Škrlatica – 2740 metrov

Plani so zato, da se spreminjajo.. No tako je bilo tudi v mojem primeru. Najprej tekom tedna je bil plan Jalovec, z vmesnim postankom v bivaku na Kotovem sedlu… Ker je to padlo v vodo, smo se z Aljažem in Urhom zmenili za drug plan, sončni vzhod na Škrlatici. Škrlatica je z 2740 metrih druga najvišja gora pri nas. Bil sem že dve leti nazaj, zato sem vedel kakšno trpljenje me čaka.. Namreč pot se mi tako vleče da joj! Na srečo je bil plan vzhod, tako upam, da se vsaj ne bo vleklo!

 

Zmenimo se že, da se dobimo v petek, se odpeljemo v Vrata in tam za kakšno uro pospimo, nato pa štart proti Škrlatici. No že tukaj so se plani spet podrli! Aljažu je med potjo zmanjkalo bencina (le kako mu je to uspelo?), zato je obtičal v Kranju. A mu je Tadeja priskočila na pomoč in nas tako rešila! Urh je prišel že ob sedmih s svojim avtom na Bled. Sva šla na pijačo in potem počasi proti Vratom. Aljaž se nama je pridružil malo čez 22. uro. Nazdravimo in se spravimo »spat« ob 23h! Budilka je bila že ob 23:30, saj je bilo potrebno še nekaj pojesti pred zahtevno turo. Budilka zazvoni… Aaaa! Tudi za minuto nisem zatisnil očesa! Tole bo še zanimivo! Urh in Aljaž nista bila nič boljša… No nekaj pojemo in ob 00:00 štart proti Škrlatici. Na parkirišču v Vratih je bila že kar gneča, saj je nekaj ljudi začelo svoje pohode proti Triglavu.

 

No s parkirišča proti Aljaževem domu, tam zavijemo desno v gozd. Pot se počasi začne vzpenjati, vsak meter se teren postavlja bolj pokonci! Kar hitro napredujemo, vmes dve pavzi, saj nam je bilo kar vroče… Na 1700 metrih pridemo ven iz gozda. Začenja se kratka pot po melišču, zagledamo dve lučki. Vidita onadva nas. Pospešita… Hmm, tekma? Morda sta se ustrašila, da jim bomo zasedli bivak IV? Prtegnemo še mi v tretjo in jih malo pred bivakom ujamemo. Nekako nista vedela kam, zato nas spustita naprej. Mi lepo nadaljujemo proti bivaku, kjer malo pred njim zavijemo desno – Škrlatica 3 ure je oznaka, polomljena leži na tleh… Do bivaka smo porabili uro in pol, kar pomeni, da smo nekako še enkrat hitrejši od označene poti. Ura je šele pol dveh! Čakali bomo gor na vrhu ko norci! Tempo upočasnimo… Od razcepa se lepo vzpnemo, preidemo na travnato pobočje, kjer se za kratek čas spustimo. Tako pridemo na pašnike pod Dolkovo špico in od tam se spustimo do melišča. Sedaj pa zabavni del! Vzpenjanje po melišču! Pot je lepo sledljiva, snežišče je bilo eno malo, pa še to skoraj na ravnem terenu. Gledamo nazaj, lučki zaostajata… To pomeni, da gresta tudi onadva na vzhod! No kar nekaj časa po melišču in kmalu zagledamo steno pod Škrlatico! Skobe, jeklenice…. Yeees! Hitro mimo prvih skob, kratek spust po polički in potem med grapicami do grebena. Pot zelo lepo označena in opremljena s klini, skobami! Malo pod grebenom spet počijemo, saj smo zelo prehitri! Pa še veter začne pihati! Joooj! Si vzamemo par minut in potem sledi še kratko, 20 minutno grebenčkanje. Zagledamo križ. NA VRHU SMO – 2740 metrov! Nobene gneče… Prvi! Ura pa malo čez štiri, kar pomeni, da bomo eno uro čakali na sončni vzhod… A vetra na srečo ni bilo! Hitro nahrbtnik dol, Urh skuha kavo in zagledamo kako se nam po grebenu približujejo 4 lučke. Tako da nas je bilo potem sedem na vrhu. Proti vzhodu je bilo sicer malo oblačno, zato je bil vzhod malo kasneje, saj je sonce potrebovalo dodatnih 20 minut, da je prišlo čez oblake. Vauu! Noro! Kakšni pogledi proti Visokemu, Srednjemu in Spodnjemu Rokavu! Tudi tja me bo enkrat pot zanesla! Sonce začne greti in to pomeni, da je čas za spust. Pofotkamo se in gasa dol. Štartali smo zadnji… Čelado na glavo in gasa!

Za spust si vzamemo malo več časa, saj smo dosti slikali, ker razgledi so res »bolani«! Po kakšni uri pridemo spet nazaj na melišče. Kaj pa sedaj? Gledamo dva tekača, kako se vzpenjata iz te strani na Dolkovo špico. Naš prvotni namen je bil, da se spustimo do bivaka in od tam spet gor na Dolkovo špico… Treba nabirati višince, ni kaj… 😜 Ampak tale pot zgleda bolj mamljiva! Sicer iz naše strani zgleda kakor, da se je ne da preplezati… Ampak kaj je to za nas, tri gamse? Po melišču naravnost dol do krnice Zadnji Dolek. Tam vidimo tudi naše prijateljice, ovce! Ni počitka… Gasa po melišču. Zgornji del melišča je kar zoprn in počasi se vzpenjamo proti Rdeči škrbini. Vmes tudi zmanjka markacij, a je pot lepo sledljiva. Na vrhu škrbine zavijemo levo in po grebenu na vrh Dolkove špice (2591 m)!

Tukaj sledi obvezen počitek, malica. Sonce že lepo pripeka, zato se namažemo. Nato pa gledamo greben naprej od Špice. Zanimivo! Ker smo vedno za izzive, se spravimo pogledati še naprej. Spakiramo in lepo po grebenu naprej proti Spodnji Dolkovi špici. Hmm… Tukaj postane malo zanimivo… Greben je… Ozek… Krušljiv… Začne se lahko plezanje gor in dol… V mislih imam komad »Pa arriba Pa abajo lento« (prevod: gor, dol, počasi). Teren postaja vedno bolj krušljiv… Vmes tri štrleče skale, po katerih je potrebno malo poskakat in sledi spust na majhno sedlce. Od tam par metrov stene… Na levo prepad… Na desno prepad… Nahrbtnik dol… Poprimemo za skalo… Adrenalin seka.. Toj to! »I feel alive!« Leva, desna, leva, desna in že smo nazaj na grebenu. Gremo naprej? Greben se nadaljuje še kar nekaj časa naprej, a mi se odločimo za vrnitev na Dolkovo špico, saj zagledamo, kako se iz strani Razorja približujejo oblaki! Čas je za odhod! Po isti poti nazaj… Šoder… Spet malo plezanja in grebenčkanje do Dolkove. Od tam se spustimo nazaj dol do Rdeče škrbine, sedaj zavijemo levo proti Križu oziroma bivaku IV. Sledi kar dolg spust, večinoma po melišču, ki je za prečenje kar zoprn, ampak za spust naravnost dol odličen! Še dobro, da se nismo držali prvotnega plana in šli po teli poti gor, saj je kar zoprna za vzpon. Po nekaj sto metrih spusta zagledamo pot, ki vodi do bivaka. Joooj! Kakšen ovinek! Pot vodi pod Dovškim Gamsovcem in potem naredi veeeeelik ovinek v desno do bivaka. Se kermu da po tej poti? NEEE! Prtegnemo namesto po poti desno, levo po melišču. Najprej ga lepo prečimo pod steno Dolkove špice. Približno smo vedeli kje moramo iti, da pridemo do bivaka. Sledi še spust naravnost dol po melišču. Čisti užitek! Obidemo ogromno vrtačo po levi in pridemo do manjšega sedla. Od tam se lepo vidi bivak IV. Se spustimo še tukaj kar naravnost dol po travi. Pridemo direktno do bivaka IV na Rušju. Bivak ima deke, a nima jogijev (samo za info). Sledi kratka pavza in še zadnjih 900 metrov spusta do avta. Ufff se je vlekla pot! Saj smo skoraj cel zgornji del poti gledali naravnost dol parkirišče. Po eni uri pa pol spusta od bivaka pa zagledamo Aljažev dom! Končno! Hitro se spakiramo v avto, se odpeljemo proti Kranjski Gori, kjer sledi skok v mrzlo jezero Jasna – kako je pasalo! Nato pa domov in pa spat! Namreč 36 ur brez spanca se mi je kar poznalo! Pa je bil spet en super dan v najboljši družbi! Čeprav pot se je še vedno vlekla!

 

Galerija:

  • Na vrhu!
  • Dan se dela...
  • Sonceee
  • Počasi gre sonce gor
  • Danes ne bo gneče
  • Pogled proti Rokavom
  • Dolina Vrata in Triglav
  • Kako je vesel!
  • Tudi Urh!
  • Zadnji metri pod grebenom
  • Tihožitje
  • Lahko bi malo višje skočil... :P
  • Kakšen razgled!
  • Jaaaaa!
  • Prečenje...
  • Lepo zavarovano
  • Tukaj gor ja...
  • Naravnost gor...
  • ...Oziroma dol
  • Melišče pod Škrlatico
  • Proti Dolkovi špici
  • Kolegiceee
  • Še zadnji ornk vzpon danes
  • Zoprno melišče
  • Proti Rdeči škrbini
  • Pogled proti Škrlatici
  • Aljaž je poravnal križ. Bravo!
  • Dolkova špica in njen razgled!
  • Le kje smo lezli?!
  • Razor (2601 m)
  • Bivak IV na Rušju in Dolkova špica
  • Notranjost bivaka
  • Trdo ležišče
  • Bivak IV
  • Poškodovan smerokaz
  • Kako daleč je še parkirišče!

Pot:

Relive ‘Morning Jul 20th’