Že kar nekaj mesecev je minilo, odkar smo se videli z Milošem… Da o Petru ne govorim! Zato je bil čas, da se dokončno zmenimo! Zraven sem povabil še Ireno, da malo izkusi grape. Zmenili smo se za sončni vzhod na Vrtačo. Gor po Y, dol po južni. No, da bo tempo res v izi, predlagam, da se dobimo že ob 0345 in tako vzamemo kar 4 ure za vzpon! Res bo na izi! Tudi meni paše!
No okrog 0345 pridem do parkirišča na Ljubelju. Po novem je parkirišče plačljivo – 3€ na dan. Tam sta me Miloš in Peter že čakala, Irena pa je tudi že pakirala za na pot. Hiter in iskren pozdrav, plačamo tisto parkirnino (ki pravzaprav ni draga v primerjavi z drugimi destinacijami). Malo še pokremljamo in ob 4h štart. V spodnjem delu poti je zelo malo snega, a z višino narašča. Lep, pogovorni tempo nam uzame 1 uro do koče na Zelenici. Malo prehitri smo bili! Zato ena malo daljša pavza – 20 min. Nekaj na hitro pod zob in potem počasi proti vrhu. Tukaj grem jaz naprej, so me določili za navigatorja. Vržem sidro dol in upočasnim tempo! Če ne bomo res prehitri! Od koče nadaljujemo proti razcepu za Palec. Sneg je na poti, malo leden, a dereze niso potrebne. Z zmernim tempom pridemo do razcepa in zavijemo desno. Začnemo se malo bolj dvigovati, tempo še vedno normalen. Kar kmalu začne pihati! In to zelo! Jooj! Ne morem se znebiti tega vetra zadnje dni! V dolini Suhega ruševja kar močno piha! Z kar močni sunki… Tukaj snega tudi na nekaterih predelih zmanjka, zato prečimo že po melišču. Na vsake toliko časa se ustavimo, ker je veter res močan. Tam, kjer je sneg, se malo vidijo stopinje. Podnevi vidiš pot zelo lepo… Ponoči pa… No pridemo pod grapo. Na desno zagledamo Palec, zato smo vedeli, da smo na pravi poti! Od tam moramo zaviti levo gor v ta breg! Hitro si damo gor dereze in pa cepin, sicer nam veter malo nagaja… A uspe! Milošu in Ireni malo prej, jaz sem se mogel preoblečit še – treba dat windstopper gor! S čisto zamrznjenimi rokami mi uspe! Še dereze gor in sem zmagal. Miloš in Irena kar pridno napredujeta. Ko mi le uspe, s Petrom še midva štartava. Čisto premražen prtegnem v četrto prestavo in gasa gor! Kar hitro dohitim Miloša in Ireno, gremo skupaj naprej. Peter je malo zaostal zaradi krčev, a lepo napreduje. Spet grem na prvo mesto in gasa gor. Lepo napredujemo, vmes se malo ustavim za kakšno fotko. Noge me pečejo… Včerajšnji Triglav je terjal svoje… Ampak sej bo! Podlaga zelo trda, zato je čisti užitek zabijat dereze in cepin notri! Noro! Nebo se že barva, mi pa imamo še par sto metrov do vrha. Zadnji del žleba kar konkretno trd, tako da je bila potrebna malo večja previdnost! Pa smo na vrhu – Vrtača 2181 m. Hitro si čestitamo, do vzhoda je še deset minut. Super smo to splaniral! Vetra v grapi ni bilo, nas je pa zato počakal na vrhu. Kaj kmalu pride še Peter, si čestitamo in gremo uživat v sončnem vzhodu. Res pravljica! Vauuu!
Foto 1: Peter, Miloš, Irena in jaz
Še nekaj minut spremljamo sonce, postane topleje… A veter ne pojenja… Zato se odločimo sestopiti kar po južni poti. Lepo je zalita! Stopinj se sicer ni videlo, zaradi napihanega snega. A pot itak poznamo, zato se hitro spuščamo… Vmes tudi po riti! Kolena sta hvaležna! Ko smo že skoraj pri koncu južne poti, zagledamo pohodnike ki se vzpenjajo. Lahko jim je žal, da niso šli na vzhod! Malo pred koncem poti se ustavimo na sončku, neki pojemo in potem gasa dol do priključka na letno pot. Tudi letna pot do koče je prekrita s snegom, zato kar pustimo dereze gor. Vmes tudi srečamo Mitja, ki se ravnokar približuje razcepu za dolini Suho. Par besed in proti koči. Pri koči dereze dol, na dva kuhančka. Paše! Bili smo kar premraženi. Sledil je še spust od avta. Slabo je vse skupaj zalito, bo treba počakati na obsežnejše sneženje. Centralna in Šentanc sta v spodnjem delu kar slabo zalita, zato se premislimo, da bi skočili še na Begunjščico – po melišču pa res ne bom lezel. Hitro proti avtu. Na parkirišču je kar mraz, saj smo bili že od koče cel čas v senci. Pri avtomobilih zapademo v debato, nakar se pripelje mimo Aljaž. Še z njim par besed in on nadaljujejo isto turo, kot smo jo mi zjutraj naredili.
Danes odlične razmere v grapi, do grape še malo manjka snega… A boljše kot nič! Super družba, Miloš in Peter, lepo da smo se spet videli in skupaj udarili eno turo! Upam, da spet kmalu!
Bravo Ireni za »osvojeno« prvo grapo. Superca! Ko košutka po grapi! Spet kmalu vzamem s sabo!
Že na Triglavu, 26.12., smo se menili za naslednji skok na Triglav. Gorazd je lovil letošnji 12ti vzpon, Markotu pa manjkajo še 3je do letošnje 40tke in s tem STOTI vzpon na Očaka. Jaz pa… Ne vem… Želel sem si en vzhod še na Triglavu… Tako, da smo se zmenili… In smo šli. Tokrat sem v izogib dodatnim zapletom med vzponom/spustom kar s svojim avtom prišel… Tako, da čimprej lahko pobegnem v dolino. Gorazd, Jernej, Marko in Nina so štartali ob 0030 s Krme, jaz pa eno uro kasneje… Saj sem pakiral zelo na lahko in mi je sedlo pulz spravit v rdečo cono – samo gasa! Cesta v Krmo še vedno ista kot prej, 400 metrov pred Leso je uničena (dva terenca sta prišla celo čez). Jaz parkiram kar pri koritu, saj se mi ni ljubilo vozit po ledeni cesti… Bom pač tistih par sto metrov več naredil…
No ob 0130 pritisnem na uro in štart! Muska na zvočnik in gasa. Bilo je kar mrzlo in pa na čase mi je vetrič popihal. V 9ih minutah sem že pri Lesi – to je bilo pa hitro! Danes bo super dan! Lahke noge, lahek nahrbtnik in super sneg. Lovil sem Gorazda in druščino, cilj jih je bil ujet do Prgrace. Prtegujem v klanec, prehitevam druge pohodnike, a moje družbe od nikoder. Na sebi sem imel švic dolgo in čez kratko majico, pa mi je teklo iz vse povsod in to pri lepem minusu! Prletim na Prgarco, hitro zavijem v zimsko sobo… Oooo! Lej jih! Že pol ure so me čakali! Zelo lep tempo so imeli! Že jaz sem imel od avta do Prgarice 1 uro 15… Superca! Hitro se spravimo naprej. Začne se ornk klanec… Meni kar naenkrat crknejo baterije… Nikamor več ne morem… Čista nula! Hitro ruzak ven, en sendvič… Ni dosti… Še čokoladico in pa gel čez. Zdaj je pa prijelo! Hitro za njimi. Pod Kalvarijo se ločimo. Gorazd in Nina malo zaostanejo, mi pa nadaljujemo naprej. Legenda Marko tempira tempo, spet! Pa to ti je formula! Bolj je bil klanec, bolj je stopnjeval tempo + še delal gaz, ker so sledi zaradi vetra spet izginile. Midva z Jernejem zaostajava zadaj, a se Marko na vsake toliko časa naju usmili in naju počaka. Priden! S takim tempom prletimo ven iz Kalvarije proti zadnjemu vzponu do koče. Nekaj 100 metrov pod kočo začne pihati. Komi sem čakal, da zagledam kočo. Okrog 4h zagledam kočo! Ulalala! Piha ko pri norcih (po podatkih okrog 60-70 kmh), zato se hitro skrijemo v notri. Jedilnica ni bila tako prazna, kot smo mislili… So ljudje že spali notri… Hitro razpakiram, preoblečem in se uležem na klopco. Neki me je bolel križ, zato mi Marjan prinese Naklofen, hvala! Budilko naštimamo ob 6h, zato da najkasneje ob 0615 štartamo proti vrhu. Ne morem se pohvaliti ravno z odličnim spancem, saj me je kar lepo treslo. No budilka kar hitro zazvoni. Zunaj se sliši veter (okrog 70 kmh). Ali gremo? Do šestih je še kar nekaj ljudi prišlo do Kredarice z namenom naskoka na vzhod. Ampak so se premislili, vsi… No razen nas. Gremo probat in da vidimo. Hitro se naštimamo in ob 0630 štart proti Triglavu. UUFFFF! Kaj ga piha! Ledeni delci se zaletavajo v moj obraz… Na vsake 5 korakov je potrebno počiti, da lahko zajameš sapo.. Saj ne moreš normalno dihat. Probamo pohitet kar se da do prečke. No pri prečki potem kar naenkrat zmanjka vetra. Super! Prečka je še vedno odlična! Sfrezana v nulo od Francija zadnjič. Iz prečke proti Malemu Triglavu. Tukaj je kar ledena podlaga, zato dereze primejo super! Ampak se spet prikaže veter. Ta veter! Pospešimo do grebena… Norišnica! Kaj ga vleče tale veter! Mojih skromnih 70 kg je premalo za ta veter, zato me na grebenu dvakrat premakne. Hitro se vržem na tla in potem skoraj po vseh štirih čez greben. Jernej ima še večje težave… Jaz sem majhen in suh, on je pa velik in suh… Ufff! Tudi on skoraj plazi… No greben je mimo, nadaljujemo proti vrhu. Vmes so kakšni sunki vetra, ampak ni neke panike. Ob 0641 smo na vrhu, čez eno minuto se pa pokaže sonce! Kaj smo to dobro zračunali! Evoo… Moj letošnji 16ti vzpon, Markotov 38ti in Gorazdov 12ti! Bravoo mudeli! Na vrhu spet konkretno piha… Ampak je super razgled! Hitro zapojemo eno pesmico naši slavljenki – Maji. Uff… V takem vetru še nisem pel!
Foto 1: Pihalo, ko pri norcih!
Prav dolgo se nismo zadrževali na vrhu, saj je bilo zelo mrzlo! Smo pa gledali kako so pohodniki obračali pod steno proti Kredarici… Spodaj res piha! No čas je za spust. Tokrat smo bili sami »stari mački« Triglava, zato nisem pričakoval težav. Veter se je malo ojačal, zato je bila potrebna večja previdnost, ampak nadaljujemo kar lepo. Marko, kot najizkušenejši, je šel prvi. Majstr letošnjega Triglava! Sneg je bil še vedno zelo trd, zato so dereze zelo dobro prijele… Da o cepinih ne govorim… Celo pot gledamo kako odmetava sneg… Zadevajo nas spet ledeni delci… Po prečki pa tak sunek, da oba cepina direktno z vso močjo v tisti led. Drži? Ja valda da drži! Sledijo še tiste stopnice in stene je konec! Zmaga za nas! Nas pa pričaka spodaj veter blizu 90 kmh… Divjal je noro! Ampak kar hitro pridemo v kočo. Koča pa nabito polna! Veliko jih je čakalo, da bo veter ponehal. Ob devetih zjutraj, ko smo prišli v kočo, je bilo zunaj še vedno -8,8°C. Mrzlo, ni kaj! Notri kar nekaj poznanih… No pa saj vedno ene in iste srečujemo. ? Sledi kratka pavza, meni se je malo mudilo, zato okrog 10h štartam proti dolini. Tudi Marko je šel z mano, ostali pa so ostali še v koči. Z Markotom pritegneva po Kalvariji kar naravnost dol… Vmes tudi malo po riti. Kar hitro izgubljava višino. Vmes srečam tudi še par prijateljev… Še posebej vesel Matjaža, s katerim smo preživeli Grossa. No pri Prgarci prideva pa v senco, ampak vsaj ne piha… Ob 11:30 sem že pri avtu. Začetni del poti je še vedno poledenel, saj je bilo v dolini še vedno -1°C. Hitro razpakirat in z avtom proti domu.
Foto 2: Kratka pavza, da nismo bili prehitro na vrhu (foto: Marko)
Evo, hvala Markotu, Gorazdu in Jerneju za družbo do Triglava. Nini za osvojeno Kredarico, super tempo si imela! Pa še posebna pohvala itak Maretu. Mislm… Stroj si! 38x v enem letu na Triglavu ni kar tako! Jaz upam, da ti uspeta še dva vzpona do konca leta in tako zaključiš z 40/100! Komaj čakam, da gremo spet kam skupaj! Samo tokrat sem jaz spredaj, če ne boš spet podivjal s tempom! S tem vzponom sem zaključil moje popotovanje na Triglav v letu 2019.
Statistika:
16x na vrhu (skupno 36x)
5x sončni vzhod
2x sončni zahod
14x štart iz Krme, 1x iz Vrat, 1x Savica
1x preko severne Triglavske stene
Za drugo leto plani? Še vedno ostaja izziv vsak mesec 1x na Triglav (letos mi ni uspelo).
Uvod v današnji blog bo zelo kratek: Dej hudiča prilagodi težavnost ture svojim zmožnostim! Hvala lepa! ?
No že prejšnji mesec smo se z Dejanom in Gorazdom pogovarjali, da krenemo okrog božiča spet na našega Očaka. Malo nas je zafrknil vreme (sneženje in kasneje veter), zato je bilo treba turo premaknit na 26ga. Spet ena huda ekipa Gorskih svedrov: Franci, Gorazd, Dejan, Jože, Matjaž, Vinko, Sonja, Mojca, Alma, Bernarda, Brigita, Simona in ostalih, ki jih nisem omenil. Seveda sem zraven povabil tudi še enega Matjaža (tistega, ki me je peljal na Grossa). Ekipa je bila sestavljena, povabljenih je bilo še več ljudi… Ampak, to je druga zgodba…
Za 26ga se z Matjažem in Gorazdom zmenimo zbor ob 0220, tako da okrog treh lahko krenemo proti Kredarici. Cesta v Krmo je bila kar ledena, neprevozna do Lese (400 m pred Leso) zaradi hudournika. Zato je potrebno parkirati kar ob cesti nekje… Kjer pač najdeš plac. Že včeraj so šli Katja, Domen in še dva proti Kredarici.. Tako, da je gaz narejen… Marko ga je zvečer utrdil… Ampak… Gazi ni bilo (do tja še pridem)… Skratka punce štartajo že nekaj minut prej, mi desci pa zadaj. Pot je že od začetka prekrita s snegom (minimalno). S Francijem prevzameva pobudo. Tempo se kar lepo nabije, ampak pumpa pridno sledi naporu. Malo heca, predvsem pa z resnim tempom dohitiva punce pri ravnici Vrtača. Z vsakim metrom vzpona je snega več in vedno bolj južen. No Franci upočasni in nadaljuje s puncami, jaz pa gasa naprej. Noge so bile sveže. Pridem do Malega Polja… Lepo se udira… Krplji na nahrbtniku, le zakaj? Se na hitro ustavim, dam gor in prtegnem v breg. Ufff! Hodil, ko gospod! Minimalno udiranje… Tempo se zato pojača… Malo pod Prgarico srečam dva pohodnika. Starejši me čudno gleda in mi želi dopovedati, da krplji niso primerni za tole današnjo turo. Ammm?? Le zakaj pa so potem krplji? Za po pesku?? Ker se mi ni ljubilo z njim ukvarjati, mu rečem: »Vidva se kar matrajta, jaz pa bom šel proti Kredarici ko gospod!« No videl jih nisem več do Kredarice. Do Prgarice sem rabil 1 uro 30 min, lep tempo ob takih razmerah. Nad Prgarico so bile še vedno stopinje, ampak se je predhodnikom kar pošteno udiralo… Jaz pa lepo minimalno ugrezanje s krplji… Začne se tista strmina proti Kalvariji… Prtegujem tiste krplje v sneg… Teče s čela… Obrati v rdečem… Ampak počutje še vedno super! Ko se teren položi pa pred sabo kar naenkrat zagledam 6 lučk. Le kaj delajo? Dajali so dereze gor, saj je bilo na 1900 metrih vse pomrznjeno! Na hitro se ustavim… Pravijo, da gredo prvič na Kredarico v zimskih razmerah… Pa še pot ne poznajo točno. Super! No pojdite za mano… Se postavim na prvo mesto in gasa proti Kalvariji. Kar hitro zmanjka sledi stopinj! Ammm?? Le kaj sedaj? Temno je… Lune se ni videlo… Snega je ogromno in vse isto zgleda! Tudi jaz sem bil malo izgubljen. Hitro prižgem zemljevid na uri… Vklopim dejavnost 25.11.2019 (ko smo delali tudi gaz na Triglav) in gasa naprej! A kar hitro se začne udirati, ker sem imel krplje, hitro napredujem… Ampak noge postajajo težke! Sedaj pa Kalvarija… Faak! Napihanega snega za izvoz! Vklopim špere, a nič ne pomaga… Vsak korak s krplji mi drsi… Še vedno mi sledijo… Probam cikcak… Mogoče malo boljše… Malo pod vrhom Snežne konte pa imam dosti! Skopljem si luknjo, dam dol krplje… Dereze gor… Pa prtegnem naprej! Počasi imam dosti gazenja, zato se zmenimo z unimi zadaj, da naj vsak kakšno minuto gazi in se bomo izmenjevali… Vsega pa res ne morem sam… No prtegnemo mimo Snežne konte v zadnjo strmino brega… Udira se… Lepo se na hitro menjavamo… Jaz jih navigiram kam… Ker nisem vedno jaz gazil, se je telo malo začelo ohlajati… Res je bilo mrzlo… Jim rečem, da grem naprej in bom do vrha kar jaz gazil. Bil je napihan sneg… Pulz v rdečem, a kar kmalu zagledam Kredarico. Zakon! 3 ure 20 min iz parkirišča – z gazenjem v Kalvariji! Hitro notri.. Tam so že Katja in ostali. Do vzhoda je še eno uro, ampak počasi bodo začeli prihajati do Kredarice še ostali. Tisti mudeli se mi zahvalijo za navigacijo in gaz… Ni panike fantje! Pa hvala za čaj! Zunaj je -9°C, piha. No kar kmalu pride še Franci, Gorazd, Vinko in ostali… Tudi Mitja in Tjaša sta prišla pred vzhodom gor! Domen in njegova ekipa (brez Katje) niso mogli počakati na nas in so se odločili, da potegnejo gaz na vrh… No kasneje se je itak izkazalo, da so šli narobe… Bo treba popravljat…
Sonce pride ven, mrzlo še vedno. Kakšno uro po vzhodu smo še pri Kredarici, a čas je za odhod. Tudi Katja se nam pridruži. Matjaž in Dejan prva, ostali pa za njimi. Že takoj pri vstopu v steno piha ko pri norcih! Ledeni delci se zaletavajo v nas… Ampak pri prečki hitro pojenja… Tukaj s(m)o morali popravljati gaz. Sneg na prečki je bil super! Stopinje tudi! Skupina se nekako razbije… Dejan pa Matjaž pobegneta naprej, jaz in Vinko malo zadaj… Pri ostalih pa potem še večja razlika… Ampak se nikamor ne mudi. Greben fajn napihan, tako, da smo kar po vrhu hodil. Zadnji del stene pa miks ledu, napihanega… Skratka super! Smo imeli že slabše. Na vrhu sta se ravno slikala Matjaž in Dejan. Bravo in hvala za gaz! Majstra! Moj letošnji 15ti vzpon!
Foto 1: Letošnji 15ti vzpon na Triglav!
Onadva se odpravita dol… Ostali pa počasi prihajajo gor. Kmalu se vsi skupaj naberemo. Malo fotošutinga… Katja jamra kako bo prišla dol? Najraje kar s helikopterjem?! Tole bo še zanimivo! Prijatelji počasi začnejo hodit dol; jaz, Gorazd, Matjaž in Katja pa smo še na vrhu. Počakamo še Simonco, da pride do gor! Potem pa gasa dol. Gorazd je prvi, za njim Katja, Matjaž in jaz. Katja je tudi na vrhu povedala, da je to njen drugi (?) zimski vzpon nasploh… In še s samo enim cepinom… Ja… No… začnemo se spuščati in kar hitro ujamemo Mojco. Mojca je prosila Gorazda, če ji pomaga pri sestopu, zato je šel pred njo… Jaz pa pred Katjo. Gorazd in Mojca pobegneta naprej.. Jaz, Katja in Matjaž pa zadaj. Vse skupaj se zaustavi… Gašper! Kam moram dat nogo? Ledeno je! Kam se primem… Naredim par korakov in potem ustavit in pazit Katjo… Pustit jo ne morem v steni… Nisem tak kot njeni kolegi, k niso mogli z njo it kakšno uro kasneje, ko bi mi gaz potegnil… Pač taka je situacija! Zadaj se začne nabirat folk… Že malo živčni… No tudi jaz bi bil! Prehiteti nas niso morali nikjer… Nadaljujemo s spustom… Mene že konkretno zebe, saj večino časa stojim na mestu in govorim Katji kam dat nogo… Zabij tisto derezo notri! Če je meni držal, bo tudi tebi! Rokavice mi začnejo zmrzovati do te mere, da mi čisto zmrznejo in postanejo gladke… Tako, da sploh cepina nisem mogel normalno držat več… No pri prečki se ustavi… Prečka je bila narejena v PIKO! Ampak tam nam je vzelo sigurno 15 min… Stojim na koncu prečke, že nekaj časa v senci… Noge se mi začnejo tresti, saj me zebe! Tudi grelci v čevljih mi ne pomagajo več.. Sledi še zadnji spust, naravnost dol… Tudi tukaj se je zalomilo… Pa je bil najlažji del… Stopnice narejene v nulo! Samo naravnost dol. Čisto premražen pogledam proti Kredarici.. Sonce… Dosti je tega! Prtegnem dol… Sej ima samo še naravnost dol.. Tukaj ne rabi moje pomoči… En, dva, tri… Pa sem spodaj… Kar v teku v zadnjo strmino pred kočo. Soooonce! Pašee! 2 uri in pol je trajal spust s Triglava do Kredarice… Zame… Katja in Matjaž sta prišla še kakšnih 15 min kasneje… Skratka ja… Bom povedal na koncu bloga. No tam že vsi prijatelji čakajo kar nekaj časa… Eni se že odpravljajo dol… Čestitam tudi Matjažu za prvi zimski vzpon na Triglav, saj ni bilo tako hudo, ane? ? Nekaj na hitro pojemo in jaz, Gorazd pa Matjaž (kot zadnji) krenemo proti avtu. Po Kalvariji kar po riti (da šparamo kolena), gaz cela avtocesta! Čisto drugače kot zjutraj. Vmes dohitimo še Mojco in Almo, pa se skupaj odpravimo dol. Malo pred avtom zagledamo Markota… Ravno se odpravlja gor. Srečno kolega! Škoda k nisi mogel iti danes z nami.
No tako je bil en dooolg dan zaključen… Za konec pa še na pico v Mojstrano!
Pa še zaključek: Nisem mislil nikogar blatit… Ampak prav je, da se zve! Nekateri delajo ture, ki jim niso dorasli smo zato, da potem lahko objavijo fotko in se hvalijo. Pa nimam nič proti nobenemu… Vsak počne kar hoče… Samo v tem primeru sem bil jaz tisti, ki sem bil na udaru, saj sem dve uri in pol zmrzoval… Sem pa sočuten človek in ne morem kar pustit človeka nekje v steni… Ampak me zanima, ali bo Katja napisala pod sliko Triglava, kako je hodila gor in dol in brez katere pomoči ji to ne bi uspelo? Gorski svedri smo ji pomagali! Smo kot kaže boljši prijatelji, kot tisti, s katerimi je prišla že en dan prej na Kredarico. Pa čestitam Katji za uspešen vzpon in spust na Triglav. Lahko narediš še eno kljukico pri zimskih vzponih. Pa hvala za Radler na Kredarici. Sva si ga z Gorazdom zaslužila! Čestitam tudi ostalim, ki so prišli samo do Kredarice in se s trezno glavo odločili, da njihove zmožnosti niso take, da bi se zaje****li v steni. To je moč razuma!
Pa tudi Matjažu bravo za uspešen vzpon in spust! Po »zimskem« Grossu, sedaj še zimski Triglav! Tako se dela! Te sigurno še kdaj vzamem s sabo.
Sedaj pa za en dan ohladit kolena… Potem pa naprej grizt v hribe!
Že prejšnji teden se je vedelo, da se bo nekam šlo na predbožični večer. S Francijem sva bila v kontaktu nekako za VDV. Maja je želela probat krplje… Edini problem je bil, ker so bili Julijci 3. stopnje plazov, KSA pa dvojka! Zato predlagam v ponedeljek zvečer bivak pod Skuto! Franci takoj za, Maja pa tudi. Super! Cilj je bivak pod Skuto, potem bomo pa videli… Mogoče kakšna Turska al pa Mala Rinka… Nekaj na izi! No v torek je bil štart ob 5h v Lescah. Z majo se zapeljeva proti Kamniku in med potjo pobereva Francija in se skupaj odpeljemo proti Izhodišču. Cesta v Koncu je kar lepo prevozna, super! Na parkirišču zagledamo še en avto… Potipam pokrov motorja… Hladen… Se pravi je šel že nekaj časa nazaj… Samo kam je šel? Upam, da ne proti bivaku, saj sem želel narediti gaz (trening pač). Ko se odpravljamo, se pripelje še en avto. Oni se odpravijo proti Cojzovi, super! Mi pa lepo čez Žmavcarje proti bivaku. Nazadnje sem bil 2 tedna nazaj, zato me je zanimalo kakšno bo po tem sneženju. Lepo po potki, sneg nas ujame na 1200 m. Ampak ni panike. Lepo naprej. Na 1300 m se začne potem malo več snega… Tukaj se vidijo sledi… Kot kaže je un šel pred nami gor na bivak… Nič ne bo z gaženjem. No mi nadaljujemo… Na 1400 pa bam! Snega za izvoz! Lepo se začne udirat, ne glede na gaz… Grabim za ruševje, da se potegnem ven iz luknje… Tempo malo pospešim, Maja in Franci pa ustaneta zadaj. No nadaljujem s svojim tempom, ju bom že počakal pri bivaku. Na 1600 m dam dereze gor in cepina. Pa gasa! Gaz je bila malo cikcak narejena… Ma je**š! Naravnost gor jo bom speljal! Prtegnem v tretjo… Hop… Hop… Hop! Tempo narašča… Utrip narašča… Noge malo pečejo! Na okrog 1800 m srečam modela, ki je bil pred nami gor. Par besed in že grizem v strmino. Pogledam nazaj… 200 višine nižje vidim Francija in Majo, super! Spet v tretjo prestavo in gasa gor! Ni dolgo trajalo, zagledam bivak pod Skuto. Opaaa! Ura še devet ni, pa sem že gor! Probam odpreti vrata… Ne gre… Zamrznjene… S cepinom odstranim tisti led… Še kar ne gre… Polijem malo čaja… Že boljše… Ampak bom počakal na majstra Francija… Naj on to zrihta… Da nam jaz kej uničil! Kakšnih 15 min kasneje ga zagledam! Hitro zrita vrata in se odprejo! Pri bivaku malo piha, zato se paše skrit notri. No še 15 min za Francijem pride Maja. Nekaj na hitro pojemo. Kam pa sedaj? Franci predlaga, da gremo proti Mali Rinki, potem bomo pa videli… Mene pa mika Skuta… Prejšnjič me je zavrnila, me bo danes tudi? No lepo štart proti Rinki, nakar predlagam, če samo zavijemo proti Skuti, da vidim kakšne so razmere v tistem zimskem žlebu…
Slika 1: Franci in bivak pod Skuto
Prevzamem vodstvo… Udira malo pod koleni… Jeba bo! Iz stene letijo projektili, ker sonce že greje steno… Se nekaj ne oziramo in gasa gor…. Gor v žleb še vedno prvi… Nekaj časa udira do kolen… Nekaj časa čisto pomrznjeno… Prestavim v nižjo prestavo, vklop reduktorja… Že teče s čela. Za to živimo! Tempo stopnjujem… Pulz narašča na 180… A to mi je še v normalnem delovanju… Par metrov pod sedlom se ustavim… Kar lije z mene.. Vroče je… Franci pa Maja sta kar zadaj… Bom ju počakal… Lepo prideta, malo počijemo in se odločimo, da gremo še malo višje pogledat. Franci prevzame pobudo, jaz takoj za njim… Od sedla napihan sneg! Katastrofa! Zavijem levo ob Franciju… Udira do pasu… Ampak je malo boljši sneg… Ga prehitim in gasa gor! Na vsake toliko časa pogledam na uri zemljevid koliko smo stran od letne poti… V nulo na letni poti! Jaaa! Pulz narašča… Napihanega vedno več… Potem pa bi bilo treba zaviti desno v prečko… Gledam tisti sneg… Ne bo šlo! Prtegnem v četrto, naravnost gor… Čisti led! Jaaa! Zabij te dereze notri pa cepin! Dereze so šle samo par mm v led… Drži? DRŽI! Samo to je važno… Življenje odvisno od parih mm… Ja sliši še… Ampak… Taka je situacija! Zagledam skalni skok malo zalit pred sabo… Stemni se mi… Faaaak! Kaj sedaj? Unedva sta kar dosti nižje. Obrnemo? Zabijem cepin notri… Prijel ko hudič! Jaaa! Grem gor… Potem bomo pa videli… Ugasnem kamero, ker tole… No boljše, da ni na posnetku…. Zabijam cepin in dereze… Prime! Hop! Hop! Sem na vrhu skale! Franci se zadaj dere: «Gašper, kako je?« Hmmm… Kaj nej mu sedaj rečem? »Odlično!« Gremo gor… Gledam kaj sedaj? Treba se bo spustiti na letno pot in naredit prečko… Stojim na opasti… Ti, tam gor… Naj zdrži! Hitro čez in se začnem spuščati… Čas je za prečko… Sneg trd! Toooo! Dobim zagon! Zabijam cepin in dereze… Super! Prečka narejena! Francija in Maje še kar ni… Zato prtegnem kar naprej gor… Saj ni več daleč… Malo pod vrhom ju zagledam zadaj.. Super, vse je ok! Bravo Maja! Bravo Franci… Zadnjih par metrov pa čiste kalvarije… Udiranje do kolen… Ampak tokrat ne boš (Skuta) zmagala! Premagam še tistih par metrov in sem na vrhu.. Skuta 2532 m!! Toooooooo! Derem se od veselja! Bla je čista jeba! Ampak je šlo! Noge zdržale… Glava zdržala! Muska mi nabija zadaj v nahrbtniku… Vseeno mi, kdo jo sliši! Motivacija je pa bla!
Slika 2: Ena skupinska na Skuti (2532 m)
Na vrhu se glava malo ohladi… Kaj pa sedaj?? Nazaj po isti potem ne grem… Ni šans… Edina logična izbira je proti bivak pod Grintovec! Tukaj sta samo dva problema… Tisti spust s prečko in pa vzpon s prečko pred Cojzovo kočo… Ampak vseeno boljše kot pa po tej poti nazaj! Kakšnih 20 min sem že na vrhu, nakar pride Franci… Iskren objem! Pa kepca! Bravo mudel! Legenda! No Maja mu sledi za par minut… Tudi z Majo en objemček… Res bravo! Carica! Se pofotkamo in kar hitro bomo mogli iti dol… Da nas ne ujame kakšna tema… Ura je malo pred 13to. Gasa dol proti Mlinarskem sedlu in potem kar naravnost dol do tiste letne prečke… Zgornji del je bil leden… Potem naravnost dol pa čist napihan sneg… Kar nekaj časa se spuščamo dol… Še vedno sem prvi, da sem lepo navigiral med prepadi. Nato sledi prečka… Udiranje čez kolena… O fak! Noge malo pečejo… Prtegnem gel… Noge k nove! Res lahko samo čestitam svojim nogam danes… Res so stroj! Prečimo, pridemo do podov, nakar zavijemo proti bivaku pod Grintovcem… Po nekaj minutah spusta ga dosežemo. Od daleč opazujemo… So vrata odprta? Je nekdo notri? Pridemo bližje… Ni vrat! Kje so vrata? Na hitro pojemo… V bivaku kar nekaj snega… Po kratki pavzi sledi spust proti Cojzovi koči … Med potjo zagledamo vrata. Vrata je odbilo nekaj deset metrov nižje. Jih gremo iskat? Če povem po pravici… Me je začelo pri bivaku malo zmanjkovati… Treba je pa priti še v dolino… Zato smo jih pustili tam. Prav ali ne? Zase vem, če bi šel tista vrata iskat… Nazaj gor prinesti… Se lahko samo še uležem v bivak… Cunj in hrane pa nismo imeli za prenočit… Je hudo gledat razpadajoč bivak… Ampak naša varnost je na prvem mestu…
Zato nadaljujemo dol… Mešanica pomrznjenega in napihanega snega… Pridemo do tistega dela, ki se spustiš, prečiš in nato povzpneš… Gledam… Fak! Stari! Kaj je to??? Kje bomo mi šli! Mislil sem, da bo spihan sneg in se bo dalo lepo zgazit… Je bil pa le napihan! Pi*da! Noge pečejo… Ampak treba pa je kle čez! Franciju predam vodstvo… On je majstr za tele prečenje in iskanje grapc… Midva z Majo pa lepo za njim… Tukaj je sneg na začetku napihan… Ko pa se začneš vzpenjat pa postane malo bolj zanimivo. Ledeno! Še to… K da ni blo dosti danes tega?? Noge konkretno pečejo… Franci odlično špuro naredi in kar kmalu smo že na vrhu vzpona – med dvema skalama… Sledi spust do Cojzove koče in tam damo dereze dol… Od sedla nekaj časa kar po riti… Saj je dosti snega… Potem pa lepo peš… Na okrog 1300 metrih snega zmanjka in potem lepo po kopnem do avta.
Res svaka ČAST Maji, da je tkole pocufala tole Skuto! Pa tudi Franciju! Dokazala sva, da sva odličen tim! Še na mnoge vzpone!
Glede gazi na Skuto… Gaz je narejena kakor je narejena… Je dobra ali ni dobra, mi je vseeno. Mi smo jo potegnil… Do vrha smo prišli… Če ima pa kdo boljšo idejo, naj si pa naredi sam GAZ! Pa varno!
Kaj lahko povem o letu 2019? Bilo je leto v katerem sem bil do sedaj službeno še največ odsoten (pa čeprav mogoče sploh ni tako izgledalo), zato sem moral kompenzirati hribe na drugačen način…. Tudi po 2x na dan na prost dan! Čeprav, gledano statistično sem letos preživel več časa v gorah kot lani (min 50 ur več), a zato je razlog. Namreč lani sem kar 85% vseh hribov obiskal sam, letos samo 40% (plus manj gorskega teka). Razlika se hitro pokaže v dolžini (300 km manj kot lani) in pa vzpona (15 000 m manj kot lani). Do novega leta je še kar nekaj, zato računam, da se bo statistika še malo izboljšala… A ne preveč. Še ena primerjava: Leta 2018 kar 223x v hribih, letos sem pri 190x.
Je pa ena ogromna razlika med lanskim in letošnjim letom. Namreč letos je bilo NORO leto kar se tiče plezanja in odkrivanja brezpotij! Najprej zimski Jalovec, potem grape v Vrtači in Begunjščici, zimska Skuta… Nori Dolomiti s feratami… Grossglockner… Slovenska smer v Severni Triglavski steni… Mala in Velika Martuljška Ponca in še bi lahko našteval! Kar se tiče doživetij, lahko samo rečem WOW.
Kot prvo hvala Franciju… Brez njega bi zimski Jalovec še sedaj od daleč gledal… Potem, da me je vzel v severno steno Triglava… Na koncu pa še Velika in Mala Martuljška Ponca… Res hvala prjatu! Odlična ekipa sva bila!
Potem je tu še Rok, ki mi je razkazal prečudovite Dolomite! Najtežja ferata v Dolomitih na Piz Boe je bila pika na i! Pa seveda še vzpon na Dovški križ, Jerebico, Bavški Grintavec… Hvala tudi tebi!
Ne smem pozabit še na TURBO ekipo košutk in gamsa Gorazda pa Markota! Sonja, Brigita, Polona, Maja, Mojca, Alma in Simona. Hvala vam za vso družbo! Carice ste! Gorazd in Marko sta pa itak LEGENDI, ajga! Dosti smo skupaj preživeli, super je bilo!
No seveda sta tu še Aljaž in Urh! Sicer z Aljažem malo več skupnih turc… A bilo je z obema super! Sploh tisti sončni vzhod na Škrlatici! Upam, da drugo leto malo večkrat ponovimo!
Ne morem pa mimo Matjaža. Res hvala za povabilo na Grossglockner! Vreme nam je sicer malo zagodlo, ampak ekipa je zmogla! Zato še enkrat hvala tudi Matjažem (vsem štirim), Jožu in Jerneju! Top smo bili! Komaj čakam na drugo leto! Če boste kdaj rabili kakšno šerpo, sem za! 😛
Potem tukaj še zahvala vsem ostalim, ki ste me spremljali na kakšni turi! V prvi vrsti šefici Silvi (da me je tolikokrat spustila prej domov) + ekipi 1.8. na Triglavu, Tine in Domen za Viševnik in Stol, Nika za Viševnik, Tamara za dva odlična dneva okrog Skute, Arminu za Prisojnik, Nejcu za Begunjščico in tekmo na Svetem Petru, Jožu za vodenje čez Severno steno Triglava, Dejanu za gaz na Triglav pozimi, Primožu za obisk na Nanosu, Janu in Weroniki za ferato Mojstrana… Klavdija, Miloš in Radko hvala za odlično zgrešeno pot na Vrtačo – bilo je noro! Boštjanu za odlično družbo na Grintovcu! Zahvala tudi vsem, ki jih nisem omenil ali pa smo se kje samo srečali! Upam, da se v letu 2020 tudi srečamo nekje v hribih! 😉
http://www.freak.si/wp-content/uploads/2019/06/themountainfreak.png00themountainfreakhttp://www.freak.si/wp-content/uploads/2019/06/themountainfreak.pngthemountainfreak2019-12-22 18:03:312019-12-22 18:03:31Moje hribovske dogodivščine v letu 2019
Še en prispevek na varianto »throwback« 2019. Top 5 letošnjih tur! Sicer letos nisem bil tako uspešen z nabiranjem višincev, kot lani… Ampak statistika je še vedno odlična! Več kot 470 ur, 1700 km in pa 150 km vzpona je tole leto pristalo na 2. mestu najuspešnejših hribolazenj. Zelo težko je izbrati pet tur, a nekako je vsaka tura na spodnjem seznamu pristala z posebnim razlogom.
Na zadnje, peto mesto se je uvrstila tura Savica – Kanjavec – Triglav – Lepo Špičje – Savica. To je bilo 42 km čistega užitka! Ponoči zgodaj štart čez Komarčo proti Kanjavcu, tam počakati vzhod. Nato spust do Doliča in od tam proti Triglavu. Sledil je spust v gneči proti Planiki od tam spet spust/vzpon proti Prehodavcem. Ker pa še ni bilo dosti, pa je sledilo še prečenje Špičja in nato v dolino spet čez Komarčo. Pot, ki mi je vzela skoraj cel dan, je bila polna prečudovitih razgledov. Sigurno se še vrnem!
Četrto mesto je pripadlo zimskemu Triglavu. S Francijem s krplji napadla že od konca asfalta. Pred nama je bil Dejan, ki je kasneje tudi potegnil gaz na Triglav. Ne smem pa pozabiti Bojane, ki je ta dan praznovala rojstni dan. Dan je bil super! Bil je tisti pravi zimski vzpon. Ni bil vzhod ali zahod… Ampak kar lepo dnevna tura… Tudi nekaj posebnega. No pa še nekaj mi je vstalo v spominu. Tisto gazenje nazaj do avta skozi Krmo – 6km čistega trpljenja!
Brezpotja so top! To sem dojel letos! Z Rokom udarila eno fletno turo mimo bivak II na Jezerih in potem skok na Dovški križ. Hoja ponoči, kratko spanje v bivaku in hudi razgledi na ostale Julijce ob sončnem vzhodu! Pa ne smem pozabit super družbe! Edino škoda mi je, da sva izpustila Veliki Oltar… Ampak saj bo počakal na drugič!
Tisti pravi pravi zimski Jalovec! Moj prvi zimski – ledni kamin! Najprej malo nelagodno, kasneje pa čisti užitek! Štart je bil že ponoči, saj sva se s Francijem bala padajočega kamenja v ozebniku. Na srečo kamenja ni bilo dosti, je bil pa zato kamin zamrznjen. Tole je bil višek mojega hribolazenja pozimi! Ponosen nase! Naslednje leto se ga ponovi!
Kdo drug kot Gross?! Ta mogočna, skoraj 3800 m gora, ki je tudi najvišja v Avstriji nam je vzela dva dni. Jaz, štirje Matjaži, Jože in Jernej smo bili ekipa. Neizmerno hvaležen Matjažu za povabilo- sigurno ne bo pozabljeno! Vreme nam sicer ni bilo naklonjeno – snežilo dva dni. A to nas ni ustavilo in drugi dan smo dosegli najvišji vrh Avstrije! Neizmerno ponosen na dosežek v takih razmerah! Prvi dan smo spali na 3400 m, drugi dan na vrh in vrnitev v dolino. Zaenkrat sem stal na najvišji gori v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji (pogojno) in Kosovem (pogojno). Kaj bo prinesla prihodnost? Sigurno še kakšen vrh! ?
In pa greh bi bil, če ne bi omenil Slovenske smeri v severni Triglavski steni! Jaz, Jože, Franci in Sonja smo jo napadli 18.8.2019. Plezanje do težavnosti III. me je zelo navdušila! Izstopili smo na Prevcu, nadaljevali proti Triglavski škrbini. Top družba, top dan! Za zaključek še skok na Triglav in spust na Kredarico, kjer smo srečali še Gorazda, Almo, Polono in ostale. Dan, ki mi bo prav tako ostal v spominu!
Tudi Mala in Velika Martuljška Ponca sta bili super! Spet brezpotje, spet ena huda tura s Francijem in spet prečudovito plezanje! Top! Top! Top!
Lahko bi opisoval še naprej ostale ture, ki so bile prav tako super. A priporočam, da si jih preberete kar sami:
http://www.freak.si/wp-content/uploads/2019/12/pjimage-1.jpg10001000themountainfreakhttp://www.freak.si/wp-content/uploads/2019/06/themountainfreak.pngthemountainfreak2019-12-21 11:10:082019-12-21 11:17:40TOP 5 tur v letu 2019
V mesecu decembru se radi spomnimo, kaj smo počeli skozi leto. Ker večino mojih vzponov sestavljajo sončni vzhodi ali zahodi, se bom v tem prispevku spomnil najboljše pretekle sončne vzhode in zahode. Vsakič, ko grem v hribe, je nekaj posebnega. A ničesar se (po mojem mnenju) ne more primerjati z začetkom ali koncem svetlosti. To je ta čaroben trenutek dneva, doživimo ga vsak dan, ampak tudi enkrat ni isti! Ve pa se, kje so najlepši vzhodi in zahodi – TRIGLAV IN BEGUNJŠČICA (pozimi). Tole je mojih top 5 vzhodov in zahodov:
Zima se je ponekod sicer že umaknila, a ne na Jalovcu. Kralj slovenskih gora nas je poklical. Jaz, Franci, Sonja, Helena in Bernarda. Seveda je mogel biti sončni vzhod! Štart je bil kar zgodaj, noč je bila jasna. Ozebnik je bil še pod snegom, edino zgornji del smo imeli miks kamenja in snega. Ko smo bili na grebenu pod Jalovcem pa smo v Avstriji zagledali oblak in strele! No moram priznati, da ni bilo ravno prijetno! Zadnje kar si želim, je pa nevihta na Jalovcu! No mi smo hodili naprej, oblak pa je izginil! Deset minut pred vzhodom smo bili na vrhu. Kakšen razgled! Nekaj najlepšega! Ta jasnina nas je takoj ogrela! Hudoo! Pa še super družba!
Napoved je bila super, realna slika zelo slaba! Ko sva se z Aljažem vzpenjala po Centralni grapi na Begunjščico so se začeli nabirati oblaki in pa meglica. Malo že slabe volje, se je na vrhu vse obrnilo! Meglica se je spustila nižje, oblačnost se je kar dvignila… Kar je pomenilo, da smo bili v sendviču. Ko je sonce začelo vzhajati, pa prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil. Nebo je dobesedno gorelo! Oblaki so se pobarvali kričeče rdečo, meglica je bila čisto osvetljena… No pa sneg je tudi dodal svoje! Skratka vzhod za bogove! To pa še ni bilo konec dneva. Po vzhodu pa smo z Aljažem, Milošem, Klavdijo in Radkom skočili na Vrtačo po SZ grebenu. Top dan!
Ko je lepo vreme, je najlepši vzhod na Triglavu. To dokazuje tudi Triglav na 23.3. Gorazd, Mojca, Maja in jaz planiramo vzhod na Triglavu. Štart je bil v večernih urah en dan prej, saj je bilo kar nekaj snega in smo lepo počasi hodili. Ko smo prišli na Kredarico, so ostali šli počivati. Jaz pa zagledam Markota in Majtaža. Skupaj odrinemo proti vrhu. Bili smo sami na vrhu… Taka jasnina, da samo gledaš. Razgled je segal na vse strani. Počakam še Gorazda in ekipo. Ko se skupaj odpravimo dol, pa zagledam še Francija z njegovo ekipo turbo punc! Odličen dan! Edina stvar, ki je bila slaba… Je bilo to, da sem mogel prepešačiti celo Krmo do asfalta, kjer sem imel parkiran avtomobil.
Edini sončni zahod, ki se je uvrstil na ta seznam. Zjutraj sem bil na vzhodu na Viševnik, ker je bilo preveč energije, pa je bilo treba nekam iti še za zahod. Edini problem je bil, ker se je tekom dneva oblačnost dvignila iz 1500 na 2100 metre. Ampak vredno je bilo poizkusiti! Z Nejcem sva se odpravila z Drage proti Robleku in od tam na Veliki vrh – 2060 m. Pot do Robleka je potekala v megli, a megla je bila tudi nad Roblekom. Vseeno sva se odločila probati in izplačalo se je! Oblačnost je bila na 2040 metrih – samo 20 metrov pod nama! Bolano! Sonce je zašlo, megla se je še malo bolj spustila. Sicer je bilo na vrhu mrzlo, a ta prizor je bil prečudovit! Ko je sonce čisto zašlo, se je oblačnost čisto umaknila in bila je jasna noč!
Bilo jo predčasno praznovanje mojega rojstnega dneva. Tole je bil tudi moj letošnji 12ti vzpon na Očaka, kar je pomenilo, da sem svojo normo izpolnil! Že malo čez polnoč smo se s Sonjo in Francijem odpravili s Krme. Nekaj dni prej je malo snežilo, zato so bile vsaj derezice obvezne. Noč je bila jasna… Nato pa se je proti jutro začelo oblačiti in oblaki so »pristali« nad Karavankami. No sonce je posijalo, oblaki so »goreli« in to je bil letošnji najlepši vzhod! Take barve, da jih tudi fotoaparat ni mogel zajeti. Lahko sem se samo usedel ob stolpu in občudoval to lepoto narave!
