Spet je vikend in spet je čas za eno dogodivščino. Že med tednom se s Francijem meniva za hribe, izbrala si Vrtačo – sobota in pa Veliki Draški vrh – nedelja. Seveda oba sončna vzhoda! Temperature med tednom so bile kar visoke, zato me je skrbelo, da bo kmalu pobralo še preostanek snega na Vrtači. V  petek se je začel 7. Ruthin tek in seveda kot veleva tradicija, ga je bilo potrebno obiskati. S kolegom Janom sva pretekla tri kroge, jaz sem sicer dobil en tak ogromen žulj, a ni panike! No pride sobota ob 2h zjutraj, vstanem… Pogledam hitrost vetra na Kredarici… Vidim 82 km/h, pogledam radarsko sliko vetra za Karavanke. No še slabše! Cel greben Košute, Stol, Vrtača in Begunjščica je bil obarvan vijolično, kar je pomenilo veter okrog 60 km/h. Zaradi varnosti sem potem rajši odpovedal vzpon, saj hoditi sredi noči ob sunkih več kot 60 km/h ni ravno prijetno. No zato sva se zmenila za nedeljo Veliki Draški vrh. A nisva bila sama. Zraven sta se nama pridružile še Sonja, Helena, Brigita in Mojca. Tako da sva bila blažena med ženami 😛

V nedeljo ob 03:40 smo se dobili na Pokljuki, saj sem šel s svojim avtom, ker me je po hribih čakal še 7. Ruthin tek in se mi je tako mudilo proti Bledu. Izbrali smo pot do smučišča, potem levo proti parkirišču in nad Konjščico. Pot do začetka vzpona na Studorski preval brez posebnosti, lep gaz, vmes malo zmanjkalo snega. Veter je prijetno pihljal. Vmes celo dvakrat topel vzgonski vetrič! Je pasalo! Ko po kakšni uri hoje pridemo do Jezerc. Nekaj sekund smo premišljevali ali gremo čez Srenjski preval ali pa proti Studorskemu. No izbrali smo Studorski. Od tukaj gazi ni bilo več, saj je veter zadnje dni zakril vse sledi, zato se je lepo udiralo. Franci prevzame pobudo, jaz mu sledim, punce za nama. Še 40 min nam je vzelo do Studorskega, kjer se ustavimo, nataknemo dereze in cepin v roke. Problem je bil, ker spet ni bilo sledi, zato sem jaz šel naprej. Gazil sem malo bolj desno od letne poti, ciljal sem skalni skok na začetku prvega grebena. Ker se je ura zelo hitro približevala sončnemu vzhodu, sem potegnil malo naprej. Ker sem vedel kje je letna pot, sem se orientiral po njej. »Skalni skok« je bil lepo zalit, zato ni bilo problemov in že sem na grebenu. Lepo po grebenu hitim, zraven gledam na uro (da ne zamudim vzhoda), malo mi nagaja še veter. No ne malo, so bili sunki kar močni. Ker sem bil kar utrujen od prejšnjih dni, sem malo pod vrhom zavil desno in se lepo počasi vzpenjal oziroma prečil do vrha. Ravno ko pridem na vrh, pa posije sonce! Kako paše! Hitro fotoaparat v roke, par slik in že se je sonce skrilo za oblake… Čez nekaj minut so prišli na vrh tudi ostali. Ravno takrat pa spet posije sonce in postane zelo toplo! Malo se poslikamo, Franci potegne ven dekico (seveda ni bilo placa zame!) in kakšnih 20 min občudujemo okolico!

 

Sledil je spust. Gledali v smeri Viševnika in Srenjskega prevala. Ker nismo vedeli kakšne so razmere tam, smo se odločili, da gremo proti Srenjskim prevalom in potem bomo videli ali se dvignemo na preval ali pa spustimo dol na Jezerca. Spust smo kar hitro opravili, vmes malo opazovali kje bi bilo najlažje. Po nekaj desetih minutah pridemo pod Srenjski preval. Letno pot smo spustili, saj je na nekaterih mestih primanjkovalo snega, zato smo se odločili potegniti gaz nižje dol. Ker je bil sneg super, smo se odločili se povzpeti na njega. Spet sem jaz vodil »odpravo«. Sicer neke stopinje so bile, a se je še vedno udiralo. Po napornem vzponu pa pridem končno na Srenjski preval. Sneg vmes je bil na nekaterih mestih zelo trd, nekje se je pa zelo prediralo. Na vrhu dam čelado gor, saj nas je sedaj čakal še najtežji del do Viševnika. Pihalo je ko pri »norcih«, zato je bil vsak korak premišljen. Seveda spet ni bilo gazi. Sem šel prvi, a sem po parih metrih preveč desno gor zavil in prišel do prepada. Tako, da sem ritemsko šel dol, Helena pa je zavila pravi čas, zato je ona nadaljevala prva. Sneg po zahodnem grebenu dobro kompakten, zato je bila hoja čisti užitek! Edino kar je motilo, so bili sunki vetra, ki so nas kar konkretno prestavljali iz našega ravnotežja. Sledila je zadnja prečka, ki je prav tako brez posebnosti in že smo bili pod vrhom Viševnika.

 

Na vrhu je kar pihalo, zato smo naredili par slik in se premaknili nižje v zavetrje. Ker se je meni mudilo na Ruthin tek, sem se odpravil proti parkirišču. Prvi korak in sem zapel z derezo v nove hlače in je naredilo »hrsk«! Pa so strgane! Ampak se bodo dale zašiti. No odhitim proti lovski opazovalnici, kar naravnost dol. Sneg je bil okrog 9:30 že kar malo mehak, zato se je dalo super spuščati. Srečam kar nekaj ljudi, nekateri so imeli 12 zobe dereze, drugi male derezice, spet tretji kar brez. Od opazovalnice je sledil strm spust po zimski poti, kjer je bil sneg ravno prav trd. Po parih minutah pri smučišču. Zavijem pri tabli za pešake desno v gozd. Tukaj je bil sneg zelo mehak in se je kar udiralo, a ker je bilo navzdol, mi je bilo vseeno. Hitro naravnost dol do začetka smučišča, potem še tistih par 100 metrov do avta. Parkirišča na Pokljuki so bili polno zasedeni! Ogromno ljudi, ki so se šli smučati + tek na smučeh. Pridem domov, hitro kosilo in že sem pri Blejskem jezeru, kjer me čakata še zadnja dva kroga teka!

 

Podatki:

    • Razdalja: 11,61 km
    • Čas: 4:39:28 ur
    • Skupni vzpon: 1344 m
    • Skupni spust: 1345 m
    • Najvišja višina: 2285 m
    • Najnižja višina: 1343 m

Relive ‘Morning Feb 24th’

 

Galerija: