Evo spet mene… Spet se malo oglašam. Letošnji januar je kar zanimiv kar se tiče hribov in teka. Nadaljuje se tempo iz lanskega decembra, ki je bil brutalen – sploh konec meseca. Spet blizu 13 000m vzpona tale mesec. Je pa ena novost, ne objavljam na družbenih omrežjih  (razen tale članek). Namreč nekako sem prišel do zaključka, da je vse skupaj postalo neko tekmovanje všečkov, ku**enja kje je kdo bil in pa tekmovanja kdo objavi več fotk iz ene in iste ture v razmaku kar celega meseca… Skratka svet se je spremenil… Ampak pustimo to… Plan je bil najprej samo januar brez teh omrežjih… Sedaj pa vedno bolj razmišljam, da bi izklopil fb, instagram in ostal samo na www.freak.si. Bomo videli, kaj bo prihodnost prinesla! Je pa filing odličen! Noro! Bi marsikdo kdo rabil to probati – če si seveda upa (odgovor pa že vem 😊)! Si pa tale tura zasluži eno objavo, zato sem jo pa tudi spisal.

 

Najprej je bil plan Jalovec. Ob dveh zjutraj se slišiva s Francijem. Vzhod je bil čisto zabit, zahod pa tako tako… Nekako se odločiva, da Jalovec prestaviva na drugič. Imel sem že plan B narejen včeraj, da v primeru, da Jalovec pade v vodo, zavijem proti Triglavu. Boljše megla na Triglavu, kakor na Jalovcu! Vedel sem, da bo Miloš in kompanija napadala sončni vzhod na Kredarici, zato sem se odločil, da jih malo presenetim. Štartam ob treh, Miloš in ekipa že ob 0230. Parkiram pri koritu in od tam kar peš. Za ogrevanje začnem po cesti še z zmernim tempom, potem pa v klanec prbijem pulz v višave. Rabim to! Pumpa dela… Metri se hitro seštevajo… Glasba v slušalkah mi pa tudi nabija vse možne »hard« ritme. Pot v spodnjem delu malo snega, malo ledena… Koordinacija palic in korakov mi hitrost kar lepo teče. Kar kmalu ujamem Miloša, Tanjo, Tino, Petra, Gorazda, Mojco,… Kratek stisk/objem, par besed in gasa naprej! Ni počitka! Telefon ven, na vrsti je malo metal glasbe… Nisem ravno metal fan, ampak za motivacijo dvignit je pa super! Komad: Metallica: Harvester of Sorrow. Pulz se v intru malo umiri… Potem pa začne žgat na polno! 😍Oprijem Alpina gojzarjev je fenomenalen, tako da tempo se stopnjuje… Srce nabija… Noge pečejo! Telefon pa igra nežne bite metala – lajf je supr! Do Prižnice mi vzame kakšno minuto več kot eno uro. Lep tempo! Eno hitro pavzo, saj mi teče iz vsepovsod… Potem pa gasa proti Kalvariji. Kalvarija je bila malo ledena, gazi ni bilo (kot kaže je včeraj sneg padal) dobro vidne. Nisem vedel kaj je spodaj, zato dereze lepo gor… Ziher je zihr! Pa itak so Gorski svedri speglal pot v petek. Bo pa toliko boljše za spust, ko se bo sneg odjužil! Pridem do vrha Snežne konte – še vedno jasno, ampak od nekje pada sneg? Hmmm?! Bolj kot gledam gor, manj mi je jasno… Vetra pa ni bilo. No glavno, da je jasno! Sledi še tista zadnja strmina in zagledam kočo. Ura šele 0524. Hmmm… Dve uri pa 24 min… Ajd… Ni slabo =) Hitro v kočo na toplo! Neki na hitro pojem, en čaj. Marko mi napiše, da v Medvodah pada dež… Hmm… Okrog 0615 počasi prihajajo še ostali, prvi Gorazd, takoj za njim pa Miloš. Zvedel sem, da sta Tina in Peter obrnila, zato sva se z Milošem zmenila, da ga počakam in skupaj štartava. Ostali počakajo na Kredarici.

Okrog 0630 dereze na noge, cepin v roke in ven iz koče. Oblaaaaačno! Fak! Kje je tista jasnina?! Triglav je bil čisto zaprt. Ja nimava kej, treba je it gor. Snega je občutno manj kakor 2.1.2020, pa še bolj ledeno se mi zdi… Ampak mava midva to! Do prečke sva že kar fajn zadihana… Je*i ga, pulz je v rdečem… Hitro mimo prečke, ki je še vedno prečudovito sfrezana! Top! Potem pa gasa naprej gor proti Malem Triglavu. Snega je ponekod tako malo, da so zajle kar zunaj. No na Malem Triglavu še vedno v megli… Hmmm… Še vedno nekako upam, da se vsaj malo razjasni… Tudi tistemu gor se priporočim… Po grebenu je malo pihalo, a nobene panike… Vsaj vroče mi ni blo. Od grebena potem naprej pa gledam gor… Malo se mi zdi, da je višje jasno… Hmm… Sedaj, ali nama zmanjka 50 m pri stolpu za jasnino, ali pa bo »glih za glih«. Na 2815 m pa BAAAAAAM! Pogledam nazaj… BOLANOOO! Pa to je noro! Ali sanjam! Ko ena histerična baba se začnem dret… Miloš se obrne… Se dere še on… Hah! Še dobro, da nobenega drugega ni bilo naokrog. Dereva se, skačeva… Hujše ko…. Ok. Par fotk in gasa proti vrhu, saj ni daleč. No na vrhu naju počaka sonce… Pa se kmalu zapre, ampak čez pol minute odpre…. Pa spet zapre… Briga me… Za to se živi! Srce igra hitreje… Sploh se ne da opisati… Tega res nisem še doživel, pa imam na leto več kot 100 sončnih vzhodov. S Kredarice javijo, da pada sneg… Ho ho ho! Se pravi pod 2800 metri pada sneg/dež. Hudo! Ura pokaže -4°C. Sploh ni tako hudo! Nekaj časa še uživava v plesu megle in sonce, potem je pa čas za spust.

Slika 1: Pocufala sceno!

Vse se lepo odpira med potjo navzdol. Hoja po grebenu je bila res nekaj najlepšega! Sneg je zdržal! Miloš gre naprej, jaz za njim. Vmes srečava kar nekaj ljudi, ki se vzpenjajo… Ampak takih pogojev k midva ne bodo imeli… Ni šans! Prečka brez problema mimo in kar hitro sva na Kredarici. Tam naju čaka ostala banda. Lepo vas je bilo videt za malo daljši čas, ne samo na hitro med potjo! Malo pokremljamo in potem je čas za odhod dol. V tem času je tudi zapadlo kar nekaj snega, tako da sledi niso bile vidne. Sam dam čelado gor, cepin v roke… Pa po riti dol po Kalvariji. No ker nimam pretirano obložene riti s špehom, sem kar hitro zaključil s svojim smukom, saj so bili spodaj kar dobro ledeni kuclji. No pa nič… Grem pa peš! Tudi nekaj ljudi je še hodilo proti Kredarici. Pri Prgarci se ločimo. Malo se mi je mudilo, zato sem dol odtekel sam. Več ali manj drsanja in poza smuk. Novega snega je bilo nad 1300 m kar nekaj cm… Spodaj pa je kot kaže padal dež. Hitro prinorim do Lese, potem pa še tisti kilometer do avta. Cesta je bila še kar lepo zamrznjena. Od Kovinarske proti Radovni pa se je že videla odjuga. Pa je bil moj 38 Triglav zaključen.

Slika 2: Mojca, Dušan, Irena, Gorazd, Tanja, jaz in pa Miloš.

Hvala vsem za odlično družbo, tebi Miloš pa sploh bravo za osvojeni Triglav. Sigurno ni zadnji! 😉

Video:

 

Galerija:

Pot: