgarice pot lepo uhojena, zgornji del malo trd. Pri Prgarici pavza.

Dam gor srenače, saj se bojim, da bo naprej pa ledeno. No… Ni bilo ravno slabo… Kože so lepo prijele, tako da kar hitro napredujeva proti Vrhu Snežne konte, kjer se zaženeva kar v breg. Tudi tukaj ni ledeno, sploh pa je prečka super! Sledi izstop in gasa proti Triglavski koči na Kredarici (2515 m). Še najbolj leden del je bilo zadnjih 50 m pod Kredarico… Dva koraka naprej, enega nazaj… Ampak gre.

Na Kredarici kratka pavza, saj vzhod ne čaka… Smučke dol, dereze in cepina pa na sebe. Spust in vzpon proti steni. Že vstop v steno je nakazoval, da bo razmere super. Ravno prav se predira, zato hitro napredujeva. Malo nama veter nagaja, ampak vsaj tako se mašina ohlaja. Janezu pobegnem, saj ima težave z žulji. Prečki nič posebnega, prva kopna… Druga pa pofrezana. Brez kakšnega ustavljanja proti Malemu Triglavu. Po grebenu hitra hoja, saj je lepo spihano. Ubistvu od grebena do vrha nobenih posebnosti… Zajle zunaj, nekje spihan. No na vrhu stojim par minut pred vzhodom. Janez pa se še zadaj vzpenja. Kakšna tišina! Ko da bi bila korona in so vsi doma zaprti. Skratka sonce prbije ven nekje v Karavankah… Sploh nisem gledal, ko je ven prišel… Sem praznil rezervoar… Nuja je nuja… No sonce ven, Janez pa že za ovinkom. Zelo lep sončni vzhod!

Foto 1: Midva na vrhu

Sonce je že visoko na nebu, zato je čas za odhod proti Kredarici. Seveda je bil sestop po poti pristopa. Sneg je že malo odjužil, zato je bilo pod Malem Triglavom malo zoprno… Ampak… So bile že slabše razmere. Kar hitro se spustiva na Kredarico, kjer si privoščiva pivo. Trume ljudi se odpravlja proti Triglavu… Še dobro, da sva bila malo bolj zgodna. No ena ornk pavza…

Čas je za odhod v dolino. Smučke na noge in se zapodiva po belih strminah. Sneg je bilo odjužil, zato je bilo smučanje FENOMENALNO! Trd sneg se je začel šele malo pod Prgarico, kjer je bila še senca. Tukaj so noge malo bolj trpele, ampak sva tudi to zrihtala. Nisva zavila pod Draški vrh, ampak kar po poti skozi gozd, saj sem želel malo povaditi slalomiranje med drevesi. Najlažje je smučati na odprtem terenu, ko pa prideš v kakšen gozd pa si primoran se hitro obračati. No v eni uri pa še nekaj minut prismučava do Lese. Smučke zadaj odpnem in se zapodiva še teh 5 km do avtomobila. Skupen čas spusta je bil od Kredarice do avta malo pod dve uri. Top razmere za smučanje!

Tura končana, hvala Janezu za družbo! Je rekel, da gre še z mano, ko se bodo enkrat ukrepi ukinili!🦾 Do takrat pa ostajajo spomini.

 

Galerija:

V soboto ob 23h, medtem ko gledava film, Andraževo sporočilo: “Jutri po 17h naj bi se zjasnilo, Jugova grapa na Dovški križ?” Ufff… Sliši se mikavno, saj ga imam že nekaj časa v mislih… Dobro se slišiva zjutraj in se zmeniva… Zjutraj z Majo malo prespala in se ob 11h šele zbudila. Tud taki dnevi obstajajo, čeprav so zelo redki! Napišem Andražu in mi odgovori, da se že pelje iz Celja… Ulala! Hitro spakiram in se v Gozd Martuljku dobiva. 😄

Vreme še vedno turobno, ura pokaže 13h…Parkirišče prazno. Tole bo ubijalski tempo, če želi pridt na Dovški križ do 17h… Poberem celo zalogo gelov in enga prtegem že kar na začetku. Andraž z bordom, jaz pa grem peš danes. S parkirišča proti bivaku Za Akom (1340 m). Kakor se mi je zdelo, Andraž ni popuščal tempa… Spodaj naju lovi dež, ampak paše… Trenutno so 4°C, vlaga pa je nenormalna… Teče s čela, pa ne vem ali zaradi tempa ali vlage… Verjetno kar oboje. Malo nad prvim M. slapom se Andraž ustavi, da si naštima splitboard, jaz pa sam gasa naprej… Itak me bo takoj dohitel… Tempo privijem, pri razpotju levo II. slap, desno Za Akom logično zavijem proti bivaku. Ta strmina ima kar nekaj snega, stopinje pa so tudi že narejene. Pri uni prečki z zajlo cepin v roke, saj je ena sama plazovina… Andraža še od nikoder. Malo pred bivakom se ustavim… Megleno vse, tako da čisto nič ne vidim. Malo več kot 5 min za mano prisopiha Andraž… Lep tempo sem imel!

Spustiva se v krnico (se drživa bolj desne strani), vlaga in difuzna svetloba nenormalni… Sploh ne vem kje sem, ampak pred nama so stopinje… Tukaj so hodili že, pa ne prav dolgo nazaj. Sneg čist gnil, tako da se mi ugreza po stopinjah še za kakšnih par cm. Res trpljenje… Tudi Andražu na bordu se udira… Nekaj se kaže… Je to sonce? Jaaa! Malo nad nama je jasno! Paaf! Na 1600 metrih se nama pokaže sonce… Bolano! Sicer ni še ura pet, kot je bilo napovedano… Ampak komu mar? Sam da je sonce! Pred sabo zagledava Tri macesne (1810 m). No tudi stopinje se zelo slabo vidijo, saj jih je prekril nov sneg… Začne se udirati… Če sem prej švical zaradi vlage, sedaj zaradi gazenja… Andraž mi malo uide naprej… Hitro en gelček in sam prtegn za njim. Malo višje ga ujamem, saj pičim kar naravnost… Sneg v tem delu kar napihan, ampak vsaj »gnil« ni. Treba vzeti cepine, saj nad macesni postane malo trše vse skupaj… Kar na smeh mi gre… Ampak veselje ne traja dolgo… Čez par korakov spet gazenje. Lepo hitiva proti Jugovi grapi. Vse naokoli se jasni (nad 1800 metri). Andraž pusti bord pri skali, jaz pa mu spet pobegnem naprej… Gazenje, gazenje… Pumpa dela… Noge pečejo… Geli se pa praznejo… Res že kar utrujene noge. Malo pred vstopom v Jugovo počakam Andraža in mu prepustim gazenje. Jugova grapa ima levi in desni kraki. Levi je ornk težji in je ponavadi spihan, zato se izbere desnega, ki malo preči. No ne v najinem primeru! Levi krak je zalit! Nobenega skalnega skoka! Pa to je par metrov snega nabutanega notri. Tooo!😍 Lepo nama olajša delo. Izbereva levi krak. Sicer še vedno gazenje do kolen, ampak je sneg bolj kompakten kakor prejšnji teden v Špiku. Andraž aktivira svojo hitrost, jaz pa sopiham za njim. Ubistvu je grapa tako lepo zalita, da sploh ni take hude strmine kakor sem jo pričakoval. Potegneva špuro naravnost gor, vmes je en zoprn detajl, kjer je sneg ornk nepredelan… Ampak samo 1 m. Prideva na sedlo… Gledava proti Triglavu kako se oblaki približujejo… Midva pa zavijeva v levo, čaka naju še en detajl plezanja po skalah (par metrov) in pa grebenski sprehod na vrh. Zaženem se v skalnat del, minuta pa sem čez. Sledi še prelep razgledni sprehod do vrha – 2542 m.😍

Foto 1: Dobr sva pocufala sceno!

Noro! Kakšno vreme! Malo piha, drugače pa šajba! Napoved se je uresničila! Hitro malica in čas je za spust. Nazaj dol po grebenu, za skalnat skokec pa najdeva en lep prehod, tako da gre čist super dol. Sledi še grapa, ki jo rutinirano zrihtava. Andraž bord na noge, jaz pa malo po riti, malo pa hoje. Se že dela skorja, saj je bil minus. Andraž odborda do konca krnice in me tam počaka. Morava še premagati tisto pot do avta, najslabše razmere so bile še od bivaka do razpotja za II. slap. Še tista makadamska pot do avta in malo pred 20h se tura zaključi.

 

Res lepa tura, Jugova grapa je noro zalita, zato je bil vzpon tudi malo lažji – ampak še vedno zahteven. Sneg se bo tukaj obdržal še kar nekaj mesecev. No gaz pa je v zgornjem delu verjetno že zakrilo, saj je lepo veter pihal. Hvala Andražu za povabilo!👌

 

Video:

Galerija:

Plan za nedeljo je bil narejen, gremo eno turo na smučkah. Destinacija? Maja že sanja tale Špik ne vem koliko časa… Dobro… Pa gremo tja. Povabim še Igorja, Janeza in Boštjana. Pripravim smučke, potem pa dobim info, da more bit Špik kar pomrznjen… Aaaa! Se pravi bodo smučke odpadle… Ampak potem v soboto sneg pada čez cel dan, upanje ostaja. Za vsak slučaj vzamem s seboj smučke, ampak ostanejo v avu.

Dobimo se za mostom čez Pišnico. Naberemo se skupaj in gasa proti Kačjemu grabnu. Gledam koliko je snega, vse skupaj par mm… Za Kredarico je pisalo 9 cm novega snega… Ah… Bom pustil smučke v avtu, pa bom potem nekam šel z njimi. Najprej dokaj po ravnem proti koči v Krnici, nato pa zavijemo levo pri oznaki za graben. Sprva skozi gozd hitro pridemo do začetka, kjer se usmerimo bolj desno in začnemo s mukotrpno pot skozi graben. Sneg je tukaj kar trd, višje pa pršič. Hitro vidim, da bi mogel imeti smučke! Škoda, pa drugič! Vidim, da sta dva majstra pred nami, ki nam lepo delata gaz. Kar nekaj časa hodimo in hodimo… Novega snega par mm. Malo višje mene spustijo iz vajeti… Tole bo pa zdle špura! Prtisnem gas in samo meljem sneg pred sabo… Maja se zadaj dere: «Dej Gašper nehi no!« Malo začnejo zaostajati, zato spustim tempo. Z vsakim višinskim metrom je več snega… Kar jokam v sebi k imam smučke v avtu… Kmalu pridemo iz gozda, kjer se višje menjavamo v gazenju. Vajeti prevzame Janez in Maja… Sta prtegnila gor ko hudič! Ravno počivam zadaj, ko mimo prileti gospodična… Ooo Eva! Malo zmatrana je rekla, da ima s seboj drona in nam naredila nekaj posnetkov! Še enkrat hvala! Ona posname, se zapodi za nami, a malo višje obupa in obrne… Snega je res za izvoz… Še mene je presenetilo! Res nisem pričakoval 30 cm novega na višini 1900 metrov… Ampak pow pow bi se pa lahko drl!

 

Skratka gremo naprej proti sedlu. Ogromno snega nam dela kar težave pri gazenju, zato se z skalo na 2290 metrih ustavimo. Evo naš bazni tabor. Ena kratka malica. Jaz se odločim, da grem pogledati višje kakšne so razmere… Tega suhega snega je res ogromno! Nisem naredil 20 metrov, pri zamahu v sneg sprožim plaz! Uuufff! Utrgal se je 1 meter nad mano, ampak na srečo sem ostal na nogah… Ok… Tole pa sedaj postaja resno, hudo! Se spustim dol v bazni tabor… Sestanek je trajal točno 10 sekund, ko smo se odločili da obrnemo! Tole ni več varno… Ravno v tistem trenutku nekaj zaropota… Še en plaz 100 m stran od nas… No sedaj pa res ni več zajebancije!

Foto 1: Boštjan, Igor, Janez, jaz in Maja

Hitro se spakiramo, eno skupno fotko (čeprav zgledamo veseli, so misli usmerjene v spust) in čas je za spust… Gremo po 2 z razmakom 20 metrov, za vsak slučaj da še kaj ne utrgamo! K strmina malo popusti, pa kar po riti dol da je hitreje… Kmalu spodaj srečamo dva pohodnika, ki lezeta gor. Povemo zgodbo, samo se odločita da bosta šla probat… Dobro… Ni 5 min vidimo skupino še parih pohodnikov… No tudi njih zgodba neki ne gane… Še malo nižje spet en par… No zgodba ista, reakcija ista – gremo gor… Potem pridemo do gozda, kjer srečamo gospoda (ne vem ali je imel značko od GRS ali od Gorskega vodnika) s štirimi deklinami. Njegov odgovor na našo zgodbo in CITIRAM: »Sej zdj si splazil, tolk da je super ane… Si popucal sneg in ni več nevarnosti za nas!« Mislim, a je potrebno kaj dodati? Od takega človeka tak odgovor… In potem sem jaz neodgovoren… Tale stavek me je res malo pretresel… Ampak ok… Malo nižje turaši, ki nadaljujejo pot… Še najbolj zaskrbljena sta bila Hrvata… Edina od 20, ki jih je šlo gor, da sta se vsaj malo zasekirala…

Še nekaj minut in smo že ven iz grabna, sledi še hoja do avtomobila in tura je bila zaključena! Hvala odlični družbi; Maja, Janez, Igor, Boštjan in pa Eriku in Jerneju za gaz v spodnjem delu! Je šlo pa danes proti vrhu več kot 20 ljudi in samo 2 sta se resno zasekirala… To govori o naši ignoranci… Skratka odlična tura, čeprav smo 150 pod vrhom obrnili, ampak lahko rečem, da ni bilo težko obrniti – saj razmere so bile z vsakim metrom slabše. Nas je pa res vse presenetila količina snega – noro!

VIDEO:

Galerija: