Po včerajšnji Turski gori je bilo potrebno danes, na mednarodni dan gora, nujno nekam iti! Na srečo me je prijazni sodelavec danes zamenjal pri eni nalogi, tako da sem bil lahko še drugi dan v tem tednu frej! Hitro se zmenil z Rokom (da se oddolži, ker ni mogel z mano na Tursko) za današnjo turo! Seveda spet sončni vzhod! Joooj… Nič spanja spet! Rok je rabil testirat svojo novo mašino od fotoaparata, zato sva štartala bolj zgodaj… Veliko prezgodaj…

Včeraj sem okrog 18 prišel domov, se razpakiral… Spakiral v drug nahrbtnik še drugo robo in ob 21h gasa spat! Od Turske sem bil tako zmatran, da sploh zaspati nisem mogel… Kdaj sem zaspal, ne vem… Vem pa, da je budilka zvonila ob 0130! Čist zblojen komaj vstanem. Kaj mi je tega treba? No, čeprav sem bil zmatran, te misli nisem uporabil! Veselil sem se! Med tednom je najslajše it v hribe! 😋 Včeraj me je veter prepihal, danes je napoved boljša! Ob 2h zjutraj me Rok pobere na Bledu in gasa proti Pokljuki. Pri parkirišču polno snežnih topov – umetno zasnežujejo za prvenstvo v Biatlonu. Zato sva parkirala kar na parkirišču pred vojašnico. Sem mislil, da bi se peljala še naprej mimo smučišča in parkirala tam, ampak Rok ni bil za to. Pa greva pač peš do parkirišča “konec ceste na Pokljuki”. Tiste 3 km kar hitro premagava in že se od parkirišča vzpenjava proti planini. Snega na tem delu še ni, se pa začne pri planini. Tisto ravnino kar hitro premagava in že greva proti Jezercom. Ko se začneva vzpenjati, se tudi začne malo udirati, a sploh ni take panike – je pa gaz narejena. Po kakšni uri pa pol hoje (od vojašnice) prideva na Jezerca. Luna nama je lepo osvetlila Viševnik in Mali Draški vrh. Kratka pavza in nadaljujeva naprej. Tukaj se začne malo bolj pogrezati, saj je dosti napihanega snega. Med potjo premišljujeva ali se povzpneva po zimski poti ali probava po letni. V temi je nekako boljše kazalo za letno pot, saj je izgledalo kot da je trdna podlaga. Zato zavijeva proti Studorskemu prevalu (1892 m). Tukaj pospraviva palice in vzameva cepin + dereze. Na prevalu je tudi pihalo, zato sva nase navlekla še eno dodatno oblačilo.

S prevala gasa gor. Pot poznam, saj sem bil že velikokrat gor. Pot se začne vzpenjati in z vsakim korakom postaja bolj trdna podlaga. Čisti užitek je bilo gristi v tisto klančino. Tistih 100 metrov strmega klanca premagava kot za šalo. Nato se pot malo položi in do vrha naju čaka samo še čudovito grebenčkanje. Pogled na levo proti Toscu, zraven pa vidiva luno kako zahaja za Triglav. Potrebno bo malo pohiteti, če jo želiva slikati. Po grebenu več ali manj trd sneg, kar je omogočalo hitro premikanje. Vsak korak bližje vrhu je manj pihalo! Kar je bila kar vzpodbudna novica… Sploh glede na to, koliko časa bova čakala na vrhu za vzhod – ura je bila šele 5! Po grebenu sledi še zadnji vzpon pred vrhov, ki ga tudi premagava hitro. Midva na vrhu Velikega Draškega vrha (2243 m), a ura šele 0530. Čaki malo?! Pol šestih?! Me zajebavaš? Vzhod je ob 0730! Dve URI! DVE! Na vrhu je pritisnil mraz, bilo je – 8°C. Pa malo pihljal veter, a ni take krize.. Bolj je bil problem mraz. Hitro me začne zebsti, zato vzamem grelce za roke! Pašeeee! A kaj, ko me čez par minut začne zebst še v noge… Ahh… Rok postavi stojalo in začne fotografirati luno, jaz pa opazujem lučke proti Viševniku in proti Kredarici. Hitro se spomnim na Markota, ki je rekel, da gre na Triglav. Sporočilo kje je? S Sabino sta že v koči na Kredarici. Uu pridna! Vsaj nekoga ne zebe! Baje pa ful piha na Kredarici… No pri nama je občutno manj, vsaj nekaj! Prstov na nogi ne čutim več, zato se ko majmun sprehajam gor in dol po Draškem… Vmes se pa smejim Roku k ga v roke zebe od nastavljanja nastavitev na fotoaparatu in maha naokrog, da bi jih ogrel. Pogledam na uro… Ura sedem! Jaooo… Še pol ure! Ampak vsaj daniti se začne lepo! Barve se počasi začnejo kazati… Vauuu! Hitro si nalijem čaj, da se malo ogrejem. No Rok že kriči kje je sonce… Tudi jaz ga komaj že čakam… Pa le pride ven, ob 0729! Čisti pornič! Boljše ne moreš začeti srede kot je tole! Vauuu!

Foto 1: Šaaajba! (Foto: Rok Eržen)

No pa tudi ogreje se malo! Od veselja skačeva na vrhu, saj naju bo kmalu sonce ogrelo. Par fotk in počasi je čas za spust v dolino.

Foto 2: Danes je mednarodni dan gora, midva sva ga izkoristila! (foto: Rok Eržen)

Dol se ne bova spustila po isti poti vzpona, ampak pritegneva kar zimsko, proti Malemu Draškemu in potem zaviješ desno pod Studorskega in proti Jezercem. Pod vrhom miks trdega in napihanega snega, nižje pa je bolj mehak sneg (ga je tudi sonce že malo odjužil) in tako so bile super razmere za turno smučanje (srečala kar nekaj smučarjev, ki so hiteli navzgor). Kmalu se sonce skrije za Ablanco in postane kar malo hladno, a se pri Jezercih spet pokaže! Pri klopci se ustaviva, dol dereze malo posončava. Hočem popiti malo vode z bidona – pol flaše je zamrznilo – lepe temperature so bile na vrhu! Temperatura tukaj  spodaj pa kaže -2°C, a je boljši filing kot na vrhu, saj ne piha več.

No sledi še spust do Konjščice, ki se tudi že sonči. Kar hitro prideva mimo hišič na planine in gasa proti avtu. Sledi še tist dolgočasn del poti do vojašnica, ki nama ga popestrijo biatlonke in tekačice na smučeh! So imel trening na tistem umetnem snegu… Uff… Tole pa je kaj za vidit! 🙈 Ko prinori izza ovinka ko formula… Bravo res! Ker je bil lep sonček in tudi kar toplo (2°C), se razpakirava, dava v avto stvari in greva na pijačo v Hotel Center Pokljuka. Tam se napaseva sonca in topline še vse za nazaj, ko sva zmrzovala na vrhu pred vzhodom.

 

Spet en odličen dan! Razmere zakon! Gaz narejen! Turaši tudi uživajo!

 

Galerija:

 

Pot:

Pozabil sem povedati zadnjič, da je bil nedeljski Grintovec samo izlet, da sem si ogledal teren na Skuto, ki naju je čakala tekom tedna. V ponedeljek ni bilo pretiranih padavin, torek in sreda pa sta bila napovedana lepa, zato sem rekel za dopust. In ga tudi dobil odobrenega (hvala šefica!). To super novico je malo pokvarilo sporočilo Roka, ki je napisal, da ne more imeti dopusta zaradi neodložljivih obveznosti. Ma ne no! Priznam, malce sem bil slabe volje… Napišem še Markotu, Franciju… Vsi delajo… Kaj sedaj? Sicer letos sem pozimi že bil sam, ampak ne naslednji dan po sneženju – nisem vedel kaj pričakovati. Naredil sem več variant plana za naslednja dva dneva. Vsem je bil skupen en cilj – bivak pod Skuto! Tudi, če samo do bivaka pridem… Bom pač tukaj dva dni… Mi bo pasalo si malo spucat glavo! Včasih paše tudi malo samote! Zvečer začnem pakirati… Ugotovim, da je spalka ostala na šihtu! Imam še eno spalko za -20°C, ampak zasede preveč prostora! Zato sem malo improviziral. Zvedel sem, da sta dve deki gor, no eno sem pa še jaz vzel (oziroma je bolj spalka za v vročino)… Bo kar bo! No pa tudi en kup grelcev… Zeblo me ne bo!

 

Torek zjutraj budilka ob 0400. Zjutraj si ga vzamem na izi… Pogledam še enkrat, če imam vse spakirano… Nahrbtnik je težak… Pol preveč stvari s sabo… Tehtnica pokaže 18 kg… Nimam pojma kje so … Ampak… Če ni problem nosit, potem pač vzameš! Tako ali tako se mi nikamor ne mudi… Lepo počasi… No okrog 0530 odrinem proti Kamniški, saj sem želel okrog pol sedmih že štartati, da mi tisti kopni del uspe še ponoči prehodit. Zjutraj začuda ni bilo toliko avtomobilov kot v nedeljo – žurka se je končala! 😛 No avtomobila ni bilo nobenega! Lepo parkiram… In gasa začnem hodit. Že pri parkirišču je ful pihalo, zato sem dal vetrovko gor. No po petih minutah mi je bilo že tako vroče, da sem se slačil. Pičim naprej… Piha še vedno… Ampak ni take sile.. Bolj se vidi višje kako sneg leti. Pot je spodaj kopna, zato napredujem zelo hitro. Malo je pokrita z listjem, zato je potrebna večja pazljivost. Na okrog 1300 metrov se začne sneg – včerajšnji! Ampak ni pretirane sile. Na okrog 1400 m postane pot malo bolj ledena, zato dam tamale derezice gor – danes jih celo imam! Snega je še vedno minimum. Preskočim tist skalnat del in potem se začne akcija! Na 1700m pa snega – ogromno! Napihanega! Zamenjam dereze, sedaj dam velike gor. Poti se ne vidi, saj je kar lepo prekrita s snegom… A jo itak poznam na pamet… Pridem do zadnje velike klančine, ki se začne pri 1850 metrih. Tukaj zamenjam palice za cepina, saj je vleklo v dolino ko pri norcih! Ene parkrat sem se mogel na kolena vržt, da me ne ni odpihnilo. Od tukaj naprej je napihanega snega res ogromno… Udira se mi skoraj do kolen… Grizem! Pulz narašča… Noge pečejo.. Gašper grize! Na 1900 metrih malo prečim do zadnjega vzpona pred bivakom. Ponavadi se izbere desni izstop… Jaz pa sem levega, saj je bil lev spihan… Desni pa napihan. Zabijem cepina, par korakov in že sem na vrhu klanca! Bivak že vidim! Ampak sem malo previsoko (če bi izbral desnega, bi prišel direktno na letno pot), zato sem se spustil za par metrov in prišel na stopinje! Ampak to so še stare, saj so bile pomrznjene… Veter je cel čas bril… Nosil ves sneg v Žmavcarje. Bivak pod Skuto- 2070 metrov je na dlani!

Foto 1: Ni bilo nekega razgleda!

Sploh ni mrzel! Sicer vrata so že kar boga… Vsakič ko pridem, kakšna lajštica (lesa) manjka… Škoda! Popikan od derez je pa tudi! Hitro dereze dol, stopim notri. Spodnja vrata se niso odprla, ker je bil sneg zametan… Pa sem malo višji korak naredil. Pri bivaku pod Skuto je bilo oblačno! Kje je sedaj tisto sonce, ki so ga obljubljali! Skuham si nekaj za pojest – špageti bolognese z vrečke vedno pašejo! Kaj pa sedaj? Ura še deset ni! V takem ne morem na Skuto… Ja nič… Počakal bom do 12h… Če se ne zjasni, grem dol v dolino. Brezveze mi je slonet gor, če nikamor ne morem. Napišem Roku, da naj mi pove kakšna je napoved. Mi reče, da se bo ob 13 začelo jasniti! Super! Miloš, Radko pa Klavdija so v sredo mislili priti po Turskem žlebu gor. Zato malo čez 13to spakiram in se odpravim proti Žlebu. Bom pogledal kakšne so razmere, za prijatelje! No še vedno je bilo oblačno. Gaz od bivaka je narejen… Ampak na vsakih 10 metrov ga prekinja napihan sneg, ampak orientacija mi ne predstavlja težav! Dokaj hitro pridem do žleba. Kaj ga piha po žlebu navzgor! Danes sigurno ne bo nihče šel tukaj gor! Tako na hitro pogledam, zgleda da je žleb zgoraj zelo napihan, spodaj pa nisem dobro videl… Leteli so delci snega ostri ko britvice! Malo se začne jasniti, zato se odločim, da potegnem do Turske gore.

Foto 2: Zima, zima bela!

No stopinje so samo na začetku… Potem pa kalvarija udiranja do kolen… Bolano! Koliko napihanega snega! Naredim tri korake naprej, pogledam nazaj… Sledi ni več! Pihaaaa… Sigurno blizu petdesetke! Gasa naprej… Vmes ena ledena prečka, zato je bilo potrebni iti bolj previdno. Pridem 30m pod Tursko na greben. Veter tak, da tudi stat nisem mogel več! Zato sprejmem edino logično odločitev – povratek nazaj. Lahko bi probal, ampak zakaj? Ni vredno! Mraz je bil tak, da mi je baterija pri Gopro-ju že crknila! No se obrnem nazaj in sledi ni več! Jaooo! No pot itak poznam, zato se vrnem nazaj do žleba. Od tam pa nazaj v breg do razpotja za Rinke, Skuto in Kamniško sedlo. Še vedno je megla in piha, zato se odločim sestopit do bivaka. Ravno ko prihajam do bivaka, pa se razjasni! Veter pa še vedno piha!

Foto 3: Bivak pod Skuto (2070 m)

Kaj pa sedaj?! Prespim in jutri probam na Skuto? Rinke? Hitro pogledam na vremensko napoved. Napoved vetra na 30 kmh. Pa to je malo manj kot danes! Ja nič, grem v dolino! Se drugič vrnem nazaj, sej Skuta ne bo šla nikamor! Hitro se popokam, saj je bila ura že 15, sonce je zahajalo pri bivaku. Se začnem spuščati v Žmavcarje. Kje je ves sneg? Vidijo se stare stopinje! Ves včerajšnji sneg pa je odletel v dolino. Super! Zabijem cepin in gasa dol! Na okrog 1400 metrih dam dereze dol in previdno v dolino. Vmes srečam gamse in pa kozoroga! Tam pri unem listju spet malo večja previdnost in že sem pri avtu! Pa je bil super dan zaključen! Ne glede na to, da nisem osvojil Skute, nisem razočaran! Če ne drugega, sem lahko se malo sam pogovarjal v bivaku… Pel… Se kregal nad vremenom… Skratka cel žur!

 

Pot do bivaka pod Skuto brez ustrezne zimske opreme ne hodi! Čeprav je bivak pod 2100 metrov, veljajo zimske razmere! Gaz sicer je, dokler ga ne bo spet veter napihal s snegom! Aja, pa samo dve stari deki sta gor! Nekaj svečk sem jaz pustil gor.

 

Pa varno!

 

Galerija:

Pot:

Če povem po pravici… Sem si želel deževno nedeljo. Dokaj brez energije že cel teden in tako je šlo tudi v nedeljo. Tekom tedna mi Gorazd napiše, če grem v nedeljo na Triglav, peljejo enega gospoda na vrh. Ideja se mi je zdela zanimiva. No potem je prišla otoplitev in pa gneča na Triglavu tekom tedna… Malo me je skrbelo za prečko… Ob taki obremenitvi ne more biti tako dobra, kot je bila prejšnji teden. Zato sem tudi zavrnil Triglav… Nekako se nisem počutil dovolj dobro, da bi se še s tisto prečko ukvarjal. Kam pa potem? Mislil sem iti na Begunjščico, pa sem bil v novembru 7x gor… Vrtača? Bom še malo počakal… Kaj pa Grintovec? Že dolgo nisem bil… Sicer se mi ne ljubi, a nekako se je treba prisliti, saj je bil napovedan sonček!

 

Nedelja ob 0135 zazvoni budilka! Ohhh! Takoj pogledam radarsko sliko padavin… Brez dežja in oblačka. Ma ne no!😢 Pa sem ustal. Hitro zajtrk pojem in ob 0200 že v avtu proti Kamniški Bistrici. Celo pot se nekako prepričujem: »Gašper, sej bo! Sej je sam tista dolgočasna pot do sedla… Pol pa sam še tist klanc, pa si na vrh!« No ni ravno pomagalo! Malo čez tretjo uro parkiram. Avtomobilov sigurno 10. Ojoj! Še ta udarec! Kaj bo to zdj največja gneča?? Pa če sem že tukaj… Pač grem. Se hitro napokam in zaštartam. Po 10 minutah že skoraj obračam… Ni energije… Bolj se matram, slabše je… Na 1200 metrih postane vse skupaj ledeno… Ampak ker sem trmast in len… Pač ne dam derez gor… Matram… Matram… Drsi… Preklinjam… Teče s čela… Gledam na uro… 1300 metrov. Pa dej no! Usmerim pogled dol, odklopim možgane in gasa.. Zraven pa komad od Mi2 – Čista jeba! In je bila! Bolj je bil redek gozd… Več snega… Bolj drselo, saj je bil zbit… Če bi imel male derezice, bi jih uporabil… Velikih pa ne bom dajal… In trmaril sem naprej… Zagledam za sabo lučko… Uff! Si rečem: »Tolk si počasen?« Ne… Ne… To ne bo šlo… Iz druge prestave v tretjo… Pfff! Drsi… Se upiram na palice… Tempo se pojača… Pridem ven iz gozda… Zagledam kakšnih 150 višincev  višje dvoje lučk. Bam! Kakor, da bi baterije nafilal… Noge začnejo še hitreje hodit… Sicer ta del ne drsi več… Je pa južen sneg. Stopnjujem tempo… Lučke vedno bližje. Na uri mi kaže 1700 m. Še malo! Kar naenkrat zagledam pred sabo Cojzovo kočo. Pogledam na uro: 1 ura 10 min s parkirišča… Pa sej sploh ni tako slabo! »P***a, kaj tolk jamraš?!« V koči zagledam lučko. Malo se popraskam po glavi, saj se mi je zdelo, da je pozimi koča zaprta. Ja nič… Bom pa vstopil notri… Itak sem ful prehiter! Pokljukam vrata… Odklenjeno! Vstopim… Pred vrati model: »Živjo!« Ja živjo? Grem v jedilnico… Tam še trije notri. Me lepo pozdravijo. So bili modeli tečajniki iz AO Kamnik in so imel vežbanje okrog Grintovca – že od petka! O hudo! Notri toplo! Prijazen gospodič mi ponudi čaj. Hvala lepa! Tam še malo debatiramo… Baje ima AO Kamnik 3 nove alpiniste… Bravo! Svaka čast! Ta’drug mudel ponudi domač šnopc s čilijem. Sicer šnopca ne pijem… Ampak… Čili… Treba probat! Ufff je zažgal! Odličen! Nekako se prislinjeno držim v jedilnici na toplem do 5h. Ful prijazni teli »Kamnčani«, ajga! Po tabli je 2 uri 15 min hoje do vrha. Ker sem se malo ohladil, se odločim, da se bom kar držal te časovnice in štart je bil ob 0515. Obljubim, da se nazaj grede oglasim spet! Res zelo prijetno presenečen, se odpravim spet na mraz!

 

Sedaj pa dereze gor! Ustnice še vedno pečejo od čilija… Tole danes je samo neko jamranje! Ready! Steady! Go! In se zaženem… Ampak samo par metrov do prvega klanca. Me zabije v poden… Hitro en gel. Pa gasa naprej. Gel počasi prijema… Jaz pa pridno nabiram višince. Lep gaz je narejen! Višje zagledam dve lučki. Ampak nekako se mi zdi čudno, zakaj hodita levo- desno. Nato pa se malo vse skupaj zalomi. Nekako s spomina privlečeno se mi je zdelo, da bi mogel zaviti levo – po letni poti. Ampak zrito je vse v desno… Pa grem desno, proti lučki. Gaz vedno bolj v desno vleče. Kar hitro srečam tisti dve lučki. Izgubili sta se. Hmmm! Vedel sem, da sem malo preveč desno… Ampak… Pameten kakor sem… Jima predlagam, da naj gresta za mano in bomo zavili malo bolj v levo. Hodimo nekaj minut… Se ustavim… Dam lučko na glavo z dolgim snopom…. Posvetim v daljavo… Hmmm…. Zakaj je 20m naprej pred mano par sto metrov visoka stena? Faaak! Tukaj gor sigurno ne grem. Na uri prižgem zemljevid. Ste 150m v desno, mi prijazna ura pokaže. Malo razmišljam… Nazaj dol ne grem… Ja nič… Bom kar ob steni prečil.. Gospe pa za mano. Zavijem v levo in prečim… 100 m… 50 m… Zagledam spodaj gaz… Evo ga! Kako sem ga prej zgrešil?! Nič se ne bom spuščal… Še naprej prečim in pridem na gaz. Super! Sedaj pa gasa naprej. Ura zavibrira – ste na pravi poti. Hvala! Ja nič.. Gremo gor… Proti strehi Grintovca. Ta klanec me ubija! Vedno! Spet glavo dol, v 2. prestavo, vklop špere! Začne kopati! Takoo ja! Povečanje moči v breg. Še dobro, da grem samo naravnost gor! Klanec ne pojenja… Glavo spet dol in sam gasa naprej! Slej ko prej bo zmanjkalo klanca. Ampak moram pa priznati, da je tale streha res dooooolga! Še dobro, da ponoči hodim gor. Višinci se lepo nabirajo. Sneg je super! Ni leden, bolj južen… Ampak prime pa! Lučke ostajajo zadaj. Pogledam na uro… Joooj! Šele 6! Še več kot uro in pol do vzhoda. Hop! Sidro spuščeno! Tempo se izrazito upočasni… Boljše počasi hodit, kakor na vrhu zmrzovati. Jah! V teoriji… Praksa pa je bila malo drugačna! Ob 6:30 zmanjka klanca. Oh! Na vrhu sem! Grintovec- 2558 m. No kakšen meter več zaradi snega. Urca petnajst iz sedla na vrhu. Eno uro prehiter! Na grebenu piha, ampak ko greš pa na drugo stran pa brezvetrje! Hitro puhovko gor! Ura kaže -7°C. Kar mrzlo! 🥶 Hitro čaj zategnem… Pogreje! Kakšnih 20 min za mano prideta gospe za mano. Joooj! Sej se poznamo! Čeprav preko fejsbuka. Antonija in Darja! Malo poklepetamo. Sonce že vzhaja! Ulalala! Kakšen vzhod! Te barve! Pozabljeno vso tisto jamranje po poti!

Slika 1: Sonce nabija! 😛

Kmalu pa pride na vrh tudi en čist zamaskiran. Reče živjo… Tale glas mi je poznan… Pa ne me… Boštjan! Ko da bi me zasledoval. Od vseh vrhov ravno tale Grintovec najde! Hudo! Ko da bi se zmenila! Antonija in Darja se počasi odpravita dol… Midva z Boštjanom še počakava na vrhu. Prideta še dva gor. Malo se poslikamo, nakar dobim sporočilo od Mojce: »Dej naju počaki na vrhu, še malo imava!« Superca! Še več poznanih. No vsi trije se odpravijo dol, jaz pa čakam na vrhu. Kar kmalu pridejo še trije na vrh in se hitro odpravijo dol… Jaz pa še kar čakam… 20 min kasneje se že pošteno tresem, zato spakiram in gasa dol. Jih bom po poti srečal! Ženske imajo kot kaže drugačno definicijo – ŠE MALO!

 

Slika 2: Boštjan in moja malenkost 😉

 

Skoraj celo streho se spustim, nakar zagledam Mojco in Almo! Joooj! Hitro objet! Malo podebatiramo. Mi prepričujeta, da bi šel z njima gor… A ni energije. Zato se odpravim dol. Lepo vaju je bilo videt! Sneg je še vedno dovolj kompakten kot prej. Vmes kakšen leden del, a itak imaš dereze gor! Kar hitro se spustim in pridem do tistega razcepa, kjer sem zjutraj zgrešil. Itak! Ravno pri tistem razcepu je v levo bilo vse ledeno, zato se niso videle stopinje… Desno pa je bil južni sneg… No podnevi ne moreš zgrešit! Naredim še par korakov in kar naenkrat leva dereza ne prime… Pogledam… Ni dereze! Kako je to mogoče?! Pogledam nazaj. Nekaj metrov nazaj pa moja dereza. Nimam pojma kako se je odpela. To se mi je zgodilo šele drugič, prvič na Grossglocknerju. Derezo dam nazaj in gasa proti sedlu. Sneg je bil že malo južen, ampak se je dalo lepo hodit. Nekaj metrov pred sedlom pa spet zmanjka dereze. Pa kaj je to?! Dam obe derezi dol in lepo počasi še tistih par korakov do sedla. No tam so tečajniki že lepo pospravljali in se počasi odpravljali dol. Na hitro se pozdravimo. Res, še enkrat hvala za gostoljubnost! Nekateri so se odpravljali s sedla proti parkirišču brez derez, nekateri z. No jaz sem izbral tisto prvo. Malo je sicer še vedno drselo, a sem lepo »smučal« po strmini navzdol – priporočam vsaj derezice (veliko lažje). No višina pada, sneg še vedno ostaja kar poledenel – vse tja do 1200 metrov. Ni pomagala niti oblačnost, ki se je kar hitro dvigala proti sedlu – 1793 m. Kar nekaj ljudi je še vedno hodilo gor. Okrog 11h pa končo pridem do avta. Hitro se razpakiram in počasi proti domu. Aja… cesta V Koncu je v odličnem stanju!

 

Pa je bil spet en super dan za mano. Obvezna je vsa zimska oprema! Pa srečno!

 

Galerija:

Pot:

Za soboto je bil planiran fotošuting nekje v hribih za promocijo novih puloverjev. No v petek okrog 16h dobim SMS, da je zadeva odpadla. Škoda! Kam sedaj? Na uho mi pride, da gredo Gorazd, Franci in pa Maja na Triglav na sončni vzhod. Kaj? Spet Triglav? Pa v ponedeljek sem bil… Hmm… Nekako me niso prepričali… Potem pa dobim sporočilo od Simone, ki je bila v petek gor: »Razmere kar težke, gaz na Mali Triglav narobe potegnjen!« Spet nekakšen izziv! Nekaj je delati podnevi gaz, čisto drugo je pa nočna avantura. No zmenimo se, da gremo do Kredarice, potem bomo pa videli kaj in kako. Odvisno od razmer.

 

Zato okrog 19h začnem šele pakirati… Ker zraven delam še tisoč drugih stvari, se vse skupaj zavleče do 21h. No ob 23:37 pa je zazvonila budilka! Ufff! Kratka noč! Ob 00:20 me Gorazd pobere na Bledu, potem pa pritegneva proti Krmi. Franci pa Maja pa gresta mimo Mojstrane in potem v Krmo. Na parkirišču se srečamo. Tukaj pa je spet vsemogočni Marko in njegov sosed! Eden najbolj iskrenih prijateljev Triglava. Super! Ekipa se je povečala! Kakšno uro za nami štartata še Alma in Mojca… To pa bo ekipa! No mi se hitro naštimamo… Parkiramo na istem mestu kot v ponedeljek, pri prvem koritu. Zdj pa gas! Štart spet fenomenalen! Ko da gremo na Šmarno… Uff! Tempo se kar hitro umiri, mogoče malo preveč, saj je bilo v Krmi -1°C in jaz sem bil bolj malo napravljen med hojo. No Franci neha narekovat tempa in naju z Markotom spusti naprej. Napaka! Marko prtegne v tretjo, jaz v peti za njim. Človek ima res nenormalno kondicije! Kar hitro mi začne tečt s čela… Markooo! Toliko se potrudim, da pritegnem pred njim, upočasnim tempo. A mi hodi čisto za ritjo… Pospešujem… Naletiva na ledeno pot, na Vrtači. Tempo malo umiriva, bolj previdno naprej. Prideva na Malo Polje, tukaj se začne lepo spet sneg (kakor v ponedeljek). Na najino srečo je kar trd, zato premagujeva kar hitro… Vmes se ustaviva za kakšno minuto, da preveriva, kje so ostali. No nikjer jih ne slišiva, zato nadaljujeva. Na Prgarco zavijeva pri koritu levo gor in udariva kar svojo pot, da sva se izognila prediranju. V eni uri in pol od avta pa prispeva do Prgarce. Hitra pavza, sva mislila ostale počakat. Na tej višini je še bolj mraz, zato po parih minutah nadaljujeva, da se ne ohladiva. Markota spustim naprej… No to je bila napaka #2! Potegne naprej… Jaz za njim… Če me je prej malo zeblo, mi sedaj teče od vročine! Do Kalvarije kar po zimski gor, isti kot smo šli v ponedeljek. Sneg je bil še vedno kar trd, zato krpljev nisva rabila. Prideva pod Kalvarijo, jaz že pri koncu z močmi. Hitro en gel, kar kmalu prime… No sedaj se bova pa drugače pogovarjala! Se mu nalimam čist za ritjo in Kalvarijo skoraj preskočiva… Sploh ne vem, kdaj sva šla mimo Snežne konte… To je letel ko sneta skira! Razmere top! Minimalno prediranje… Špura kar malo po svoje naravnost gor… Kar naenkrat zagledam pred sabo Kredarico – 2 uri 40 min! Pa to v zimskih razmerah z všteto 10 minutno hojo od avta do Lese. Pfff! Midva sva norca! Hitro v kočo, takoj za vrati naju čaka že Simona… Na srečo je bila že zbujena, zato pademo v objem in takoj pogovor. Ura je malo čez 4to uro. Spat ne greva, vsaj zase vem, da me bo to čisto ubilo… Na Kredarici je bilo že kar nekaj ljudi, vsi s smučmi, ki so prišli že včeraj. Začne me zebsti, zato se hitro pokrijem z deko… Postane toplejše… No nekaj čet 5to uro pride še preostanek ekipe. Kar dobro sva jih nabrisala! Marko je res norc! Nekaj na hitro pojejo… Spravimo krplje k Marjanu in počasi se začnemo pripravljati na odhod proti Triglavu. V tem času se prikaže še ena skupina, smučarjev, ki so prišli že včeraj. Tudi oni gredo na vzhod in se hitro zrihtajo pa štartajo ene 15 min pred nami.

Na desni človek, ki je danes največ dela opravil! Bravo prjatu Marko! 💪

 

No okrog 6h začnemo še mi s hojo. Dereze, dva cepina in čelada. Najpomembnejša oprema! Se spustimo od koče in začnemo z vzponom proti Malemu Triglavu. Najprej naravnost gor, nato bi morala biti kar hitro prečka. Prečke ni! Kje je prečka? Gaz je narejen naravnost gor! Hmmm?! Ja nič, pa gremo naravnost gor proti prvi ekipi. Kar kmalu jih ujamemo in nadaljujemo skupaj… Oziroma za njimi, saj jih nismo mogli prehiteti. No pridemo do naslednje prečke… Kako suh sneg! Malo neugodno! Se spravimo čez in gasa proti Malemu Triglavu. Kar naenkrat prva ekipa začne zavijati v levo… Ammm? Šolski gaz je v desno proti Malemu! Malo zmede nastane… Oni se derejo na nas, da je tam narejen gaz in da gredo oni tam… Mi pa se dogovorimo, da ga prbijemo kar tukaj naravnost gor, kjer bi morala biti (in je tudi bila v ponedeljek) gaz do Malega Triglava. Tam, kjer so oni lezli, je bilo kar ledeno. No Marko gre prvi! Bo on potegnil gaz, saj je majstr! Lepo se razvrstimo, jaz kot četrti. Prtegnemo naravnost gor, lepo naredimo stopinje. Se začne prva ekipa kregati, da bi bilo mogoče boljše iti za nami… No nato se odločijo nam slediti, zato se vrnejo do našega gaza in gasa gor – a ujeli nas niso več! Turbo ekipa je mlela vse pred sabo! Hitro na grebenu… No stopinje tukaj so… Gaaaaas! Spust in še zadnja strmina! Sneg tukaj ima kar dober oprijem! Zagledamo v Karavankah, da se oblaki pomikajo proti nam… Joooj! Pa ja ne bo oblačno?! Se ne zmenimo za vreme in lepo nadaljujemo. Ob 7:15 smo na vrhu! Moj letošnji 14ti Triglav! Postane tudi moj najbolj obiskovan letošnji dvatisočak! Sonca še ni, saj se skriva za oblaki, ki so še vedno nad Karavankami. Hitro en fotošuting! Sonce se dviga in kmalu je nad oblaki! Aaaa! Pašeeee! Na vrhu je bilo -8°C, tako da je bil kar mraz! Brrr! Naredimo še par slik in počasi bo treba proti Kredarici iti, saj se že zbirajo pohodniki spodaj za vzpon! Ravno, ko se mi odpravljamo, prispe prva ekipa… Kakšnih 30 min kasneje od nas. Lepo smo jih! Naši se začnejo spuščati, jaz pa štartam nekaj minut kasneje, saj sem naredil še par fotografij.

 

Ekipa s katero je vse mogoče 😉

Sonce začne greti, a po nekaj minutah pridejo spet oblaki in kar hitro postane spet mrzlo! Pot navzdol je še vedno v dobrem stanju. Na Malem Triglavu nas pričaka spet sonce, ki je ostal do konca spusta. Pohodniki že gor lezejo, zato je potrebna večja previdnost. Prav vsi so imeli vso potrebno opremo, pohvalno! Gasa dol… Prečke zdržijo in v roku ene ure sledi še zadnji klanec pred Triglavskim domom. Tam, v daljavi že vidim Mojco, ki nas čaka! Kako te je bilo spet lepo videt! Zraven pa še Alma. Tudi tebe! Hitro se zvlečemo v kočo, kjer zagledam še Darkota, Roka, Vanjo, Anjo, Martino, Sandro, Zdenko… Skratka, pol fejsbuka in instagrama! Lepo je vse spet videt! Usedemo se za mizo, pogovor teče. Marko in njegov sosed kar hitro pobegneta, saj se jima mudi. Zbogom prijatelj! Ostali pa še ostanemo. Okrog 10h spakirata še Franci in Maja in se odpravita v dolino. Jaz, Gorazd, Alma, Mojca in Simona ostanemo še kakšno uro gor, nato pa se oblačnost dvigne in zapre ves razgled! To je čas, da se odpravimo proti dolini. Hitro spakiramo in gasa proti avtu. Kako gosta megla! Pa koliko ljudi! To je bolano! Po Kalvariji se kar hitro spustimo in pridemo v še večjo meglo… Skoraj nič se ne vidi… No nadaljujemo s spustom, včasih se malo ustavimo, da vidimo kam je treba iti… No pri Prgarci pa nas preseneti sneženje. Pot dol je še vedno ledena in v tem času, ko smo bili mi na vrhu, je zapadel kakšen cm snega, ravno toliko, da je drselo. Sneži celo pot do avtomobilov. Avtomobilov spodaj nenormalno veliko! Vse zaparkirano! Se zrihtamo, zapeljemo na pico v Mojstrano in tako zaključimo fenomenalni dan! Hvala vsem za družbo! Tole je bil moj 34ti vzpon na Triglav v štirih letih. Za ta mesec je dovolj! 😜 Decembra pa spet gasa.

Galerija:

  • Počasi proti vrhu
  • Pogled proti Kredarici, Rjavini, Staniču,...
  • Kako lep dan!
  • Selfieee!
  • Oblaki se delajo!
  • Sonce se prebija čez oblake
  • Sonce je zunaj!
  • Svetovno!
  • Stojaaa!
  • Gremo dol!
  • Marko in jaz! :)
  • Toj to!
  • Malo pozirava :P
  • Tudi Franci in Maja ;)
  • Triglav je že zaprt!
  • Že hodijo gor :)
  • Vauuu!
  • Proti Planiki
  • #tojtauzitek
  • Kar v sredini :P
  • Gneča!
  • Snežiii
  • Do sem z avtom.
  • Gneča!

Pot: