Pokhara

5.11. – 7.11.

5.11.2018

Sostanovalca sta prižgala luč že ob 5h, zato sta me zbudila pol ure pred budilko. Ker sem bil že buden, sem kar vstal, vrgel še zadnje stvari v nahrbtnik in ga zaprl. Štart je bil namreč ob 6h izpred hostla (proti busni postaji). Jan se je zbudil ob 5:45, moral je še spakirat, tako da sva prišla do recepcije malo pred 6h, tam je bila gužva. Hitro se zmenim, da pustiva dva velika nahrbtnika v hostlu (15 Rs/dan), izpolniva papirje, natočiva vodo iz bobna (10 Rs/L) in nato zagrabim oba nahrbtnika, da jih nesem v skladišče. Ko jih odložim in pridem nazaj, se Jan spomni, da je v sobi pozabil gojzarje. Zato jih leti iskat in jih pospravi v skladišče. Ura je bila že konkretno čez 6, zato nama je že malo voda tekla v grlo (saj nisva vedela, ali bo kakšen taxi prazen). Ko prideva iz ulice, pa zagledava celo kolono taxi-jev. Me vpraša eden, kam greva, pa mu odgovorim, da iščeva Sorrahutte postajo. Mi reče, da super. Ga vprašam za ceno in odgovori 450. Mu postavim ceno 300, on reče 400… Jaz spet 300, on 350… Jaz še kar 300… No, po parih sekundah premisleka popusti in reče ok. Se usedeva v avto, in čez par minut sva že na lokaciji, a avtobusov polno! Kateri je pravi? Kar nekaj časa sva hodila ob cesti in potem greva mimo busa, pa se tip začne dreti – Jean! (Jan ne znajo rečt…). Reče nama, da je Jana prepoznal preko profilne slike na WhatApp (preko te aplikacije sva rezervirala bus). Naju posede v predzadnjo vrsto, bila sva prva na busu (drugi so še bolj počasni od naju). Zato sva šla dol, pojedla sendvič in počakala na odhod.

Avtobus je bil poln in štart je bil točno ob 7:00. No, najprej je moral obrniti, saj je bila Pokhara v drugo smer. Imajo pa zanimive senzorje parkiranja – nekdo tolče po busu zadaj s frekvenco (bližje kot je oviri, hitreje tolče). No, ko smo končno obrnili, nas je čakala 8 ur dolga pot. Cesta je zelo zanimiva – polna lukenj, tako da nas je zelo premetavalo. Po kakšni uri in pol premetavanja je sledila prva pavza (5 min), ravno prav, da sem si raztegnil noge in potem spet naprej po »cesti«. Okrog desetih se ustavi drugič, za zajtrk. Imeli smo 20 min časa in ker sva bila pošteno lačna, sva šla jest. V Nepalu imajo obcestne restavracije, zato sva zavila tja. Tam nama odpre posode in vidiva same dobrote – od testenin, riža in krompirja z raznimi omakami. Naložim si vsega po malo in zraven še Coca colo (obrok stane 400 Rs- ampak je fora »all you can it« sistem + Coca Cola (150 Rs). Ker je bilo tako dobro, sem šel še enkrat iskat in se napokal. Pogledam na uro in vidim da je čez par minut že odhod. Hitro pičiva gor in avtobus se odpelje. Okrog 12h se spet ustavi in šofer se zadere: »Kosilo, 25 min!« Ker sva se za zajtrk tako najedla, sva kosilo preskočila. Sem pa šel kupit 2x oreo piškote (2×100 Rs), ker mi je malo cuker padel. Po kosilu nas je čakal zaenkrat najzanimivejši del poti, saj smo šli skozi sotesko in tako smo vozili dve uri. Ko smo prišli iz soteske, pa se je začela zabava! Zadnji del poti sploh ni bil asfaltiran, ampak so cesto še delali. No, tukaj nas je pa res premetavalo in bilo je tudi ogromno prahu. Šofer je prižgal klimo in v avtobusu je bilo tako mrzlo, da sem moral oblečt jopco. Ko je bilo te adrenalinske vožnje konec, pa smo le prišli v Pokharo. Celo mesto je bilo v zastojih, zato se je pot kar zavlekla. No, par minut pred 15h končno pridemo na avtobusno postajo (no, meni je to zgledalo kot neko zapuščeno parkirišče).

Kam pa sedaj? Imela sva rezerviran Backpacker’s hostel, a nisva imela pojma, kje je to. No, na postaji sva spoznala eno Novozelandžanko in smo se odločili, da gremo kar skupaj poiskati hostel. Najprej sploh nismo vedeli, kje je jezero, zato sem šel vprašat v sosednji lokal. Ko nam dajo navodila, se odpravimo v smeri navodil, a je že čez 300 metrov bilo novo križišče. Tam vidim enega vojaka, zato najboljše, da vprašam njega. Počasi se nam začne z leve odpirati jezero in 15 minut od postaje zagledamo tablo za naš hostel, zato zavijemo desno. Čez kakšnih 150 metrov ga zagledamo in vstopimo noter. Tam nas vpraša, če imamo rezervacijo sobe. No midva sva to naredila že par dni nazaj, punca pa je ni imela in zato je ostala brez sobe/postelje. Izpolniva obrazce in se namestiva v sobo za 6 ljudi. Tam je bil že tip iz Anglije, malo podebatiramo, razpakirava in pičiva pogledat mesto. Lokalov je bilo ob poti res ogromno, skoraj vsi so imeli »Happy hour« ponudbo. Ker sva bila lačna, zavijeva v Black & White restavracijo. Naročiva pivo in za jest in jaz sem vzel pico z ananasom in tuno (600 Rs), Jan pa beef zrezek. Ker pa mi ena pica ni bila dovolj, sem naročil še eno pico margerito (400 Rs). Pred pico prinese še kokice (happy hour ponudba je vsebovala Everest pivo + kokice = 300 Rs) in končno sem se najedel! Prinese račun – 2790 Rs (navado imajo, da na koncu zaračunajo še 10% provizije za postrežbo). Malo še ostaneva v restavraciji in nato proti hostlu. Vmes zagledava en lokal, kjer ob 19:30 začnejo vrteti film – Death at funeral (komedija). Seveda sva rekla, da se vrneva in zato odhitiva v hostel, se stuširava in potem nazaj gledat film. Film se je ravno začel, hitro naročiva pijačo. Po filmu pa v hostel in počasi spat (22:30).


6.11.2018

Kakšno kvalitetno spanje! Ta hotel je top! Urejen, postelje zakon! No, vstala sva okrog 8h, jutranja higiena, malo posedela na sončku in ob 9h na zajtrk (ostali so še spali). Za zajtrk sva izbrala lokacijo, ki je imela vsaj malo razgleda na jezero. No, po pravici povedano, je bil bolj razgled na električne žice. Naročila sva piščančje wrap-e in ingverjev čaj. Kar sva zgrešila, je to, da je na jedilniku spodaj na majhno napisano +10% provizije na strežbo in +13% davek. Na koncu je to zneslo 650 Rs po osebi (pa še najedel se nisem). Ko sva plačala, sva se odpravila proti plaži. Vmes sva srečala prodajalca sadja na kolesu. Vzela 2,5 kg mandarin in 1 kg banan. Najprej je želel 750 Rs, a mu nisva želela dati. Na koncu smo prišli na 500 Rs, kar je še vedno predrago, a se meni ni dalo več ukvarjati z njim, saj sem bil že lačen.

Ko prideva do jezera, tam zagledava izposojevalnico čolnov (500 Rs/ura). Ker sva Gorenca, sva šla pogledat še malo naprej in čez par sto metrov zagledava še eno. No, tukaj je cela 950 Rs (za 3 ure in pol). Tole se bolj splača, zato bova prišla sem. A najprej sva šla do trgovine po oreo piškote in pivo (treba nazdraviti). Najdeva trgovino, kjer je bilo pivo Gorkya 210 Rs, plus 3x Oreo piškoti vse skupaj 630 Rs. Veliko sladkorja, ampak sej bo pasalo! Se vrneva nazaj, najameva čoln in že sva v vodi (čoln ni bil ravno stabilen), lepo počasi. Veslava ene pol ure in sonce pripeka na polno, zato se odločiva, da se bova malo posončila in naj me zapeče! Pol ure sem zdržal, potem je bilo pa sonce že res malo premočno, zato sem  nazaj oblekel majico in začela sva veslati. Zagledava en otok (ko Blejski otok), na katerem je bil tempelj. Odveslava tja, hočeva zasidrati in nisva imela nobene vrvi. Zato sva se zmenila, da najprej eden ostane na čolnu in se drži za ograjo, drugi gre na otok in potem se zamenjava. Otoček ni bil nič posebnega, zelo veliko golobov. Ko se oba usedeva nazaj, zagledava na vrhu hriba en velik tempelj, spodaj pa en kafič. Hitro odveslava tja, potegneva čoln na kopno in vidim tablo Stupa- 45 min. Nama je ostalo še 90 min časa, da vrneva čoln, s tem, da sva morala priveslati še na drugo stran jezera. Jan se je odločil, da počaka pri čolnu, jaz pa sem rekel, da bom odtekel gor. Prižgem uro, vzamem kamero, vodo in gasa gor!

Gor vodi nešteto stopnic, jaz pa sem tekel (ljudje so me kar čudno gledali). Pridem na vrh v 18ih minutah, zagledam tablo: Budistični tempelj – World Peace Pagoda. Kako je velik! Hitro se razgledam, poslikam in odtečem dol. Med potjo dol me en starejši gospod ustavi, če želim kaditi travo, sem ga lepo zavrnil in spet gasa dol. Tukaj so me še bolj čudno gledali, ko se gledali, kako tečem dol po stopnicah. Ob 13h pridem do Jana, porineva čoln v vodo in gasa na drugo stran. Prideva pravi čas, pustiva čoln na kopnem, prevzameva 500 Rs, ki sva jih dodatno plačala v primeru poškodbe čolna. S čolna sva videla nekakšen zabaviščni park, zato sva se potem tja odpravila peš. Vidiva Pokhara Dinsneyland (zanimivo ime!), ki je bil celo lepo urejen (sicer naprave so bile stare že par desetletij). Malo se razgledava in se vrneva po isti poti nazaj. Ob jezeru je bilo veliko lokalov, zato se odločiva, da se ustaviva pri enemu in še »happy hour« ponudbo ima (cenejša pijača). Naročiva pijačo, pride mimo ena gospodična. Naju ogovori, praša, iz kje sva in se predstavi še ona. Se usede zraven mene (je iz Tibeta in živi v azilnem domu) in mi začne prodajati njene domače narejene zapestnice. No, cene so bile take, da sem lahko samo hvala rekel in zato je postala užaljena, pobrala zapestnice in odšla v sekundi. Spijeva pijačo do konca (Jan je imel nekakšno Fanto… No, okus ziher ni bil po fanti), plačava in počasi proti hostlu. Vmes se ustaviva v trgovini obeskov, malo še nakupiva in ko prideva v hostel, vidiva novo punco v sobi. Ogovorim jo v angleščini in mi nazaj odgovori: »Pričaj po naše!«, opa! Bila je Švicarka, originalno iz Bosne in govorila je kar lepo bosansko. Malo se pohecamo, grem pod tuš in priprave na večerjo.

Danes sva si izbrala isto gostilno, v kateri je bil včeraj film – bova združila večerjo in film. Gostilna se nahaja 50 m stran od hostla – Bella’s Garden. Dobiva meni in odločila sva se, da danes pojeva nekaj malo boljšega. Takoj mi v oči pade specialiteta gostilne – Bella’s steak with cheese (650 Rs). No, tale steak se lahko brez problema primerja z našo ponudbo. Tudi postrežba je bila zelo na nivoju. Ko sva dobila za jest, se je tudi film začel – Into the wild. Film je bil odličen, samo malo sva bila zmatrana od celega dneva, zato ga nisva pogledala do konca. Ko sva prišla nazaj v hostel, smo se malo pogovarjali z Bosanko (gre na Annapurni trek s spalko do +15°C, bravo!). Potem pa v posteljo in spat, jutri zjutraj je ob 7:30 avtobus v Kathmandu!


7.11.2018

Gospodična nama je že ob petih rogovilila, ker se je odpravljala na trek. Sicer ko je šla, sem zaspal nazaj in se tudi naspal! Ob 6:30 je zvonila budilka, saj sva ob 6:45 mogla že hodit proti busni. Včeraj sva se spakirala, plačala. Pot do postaje sva že poznala, zato sva bila v 15ih minutah že tam. Imela sva kar nekaj ljudi za sabo, ki so tudi šli na avtobus. Spet je bilo ogromno avtobusov na postaji, zato sva spet iskala, a sva ga hitro poiskala (spet sva rezervirala preko WhatsApp.). Tam vidim človeka, ki prodaja slaščice (vzel sem jabolčni zavitek – 80 Rs). Se ukrcava na avtobus in počakava do 7:50 (malo je kasneje štartal), da odpelje. Vožnja je bila spet razburljiva in dinamična. Okrog 10h smo se ustavili na zajtrku (250 Rs). Spet nabasal krožnik (malo krompirja, omake in riža) in šel po še eno rundo (ups!). Po pol ure smo se odpeljali naprej in ob 12h je bil čas kosila. Tukaj pa se je malo zapletlo, ker je spuščala guma na avtobusu (glede na njegov način vožnje je še kar dolgo zdržala). Spodil nas je ven, ljudje so šli jest. Gumo je sam poizkušal popravit, a mu ni šlo. Potem se je kar v avtobus usedel in se brez besed odpeljal v neznano. Še dobro, da sem imel ves denar, vse dokumente in stvari gor! Takoj mi je bilo jasno, da se bo vse skupaj zavleklo.

Bilo je zanimivo opazovati, ko so ljudje hodili s kosila in se držali za glavo, ko so videli, da ni avtobusa. En par je bil še posebno zanimiv. Ko sta prišla s kosila in zagledala, da ni busa, sta se začela držat za glavo in takoj vidiš na obrazu, ko človek začne razmišljati, kako za vraga bo pa sedaj prišel v Kathmandu. No, saj sem bil tako prijazen in jima razložil situacijo. Čez dobro uro in pol (čakali na soncu) se avtobus pripelje nazaj z novo gumo. Mislil sem, da bo sedaj vozil počasneje, a vožnja je bila isto hitra. Vse skupaj je danes trajalo 9 ur, v Kathmandu smo prišli ob 16:30. Hitro dobiva taxi (300 Rs), ki naju je spet zapeljal v Alobar 1000. Hostel je prišel 450 Rs za eno noč in 30 Rs za skladiščenje nahrbtnika. Ker sva bila lačna, sva šla v hostlu v »Rooftop restavracijo« na piščančji burrito (520 Rs) – kako je pasal! Nekaj časa sva bila tam, potem pa sva slišala glasbo v daljavi. Začel se je festival Diwali (zato tudi vse te lučke po mestu). Stopiva iz hostla in zagledava nek znak in svečke okrog. Ti znaki so bili pred vsako hišo/trgovino/restavracijo. Zgleda noro! Malo sva se sprehodila do centra, tam je bilo središče dogajanja. Povsod so plesali, peli. Skratka, veliko veselja. Dve uri sva se zadržala v mestu, vmes je Jan kupil še srajco. Po prihodu v hostel higiena in počasi spat. Okrog 23h sta prišla še oba cimra v sobo. Jutri pa let domov!