Včeraj sem bil na Triglavu, letošnji peti. Sicer smo šli na sončni vzhod, a je bilo kar malo oblačno in se tako nič ni videlo. Ko smo prišli do Kredarice, me kliče Franci, če gremo Jalovec v nedeljo. Malo me je bilo strah, da bom preveč utrujen, a za kralja slovenskih gora se pač vzame čas. Plan je bil sončni vzhod, zato smo se zmenili s Francijem, Sonjo, Brigito in Heleno, da se dobimo v soboto ob 23:50 in tako ga probamo osvojiti še pred vzhodom.

Pot v Tamar je itak zaprta, zato se pot hoje podaljša za malo več kot tri km. V teh treh kilometrih se povzpneš za malo več kot 140 metrov, zato je bolj kot ne lep sprehod do koče. V 45 min prišli do koče, luna nam je sijala celo pot, zato sploh nismo potrebovali lučk (nato se je skrila za Mojstrovko). Ena hitra pavza in že gasa v gozd proti Ozebniku. Joj koliko mrčesa v gozdu! Lučko dam na minimum, saj če ne se vse zaletava vame. Pridemo ven iz gozda in nadaljujemo po označeni poti. Spet je v igri zvočnik, saj je bil tempo kar lep in nam je lepo krajšal čas in dajal motivacijo. Na 1600 metrih pa se začne veselica. Kot kaže je bil nekaj časa nazaj en ogromen plaz (v dolžini več kot 100 metrov), ki je s sabo prinesel velike količine peska in pa snega. Nekako premagamo ves ta mix materiala in na 1700 metrih izstopimo s snega nazaj na melišče. A ni dolgo trajalo, saj je 30 metrov višje spet sneg, s to razliko, da ga sedaj ne bo zmanjkalo. Spet hitra pavza, ugasnem zvočnik, da ne bomo povzročal kakšnega dodatnega padanja kamnov, nataknemo dereze, cepin v roke pa čelado na glavo in proti Jalovškemu ozebniku. Na 1950 metrih pa vstop v ozebnik. Snega je bilo kar nekaj, večinoma je bil malo mehkejši (kakšen cm mehkega, ostalo trdo), na nekaterih mestih pa čisto trd. Kamenja, ki je padal prejšnje dni pa je bilo ogromno! Hitro napredujem in se odcepim od ostalih. Danes sem imel malo mehkejše čevlje, zato je bila navpična hoja malo otežena in tako sem na nekaterih mestih kar po vseh štirih – ziher je ziher! Pogledujem proti izstopu z ozebnika… Kako se vleče! Na srečo je bila tema in tako se ni točno videlo kako dolga je še pot. Poizkusim hodit čimbolj ob steni, če slučajno kakšen kamen pade… Saj je bil po sredini ozebnika cel kamnolom! Malo na levo stran in malo na desno, odvisno kje sem čutil mehkejši sneg. Na okrog 2260 metrov pa zmanjka snega! Samo melišče! A na srečo samo par metrov. Se ustavim, premislim kako bom zlezel tukaj čez, brez da bi sprožil večje količine kamenja. Se odločim za levo skalo in tako prečim na drugo stran, zlezem čez in za zadnjih 30 metrov ozebnika spet čisto trd sneg! Ampak je vsaj sneg! Zadnjih 80 metrov višincev se teren postavi kar pokonci! Približno 60° naklon, kar ponoči niti ne občutiš nekako preveč. En, dva, tri in že izstopim iz ozebnika. Prva majhna zmaga! Vreme v ozebniku je bil super, sicer mi je bilo kar malo vroče, ampak vsaj pihalo ni pretirano. Na 2300 metrih počakam ostalo kompanijo. Nekaj popijemo, pojemo na hitro. Ura je 3:40 in spet smo videli »sijočo« luno! Odpravimo se proti Jalovčevi strehi, po letni poti. No zimski kamin je brez snega (samo za info). Od ozebnika se malo dvignemo in zagledamo eno malo večjo fliko snega ob steni. Se spustimo, lepo počasi prečimo tisto večjo fliko in že smo pri steni. Tukaj damo dereze dol, saj ne kaže da je še kaj snega ostalo do grebena. Sledimo markacijam, ki nas pripelje do grebena. Na levo v oddaljenosti Italije zagledamo en oblak iz katerega se bliska. Joj, upam da ne pride to do nas! Ko hodimo po grebenu, ga spremljam. Oblak se ne približuje proti nam.. Še dobro! Opa! Še eno presenečenje! Malo pod vrhom spet ena flika snega! Dereze gor, premagamo tistih par metrov in sledi samo še »sprehod« do kopnega Jalovca (2645m). Kakšen razgled! Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe so se ravno začele barvati. Čisto malo je bil mraz, zato sem iz nahrbtnika vzel plinski kuhalnik in skuhal čaj, da smo se pogreli. Ob 5:10 pride sonce ven! Vaaaaaau! Noro! Kar naenkrat postane zelo toplo. Zvočnik spet iz nahrbtnika in t.i. Disco Jalovec se lahko začne. Veselje ob odličnem sončnem vzhodu je zamenjal ples ob ritmih 90ih. Seveda nismo pretiravali z glasnostjo. Popijemo čaj, naravnamo križ nazaj, spakiramo, naredimo par sefijev (da bodo kavč komentatorji spet lahko imeli kej za povedat 😉 ) in odrinemo proti dolini. Vreme je bilo top!

Tista prva prečka je bila še vedno v senci, zato smo previdno čez njo. Na grebenu mi že kar »fajn« teče, zato jopico dol in spust proti ozebniku. Pridemo ven iz stene, spet tista daljša prečka. To pomeni spet dereze gor. Ravno ko sem montiral dereze, pa ugotovim, da mi manjka ena varovalka pri zategu traku. Kar malo postane vroče kako bom prišel dol. Na srečo jo zagledam zraven nahrbtnika in popravim zadevo! Ta čas so se ostali že spuščali proti ozebniku. Ko zrihtam derezo, čez prečko in spust proti ozebniku. Vstop v ozebnik je bil že obsijan s soncem, zato sneg ni bil več tako trd. Franci, Helena in Brigita so se hitro spuščali, jaz pa sem delal »družbo« Sonji in tako sva šla malo bolj počasi in previdno. Spet je bilo potrebno gledat, da ne sprožiš kakšnega osipa kamenja in lahko rečem, da nam je kar dobro uspevalo! Tisti del brez snega sem spet premagal po isti strani kot pri vzpenjanju, saj sem bil tam najbolj siguren. Podnevi ozebnik zgleda čisto drugačen, bolj »strašljiv«. Malo pred koncem ozebnika srečava tudi pet pohodnikov, ki so se vzpenjali gor proti Jalovcu, par besed in še par sto metrov do izstopa iz ozebnika. Sneg je bil pri spustu občutno mehkejši, zato ni bilo potrebno pretirano zabijati dereze v sneg. Pri začetku plazovine naju počakajo ostali in tako se spustimo do snežne meje, tam dereze dol in po melišču dol. Sonce je bil kar močan, zato je bilo kar vroče! Hitro v gozd in gasa do koče. Tam se ustavimo, spijemo nekaj in sledi še pot do avtov. Pri avtih se zmenimo za hiter skok v jezero Jasno. Se odpeljemo do tja, vsa parkirišča zasedena, zato parkiramo pri potoku Pišnica (kjer se zliva v jezero). Hiter skok v vodo! Ufff je mrzla! Samo 9° stopinj ima! Se posušimo in odpravimo proti domu.

 

Odličen dan! To je bil moj drugi letošnji Jalovec skozi ozebnik, tisti februarja je bil boljši zaradi večje količine snega in pa zimskega kamina. Koliko časa se bo zadrževal še sneg v ozebniku. Glede na to, da je osrednji del v senci, še zelo dolgo. Največji problem je izstop iz ozebnika, saj je obsijan s soncem in počasi bo tam zmanjkalo snega. Si pa ne predstavljam kako bi zlezli ven tam če bi bil samo melišče. Mogoče je to prihranjeno za drugič =) Pa hvala odlični družbi, bilo je top! Aja Kotovo sedlo… Ima še nekaj snega, ne vem pa kakšna je pot po sedlu, v steni. Priložnost za koga drugega, da razišče =) Zimska oprema pa itak še obvezna =)

Galerija:

 

Video sestopa:

2 replies
    • themountainfreak
      themountainfreak says:

      Marsikaj je prepovedano, pa se še vedno dela? Kaj mislš, da glasen pogovor pa ni moteč? Bolj te moti glasba na vrhu, ki ni nobene živali motila… Kakor pa kopanje v vseh možnih jezerih v TNP-ju, bivakiranje kjer se folku sprdne, smetenje, trganje rož itd. Ko obišče poleti Triglav po 300 ljudi na dan… To je pa ok? Najboljše, da smo zaprti v sobi in to je to. Ta folk, ki se najbolj pritožuje čez druge, se ponavadi najslabše obnaša. Pa vsak naj najprej pred svojim pragom pomete. Naslednjič, ko greš v Vrata po tisti makadamski poti in se bo prah uzigoval, pomisli malo na živali, ki so v bližini in to morajo vdihovati… Ali pa v Krmi ista scena… Pa ko boš hodil po hribih, glej da ne boš preveč ropotal s palicami, ker plašiš živali… In še lahko nadaljujem… Nisi čisto nič boljši kot jaz 🙂

      Pa lep pozdrav.

      Odgovori

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja