When you want to succeed as bad as you want to breathe, then you will be successful.

Poseben dan in kaj lepšega kot da ga izkoristim za Triglav. Medo mi piše, če bi šel gazit proti Kredarici in potem proti Triglavu. Hmm. Zraven gre še legenda Marko. No glede na to koliko ima kondicije, bo dosti lažje gaziti. Dobro. Grem zraven. Štartamo šele okrog osmih iz Krme, saj Marko prej ni mogel. Parkirišče kar lepo zasedeno, presenetljivo! Se pravi že gazijo. Veliko lažje za nas! Krplje zato pustim kar v avtu. Ostalo zimsko opremo vzamem. Na parkirišču je bila tudi ena skupina iz Češke. Majhni ruzaki, pajkice, nižji čevlji. Čelada pripeta na ruzak, vsaj nekaj. Vprašam jih kam gredo in mi en majstr reče na Triglav. Ga vprašam kje imajo dereze, cepin? Majstr se mi začne v glavo smejat. Neki po Češko govori. Vsi ostali me gledajo in se mi smejijo v glavo. Paah. Nimam pojma kaj je rekel, ampak predvidevam da nekaj glede cepina, ki sem ga imel pripetega na nahrbtnik. Oni kot kaže ne rabijo opreme. Dobro. Smej se, če se hočeš. Upam samo, da se ti ne bo kej naredil. No in štartamo za Čehi. Marko se še ogreva na parkirišču.

 

No hitro jih prehitiva, še zmeri te pogledi ala: «Lej ga majstra k ima cepin s sabo.« Boštjan se spomni, da je pozabil telefon v avtu, zato obrne in ga gre iskat. Nadaljujem sam. No ni bilo dolgo, ko Marko mimo prileti. No to ni tempo za nas. Jaz imel klic. Mi reče, da ga bom itak ujel. Ja seveda. Čez pet minut ga vidim že ful višje. Ah… Ni šans da ga ujamem. Jaz lepo svoj tempo proti Prgarici. Tam kratka pavza in potem naprej. Malo naprej se začne sneg. Ampak nič posebnega. Mašina dela na vrtljajih proti Kalvariji. Pismo tale breg in zimski gojzarji gor! Stopinje so lepo narejene, spodaj itak 5 cm samo snega. Teren se položi in gledam proti Kredarici. Sicer megleno, ampak kar je treba, je pač treba. Tukaj na 2000 metrih je malo več snega, ampak so stopinje lepo narejene. Gledam Markota kje že je. Noro! No nadaljujem naprej, prehitim dva. Višje še štirje in še mimo njih. Ene stopinje je Marko naredil direktno naravnost gor po letni Kalvariji. Aaaa breg! Trpljenje. Noge težke. Nekaj se prepričujem, da je treba it. No saj zadaj skupina ni nič bolj sveža kot jaz. Vklop trme in sam čakanje na 2515 metrov, da malo zmanjka strmine. Veter kar lepo začne pihati in tudi lepo se vse skupaj zapira. Zagledam Triglavski dom na Kredarici. Aaaa! Pooočitek! Staram se, pozna se eno leto več. Treba priznati. Malo heca. Z Markotom počakava Boštjana. Slabo kaže, da bo sonce. Ampak nimaš kaj, že dostikrat isti vreme tukaj. Počitka konec in štart še za zadnji klanec. Na Kredarici pove, da sta gor že Dejan in Denis. No super, da se bomo spet videli po kar nekaj časa!

Čas za zimsko opremo na noge. Dereze in pa en cepin. Predvidevamo, da je Triglav lepo spihan zaradi vetra v zadnjih dneh. Pa se podamo. Hitro pridemo v začetek stene. Podlaga kar trda, zajle zunaj. Ne bo pretežak vzpon za nas, ki smo navajeni snežnih razmer. Obe prečki lepo prehodni, zajli zunaj. Lepo napredujemo, vmes še dva prehitimo. Greben lepo malo spihan, tako da hoja sploh ni težka v primerjavi kar smo letos že hodili tukaj. Od grebena do vrha pa potem še vedno zajle zunaj. Zagledamo vrh! Evo 57ti vzpon, sicer prav poseben!

Foto 1: Triglav (2864 m)

Veter piha, megla vztraja. Marko hitro pobegne dol, midva z Boštjanom pa še malo kljubujeva vetru in tudi počasi čas za odhod dol. Sestop nič posebnega, lepo previdno dol. Razmere v redu! No malo pod Malim Triglavom pa srečava Čehe, ki se vzpenjajo. Čelade še vedno pripete na nahrbtnik. Zimska oprema pri njih ne obstaja. Gledajo ko pikam cepin. No midva lepo nadaljujeva dol in se ustaviva na Kredarici. Čas, da nazdraviva! Ni bilo 10 min, ko pridejo Čehi. Malo potrti. Vprašam, kaj delajo že dol. Mi odgovori, da pač ni šlo naprej. A dej no majstr… Dol na parkingu si si mi pa smejal v glavo oz. vsi ste se smejali. Ampak pustimo to. Dobro, da se ni nič zgodilo.

No spijeva in treba v dolini it, čeprav je lažje sedeti in počivati. Skratka zimske opreme ne dajeva sedaj gor, saj je sneg kar mehak in zato je spust po Kalvariji lepo hiter. Snega ja hitro konec malo nad Prgarico in potem še tistih 700 m višine spusta po kamenju. Avto zagledava in ture je konec!

 

Trenutno so na poti na Triglav zimske razmere. Brez zimske opreme sploh ne proti vrhu! Hvala pa Boštjanu in Markotu za družbo! Lepo je bilo spet eno fajno turo naredit z vama! Carja res! Marko itak hitrostnik, ki ga je nemogoče loviti. Boštjan suvereno z lepim korakom v steno! Lepa tura in družba! Sedaj se pa čaka še malo več snega in potem spet gasa v višave. Lepo pa je bilo tudi videti Dejana in Denisa!

Galerija:

“When you’re backed against the wall, break the goddamn thing down!”

Harvey Specter

 

Čas za nov izziv. Primož me pokliče in predlaga eno fletno turo sončnega vzhoda na Oltar in potem mogoče še proti Visokemu Rokavu, odvisno od moči. Kakšne so razmere mi pove Andraž, tako da sva vedela, da bo trpljenje po suhem ozebniku, no bova videla. Zjutraj me Primož pobere in se odpeljeva proti dolini Vrata. Na tabli nisva številka 1, ampak 3. No nekdo je vstal pred nama!

Parkirava ob cesti, ogrevanje in štart! Planiram gor čez Brinje, saj mi je za vzpon lepša! Nazadnje ko sem tukaj hodil, je bilo vse podrto dreves, tokrat je bilo nekaj že pospravljenega, top! Pri razcepu desno čez Brinje. Noč lepo kaže svoj obraz, zato hodiva malo počasneje. Pot mi je kar ostala v spominu, zato gre lepo. Ampak klanec… Uff! Ne zmanjka ga! Meljeva, meljeva… Ampak, klanca še ni konec. No ko pa prideva do Šplevte, ga pa zmanjka za par metrov! Tukaj ena malo daljša pavza. Po pravici povedano… Ne da se mi več naprej. Aaa… Kdo bo v ta klanec še hodil no! Dej Gašper, nehi jamrat! Ampak dobro pa je, da pride sedaj najzanimivejši del – malo plezanja. Najprej spust, prideva do stene in sedaj se lepo začne. Pomagajo nama možici. Previdno do sedla Grlo. Potem pa sledi še najstrmejši del. Iščeva možice in lepo premagujeva višinske metre. Pumpa dela na polno! Malo adrenalin fila, malo pa utrujenost. Še dobro, da je noč in še ni tako vroče. Malo pod vrhom začne pihati in prihajajo oblaki čez Ponci in proti nama. Midva lepo napredujeva do grebena, še po njem previdno. Sva na vrhu! Veliki Oltar – 2621 m. Kepca! Kakšen nor filing! Sicer gredo čez oblaki, ampak saj ni važno! Važna je pa ta sprostitev na vrhu. Miselnost v pravo smer, dihanje umiriti. Tako se to dela!

Foto 1: Veliki Oltar (2621 m)

Čakava vzhod in sonček pokuka ven! Hudoooo! Ponce v megli, dolina Vrata v megli… Midva pa na soncu in kakšnemu oblačku. Res fletn no! Lepo piha, ampak midva uživava! Dan se lepo naredi, midva pa morava izstopiti proti bivaku na Jezerih. Lepo se naštimava in gasa po isti poti kot vzpon. Po grebenu previdno v grapico. En korak… Drugi korak… Tretji in grapice je konec. Sedaj pa še lepo pazljivo do Grla in potem še dol. Možici se tudi nazaj grede lepo vidijo, zato ni problema. Ko končava s plezanjem pa prideva nazaj na melišče. Ture še ni konec, na vrsti je nov vrh, bolj adrenalinski. Ampak opis bo zelo kratek, tura za čisto dušo in za mojo glavo. Razmere sva vedela kakšne so po informacijah Andraža, ki je šel en dan pred nama…. Ampak po suhem ozebniku pa še nisem hodil, z razlogom. Matranje, matranje. Usmeriva se na desno stran ozebnika in lepo nadaljujeva. Še dobro, da so štanti za nazaj že narejeni, tako da ne bo sile! Končno prideva do sedla, sedaj pa spet “ornk” del. Usmeriva se do dveh skokov, ki so najbolj tečni od ture. Previdno čez in potem do vrha še po znani poti. Vrh sva lepo osvojila in čas je za spust. Do zadnjih dveh skokov lepo, za zadnja dva pa abzajl. Potem pa še v ozebniku 2 abzajla, se pravi vse skupaj na turi 4x  in se usmeriva proti bivaku na Jezerih.

Na koncu po vsem pa še spust do bivaka na Jezerih, tam kratka pavza in potem počasi proti dolini. Spust od bivaka sva naredila kar po melišču, da sva koleni čim manj obremenjevala. Ko pa melišča zmanjka pa trpljenje po potki do avta. Utrujenost se lepo čuti, zato je spust res počasen in previden. Zagledava avto. Nora tura končana!

 

Res hvala Primožu za družbo! Lepo sva speljala res veličastno turo. Martuljska skupina me vedno navduši, čeprav je res kar podrta. Ampak razgledi gor pa so fenomenalni! Sledi spet počitek in regeneracija. Naslednja tura pa je že v pisanju.

 

Galerija:

SOMETIMES WE HAVE TO STOP BEING SCARED AND JUST GO FOR IT. EITHER WILL WORK OR NOT. THAT’S A LIFE!

»One more time, we’re gonna celebrate« so bile začetne misli ob začetku vzpona na Triglav. Sem pripravljen? Sem! Priznam lahko, da sem v temu času dvakrat že obračal. Enkrat je bilo na Prgarci. Naprej ni šlo, preveč bolelo. Drugič pa pri domu na Planiki. Nisem se počutil pripravljenega. Škoda, teh 400 višincev pod vrhom obračati. Ampak ni druge! Če nisi, nisi! Pa ko sem nazaj v dolino prišel. Nobenega razočaranja. Pač je*i ga. Tak si. Zaenkrat. Lahko pa se pohvalim, da sem imel plan narejen, kako povečevati težavnost in se pripravljati na težje vzpone. In te priprave so bile večino skrite javnosti. Zato očitki, da pretiravam kar sedaj delam ne pijejo vode. Brez skrbi. Na telo gledam drugače in sedaj točno vem kaj zmore in kaj ne. No pa k temi. Nekako je sledila zadnja faza soočenja s strahom. In ta je bila kar huda. Solo vzpon na Triglav, po jeklenicah. Lahko bi si izbral kakšen lažji vrh za začetek, ampak pot na Triglav je itak tako zavarovana, da bo šlo. More it! Moram verjeti! S sabo vzamem samovarovalni komplet, priznam da ga v 54ih vzponih še nisem uporabil. Tokrat ga pač bom, če ne bo šlo. Nobene sramote! Nekako si izberem zahod, ker je najmanj gneča. Sicer mi ni všeč hoja ponoči navzdol, ampak če bo kakšna kriza, bom pa prespal na Kredarici. Verjamem, da se bo dalo kej zmenit. V nasprotnem primeru pač…

 

Štart je iz Krme. Tole pot najbolj poznam, saj sem bil največkrat po njej. Pred odhodom nujno ogrevanje, dva globoka vdiha in potem štart. Prvi kilometer je lepo po skoraj ravnini, potem pa se začne malo vzpenjati. Lepo počasi, srečujem pohodnike ki se vračajo. Blagor njim! Jaz pa v klanec. Ko prispem do Prgarice, čas za počitek! Tukaj sem prvič obračal, tokrat počutje ok. Gledam proti Triglavu, malo je v megli. Ampak napoved je proti večeru najlepša – upam! No s Prgarice pa proti Kalvariji, kjer pod Kalvarijo spet eno pavzo. Srce lepo nabija. Noge se malo tresejo, verjetno od strahu kaj me čaka od Kredarice naprej. No… Treba naprej. Že od lani oktobra nisem hodil na Triglav po kopnem! Res zanimiv filing! V Kalvariji pumpa dela, čeprav ni nekaj toplo – se jaz kuham! Mašina dela! Zagledam kočo na Kredarici (2515 m) . Toooo! Prva zmaga! Vsi naokrog v puhovki in dolgih hlačah, jaz pa v kratkih rokavih in hlačah… No res mi je bilo ornk vroče! Treba se je preoblečit. Pa nekaj pojesti. Naročim štruklje. Po pravici povedano sploh nisem bil lačen, ampak sem rabil en izgovor, da sem še malo počakal z vzponom na Očaka. Pač… Bom je jedu, ane! Hrane zmanjka. Hm. Bi še nekaj popil? Tud žejen nisem. Ampak… No. Pijače zmanjka. Kaj sedaj? Zdaj bo pa res treba iti! Ahh! No se zraven usedeta dva Hrvata. Pa malo pademo v debato. Kakšno srečo imam danes! Sploh ni treba na vrh! Aaa! Gledam na uro. Ja nič Gašper. Al greš zdaj gor, al pa obrni dol. Nehi se zajebavat! Zaključim debato in se pripravim na vzpon.

Predvajam si ene dva motivacijska izseka. Me nafilata z močjo! Nisem začel laufat, ampak vsaj hodit proti steni. Ta lepi spust do začetka zavarovane plezalne poti. Pred steno se ustavim. Gledam gor. Emocij in strahu ogromno. Dej Gašper prim že te zajle pa začni no! In začnem. Previdno, pas je zaenkrat še neuporabljen. Mimo prečk, kjer srečam pohodnike, ki se vračajo. Včasih sploh ni bilo panike, sem malo poplezal in sem šel mimo drugih. No tokrat jih čakam in se držim za zajlo. Utrip okrog 180. Zdrži. No pa lahko nadaljujem, pridem do grebena. Spet kar nekaj ljudi, tudi poznanih. Kako vas je lepo videt! Par besed in čas je, da grem naprej. Vrh se razjasni! Toop! No po grebenu še tistih par minut in stojim pred Aljaževim stolpom! Nikogar nikjer. Že 55ič gor! Nooooorooo! Začne liti iz mene, ko iz enga otroka. Usedem se zraven in spustim čustva ven. Brez zadržkov. Kriki, solze. Verjetno so me slišali do Kredarice dol, pa mi je vseeno. Na tole sem bolj ponosen, kot ko sem stopil prvič! Da po takem obdobju v zadnjih mesecih spet lahko tako ponosno stojim na naši najvišji točki. Noro res! Še zdaj, ko to pišem, imam solzne oči. Pot, ki strmoglavila 1.5. in potem vsa ta nihanja so me pripeljala do te točke kot sem sedaj. Sonce gre dol. Kakšen nor pojav! Biti ob sončnem zahodu tako visoko! Ampak treba je iti v dolino.

Foto 1: Tega veselja mi nihče ne more uzet!

Še zadnjič objamem stolp in se usmerim proti Kredarici. Previdno lepo se spuščam, počasneje kot je bil vzpon. Pridem ven iz stene in naredi se čista tema. Kaj sedaj? Bo šlo? Malo bolečin je, ampak vem, da bom zmogel v dolino. Usmerim se proti Kalvariji in čez 3 ure in še kar nekaj minut sem v dolini. Tura končana!

Kako noro je pričakati sončni zahod na Triglavu! Res veličasten prizor! Vzpon je bil polno emocij in res super kako je uspelo! Volja in trma te gradita in če želiš biti uspešen, definitivno potrebuješ tudi to! Sedaj pa spet počitek in potem novim izzivom naproti.

 

Nothing is stronger than a broken man rebuilding himself!

 

Galerija:

If you can’t control your own brain and your brain controls you, you’re f*cked. You gotta tell your brain where you wanna go and how you wanna go and how you wanna get there. You gotta control it! If not, it’s over! David Goggins je tole super povedal! In točno tako je!

Zato je bil spet čas za hribe. Gal mi napiše sporočilo, če sem za kakšen lažji vzpon.  Mogoče Viševnik? Kaj drugega? Sliši se lepo! Pokljuka je na 1400 metrih višine, tistih 600 m vzpona bo pa že šlo. Hitro ne, počasi in vztrajno pa. Gal me pobere po službi in se odpeljeva na Pokljuko. Lepo je spet biti malo višje. Parkirava na parkirišču, ki je kar lepo zaseden. Kam greva? Viševnik je kar gužva po vsej verjetnosti. Greva na Veliki Draški vrh? Je malo več hoje, ampak če bo šlo, bo šlo… Drugače pa obrneva. Zapeljeva se malo višje od smučišča. S parkirišča pa zagrizeva v breg. Najprej je lepo počasen vzponček, pa malo dol. Ja ura je malo čez 17h. Počasi do Jezerc. Tam kratka pavza, treba se je nadihati. Zraven teče potoček, zato malo popijeva gorsko vodo. Gasa proti Studorskemu prevalu (1892 m), ki ga tudi doseževa. Opazujeva kako gre sonce za Tosc. Čas je počasi za odhod. Probava še na Draški vrh ali zaključiva kar s Studorskim prevalom? Greva probati, pa bova videla situacijo. Zagrizeva v neoznačeno pot na Veliki Draški vrh. Sonce naju pol poti obsvetljuje, pulz pa nabija! Se pozna da je že 800m vzpona. Stopiva na Veliki Draški vrh (2243 m). Jaa tooop! Za ene par sekund se je treba usesti in nadihati. Opazujeva kako gre sonce dol ob Triglavu. Res lepi prizori! Lepo se je ozreti proti Triglavu, možgane na off in samo UŽIVATI! Sonce gre zadaj, kaj sedaj?

Foto 1: Lepo sva ga ujela!

Kje greva dol? Po isti poti ne bi šel nazaj, ampak proti Srenjskemu prevalu – je lažja. Zato se začneva spuščati dol, vmes naju ujame noč. Po pravici povedano sem falil odcep direktno proti Jezercem, ampak sva nadaljevala proti Srenjskemu prevalu. Šit! Ko prideva do jeklenic to opazim. Jaooo! Obračala ne bova, greva naprej. Potem iz Srenjskega po unem grušču se ne mislim ponoči spuščati. Lažje je, če se povzpneva do Viševnika in se iz tam potem spustiva. Ni lahka varianta, ampak nekako druge ni. Noč se že lepo kaže, tako da se ni za hecati. No nadaljujeva proti Viševniku. Malo pred Viševnikom pa opaziva kozoroga. Oooo! Kako te je lepo videti! Nič se naju ni ustrašil, ampak je hodil pred nama po poti. Bil je neke vrste najin vodič. Prišel je prav na vrh Viševnika (2050 m), tukaj gor ga še nisem videl. Res lepo! No na Viševniku kratka pavza in čas je za odhod dol. Ura je že 22h, midva pa še kar hodiva. Dolga bo danes, predolga. No po poti se spuščava počasi, pri smučišču zavijeva na cesto in se sprehodiva do avta. Tura je končana! Ura je pa že ulalala! Ampak nič za to… Se bo pa zjutraj dalj časa spalo. Skratka tura je bila res lepa! Naporna, ampak lepa! Nobene gneče. Prav lepo je poslušati to tišino na vrhu, kjer ni nikogar drugega! Sledi počivanje in potem spet kakšen nov izziv! Hvala Galu za družbo, prou fletn je blo!

 

Galerija:

When you really think about it, when life hurts. Look around. It’s trying to teach you something.-  Anita Krizzan.

Kumlehova glava (1788 m) napiše Matjaž. Hmm…Neki mi je znano. Le kje točno je to? Pogledam na netu. Oo super! Okolica Vršiča, neoznačena steza. Matjaž pravi da pozna pot in še ruzak mi nese! Pfff! Kakšen luksuz! Zraven gre pa še Matjaževa draga, Klara. No jaz samo upam, da ne bom prepočasen za njiju. Štart je malo po sončnem vzhodu. Ceste so lepo zabite! Ob šestih me pobereta na Bledu in kar pičimo skozi Radovno. Proti Vršiču lepo brez pretirane gneče, malo jo je bilo sicer na parkirišču, ampak nobene sile. Parkiramo pri koči na Gozdu (1226 m). Od tukaj pa sedaj peš. Malo strahu zaradi tistih dveh izpostavljenih poličk, ampak sej bo šlo! Previdno in počasi!

Po cesti se spustimo nekaj metrov in zavijemo pri tabli za koče levo. Breg se začne, ampak ni sile! Matjaž lepo vodi spredaj, midva s Klaro pa mu slediva. Nadaljujemo kar nekaj časa po poti brez markacij, pridemo do sedla med K. glavo in V. Mavrincem. Levo ali desno? Desno je Visoki Mavric (1562 m), levo pa naša glava. Pa probejmo najprej na Visoki Mavrinc, ki je samo deset minut stran. Lepa pot, kjer jo hitro zmanjka in zagledamo križ. Evo pa smo na vrhu!

Foto 1: Ekipa – Visoki Mavrinc (1562 m)

Nismo sami, zato se prav dolgo ne zadržujemo in stopimo nazaj dol. Ampak lahko vsaj izkoristimo, da nas nekdo slika. Spet do razcepa, sedaj pa proti Kumlehovi. Pot postaja bolj strma, zato si je treba pomagat še z rokami po ruševju. Temperatura se veča, pulz pa tudi. Klara in Matjaž imata lep tempo, zato mašina dela s polno paro! Pridemo do tiste poličke. Uf… En mesec nazaj bi verjetno zaradi hudega strahu obrnil, tokrat bo mogoče šlo čez. Grabim za tiste skale kar gre! En, dva, tri koraki in sem čez. Uf! Napeto! Pulz kaže 181, čas za pavzo! Kratka pavza, pulz pade in lepo počasi nadaljujemo proti vrhu. Kmalu pred sabo zagledamo majhen grebenček in potem vrh. Smo na vrhu! Kumlehova glava (1788 m)! Vauuu! Ene par sekund da pridem do zraka, potem pa uživanje v razgledu! Čutim malo krče, zato zategnem en magnezij. Trenutno imam MG LIFE, ki pravzaprav lepo prime.

Foto 2: Kumlehova glava (1788 m)

Kako se lepo vidi Prisank, Razor, Špik, Škrlatico, Ponce, Jalovec… Skratka razgled res hud! Sploh ker je na taki nadmorski višini vrh! Kar nekaj časa prebijemo na vrhu, uživamo v razgledih in lepem soncu. A počasi je treba dol iti. Res postaja zelo vroče. Spust je bil malo bolj tečen kot vzpon, zaradi šodra je malo drselo. Na koncu sem bil ene parkrat na riti, ampak boljše rit kot kakšen drug del telesa. Po nekaj časa pridemo do razpotja nazaj in nadaljujemo proti avtu. Dela se lepo gneča proti Mavrincu, a na K. glavi pa nikjer nobenega! Prav super! Skratka lepo počasi, pogovorni tempo. Pridem do ceste in nadaljujemo ob cesti do avta. V avto in na kosilo v Erjavčevo kočo (1525 m). Mmm… Kako so sedli štruklji! Turo smo tudi tako zaključili! Kar nekaj ovc pa se je hladilo na parkirišču pod avti, res jim je bilo vroče!

 

Res ena super tura! Hvala Klari in Matjažu za povabilo!  Prav top je bilo raziskovati nepoznane vrhove. Lepo sta me povodila do dveh vrhov, pa čeprav sta bila pod 2000 m. Še dobro da prihaja slabo vreme in spet lahko sledi lep počitek!

Galerija:

Tri mesece že od ponovnega rojstva. Tri mesece že bolečin, problemov in zapletov. Tri mesece že novega pogleda na življenje in hvaležnosti za vsako stvar! Res, misliš da so fizične bolečine najhujše… Se proti psihičnim lahko skrijejo. Skratka vihravo obdobje. Volja še vedno seka ven… Trma pa tudi. Zato točno vem, da enkrat bo boljše! Vse bom naredil, da bo boljše! In to je tudi soočenje s strahovi. Strahov je milijon različnih. Mogoče tukaj v tem blogu najbolj presenetljiv strah –  hribi. Dobro, o zajlah in plezanju sploh ne govorim… To je sedaj čist druga stopnja… Ampak o hoji… Normalni hoji. Bil sem v hribih zdajle že… No… Hribi… Griči je bolj primerna beseda. Neizmerna sreča in ob tem strah. Ogromno strahu. Ampak s strahom se je treba enkrat soočiti… Lepo počasi. Rok me je včeraj prišel pogledati. Vedno paše obisk dobrega prijatelja… Sploh takega ki te razume kaj preživljaš, ko je neko hudo izkušnjo dal čez. No in Rok reče, da bi šel v hribe – eno tako lahko turo.

Bi šel zraven? Če komu ornk zaupam, je to Rok. Tukaj točno vem, da v primeru mojih problemov… Bo znal zrihtat! Dogovoriva se, da ga obtežim s svojo opremo. Neke vrste moja šerpa, saj zaradi poškodbe, nahrbtnika še ne morem nosit oz. edino vodo lahko nesem. Tudi dogovor, da ob kakšnih bolečinah vse zaključiva! Ni tukaj “sej bo šlo”… Ne! Anksioznost… Bolečine… Obrneva dol. Preprost dogovor, točen načrt.

Strah še vedno prisoten, ampak tudi veliko veselja. Ker sonce ne vpliva dobro name, mora biti štart zgodaj zjutraj. Ob treh zjutraj me Rok pobere. V visokogorju še nisem bil v tem obdobju. Celo noč sploh ne spim zaradi navdušenja… Hujše kot otrok. Pa čeprav greva samo na Malo Mojstrovko. Podjetje Alpina mi je prejšnji teden velikodušno poslala nov par Breeze čevljev – so rekli za večjo motivacijo! Res hvala! Mi ogromno pomeni! Skratka zjutraj zbudi budilka. Gledam vremensko karto – dež! Veliko dežja! Kličem Roka, počakava ene pol ure in fronta gre lepo čez, čas za odhod. Danes je sicer popolna zapora Vršiča od 9h do 12h zaradi prireditve pri Ruski kapelici. Bova pač počakala nazaj grede.

Skratka parkirava na parkirišču, pogled gor – jasno nebo! Noro! Rabim ene deset minut, da se ogrejem. Neogret nikamor več ne grem. No pa je štart. Rok z malo težjim nahrbtnikom, jaz pa lepo turistično. Zagrizeva v breg. Lepo počasi pridobivava metre, nogi zaenkrat ok. Na vsakih par minutk kratka pavza, da malo boljše zadiham. Proti vratcam prihajava. Po novem je pot malo drugačno speljana, so zajle dodane in pot je malo bolj v desno. Pff zajle. Strah… Sedaj ali levo po šodru ali desno po zajli. Držim se bolj levo, kar po vseh štirih in malo višje pridem v desno proti zajlami. Z obema rokama jih držim, na srečo ni prepada… Če ne bi verjetno še z nogami plezal po zajli. Prideva čez… Uff! Srce nabija. Včasih tole preprost vzpon, tokrat pa kar »začinjen«. Čas za počitek! Obrneva ali greva naprej? Srce se umiri, odločitev pade, da greva malo višje še… Potem pa vidiva situacijo.

Dan se počasi dela, ko se vzpenjava po grušču. Oblaki prihajajo, ampak hitro odhajajo. Hitrost spet pade, zato ima Rok čas za fotkat. Vsak korak previdno z veliko mišljenja proti vrhu. Sonce pride ven izza oblakov. Noro! Kakšen nor FILING! To sem pogrešal! Kako je spet lepo dočakati sončni vzhod tako visoko! No čas je, da odrineva proti vrhu. Korak za korakom naju pripelje na vrh! Nepopisno veselje! Mašina čist izpraznjena… Ampak… Spet na vrhu! Srce nabija… Nogi pečeta… Zraven pa še en krik! Too! Solze zraven! Hitro se usedem. Mala Mojstrovka – 2332 m. Števec na telefonu pokaže daljši čas kot pa je označeno spodaj na parkirišču pri tabli. Briga me! Sva pač pol ure dalj hodila od označene poti. Nekaj časa preživiva na vrhu, Rok se odloči še za Veliko Mojstrovko. Čeprav je samo 15 min do Velike Mojstrovke, jo jaz izpustim. Telo ni pripravljeno na kaj več. Lepo se razkomotim, sonce lepo sije in lajf je super. No po kakšnih pol urah Rok prihiti nazaj. Namreč prihaja fronta in zato morava sestopiti.

Foto 1: Gašper in Rok na vrhu! Noro!

Satelitska karta kaže kar nekaj deževja, ki prihaja iz Italije. Nekaj ljudi se še vzpenja. Sestop dol je bil počasnejši kot vzpon. Ne gre hitreje, tam pri zajlah nama vzame kar nekaj dodatnega časa. Vmes naju ujame dež, ampak sva že nižje, tako da ni problema. Ture je konec! Usedeva se v avto in do zapore pri koči na Gozdu. Tam počakava kakšne pol ure in potem dol v dolino. Fronta je lepo spirala kakšno uro.

 

Res noro! Občutki so fenomenalni! Hvala Roku za prenašanje ruzaka, čakanja, mojega godrnanja. Ampak bilo je super! Super sva se imela! Sedaj pa kakšne 3 dni počitka, da lahko pridem nazaj k sebi. Pri vzponu bolečin ni bilo (razen pulz), so bile pa zato pri sestopu… In ne malo.

Matej Mohorič je ob zmagi Rogle NAPISAL: Če ti življenje nastavi poleno pod nogo in padeš, se pobereš in greš naprej, odločen da se vrneš močnejši!

IN TOČNO TAKO JE!

 

Galerija:

Napoved za nedeljo je bila obetavna samo zjutraj, zato je bil logičen odhod v hribe zelo zgodaj. Z Mitjem se dogovoriva za Stenar, Maja pa je zjutraj turo odpovedala.

Malo čez četrto uro je bil štart. Najprej smučke na nahrbtnik, saj je cesta čisto splužena… Pri Aljažu dava smučke gor in gasa v gozd… No najina odisejada s smučmi se hitro konča, saj je 100 m višje čisto kopno… Smuči spet dol… Spet peš… Prideva do plazovine… Smuči spet gor, saj sva optimistično mislila da bo sneg… No celo plazovino je bil sneg, potem pa v gozdu spet kopno… Aaa… Smuči spet romajo na nahrbtnik… Dol sva jih dala šele malo pod razcepom za Stenarska vratca. Vmes naju prehitijo Klemen, David in Jakob. Klemen špona na polno! Davida pa Jakoba pa malo višje ujameva… Stopinje so bile lepo narejene do razcepa, ampak je bilo čisto trdo + kar prestrmo je za hodit s smučmi. Klemen prtegne proti Križu, mi pa nadaljujemo proti vratcam. Malo nad razcepom nas pričaka sonce, tooop! Zdaj naj pa hitro odjuži, saj je bila podlaga kar trda. Nadaljujeva s kar hitrim tempom proti vratcem, čeprav sva že čisto zgonena… Že včeraj ni bil moj dan, danes pa ni nič boljše. No cikcak se dvigujeva, nad 2200 m dava smuči dol. Teren je res strm in je kar zoprno hodit… No nekaj metrov višje pa itak vse pomrznjeno… Se pozna, da tukaj sonce ne posije. Pri Stenarskih vratcah (2294 m) sledi kratka pavza, saj je potrebno nekaj pojest… Pa dereze dat gor.

Mimo priseka Klemen, že s Križa! Prečka je zaenkrat trda, ampak upava da sonce čimprej posije in podlaga odstopi. S prečke naravnost gor na izstop, tukaj postane zelo toplo. Ostane nama še tistih 150 m višine do vrha… Kako se je vlekl! Pumpa nama dela na polno, pa nikamor ne prideva… Že kar malo tečno gledava na uro in odštevava tiste metre. Še 10 metrov… Še 5… 4… 3…2…1… Stojiva na vrhu! Kakšno olajšanje! Stenar (2501 m). Klemen naju že čaka na vrhu.?

Foto 1: Midva na vrhu! (Foto by: Klemen Štular)

Sonce sicer lepo prbija, ampak nas moti koprenasta oblačnost… To pomeni, da sneg ne odjuži tako hitro kakor bi si mi želeli… Ampak… Nobenega vetra! Tukaj lahko čakam 2 uri brez problema. Čista uživancija na vrhu! Počakamo še Jakoba in Davida in se skupaj ob 10h odpravimo proti Sovatni.
Zgornji del lepo mehak sneg, zato zavoji super! Prečka je bila še malo trda, ampak je z malo pazljivosti šlo čez. Potem pa zavijemo proti Sovatni. Sneg je lepo pustil in zato je bilo smučanje čisti užitek! Snega je še kar nekaj, tako da je bil spust res hiter. Potem pa namesto da zavijemo proti gozdu, gremo do Bivaka pod Luknjo, od tam prečimo proti vstopu čez Prag. Kar nekaj ljudi je šlo proti Luknji. Mi pa ob Steni čim višje, čim daljše. Sneg tudi tukaj je bil mehak, na nekaterih koncih res premehak da je kar zabremzalo. Sledi še spust proti spomeniku – klinu. Malo prej smo morali dati smuči dol, zato da smo prečkali suho strugo. Potem pa še gasa do Aljaževega doma.?

Ena prečudovita tura! Že drugič letos na Stenarju s smučmi. Snega je v visokogorju še ogromno, nižje pa ga počasi pobira. Sedaj sledi poslabšanje vremena, tako da imam tudi jaz kakšen dan počitka. Hvala Mitju za družbo. Spet sva dobr pocufala sceno! Pa super družba tudi s strani Klemena, Davida in Jakoba!

Galerija:

Ring… Ring… »Zakaj neki me Mitja zdle kliče?« Uzignem telefon… »Gašper, preverjam če si še živ. Pred petim minutam bi se mogla dobiti!« Faaaak! Zaspal sem: »Mitja, čez 10 min se vozim.« Hop ostanem… Hitro v kopalnico, se oblečem in poberem stvari… Se usedem v avto… Pogledam na uro – 7 min! Tolk hitro se še nisem zrihtal in bil pripravljen na odhod!? Kje so jajca, ki sem jih planiral za zajtrk… Jaoo… Že hitim proti Pokljuki. No Mitja me že čaka, parkiram. Neki se že dani… Tole bo treba užgat tempo!

Par korakov iz parkirišča peš, nato pa na smučke. Zaspan ko hudič, da o lakoti sploh ne govorim. Mitja pojača tempo… Malo siten zadaj si mislim, da me hoče stestirat… Noge so težke, saj že 13ti dan v hribih v zadnjih 14 dneh… Ampak se ne dam!? Mimo smučišča v tisto klančino… Aaaa… Trpljenje… Lakota… Vse popeglano… Drsi… Dam srenače gor… Prime! Lakota mine… Gledava kako se nebo barva… Toop! Lep sončni vzhod bo. Mitja še pojača tempo! Najde en lep plac nad smučiščem in počakava sončni vzhod. Vauu! Kakšne lepe barve! Še dobro da sva počaka vzhod, da sem se malo nadihal! Čas je za odhod… Ne zavijeva proti Viševniku, ampak greva desno na Kačji rob. Podlaga je kar lepo trda, ampak naju sonce počasi že greje. Malo spusta v dolinico in že gledava proti Srenjskem prevalu (1959 m). Lepo se vidi potegnjena špura in pa podpisi smuči v snegu na pobočju. Narediva kar lep ovinek in zavijeva proti Srenjskemu prevalu, ki ga kar hitro doseževa. Na prevalu piha ko pri norcih, to nama je dalo vedeti, da pršiča na tej strani verjetno ne bo. Kože dol in spust do Jezerc. Podlaga malo skorjasta… Sva malo zgodnja, plus tega je veter itak svoje naredil. Se je pa videlo, da je bilo kar nekaj smučarjev včeraj tukaj. No spust je bil kratek, spodnji del je imel 10 m pršiča, ostalo bolj kot ne skorjasto… Prideva do Jezerc. Kaj sedaj?

Foto 1: Veliki Draški vrh v ozadju (2243 m)

Plan je bil sicer še Veliki Draški vrh (2243 m), ampak gledava oblake v daljavi. Pff… Nekaj se kuha z vremenom… Premišljujeva ali greva gor pa tvegava mogoče smučanje v megli… Ali pa nazaj na Srenjski in smučanje proti Kačjem robu. Pogledam še hitro kamero Kredarica – zabasano. Veter na polno piha proti VDV. Ah… Kože gor pa greva nazaj na Srenjski preval. Mogoče bo na drugo stran boljše. No skratka zagrizeva v klanec in po nekaj časa v vetru prideva na Srenjski preval. Na drugi strani pa brezvetrje! Too! Prav paše! Ja nič… Kože dol in smučanje nazaj proti robu.

Prvih par zavojev še vedno trda podlaga, potem pa pršič! Nekaj ga je celo ostalo nedotaknjeno… Noro! To sva iskala! Sonce, brezvetrje in pršič… Kaj češ lep’šga? Prismučava dol… Mitja ni ravno nekaj pripravljen še enkrat gor… Ampak se vda…Jah nič… Greva še enkrat gor na Srenjski preval, s tem da sedaj potegneva špuro smučanja bolj proti Viševniku. Se podpiševa še tam. Mitja postane navdušen… Greva še enkrat gor in pa še četrtič! Če je bilo prej kej pršiča, ga sedaj definitivno ni več ostalo! Sonce se je res lepo uprl v klančino in je odjužil še tisto trdo podlago… Tako, da je bilo top smučanje! Verjetno skoraj boljše kakor na VDV. Gledava vreme… Sonce samo na Viševniku, ostalo vse zabito… Res sva dobro destinacijo izbrala. Greva še enkrat? Mitju se mudi v službi, dosti bo!

 

Zagrizeva v tisto strmino proti smučišču in se po skorjici (ni še čisto odjužilo) odpeljeva proti smučišču. Noge že konkretno pečejo, ampak za tole se je splačalo! Lahko rečem, da kar ena boljših smuk zadnjih 14 dni, čeprav dejansko nisva osvojila niti enega vrha. Je bil pa zato pršič! Top dan! Mogoče, če bi bila kakšno uro kasneje, bi imela malo boljše razmere za smučanje na Jezerca… Ampak lahko bi pa oblaki prišli čez in bi bilo na koncu vse slabše.

 

Galerija:

Zadnjih 10 dni je blo kar zanimivih… 9x v hribih in do konca dopusta je še kar nekaj dni, ampak noge še vedno sveže. Andraž mi napiše, da ima namen na Kanjavec potegnit. Edini problem je, ker dela do 9h. Se pravi bo pozen start in brutalen tempo! Ubistvu mi je že napovedal, da bo skozi Krmo letelo, potem pa lahko tempo popustiva. Napoved je bila, da se popoldne razjasni oz. proti večeru.. Bova videla kakšno srečo bova imela.?

 

No ob 10h se dobiva v Krmi, smučke prvih 300 m nosit, potem pa na noge… Zdj pa spusti bremze, dva gela na horuk, ventile odpret in prtegnt v peto. Po Krmi kar lepo leti, podlaga je trda, samo vse je preluknjano. Priletiva v Leso v 45 min, ena kratka pavza. Gasa proti Bohinjskim vratcam. Kar direktno se usmeriva na plazovino pod Draškim vrhom, ki je trda. O novem snegu tukaj ni ne duha in ne sluha… Zanimivo… Malo se ustrašiva, kako bo višje. No po plazovini prideva na Malo polje, kjer zavijeva v levo – Bohinjska vratca. Bam, 10 cm puhca! Aaaa! Tole pa bo! Pogledam v nebo, jasno! Vau… Se pravi se bo že prej razjasnilo. Hodiva nadaljnjih pet minut, pogledam v nebo… Čist zaprto vse skupaj. Uf, fronta prihaja. In čez 5 min začne snežiti. Andraž vleče gaz po puhku in še sneži nama. Top! Malo pod vratcam se ustaviva, saj je zgornjih 50 m ledenih. Smučke na nahrbtnik, cepin v roke in gas. Strmine zmanjka – Bohinjska vratca (1973 m). Sedaj pa luštni del, spust okrog 250 višinskih metrov (edini problem je, ker je potem nazaj grede to treba spet gor prehoditi?). Andraž se spusti prvi, jaz takoj za njim. Zgornji del pršič, kjer se lepo zavija. Potem pa pride leden del prečenja v desno, saj je plaz dol potegnil. Spodnji del pa spet pršič. Lep spust! Spustiva se v Velsko dolino, kjer na ravnici spet dava gor kože. Čas je za sprehod po Velski dolini proti Kanjavcu. Vreme se izboljšuje in ko sonce spet posije, se v roku desetih minut prikrade še ena fronta in spet sneži! Nadaljujeva po dolini, snega je v spodnjem delu več, višje kot sva šla, bolj je bilo ledeno. So mestoma napihanega snega. Na okrog 1900 metrih spet malo več pršiča. Nadaljujeva proti sedlu med Hribarcam in Kanjavcu. Vsako minuto je slabše vreme, začelo je še pihati. Plus tega je podlaga vedno bolj trda, ampak zaenkrat se da še lepo hoditi. Andraž se odloči, da ne greva proti sedlu, ampak pritegneva v kaminček na desni in po grebenu potem v levo proti vrhu. Na okrog 2200 metrov smučke dol, dereze in cepine pa v uporabo.

Prsti mi zmrzujejo, piha ko pri norcih. To so te prave zimske razmere! Včasih te more malo zebsti, da te ojača. Prtegneva v klanec, kaminček kar strm in pa trd… Dereze lepo primejo! Smučke zadaj mahajo v vetru. Po pikanju naravnost gor kmalu prideva na greben, kjer je tudi markirana pot. Zavijeva v levo, veter piha in se mi upira v smučke… Me kar lepo premetava! Greben lepo napihan, tako da je bil vzpon brez posebnosti. Iz zahoda se jasni! Malo pred vrhom pa posije sonce! Sicer piha ko pri norcih, ampak mava SONCE! Jaaa!? Stojim na vrhu – Kanjavec (2569 m). Aaaa kaj piha! Vrh je spihan do ledene podlage. Prav dolgo se ne zadržujeva na vrhu. Najprej sva imela namen še na Triglav potegnit špuro, ampak je Triglav čisto zabit + ta veter nama ne diši preveč. Pridemo na Triglav drugič. Andraž začne sestavljati svoj bord, jaz pa se peš spustim kakšnih 100 m nižje, saj je bilo vse ledeno.

Smučke na noge, Andraž ravno mimo mene priseka. Prižgem GoPro. Začnem snemati, naredim dva zavoja… Baterija crkne, ker je premrzlo. Jaooo! Ta tehnika! Ja nič, ni panike. Spust je bil proti sedlu in tukaj je bilo ene 15 cm pršiča! Čista poezija! Aaaa… Franci bi rekel, da srce kar zaigra! Tistih par zavojev do sedla, malo v breg. Potem pa čas, da se iz sedla spustiva v Velsko dolino. Sedlo sva prej izpustila, zato nisva vedela kakšne so tukaj razmere. Andraž se zapodi… Neki se dere! Prepozno, jaz za njim. Faaaak! Čista ledenica! Ledena ploskev! Ko da bi eden polil vodo in spoliral cel breg, nobene grbice… Čist gladko. Šit! Robniki mi sploh ne primejo… Ne morem se sploh ustaviti… Andraž ima cepin v roki ker borda in se nekako ustavi. Jaz pa drsim dol… Noge pečejo! A veš un filing, ko se čas ustavi… Pa ti gredo misli po glavi: »Gašper, sedaj se boš pa razbil ko kanta!« Še vedno nekontrolirano drsim dol, gledam na katero stran naj se vržem, da bom čim krajše drsel po pobočju dol… Andraž se dere, da je spodaj še bolj ledeno… Pritiskam robnike kar se da… Ne prime! Mogoče, da bi se obrnil in v skoku zaril robnike notri… Ah kje… Še palica se mi ne zapiči notri… In jaz drsim dol… Kar naenkrat vidim malo napihanega snega, ravno toliko da bi se mogoče lahko ustavil… Bam! Zarijem notri robnike. Ustavim se! Aaaaa! Ene 15 do 20m sem drsel dol… Dost zajebancije… Pulz na 200… Noge se kar tresejo od napora. Stojim na tisti majhni »polički«… Kaj sedaj? Naprej dol s smučmi ne grem. Nekako si smučke odpnem, dereze in cepine gor. Jebi ga… Dosti je blo drsenja… Pa dejansko ni tako huda strmina… Ampak čisto spolirana, ampak če odletiš, odletiš lahko daleč! Naredim peš še tistih 50 m višine in pridem na pršič. Ulalala! Kar odleglo mi je. Tole naju je čisto presenetilo! Prej se itak ni videlo zaradi megle kakšno je pobočje. Vedela sva da bo vsaj malo ledeno… Ampak da bo “tok fejst”, pa priznam… Nisva pričakovala (res je da je bil mraz pa veter). Skratka srečen konec. Smučke nazaj gor in spust do ravnice. Spet lepo po pršiču in vmes kakšna ledena plošča. Ampak generalno gledano spust v spodnjem delu super! Na ravnici spet kože gor, čas je za vzpon na Bohinjska vratca.

 

Dam še srenače gor, saj je bila vmes kar trda podlaga. No tisti vzpon se kar vleče, ampak se lepo razjasni. Andraž ima malo več problemov, saj nima srenačev… Ampak lepo dela spredaj špuro. Prideva končno do vratc. Ena malo daljša pavza, voda v bidonu je zmrznjena (do sedaj mi še ni nikoli zmrznila), pol se ve kakšen mraz je bil. Tistih par metrov od vratc na drugo stran se spustim kar z derezam in cepinom, do prve poličke. Tukaj dam spet smučke gor in spust proti Malem polju. Kakšen užitek!? Ta pršič! Levo, desno, levo… Noge ornk pečejo, ampak ni važno… Teli zavoji so moji, moj podpis. Noro! Najboljši del cele ture! Od Malega polja naprej dol je malo bolj ledeno, zato spet rodeo po plazovini. Ampak se kar kmalu rajši usmeriva v gozd, mogoče bo tam boljše. Slalom med drevesi po trdi podlagi. V Lesi zadaj smučke odpnem in sam še skozi Radovno. Podlaga je trda, zato kar lepo leti. Ravno, ko se tema naredi pa zagledam avto. Tura je končana!

 

Res nora tura! Sicer kar naporna, saj je na koncu zneslo 35 km in pa 2500 m vzpona. Lahko bi jo šla delat prejšnji teden, ko so bile razmere za smučanje veliko boljše… Ampak… Če potegnem črto, mi je bila tura zelo všeč. Smučarija je bila dobra (z razliko tistega drsenja), pršiča pa je tudi kar nekaj. No snega pa še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Bo pa treba kmalu spet v Radovno, Triglav čaka.

 

Galerija:

Tokrat sem izbiro prepustil Maji, saj sem cel teden sam naokrog skakal po hribih. Zaželi si kakšno grapo v Mojstrovkah. Super! Gor peš, dol po letni s smučmi. Ravno govorim z Mitjem, ki pravi da ima isti cilj. Sedaj katero grapo bomo izbrali na licu mesta.?

Ob šestih štartava z Majo proti vršiču. Na parkirišču se srečamo z Mitjem. Dam gor kože na smučke, čas je da si obujem pancerje… Ne me JE**t! Ooo… Kje so pancerji?! Faak! Prou brez pancerjev sem… Ahh… Bo treba peš. Maja je tudi rekla, da gre peš… Mitja pa s smučmi. Škoda! Pa tako sem se veselil smučat. No hitro zagrizemo v strmino, vse megleno naokrog nas. Spodaj prehitimo turne smučarje in nadaljujemo proti grapam. Zbiramo… Pripravniška je prekratka… Butinarjeva je že malo kopna in tudi premalo zahtevna… Gremo na Župančičevo? Deal! Usmerimo se proti Župančičevi. Pri balvanu Mitja da dol smučke in pa dereze gor. Sedaj gre zares. Vidljivost je še vedno zelo slaba… Jaz sem tukaj enkrat bil z Rokom, ampak je bilo neprimerno lepše vreme.. Upam da najdemo! No začnemo s hojo, najprej malo prečimo. Mitja je spredaj in gazi, saj so stopinje zelo slabo vidne. Sneg je kar južen, ampak smo trmasti. Turni smučarji pa za nami držijo varno distanco… Iznajdljivi, ni kaj. Skratka Mitja spredaj, Maja v sredini in jaz zadaj da imam ves pregled. Mimo enega »kaminčka«, ki je lepo zalit in spet prečenje. Mitja me prosi, če grem naprej… Ufff! Zdaj bom pa prižgal ratrak! Tempo malo pritisnem, ampak me Maja kar hitro ustavi. Tukaj sploh ni bilo več sledi, zato sem hodil po občutku. Še vedno je bilo vse megleno, tako da se sploh ni nič videlo. Že čisto pri robu zagledam eno grapo naravnost gor… Strmina kar lepa! Ali je prava? NE vem, bomo videli… Še vedno lahko obrnemo, saj sem gledal da peljem tako, da bo tudi za sestop.

Strmina se postavi po konci, sneg lepo prime! Zabijam dereze in cepine, ostali mi sledijo. Vmes je kakšen detajl bolj napihanega snega, zato tam previdnost večja. Maja se zadaj lepo drži, pridna! Mitja je pa itak majstr za grape! Kar naenkrat se pokaže sonce. Tooop! Še šajbo bomo imeli! Zagledam pred sabo opast… Prav smo. Zavijem malo bolj v levo, da se je izognem. Še par adrenalinskih krikov in že sem na izstopu. Zadaj pa cela četica. Kepce in gasa na vrh tistih par korakov. Evo prvi cilj izpolnjen – Mala Mojstrovka (2332 m). Na vrhu kar lepo piha, ampak se lepo sonček kaže. Par fotk in gremo naprej. Naslednji cilj Velika Mojstrovka? Pa logično!

Foto 1: Ekipa na Mali Mojstrovki

Z Male se spustimo in spet zagrizemo v breg, kjer se lepo predira. Pot tukaj brez posebnosti, je lepo zalita. Zato kar hitro pridemo na vrh – Velika Mojstrovka (2366 m)! Tukaj začne kar ornk pihati in pa začne se zapirati. Kaj sedaj? Potegnemo še do Zadnje Mojstrovke? Pa dejmo ane!

Foto 2: Ekipa na Veliki Mojstrovki

 

Spet malo spusta in po grebenu kar na vrh. Vmes malo po skalah, ampak ni panike. Evo pa stojimo na Zadnji Mojstrovki (2354 m), sedaj je pa čas za spust. Mitja se vrne na Veliko M. in od tam odsmuča, midva pa kar naravnost dol peš in potem prečiva do vratc. Sneg se ornk predira, saj je padal dež v spodnjem delu ponoči. Malo nad vratci naju ujame Mitja s smučmi. Naprej gremo skupaj, s tem da od odsmuča do avta, midva se pa matrava in se nama predira. Evo pa je ena fletna tura končana!

 

Bravo Maji za pogum, saj je bila Župančičeva najtežja od teh treh, ki jih je imela na razpolago. Razmere so zaenkrat še OK. Sicer za smučanje je zgornji del trd, spodnji pa čista odjuga. Pa hvala tudi Mitju za odlično družbo! Lepo si naja gnal v hrib! Sedaj pa en dan zasluženega počitka, za ponedeljek pa bo treba nekaj pogruntati.

 

Galerija: