Ko se pohodnika predstavita…

Gašper »themountainfreak« Ahačič:

Živjo, sem Gašper in prihajam z Bleda. Sem navdušen nad gorami, še posebej nad sončnimi vzhodi in zahodi, saj po mojem mnenju, sta to najlepša trenutka dneva! V hribe sem bolj intenzivno začel hodit štiri leta nazaj, najprej s kolegom Janom. Čez čas sem ugotovil, da mi je »solo varianta« hoje v hribe bolj pri srcu. Ne maram gužve, saj grem v hribe zato, da se sprostim in naužijem energije. Res je, da na vrhu po navadi poslušam glasbo, saj me to še dodatno sprosti. Dve leti nazaj sem se odločil, da si postavim spletno stran (www.freak.si), saj bi tako lahko delil svoje slike s širnim svetom in pa seveda tudi posnetke poti, ki jih opravim.

Kaj mi predstavljajo hribi?

Lansko leto sem »ustanovil« #tojtauzitek. Kaj sploh pomeni ta hešteg? Veliko ljudi me je spraševalo, kako se mi ljubi hodit v hribe? Kaj vidim v hribih? Zakaj vstajam tako zgodaj za sončne vzhode? Ker je na vsa ta vprašanja zelo težko odgovoriti z besedami, lahko pokažem. In to pokažem na način, da objavim pod vsako svojo sliko ta hešteg in tako vsaj približno približam odgovore na ta vprašanja.

A z besedami lahko na kratko opišem, da mi gore predstavljajo sprostitev, izziv, adrenalin in pa seveda mogočni razgledi.

Kako aktiven sem v hribih?

Na leto v povprečju prehodim več kot 1000 kilometrov v gorah, določen procent sestavlja tudi gorski tek, saj mi to predstavlja nek izziv in še večji napor kot pa samo hoja. Imam tudi svoj lastni izziv; Osvojiti vse slovenske gore v Julijcih, Karavankah in Kamniško Savinjskih Alpah. Trenutno sem na okoli 40%, se pravi me čaka še kar nekaj dela 😉

Zakaj Himalaja?

Kdo si ne želi videt Mt. Everest in druge osemtisočake od blizu? Če kaj hodiš v hribe, je sigurno to tudi tvoja želja. In ta želja se mi bo izpolnila, ker greva do I. baznega tabora, vmes bova imela še razglede na druge gore. Ubistvu bom z obiskom Himalaje zaključil neverjetno letošnje potovanje po gorah. Letos sem izpolnil želje iz 2016 in 2017 z obiskom Jalovca, Montaža, Špika Hude police, Razorja  in pa zimskega vzpona na Triglav.

 

Kje me lahko najdeš na spletu?

-Instagram: KLIKNI

-Facebook: KLIKNI

-Youtube: KLIKNI

-Mail: tojtauzitek@gmail.com

 



Jan Zajec:

Hej, sem Jan Zajec in živim v Ribnem, vasi blizu Bleda. Vsako jutro me prebudi prelep sončni vzhod, ki te kar privabi ven gledat gore, ki se prebujajo v najlepših jutranjih barvah. Po poklicu sem programer freelancer, ki večino dela opravi na razvoju poslovnih spletnih aplikacij in optimizaciji poslovnih procesov.

 

Poleg hribolazenja uživam tudi na morju, predvsem ko se s kolegi odpravimo na jadranje. Zadnje leto sem veliko časa preživel na Blejskem jezeru, bolj točno na SUP deski, kjer sem po dolgem in počez spoznal lepote jezera – verjetno pa sem bil tudi kar zanimiva turistična atrakcija, sploh v spomladanskih mesecih – čim se bližaš obali takoj opaziš veliko turistov, ki te želijo slikati #paparaci.

Poleg hribov mi je najljubši šport kolesarjenje. Večino časa vozim cestno kolo, včasih pa se podam tudi na bližnje hribe z gorskim kolesom in uživam v spustu po kamnih in koreninah.

V zadnjih nekaj letih pa sem med drugim tudi veliko potoval. Prerajžal sem kar lep del Evrope, najbolj zanimivo in najbolj aktivno pa je bilo potovanje po Madeiri – otoku večne pomladi. Odpravil sem se na najvišji vrh Pico Ruivo, ker pa je hoja v solo izvedbi lahko dolgočasna, sem se odločil za trail running in z velikim nasmeškom »prilaufal« na vrh.

 

Kot naslednje potovanje pa sem si zaželel še kakšno bolj zanimivo destinacijo, morda malo manj aktivno, po možnosti izven Evrope. Prva izbira so bili Maldivi – nekaj čisto drugega od končne odločitve, potem pa sva z Gašperjem ob pivu ugotovila, da je trek do baznega tabora Everesta izvedljiv in ne pretirano drag. Odločitev zamenjave je padla v momentu!

 

Seveda ni k odločitvi prispevalo le pivo, ampak ljubezen do gora. V gorah se počutim doma, to je kraj kjer vse skrbi ostanejo daleč proč in se lahko zares sprostim. Uživanje takega občutka v Himalaji bo vsekakor neprecenljivo!

 

Novim zmagam naproti!

  

Kje me lahko najdeš na spletu?

-Instagram: KLIKNI

-Facebook: KLIKNI

-Mail: jan@hopkoda.si

 

Ko si firbčen in te vse zanima…

Ta blog bo malo drugačen, bolj resen od drugih. Vedno, ko nekaj planiraš, imaš tisoč in eno vprašanje. Tudi v najinem primeru je bilo tako. Polno enih skrbi, dvomov, razmišljanj … Zato sem se odločil, da napišem še ta blog, v katerem bom zajel vprašanja, ki so v prvi vrsti zanimala naju. Večino vprašanj sem poslal Madhavu, nekaj odgovorov pa je poslala tudi Nina.

 

No, pa začnimo…

  1. Kje se kupi karto?

Karta je bila kupljena preko skyscanner ali pa imaš tudi expedio.

  1. Viza za Nepal. Kje dobiš in koliko plačaš?

Vizo dobiš na letališču. Potrebuješ svojo sliko, velikosti potnega lista. Vizo plačaš glede na to, koliko dni si v Nepalu, viza je prišla 35€ po osebi.

  1. Vodič. Da ali ne?

Obvezen ni (imajo pa v planu, da to spremenijo), je pa dobro da ga imaš, da ti organizira vse skupaj. Če pa želiš še malo več prihraniti, greš pač sam.

  1. Prednosti vodiča?

Ko greš enkrat na nadmorsko višino 4000+ metrov, se telo začne drugače odzivati in takrat ti lahko vodič pomaga, te tudi že prej malo »bremza«, da ne pregoriš… Se zmeni že med potjo za prenočitev (lahko se zgodi, da so prenočišča zelo zasedena). V

slabem vremenu se lahko hitreje izgubiš, če hodiš sam.

  1. Kakšna je pot na trekingu? Je označena?

Pot je shojena, ni pa označena. V lepem vremenu je lepo sledljiva. Itak zraven potrebuješ zemljevid in kompas. Sicer pa hodiš za drugimi in upaš, da so namenjeni na isto lokacijo kot ti (v primeru, da nimaš vodiča).

  1. Koliko notranjih letov?

Notranji let je eden, iz glavnega mesta Kathmandu do Lukle. To letališče velja za eno najnevarnejših letališč na svetu. Zakaj? Prikažem v naslednjem blogu. Cena karte je okrog 170$, čas leta je približno 45 min.

  1. Odpoved notranjega leta:

Ker letališče Lukla nima pokritega območja z radarji, letala letijo samo v lepem vremenu. Ker pa je podnebje v Lukli takšno, kot je, se velikokrat zgodi, da zaradi poslabšanja vremena odpovejo let. To pomeni, da lahko ostanete na letališču tudi do naslednjega dne, zato je dobro za let proti Kathmanduju vzeti kakšen dan »lufta«, da potem ne zamudite mednarodnega leta domov.

  1. Kje dobiš vodiča?

Vodič je bil v okviru agencije. Ime agencije je Everest Base camp tour, šef agencije pa je Madhav. Kontaktiraš ga lahko preko: spletne strani (http://www.toureverestbasecamp.com) ali preko instagrama (http://www.instagram.com/everestbasecamptrek)

  1. Kdaj sploh na treking?

Najboljši čas je aprila, maja in pa oktobra, novembra. Seveda je primerno vreme tudi     kakšen mesec prej in potem.

  1. Šerpa?

Ena šerpa pride na dve osebi. Nosi skupno 25 kg robe. Stane pa okrog 20$/dan.

  1. Zavarovanje nad 3000 metrov nadmorske višine?

Obvezno! Lahko se kupi preko Planinske zveze Slovenije, pride 55 € za celo leto (članska izkaznica) ali pa preko Avstrijske planinske zveze

 

Če imaš kakšno vprašanje, mi ga lahko zastaviš pod komentarji ali pa pošlješ na mail: tojtauzitek@gmail.com

 

… Ni bedastih vprašanj!

Letališče z veliko začetnico

 

Letališče Tenzing-Hillary, poznano tudi kot letališče Lukla, je majhno letališče v kraju Lukla v vzhodnem Nepalu. (wikipedija) Zakaj ima to letališče svoj prispevek? V prvi vrsti zato, ker je najnevarnejše letališče na svetu. Pristajanje in vzletanje na tem letališču je prvovrstno doživetje.

 

No pa si poglejmo nekaj podatkov:

  • Steza dolga 527 metrov (sprejme samo manjša letala in helikopterje)
  • Steza široka 20 m
  • Naklon steze je 12% (Ja, prav si prebral)
  • Leži na nadmorski višini 2860 metrov (malo nižje od Triglava)
  • Brez radarske opreme
  • Takoj za koncem steze je 700 metrski prepad v dolino pod Luklo
  • Poleti le podnevi in v lepem vremenu (zna se zgoditi, da tudi par dni letalo ne vzleti/pristane)

 

Je že kaj bolj jasno, zakaj eno izmed najnevarnejših letališč na svetu? Verjetno je.

Mogoče se sprašuješ, ali ni druge alternative za prihod v Luklo. Ja seveda je, ampak vzame več časa, ki ga pa na žalost nimava. Katere so še druge opcije do Lukle:

  • Bus do Jiri (1905 metrov), ki ti vzame 9 ur in potem še hoje 6-7 dni
  • Bus do Phaplu (2413 metrov), ki ti vzame 13 ur in še hoje 2-3 dni
  • Jeep do Phaplu ali Jiri (hitrejši kot bus, dražji in pa bolj nevaren) + 3-4 dni hoje
  • Let do Phaplu (2413 metrov) in potem še hoje 3-4 dni
  • Bus do Shivalaya + 5 dni hoje
  • Helikopter do Sangboche (3700 metrov), ampak samo za alpinistične odprave

Ker druge opcije vzamejo neprimerno več časa in so tudi dražje, bova pač reskirala in letela na eno izmed najnevarnejših letališč.

Sporočiva, kako je šlo!

Spodaj si lahko pogledate posnetek pristajanja letala

 

 

… Še nobeno letalo ni ostalo v zraku!

Šoping, šoping in Graz…

Še dobro, da nismo v letu 1987, ko je bilo treba vse »švercat« iz Avstrije in Italije, ker v bivši Yugi ni bilo vseh dobrin… No, ne bom pameten kako to zgleda, ker se takrat še nisem rodil, a saj veste kako, ko se dobi familija na pikniku in potem pogovor nanese na politiko… Temu vedno sledi: »Ko smo bili v bivši Jugi, je bilo vse drugače…« In valda se ponavadi kdo oglasi: »Ja, se spomniš, ko smo mogli švercat kavo (in še ogromno drugih stvari) iz Avstrije?« No, na srečo so danes časi drugačni. Ni potrebno več tihotapiti robe čez mejo, saj lahko (skoraj) vse dobimo že pri nas, v Sloveniji. No, pustimo dejstvo, da je dosti stvari še vedno bolj kvalitetnih in tudi cenejših čez mejo…

No, da se vrnem na bistvo… Ko sva dobila seznam kaj potrebujeva, sva najprej naredila plan, kaj nama sploh manjka. Sicer jaz imam že dosti robe, tako da ne bi potreboval veliko stvari kupiti. No, Jan po drugi strani, ima malo manj stvari, tako da je bil njegov seznam »Kaj kupiti« kar dolg. Ker treking sam po sebi ni tako zahteven, tudi temperature niso tako hude, sva se odločila, da stvari nakupiva kar v decahtlonu. Imajo dobro ponudbo, je tudi dokaj kvalitetna in tudi poceni. Ker je najbližja trgovina v Ljubljani, sva se dogovorila, da se dobiva po šihtu. Bila je prelepa sreda, 4ti julij 2018, ko sva se zmenila za šoping. Valda, kakor je v navadi pri Janu, je zamujal. Ampak, ker sem potrpežljiv človek, sem ga počakal tistih dvajset minut kolikor je zamujal. No, ko se končno primaje, potegne vsak svoj nakupovalni listek ven… No, seznam od Jana je bil res dolg 😛

Vstopiva v trgovino, vzame vsak svojo korbico (nakupovalno košaro), potegneva ven seznam in se zazreva po trgovini. No, da ne razlagam kako je cel šoping potekal (ker sva bila ko dve babi), je nakupovanje trajalo TRI ure! Ja prav ste prebrali, tri ure! Tako dolgo še nisem nakupoval! Sicer je zelo hitro minilo, ker sva se zajebavala ves čas. Ko sva vse nakupila, je nastopil trenutek resnice: »Fak stari, kok mislš da bo tole pršlo? Mava dost d’narja?« Priznam, malo me je sicer stisnilo, ker si ravno sramote ne bi želel privoščiti na blagajni. Jana sem poslal naprej. Ker je imel več robe v košarici, naju je zanimalo koliko bo zapravil. Kot vedno, prodajalec vpraša: »Želite vrečko?« No, ker je Jan imel v košari dva ruzaka, si je oddahnil, da mu ne bo treba dat 13c za vrečko (Gorenc pač) 😛 No, prodajalec začne računati… Pisk… Pisk… Izpiše se skupni znesek: 455,76 € Wow! To pa je znesek!

No, nasednji sem na vrsti jaz. Tudi jaz sem si kupil en manjši ruzak, zato tudi jaz nisem potreboval vrečke. Pri meni je bil končni znesek 220€. Čeprav sem kupil neprimerno manj kot Jan, je bil znesek kar visok. Samo nimaš kaj, nag ne morem hodit po Himalaji 😉

Ker sva bila od vsega nakupovanja zmatrana, sva se na poti domov ustavila v Kranju na hamburgerju in pivu. Ja, porabila sva veliko kalorij pri nakupovanju!

 

… Še dobro, da je nakupovanje trajalo samo tri ure!

Brez opreme ne gre…

Mislim, da bolj bedastega naslova ne bi mogel izbrati… Pa sem ga! Logično je, da je oprema pomembna, saj ne bi hodil nag po Nepalu… Madhav je bil tako prijazen, da nama je poslal tudi seznam priporočene opreme. Malo je nastal problem, ker je za notranji let Kathmandu – Lukla dovoljenih samo 10 kg opreme!? Še dobro, da sva moška in ne rabiva toliko opreme! Skratka, kakšno opremo nama je priporočal, pa malo nižje.

Rad bi se zahvalil Alpini in pa Sports & Optics Lab za pomoč z njihovimi izdelki. Najprej Alpini za čevlje Alpina Helios, majice, buffe in ostalo. Potem sol.si za najboljša očala Cébé summit (ki so namenjena prav za visokogorje) in pa Cébé S’ Track. Trenutno sva v fazi dogovora še z drugimi podjetji, ki nama bodo mogoče pomagali, kaj več o tem pa prihodnjič 😉

Ejga, tole morva imet s sabo:

Katera zdravila bova vzela? Še nisva odločena čisto.

… Upam, da je vse tole vse skupaj pod 10 kg!

Nakup letalske karte je lahko tudi…

 

Ko sva zaključila z preganjanjem vodiča za informacije, sva mogla pa rezervirati letalsko karto do Nepala… In to je bila valda spet neka dogodivščina in pol… Kot je bila navada, sva se dobila pri Janu… Najprej da povem, ni bilo alkohola vmes! Skratka, odpreva stran skyscanner, vpiševa letališče iz Benetk in čakava, da nama vrže ponudbo … Janov računalnik neki melje… Še zmeri čakava… Gledava cene, kako se spreminjajo… 1800 evrov … 1400 evrov … 1240 evrov in pa na koncu 990 evrov! Ufff… Pa veš, da ne dam za karto jurja! Postala malce slabe volje, saj je bila karta občutno predraga… No, kaj pa, če probava let iz Zagreba… Spremeniva letališče in spet čakava … 1200 evrov… 1000 evrov … 800 evrov in pa 629,84 evrov! Wooow! Top! Taka cena leta iz Zagreba v Kathmandu je pa odlična! Obema je odleglo in zmenila sva se, da rezervirava karto čez par dni, počakava samo, da nama Madhav potrdi najino rezervacijo in potem v nakup.

 

No, trajalo je nekaj dni, da nama je agencija potrdila in ugodila vsem željam, ki sva jih imela. A vmes se je meni začel teren… Jaz sem bil bolj naklonjen, da se karto čimprej rezervira (ker vsak dan je karta dražja), ker Gorenca ne bosta plačevala dražje karte, huh? 😛 No, tako sem vzel laptop s sabo, si instaliral Skype in čakal na klic Jana. V sredo, 27.6.2018, ob 22:14, je Jan poklical… Ker ima on kartico z večjim limitom, sva se zmenila, da on kupi za oba karti in potem mu mogoče (če bo priden) dam denar (no, seveda brez mogoče!). Skratka, tako sva izpeljala nakup karte. Karta naju je skupaj prišla 661,41 € po osebi. Ker sva malo bolj fina, sva si seveda privoščila tudi kakšen priboljšek pri karti.

Dodatni stroški:

  • Provizija na kartico = 25,19€
  • Izbira sedeža (seveda je fajn, če sediš pri oknu) = 14,98€
  • Izgubljena prtljaga (no upam, da do tega ne bo prišlo) = 13,98€
  • »Check in« = 8,99 €

 

Stroški karte za dve osebi:

Read more

Kaj nama je agencija ponudila…

 

Še predno opišem nakup letalske karte, pa bom predstavil, kakšno ponudbo nama je agencija TEBC ponudila.

Kot prvo, kaj sploh je Everest Base Camp (EBC) trekking?

Kot pravijo na forumih, je eden lepših in najbolj priljubljenih trekov, katerega glavni cilj je osvojitev prvega baznega tabora Everesta na 4910 metrih. Do tabora  bomo potrebovali sedem dni, ampak to ne pomeni, da je konec treka. Po baznem taboru sledi še štiri dni hoje do prečudovitih Gokya jezer in nato hoja nazaj do letališča v Lukli. Cel trek traja 16 dni in najvišja točka, ki jo osvojimo, je Kala Patthar (5545 m) – no upam, da prideva do tja 😉

 


Ponudili so nama dve opciji. Prva opcija traja 15 dni, druga opcija pa 16 dni. Obe opciji imata skoraj identičen program, le da je pri drugi opciji en dan več za aklimatizacijo, kar nama bolj ustreza, zato bom opisal samo drugo opcijo:

 

Dan 1: Kathmandu do Phakding

Let iz Kathamandu v Luklo, za katero velja, da ima najnevarnejše letališče in nato prvi trek do Phakding (2610 m).

 

Dan 2: Phakding do Namche (3440 m)

Trek, ki bo trajal 5 ur in je večinoma samo v breg, logično ane?

 

Dan 3: Aklimatizacijski dan v Namche (3440 m)

Malo bova skakala naokrog po znamenitostih. To bo tudi najina najvišja dosežena nadmorska višina do tistega dne in moj drugi tri tisočak.

 

Dan 4: Namche do Tengboche (3860 m)

Trek dolg 5 do 6 ur in videla bova najstarejši samostan v Khumbu, poleg tega pa se bova naužila razgleda na Everest in Ama Dablam.

 

Dan 5: Tengboche do Dingboche (4400 m)

Trek dolg 5 do 6 ur.

 

Dan 6: Aklimatizacijski dan v Dingboche (4400 m)

Raziskovanje okolice in baje prelep razgled na Makalu, Island Peak in pa Ama Dablam! »Komi čakam!«

 

Dan 7: Dingboche do Lobuche (4910 m)

Spet samo vzpon, ki bo trajal 5 do 6 ur.

 

Dan 8: Lobuche do Gorashep (5140 m)

Najprej do Gorashep-a, nato pa najin cilj v istem dnevu, Everest bazni tabor na 5364 m in nato vrnitev nazaj v Gorashep.

 

Dan 9: Kalapatthar do Dzongla (4380 m)

Dosežemo najvišjo nadmorsko višino trekinga na Kalapatthar-ju (5545 m) in se nato spustimo do Dzongle.

 

Dan 10: Dzongla do Thagnak via Cho la prelaz (4650 m)

Najdaljši in najtežji treking, ki traja 8 do 9 ur in gre do prelaza Cho La, ki se strmo dviga in nato strmo spušča do Thangnak.

 

Dan 11: Thagnak do Gokyo (4790 m)

Gremo pogledat jezero Gokyo! »Jupiii!« No, najprej se bova pet ur matrala, da prideva do tja.

 

Dan 12: Gokyo do Dole (4200 m)

Najprej se bova povzpela na Gokyo RI (5340 m) in nato spust do Dole.

 

Dan 13: Dole do Namche (3440 m)

Spust spet do Namche, ki traja 6 do 7 ur.

 

Dan 14: Namche do Phakding (2610 m)

Spet spust, ki traja 5 do 6 ur po isti poti, po kateri smo se par dni nazaj vzpenjali na Namche.

 

Dan 15: Phakding do Lukla (2840 m)

Kratek, 3 do 4 urni trek do letališča v Lukli.

Dan 16: Lukla do Kathmandu (1300 m)

In spet smo v glavnem mestu Nepala 🙂

 

Dan 17 do 20: Kathmandu in pa let domov

Spoznavanje glavnega mesta Nepala in potem let proti domu.

…Kdaj lahko začneva?

Ko sva videla, kaj vse bova mogla rezervirati…

Prišel je 23. junij in Ninin odgovor… Ker je to stvar, ki jo je treba v živo predebatirati, sva se dobila pri Janu (no zdaj ni bilo alkohola vmes). Sporočilo je vsebovalo ogromno nekih informacij; kje se dobi vizo, kje kupiti letalske karte, najeti vodiča … Skratka, dela, kar ga hočeš.. Imela sva izbrano Himalajo, nisva pa imela izbranega trekinga.  Seveda je najbolj popularen Everest trek, potem imam tudi Annapurna trek in pa Manaslu… Za Annapurno ne bi potrebovala sploh vodiča, Manaslu je baje najlepši trek, ampak pri Everest treku pa vidiš najvišjo goro sveta! Če že ne moreva stati na najvišji gori sveta, jo bova pa opazovala iz prvega baznega tabora. Ni slabo ane? Ok… Everest je bil izbran… Kako naprej?

 

Letalska karta: Seveda najpomembnejša stvar! Brez nje ne moreva priti do Nepala… Tako sva začela na skyscanner gledati za letalske karte… Nisva še vedela točnega datuma v oktobru, zato sva malo probavala, kdaj bi bila najcenejša karta… Nekako sva se odločila za 18. oktober. Zaenkrat je nisva rezervirala, ampak sva se odločila, da rajši najprej napiševa sporočilo vodiču, ki ga je Nina predlagala.

 

Tour Everest base camp (TEBC): To je ime agencije, s katero bi šla na treking. Najprej sva mislila sama, ampak bi nekako organizacija Everest treka bila malo prevelik zalogaj, zato sem se obrnil na direktorja agencije Madhav-a. Prvi vtisi? Po poslanem mail-u sem dobil v parih urah odgovor, ki me je kar presenetil… Njegova angleščina je super! Malo naju je bilo strah, da bi imel probleme z angleščino, to bi potem pomenilo, da bi bila komunikacija malo omejena… Ampak ne! Odgovor korekten, poslal ponudbo, zraven vse skupaj razložil in takoj naju je »kupil«. Lahko bi dobila še cenejšo agencijo, ampak TEBC je bila preizkušena in pozitivno ocenjena s strani Nine. Ne bi si želel, da bi prihranil par evrov, na koncu pa bi bila agencija čisto porazna… Saj bo potovanje najbolj odvisno prav od agencije. Kakšna je bila ponudba, pa razložim v naslednjem blogu.

 

Oprema: Madhav je zraven pripel priponko, kaj potrebujeva. Sicer opreme ne veliko, saj imava za notranji let lahko samo pritljago težko do 10kg. Ampak še vedno bo potrebno kaj dokupiti, sploh Jan je imel zelo malo robe in tako sva naredila seznam, kaj potrebujeva. Tudi to bo opisano v naslednjih blogih, saj je bilo nakupovanje zelo zanimivo in tudi drago!

 

…Tako sva imela vsaj neko osnovo kako bi vse skupaj potekalo.

Vse se je začelo s pivom…

 

Čeprav nisem nek ljubitelj piva, se z veseljem odzovem povabilu prijatelja Jana na en kozarček ali dva… Skratka… Pisalo se je leto 2018, bolj natančno – bil je  22. junij. Dobim klic, če greva v Žirovnico na pivo… Seveda greva! Imel sem že prej željo po Himalaji, ampak s slovensko agencijo… Zato ob prvem kozarcu razlagam Janu kako bi šel na en treking po Himalaji in debata je tekla samo o tem, vmes pokazal par slik in čas je tekel… No ni tekel samo čas… Je teklo tudi pivo… In po dveh pivih (roko na srce nisem nek pivec, tako da se me hitro prime (Jana pa tudi, mislim da )) je prišel na moja ušesa Jan s stavkom: »Stari, kaj pa če grem tudi jaz v Himalajo?« Besede so mi hitro zdrsnile v ušesa in začela sva premlevati, da je to super ideja! No, naročila sva še tretje pivo… Tukaj je pa zdaj postalo še bolj zanimivo… Ker sva že pri dveh pivih imela noro idejo o Himalaji, sva pri tretjem pa rekla: »Kaj pa če greva sama? Bova zmogla? To kar nekaj organizacije potegne za sabo.« Ampak ker sva Gorenca, sva hitro zračunala, da pride do 500 evrov ceneje (od slovenske agencije), če »udariva« tole potovanje kar sama… Potem sva itak prenehala s pitjem in še kar nekaj časa debatirala, kako bi to midva organizirala.

 

No, potem se pa spomnim, da je bila »instagram kolegica« Nina v aprilu na Everest treku. Seveda je najboljše njo povprašat, kaj in kako, ker sta si z njenim sama organizirala tale trek… No, najprej je blo treba prespati noč in naslednji dan napišem Janu, če je še vedno zainteresiran za »solo attack«. Čeprav je bil čisto trezen, je seveda pritrdil mojemu vprašanju… Uff… Zdaj se bo začelo zares… Takoj zasujem Nino s tisoč in enim vprašanjem in na čisto vse mi je zelo podrobno odgovorila… To je bla neka osnova, na kateri sva začela graditi najino popotovanje.

 

… In pivo je poskrbelo, da je prišla na plan nora ideja!