Spet je prišel vikend in s tem čas za kakšno turo, ki zahteva dereze in cepina. Ker je bila napoved spet odlična, sem se zmenil z Nejcem za sončni vzhod na Begunjščici. Ja spet! Nekako najbolj poznam razmere, zato je kar ziherca! J No Nejc je včeraj zvečer odpovedal, tako da sem bil prepuščen samemu sebi. Bom pa zato zvočnik vzel s sabo in bo tako čas hitreje minil.

Budilka ob 03:21. Zakaj ravno enaindvajset minut? Ne vem, čisto slučaj. En 10 minutni dremež in že sem pokonci! V četrtek so po pošti prišle nove hlače znamke NorthernFrontier, rumene barve (spet ene žive barve), zato jih je bilo potrebno po testirati. Oblečem hlače, dolgo majico, kratko majico in pa eno tanko jopico. Itak je tak klanec od Zelenice navzgor, da bom švical na polno. Pridem do avta, ki je imel seveda stekla zaledenela (ah, spet?), hitro zdrzam dol in 04:10 že drvim proti Ljubelju.

Parkirišče je bilo malo pred peto kar zasedeno, saj je potekal tečaj »Varno v gore«. Dva pohodnika sta ravno štartala ko sem prispel, a sem ju hitro ujel in prehitel. Ves preostali čas sem hodil sam, no ob zvokih chillout glasbe. Prejšnji večer sem pozabil napolniti svojo svetilko, zato me je bilo malo strah, da mi bo sredi ture crknila in zato je bil tempo malo hitrejši. Servisna pot je bila odprta, a sem se odločil, da grem kar čez »plaz« do koče. Še dobro, da je bila tema in nisem imel takega občutka kakšen klanec je, a sem po približno 40ih minutah (iz parkirišča) prispel do zgornje postaje nekdanje enosedežnice (to so bili časi, ko smo tukaj smučali! :)). Potem sem zavil levo in desno proti centralni grapi. Kot kaže je čez noč zelo pihal veter, saj sledi na tem območju ni bilo. Ker pa je edina opcija navzgor, pač najdeš en svoj gaz. Spodnji del se je kar udiral, videle so se tudi gmote snega, ki so nekaj dni nazaj drvele po pobočju (še dobro da ponoči ne vidiš vsega 😛 ).  Sneg je z vsakim korakom postajal bolj trd, pred vstopom v grapo pa se pojavijo spet stopinje – čeprav zelo slabo vidne. Ker je sneg postajal trši in ker se je naklon kar višal, se ustavim in vzamem cepina plus čelado. Naklon postaja vse večji, sneg trši in jaz vedno bolj osredotočen kam bom stopil. Namreč stopinj spet ni bilo, saj jih je zasul sneg. Že od vstopa v grapo je po malem pihal veter, ki je nosil sneg v dolino. Pridem do žleba, kjer je vse skupaj postalo še posebej zanimivo. Kar naenkrat čisti led! Z malo več previdnosti in pa večjim zamahom s cepinom premagam tudi to. Ko se žleb konča, sneg postane mehkejši in spet so vidne stopinje. Do vrha še nekaj minut prijetnega vzpenjanja. Malo pod vrhom sem se nekaj zamislil in zavil preveč levo. Tako sem prišel na območje spihanega snega, spodaj pa čisto vse ledeno.  Ker je bilo do vrha še ene 20 metrov, sem potegnil špuro naravnost gor in tako prišel malo bolj levo od vrha. Sledilo je še par korakov in že sem bil na Velikem vrhu Begunjščice!

Malo je pihalo, drugače pa top! Bili so tudi oblaki, ki pa so bili lepo obarvani! Počakam 30 min in sonce je vzšlo! Vau! Videl sem že ogromno sončnih vzhodov, a tale je bil eden izmed top3 sigurno! Take hude barve! Letošnji sigurno najlepši! Petnajst minut po vzhodu, prideta še Katarina in Bojan, za njima pa še dva pohodnika. Ker je še vedno pihalo in me je malo začelo zebst, sem spakiral vse skupaj in se odpravil proti avtu – po Šentancu. Šentanc je ubistvu brez posebnosti, mehak sneg, kar shojen. Ko sem se spuščal, se je vzpenjalo po Šentacu kar nekaj ljudi – kot kaže je bila danes gor spet gneča.

Podatki:

  • Razdalja: 7 km
  • Čas: 2:28:39 ur
  • Skupni vzpon: 1012 m
  • Skupni spust: 1012 m
  • Najvišja višina: 2077 m
  • Najnižja višina: 1056 m

Relive ‘Morning Feb 16th’

 

Galerija: