Plan so bili Julijci… Ampak… Včeraj, ko sem šel od Maje, pozabil čisto vso robo pri njej… Joooj! Spremenil plan… Grem pa zvečer v LJ po robo, potem pa da se ne vozim nazaj na Gorenjsko, prtegnem kar v KSA. Pol pa še da ne bom hodil spat in se zbujal sredi noči, naredim plan. Iz Konca do bivaka pod Skuto, pogledat Rinke in od tam na Skuto na vzhod… S Skute pa potem na Grintovec… Po kateri poti pa je odvisno od vremena. Zjutraj je kazalo tako- tako… Ampak jutri je nova tura… Moram biti čimprej doma in se spočiti. 😂

V četrtek se ustavim v Decathlonu… Rabil sem vponke in pa še nekaj štrika za nedeljsko turo. Zagledam na polici tekaške »trail« čevlje. Pismo… Kaj pa če bi jih kupil in jih potestiram? Jih kar hvalijo, tako da ne morejo biti slabi… Cena? 70e… Zastonj če mene vprašaš. Tako ali tako na 3 mesece moram menjati čevlje k jih toliko »zgonim«.

 

V petek se zvečer zapeljem v Ljubljano po stvari, potem pa gasa proti Kamniku. Nahrbtnik je bil kar alpinistični od Decathlona… Odličen in lahek! Stvari ravno toliko, da bom lahko tekel vmes. Cepin obvezen, dereze pustim doma. Na poti do izhodišča skoraj povozim žival, en majstr mi skoči na cesto malo stran od prehoda za pešče… Pa enga majstra na rolerjih ob 2330 srečam, seveda oblečen v črno, brez luči… Skratka cel žur že pred štartom. V soboto ob 0007 štart. Nabasan z 4Endurance geli se podam proti bivaku pod Skuto. Ni ravno toplo, ampak mi glede na tempo kar hitro postane vroče…Se že slačim! Pumpa dela, noge so kar sveže in po 70 min zagledam bivak pod Skuto (2070 m). Lep tempo… malo pred vrhom sem mogel malo upočasniti, saj me čaka še kar nekaj km danes. Tako da pridem malo čez 1 uro v bivak. Notri so eni spali, jaz se počim kar na prvo klop… Gledam vreme… Piha k pr norcih, pa malo je oblačno… Ja nič… Bom pa malo počakal… Sej imam čas… No ob 0230 se podam proti Rinkam… Tudi razjasnilo se je. Tempo upočasnim, saj sem imel res preveč časa. No 200m od bivaka mi crkne lučka. Faaaak! Še to! Kaj sedaj?! Hmm… Telefon… Lučka je bila čisto napolnjena, ampak je kot kaže akumulatorček notri shodil… Ja še dobro da imam telefon s svetilko… K tolk noro sveti!😆 Ne vidim čisto nič… Zato nisem mogel nobenih bližnjic obrat… Pa sem šel kar po markirani poti… Najprej samo mimo Male Rinke (2289 m), potem nisem šel čisto do Štajerske Rinke (2374 m) saj že tako nisem nič videl in se počasneje premikal. Gasa na Koroško Rinko (2433 m), dve minuti pavze in spust do sedla. Naletim na snežišče… Ker se mi ni ljubilo po njem hoditi (bil je kar leden), se spustim še kakšnih 30m nižje in se mu izognem. Potem pa spet v ta klanec po melišču! Kar hitro stopim na Kranjsko Rinko (2453 m), ura je že 0318… Uf… Malo pozen? Enga selfija in gasa dol… Ker sem si še vedno svetil s telefonom (luna mi ni bila ravno v pomoč) nisem upal sekat poti navzdol… Tako da sem dol po isti poti… Čisto naokrog! Jaooo! Še dobro, da sem hitro hodil… Ko sem prišel nazaj na pode, se je luna začela malo bolj kazati… Zato ugasnem telefon… Probam še enkrat lučko… Dela! A ti mene ….? Dobr… Če dela… Nej dela! Takoj sekam, da se ne spuščam čisto do dol do table. Vidim markacijo… Gasa pod steno Kranjske Rinke… Pred vstopom v plezalni del Skute, zagledam snežišče. Pospravim palice, cepin v roke… Probam sneg… TRD! Oooh! Nobenih stopov… Nič! Moram priznat, da tistih par metrov snežišča je bilo najbolj adrenalinskih na celi turi… Drsi… Zabijam cepin… Po prstkih… Jaooo.. Vzel bi male dereze, pa bi šel ko kralj čez… Ampak ne… Treba si je lajf zakomplcirat… 🙈 No končno pridem čez… Sedaj pa gasa po kopni poti do vrha. Jeklenice (tisti 3 k so) in klini so v super stanju, markacije tudi super. Malo zadihan pridem na vrh. Ura 0430… Piha… Gor sta 2 stopinji… Jaz pa v pajkicah in tenki jopici… Ampak imel sem pa kapo in rokavice! Hja… Ne bom komentiral… Prezeblo me je ko mačka! 😜Tresel… Čakal da sonce posije… No nekaj minut čez 5 pa posije sonce. Tooooo! Sončni vzhod na Skuti (2532 m)! Noro! Sam jo imam zase! Nekaj minut po vzhodu še vztrajam, potem je pa čas za odhod naprej. Si rečem, da bom snemal sedaj naprej pot z GoPro… Na vrhu začnem snemati… Ni bilo 15 s… Začne piskati prazna baterija… Danes ni moj dan!😂 Rezervna baterija je pa ostala doma… Ja nič… Pač ne bom snemal…

Foto 1: Sončni vzhod na Skuti

Ravno takrat enkrat priletijo do bivaka pod Skuto Grega, Staša, Katja in Davor. Škoda, ker niso prej štartali hodit. No ne bom jih čakal, ampak nadaljeval naprej… Spust in mimo Štruce (2457 m), kako je to super k je toliko vrhov na kupu! Od tam na razcep… Levo dol proti bivaku pod Grintovcem… Jaz pa nadaljujem naprej proti Dolgemu hrbtu (2473 m). Prvič grem na Dolgi. Pot je zelo zanimiva, odlično speljana… Edino en kup gor/dol se mi je vleklo. Od razcepa do vrha mi je vzelo malo manj kot pol ure. Pot je v celoti kopna. Pred sabo zagledam vrh Dolgi hrbet (2473 m), gora vredna spoštovanja! Ena kratka pavza, en sendvič vase in gasa proti Mlinarskem sedlu (2334 m).

Spust je kar zanimiv, veliko klinov, zajl in prečenja po grebenu… Skratka 1A! Po nekaj minutah zagledam Mlinarsko sedlo… Tukaj se priključi pot iz Jezerskega… Jaz pa zagledam na skali ogromen napis Grintovec… No tukaj je treba it… Gasa gor med skale… Prvič ko se teren malo položi pa naredim eno pavzico… Rabim energijo… Zategnem gel… Osvežujoče! Nekaj minut da prime in gasa gor! Kmalu pridem na osojno stran, kjer se konča za kratek čas »plezanje« in nadaljujem po potki/melišču. Pot kmalu zavije levo gor (desno dol pa proti Kočnami). Rekel sem si, da se bom z Grintovca spustil sem in obiskal še Kočni… No… Čez par korakov naredim požirek v mojem kamelbaku… Ni vode! Še to! Edina slaba stvar, ki se mi zdj lahko še zgodi je ta, da mi prileti skala in padem v dolino… Ja nič… Brez vode ne bo šlo… Bom žrtvoval Kočni… Nimaš kej… 4l vode sem popil. No nadaljujem naprej, kmalu pridem še do zadnjih skob in zajle. Par korakov in že sem čez… Sledi še nekaj korakov in stopim na vrh Grintovca (2558 m). Toj to! Zavriskam! Na vrhu nobenega. Še en sendvič pojem, nakar so začeli kapljati pohodniki. Malo podebatiramo… Potem pa gasa dol proti Kokrskem sedlu oz. Cojzovi koči (1793 m).

Foto 2: Pogled na moje prečenje!

Priznam, kar težko mi je bilo, saj sem bil kar žejen. Srečujem kar nekaj pohodnikov, 50 min traja spust do Cojzove. Tam se na hitro ustavim, nekaj vzamem za popit… Sledi še 900 m spusta do avta… Joj kako se mi ta pot vedno vleče… Gledam pohodnike, ki se vzpenjajo… Nisem jim nič fouž, saj je sonce kar konkretno nabijal… Ne razumem, kako nekateri lahko štartajo šele ob 9h poleti iz izhodišča… To je čisto trpljenje. Skratka prtegnem dol in okrog devetih pridem do avta. KONEC! Noge malo utrujene, zato se zapeljem do izvira K. Bistrice, kjer se namočim do kolen – paše! Danes je bilo noro v Kamniški Bistrici… Vsa parkirišča polno zasedena!

 

No po skupno 9h urah (6 ur 28 min hoje) se je končala moja tura. Edino snežišče je še pod Skuto. Tisto na sedlu med Kranjsko in Koroško Rinko se da lepo izogniti. Sedaj pa sledi par ur počitka, jutri je nov dan in nova NORA tura!

 

Kar pa se tiče tekaških čevljev… Čisto nič slabši kakor čevlji za 100+ € od drugih firm. Price – performace = top! Pohodniškim čevljem pa še vedno zaupam samo Alpini. 😉

 

Galerija:

  • Začetek nočne izmene
  • Bivak pod Skuto (2070 m)
  • Koroška Rinka (2433 m)
  • Snežišče pod Skuto
  • Naprej kopno
  • Oooo!
  • Turska gora (2251 m), Brana (2253 m), Planjava (2392 m), Ojstrica (2350 m)
  • Pogled proti Grintovcu (2558 m)
  • Sončni vzhod na Skuti (2532 m)
  • Pogled proti Logarski
  • Proti Dolgemu hrbtu
  • Do Grintovca je še dolga!
  • Razpotje, nadaljeval naravnost
  • Jeklenice že kar hitro na začetku
  • Gasa gor
  • Grebenčkanje
  • Pogled nazaj
  • Proti vrhu Dolgemu hrbtu (2473 m)
  • Spet jeklenice
  • Ups! Tukaj pa dol!
  • Še pogled gor
  • Pogled proti Skuti (2532 m)
  • Dolgi hrbet (2473 m)
  • Sedaj pa tukaj spust proti Mlinarsko sedlo
  • Spet jeklenice
  • Tukaj je treba ja!
  • Pogled gor...
  • ... Pogled dol
  • In pogled naprej
  • Strmo gor
  • Mlinarsko sedlo (2334 m)
  • Spet bo treba gor!
  • Noro!
  • Za zadnjo strmino! :)
  • Pogled proti Skuti, Štruci in Dolgemu hrbtu
  • Levo gor je vrh Grintovca (2558 m)
  • Kam pa sedaj?
  • Celo prečenje od Skute do Dolgega hrbta
  • Na vrhu Grintovca (2558 m)
  • Desno spodaj Cojzova koča
  • Prelepe Kamniško - Savinjske Alpe!
  • Proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu (1793 m)
  • Še malo!
  • Cojzova koča na Kokrskem sedlu (1793 m)
  • Prijetnih 7 stopinj pri izviru K. Bistrice.

Pot:

 

Četrtek je bil dan za počitek, saj je padal dež. Moram priznati, da mi je pasalo 12 ur spati… Sploh ne vem kdaj sem toliko časa spal… V petek sva bila z Majo tudi oba frej. Plan? Želje? Maja je želela kakšno feratko, jaz pa sprobat svoje nove Alpina Lino čevlje (pohodiško – plezalni). Kaj pa če greva na Veliko Babo skozi Žrelo in Rudijevo vertikalo… Tako bo volk sit, koza cela. 😂

 

V petek zjutraj še malo poleživa, saj je bilo vreme od 12h naprej napovedano veliko lepše. Ob 10h štartava iz Ljubljane proti Kranju. Vmes se v trgovini ustaviva po rokavice za ferate, saj sem jaz svoje doma pozabil, Maja jih pa ni imela. Evo nakup končan, sedaj pa proti Jezerskemu. Parkirava na parkirišču Ravenska kočna. Ob 12h pa štart. Vrhovi so bili sicer še v megli, ampak napoved je bila z vsako uro lepša. Razmišljava ali greva po Slovenski do Ledin ali skozi Žrelo… Obe sta »ferati«. Ker je skozi Žrelo malo težja, Maja izbere tisto. Iz gozda ven po melišču, na razpotju nadaljujeva naravnost gor (levo Slovenska) in se prebijava najprej po melišču, zavijeva levo in prečiva snežno fliko (nič posebnega). Potem pa zagledava zajle in čas je za čelado. Samovarovalni komplet je priporočljiv, ampak jaz sem tukaj že bil in zato sem vedel, da ga ne bom rabil. Jeklenice so v dobrem stanju, veliko je grušča. Nekaj deset minut plezava navzgor, nato pa prideva ven malo kočo na Ledinah. Zagledava tablo, da je pot skozi žrelo zaradi podora zaprto (zakaj pa spodaj ne piše nič?). Ampak kakor sem omenil, za gor ni problema. Malo fotušutinga in gasa naprej. Nekaj metrov pred kočo zagledava tablo – razgledna točka Kancelj. Pa poglejva… Malo spusta dol po zaraščeni potki, nato pa vzpon na razgledno točko. Res lepo! No kratka pavza in gasa nazaj. Prideva do Kranjske koče na Ledinah (1700 m), kjer nadaljujeva kar naprej. Konkretno vroče, Maja diktira spet tempo… Gašperju pa zadaj teče s čela na vse strani… Malo naprej od koče razpotje, levo proti Rudijevi vertikali.

Foto 1: Ornk strmina

Slediva markacijami. Zelo lepo speljana pot… Polna jeklenic, skob in po krušljivem terenu. Malo se vzpenjava, malo spuščava… Nato pa pride do Grande Finale – vertikala. No na slikah je zgledala bolj strašljiva. Maja si da gor SVK in zaštartava. No hitro tudi Maja spozna, da jo SVK samo ovira, saj je stena v super stanju, zato ga da dol. Nadaljujeva naravnost gor, nakar prideva do razpotja (desno pot čez Jezersko sedlo). Midva pa zavijeva levo in slediva markacijami. No prav kmalu zagledava vrh – Velika Baba (2127 m). Kako lep razgled! Vsi vrhovi pred nama (Skuta, Rinke, Dolgi hrbet,…) so v megli… Midva pa sonce in brezvetrje. Malo pofotkat in gasa na sosednji vrh, ki ima malo več placa. Tam si pogrneva enjoy enjoy dekco… Ven dva piva in češnje… Pa sva si naredila en bolj skromen piknik. Uživava na soncu, družbo nama delajo kavke.

Foto 2: En selfie 🙂

No ob 1630 je čas, da se odpraviva proti dolini, saj se bova ustavila v Kranju na burgerju. Spakirava nazaj in se vrneva po isti poti do razpotja, tam nadaljujeva naravnost dol proti Jezerskemu sedlu. Sledi spust, prečenje in potem še vzpon. Še vedno je vroče, zato predlagam, da greva kar po snežini gor… Malo lažje bo (pot zraven je kopna). Pumpa dela v breg… Vroče je… Brezvetrje… No končno prideva do sedla… Tam pa začne pihati! Greva še na Ledinski vrh? Pa če je tako blizu… Pa pejva… Zavijeva desno in čez 10 min že stojiva na vrhu Ledinskega vrha (2108 m). Tam ena kratka pavza in gasa proti Kranjski koči na Ledinah. Spust je bil kar hiter, pri koči zavijeva desno po lovski poti in ji slediva do tovorne žičnice, od tam pa po cesti do avtomobila. Hitro se zbaševa notri in gasa proti Kranju na burger. Kako je pasal!

 

Pot na Veliko (Koroško) Babo in Ledinski vrh je kopna (mogoče 2 snežišča) in jo je možno v celoti premagati brez zimske opreme. Jeklenice sploh v Rudijevi vertikali so super, markacije dobre. Sva pa na poti srečala 3 ljudi, zelo malo.

Kar pa se tiče Alpina Lino – prvi vtis – super! Odličen oprijem na skali, udobni tudi za hojo (čeprav je sprednji del trši). Vmes malo hodila po mokri skali, oprijem je bil še vedno dober. Bomo pa videli kako se odnesejo pa parih turah.

 

Galerija:

  • Alpina Lino
  • Dolga je pot do vrha
  • Proti Žrelu
  • Žrelo
  • Greva gor
  • Vesel obraz :)
  • Ups!
  • Razgledna točka Kancelj
  • Proti Rudijevi vertikali
  • Levo vertikala, desno proti Jezerskemu sedlu
  • Jeklenice
  • Strmina...
  • Vse v oblakih...
  • Rudijeva vertikala
  • Velika (Koroška) Baba - 2127
  • Koroška Rinka , Kranjska Rinka, Skuta, Štruca
  • Dolgi hrbet in Grintovec v megli
  • Midva uživava
  • Rinke
  • Kavka
  • Od Mrzle gore do Dolgega hrbta
  • Ledinski vrh (2107 m)
  • Snežišče pod Jezerskim sedlom
  • Tukaj sva pa švicala...
  • Velika Koroška Baba
  • Še malo...
  • Koroška in Kranjska Rinka
  • Brez potnega lista... :P
  • Proti Kranjski koči na Ledinah
  • Jezersko
  • Lovska pot
  • Jezersko je zakon :)

Pot:

 

Četrtek Jezerska Kočna, petek Triglav, sobota 155 km kolesarjenja. Spodobi se in pravično je, da se gre v nedeljo pa v hribe spet. Franci povabil na Planjavo skozi Repov kot. Nazadnje sem bil na Planjavi 2016, pa še to po označeni poti… Sedaj pa brezpotje, super!

 

Napoved je bila za zgodaj zjutraj bolj slaba, zato se odločimo za kasnejšo uro. Današnja ekipa je poleg mene in Francija še Mitja,… Z Mitjem se dobiva pri Tržiču. V Vodicah pobereva še Francija in skupaj pihnemo proti Kamniški Bistrici. No Franci ne bi bil Franci, če ne bi imel dolg jezik in predlaga še eno turo.? Od parkirišča za slap Orglice skozi »Šraj pesek« na Ojstrico in mogoče čez Škarjev rob na Planjavo… No dvakrat ni bilo treba rečt! Ustavimo se na parkirišču za slap… Kar gneča… Hitro se razpakiramo in začnemo s hojo.

 

Najprej po označeni poti do slapu Orglice, tam eno hitro fotko… Potem pa zapustimo markirano pot in se lotimo lovske. Sprva skozi gozd kar hitro pridemo do skalnega skoka oz. 3 zaporedne stopnice (II-III.). Skala je bila mokra, zato je bila potrebna večja previdnost… Drsi, drsi… Ampak mamo mi to! Pulz malo naraste.?S skoka pa malo zalutamo… Ups! No nič novega… Ponavadi s Francijem vsakič nekaj po svoje delava.? Malo smo iskali, plezali po enih skalah, nakar prižgem navigacijo… Hm… Vrisano pot imam na uri! Čeprav je lovska, top! Lepo se ji po levi približujem, nakar pridemo do možicla… Uff! Je blo že malo vroče… Nato po potki proti »Šraj pesku«…. Potem pa se začne kalvarija… Sedaj vem zakaj rečejo šraj pesek… Aaaa! Pumpa dela! S Francijem en dan prej vsak po 150 km na kolesu… Noge pečejo! Geli so pa doma ostal… Vem ja… Katastrofa! No skratka, pumpa dela… Energije začne zmanjkovati. Treba se je ustaviti… En sendvič prtegnem… Aaa… Če ni gela, je pa domača salama! No po pesku naprej, dokler ne pridemo gor na sedlo. Odpre se nam pogled na Petkove njive… Vauu! Tudi Ojstrico vidimo. No nadaljujemo naprej pod Lučkim Dedcom. »Ej Franci, a neb šli še na Lučkega?« Franciju se zasvetijo oči… Tudi Mitja pokima… Ajde, gremo gor! Ob melišču gor, dokler ne pridemo do ruševja… Malo skozi ruševje. Franci najde en ozek pas ruševja in zavija tja. Jaz za njim. Kar naenkrat s palico kot kaže zapičim v gada… Sikne! Faaak! Kaj sem se ustrašil! Odskočim. Zelo dobro je bil skrit, Franci ga sploh ni videl… Jaz pa tudi ne in nisem prepričan ali sem ga piknil al ne (no ni bilo zanalašč), pogledat nazaj sigurno ne grem! Mitja kot zadnji more najdit drugo pot, saj se je kar ornk slišalo sikanje. No pa smo spet na kupu. Stopimo na vrh – Lučki Dedec (2023 m). Bravooo! Kakšen razgled na Ojstrico, Planjavo,… Res lepo! Spodaj vidimo pogoret Kocbekov dom na Korošici… Tja moramo iti.

 

Iz Dedca do Korošice ni markirane poti, zato si pomagamo z možicli… Franci predlaga kar direktno linijo naravnost dol… No nekako nismo skupaj prišli… Zato sledimo rajši možiclom (na koncu smo videli, da je bilo boljša ta varianta). Lep spust z iskanjem poti, nakar pridemo nazaj na markirano pot proti Korošici. Da se nismo preveč spuščali, smo sledili poti proti Mali Ojstrici. Lep tempo nas pripelje do majhnega »stolpa« – Mala Ojstrica (2017 m). Tam naredimo par fotk in gasa proti vrhu Ojstrice.

Foto 1: Mala Ojstrica

Lepo se vidi, da je pot v celoti kopna (vsaj iz te strani). Sledimo markacijam in dokaj hitro stopimo na vrh Ojstrice, malo pod vrhom je bilo treba malo vode natočit iz »potočka«, saj se je meh z vodo hitro praznil. No na vrhu smo bili sami – 2350 m. Vrh je skoraj v celoti kopen. En hiter fotošuting in čas je za spust do Kocbevkovga doma. Plan Planjave smo opustili, saj nam je začelo zmanjkovati hrane… Gremo rajši dol in čez Presedljaj dol do avta.

Foto 2: Ojstrica (2350 m)

Od Ojstrice po markirani dol med šoder. Vmes par potočkov, kjer spet lahko vodo natankamo in pa tudi par snežič… Ampak se jih da izognit. No enega se ni dalo. Ker Franci ni imel Gore-tex čevljev, sem se prijazno ponudil, da ga nesem čez tole prečko… Polno smeha! Varno prišla čez. Od tam spust do doma. Kakšna žalost! Prvič ga vidim odkar je zgorel. Še štempelj za SPP in proti Presedljaju. Na tabli piše 4 ure do Kam. Bistrice. No od Korošice se povzpnemo in proti Presedljaju. Od tam potem v teku po lepo vidni potki, ki nas pripelje do označenega razpotja za Konj. Smo na Presedljaju. Od tam dol pa kalvarija navzdol! Kakšen klanec! Srečamo še enega mladega gorskega tekača in nadaljujemo skupaj. Kar lep tempo… Franci se je malo bolj gnal za njim, midva z Mitjem pa malo bolj zadaj – kolena je treba merkat! Iz 1700 metrov smo se spustili na 750 metrov in prišli pri razpotju za slap Orglce- 20 min. Ne bomo se šli tja namakati, ampak rajši k izviru Kam. Bistrice. Še nekaj minut hoje in pridemo do avta. Hitro se zbašemo in zapeljemo do izvira. Tam Franci skoči notri, midva z Mitjem pa malo čez kolena – ja nisva tolk pogumna? Sledi še večerja pri Juriju. Imajo res hud šnicel! Noro! No in tako je bila tura tudi zaključena.

Hitro domov, spakirat in ob 23h spanje… Saj me je naslednji dan že budilka zbudila ob 0230. Le kam sem šel? Več o tem pa jutri.

 

Video:

Galerija:

Pot:

 

 

Ok… Šef je pogledal stanje mojih ur, globoko vzdihnil in rekel: «Gašper, kdaj boš ti kej koristil ure? Jutri si doma!« Hjaa… Sigurno mu ne bom oporekal, takoj naredim plan za hribe. Vremenska napoved na vseh treh straneh čisto različna. Ampak bom vseeno probal. Le kam? Jezerska Kočna mi je bila zelo mikavna, nazadnje sem bil tam 2018. Sicer je bila megla, zato sem si zadal, da jo obiščem še enkrat. Pot mimo Češke koče po Kremžarjevi je absolutno zame ena najbolj lepo speljanih poti pri nas. Noro! Nisem vedel kakšne so sploh razmere tam, zato pošljem sporočilo Primožu. Če bo kdo vedel, bo on sigurno. Primož sporoči, da sneg sigurno je. Simon je kakšen dan nazaj štartal iz Suhadolnika čez Grdi graben. Super! Mene je pa še vedno držala Kremžarjeva pot. Pa da vidimo…

 

Zjutraj ob 0230 vstanem, hitro zrihtam in gasa proti Jezerskemu. Noč je bila kar topla, edino oblaki so prihajali iz južne strani. Po kakšni uri vožnje parkiram na parkirišču na Jezerskem… Čas za noge. Gasa proti Češki koči. Kar hitro zakuham, zato je potrebno kakšen kos oblačila dat dol. Dan se lepo prebuja, jaz pa hitim po kopni poti proti Češki koči na Spodnjih Ravneh. Pot je v celoti kopna. Po 40ih minutah zagledam kočo. Od koče naprej pa se začne sneg, hitro pavzo naredim. Zavijem desno proti Kočni. Mimo helikopterske oznake, gasa v breg. Sneg je kar južen, zato napredujem lepo počasi – zaenkrat še brez zimske opreme, saj so samo kakšne flike do 1700 metrov. Potem pa se začne veselica. Naklon postaja vedno hujši, zato dereze pa cepin v roke. Ampak samo 30 metrov, saj je pot naprej kopna… No pa sem spet lepo dal dol vso opremo. Malo čudno pospravim dereze v nahrbtnik in napredujem po zajlah gor. Nek čuden občutek imam… Kar naenkrat BAM! Bam! Se obrnem… Faaaaak! Za trenutek mi postane slabo… Ne me j***t!? Vreča z DEREZAMI mi je padla iz nahrbtnika in se kotalila proti dolini… Samo nemo opazujem kako se 20 m nižje vreča ustavi na eni skali. Hvala tebi tam gor! Prekleto težko bi se brez derez spustil do koče… Kar oddahnem si! Mam srečo! Previdno se spustim do poličke in vzamem vrečo, jo malo bolje pospravim kakor prej. Gasa naprej… Komi se umirim… Lepo nazaj po zajlah gor. No spet eno snežišče. Probam brez derez… Čist trdo! Oh! Dereze gor. Pet korakov in spet kopno… Aaaa! Dereze spet dol. ? Hitro spet pridem na snežišče, ki pa sem ga obvil po levi, malo poplezal in spet prišel na pot. Veselje ni dolgo trajalo, saj na okrog 2100 metrih zagledam ogromno fliko snega… Ja nič… Spet dereze pa cepin in gasa naprej. Povzpnem se kar naravnost gor, skozi en žleb, ki je bil lepo zalit in višje gor spet pridem na pot. Markacije se lepo vidijo. Od tukaj se po snežišču spustim, prečim 2x (zajla samo polovično zunaj)… Sneg je bil že lepo moker, zato se mi je lepo udiralo. Od tam pa spet naravnost gor proti Zdolški Škrbini. Markacij za Grintovec in Cojzovo sploh ne opazim. Kar kmalu zagledam tisti famozni trebušasti prehod. Sedaj je čas, da nahrbtnik dam dol, saj drugače ne bo šlo… Ufff… Tesno! Nazadnje se mi je zdelo, da sem lažje prišel skozi.? So ga zmanjšali? ? Prehod je bil čisto kopen… Če ne bi bil, bi verjetno samo obrnil. Dereze pustim kar gor, saj se kmalu spet začne sneg. Lepo v grapico, zraven markacij in kar kmalu zagledam vrh – Jezerska Kočna (2540 m)! Na vrhu konkretno pihalo, malo pod vrhom sem imel srečo, da sem imel dva cepina, da sem se lahko zaril v sneg… Če ne bi me sigurno premaknilo. Seveda je bila tudi megla na vrhu, ki me je spremljala od 2300 m naprej… Ampak ni važno! Vrh je osvojen! Hotel sem potegnit še na Kokrsko Kočno, ampak sem se zaradi megle premislil… Bom prišel poleti še enkrat. Sledi hitra pavza in gasa v dolino. Še prej štempelj za SPP.

Foto 1: Jezerska Kočna – 2520 m

Veter se je lepo ojačal, zato imam kar nekaj problemov s hojo… Tudi sneg je postal zelo južen… No pa, da ne pozabim lukenj pod snegom! Malce pred prehodom se mi udre. Šššc! Desno nogo celo potegnilo! Aaaaa! Leva mi malo podrsne, oprem se na cepina. VSE OK! Pulz nabija… Ampak sem miren… Dva vdiha… Lepo počasi naprej… Dva koraka… Spet noga v luknjo! Hmm… Na srečo ni bilo tako hudo kot prejle. Treba se je zbrat! Previdno nadaljujem s spustom, dereze mi ostanejo na nogah do 1900 metrih… Bom pač praskal po skalah… Me boli srce… Ampak za vsako fliko se pa ne bom obuval. No 1900 metrih naredim krajšo pavzo.

Foto 2: Še malo do koče

Sonce me že lepo greje, čeprav vrhovi so pa v oblakih. Evo pridem do melišča (poleti). Obujem dereze in prečim v desno. Ne bom šel po isti poti dol kot prej, saj bi se spet mogel »sezuvati« dereze. Lepo zaokrožim po snegu in se nekaj deset metrov od poti začnem spuščati dol. Strmina lepo prbija, sneg je pa itak GNIL! Pa zelo umazan od saharskega peska, isto zajle… Rokavice so čisto umazane. No iščem prehode snega, zato da se lahko po snegu spustim do oznake za helikopter. Uspe! Tam se sezujem in do koče na eno daljšo pavzo! Koča je sicer še zaprta, ljudi pa nekaj je bilo (hodijo po ferati gor). Po pavzi pa sledi še 40 min spusta do avta. Ker je pri avtu lepo sonček in toplo, se odločim da blog napišem kar na svežem zraku… Kako paše!!

Foto 3: Malo “pogujsal” ?

No moram povedati, da so razmere zelo zanimive. Sem pričakoval sneg, glede na to, da je tole na severni strani… Ampak toliko snega? Sigurno ne! Od Češke koče so bile ene stare stopinje, ampak so se hitro izgubile višje. Potrebna je polna zimska oprema… Sem razmišljal, če bi vzel sploh dva cepina… Pa sta mi kar prav prišla… Je bilo takoj lažje!

 

Galerija:

Pot:

 

Že en februarja sem dragi obljubil, da jo peljem na eno fletno zimsko turo… No potem je prišla Corona… En’kp enih omejitev… No omejitve so ostajale, sneg je kopnel! Meni pa se je malo mudilo. Cel teden imam kar naporen; Ponedeljek Skuta, Torek rolanje, Sreda Begunjščica, Četrtek Triglav. No za petek pa sem se odločil, da Majo peljem spet malo v KSA. V ponedeljek naredil izvidnico, tako da sem vedel, da bodo razmere super! Cilj je bil 3 Rinke in pa Turska gora, tako da greva malo skupaj na sneg.

 

V petek štart ob 0100 iz LJ, ob 0200 začneva hoditi. Pot do bivaka (čez Žmavcarje) je kopna do zadnje strmine, tam dava dereze gor, saj je bil kar trd sneg. Okrog 0400 prispeva do bivaka pod Skuto. Greva v bivak, notri ena gospodična prespala. Par besed, sledi malica okrog petih kreneva proti Turski gori. Že v ponedeljek sem videl, da se na Turski ne vidi lepo vzhoda, zato sva zavila proti Rinkam in nekje vmes počakala veličasten sončni vzhod! Seveda en hiter fotošuting in potem gasa proti Rinkam. Nisva se mogla odločit ali najprej Koroška Rinka ali višja Kranjska? Maja si je zaželela ene grapce… Hmm… Vem, da je grapa na Kranjsko Rinko. Zato narediva plan, da najprej na Malo Rinko, od tam na Koroško in na koncu na Kranjsko… Od tam se spustiva (ni se nama ljubilo iti nazaj in po tej grapi iti gor) iz Kranjske do bivaka in od tam še na Tursko… Ja vem… Čuden krog delava… Ampak tako sva splanirala.

Foto 1: Malo romantike ?

Takoj po vzhodu je bil sneg še kompakten, zato Malo Rinko samo prečkava in se usmeriva proti Koroški Rinki. Stopinje so lepo narejene, zato nama ne predstavlja težav. Kar hitro na Koroški Rinki 2433 m. Bravo Maji za osvojen tretji vrh v zimskih razmerah. Sonce lepo prbija, zato se kar malo razkomotiva. Vidim za Koroško Rinko letno pot iz Jezerskega, hitro cepina v roke in pogledat… No sneg je v tem delu bi zelo trd, nekaj zajl tudi zunaj – pa nisem šel prav daleč dol. Potem pa hitro gor in se spustiti proti sedlu med Koroško in Kranjsko Rinko. Sedlo je bilo lepo prehojeno, stopinje še dokaj trde. Od sedla navzgor še malo trdo (okrog 8h). Ni nama veliko časa vzelo in že sva stopila na najvišjo Rinko – Kranjska Rinka (2463 m). Evo trije vrhovi za nama! Majo je še vedno držala grapa, ampak nisem videl nobenih stopinj, ki bi vodile do grape. No odločim se, da grem pogledat.

Foto 2: Kar strma grapa (stopinje spodaj so moje)

Pridem do pričetka grape, stopinje se vidijo zelo slabo. Probava? Maji se zasvetijo očki. Zamenjava cepine, jaz ji dam oba ledna, ona pa meni gorniškega in pohodniškega. Začetek grape je bil zelo trd, zato se sam spustim ene 40 m, ravno toliko da sprobam razmere. Lepo naredim stope in se vrnem gor. Nato se spustiva skupaj. Zabijam nogi notri v sneg, da se čim bolj globoki stopi in tko olajšam Maji spust… Ampak… Vedno je ampak… Sneg postane zelo trd… Zabijam notri… Vse skupaj nič ne gre notri! Bolj kot zabijam, bolj čutim kako me nohti začnejo boleti. Z vsakim korakom je sneg bolj trd, saj sva bila v senci. Kaj pa sedaj? Vidim na desno kopen del, ki se spušča ob grapi. Zavijem desno in tako prideva na skale. Dereze dol in sledi nekaj deset metrov »plezanja« po krušljivem terenu… Vse kar primem, mi ostane v roki… Nič kaj lepo… Ker po skalah napredujeva zelo počasi, se odločim, da zavijeva nazaj na sneg… Tudi sonce je počasi začel osvetljevati grapo. No dereze spet gor in na sneg… Še kakšnih 100 m se spustiva po trdem snegu, nakar prideva na moker sneg. Ufff! Zmaga! Uspelo nama je! Bravo Maja! No kreneva proti Turski gori, malo s sekanjem poti. Ko prideva do vrtače, se tam ustaviva in sledi malica. Sneg je bil na soncu zelo moker, cokle so se delale na polno… Nič kaj dobrega… No ostane nama še Turska gora, zato se usmeriva proti Turski gori. Po vzponu sledi spust do vrha Turskega žleba. Turski žleb je lepo zalit, edino pri vrhu je nekaj metrov kopnega. No ne zadržujeva se preveč… Čaka naju še Turska gora.

Foto 3: Turska gora

Turska gora je bila kar lepo kopna, zato v spodnjem delu snežne razmere zamenjajo v zgornjem praskanje po skalah. No zadnjih 50 m višine pa potem še sneg. No tudi Turska gora – 2251 m je osvojena! Razmere do nje nič pretresljivega s primerno zimsko opremo. Največji problem so luknje pod snegom, ki se udirajo… Tako se ene parkrat malo pokleknil. No tudi Brana je imela danes obisk, kakor sva gledala proti vrhu. Od Turske gore se spustiva proti žlebu, prej zavijeva kar naravnost gor do table. Od tam še malo vzpona in spust do bivaka pod Skuto. Ura je 13h in sneg je dobesedno GNIL! Sonce nabija na polno, zato se je treba zaščititi! No pri bivaku kratka pavza in spust v dolino – ki se je kar vlekla… Saj sva bila z mislimi že pri burgerjih, ki sta naju čakala po končani turi.

 

Odlična tura, razmere zgodaj zjutraj super… Z vsako minuto pa se slabšajo… Vidi se, da se počasi poletje približuje!

 

Galerija:

Pot:

 

 

Karantena je mimo in se že vidi gneča na nekaterih vrhovih… Samo varno! Delovni vikend, prost teden… Kaj češ lepšega? Vremenska dokaj lepa, vsaj zjutraj top! Toj to! Gasa! Kam? Plan je narejen za cel teden, prvi vrh bo Skuta. Pokličem Matjaža, če bi šel zraven… Sem mu obljubil, da ga peljem na zimsko Skuto. Sicer karantena nama je malo ponagajala plane, ampak ni panike! Razmere naj bile dokaj slabe… Bova videla kaj in kako. Včeraj je Mitja obrnil. Bova tudi midva??

 

Matjaž pojamral, da tempo ne bo tako hiter in da bi prej štartala… Ni panike… Se dobiva ob 0130 v Kamniški Bistrici in se zapeljeva do »Konca«. Parkirava avto in gasa od tukaj naprej peš. Noč je bila lepa. Pot itak že poznam na pamet, Matjaž pa gre prvič… To bo lep krst! 😉 No spodaj v začetnem delu ni snega, tako da napredujeva dokaj hitro. Kar pošteno toplo je bilo od najinega tempa, zato sva dala jopice dol. Do 1800 m brez snega, nato pa se začne sneg. Dava dereze gor in gasa po snegu – da se sneg v »spodnjem delu« obiti po levi. Matjaž piha zadaj… Tamau, zdrž mi! Še zadnja strmina in zagledava Bivak pod Skuto. Prva majhna zmaga! Dve urci od avta do bivaka. Hitro notri. Pohvale za popravilo vrat! Spet je bivak lep! En hiter zajtrk, ob petih pa je potrebno štartati proti Skuti, saj sem se bal, da nama bo sonce povzročal težave. Ampak težava ni bila v soncu, ampak v megli! Kakor že videno neštetokrat – oblaki prišli iznenada. No… Vsaj ne bo odjužil sneg. Od bivaka užgeva kar prečno proti vstopu v steno. Plazovi so lepo leteli v zadnjih dneh… No začne se strmina! Oblačno nad 2400 metri, zato malo pred sedlom zasije sonce! Vaaaaau! Kakšen vzhod! Do sedla se nama ni udiralo, zato sva lepo napredovala… Sneg je bil res dober! No saj je bil tudi mraz čet noč (-10°C). Na sedlu počakam Matjaža, ki je malo zaostajal… Ampak… Sej se nama ne mudi nikamor. Na sedlu opast, zato jo pošljem v dolino na drugo stran. Začetni del kar lepo primanjkuje snega, zato so klini zunaj. Lepo napredujeva.

Slika 1: Sončni vzhod pod Skuto

No potem se je pa začelo… Čista jeba! Prtegnu sem jo kar po letni, saj nama je lepo ponujala markacije. Hmm… Ampak je en problem… Premalo snega… Ampak ravno toliko, da sva imela probleme z drzanjem po skalah. Na nekaterih mestih je bila odjuga… Drugje pa nič snega. Malo mi vroče postaja… Vidim zajlo. Super! Ampak jo gleda ven samo nekaj cm, ostalo pa pod trdim snegom… Ahh… Pol pa nič! Gasa naprej. Potem pa zagledam mesto »prečke«. Fak! Prbijem notri dereze… Zaškrta! Skale! Aaaaa… Probam malo višje it… Ne bo šlo! Treba se bo spustiti ene par metrov in nadaljevati po letni poti. Začnem spuščati… Dereze itak ne primejo, ker je 2cm snega, spodaj skale… Preklinjam… Ampak  pri sebi… Treba bo improvizirat… Slovenci smo odlični v tem… Cepine zabijem kar v travo tam (dve majhni fliki) in se spustim… Trava… Zdrži! Srce razbija… Konec! Zagledam klin! Od veselja zavriskam… Gremo naprej… Čez nekaj metrov čist trd sneg. To se išče! Zabijam malo bolj v sneg, da naredim lepe stope za Matjaža, ki mi sledi. Prečenja res ne maram… Gledam dol… Pod mano 400 (višinsko) metrski tobogan. 24.12.2019 so bile boljše razmere… Ampak, bomo rešil tud to! Cepina se zabijata, derezi sledita… Prečke konec! Zagledam markacijo naravnost gor. Matjaž se zadere, da naj ga počakam… Ok, bom počakal… Naštimam se malo čudno… Ni bil ravno udoben položaj, ampak drugače ni šlo… Oprt na obe nogi… Nogi se mi začneta tresti… Ajde Matjaž! Pridi! Me dohiti in greva naprej. Nekaj metrov višje zagledam zajlo. Pot je tam kopna… Zraven pa snežena grapca. Grapca ali praskanje? Enkrat sem se že nategnil danes, ko sem nekaj po svoje šel… Praskanje »it is«! Hitro po zajli gor. Zagledam poličko, ki je zasnežena… Uf… Skuta danes noče odnehat a? Objamem skalo in čez poličko do klinov. Ob klinih gor. Megla naju ujame… Ni panike. Nekaj metrov in stojim na vrhu Skute – 2532 m!! Tretja zimska Skuta v enem letu! Se zaderem – aaaaa! Na vrhu me sploh megla ne zmoti… Samo da nama je uspelo! Matjaž par minut za mano na vrhu. Ima na izbiro: Po isti nazaj ali pa na bivak pod Grintovcem. No ne bom napisal kako je rekel ?… Ampak zbral je stran proti Kokrskem sedlu… No nazaj po isti poti bi bilo res… No… Tudi jaz ne bom nadaljeval stavka.?

Slika 2: Edina fotka iz vrha kjer se kej vidi. ?

Par minutk pavze in priprave na spust. Megla je bila zelo gosta, zato vklopim svojo navigacijo na uri in gasa… No megleno je bilo samo prvih 50 m spusta. Kot kaže se zadržuje samo nad 2500 metri. Nadaljujeva proti Štruci. Sneg mehak, ampak se da lepo hodit. No kar kmalu prideva do razcepa: Dolgi hrbet ali bivak. Glede na vreme je bila edina logična izbira bivak. Bo Dolgi hrbet še malo počakal. Zato se začneva spuščati… Sneg je na pravih mestih, zato brez problemov premagava tistih 100 višincev – markacije so zunaj. Sledi prečenje, spet! Ravno pod steno… Začne nekaj pokati… Bam! Plaz! Za mojim hrbtom! Med mano in Matjažem je bilo ene 50 m razdalje. Ni bil velik plaz, bi bilo pa neprijetno kakšen kamenček dobiti kam v telo… Ampak na srečo ni bilo nič! Pošopam to prečenje in sledi spust do bivaka Pavla Kemperla (2100 m) – bivak pod Grintovcem. No tudi tukaj so vrata popravljena (decembra 2019 jih sploh ni bilo). Sledi malica, treba se je okrepčati. Tudi sonček posije! Ampak proti Skuti pa je še megleno… Pa nič za to… Presrečen, da nama je spet uspelo! No do bivaka (iz Kokrskega sedla) pa so bile narejene stopinje. Lepo se spustiva po poti navzdol in na 1900 metrih zmanjka snega. Dereze dol… Sledi še tisti zadnji vzpon pred »vratci«. Samo na dveh mestih je malo snega, ampak nikakršnega problema. Od vratc se spustiva do Kokrskega sedla (1793 m).  Pri Cojzovi koči srečava Mici. Mici prav, da ma čist dost sam do sedla… No pa prav ima! Zakaj bi že v ponedeljek bil čist napsihiran od adrenalina? Hmm… Ups! ?

Skratka… Par besed, potem pa še zaključni spust do avta. Jooj… Ta spust se mi vedno vleče! Pot do Kokrskega sedla je kopna… Če si pa želiš malo popestriti spust/vzpon… Se pa spustiš v zasneženo »grapico«. Lepo je šlo dol! Ampak se konča, ko prideš v gozd. Od tam pa trpljenje do avta. Metri se odštevajo in dokaj hitro prideva do avta. Hitro sezut, se zategnit do izvira Kamniške Bistrice in ohladit nogi! Paaaašee! Voda ima 7°C. No prav dolgo se nisva namakala, sva bolj soft variante.?  Od tam pa v Kamnik na pijačo. Paše spet po dolgem času iti ven na pijačo! Tako je bila odlična tura zaključena!

 

Bravo Matjažu za osvojeno Skuto! Meni je zimska Skuta definitivno bolj zahtevna od Triglava… No tudi Triglav pride na vrsto… Prav kmalu spet!

 

Video:

Galerija:

 

Pot:

 

Prihaja konec tedna… Kam med vikendom? Franci mi že med tednom piše za Triglav z Gorskimi svedri v nedeljo. Ponudba zanimiva… Ampak… Letos jih imam že pet. Preveč… Sneg med tednom… »Full house« na šihtu… Rabim en odklop. Kje ne bo folka? Pade mi na misel bivak pod Skuto in potem spet malo pogledat Rinke ali pa Tursko… Skuta? Nedelja je bila lepša napoved. Kaj pa če v soboto bivak pod Skuto, tam prespati in potem v nedeljo malo raziskovati po tistih koncih? Odvisno od razmer. Odlična ideja! Spakiram še krplje, saj nisem vedel koliko snega je nametalo v tem delu KSA – treba bo gazit v vsakem primeru! Predstavim ponudbo še Maji… Takoj za!

 

V soboto štart ob 12h iz Konca. Cesta je kopna v celoti! Nobenega avtomobila. Super! To bo pravljica… Ali pa triler… Odvisno od gaženja. Od izhodišča do 1100 metrov je pot kopna, zato hitro napredujeva… Vmes srečava gospo, ki se je malo sprehajala… Pravi, da ni veliko snega… Bova videla! Vsaj malo boljše volje sva bila… Potem pa se začne sneg… Vsak višinski meter ga je več! Na 1300 metrih dam gor krplje. Sneg je čisto moker, krplji drsijo ko hudič! Udira se lepo… Na 1400 metrih imam dosti vsega! Krplje dol… Bova probala z derezami. Kar po plazovini gor… Sneg malo trši… Letna pot zavije v desno… Midva pa kar naravnost gor, saj sem mislil, da bo lažje. Napaka! Drzala po skalah, grabila za rušje… Jaoooo! Obrneva in greva tam po poti? Maaa neee! Trma dela svoje! Vklop reduktorja in ma da prideva tukaj gor! Kopalo je… Teklo po čelu pa tudi… No končno prideva na del, kjer se iz desne priključi letna pot. Dosti heca, greva kar po njej. Na 1700 metrih pot zavije v levo, v najstrmejši del. Veter kar lepo suva sneg na naju, ampak #tojtauzitek! Ni predaje! Udiranje do kolen… Prtegnem kar naravnost gor v breg… Kar bo pa bo! Mašina se kar dobro kuha, še dobro da me veter malo hladi! Zagledava oblačnost proti Brani… Gasa gor da naju ne ujame! Za zadnjih 50m višinskih vzameva cepin, saj je bilo prej lažje s palicami gor hodit (ne glede na to kako je prav!). Kratka pavza… Globok vdih… Na telefonu naštimam komad: G Jones – In Your Head (RL Grime Edit). Taprav komad za gaženje do kolen! Napihanega snega v …! ? Malo hodim cikcak, saj noge komaj vzdignem ven iz luknje… Jebi ga, par cm višine mi manjka! ? Zagledam bivak! AAAAAAAAA! Bojni krik! Pulza 160… Maja hitro za mano… Se vidi, da kondicije ima za izvoz! ? Obsije naju sonce! Ampak veter s sunki 40 kmh malo nagaja. Bravo! Štiri ure gaženja do bivaka… Čista jeba! Ampak… Ni lepšega kakor pred sabo zagledati bivak! Skuta v megli… Slišijo pa se plazovi, ki drvijo iz Skute… Ok… Skuta definitivno odpade! Hitro notri v bivak.

Foto 1: Pravljica! ?

 

Seveda je bil bivak prazen. Najprej malo čaja, potem pa je že treba večerjo počasi narediti. Vklopim zvočnik, Avsenike na glas! Ven gorilec, malo snega nabrat… Dobra stvar tega novega snega je… Da še noben ni lulal okrog bivaka… Vsaj nekaj!? Sneg stopit… Makaroni bolognese so danes na meniju. Pašejo! Čas hitro mine… Vmes malo ven skočiva, saj se prikaže sonce. Crknjena od gazenja dokaj hitro zaspiva. Ponoči se zbudim, da bom šel malo fotkat bivak z zvezdami… Hjaa… Če nebi bla megla, bi še šlo! Okrog 21h je bilo čisto jasno… Ob enih zjutraj pa že vse zaprto! Noo… Bom pa kar naprej spal v tej topli spalki, paše! Zjutraj budilka ob 5h, zato, da ujameva tiste lepe barve pred vzhodom. No… Še vedno je zaprto vse… Na srečo je oblačnost na višini Brane… Midva še celo vidiva malo barve. Je lepo! ? Pa še toplo je v bivaku, prijetnih 10°C, zunaj pa -1°C in pa kar močan veter. Kaj sedaj? Greva naprej ali obrneva? Nekako je prevladal razum, greva v dolino, saj je bilo višje vse megleno.

Foto 2: Nočna pravljica!

Čez noč je kar nekaj snega napihalo, stopinje so se minimalno videle. Ker je bil sneg še vedno dokaj mehak (a veliko trši kot včeraj), kar po riti dol. Celih 400 m višincev se spustiva po riti. Čisti užitek! Sonce naju začne greti… Sledi še gazenje do 1100 metrov, kjer dava dol dereze. Sneg je bil celo pot navzdol trši kot včeraj… Se pozna, da je bil ponoči minus in pa veter je itak svoje naredil. Zagledava vmes tudi ene sledi, ki so se spuščale… Kot kaže je bilo prenaporno gaženje, zato je obrnil. Sledi še 200 m spusta in že sva pri avtu, kjer še vedno nobenega avtomobila – Grintovec bo kot kaže sameval.

Zakon dneva! Tisto včerajšnje gazenje je bila kalvarija… Ampak, če pomislim iz druge strani… Bila sva prva, pa sama… Kar se redko zgodi… Škoda edino za tisto sonce… Ampak… bivak ne bo nikamor ušel… Kmalu spet gor, kjer me čaka … ? Aja, pa glede na veter… Znajo stopinje do jutri že izginiti, zato veselo gaženje! ? #tojtauzitek

Galerija:

Petek, ura je devet zvečer… Jaz pa še vedno brez plana za soboto. V mislih sem imel Julijske Alpe… Potem so se pa plani obrnili. Z Lucijo se dogovoriva za bivak pod Skuto, pa mogoče Tursko goro. Superca! Malo bolj v izi plan, pa še ta’nove gojzarje moram sprobat! No pa tudi naučil sem se, da včasih bližnjica ni najboljša izbira! ?

 

Ob 0400 parkirava V Koncu, cesta lepo prevozna, kopna. Na parkirišču samo en avto, super, ne bo gneče! Petnajst minut kasneje pa že start. Ko se odcepiva od ceste in se začneva vzpenjat po potki v gozdu navzgor, pa zagledava kar nekaj avtomobilov, ki se peljejo proti parkirišču. No midva hitro napredujeva, tukaj je pot kopna. Kar hitro ven iz gozda, tukaj se začne sneg, ampak minimum ga je! Hitro prideva do tiste »grapice« na 1400 m, kjer je levo malo snega, midva pa se povzpneva po desni (poti). Tukaj začne malo drseti, zato kar dereze gor. Nadaljujeva kar se da naravnost gor, saj je nekaj cm snega, parkrat sekava pot. Tista prava pravljica pa se začne v zadnji strmini. Tukaj je malo več snega, zato zagrizeva kar naravnost gor… Ful gas! Vedno bolj postaja toplo, luna pa se je že premaknila proti Grintovcu… Ampak začne se počasi daniti, spet te prečudovite barve! Malo me je »skrbelo« edino kakšni bodo tisti zadnji metri strmine (vedno sem imel tam napihan sneg!)… Vau! Lepo trd sneg! Seveda so bile stopinje lepo narejene, zato brez problemov! Ob 0640 sva pri bivaku pod Skuto (2070 m). Prazen! Zelo čudno! Hitro dereze dol, vstop v bivak se malo pogret. Ura mi je kazala -6°C. Skuta in Grintovec se začneta barvati okrog 0720… Soooonce! Bivak sonce obsije 20 min po sončnem vzhodu, Turska gora pa je bila še vedno v senci. Gledam Skuto… Ne vidim nobene gazi… Je spet čas za delanje gazi gor (kakor decembra)? Priznam… Me je mikala! No z Lucijo neki na hitro pojeva… Treba je narediti plan za naprej… Kaj pa sedaj? Predlagam, da greva proti Turski, potem pa vidiva… Turska ali Rinke.

Foto 1: Bivak pod Skuto (2070 m)

 

Hitro dereze spet gor in zagrizeva v breg. Stopinje so lepo vidne, prav tako možici. Vedno bolj se bližava Rinkam… Greva na Rinke? Lucija takoj za! Dobro… Najprej na Koroško (2433 m) za ogrevanje. Stopinje so vidne na Koroški in Kranjski. Kera je kera? Nikoli ne vem…  Sem mogel prav na net it pogledat, ups! ? Cepin spet v roke. Sonce naju lepo obsveti. Postaja vedno bolj vroče… Že teče pod čelado… Pa še ORNK klanc je! Sneg je bil malo zmehčan, ampak superca! Še prej prtegneva na Malo Rinko (2289 m). Ura je devet in midva stopiva na Koroško Rinko (2433 m). Sva na Koroški Rinki? Hmm… Za zihrco še enkrat pogledam na internetu. Svaaa! Na vrhu brezvetrje! Čista uživancija! Pa nobene gneče! Dva vrhova kljukica. Greva še na Kranjsko Rinko? Gledam proti Kranjski Rinki… Vidijo se ene male stopinje malo nižje, direktno prečenje… Sicer se Rinka kar lepo sveti… Se pravi bo malo ledeno, ampak saj bo kmalu spustil… Ker sonce res nabija! Se spustiva iz Koroške Rinke za kakšnih 50 – 100 m in potem zavijeva v desno. Treba je prečit, saj se mi ni ljubilo spustit čisto dol do sedla in potem še enkrat za 200 m direktno na Kranjsko Rinko… Napaka… Ampak… Več o tem kasneje…

Zavijeva desno… Sneg je trd… Zabijam dereze v tisti sneg/led. Tiste stopinje, ki so bile narejene že prej, so bile res slabo vidne… Zato potegneva svojo špuro. Zabijam dereze notri, da bodo čim večje luknje… Sneg ne popusti… Sonce je že konkretno oprt notri… Ampak NE! Sneg se ne bo dal! Ker je bil tako trd sneg, napredujeva zelo počasi… Prsti na nogah me že malo bolijo od tega nabijanja… Noge začnejo pečt! Ampak sneg ne popusti… Nekje na polovici se ustavim. Noge trzajo ko hudič od tega zabijanja derez. Lucija mi hitro da en gel. Opaa! Prime! Prtegneva iz prve v drugo prestavo… Sneg je še vedno trd… Jaooo! Prideva končno do sedla. Lepo prečko sva naredila! Hitra pavza, ura je okrog desetih. Čaka naju še zadnja strmina do Kranjske Rinke (2453 m). Ammm?! Zakaj se men tole zdi čisto pomrznjeno? No imel sem prav… LEDENO! Imam dereze za v led… Ampak tole… Nič od nič! Zabijam notri dereze za večje stope, da mi bo Lucija čim lažje sledila. Sonce je bil že dve uri na polno oprt v strmino, ampak popustil sneg ni tudi za milimeter. Zanimivo! Z kar nekaj težav nama uspe priti na Kranjsko Rinko (2453 m), takih razmer še nisem imel… Malo počakava na vrhu, da bo mogoče led malo odstopil. Par fotk in počasi dol. Vzamem dva cepina, da bom probal še malo poglobit stope. Še vedno ledeno… Fak! Držim se kar malo pod grebenom, ker je bil tam še najbolj »mehak« sneg. Počasi napredujeva. Vmes srečava še enega gospoda, ki je prišel iz druge strani, skozi grapo… Pravi, da je kar južen sneg. Ja kako? Midva pa tukaj živo ledenico! Se odločiva, da ne bova šla po grapi, ampak po poti pristopa (letna pot). Prideva nazaj na sedlo. Tukaj pa čisto mehak sneg… Kakšna razlika! Da nisva prečila spet nazaj proti Koroški Rinki, ga ocvreva kar naravnost dol. Malo ritemsko, drugače pa gasa lepo po mehkem snegu. Kar hitro se spustiva, gledava kako se pohodniki vzpenjajo na Koroško in Kranjsko Rinko. Sedaj se vidi, da je sneg končno popustil! Ura pa okrog 11 h, zato je sedaj lažji vzpon. Tudi po najini prečki so hodili, tako da je sedaj lepo utrjena! No midva se obrneva proti bivaku. Dosti bo za danes. Malo pred bivakom (10 min) pa se gospodična spomni, če bi pa šla mogoče še Tursko goro pogledat, če sva že »glih kle«. Heh ?… Lažje bi bilo, če bi se to prej spomnila… Ampak… Noge so zaenkrat še »sveže«, pečejo ne več. Pa sva obrnila… Spet v breg! ?

Foto 2: Sedlo med Kranjsko in Koroško Rinko

 

Malo sem se zakalkuliral, zato sva šla previsoko in tako zgrešila tisti odcep. Ni panike, bova šla tukaj naravnost dol in prideva pri izstopu za Turski žleb. Sneg je bil čist mehak… Delale so se cokle… Nič kaj prijetno… Hitro se spuščava… Vroče je… Dam kratke rokave gor. Krema pa spet doma ostala… Kdaj se bom naučil? Verjetno nikoli. ? No končno nama uspe priti do izstopa. Tam je bilo kar nekaj ljudi, kratek klepet… Treba je zagrist v tole zadnjo strmino… Na tabli piše 25 min do vrha. Opozorijo naju, da je prečka čisto ledena… Spet led? A ga ni bilo dosti danes. No začneva se dvigati. Kar nekaj ljudi pa se spušča. Špura je res lepo narejena. Prideva do tiste prečke. Ura je 12, ampak prečka je čisto ledena. Z nekaj previdnosti čez. Sledi še grebenčkanje po mehkem snegu do vrha. Tooop! Turska gora (2251 m). Pa je »padel« še četrti vrh danes. Bravo! Kratka pavza in počasi dol. No tista prečka je še kar ledena (kakšnih 10 m). Kljub previdnosti hitro prideva nazaj do sedla. Tam čelado pospraviva in zagrizeva v tisto strmino proti bivaku. Priznam, vlekla se je tista strmina! Vroče… Južen sneg… Zborbava in sledi še spust do bivaka pod Skuto. Gledam proti Skuti. Če sem prav videl, je nekdo prišel do polovice tistega zimskega žleba, potem pa obrnil. Hmm… Nekako mi ne da miru. Probam? Malo me je skrbel južen sneg na grebenu… Ah nič! Bo Skuta počakala na drugič. Decembra gor gaz delat je bilo kar zanimivo, ampak je bil boljši sneg kakor danes. Skratka, spust do bivaka pod Skuto. Samo en gospod je bil, ki se je ravno odpravljal dol. Je rekel, da je bilo čez dan kar nekaj ljudi… Ura je bila 15 h. Ko kaže ne bo nihče danes tukaj spal. No tudi midva se odločiva, da greva v dolino… Pa drugič!

Foto 3: Turska gora (2251 m)

Sonce še vedno lepo greje, a je čas za odhod. Od bivaka sledi spust po poti vzpona – Žmavcarji. Kar hitro v prvi strmini vidiva koliko ljudi je šlo gor. Cela avtocesta narejena! Sneg je bil super! Ker je bila senca, je bil ravno prav trd. Kar hitro se spustiva. Prideva na sončno stran, kjer se takoj vidi razlika. Gaz je bila speljana bolj v levo kot sva šla midva zjutraj. Ker nisem bil prepričan, kam vodi… Midva prečiva v desno in prideva na letno pot. Od tam pa kar se da naravnost dol po snegu. Pri tisti »grapci« greva kar notri. Vmes malo zmanjka snega, zato je treba iti po zemlji, skalah… Po grapci dereze dol in sledi še zadnjih 400 višinskih metrov spusta po kopnem. Pohodnikov pa nisva srečala, tako da je verjetno bivak tudi včeraj sameval… Res čudno!

Super tura, super prazničen dan! Bravo Luciji! Zborbala super tele Kamniško Savinjske Alpe! Kranjska Rinka čisto ledena, odjuga okrog 11h – 12h. Ostali vrhovi pa odjuga že okrog 9h. Skuta bo pa tudi še počakala.

Kar se pa tiče gojzarjev – Alpina Eiger… Lahko samo rečem NORO! Topli, trdi in udobni! Zelo zadovoljen.

Galerija: