Potovanje na streho Slovenije je vedno nekaj posebnega. Ni važno ali si prvič ali stotič. Tisoč ljudi, tisoč različnih mnenj. Nekateri ga ne marajo, nekateri obožujejo… Jaz pa sem nekje vmes. Že prvič ko sem šel iz Krme sem si rekel nikoli več… No to bi lahko si ponavljal vseh nadaljnjih 40 + vzponov iz Krme. Res je, vsak mesec grem rad vsaj enkrat gor, saj je kar dober trening glede na dolžino poti… Nisem pa obseden z njim, kakor mogoče zgleda. Naj te popeljem po spominih poti in tovarištva… Ah ne… Mislm po poti potovanja Triglava skozi Krmo. Obujanje spominov je vedno dovoljeno.😁 Tako da prijetno branje:

 

Skobacam se iz postelje in si na hitro vržem sendviče v ruzak. Gasa proti Radovni, kjer me že čaka Janez. Seveda bi bilo vse skupaj prelahko, če bi se lahko zapeljala do Lese… Zato štart iz Kurje vasi. Smučke na noge, kože sva pa imela že gor. Ja nč… Pa pejmo! Janez prtegne v prestavo, jaz pa zadaj v zavetrju… Sprašujem se zakaj mi je tega spet treba… Ampak kar se mora, se mora… Pot do Lese ima še ogromno snega, je kar trd… Zato lepo drsiva. Pri Lesi se na hitro ustaviva, saj Janeza nekaj žuli… Pavza mi je kar lepo pasala… No… Potem pa spet gas! Janez spet spredaj, meni pa zadaj tavajo misli… Malo pogledam naokrog in mi teren ni nič znan… Aaah! Falila sva oz. sva zavila pod Draškega… Se pravi naju čakajo plazovine. No… Kar hitro jih zagledava. Prevzamem vodenje, čeprav natančno ne vem kje moram iti, ampak iščem prehode. Prva plazovina lepo mehka… Vseh ostalih 6 pa trdo ko… Malo gor, malo dol… Malo skačeva čez… Ampak je zanimivo… Mimo plazovin, se na 1400 metrih priključiva nazaj na pot. Do Prgarice pot lepo uhojena, zgornji del malo trd. Pri Prgarici pavza.

Dam gor srenače, saj se bojim, da bo naprej pa ledeno. No… Ni bilo ravno slabo… Kože so lepo prijele, tako da kar hitro napredujeva proti Vrhu Snežne konte, kjer se zaženeva kar v breg. Tudi tukaj ni ledeno, sploh pa je prečka super! Sledi izstop in gasa proti Triglavski koči na Kredarici (2515 m). Še najbolj leden del je bilo zadnjih 50 m pod Kredarico… Dva koraka naprej, enega nazaj… Ampak gre.

Na Kredarici kratka pavza, saj vzhod ne čaka… Smučke dol, dereze in cepina pa na sebe. Spust in vzpon proti steni. Že vstop v steno je nakazoval, da bo razmere super. Ravno prav se predira, zato hitro napredujeva. Malo nama veter nagaja, ampak vsaj tako se mašina ohlaja. Janezu pobegnem, saj ima težave z žulji. Prečki nič posebnega, prva kopna… Druga pa pofrezana. Brez kakšnega ustavljanja proti Malemu Triglavu. Po grebenu hitra hoja, saj je lepo spihano. Ubistvu od grebena do vrha nobenih posebnosti… Zajle zunaj, nekje spihan. No na vrhu stojim par minut pred vzhodom. Janez pa se še zadaj vzpenja. Kakšna tišina! Ko da bi bila korona in so vsi doma zaprti. Skratka sonce prbije ven nekje v Karavankah… Sploh nisem gledal, ko je ven prišel… Sem praznil rezervoar… Nuja je nuja… No sonce ven, Janez pa že za ovinkom. Zelo lep sončni vzhod!

Foto 1: Midva na vrhu

Sonce je že visoko na nebu, zato je čas za odhod proti Kredarici. Seveda je bil sestop po poti pristopa. Sneg je že malo odjužil, zato je bilo pod Malem Triglavom malo zoprno… Ampak… So bile že slabše razmere. Kar hitro se spustiva na Kredarico, kjer si privoščiva pivo. Trume ljudi se odpravlja proti Triglavu… Še dobro, da sva bila malo bolj zgodna. No ena ornk pavza…

Čas je za odhod v dolino. Smučke na noge in se zapodiva po belih strminah. Sneg je bilo odjužil, zato je bilo smučanje FENOMENALNO! Trd sneg se je začel šele malo pod Prgarico, kjer je bila še senca. Tukaj so noge malo bolj trpele, ampak sva tudi to zrihtala. Nisva zavila pod Draški vrh, ampak kar po poti skozi gozd, saj sem želel malo povaditi slalomiranje med drevesi. Najlažje je smučati na odprtem terenu, ko pa prideš v kakšen gozd pa si primoran se hitro obračati. No v eni uri pa še nekaj minut prismučava do Lese. Smučke zadaj odpnem in se zapodiva še teh 5 km do avtomobila. Skupen čas spusta je bil od Kredarice do avta malo pod dve uri. Top razmere za smučanje!

Tura končana, hvala Janezu za družbo! Je rekel, da gre še z mano, ko se bodo enkrat ukrepi ukinili!🦾 Do takrat pa ostajajo spomini.

 

Galerija:

V soboto ob 23h, medtem ko gledava film, Andraževo sporočilo: “Jutri po 17h naj bi se zjasnilo, Jugova grapa na Dovški križ?” Ufff… Sliši se mikavno, saj ga imam že nekaj časa v mislih… Dobro se slišiva zjutraj in se zmeniva… Zjutraj z Majo malo prespala in se ob 11h šele zbudila. Tud taki dnevi obstajajo, čeprav so zelo redki! Napišem Andražu in mi odgovori, da se že pelje iz Celja… Ulala! Hitro spakiram in se v Gozd Martuljku dobiva. 😄

Vreme še vedno turobno, ura pokaže 13h…Parkirišče prazno. Tole bo ubijalski tempo, če želi pridt na Dovški križ do 17h… Poberem celo zalogo gelov in enga prtegem že kar na začetku. Andraž z bordom, jaz pa grem peš danes. S parkirišča proti bivaku Za Akom (1340 m). Kakor se mi je zdelo, Andraž ni popuščal tempa… Spodaj naju lovi dež, ampak paše… Trenutno so 4°C, vlaga pa je nenormalna… Teče s čela, pa ne vem ali zaradi tempa ali vlage… Verjetno kar oboje. Malo nad prvim M. slapom se Andraž ustavi, da si naštima splitboard, jaz pa sam gasa naprej… Itak me bo takoj dohitel… Tempo privijem, pri razpotju levo II. slap, desno Za Akom logično zavijem proti bivaku. Ta strmina ima kar nekaj snega, stopinje pa so tudi že narejene. Pri uni prečki z zajlo cepin v roke, saj je ena sama plazovina… Andraža še od nikoder. Malo pred bivakom se ustavim… Megleno vse, tako da čisto nič ne vidim. Malo več kot 5 min za mano prisopiha Andraž… Lep tempo sem imel!

Spustiva se v krnico (se drživa bolj desne strani), vlaga in difuzna svetloba nenormalni… Sploh ne vem kje sem, ampak pred nama so stopinje… Tukaj so hodili že, pa ne prav dolgo nazaj. Sneg čist gnil, tako da se mi ugreza po stopinjah še za kakšnih par cm. Res trpljenje… Tudi Andražu na bordu se udira… Nekaj se kaže… Je to sonce? Jaaa! Malo nad nama je jasno! Paaf! Na 1600 metrih se nama pokaže sonce… Bolano! Sicer ni še ura pet, kot je bilo napovedano… Ampak komu mar? Sam da je sonce! Pred sabo zagledava Tri macesne (1810 m). No tudi stopinje se zelo slabo vidijo, saj jih je prekril nov sneg… Začne se udirati… Če sem prej švical zaradi vlage, sedaj zaradi gazenja… Andraž mi malo uide naprej… Hitro en gelček in sam prtegn za njim. Malo višje ga ujamem, saj pičim kar naravnost… Sneg v tem delu kar napihan, ampak vsaj »gnil« ni. Treba vzeti cepine, saj nad macesni postane malo trše vse skupaj… Kar na smeh mi gre… Ampak veselje ne traja dolgo… Čez par korakov spet gazenje. Lepo hitiva proti Jugovi grapi. Vse naokoli se jasni (nad 1800 metri). Andraž pusti bord pri skali, jaz pa mu spet pobegnem naprej… Gazenje, gazenje… Pumpa dela… Noge pečejo… Geli se pa praznejo… Res že kar utrujene noge. Malo pred vstopom v Jugovo počakam Andraža in mu prepustim gazenje. Jugova grapa ima levi in desni kraki. Levi je ornk težji in je ponavadi spihan, zato se izbere desnega, ki malo preči. No ne v najinem primeru! Levi krak je zalit! Nobenega skalnega skoka! Pa to je par metrov snega nabutanega notri. Tooo!😍 Lepo nama olajša delo. Izbereva levi krak. Sicer še vedno gazenje do kolen, ampak je sneg bolj kompakten kakor prejšnji teden v Špiku. Andraž aktivira svojo hitrost, jaz pa sopiham za njim. Ubistvu je grapa tako lepo zalita, da sploh ni take hude strmine kakor sem jo pričakoval. Potegneva špuro naravnost gor, vmes je en zoprn detajl, kjer je sneg ornk nepredelan… Ampak samo 1 m. Prideva na sedlo… Gledava proti Triglavu kako se oblaki približujejo… Midva pa zavijeva v levo, čaka naju še en detajl plezanja po skalah (par metrov) in pa grebenski sprehod na vrh. Zaženem se v skalnat del, minuta pa sem čez. Sledi še prelep razgledni sprehod do vrha – 2542 m.😍

Foto 1: Dobr sva pocufala sceno!

Noro! Kakšno vreme! Malo piha, drugače pa šajba! Napoved se je uresničila! Hitro malica in čas je za spust. Nazaj dol po grebenu, za skalnat skokec pa najdeva en lep prehod, tako da gre čist super dol. Sledi še grapa, ki jo rutinirano zrihtava. Andraž bord na noge, jaz pa malo po riti, malo pa hoje. Se že dela skorja, saj je bil minus. Andraž odborda do konca krnice in me tam počaka. Morava še premagati tisto pot do avta, najslabše razmere so bile še od bivaka do razpotja za II. slap. Še tista makadamska pot do avta in malo pred 20h se tura zaključi.

 

Res lepa tura, Jugova grapa je noro zalita, zato je bil vzpon tudi malo lažji – ampak še vedno zahteven. Sneg se bo tukaj obdržal še kar nekaj mesecev. No gaz pa je v zgornjem delu verjetno že zakrilo, saj je lepo veter pihal. Hvala Andražu za povabilo!👌

 

Video:

Galerija:

Če v petek zvečer nisem pet različnih napovedi pogledal, nisem nič.. Nekako sem iz tega izluščil, da je najlepša napoved v KSA. Z Majo se zmeniva za Kalški greben in goro… Po celem tednu terena mi paše nekaj bolj v izi…🙈

V soboto malo čez šesto uro štartava od doma in se peljeva proti Krvavcu… Pri Kranju zagledam Storžič… Kaj pa če bi šla tja? Mogoče čez Kališče? Mah ne… Tam grem vedno… Probajva po JZ žlebu… Sliši se ful hudo, ampak v resnici nič takega. Poleti je to lahka označena pot… Škoda ker sva bila že v Kranju, bi lahko šla skozi Žrelo al pa kaj podobnega… Pa drugič. Zapeljeva se v Povlje, tam parkirava pri veliki turistični tabli. Ne preostane nama drugega kot zagristi v breg. Pot je tukaj kopna, ampak strmina je pa kar lepa. Maja mi spet testira ventile, ki danes kar trpijo… Vedno bolj nabija tempo, jaz pa zadaj s trmo komaj sledim… Jo bom že dobil, če ne drugje pa na snegu! No strmina vedno hujša, vroče pa tudi! Kar hitro prideva do Karničarjeve koče na planini Javornik (1390 m), eno hitro pavzico. Tukaj se začne sneg, zato dava kar dereze gor. Kam pa sedaj? Ker tukaj še nisva šla, sva predvidevala da kar naravnost gor, edina logična rešitev. Tukaj so tudi kar ogromne plazovine. Če se je vmes malo položilo, je sedaj spet strmina naraščala! Maja je imela neke probleme z derezo, zato sva čim hitreje zavila na greben. Greben je bil sicer vmes kopen, tako da sva »drytoolala« 😋 Malo heca… Skratka greben vmes kopen, Maji popravim tiste dereze. Da se nisva spuščala nazaj v žleb, kar po grebenu do vrha. Sonce je lepo sijalo, vmes pa je kakšen oblak prekinil to toploto… Je pa lepo pihalo!

Foto 1: Ko naju je že zajela megla.

Hitro prideva pod vrh, kjer se priključi pot iz Kališča… Bova tukaj šla dol. Še par korakov in sva na vrhu – 2132 m! Uff lepooo! Piha ko pri norcih, ampak je lepo! Nisva stala 15 min, ko se je vse skupaj zaprlo! Uživanja je konec… No kmalu zagledava štiri, ko lezejo ven iz Kramarce… No tudi tole me še čaka… Malo debatiramo in prepoznam Majo K. Kje se srečamo! Oni se hitro spakirajo in se začnejo spuščati, midva pa tudi… Namen sva imela do Kališča in od tam do Povelj… Ampak je vse megleno… Nič ne vidim zaradi difuzne svetlobe… Ahh… Greva rajši kar po isti dol…😒

S Storžiča proti žlebu, tokrat nisva šla po grebenu, ampak kar direktno po snežišču… Je malo bolj strmo, ampak je hitreje in ni potrebno po skalah lezt… Malo prečenja in kar naravnost dol… Čez plazovine in nekaj sto metrov nižje že zagledava pred sabo Karničarjevo kočo… Čas za pospravljanje derez. Pogledam derezo in vidim, da mi je počila! Ufff! Tud Grivelka kot kaže ni vsemogočna… Štiri leta mi je G14 lepo služila… Čas za upokojitev…

No od koče dol po isti strmini, kolena grizejo ornk… Ampak si pa hitro dol! Malo še med drevesi slalom in zagledava pred sabo avto. Tura končana! Janez mi napiše, če prideva na kavo na Brnk… Pa greva an! Pade debata na dereze in mi oče od Janeza reče, da se bo tole dalo popravit. Top! Sicer imam še doma ene avtomatske Grivelke… Ampak tele G14 so mi res top. Na koncu se mogoče le ne bo treba od njih poslovit!

Skratka lepa tura v izi, ravno taka ko je napoved bolj slaba… Se mi pa pozna, da letos nimam nekih hudih zimskih vzponov… Še en teden šolanja imam, potem pa začnem napadat vse tele grape, kamine in smeri… Bo še kar zanimivo.😄

 

Galerija:

Plan za nedeljo je bil narejen, gremo eno turo na smučkah. Destinacija? Maja že sanja tale Špik ne vem koliko časa… Dobro… Pa gremo tja. Povabim še Igorja, Janeza in Boštjana. Pripravim smučke, potem pa dobim info, da more bit Špik kar pomrznjen… Aaaa! Se pravi bodo smučke odpadle… Ampak potem v soboto sneg pada čez cel dan, upanje ostaja. Za vsak slučaj vzamem s seboj smučke, ampak ostanejo v avu.

Dobimo se za mostom čez Pišnico. Naberemo se skupaj in gasa proti Kačjemu grabnu. Gledam koliko je snega, vse skupaj par mm… Za Kredarico je pisalo 9 cm novega snega… Ah… Bom pustil smučke v avtu, pa bom potem nekam šel z njimi. Najprej dokaj po ravnem proti koči v Krnici, nato pa zavijemo levo pri oznaki za graben. Sprva skozi gozd hitro pridemo do začetka, kjer se usmerimo bolj desno in začnemo s mukotrpno pot skozi graben. Sneg je tukaj kar trd, višje pa pršič. Hitro vidim, da bi mogel imeti smučke! Škoda, pa drugič! Vidim, da sta dva majstra pred nami, ki nam lepo delata gaz. Kar nekaj časa hodimo in hodimo… Novega snega par mm. Malo višje mene spustijo iz vajeti… Tole bo pa zdle špura! Prtisnem gas in samo meljem sneg pred sabo… Maja se zadaj dere: «Dej Gašper nehi no!« Malo začnejo zaostajati, zato spustim tempo. Z vsakim višinskim metrom je več snega… Kar jokam v sebi k imam smučke v avtu… Kmalu pridemo iz gozda, kjer se višje menjavamo v gazenju. Vajeti prevzame Janez in Maja… Sta prtegnila gor ko hudič! Ravno počivam zadaj, ko mimo prileti gospodična… Ooo Eva! Malo zmatrana je rekla, da ima s seboj drona in nam naredila nekaj posnetkov! Še enkrat hvala! Ona posname, se zapodi za nami, a malo višje obupa in obrne… Snega je res za izvoz… Še mene je presenetilo! Res nisem pričakoval 30 cm novega na višini 1900 metrov… Ampak pow pow bi se pa lahko drl!

 

Skratka gremo naprej proti sedlu. Ogromno snega nam dela kar težave pri gazenju, zato se z skalo na 2290 metrih ustavimo. Evo naš bazni tabor. Ena kratka malica. Jaz se odločim, da grem pogledati višje kakšne so razmere… Tega suhega snega je res ogromno! Nisem naredil 20 metrov, pri zamahu v sneg sprožim plaz! Uuufff! Utrgal se je 1 meter nad mano, ampak na srečo sem ostal na nogah… Ok… Tole pa sedaj postaja resno, hudo! Se spustim dol v bazni tabor… Sestanek je trajal točno 10 sekund, ko smo se odločili da obrnemo! Tole ni več varno… Ravno v tistem trenutku nekaj zaropota… Še en plaz 100 m stran od nas… No sedaj pa res ni več zajebancije!

Foto 1: Boštjan, Igor, Janez, jaz in Maja

Hitro se spakiramo, eno skupno fotko (čeprav zgledamo veseli, so misli usmerjene v spust) in čas je za spust… Gremo po 2 z razmakom 20 metrov, za vsak slučaj da še kaj ne utrgamo! K strmina malo popusti, pa kar po riti dol da je hitreje… Kmalu spodaj srečamo dva pohodnika, ki lezeta gor. Povemo zgodbo, samo se odločita da bosta šla probat… Dobro… Ni 5 min vidimo skupino še parih pohodnikov… No tudi njih zgodba neki ne gane… Še malo nižje spet en par… No zgodba ista, reakcija ista – gremo gor… Potem pridemo do gozda, kjer srečamo gospoda (ne vem ali je imel značko od GRS ali od Gorskega vodnika) s štirimi deklinami. Njegov odgovor na našo zgodbo in CITIRAM: »Sej zdj si splazil, tolk da je super ane… Si popucal sneg in ni več nevarnosti za nas!« Mislim, a je potrebno kaj dodati? Od takega človeka tak odgovor… In potem sem jaz neodgovoren… Tale stavek me je res malo pretresel… Ampak ok… Malo nižje turaši, ki nadaljujejo pot… Še najbolj zaskrbljena sta bila Hrvata… Edina od 20, ki jih je šlo gor, da sta se vsaj malo zasekirala…

Še nekaj minut in smo že ven iz grabna, sledi še hoja do avtomobila in tura je bila zaključena! Hvala odlični družbi; Maja, Janez, Igor, Boštjan in pa Eriku in Jerneju za gaz v spodnjem delu! Je šlo pa danes proti vrhu več kot 20 ljudi in samo 2 sta se resno zasekirala… To govori o naši ignoranci… Skratka odlična tura, čeprav smo 150 pod vrhom obrnili, ampak lahko rečem, da ni bilo težko obrniti – saj razmere so bile z vsakim metrom slabše. Nas je pa res vse presenetila količina snega – noro!

VIDEO:

Galerija:

 

Cel teden se je dogajalo na polno, zato sva si z Majo rekla, da vzameva vikend na izi. Pade ideja o »raziskovanju« domačega terena – pa čeprav sem bil tu že neštetokrat. Maja ima že neki časa željo zimsko Vrtačo. Super! Tudi meni paše malo bolj na izi tura tale teden… Bo naslednji teden kakšna hujša. Napoved vremena je bila dokaj ugodna, sneg ponoči, zjutraj pa potem jasno… Sicer okrog Triglava je bila napoved še lepša, ampak se mi ni ljubilo spet tja rinit.

Zjutraj se pripeljeva na parkirišče, ker sva bolj zgodna, ni še take gneče. Ruzak na rame in pa proti koči na Zelenici. Se vidi kako noro pobira sneg, saj je spodnji del že kar malo bogi kar se tiče snega. No pri koči se nekaj ne zaustavljava preveč, ampak greva kar proti S. Rušju. Majo neki začnejo žulit gojzarji, zato tempo upočasniva. Pri razpotju zavijeva desno proti Rušju. Sneg je tukaj lepo predelan. Teren se poravna in pokaže se sonce. Opaa! Takoj zapiha tudi malo vetrič. Približujeva se grapi, zato je bilo potrebno dati gor čelado in cepin.

Sonce lepo greje, višje gor pa je vse megleno. Lagal bi, če bi zanikal da sem si želel, da se zjasni… No pa se ni! Po grapi navzgor (Y), kjer kar hitro zmanjkajo stopi. Zdej ali je snežilo ponoči ali pa je veter napihal… Sicer sploh ni važno, pot poznam. Lepo prbijam v sneg, da Maji olajšam hojo… Sneg je po sredini napihan, ob straneh pa trd… Držim se kar sredine, saj se lepše pogrezne. Izbereva levo varianto – lažjo. Vmes sicer malo sneg trši, ampak Maja lepo napreduje! V nasprotnem primeru bi pa en gel prtegnla, pa bi letel a n! Vedno bolj gosta megla naju spremlja. Pred sabo zagledam ogromno opast, zavijem proti desni in iz stopu iz Y. Že stojim malo pod vrhom, Maja pa ni veliko za mano. Slišiva kako na vrhu piha, zato se zadržujeva pod njim. Gledam radarsko sliko, ampak nič ne kaže da se bo kaj zjasnilo.

Foto 1: Midva na vrhu

Lepo si privoščiva en čaj in kavico. No sedaj je pa čas za odhod dol. Še prej skočiva do vrha, dve fotki in se usmeriva proti južni poti. Sem mislil, da bo lažja, na koncu se je izkazalo da je bila kar konkretno trda tisti čas! Še jaz sem bil malo presenečen, zato sva se spuščala počasneje kot prej v Y… Kmalu prideva do konca, kjer zagledam ogromne plazovine… Res je letelo vse tole dol! Zavijeva levo proti letni poti – Zelenica. Hodiva kar nekaj časa, da prideva do GUC Zelenice. Tam srečava Gregorja, kjer malo podebatiramo… Gledam kako se vzpenjajo po Centralcu na Begunjščico… Kaj pa če skočiva še tja?

Maja reče ne, da jo je preveč užulilo… Hmm… Napišem Mitju (ki se ravno vzpenja na Vrtačo), če je možnost prevoza. Zmenjeno v minuti! Maja gre v dolino, jaz pa proti Centralcu… Sedaj bom pa odprl te ventile… En hiter sendvič in sam prtegn v klanc! Kar v nizkem štartu se zaženem gor… Gledam višje turaše, ki jih kar hitro dohitim… Sam gasa naravnost… Švicam ko norc, čeprav je megleno in piha ko pri norcih… Pulz okrog 180 – 190… Sam da pumpa dela! Cela pot Centralca brez posebnosti, vmes mogoče par korakov trdo, drugače pa vse kar lepo mehko! Izstop na Begunjščico super! Ura pokaže 32 min… Pa je bil kar lep tempo! Na vrhu Begunjščice (2060 m) piha ko pri norcih! No plus tega je še megla, zato se ne zadržujem predolgo… Na vrhu sicer ni bilo gneče.. Ampak je en par prosil, če gremo skupaj po Šentancu… Odlično… Sej tudi meni paše sestop po Šentancu… Začnemo se spučati, megla taka da ubistvu sploh nimaš orientacije… Malo gledam na uro, da mi pokaže če je vsaj pravilna smer. Malo nižje srečamo enga majstra, ga vprašam koliko je še do zavoja v levo v Plaz. No na vsak način mi je hotel dopovedati, da moram desno zaviti… Čeprav točno vem, da desno gre proti Kalvariji… Uredu, bomo že najdl! Gremo naprej… Kmalu zagledam na levo vstop v Šetanca… Našli! Zavijemo in potem pridemo do opasti, se držimo leve in potem takoj desno… Sledi samo še sprehod do konca Plazu. Srečam kar nekaj turnih smučarjev, ki se pridno vzpenjanjo. Danes jim nisem preveč fouž, saj smučanje po tej megli ni ravno prijetno… No spodaj me čaka še Mitja, on odsmuča v dolino, jaz pa pritečem peš. Tako je bila super tura zaključena!

Maja pridno nabira izkušnje v zimskih razmerah, jaz pa sem se malo »zjagal«, tako da sem lepo utrujen. Superca!

 

Galerija:

 

Andraž mi včeraj ob 20h zvečer napiše: «Velika Ponca?« Uff… Lani smo pozimi obračal malo pod vrhom… Mikavno! Z Majo spremeniva plane. Je rekla, da bo imela malo miru pred mano… No… Js pa pol tud 😋 Vedel sem, da bo tempo z Andražem bolan… Spakiram si kar malo večjo zalogo gelov, ker jih bom potreboval…😂

V nedeljo se zjutraj dobiva v Lescah, parkirava pri 2. serpentini. Prva na parkirišču, a samo z kratek čas… Zraven naju parkira en mudel… Ooo… Tebe pa poznam! 😛 Kje se srečamo! Andraž vzame svoj bord, da bo hitreje šel dol. Se zmenimo, da gremo kar skupaj, čeprav je najprej imel druge namene… Andraž prtegne v tretjo… Včeraj sem spakiral minimalno, da sem čim lažji… Čista bob steza! Nič mimo koče, ampak kar direktno proti Poncam. Sneg je lepo trd, sledi smučarjev so… Kot kaže je bil nekdo nedolgo nazaj tukaj… Tisto vzpenjanje na začetku gre lepo, ker more biti notri napihanega 5 m snega.. Lepo zalito! Kmalu se usmerimo v desno, kjer zagrizemo v klanec… Tukaj je sneg trd, zato je potrebno dati dereze gor… Samo 2 minuti smo pri miru, pa že zebe! Moram zamenjat rokavice, ker so pretenke premalo. Andraž potegne naprej, midva pa za njim…Lepo ogrevanje pred kaminom. Teren se počasi zravna vsaj malo, zagledamo Bivak I., ki je lepo zasnežen oz. njegov dostop. Stopili smo v Veliko Dnino… Sneg je tukaj mešan… Od pršiča do betona… Andraž še vedno vleče gaz… Brez njega bi vse skupaj šlo konkretno počasneje. Usmerimo se proti zatrepu Dnine. Sonce je Ponci že obsijal in kmalu bo tudi nas.

Na koncu Dnine zavijemo v levo, malo višje Andraž da dol bord, od tukaj naprej peš. Če me je prej zeblo v roke, mi sedaj teče od vročine. Sneg zaenkrat še dokaj ok, ampak bo slej ko prej popustil. Usmerimo se v Rdečo škrbino oz. desno od nje… Namreč naravnost nad nami je ogromna opast… Ki pa upam da ne bo popustila danes! Pikanje v breg, ki se kar lepo postavi pokonci… Pridemo na prvi plato, kratka pavza! Sedaj nas čaka še zadnji del… Tist lep kamin. Zapičimo cepine in gasa… Kamin je v spodnjem delu leden, zato gre lepo gor, vmes enkrat zmanjka snega, ampak samo za kakšen korak… Potem pa se začne rokenrol! Prečiti moramo v levo, ampak ni snega! Če že nisem dosti štorast z derezami po skalah, moram sedaj še s cepinom… Skratka tisto poprečimo, sledi nova težava… Treba se je »splazit« skozi eno tako luknjo…. Ahh… Najlažje je nahrbtnik dati dol, ampak kaj ko ga nikamor ne morem obesiti… Z nekaj težav se prerinem skozi, sledi konec težjega dela poti… Samo še sprehod do vrha. Velika Martuljška Ponca – 2602 m! Veselje! Prav dolgo nismo na vrhu, saj sneg z vsako minuto bolj južen postaja…🙈

Foto 1: Andraž in jaz

 

Hitro se spakiramo in gasa dol po isti poti. Sneg je sicer odjužil, problemi so ostali isti… Ampak je šlo! Je bilo pa fajn vroče! Glih začnem plezati kamin, zagledam Andraža že spodaj na platoju… To pa je hitrost! Z nekaj previdnosti tudi meni uspe priti do platoja, od tam pa samo še dol do Dnine. Andraž zavije proti Oltarju, da bo čim višje začel smučati dol, midva z Andrejem pa peš dol… No pri bivaku naju prehiti… Razmere za smuko so v zgornjem delu super! Kar nekaj turnih sva srečala ob sestopu… No pot do avtomobila brez posebnosti… Opast je zdržala, sneg pa je postajal vedno boj južen, zato so se delale cokle. Pri avtu Andraž pove, da naju čaka že eno uro… Se vidi kako si hiter z bordom.

 

Skratka ena huda tura, če sem lani obračal v snegu, sem tokrat stopil na vrh! Hvala obema za družbo, super je bilo!🦾 Plani za naprej že narjeni.

 

Video:

Galerija: