Zjutraj je bilo potrebno iti na sončni vzhod na Viševnik. Sonca takoj zjutraj sicer ni bilo, smo morali počakati kakšne pol ure, da je prišlo čez plast oblakov. Od takrat naprej pa je bil dan veličasten! Napoved za popoldne je bila še boljša, zato se že med spustom slišiva z Nejcem. Plan je bil zahod na Begunjščico. Kolega Armin je bil zjutraj gor, zato vem da je zgaženo (hvala!😉). Zmenila sva se, da bo štart že ob 13:30 (zahod okrog 16:30), saj sem že malo čutil noge (tudi od sobotnega gaženja na Stol) in to pomeni, da se nama nikamor ni mudilo. Ob 13:30 ga poberem v Begunjah, se zapeljeva do gostišča v Dragi. Tam nešteto avtomobilov, tako da sem komaj nekam parkiral avto. Pred štartom zategnem en energijski gel, da bom lažje začel. Megla je bila kar visoka, zato me je bilo malo strah, da bo Begunjščica v megli… Ampak ni panike… Glavno, da se nekam gre 😉

 

Po kakšnih 500 m hoje ugotovim, da mi manjka telefon. Le kje je? Mi je padel ven? Ravno nimam namena kupovati novega, zato odložim nahrbtnik in odtečem do avta, Nejc pa me počaka pri nahrbtniku. No pri avtu ugotovim, da mi je telefon res padel… Ampak na srečo samo iz nahrbtnika v prtljažnik. Poberem in odtečem še gor do Nejca. Sedaj pa dosti heca in gasa gor. Lep pogovorni tempo, srečujeva pohodnike, ki se vračajo (tudi Irena je pritekla ko sneta skira mimo naju  😂). Snega od nikoder, je pa veliko luž od prejšnjega dežja. No pot do Robleka nama je vzela uro in dvajset minut. Tam se ustaviva za trenutek, saj se vpisujem v knjigo pohodov Prijateljev Begunjščice, ki traja od 1.11. do maja naslednjega leta. Evo pa še en gel… Za varno pot do gor 😂😋 No tukaj se začne pa že sneg… Sicer ne veliko… Oskrbnika že zaključujeta z delom v koči (koča  pozimi odprta samo za vikende), midva pa nadaljujeva proti vrhu. Malo nad Roblekom srečava še zadnja pohodnika, ki sta se vračala… Nama povesta, da je gor mešanica megle in sonca… Super! Nadaljujeva še vedno v megli, nakar se na 1960 metrih dvigneva nad meglo. VELIČASTNO! Napoved je bila nad 2000 metri lepa, zato sva bila malo v skrbeh, da ne bo megla ravno na vrhu. Skratka, malo pod vrhom me začne zmanjkovati… Baterije so prazne… Postanem lačen… A misel na domače muffine v nahrbtniku me poženejo naprej! En, dva, tri in že sva na vrhu! Oba vesela ko radia! Nejc si je obljubil, da je letos zadnjič šel na Begunjščico septembra, zato je bil še tako bolj presrečen, da sem ga prepričal v nasprotno! Na vrhu pravljica! Oblačnost se je res zadrževala okrog 2000 m, nekajkrat celo Begunjščico prekrila… A samo za par sekund…

Slika 1: Celo Begunjščico zase 😎

Do zahoda je bilo še 30 min, midva pa sama na vrhu! Pojeva tiste muffine.. Uf kako sedejo! Ne moreva se načuditi tej lepoti… Kakšen “šov” lahko narava pripravi! Tukaj se lahko samo usedeš in občuduješ. Triglav pred nama, Grossglockner tam v daljavi se dviga nad vsemi… Pogled je res segal daleč! Malo naju je sicer zeblo, ampak za tak razgled se splača potrpeti! Počakava na zahod… Vau! So redki zahodi, ki so tako čudoviti. Vsak, ki je bil včeraj v dolini, mu je lahko žal. No sonce se hitro skrije in to je znak, da se midva čimprej pobereva dol. Natakneva si dereze, saj je bil zadnji del tako zgažen, da je že drselo… No tisti del hitro premagava, naprej pot pa je itak potem manjši naklon, zato dereze dol in lepo počasi proti Robleku. Vmes se ustaviva za kratek čas, saj je bilo nebo čudovito obarvan! Pa tudi luna se je lepo videla. Na okrog 1800 metrih je sneg samo še ob potki, pot pa je bila do avta kopna. Pri Robleku se ustaviva, kratka pavza… Nato pa hitrejši tempo do avta. Okrog eno uro nama je vzelo za spust. Prideva do avta, nikjer več nikogar. Se zbaševa notri in gasa proti domu.

Tako je bil zelo lep vikend končan. Begunjščica je bilo prehojena, tudi z Zelenice. Sedaj pa spet čakanje na lepše vreme in potem kam še višje 😉 Pa hvala Nejcu za družbo, sigurno mu ni bilo težko še enkrat it na Begunjščico (11ič letos).

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Afternoon Nov 10th’