Po petkovi turi na streho Slovenije, je v soboto sledila regeneracijska tura. No… Samo hecam se!😂 Plan je bila kar huda tura! Z Jermance na Kamniško sedlo, spust do Okrešlja in čez hudi prask na Mrzlo goro (2203 m). Od tam spust po normalki in po melišču navzgor do Rink (vseh štirih), spust do Turske gore. Od tam čez Kotliče na Brano, potem spust do Kamniškega sedla in v dolino. No… Plan se je na koncu malo podrl… Več o tem pa…

David in Tjaša povabita naju z Majo, Gregorja in Stašo… Ekipa šestih. Včeraj mi je zmanjkalo vode na Triglavu, zato za danes vzamem poleg 3,5l vode, še 2l izotoničnega napitka (zamrznjeno), ki se mi bo lepo odmrznil med potjo. Ob 6h se dobimo na Jermanci, najprej skupaj… Grega začne s svojim hitrim tempom… Noge že pečejo! Kar hiro vsak s svojim tempom prtegnemo do Kamniškega sedla, tam ena hitra kavica. Dan se lepo začne delati, gneča proti Brani že v polnem teku. Srečam še Roka Lebna… Malo se zadebatirava… Sledi spust do Okrešlja, malo pred »Sončno plažo« zavijemo na markirano pot do Mrzle gore.

Foto 1: Današnja ekipa (Fotkal: Rok Leben)

Kar hitro zavijemo s poti na malo bolj skrito stezico. Tam nas usmerijo možici proti melišču. Zavijemo v prvo grapico, teren se postavi pokonci. Začetek plezarije! Kar naenkrat pridemo do hudega skalnega skoka! Ups! Je to prav?! David reče, da gre malo višje pogledat, mi pa počakamo spodaj. Družba nam dela pajek križevec, ki je lepo spletel mrežo nam na poti, zato smo se morali splaziti pod mrežo. Davida ni 15 min, mi se sprašujemo kaj in kako? Končno pokliče Tjašo: »Pejte nazaj dol, levo do melišča in izberite tisto grapo… Tale tukaj je kar huda!« Super, falili smo! Ubistvu je že standard, da malo iščemo. Spet mimo pajka in gasa dol. Izberemo drugo grapo in po njej gor. Lepo plezanje, veliko grušča. Malo višje se sproži kamenje… Bum! Stašo zadane v čelado, Grega pa v ramo. Auč! Mene pa fali za kakšen cm! Ufff! Samo, da jih nisem spet dobil! Kmalu zaslišim neko zvižganje… Pogledam dol… David! Se je mogel vrniti, ampak je bil skoraj že gor na grebenu… Noče nas pustiti same! Skratka, na primernem mestu se ustavimo in ga počakamo. Dan je bil res vroč! Že čisto premočeni se skrijemo v senco. David pride, nadaljujemo naprej. Plezanje naprej po grapi nas pripelje do grebena, tam zavijemo desno skozi ruševje. Sedaj vem zakaj hudi prask… Čisto smo bili popraskani od ruševja! Spet pridemo pod greben, tukaj prečimo malo nižje v levo in po travi navzgor (lažje kot direktno po grebenu). Zagledamo vrh in pa markirano pot iz Matkovega kota. Še malo se spustimo po grebenu, čez melišče in se priključimo markirani poti. Tukaj so klini in jeklenice lepo do vrha. Sonce še vedno nabija in kar kmalu stopimo na vrh! Mrzla gora -2203 m! Bravoo celotni ekipi!

Foto 2: Mrzla gora (2203 m)

Že kar lepo izmučeni, skoraj vsi brez vode (meni tudi že malo primanjkuje). Kaj sedaj? Ok.. Brana ziher odpade… Kaj pa Rinke? Po tistem melišču nam ne diši kaj preveč gor in potem po plezalni… Ma… Rinke tudi odpadejo… Mogoče čez Turski žleb na Tursko goro in potem prečenje do Brane… Hm… Spet tisto melišče! Gregor predlaga, če se spustimo do Okrešlja, tam na eno pijačo in od tam direktno na Kamniško sedlo. Nekako je bila ta najbolj logična odločitev… Res je, da je kar veliko vzpona… Ampak glede na to kako smo bili izmučeni… Logična odločitev. Po normalki se spustimo dol, zavijemo levo proti Okrešlju. Se ustavimo na Sočni plaži… Vsi že dehidrirani komaj čakamo, da nekaj popijemo. Nebo se malo zapre, zato sonce ne nabija več… Sedaj bo lažje! Od »plaže« nadaljujemo spet v klanec, Staša prevzame lep tempo. Uff kako paše, da ni sonca! Malo višje se ločimo. David, Tjaša in Grega prtegnejo naprej… Mi trije pa se ustavimo, da malo popijemo kar smo kupili spodaj na »plaži«. Naštimam glasbo na telefonu… Bom probal ujeti drugo skupino… So že kar lepo visoko! Hop! Gams je skoču, ajga! Hitra hoja, pomagam si s palicami… Tempo je bil ubijalski… Čutim napeti ahilovi… Ajde! Zdrž! Kakšen gel bi mi prav prišel, ampak sem jih pozabil doma… Hitro zaključim z meliščem, sledi »plezalno zavarovani del«. Vidim jih malo nad mano… Hitro naprej! Teče iz vseh koncev! Malo od Kamniškem sedlu pa jih ujamem! Tooo! Pulz je bil 185… Pozna se utrujenost… Tjaša začne tečt pri spustu do sedla… Ostali se zapodimo za njo… Še zadnji atomi moči… Dosežemo kočo na Kamniškem sedlu! Gor je megla in pa piha… Nič poletno. Malo se zavlečemo v kočo, kjer se še zadnjič odžejamo! Po pol urni pavzi pa je čas za odhod proti dolini. Ko vstanemo… Težke noge! Jooj! Začetki so bili kar hudi… Potem pa sta se nogi ogreli in je letelo navzdol! Pri avtu se zmenimo, da se namočimo pri izviru Kamniške Bistrice. Potem pa še za zaključek na burger in tura se je uradno tudi zaključila!😍

 

Odlična tura, čeprav smo jo malo prilagodili… Glaven cilj – Mrzla gora pa je bil osvojen! Hvala Davidu, Tjaši, Gregu, Staši in Maji za družbo… TOP!

Video:

Galerija:

Zeleniške špice so bile že nekaj časa na spisku želja. Zadnje tedne je bila kar gneča v tisti smeri, zato je bilo potrebno poizkusiti. Že sredi tedna me Joža kontaktira, če greva? Seveda! Še Majo vzamem s seboj, saj je želela iti malo spet po dolgem času plezati. V soboto sva izkoristila z Majo jutranjo šajbo in prtegnla na Vrtačo na vzhod, noro! Potem je cel dan deževalo, upam da se do nedelje posušijo skale.

V nedeljo malo čez šesto dobimo v K. Bistrici, se razpakiramo in gasa naprej. Vreme sicer oblačno. Na cesti nas preseneti podrto drevo, zato Jože hitro v roke žago za siporeks in z nekaj truda gre drevo na pol. Višje parkiramo. Sprva po označeni poti proti Kamniškem sedlu, pri oznaki zavijemo desno. Maja narekuje tempo… Sem se spet oštel da bo bolj laganini… Žgal smo ga v hrib… Uff… Teče… Hitro v kratko majico in hlače. Nadaljujemo po poti navzgor, megla višje izgine… Kakšna šajba nad 1800 metri! Noro! Super vreme bomo imeli… Gledamo tolmunčke… Vauu… Kako lepi! Jože prevzame tempo… Tudi on nažge… V glavi že delam plan kako bom gel pojedel, saj sem imel neki čudno težke noge… Danes kot kaže ni moj dan… Ampak borbam naprej… Višje se slabo vidna pot odcepi v desno… Nismo bili prepričani ali je prava… No kmalu smo videli, da smo zadeli v terno! Po poti v strmino, začne se lahko »plezanje« po skalah, skačemo čez tolmunčke. Kmalu pa slišimo eno skupino višje gor… Seveda smo jih hitro dohiteli… Ooo! Miha, Tina in Boštjan… Fejsbuk znanci! Gremo mi proti Staničevemu vrhu… Tukaj pa se potem začne grebenska zabava! Pihal je kar močan mrzel veter, roke čist pomrznjene… Dam gor rokavice, ampak ni pravega filinga v prijemu skal… Samo… Zebe me! Pustim rokavice gor, pridemo na Staničev vrh. Hitra malica… Jože pogleda dol… Sunki vetra so nas prisilili, da se spustimo po vrvi… Saj je bilo tako lažje… Kot zadnji se začnem spuščati in nas dohiti trojica. No tako sta se obe trojici združili in nadaljevali skupaj! Jaz, Maja, Jože, Tina, Boštjan in Miha.

Foto 1: Midvaa 😍

Lepa ekipca! Spust tistih 20m, potem pa plezanje gor in dol… Iskanje prehodov… Včasih malo falili in popravljali smer… Skratka noro! Čista uživancija! Vedno je bilo malo gor… Potem spet dol… Pa gor… Da ne razlagam vsak spust in vzpon posebej, si poglej video… Potem pa… Malo falili oz. smo si malo popestrili vse skupaj… Namesto, da bi nadaljevali levo dol… Mi naravnost gor… Pridemo na vrh grebena… Miha gleda dol… Jože, pripravi štrik! Abzajl! Ni druge! Sidrišče je bilo nastavljeno, štrik na pol… in kar po domače dol… Imel sem reverso, pas… Ampak… Je šlo brez njega lažje in hitreje… Vsak posebej se lepo spusti, jaz spet zadnji. Še vrv dol, jo pospravimo in sledi še zadnje grebenčkanje do najvišje točke – Najvišji rob (Zeleniške špice – 2127 m). Malo pod vrhom zagledamo travico. Tooop!

Foto 2: Paše pavza!

Ena daljša pavza! Kako je pasalo se malo spočiti na travi po 3h urah plezanja… Sicer vsi vrhovi v megli… Ampak… Pasalo je! Na čase malo zapihalo, da ni bilo prevroče. Sledi še zadnji del poti… Spust na Srebrno sedlo (2115 m) in od tam po označeni poti proti Planjavi (2392 m). Kar hitro dosežemo vrh Planjave… Še ena hitra pavza in potem spust proti Kamniškem sedlu (1864 m). Malo pred kočo zavijemo kar direktno na melišče in sledi spust po odličnem melišču… Pašeee! Tukaj smo prihranili kar nekaj časa… Potem pa lepo po označeni poti do avtomobila… V K. Bistrici je bila res gneča! Odpeljemo se še k Jurijo na eno pijačo, potem pa domov!

 

Zame eden najlepših grebenskih prečenj pri nas… A sigurno najlepši v Kamniško Savinjskih Alpah. Lahko samo rečem noro, 3 ure plezanja… Adrenalina… Malo rabiš smisel za orientacijo, pa vrv za vsak slučaj. Mi smo 3x uporabili vrv… 2x zaradi sunkov vetra (je bilo tako boljše), enkrat pa ko smo malo po svoje šli. Drugače pa top družba! Hvala Jožu za povabilo, hvala Maji k je šla zraven… In hvala Tini, Boštjanu in Mihu za družbo in »vodenje«.

Video:

Galerija:

Pot:

 

Plan so bili Julijci… Ampak… Včeraj, ko sem šel od Maje, pozabil čisto vso robo pri njej… Joooj! Spremenil plan… Grem pa zvečer v LJ po robo, potem pa da se ne vozim nazaj na Gorenjsko, prtegnem kar v KSA. Pol pa še da ne bom hodil spat in se zbujal sredi noči, naredim plan. Iz Konca do bivaka pod Skuto, pogledat Rinke in od tam na Skuto na vzhod… S Skute pa potem na Grintovec… Po kateri poti pa je odvisno od vremena. Zjutraj je kazalo tako- tako… Ampak jutri je nova tura… Moram biti čimprej doma in se spočiti. 😂

V četrtek se ustavim v Decathlonu… Rabil sem vponke in pa še nekaj štrika za nedeljsko turo. Zagledam na polici tekaške »trail« čevlje. Pismo… Kaj pa če bi jih kupil in jih potestiram? Jih kar hvalijo, tako da ne morejo biti slabi… Cena? 70e… Zastonj če mene vprašaš. Tako ali tako na 3 mesece moram menjati čevlje k jih toliko »zgonim«.

 

V petek se zvečer zapeljem v Ljubljano po stvari, potem pa gasa proti Kamniku. Nahrbtnik je bil kar alpinistični od Decathlona… Odličen in lahek! Stvari ravno toliko, da bom lahko tekel vmes. Cepin obvezen, dereze pustim doma. Na poti do izhodišča skoraj povozim žival, en majstr mi skoči na cesto malo stran od prehoda za pešče… Pa enga majstra na rolerjih ob 2330 srečam, seveda oblečen v črno, brez luči… Skratka cel žur že pred štartom. V soboto ob 0007 štart. Nabasan z 4Endurance geli se podam proti bivaku pod Skuto. Ni ravno toplo, ampak mi glede na tempo kar hitro postane vroče…Se že slačim! Pumpa dela, noge so kar sveže in po 70 min zagledam bivak pod Skuto (2070 m). Lep tempo… malo pred vrhom sem mogel malo upočasniti, saj me čaka še kar nekaj km danes. Tako da pridem malo čez 1 uro v bivak. Notri so eni spali, jaz se počim kar na prvo klop… Gledam vreme… Piha k pr norcih, pa malo je oblačno… Ja nič… Bom pa malo počakal… Sej imam čas… No ob 0230 se podam proti Rinkam… Tudi razjasnilo se je. Tempo upočasnim, saj sem imel res preveč časa. No 200m od bivaka mi crkne lučka. Faaaak! Še to! Kaj sedaj?! Hmm… Telefon… Lučka je bila čisto napolnjena, ampak je kot kaže akumulatorček notri shodil… Ja še dobro da imam telefon s svetilko… K tolk noro sveti!😆 Ne vidim čisto nič… Zato nisem mogel nobenih bližnjic obrat… Pa sem šel kar po markirani poti… Najprej samo mimo Male Rinke (2289 m), potem nisem šel čisto do Štajerske Rinke (2374 m) saj že tako nisem nič videl in se počasneje premikal. Gasa na Koroško Rinko (2433 m), dve minuti pavze in spust do sedla. Naletim na snežišče… Ker se mi ni ljubilo po njem hoditi (bil je kar leden), se spustim še kakšnih 30m nižje in se mu izognem. Potem pa spet v ta klanec po melišču! Kar hitro stopim na Kranjsko Rinko (2453 m), ura je že 0318… Uf… Malo pozen? Enga selfija in gasa dol… Ker sem si še vedno svetil s telefonom (luna mi ni bila ravno v pomoč) nisem upal sekat poti navzdol… Tako da sem dol po isti poti… Čisto naokrog! Jaooo! Še dobro, da sem hitro hodil… Ko sem prišel nazaj na pode, se je luna začela malo bolj kazati… Zato ugasnem telefon… Probam še enkrat lučko… Dela! A ti mene ….? Dobr… Če dela… Nej dela! Takoj sekam, da se ne spuščam čisto do dol do table. Vidim markacijo… Gasa pod steno Kranjske Rinke… Pred vstopom v plezalni del Skute, zagledam snežišče. Pospravim palice, cepin v roke… Probam sneg… TRD! Oooh! Nobenih stopov… Nič! Moram priznat, da tistih par metrov snežišča je bilo najbolj adrenalinskih na celi turi… Drsi… Zabijam cepin… Po prstkih… Jaooo.. Vzel bi male dereze, pa bi šel ko kralj čez… Ampak ne… Treba si je lajf zakomplcirat… 🙈 No končno pridem čez… Sedaj pa gasa po kopni poti do vrha. Jeklenice (tisti 3 k so) in klini so v super stanju, markacije tudi super. Malo zadihan pridem na vrh. Ura 0430… Piha… Gor sta 2 stopinji… Jaz pa v pajkicah in tenki jopici… Ampak imel sem pa kapo in rokavice! Hja… Ne bom komentiral… Prezeblo me je ko mačka! 😜Tresel… Čakal da sonce posije… No nekaj minut čez 5 pa posije sonce. Tooooo! Sončni vzhod na Skuti (2532 m)! Noro! Sam jo imam zase! Nekaj minut po vzhodu še vztrajam, potem je pa čas za odhod naprej. Si rečem, da bom snemal sedaj naprej pot z GoPro… Na vrhu začnem snemati… Ni bilo 15 s… Začne piskati prazna baterija… Danes ni moj dan!😂 Rezervna baterija je pa ostala doma… Ja nič… Pač ne bom snemal…

Foto 1: Sončni vzhod na Skuti

Ravno takrat enkrat priletijo do bivaka pod Skuto Grega, Staša, Katja in Davor. Škoda, ker niso prej štartali hodit. No ne bom jih čakal, ampak nadaljeval naprej… Spust in mimo Štruce (2457 m), kako je to super k je toliko vrhov na kupu! Od tam na razcep… Levo dol proti bivaku pod Grintovcem… Jaz pa nadaljujem naprej proti Dolgemu hrbtu (2473 m). Prvič grem na Dolgi. Pot je zelo zanimiva, odlično speljana… Edino en kup gor/dol se mi je vleklo. Od razcepa do vrha mi je vzelo malo manj kot pol ure. Pot je v celoti kopna. Pred sabo zagledam vrh Dolgi hrbet (2473 m), gora vredna spoštovanja! Ena kratka pavza, en sendvič vase in gasa proti Mlinarskem sedlu (2334 m).

Spust je kar zanimiv, veliko klinov, zajl in prečenja po grebenu… Skratka 1A! Po nekaj minutah zagledam Mlinarsko sedlo… Tukaj se priključi pot iz Jezerskega… Jaz pa zagledam na skali ogromen napis Grintovec… No tukaj je treba it… Gasa gor med skale… Prvič ko se teren malo položi pa naredim eno pavzico… Rabim energijo… Zategnem gel… Osvežujoče! Nekaj minut da prime in gasa gor! Kmalu pridem na osojno stran, kjer se konča za kratek čas »plezanje« in nadaljujem po potki/melišču. Pot kmalu zavije levo gor (desno dol pa proti Kočnami). Rekel sem si, da se bom z Grintovca spustil sem in obiskal še Kočni… No… Čez par korakov naredim požirek v mojem kamelbaku… Ni vode! Še to! Edina slaba stvar, ki se mi zdj lahko še zgodi je ta, da mi prileti skala in padem v dolino… Ja nič… Brez vode ne bo šlo… Bom žrtvoval Kočni… Nimaš kej… 4l vode sem popil. No nadaljujem naprej, kmalu pridem še do zadnjih skob in zajle. Par korakov in že sem čez… Sledi še nekaj korakov in stopim na vrh Grintovca (2558 m). Toj to! Zavriskam! Na vrhu nobenega. Še en sendvič pojem, nakar so začeli kapljati pohodniki. Malo podebatiramo… Potem pa gasa dol proti Kokrskem sedlu oz. Cojzovi koči (1793 m).

Foto 2: Pogled na moje prečenje!

Priznam, kar težko mi je bilo, saj sem bil kar žejen. Srečujem kar nekaj pohodnikov, 50 min traja spust do Cojzove. Tam se na hitro ustavim, nekaj vzamem za popit… Sledi še 900 m spusta do avta… Joj kako se mi ta pot vedno vleče… Gledam pohodnike, ki se vzpenjajo… Nisem jim nič fouž, saj je sonce kar konkretno nabijal… Ne razumem, kako nekateri lahko štartajo šele ob 9h poleti iz izhodišča… To je čisto trpljenje. Skratka prtegnem dol in okrog devetih pridem do avta. KONEC! Noge malo utrujene, zato se zapeljem do izvira K. Bistrice, kjer se namočim do kolen – paše! Danes je bilo noro v Kamniški Bistrici… Vsa parkirišča polno zasedena!

 

No po skupno 9h urah (6 ur 28 min hoje) se je končala moja tura. Edino snežišče je še pod Skuto. Tisto na sedlu med Kranjsko in Koroško Rinko se da lepo izogniti. Sedaj pa sledi par ur počitka, jutri je nov dan in nova NORA tura!

 

Kar pa se tiče tekaških čevljev… Čisto nič slabši kakor čevlji za 100+ € od drugih firm. Price – performace = top! Pohodniškim čevljem pa še vedno zaupam samo Alpini. 😉

 

Galerija:

  • Začetek nočne izmene
  • Bivak pod Skuto (2070 m)
  • Koroška Rinka (2433 m)
  • Snežišče pod Skuto
  • Naprej kopno
  • Oooo!
  • Turska gora (2251 m), Brana (2253 m), Planjava (2392 m), Ojstrica (2350 m)
  • Pogled proti Grintovcu (2558 m)
  • Sončni vzhod na Skuti (2532 m)
  • Pogled proti Logarski
  • Proti Dolgemu hrbtu
  • Do Grintovca je še dolga!
  • Razpotje, nadaljeval naravnost
  • Jeklenice že kar hitro na začetku
  • Gasa gor
  • Grebenčkanje
  • Pogled nazaj
  • Proti vrhu Dolgemu hrbtu (2473 m)
  • Spet jeklenice
  • Ups! Tukaj pa dol!
  • Še pogled gor
  • Pogled proti Skuti (2532 m)
  • Dolgi hrbet (2473 m)
  • Sedaj pa tukaj spust proti Mlinarsko sedlo
  • Spet jeklenice
  • Tukaj je treba ja!
  • Pogled gor...
  • ... Pogled dol
  • In pogled naprej
  • Strmo gor
  • Mlinarsko sedlo (2334 m)
  • Spet bo treba gor!
  • Noro!
  • Za zadnjo strmino! :)
  • Pogled proti Skuti, Štruci in Dolgemu hrbtu
  • Levo gor je vrh Grintovca (2558 m)
  • Kam pa sedaj?
  • Celo prečenje od Skute do Dolgega hrbta
  • Na vrhu Grintovca (2558 m)
  • Desno spodaj Cojzova koča
  • Prelepe Kamniško - Savinjske Alpe!
  • Proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu (1793 m)
  • Še malo!
  • Cojzova koča na Kokrskem sedlu (1793 m)
  • Prijetnih 7 stopinj pri izviru K. Bistrice.

Pot:

 

Četrtek je bil dan za počitek, saj je padal dež. Moram priznati, da mi je pasalo 12 ur spati… Sploh ne vem kdaj sem toliko časa spal… V petek sva bila z Majo tudi oba frej. Plan? Želje? Maja je želela kakšno feratko, jaz pa sprobat svoje nove Alpina Lino čevlje (pohodiško – plezalni). Kaj pa če greva na Veliko Babo skozi Žrelo in Rudijevo vertikalo… Tako bo volk sit, koza cela. 😂

 

V petek zjutraj še malo poleživa, saj je bilo vreme od 12h naprej napovedano veliko lepše. Ob 10h štartava iz Ljubljane proti Kranju. Vmes se v trgovini ustaviva po rokavice za ferate, saj sem jaz svoje doma pozabil, Maja jih pa ni imela. Evo nakup končan, sedaj pa proti Jezerskemu. Parkirava na parkirišču Ravenska kočna. Ob 12h pa štart. Vrhovi so bili sicer še v megli, ampak napoved je bila z vsako uro lepša. Razmišljava ali greva po Slovenski do Ledin ali skozi Žrelo… Obe sta »ferati«. Ker je skozi Žrelo malo težja, Maja izbere tisto. Iz gozda ven po melišču, na razpotju nadaljujeva naravnost gor (levo Slovenska) in se prebijava najprej po melišču, zavijeva levo in prečiva snežno fliko (nič posebnega). Potem pa zagledava zajle in čas je za čelado. Samovarovalni komplet je priporočljiv, ampak jaz sem tukaj že bil in zato sem vedel, da ga ne bom rabil. Jeklenice so v dobrem stanju, veliko je grušča. Nekaj deset minut plezava navzgor, nato pa prideva ven malo kočo na Ledinah. Zagledava tablo, da je pot skozi žrelo zaradi podora zaprto (zakaj pa spodaj ne piše nič?). Ampak kakor sem omenil, za gor ni problema. Malo fotušutinga in gasa naprej. Nekaj metrov pred kočo zagledava tablo – razgledna točka Kancelj. Pa poglejva… Malo spusta dol po zaraščeni potki, nato pa vzpon na razgledno točko. Res lepo! No kratka pavza in gasa nazaj. Prideva do Kranjske koče na Ledinah (1700 m), kjer nadaljujeva kar naprej. Konkretno vroče, Maja diktira spet tempo… Gašperju pa zadaj teče s čela na vse strani… Malo naprej od koče razpotje, levo proti Rudijevi vertikali.

Foto 1: Ornk strmina

Slediva markacijami. Zelo lepo speljana pot… Polna jeklenic, skob in po krušljivem terenu. Malo se vzpenjava, malo spuščava… Nato pa pride do Grande Finale – vertikala. No na slikah je zgledala bolj strašljiva. Maja si da gor SVK in zaštartava. No hitro tudi Maja spozna, da jo SVK samo ovira, saj je stena v super stanju, zato ga da dol. Nadaljujeva naravnost gor, nakar prideva do razpotja (desno pot čez Jezersko sedlo). Midva pa zavijeva levo in slediva markacijami. No prav kmalu zagledava vrh – Velika Baba (2127 m). Kako lep razgled! Vsi vrhovi pred nama (Skuta, Rinke, Dolgi hrbet,…) so v megli… Midva pa sonce in brezvetrje. Malo pofotkat in gasa na sosednji vrh, ki ima malo več placa. Tam si pogrneva enjoy enjoy dekco… Ven dva piva in češnje… Pa sva si naredila en bolj skromen piknik. Uživava na soncu, družbo nama delajo kavke.

Foto 2: En selfie 🙂

No ob 1630 je čas, da se odpraviva proti dolini, saj se bova ustavila v Kranju na burgerju. Spakirava nazaj in se vrneva po isti poti do razpotja, tam nadaljujeva naravnost dol proti Jezerskemu sedlu. Sledi spust, prečenje in potem še vzpon. Še vedno je vroče, zato predlagam, da greva kar po snežini gor… Malo lažje bo (pot zraven je kopna). Pumpa dela v breg… Vroče je… Brezvetrje… No končno prideva do sedla… Tam pa začne pihati! Greva še na Ledinski vrh? Pa če je tako blizu… Pa pejva… Zavijeva desno in čez 10 min že stojiva na vrhu Ledinskega vrha (2108 m). Tam ena kratka pavza in gasa proti Kranjski koči na Ledinah. Spust je bil kar hiter, pri koči zavijeva desno po lovski poti in ji slediva do tovorne žičnice, od tam pa po cesti do avtomobila. Hitro se zbaševa notri in gasa proti Kranju na burger. Kako je pasal!

 

Pot na Veliko (Koroško) Babo in Ledinski vrh je kopna (mogoče 2 snežišča) in jo je možno v celoti premagati brez zimske opreme. Jeklenice sploh v Rudijevi vertikali so super, markacije dobre. Sva pa na poti srečala 3 ljudi, zelo malo.

Kar pa se tiče Alpina Lino – prvi vtis – super! Odličen oprijem na skali, udobni tudi za hojo (čeprav je sprednji del trši). Vmes malo hodila po mokri skali, oprijem je bil še vedno dober. Bomo pa videli kako se odnesejo pa parih turah.

 

Galerija:

  • Alpina Lino
  • Dolga je pot do vrha
  • Proti Žrelu
  • Žrelo
  • Greva gor
  • Vesel obraz :)
  • Ups!
  • Razgledna točka Kancelj
  • Proti Rudijevi vertikali
  • Levo vertikala, desno proti Jezerskemu sedlu
  • Jeklenice
  • Strmina...
  • Vse v oblakih...
  • Rudijeva vertikala
  • Velika (Koroška) Baba - 2127
  • Koroška Rinka , Kranjska Rinka, Skuta, Štruca
  • Dolgi hrbet in Grintovec v megli
  • Midva uživava
  • Rinke
  • Kavka
  • Od Mrzle gore do Dolgega hrbta
  • Ledinski vrh (2107 m)
  • Snežišče pod Jezerskim sedlom
  • Tukaj sva pa švicala...
  • Velika Koroška Baba
  • Še malo...
  • Koroška in Kranjska Rinka
  • Brez potnega lista... :P
  • Proti Kranjski koči na Ledinah
  • Jezersko
  • Lovska pot
  • Jezersko je zakon :)

Pot:

 

Četrtek Jezerska Kočna, petek Triglav, sobota 155 km kolesarjenja. Spodobi se in pravično je, da se gre v nedeljo pa v hribe spet. Franci povabil na Planjavo skozi Repov kot. Nazadnje sem bil na Planjavi 2016, pa še to po označeni poti… Sedaj pa brezpotje, super!

 

Napoved je bila za zgodaj zjutraj bolj slaba, zato se odločimo za kasnejšo uro. Današnja ekipa je poleg mene in Francija še Mitja,… Z Mitjem se dobiva pri Tržiču. V Vodicah pobereva še Francija in skupaj pihnemo proti Kamniški Bistrici. No Franci ne bi bil Franci, če ne bi imel dolg jezik in predlaga še eno turo.? Od parkirišča za slap Orglice skozi »Šraj pesek« na Ojstrico in mogoče čez Škarjev rob na Planjavo… No dvakrat ni bilo treba rečt! Ustavimo se na parkirišču za slap… Kar gneča… Hitro se razpakiramo in začnemo s hojo.

 

Najprej po označeni poti do slapu Orglice, tam eno hitro fotko… Potem pa zapustimo markirano pot in se lotimo lovske. Sprva skozi gozd kar hitro pridemo do skalnega skoka oz. 3 zaporedne stopnice (II-III.). Skala je bila mokra, zato je bila potrebna večja previdnost… Drsi, drsi… Ampak mamo mi to! Pulz malo naraste.?S skoka pa malo zalutamo… Ups! No nič novega… Ponavadi s Francijem vsakič nekaj po svoje delava.? Malo smo iskali, plezali po enih skalah, nakar prižgem navigacijo… Hm… Vrisano pot imam na uri! Čeprav je lovska, top! Lepo se ji po levi približujem, nakar pridemo do možicla… Uff! Je blo že malo vroče… Nato po potki proti »Šraj pesku«…. Potem pa se začne kalvarija… Sedaj vem zakaj rečejo šraj pesek… Aaaa! Pumpa dela! S Francijem en dan prej vsak po 150 km na kolesu… Noge pečejo! Geli so pa doma ostal… Vem ja… Katastrofa! No skratka, pumpa dela… Energije začne zmanjkovati. Treba se je ustaviti… En sendvič prtegnem… Aaa… Če ni gela, je pa domača salama! No po pesku naprej, dokler ne pridemo gor na sedlo. Odpre se nam pogled na Petkove njive… Vauu! Tudi Ojstrico vidimo. No nadaljujemo naprej pod Lučkim Dedcom. »Ej Franci, a neb šli še na Lučkega?« Franciju se zasvetijo oči… Tudi Mitja pokima… Ajde, gremo gor! Ob melišču gor, dokler ne pridemo do ruševja… Malo skozi ruševje. Franci najde en ozek pas ruševja in zavija tja. Jaz za njim. Kar naenkrat s palico kot kaže zapičim v gada… Sikne! Faaak! Kaj sem se ustrašil! Odskočim. Zelo dobro je bil skrit, Franci ga sploh ni videl… Jaz pa tudi ne in nisem prepričan ali sem ga piknil al ne (no ni bilo zanalašč), pogledat nazaj sigurno ne grem! Mitja kot zadnji more najdit drugo pot, saj se je kar ornk slišalo sikanje. No pa smo spet na kupu. Stopimo na vrh – Lučki Dedec (2023 m). Bravooo! Kakšen razgled na Ojstrico, Planjavo,… Res lepo! Spodaj vidimo pogoret Kocbekov dom na Korošici… Tja moramo iti.

 

Iz Dedca do Korošice ni markirane poti, zato si pomagamo z možicli… Franci predlaga kar direktno linijo naravnost dol… No nekako nismo skupaj prišli… Zato sledimo rajši možiclom (na koncu smo videli, da je bilo boljša ta varianta). Lep spust z iskanjem poti, nakar pridemo nazaj na markirano pot proti Korošici. Da se nismo preveč spuščali, smo sledili poti proti Mali Ojstrici. Lep tempo nas pripelje do majhnega »stolpa« – Mala Ojstrica (2017 m). Tam naredimo par fotk in gasa proti vrhu Ojstrice.

Foto 1: Mala Ojstrica

Lepo se vidi, da je pot v celoti kopna (vsaj iz te strani). Sledimo markacijam in dokaj hitro stopimo na vrh Ojstrice, malo pod vrhom je bilo treba malo vode natočit iz »potočka«, saj se je meh z vodo hitro praznil. No na vrhu smo bili sami – 2350 m. Vrh je skoraj v celoti kopen. En hiter fotošuting in čas je za spust do Kocbevkovga doma. Plan Planjave smo opustili, saj nam je začelo zmanjkovati hrane… Gremo rajši dol in čez Presedljaj dol do avta.

Foto 2: Ojstrica (2350 m)

Od Ojstrice po markirani dol med šoder. Vmes par potočkov, kjer spet lahko vodo natankamo in pa tudi par snežič… Ampak se jih da izognit. No enega se ni dalo. Ker Franci ni imel Gore-tex čevljev, sem se prijazno ponudil, da ga nesem čez tole prečko… Polno smeha! Varno prišla čez. Od tam spust do doma. Kakšna žalost! Prvič ga vidim odkar je zgorel. Še štempelj za SPP in proti Presedljaju. Na tabli piše 4 ure do Kam. Bistrice. No od Korošice se povzpnemo in proti Presedljaju. Od tam potem v teku po lepo vidni potki, ki nas pripelje do označenega razpotja za Konj. Smo na Presedljaju. Od tam dol pa kalvarija navzdol! Kakšen klanec! Srečamo še enega mladega gorskega tekača in nadaljujemo skupaj. Kar lep tempo… Franci se je malo bolj gnal za njim, midva z Mitjem pa malo bolj zadaj – kolena je treba merkat! Iz 1700 metrov smo se spustili na 750 metrov in prišli pri razpotju za slap Orglce- 20 min. Ne bomo se šli tja namakati, ampak rajši k izviru Kam. Bistrice. Še nekaj minut hoje in pridemo do avta. Hitro se zbašemo in zapeljemo do izvira. Tam Franci skoči notri, midva z Mitjem pa malo čez kolena – ja nisva tolk pogumna? Sledi še večerja pri Juriju. Imajo res hud šnicel! Noro! No in tako je bila tura tudi zaključena.

Hitro domov, spakirat in ob 23h spanje… Saj me je naslednji dan že budilka zbudila ob 0230. Le kam sem šel? Več o tem pa jutri.

 

Video:

Galerija:

Pot:

 

 

Ok… Šef je pogledal stanje mojih ur, globoko vzdihnil in rekel: «Gašper, kdaj boš ti kej koristil ure? Jutri si doma!« Hjaa… Sigurno mu ne bom oporekal, takoj naredim plan za hribe. Vremenska napoved na vseh treh straneh čisto različna. Ampak bom vseeno probal. Le kam? Jezerska Kočna mi je bila zelo mikavna, nazadnje sem bil tam 2018. Sicer je bila megla, zato sem si zadal, da jo obiščem še enkrat. Pot mimo Češke koče po Kremžarjevi je absolutno zame ena najbolj lepo speljanih poti pri nas. Noro! Nisem vedel kakšne so sploh razmere tam, zato pošljem sporočilo Primožu. Če bo kdo vedel, bo on sigurno. Primož sporoči, da sneg sigurno je. Simon je kakšen dan nazaj štartal iz Suhadolnika čez Grdi graben. Super! Mene je pa še vedno držala Kremžarjeva pot. Pa da vidimo…

 

Zjutraj ob 0230 vstanem, hitro zrihtam in gasa proti Jezerskemu. Noč je bila kar topla, edino oblaki so prihajali iz južne strani. Po kakšni uri vožnje parkiram na parkirišču na Jezerskem… Čas za noge. Gasa proti Češki koči. Kar hitro zakuham, zato je potrebno kakšen kos oblačila dat dol. Dan se lepo prebuja, jaz pa hitim po kopni poti proti Češki koči na Spodnjih Ravneh. Pot je v celoti kopna. Po 40ih minutah zagledam kočo. Od koče naprej pa se začne sneg, hitro pavzo naredim. Zavijem desno proti Kočni. Mimo helikopterske oznake, gasa v breg. Sneg je kar južen, zato napredujem lepo počasi – zaenkrat še brez zimske opreme, saj so samo kakšne flike do 1700 metrov. Potem pa se začne veselica. Naklon postaja vedno hujši, zato dereze pa cepin v roke. Ampak samo 30 metrov, saj je pot naprej kopna… No pa sem spet lepo dal dol vso opremo. Malo čudno pospravim dereze v nahrbtnik in napredujem po zajlah gor. Nek čuden občutek imam… Kar naenkrat BAM! Bam! Se obrnem… Faaaaak! Za trenutek mi postane slabo… Ne me j***t!? Vreča z DEREZAMI mi je padla iz nahrbtnika in se kotalila proti dolini… Samo nemo opazujem kako se 20 m nižje vreča ustavi na eni skali. Hvala tebi tam gor! Prekleto težko bi se brez derez spustil do koče… Kar oddahnem si! Mam srečo! Previdno se spustim do poličke in vzamem vrečo, jo malo bolje pospravim kakor prej. Gasa naprej… Komi se umirim… Lepo nazaj po zajlah gor. No spet eno snežišče. Probam brez derez… Čist trdo! Oh! Dereze gor. Pet korakov in spet kopno… Aaaa! Dereze spet dol. ? Hitro spet pridem na snežišče, ki pa sem ga obvil po levi, malo poplezal in spet prišel na pot. Veselje ni dolgo trajalo, saj na okrog 2100 metrih zagledam ogromno fliko snega… Ja nič… Spet dereze pa cepin in gasa naprej. Povzpnem se kar naravnost gor, skozi en žleb, ki je bil lepo zalit in višje gor spet pridem na pot. Markacije se lepo vidijo. Od tukaj se po snežišču spustim, prečim 2x (zajla samo polovično zunaj)… Sneg je bil že lepo moker, zato se mi je lepo udiralo. Od tam pa spet naravnost gor proti Zdolški Škrbini. Markacij za Grintovec in Cojzovo sploh ne opazim. Kar kmalu zagledam tisti famozni trebušasti prehod. Sedaj je čas, da nahrbtnik dam dol, saj drugače ne bo šlo… Ufff… Tesno! Nazadnje se mi je zdelo, da sem lažje prišel skozi.? So ga zmanjšali? ? Prehod je bil čisto kopen… Če ne bi bil, bi verjetno samo obrnil. Dereze pustim kar gor, saj se kmalu spet začne sneg. Lepo v grapico, zraven markacij in kar kmalu zagledam vrh – Jezerska Kočna (2540 m)! Na vrhu konkretno pihalo, malo pod vrhom sem imel srečo, da sem imel dva cepina, da sem se lahko zaril v sneg… Če ne bi me sigurno premaknilo. Seveda je bila tudi megla na vrhu, ki me je spremljala od 2300 m naprej… Ampak ni važno! Vrh je osvojen! Hotel sem potegnit še na Kokrsko Kočno, ampak sem se zaradi megle premislil… Bom prišel poleti še enkrat. Sledi hitra pavza in gasa v dolino. Še prej štempelj za SPP.

Foto 1: Jezerska Kočna – 2520 m

Veter se je lepo ojačal, zato imam kar nekaj problemov s hojo… Tudi sneg je postal zelo južen… No pa, da ne pozabim lukenj pod snegom! Malce pred prehodom se mi udre. Šššc! Desno nogo celo potegnilo! Aaaaa! Leva mi malo podrsne, oprem se na cepina. VSE OK! Pulz nabija… Ampak sem miren… Dva vdiha… Lepo počasi naprej… Dva koraka… Spet noga v luknjo! Hmm… Na srečo ni bilo tako hudo kot prejle. Treba se je zbrat! Previdno nadaljujem s spustom, dereze mi ostanejo na nogah do 1900 metrih… Bom pač praskal po skalah… Me boli srce… Ampak za vsako fliko se pa ne bom obuval. No 1900 metrih naredim krajšo pavzo.

Foto 2: Še malo do koče

Sonce me že lepo greje, čeprav vrhovi so pa v oblakih. Evo pridem do melišča (poleti). Obujem dereze in prečim v desno. Ne bom šel po isti poti dol kot prej, saj bi se spet mogel »sezuvati« dereze. Lepo zaokrožim po snegu in se nekaj deset metrov od poti začnem spuščati dol. Strmina lepo prbija, sneg je pa itak GNIL! Pa zelo umazan od saharskega peska, isto zajle… Rokavice so čisto umazane. No iščem prehode snega, zato da se lahko po snegu spustim do oznake za helikopter. Uspe! Tam se sezujem in do koče na eno daljšo pavzo! Koča je sicer še zaprta, ljudi pa nekaj je bilo (hodijo po ferati gor). Po pavzi pa sledi še 40 min spusta do avta. Ker je pri avtu lepo sonček in toplo, se odločim da blog napišem kar na svežem zraku… Kako paše!!

Foto 3: Malo “pogujsal” ?

No moram povedati, da so razmere zelo zanimive. Sem pričakoval sneg, glede na to, da je tole na severni strani… Ampak toliko snega? Sigurno ne! Od Češke koče so bile ene stare stopinje, ampak so se hitro izgubile višje. Potrebna je polna zimska oprema… Sem razmišljal, če bi vzel sploh dva cepina… Pa sta mi kar prav prišla… Je bilo takoj lažje!

 

Galerija:

Pot:

 

Že en februarja sem dragi obljubil, da jo peljem na eno fletno zimsko turo… No potem je prišla Corona… En’kp enih omejitev… No omejitve so ostajale, sneg je kopnel! Meni pa se je malo mudilo. Cel teden imam kar naporen; Ponedeljek Skuta, Torek rolanje, Sreda Begunjščica, Četrtek Triglav. No za petek pa sem se odločil, da Majo peljem spet malo v KSA. V ponedeljek naredil izvidnico, tako da sem vedel, da bodo razmere super! Cilj je bil 3 Rinke in pa Turska gora, tako da greva malo skupaj na sneg.

 

V petek štart ob 0100 iz LJ, ob 0200 začneva hoditi. Pot do bivaka (čez Žmavcarje) je kopna do zadnje strmine, tam dava dereze gor, saj je bil kar trd sneg. Okrog 0400 prispeva do bivaka pod Skuto. Greva v bivak, notri ena gospodična prespala. Par besed, sledi malica okrog petih kreneva proti Turski gori. Že v ponedeljek sem videl, da se na Turski ne vidi lepo vzhoda, zato sva zavila proti Rinkam in nekje vmes počakala veličasten sončni vzhod! Seveda en hiter fotošuting in potem gasa proti Rinkam. Nisva se mogla odločit ali najprej Koroška Rinka ali višja Kranjska? Maja si je zaželela ene grapce… Hmm… Vem, da je grapa na Kranjsko Rinko. Zato narediva plan, da najprej na Malo Rinko, od tam na Koroško in na koncu na Kranjsko… Od tam se spustiva (ni se nama ljubilo iti nazaj in po tej grapi iti gor) iz Kranjske do bivaka in od tam še na Tursko… Ja vem… Čuden krog delava… Ampak tako sva splanirala.

Foto 1: Malo romantike ?

Takoj po vzhodu je bil sneg še kompakten, zato Malo Rinko samo prečkava in se usmeriva proti Koroški Rinki. Stopinje so lepo narejene, zato nama ne predstavlja težav. Kar hitro na Koroški Rinki 2433 m. Bravo Maji za osvojen tretji vrh v zimskih razmerah. Sonce lepo prbija, zato se kar malo razkomotiva. Vidim za Koroško Rinko letno pot iz Jezerskega, hitro cepina v roke in pogledat… No sneg je v tem delu bi zelo trd, nekaj zajl tudi zunaj – pa nisem šel prav daleč dol. Potem pa hitro gor in se spustiti proti sedlu med Koroško in Kranjsko Rinko. Sedlo je bilo lepo prehojeno, stopinje še dokaj trde. Od sedla navzgor še malo trdo (okrog 8h). Ni nama veliko časa vzelo in že sva stopila na najvišjo Rinko – Kranjska Rinka (2463 m). Evo trije vrhovi za nama! Majo je še vedno držala grapa, ampak nisem videl nobenih stopinj, ki bi vodile do grape. No odločim se, da grem pogledat.

Foto 2: Kar strma grapa (stopinje spodaj so moje)

Pridem do pričetka grape, stopinje se vidijo zelo slabo. Probava? Maji se zasvetijo očki. Zamenjava cepine, jaz ji dam oba ledna, ona pa meni gorniškega in pohodniškega. Začetek grape je bil zelo trd, zato se sam spustim ene 40 m, ravno toliko da sprobam razmere. Lepo naredim stope in se vrnem gor. Nato se spustiva skupaj. Zabijam nogi notri v sneg, da se čim bolj globoki stopi in tko olajšam Maji spust… Ampak… Vedno je ampak… Sneg postane zelo trd… Zabijam notri… Vse skupaj nič ne gre notri! Bolj kot zabijam, bolj čutim kako me nohti začnejo boleti. Z vsakim korakom je sneg bolj trd, saj sva bila v senci. Kaj pa sedaj? Vidim na desno kopen del, ki se spušča ob grapi. Zavijem desno in tako prideva na skale. Dereze dol in sledi nekaj deset metrov »plezanja« po krušljivem terenu… Vse kar primem, mi ostane v roki… Nič kaj lepo… Ker po skalah napredujeva zelo počasi, se odločim, da zavijeva nazaj na sneg… Tudi sonce je počasi začel osvetljevati grapo. No dereze spet gor in na sneg… Še kakšnih 100 m se spustiva po trdem snegu, nakar prideva na moker sneg. Ufff! Zmaga! Uspelo nama je! Bravo Maja! No kreneva proti Turski gori, malo s sekanjem poti. Ko prideva do vrtače, se tam ustaviva in sledi malica. Sneg je bil na soncu zelo moker, cokle so se delale na polno… Nič kaj dobrega… No ostane nama še Turska gora, zato se usmeriva proti Turski gori. Po vzponu sledi spust do vrha Turskega žleba. Turski žleb je lepo zalit, edino pri vrhu je nekaj metrov kopnega. No ne zadržujeva se preveč… Čaka naju še Turska gora.

Foto 3: Turska gora

Turska gora je bila kar lepo kopna, zato v spodnjem delu snežne razmere zamenjajo v zgornjem praskanje po skalah. No zadnjih 50 m višine pa potem še sneg. No tudi Turska gora – 2251 m je osvojena! Razmere do nje nič pretresljivega s primerno zimsko opremo. Največji problem so luknje pod snegom, ki se udirajo… Tako se ene parkrat malo pokleknil. No tudi Brana je imela danes obisk, kakor sva gledala proti vrhu. Od Turske gore se spustiva proti žlebu, prej zavijeva kar naravnost gor do table. Od tam še malo vzpona in spust do bivaka pod Skuto. Ura je 13h in sneg je dobesedno GNIL! Sonce nabija na polno, zato se je treba zaščititi! No pri bivaku kratka pavza in spust v dolino – ki se je kar vlekla… Saj sva bila z mislimi že pri burgerjih, ki sta naju čakala po končani turi.

 

Odlična tura, razmere zgodaj zjutraj super… Z vsako minuto pa se slabšajo… Vidi se, da se počasi poletje približuje!

 

Galerija: