Martuljška divjina… Tako mogočna, tako osamljena… Vedno sem s strahospoštovanjem opazoval Oltar (2621 m), Ponci (2602 in 2502), Križ (2545 m), Široko Peč (2497), Špik (2472 m), Kukovo špico (2427 m) in ostali… Letos mi je uspelo osvojiti Dovški križ, lani Kukovo Špico in 2016 Špik. No vedno sem pogledoval proti Poncami in pa Oltarju. No Veliki Oltar se mi je letos izmuznil, zato ga imam v planu naslednje leto. Ponci pa… No mogoče letos, če ne pa tudi drugo leto… Sredi tedna pa mi Franci pošlje SMS: »Velika Martuljška Ponca, nedelja?« No petek in sobota je rezervirana za bivak in Skuto, zato nedelja »pade« Ponca.

 

Dobiva se v nedeljo ob 5:20 na bencinski črpalki na Jesenicah. Se spakirava v moj avto in šibava proti Vršiču. Bova parkirala pri Pišnici in nadaljevala peš proti koči v Krnici. Na parkirišču ni bilo nobenega avtomobila… Danes ne bo gneče, vsaj ob tej uri ne. Ob 5:45 pa štart… Kar hitro začneva s hojo skozi dolino Krnice… En, dva, tri in že zagledava kočo v Krnici (1113 m). Pred vhodom leži prelep in prijazen Malamutek (no ni bil ravno majhen!😋) . Ravno pride ven tudi oskrbnica, zato jo Franci prosi, če lahko pusti eno vrečko kar tukaj. Vrečko položi gor na okensko polico… Kuža začne tam okrog skakati. Le zakaj? Ja Franci je pustil notri sendvič! Joooj! 12 ur ga bo bogi pes moral vohat 😋 No s koče nadaljujeva po označeni poti proti Špiku, nakar čez kakšnih 30 minut prideva do napisa na skali: Špik (puščica levo), naprej pa je dooooolg hudournik. No tam midva nadaljujeva kar naravnost in se prebijava čez ogromne balvane… Res veliko materiala! No nadaljujeva naprej po grapi, nakar se pot razcepi na dva, midva zavijeva v desno in tako prideva pod steno Škrlatice. Pot sicer ni bila vidna, opazila samo manjše število možicov. Čez nekaj časa zagledava potko na desni, zato se povzpneva do tja. Tam srečava tudi skupino treh iz PD Vitanje, malo podebatiramo in skupaj nadaljujemo. Po potki gor pridemo do razcepa, tam je ena stara markacija – puščica v desno. Mi pa zavijemo levo, saj je en izmed tiste skupine rekel, da je to bližnjica… No pa probajmo! Nato se strmo vzpenjamo skozi borovce… Že čisto od smole pridemo ven na približno 1800 metrih, nakar se nam odpre Velika Dnina… Vau! Nadaljujemo proti bivaku I., nakar je prišlo do manjšega nesporazuma. Midva sva želela iti na Veliko Martuljško Ponco skozi »Rdečo škrbino«. Franci je rekel, da je potrebno iti v levi krak Dnine… No druga skupina je šla pa naprej do bivaka in potem od tam nadaljevali naprej do VMP. Zagrizeva midva v tist šoder. Ja faaak! To ne gre nikamor! Gledajo naju gamsi in so se nama verjetno smejali… No nama ni bilo smešno… Drživa se desno v zelo široki grapi, saj jo je hudournik čisto uničil (leva stran je zrita v 3 p****). Nakar tudi na desni malo zmanjka melišča in nama ostaja samo še fin (drseč) pesek. Malo se pogledava ali naj nadaljujeva ali ne… Rečem Franciju, da greva tukaj še malo višje pogledati, potem pa bo kar bo… No midva se spustiva po tistem pesku (nazaj grede gor bo težko!), prideva ven s tega peska, se začne skalnat teren… Ampak samo na kratko… Saj pride spet ta šoder! Previdno plezava na miksu šodra in balvanov. Vmes postaviva kakšen možic, da se nazaj grede ne bova izgubila, saj nobenega sploh videla nisva v grapi. Tale šoder je res smotan! Vsak korak je bilo potrebno še dodatno za popazit, saj bi zdrs pomenil ekspres v dolino. Po nekaj časa zagledava steno in tam napeljano vrv. Uuuu! Franci proba, če je vrv res dobro pritrjena. Drži? Drži! No sedaj naj pa zdrži oba! Najprej se povzpne Franci in ko premaga teh par deset metrov, začnem še jaz. Vrv se kar konkretno raztegne… Ma drži! Splezam tisto in me pričaka še več šodra! No tukaj je bila zemlja/pesek rdečkasta, zato sva predvidevala, da sva v »Rdeči škrbini«. Sledi še nekaj metrov po zoprnem šodru, opiram se kar v steno, saj drugače mi je drselo… Prideva na sedlo… Na levi strani je Mala Martuljška Ponca (2502 m), na desni pa Velika Martuljška Ponca (2602 m). Greva desno… “Ammm??? Franci, kam? Tole je čisto navpična stena…” Zagledava en štant 50 metrov višje… Malo se čudiva kako do njega… Ni nama bilo jasno… Nekje sva brala, da so se ljudje spuščali brez vrvi dol z VMP… Midva pa še gor ne vem kako bova prišla brez štrika. Ma nič! Greva na Malo Martuljško! Bo druga že počaka… Tako, da na sedlu zavijeva levo… Sledi nekaj deset metrov čistega plezanja, brez kakršnih koli težav. Po tistih nekaj metrih pa strmina popusti. No kakšnih par minut še slediva možicom in prideva do Male Martuljške Ponce (2502 m)! Bravooo! Roka!

Slika 1: Mala Martuljška Ponca (2502 m)

 

Na vrhu je res malo prostora, pa še pihalo je… Zato se skrijeva za eno skalo malo pod vrhom. Tam nekaj pojeva, poslikava in gasa dol. No spust je bil zame lažji od vzpona. Tisti kamin lepo previdno preplezava in že sva na sedlu. Tukaj se začne zabava! Kako drsi ta šoder! Po vseh štirih se začnem spuščati ob steni VMP in kmalu prideva do tiste napeljane vrvi. Rokavice gor (da mi ne bo vžgalo rok od spusta po vrvi) in Franci se prvi spusti. Potem še jaz primem tisto vrv… Nekako mi ni bil dober občutek… Cel čas sem plezal brez rokavic, sedaj pa kar naenkrat rokavice… Zato se prve metre malo počasneje spustim… Potem dobim filing in gasa (varno) dol! Sledi spet spust ob možicih (ki sva jih postavila prej) in prideva do tistega peska, kjer sva lezla dol. No tukaj greva gor, saj sva ob steni na vrhu kupa pustila palice… Sledi še po grapi spust pod bivak. Kaj pa če bi šla še do bivaka? Zavijeva levo, spet po melišču gor in hitro prideva do zajl, se povzpneva in že sva pri bivaku I na Veliki Dnini. Je majhen bivak, za 3 ljudi. Tukaj spet nekaj pomalicava. Ravno pride sonce nad Škrlatico. Kako toplo! Kliče Brigita Francija, kje sva. Franci reče, da sva bila v »rdeči škrbini« in od tam na Malo Ponco. Brigita: “Kakšna rdeča škrbina pa Mala Ponca? Mudela, vidva nista videla te škrbine… “Franci odgovori: »Čej bla pa rdeča!« Ahh… No sva falila, zato nama je bilo pa čudno kako bi lahko prišla na Veliko s te smeri…

 

Franci me vpraša: «Gašper, greva pogledat vsaj do rdeče škrbine potem? Da vidiva kje bova šla naslednjič?« Sicer malo nejevoljen, ker se mi res ni dalo rinit v tisto melišče, se strinjam. No z bivaka se spustiva do melišča in potem nadaljujeva gor. Obideva tudi eno manjšo snežišče (ledeno), nakar zagledava levo možica v steni. Aaa… To bo ta Rdeča škrbina… Ampak tista pod Malo Ponco zgleda bolj rdeča! Spet se pogledava… Ja nič! Greva gor ane! Če sem ves tale del po melišču prehodil, bom pa še teh 300 m višine preplezal. Palice tokrat pospraviva v nahrbtnik (da jih kasneje ne bova iskala) in nadaljujeva. Teren je spet šodrast, plezanje I-II. Končno splezava to škrbino, se teren odpre! Zavijeva desno in počasi spet zagledava pred sabo kamin. Ravno se spušča tista skupina treh. Malo poklepetamo, povprašava za kakšen nasvet in gasa gor. No tukaj se začne pa zares. Lepo vstop v kamin, opazujeva zabite kline (saj jih bova potrebovala za spust). Tukaj je težavnost II-III. Lepo počasi premagujeva višino, pulz malo naraste… Ampak to je samo dobra stvar! Malo čudno primem skalo… Se urežem… Fak! Auč! Obrišem tisto kri in nadaljujem. No prideva na vrh kamina, sledi še hoja tistih par metrov višine do vrha Velike Martuljške Ponce (2602 m)! Bravooo! Toj to! Malo se poslikava, vpiševa v zvezek. Najin vpis je bil pod zaporedno številko 88 od 2.7.2017… Pretiranega obiska ta gora nima.

 

Slika 2: Velika M. Ponca (2602 m)

No sledi spust… Spustiva se ob možicih, prideva do tistega kamina. Ali greva brez vrvi? Ma ne… Ne bova izzivala usode… Franci vzame ven 30m vrvi… Skozi prvi klin… Se spusti… No nato sledim še jaz… To ponoviva še 2x… Brez težav prideva do konca kamina… Tole bi šlo tudi brez vrvi, a zaradi boljšega občutka sva jo kar uporabila… Pa nama tudi malo ni žal. No skratka… Gledava ali bi šla po isti poti nazaj (skozi škrbino) ali ga ucvreva po melišču desno (ki je bilo tudi malo »zrito«). No melišče je zmagalo. Tistih 100 metrov višine premagava v zelo kratkem času, nato se malo ustaviva in poiščeva po kateri grapi se bova še spustila do melišča. Nekaj lažjega plezanja in pot naju pripelje malo pod snežno fliko. Evo pa sva na melišču! Bravo! Se ne bova ustavljala pri bivaku, ampak gasa v dolino. Ravno v tistem času nama zmanjka vode! Uff! Bo treba pohiteti! Sledi hiter spust po melišču do borovcev, nato do hudournika. Hudournik nama je vzel kar ogromno časa, saj sva bila že malo zmatrana. Na 1400 metrih se konča hudournik in spet prideva do markirane poti. Sledi še tek do koče v Krnici. Oskrbnik ravno zaklepa kočo, ko pritečeva mimo. No malamut naju že prej pozdravi, sendvič je še vedno tam! Priden! Hitro si naročiva eno pijačo, saj sva bila kar žejna (sem popil 4l vode v celem dnevu). Nato pa spet tek do avta, ura je že 18h. Od tam pa hitro v Mojstrano, kjer naju čakajo Mojca, Gorazd, Sonja in Brane. Malo poklepetamo in že se mi je mudilo domov. Skratka hvala Franciju za odličen dan!

 

Opomba: Pot je bila kar razrita, možicov ni bilo veliko. Prispevek ni namenjen kot vodič za vzpon na Malo in Veliko Martuljško Ponco, ampak le za splošno informacijo. Pot je zelo zahtevna, orientacija je ob slabšem vremenu zelo otežena. Zato varno v gore!

 

Galerija:

 

Pot:

Relive ‘Morning Oct 27th’