Sobota, sončni vzhod na Viševnik, za nedeljo se je vedelo, da se bo nekam šlo. Vremenska napoved je bila sicer slaba, a so se oglasili Miloš, Peter, Radko in Klavdija, da pridejo iz MB-ja v naše konce. Kar je pomenilo samo eno stvar – AKCIJA! Zmenili smo se za Vrtačo po Y grapi. Peter je včeraj zvečer sicer zaradi poškodbe odpovedal vzpon. Štajerci so se odločili, da pridejo do Ljubelja šele okrog 6h zjutraj, kar je bilo zame že malo pozno, saj sem navajen hoditi sredi noči. Zato mi je prišlo na um, da bi šel na sončni vzhod na Begunjščico (če bi seveda bil vreme), hitro kontaktiram Aljaža. Mudel je itak vedno za! Sicer je kolega Jan imel v soboto rojstni dan, tako da sem bolj na hitro popraznoval in se odpravil spat, saj je bilo v nedeljo potrebno ob 3h že vstat. Aljaž me prosi, če mu ob dveh sporočim kakšno je vreme, da se ne vozi za brez veze tako zgodaj. Ob dveh je bilo top vreme! Tako se ob štirih dobiva na Ljubelju, hitro spakirava in gasa gor.

 

Spodnji del poti do koče na Zelenice je brez snega, servisna pot je bila okrog 4ih pa čisto ledena, zato sva dala kar dereze gor in gasa naprej. Od parkirišča do koče lep tempo, 41 min. Tam vidiva, da ne bova sama, saj je Aleksander s kolegom že začel z štartom v centralno grapo. A ju hitro ujameva, spregovorimo par besed. Še par metrov in čas je za čelado in cepine, saj v grapi rado letijo kamni. Tam pogledam na uro, še uro in petnajst do vzhoda! PREHITRA SVA! Ampak lepo nadaljujeva naprej, veter se začne krepiti in kar naenkrat se začne pojavljati megla. Oh, pa ja ne bo spet slabo vreme? Ma nič, greva naprej. Razmere v centralni grapi so bile dobre! Sneg malo pomrznjen, tako da se je dalo lepo napredovati in pa še vedno ga je dosti. Na vrhu sva bila že 5:45, kar je pomenilo pol ure čakanja do vzhoda. Gor sta bila tudi Tine in njegov prijatelj, ki pa sta šla čez Šentanca gor in so bile razmere tudi ok! Preden se je sonce pokazalo, igra megle in vetra. Zato je bilo nebo božansko! Tik pred vzhodom prišlo še par ljudi iz Robleka gor z malimi derezami. Počakamo vzhod, pofotkamo in potem gasa dol kar po centralni spet, saj smo se zmenili s »Štajersko navezo«, da se dobimo pri koči na Zelenici. Sneg dol je bil še vedno OK, čeprav je bil vsako minuto bolj mehak. Hitro se spustiva do koče, kjer se malo usedeva in pokličem Miloša, kje so?

 

No čez pet minut se srečamo pri koči, se pozdravimo in začnemo skupaj proti Vrtači. Danes je bila spet na sporedu Y grapa, ki sem jo »ubral« že dva tedna nazaj s Francijem. Dereze smo imeli še kar gor, a smo hitro naleteli na kamenje (par sto metrov od »velike skale«), a si jih nismo dajali dol, ampak lepo počasi čez. Naprej po poti snega minimum, pridemo do razcepa za Ruševje, kjer zavijemo desno in že kmalu spet zmanjka snega! Ko pridemo na vrh, zavijemo levo (tukaj pa je spet sneg!) in ob Vrtači. Sicer je tukaj snega veliko manj kot dva tedna nazaj, a lepo napredujemo. Z Milošem ugotavljava kje moramo iti in se začnemo kar hitro vzpenjati ob Vrtači. Tukaj sem ga pa biksnil! Zagledam levo grapo, vidim stopinje in začnem hoditi kar gor. Z Milošem se strinjava, da je to Y, zato smo lepo nadaljevali. Snega dosti, dovolj trd, čeprav je bila grapa v soncu. Teren se vedno bolj začne postavljati in jaz vedno bolj tuhtam ali smo zgrešili Y grapo. Lepo napredujemo gor, še vedno se držim levo in kar naenkrat zagledam skoraj navpično gor grapo z malo snega. Še prej pa en majhen skok, ki je bil seveda brez snega, a z malo ledu. Cepin primem malo bolj spodaj, zamahnem in ga zabijem v tisti led… Zgleda stabilno… Malo pogledam dol, kje so ostali in hitro nadaljujem. En, dva, tri in že je skok mimo. Naprej je bilo spet dovolj snega, a naklon je bil brutalen! Sneg tukaj je bil že kar malo mehak, zato previdnost ni bila odveč. Čez nekaj minut še en skok, ta je bil malo daljši, brez snega. Cepina lepo pospravim in gremo plezat. Skala je bila kar krušljiva, zato je potrebno paziti kaj primeš. Na vrhu skoka pa spet sneg! Ostalo nam je samo še malo grebenčkanja. Sicer vse skupaj zgleda malo krušljivo, a je bilo lepo zalito s snegom, zato ni bilo težav. Čez par minut zagledam vrh Vrtače! In seveda zagledam še desno Y pot, ki pride tik pod vrh. »No kot kaže smo res zgrešili pot!«, sem se zasmejal sam pri sebi. Za nama z Aljažem pridejo še ostali. Na vrhu je pihalo, sunki vetra 40 kmh +, vmes tudi malo megle, ki pa se je na par minut izmenjevala s soncem. Gor se nismo dolgo zadrževali in smo se odločili sestopiti po južni poti. Z Aljažem sva imela namen še na Palec skočit, a je itak tako pihalo + bila je megla, da sva se odločila tudi sestopiti. Južna stran Vrtače zelo moker sneg, ampak dobra stran je bila ta, da smo lahko hitro šli naravnost dol. Vmes smo se tudi malo posankali in povadili ustavljanje s cepinom. Južna pot je cela v snegu, zato smo dereze dali dol šele, ko smo prišli nazaj na »letno pot«. Od tam hitro koče na eno pijačo in potem nazaj dol proti avtu. Od koče do avta je bila pot kar južna, na nekaterih deli pa malo pomrznjeno.

 

Odlična tura, kljub temu, da sem (Miloševe besede): »Eno ulico prehitro zavil!« =) Tako da tura ostaja v odličnem spominu, snega še nekaj časa ne bo zmanjkalo, se pa vidi da ga na nekaterih mestih hitro pobira. 

 

Nekaj slik je prispeval tudi Radko! 🙂 

 

Podatki:

    • Razdalja: 13,43 km
    • Čas: 5:20:35 ur
    • Skupni vzpon: 1699 m
    • Skupni spust: 1699 m
    • Najvišja višina: 2180 m
    • Najnižja višina: 1015 m

Relive ‘Morning Mar 17th’


 

Galerija: