Že dolgo nisem bil v Kamniško Savinjskih Alpah, zato je bil čas, da jih spet obiščem. Plan je bil brez družbe naredit eno »ornk« turo. Mrzla gora (2203 m) je na mojem novem spisku med največjimi prioritetami, zato je bila logična izbira. Plus tega, da bi rad tudi videl vzhod z Velike (Koroške) Babe, zato sem splaniral štart z Jezerskega (no pa tudi nekako ni bilo volje se vozit v Logarsko sredi noči). Po včerajšnji (petek, 20.9.2019) turi na Bavški Grintavec hitro spakiral in že ob 20h zaspal. Budilka ob 00:30, štart ob 01:00. Eno urco lepe vožnje do Ravenske kočne – parkirišče. Tam je bilo že nekaj avtomobilov, verjetno še včerajšnji. No malo čez 2 uro štartam. Najprej sem mislil iti po Slovenski poti do koče na Ledinah, a poti nisem poznal in še ponoči je bilo, zato sem ubral bolj varnejšo varianto – lovska pot.

Pri oznakah za lovsko pot zavijem levo in se počasi začnem vzpenjati. Vmes so tudi zajle, a nič pretresljivega. Kar naenkrat zagledam kočo!  Pogledam na uro – ura je 3! Še malo manj kot eno uro sem rabil, pa sploh nisem imel občutka, da hitim (markirano je 2 uri). Ok… Bom pa počil malo. Probam odpreti vrata od koče, ZAPRTO! Aaaaaa! Ja nič, bom pa na klopci zunaj spal… Ni druge… Se preoblečem in puhovko dam nase. Ni bilo deset minut, me že zebe! Jooj sem se tresel! Popijem čaj… Budilka naštimana na 04:30, saj bi mi vzelo okrog dve uri do Velike Babe… No ura se sploh ni premaknila! Dosti sem imel vsega… Ob štirih štartam… Vržem dol sidro… Zategnem ročno… Spustim obe gumi… V 40ih minutah sem bil že na Jezerskem sedlu… Ne me j***! Kam bom s časom? Zavijem levo proti Ledinskem vrhu in pa Babi, dokler ne pridem do razpotja Velika Baba – po avstrijski strani – 1 uro. Vedel sem, da se moram spustit… A nisem vedel, da za 200 m višine! Sploh ni bilo konca spusta! Pa še po melišču! Pod steno Babe se ustavim! Dol nahrbtnik, sledi počitek… Prehiter sem… Gor me bo zeblo… No kakšne pol ure počijem, potem pa nadaljujem… Nadaljujem lepo z vzpenjanjem… Markacije so lepo vidne… Zagledam vrh… Velika Baba (2127 m)… Sicer sem bil malo prehiter… A je bilo brezvetrje… No super! Ura mi kaže 3°C, ampak sem se preoblekel in nase poleg puhovke vrgel še windstopper (tokrat me ni zeblo!😋) . Malo me je bilo strah, da bo sonce prišel ven direktno pred Mrzlo goro, zato sem se iz Babe premaknil na sosednji vrh (5 min hoje) – mogoče bo kaj razlike? No nebo se začne barvati… Sonce pride gor levo od Mrzle gore… Zmaga! Noro!! Take hude barve! Še kakšne pol ure občudujem sosednje vrhove (Kočne, Grintovec, Skuta, Rink,…).

Matjaž me kliče, da gredo proti Veliki Babi, zato mu med kamenje »zakopljem« pivo. Upam, da zdrži do njegovega prihoda… Sigurno mu bo pasal! No jaz pa se odpravim po isti poti dol, pa potem gor na sedlo med Ledinskim in Storžkom. Od tam zavijem desno in po 10 min stopim na vrh Ledinskega vrha (2108 m). Pet minut občudujem Babo iz te strani in že se začnem spuščati… Sedaj moram spet priti do Jezerskega sedla (2034 m)… Tam zavijem levo dol proti Okrešlju. Čez par minut že stojim na Savinjskem sedlu (2020 m)… Od tam naprej spet sledi spust… Vmes zagledam še bivak pod Mrzlim vrhom (1980 m), a jaz se še kar spuščam… No spusta kar ni konec… Višina se hitro znižuje… Na okrog 1850 metrih zagledam napis: Češka koča in Ledine čez križ- zelo zahtevna pot… No mogoče bom pa šel tukaj nazaj grede gor… Nadaljujem proti Okrešlju in na 1800 m vidim napis Mrzla gora levo…

 

Zavijem levo, se začnem spet vzpenjati… Najprej je lepo vidna potka, na okrog 1900 metrih pa se začne zabava… Čelado gor… Najprej so sicer jeklenice in skobe, a jih z vsakim metrom manj. Kmalu se znajdem brez varoval… So pa markacije… Ki jih je potrebno zelo dobro gledati, da ne zaideš. Vzpenjam se proti »piramidi« po zelo krušljivem terenu. Pozornost je tukaj potrebna na markacije, saj hitro zaideš. Pridem na vrh »piramide«, zagledam poličko, kjer ni varoval. Gasa po njej, zavijem levo in spet strmo navzgor. Strmina ne popušča! Spet malo po grebenu… Pa malo v strmino… Skratka rokenrol. Nato pa zagledam križ na vrhu. Še par minutk po izpostavljenem grebenu in že sem na vrhu Mrzle gore (2203 m)! Nikjer nobenega. Neki pojem in že slišim s strani Matkovega škafa kako prihajajo trije… No pa tudi z moje strani pristopa sta se dva že primajala… Bo kar gneča! Malo se pogovorimo na vrhu, saj smo vsi prvič in vsi polno občutkov. Ker se mi je mudilo naprej, sem hitro spakiral in se začel spuščati.

 

Na Mrzli gori (2203 m)

Navzdol bo potrebno še bolj gledati na markacije, da ne zaidem… No pol minute nezbranosti – že zaidem! Vidim markacijo na drugi strani… Ah.. Bom kar tukaj direktno šel in že sem na poti! Tisti čas sta me tudi druga pohodnika dohitela, zato smo se kar skupaj spustili. Na razcepu smo bili v eni uri, tam se poslovimo… oba gresta proti Okrešlju, jaz pa proti Savinjskem sedlu. No malo nad tisto markacijo za Mrzlo goro srečam eno gospo, jo vprašam če kej ve ali je pot čez Križ odprta? Reče, da je odprta… No potem bom pa šel tam in se spustil na Ledine… A nisem pa vedel, da bom moral priti do višine 2180 m, preden se bom spustil… Savinjsko sedlo pa je 2020 m… Joooj!… No skratka… Začnem od markacije po melišču navzgor… Kmalu zagledam kline.. .Čelado gor… Nadaljujem v smeri varoval.. Pot je zelo zanimiva! Vmes grem po leseni lestvi… Tudi iz skob navpično gor so narejene »lojtre«… Vmes kakšen klin izruvan, zato je potrebna previdnost. Pridem na majhno sedlo in se spustim dol… Od tam vidim na Veliko Babo… In pa nekaj ljudi na vrhu. Pokličem Matjaža ali je slučajno on gor. «Ravno pijemo tvoje pivo!« Super, nihče ga ni ukradel. 😋 Se zmenimo, da se dobimo pri avtu in gremo skupaj na pijačo. Jaz nadaljujem proti Jezerskemu sedlu, oni pa po drugi strani do avta. Hitro se priključim poti, po kateri sem se vzpenjal ponoči.. še kakšne pol ure pa sem pri koči. Pokličem Matjaža in mi reče, da rabijo dve uri še… No si naročim nekaj za pit, saj imam čas. Za dol sem izbral Slovensko pot… Da ne grem po isti poti… Pot je odlično speljana z hudimi razgledi… Priporočam! Kakšne pol ure je zajl, potem se pa konča in se pot nadaljuje po utrjeni poti.. Vmes zagledam tablo ferata Češka koča… Mogoče poizkusim danes? Samo kaj, ko se mi ni ljubilo do avta po komplet in potem spet 30 min nazaj hoje… Pa drugič… Po kakšni uri od koče sem pa že pri avtu… Matjaž pravi, da rabijo še pol ure… Lepo se uležem na deblo, ki je bilo na soncu in jih počakam… Spet se vidimo s klapo k smo bili na Grossu… No ne vseh… Jože pa dva Matjaža sta bila… Skupaj se odpravimo na pijačo k jezeru. Lepo jih je bilo spet srečat. Nato pa gasa domov.

Odličen dan! 😍

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Sep 21st’

Podatki:

Dolžina: 19,07 km

Čas hoje (neto): 8 ur 23 min 01 sekund

Vzpon: 2298 m

Spust: 3244 m

Najnižja nadmorska: 982 m

Najvišja nadmorska: 2203 m

Turska gora Spet vikend in spet pobeg v gore. Tale vikend sem si vzel zase, da si malo nafilam baterije in spraznim glavo. Kam, če ne v KSA?! Kamniško Savinjske Alpe me vedno očarajo, zato sem se za ta vikend odločil, da naredim »vikend paket«. Vsaj enkrat letno grem pogledati bivak pod Skuto tudi v zimskem času, zato sem tudi ta vikend šel tja.

Sobota zjutraj najprej z Aljažem, Sabino in Renato na vzhod na Viševnik, nato hitro domov, zamenjat nahrbtnik in gasa naprej!  Nahrbtnik je bil kar težal, imel sem sedem litrov vode, saj sem vedno žejen + ostala oprema, pribl. 15 kg. Ob devetih na parkirišču V Koncu (pot do tja je OK). Zagledam najmanj 10 avtomobilov, sem se tolažil, da gredo vsi na Grintovec. Hitro se pripravim in gasa čez Žmavcarje do bivaka pod Skuto. Pot poznam, zato sem napredoval hitro. Sneg se je začel šele na okrog 1400 metrih, kjer se začne melišče. Videl sem eno gaz, ampak je bila malo čudno speljana skozi borovce, zato sem se odločil narediti manjši ovinek okrog njih. Višje gor, ko se teren še bolj postavi, sploh ni bilo gazi (verjetno zaradi visokih temperatur in drsenja snega po pobočju), zato sem potegnil svojo. Ker je bilo že kar pozno dopoldne, so temperature naraščale in sneg vedno bolj moker. Malo pod dve uri sem potreboval do bivak, kjer naredim eno hitro pavzo, saj me je čakalo še dosti vzpenjanja danes. Bivak vsakič, ko ga obiščem, zgleda slabše (zunanji del vrat manjka). Hitro nekaj pojem in že strmim proti Rinkam. Lepo se začnem vzpenjati, nakar na desno vidim ogromno ljudi. Ja, Turska gora! No če sem že tako blizu, bom pa še tja »skočil«. Z leve opazim hribolazce, ki so lezli ven iz Turskega žleba. Zaenkrat je še dobro zalit, nekdo je celo smučal še dol. No malo pred vrhom srečam še Janjo, ki se malo zadebatirava in gasa še par metrov do vrha. Tam me je pa čakal že Ajet. Na vrhu naredim par posnetkov in že se spuščam proti žlebu in nato gor proti Rinkam.

 

Prvo Rinka je bila osvojena Koroška Rinka (2433 m). Sneg se je zelo ugrezal, gazi tudi ni bilo. Na vrhu seveda nikogar! Hitro se malo razgledam in že se spuščam proti grebenu Kranjske Rinke (2453 m). Tukaj so bile stopinje narejene iz dveh strani. Sneg pod zadnjim vzponom je bil malo pomrznjen, a se je lepo dalo. Zadnji del pa je bil vmes malo brez snega, zato je bilo potrebno cepin pospraviti in splezati čez. Tukaj sem srečal 4 smučarje, ki so se ravnokar odpravljali v dolino. Razgled spet fenomenalen!  Pogledujem proti Skuti, saj sem imel plan v nedeljo na vzhod. Ampak nastal je problem, ker nisem poznal zimske poti gor in ura je bila šele 14h, zato sem imel še dosti časa in se odločil, da grem gor počakat sončni zahod, se spustim dol do bivaka pod Skuto in naslednji dan spet na vzhod na Skuto. Pridem pod mogočno steno Skute in gledam narejeno gaz naravnost gor (ob letni poti). Ker je bil ta del v senci, sem pričakoval dober sneg. Napaka! Še predno sem se začel vzpenjati, se mi je udiralo, tako da sem bolj počasi napredoval. Bilo je tudi zelo vroče, zato sem bil brez rokavic (kar se pozneje ni izkazalo za dobro odločitev). Začnem se vzpenjati in stopinje se vedno bolj udirajo. Na sebi imam 15kg težek nahrbtnik in samo en pohodni cepin (napaka #2). Z kar nekaj napora se prebijem do grebenčka. Tukaj se je cela zabava šele začela! Ta del je bil malo v senci in malo v soncu. Tukaj sem mislil vzeti ven rokavice, a je bila tako mehka podlaga, da sem čimprej nadaljeval naprej. Od grebenčka gor je primanjkovalo snega, zato je bilo potrebno spet malo plezati. Nato pa prečka… Prečka ni bila zelo dolga (no daljša od te na Triglav), je bila pa zato kar mehka. Vmes mi je dvakrat zdrsnilo, a je bil cepin dosti zapičen notri, da ni bilo hujših posledic. Ko sem prišel mimo prečke, sem začel opuščati idejo o vrnitvi nazaj do bivaka pod Skuto. No kar se je dogajalo višje… Malo sem bil presenečen nad pomanjkljivostjo snega v steni nad prečko. Zato je bilo potrebno biti zelo pazljiv. »En’kp« praskanja po skalah, na srečo so bili vsaj klini zunaj. Šel tudi mimo dela, zaradi česar je pot uradno zaprta. Tukaj mi je bilo najlažje se prijeti za zajlo in se samo gor potegniti. Sledilo je še nekaj deset metrov plezanja in sledil je še zadnji grebenček, nato pa vrh! Zaradi vseh zdrsov, vročine, sem bil kar malo zadihan. Pogledam nazaj proti bivaku. Ni šans, da grem tukaj dol! Že zaradi svoje varnosti! Edina opcija je bila spust do bivaka pod Grintovcem. Še predno sem se spustil dol, zagledam v daljavi dva planinca in vrv. Nisem bil čisto prepričan, kje gre pozimi pot in zato sem na hitro pospravil nahrbtnik in se odpravil za njima. Hitro sem ju ujel, saj sta se varovala pri prestopu z vrvjo dolgo 20 metrov. Vprašam, če grem lahko zraven, saj ne poznam čisto dobro ta del poti in tako smo se skupaj spuščali. Tudi tukaj ni šlo brez težav. Naklon je bil kar hud, snega je bilo bolj malo in še tisti sneg je bil čisto mehak. Tako je trajalo kar nekaj časa, da smo se spravili dol. Jaz sem imel idejo, da bi potegnil turo do Cojzove koče in prespal v zimski sobi, naslednji dan pa nadaljeval na vzhod na Grintovec. Sebastjan in Maja (moja kompanjona) pa sta se odločila prespati v bivaku, zato sem jaz pobegnil naprej. Na srečo sem ugotovil, da imam na uri vrisano pot do Cojzove koče, zato sem kar pospešil korak.

 

Pridem do bivaka pod Grintovcem (2091 m), kjer mi je naredilo klik v glavi in sem si rekel: »Za danes je dovolj!« V celem dnevu sem pojedel en sendvič in pa dve čokoladki. Zato sem se kar ustavil, nabral led in ga dal gret na kuhalnik, ki sem ga imel s seboj. Čez kakšno uro prideta tudi Sebastjan in Maja, se usedemo skupaj in malo podebatiramo. Jaz sem si vmes naredil še makarone z bolonjsko omako (seveda z vrečke). Onadva sta šla spat okrog 20h, jaz pa sem šel malo še slikat ven in tudi malo na »meditacijo«, saj je bila noč kar topla, brez vetra in jasna! Okrog 21h tudi jaz pridem notri, se skobacam v prvi štuk in probam zaspat. Ob 1:56 se zbudim, pogledam na uro, si rečem: »Oh, še dobro, da mi je ostalo še eno uro spanca!« Paf! Budilka čez štiri minute! Jooooj, ura se je premaknila! Hitro se zbudim, napravim. Obujem čevlje – čist mokri! Oziroma sedaj so še bolj vlažni. Jah nič! Vzhoda ne bom zamudil, bom pa pač imel žulje. Malo pred 4h se spravim ven z bivaka in ga seknem do Cojzove koče. Najprej lepo spust par sto metrov, tukaj je bil sneg lepo pomrznjen, zato je šlo hitro. Potem pridem na prečko, ki jo tudi hitro dam čez. Čez nekaj minut se pa začne zadnji in edini vzpon do Cojzove. Že poleti vem, da se vedno pritožujem, zakaj tako strm klanec. No tukaj sem dobil presenečenje! Vse zmrznjeno v nulo! Kakih 60 metrov vzpona me je čakalo in na srečo, da je bila noč in nisem videl kje hodim. Zabijam dereze notri, se zabijejo samo za nekaj milimetrov. Nekje na sredini zagledam še ene stopinje naravnost gor. Si rečem, zakaj pa ne bi šel tukaj. No čez nekaj trenutkov mi je bilo žal. Kdor je naredil stopinje, je zgrešil pot in tako sem jo tudi jaz sedaj. Prišel sem ene 20 metrov nad potjo (drugo gazjo), kar je pomenilo, da se moram spustiti. Se spustim in pridem nazaj na pot, čakala me je še zadnja prečka in nato samo še spust proti koči. No nekaj sto metrov pred kočo zavijem desno proti Grintovcu.

 

Pot je bilo lepo shojena in tudi dovolj trda za hitro napredovanje. A ko se je teren postavil po konci, se je moja hitrost kar občutno zmanjšala. Malo so me začele noge peči, zato sem nadaljeval zmerno proti vrhu. Pot do vrha brez posebnosti, lepo je bilo pomrznjeno (na nekaterih delih malo manj) in tako mi je uspelo priti ob šestih že na vrh. Hitro dam kuhat čaj, nakar ugotovim, da mi je zmanjkalo plina – več sreče prihodnjič! No vsaj malo je bil čaj topel, kar mi je zelo pasalo, saj je na vrhu pihal malo veter. Sonce gre gor, začne postajati toplo! Ravno ko sedim in se »sončim« pa pride na vrh Saša in za njo še dva kolega. Malo po debatiramo in čas je, da se vrnem v dolino, saj me je začelo malo zmanjkovati. Navzdol je bil že mehak sneg, kar mi je pasalo. Pri koči se za trenutek ustavim, nato pa gasa dol proti avtu. Do gozda je bil še sneg, nato ga pa je zmanjkalo in tako do avta lepo po kopnem.

 

No pa je bil super vikend zaključen! Počasi bo konec z zimskimi vzponi, saj je sneg vsak dan slabši.

 

 

Podatki:

    • Razdalja: 21,07 km
    • Čas: 10:31:12 ur
    • Skupni vzpon: 2981 m
    • Skupni spust: 2877 m
    • Najvišja višina: 2558 m
    • Najnižja višina: 863m