Pozabil sem povedati zadnjič, da je bil nedeljski Grintovec samo izlet, da sem si ogledal teren na Skuto, ki naju je čakala tekom tedna. V ponedeljek ni bilo pretiranih padavin, torek in sreda pa sta bila napovedana lepa, zato sem rekel za dopust. In ga tudi dobil odobrenega (hvala šefica!). To super novico je malo pokvarilo sporočilo Roka, ki je napisal, da ne more imeti dopusta zaradi neodložljivih obveznosti. Ma ne no! Priznam, malce sem bil slabe volje… Napišem še Markotu, Franciju… Vsi delajo… Kaj sedaj? Sicer letos sem pozimi že bil sam, ampak ne naslednji dan po sneženju – nisem vedel kaj pričakovati. Naredil sem več variant plana za naslednja dva dneva. Vsem je bil skupen en cilj – bivak pod Skuto! Tudi, če samo do bivaka pridem… Bom pač tukaj dva dni… Mi bo pasalo si malo spucat glavo! Včasih paše tudi malo samote! Zvečer začnem pakirati… Ugotovim, da je spalka ostala na šihtu! Imam še eno spalko za -20°C, ampak zasede preveč prostora! Zato sem malo improviziral. Zvedel sem, da sta dve deki gor, no eno sem pa še jaz vzel (oziroma je bolj spalka za v vročino)… Bo kar bo! No pa tudi en kup grelcev… Zeblo me ne bo!

 

Torek zjutraj budilka ob 0400. Zjutraj si ga vzamem na izi… Pogledam še enkrat, če imam vse spakirano… Nahrbtnik je težak… Pol preveč stvari s sabo… Tehtnica pokaže 18 kg… Nimam pojma kje so … Ampak… Če ni problem nosit, potem pač vzameš! Tako ali tako se mi nikamor ne mudi… Lepo počasi… No okrog 0530 odrinem proti Kamniški, saj sem želel okrog pol sedmih že štartati, da mi tisti kopni del uspe še ponoči prehodit. Zjutraj začuda ni bilo toliko avtomobilov kot v nedeljo – žurka se je končala! 😛 No avtomobila ni bilo nobenega! Lepo parkiram… In gasa začnem hodit. Že pri parkirišču je ful pihalo, zato sem dal vetrovko gor. No po petih minutah mi je bilo že tako vroče, da sem se slačil. Pičim naprej… Piha še vedno… Ampak ni take sile.. Bolj se vidi višje kako sneg leti. Pot je spodaj kopna, zato napredujem zelo hitro. Malo je pokrita z listjem, zato je potrebna večja pazljivost. Na okrog 1300 metrov se začne sneg – včerajšnji! Ampak ni pretirane sile. Na okrog 1400 m postane pot malo bolj ledena, zato dam tamale derezice gor – danes jih celo imam! Snega je še vedno minimum. Preskočim tist skalnat del in potem se začne akcija! Na 1700m pa snega – ogromno! Napihanega! Zamenjam dereze, sedaj dam velike gor. Poti se ne vidi, saj je kar lepo prekrita s snegom… A jo itak poznam na pamet… Pridem do zadnje velike klančine, ki se začne pri 1850 metrih. Tukaj zamenjam palice za cepina, saj je vleklo v dolino ko pri norcih! Ene parkrat sem se mogel na kolena vržt, da me ne ni odpihnilo. Od tukaj naprej je napihanega snega res ogromno… Udira se mi skoraj do kolen… Grizem! Pulz narašča… Noge pečejo.. Gašper grize! Na 1900 metrih malo prečim do zadnjega vzpona pred bivakom. Ponavadi se izbere desni izstop… Jaz pa sem levega, saj je bil lev spihan… Desni pa napihan. Zabijem cepina, par korakov in že sem na vrhu klanca! Bivak že vidim! Ampak sem malo previsoko (če bi izbral desnega, bi prišel direktno na letno pot), zato sem se spustil za par metrov in prišel na stopinje! Ampak to so še stare, saj so bile pomrznjene… Veter je cel čas bril… Nosil ves sneg v Žmavcarje. Bivak pod Skuto- 2070 metrov je na dlani!

Foto 1: Ni bilo nekega razgleda!

Sploh ni mrzel! Sicer vrata so že kar boga… Vsakič ko pridem, kakšna lajštica (lesa) manjka… Škoda! Popikan od derez je pa tudi! Hitro dereze dol, stopim notri. Spodnja vrata se niso odprla, ker je bil sneg zametan… Pa sem malo višji korak naredil. Pri bivaku pod Skuto je bilo oblačno! Kje je sedaj tisto sonce, ki so ga obljubljali! Skuham si nekaj za pojest – špageti bolognese z vrečke vedno pašejo! Kaj pa sedaj? Ura še deset ni! V takem ne morem na Skuto… Ja nič… Počakal bom do 12h… Če se ne zjasni, grem dol v dolino. Brezveze mi je slonet gor, če nikamor ne morem. Napišem Roku, da naj mi pove kakšna je napoved. Mi reče, da se bo ob 13 začelo jasniti! Super! Miloš, Radko pa Klavdija so v sredo mislili priti po Turskem žlebu gor. Zato malo čez 13to spakiram in se odpravim proti Žlebu. Bom pogledal kakšne so razmere, za prijatelje! No še vedno je bilo oblačno. Gaz od bivaka je narejen… Ampak na vsakih 10 metrov ga prekinja napihan sneg, ampak orientacija mi ne predstavlja težav! Dokaj hitro pridem do žleba. Kaj ga piha po žlebu navzgor! Danes sigurno ne bo nihče šel tukaj gor! Tako na hitro pogledam, zgleda da je žleb zgoraj zelo napihan, spodaj pa nisem dobro videl… Leteli so delci snega ostri ko britvice! Malo se začne jasniti, zato se odločim, da potegnem do Turske gore.

Foto 2: Zima, zima bela!

No stopinje so samo na začetku… Potem pa kalvarija udiranja do kolen… Bolano! Koliko napihanega snega! Naredim tri korake naprej, pogledam nazaj… Sledi ni več! Pihaaaa… Sigurno blizu petdesetke! Gasa naprej… Vmes ena ledena prečka, zato je bilo potrebni iti bolj previdno. Pridem 30m pod Tursko na greben. Veter tak, da tudi stat nisem mogel več! Zato sprejmem edino logično odločitev – povratek nazaj. Lahko bi probal, ampak zakaj? Ni vredno! Mraz je bil tak, da mi je baterija pri Gopro-ju že crknila! No se obrnem nazaj in sledi ni več! Jaooo! No pot itak poznam, zato se vrnem nazaj do žleba. Od tam pa nazaj v breg do razpotja za Rinke, Skuto in Kamniško sedlo. Še vedno je megla in piha, zato se odločim sestopit do bivaka. Ravno ko prihajam do bivaka, pa se razjasni! Veter pa še vedno piha!

Foto 3: Bivak pod Skuto (2070 m)

Kaj pa sedaj?! Prespim in jutri probam na Skuto? Rinke? Hitro pogledam na vremensko napoved. Napoved vetra na 30 kmh. Pa to je malo manj kot danes! Ja nič, grem v dolino! Se drugič vrnem nazaj, sej Skuta ne bo šla nikamor! Hitro se popokam, saj je bila ura že 15, sonce je zahajalo pri bivaku. Se začnem spuščati v Žmavcarje. Kje je ves sneg? Vidijo se stare stopinje! Ves včerajšnji sneg pa je odletel v dolino. Super! Zabijem cepin in gasa dol! Na okrog 1400 metrih dam dereze dol in previdno v dolino. Vmes srečam gamse in pa kozoroga! Tam pri unem listju spet malo večja previdnost in že sem pri avtu! Pa je bil super dan zaključen! Ne glede na to, da nisem osvojil Skute, nisem razočaran! Če ne drugega, sem lahko se malo sam pogovarjal v bivaku… Pel… Se kregal nad vremenom… Skratka cel žur!

 

Pot do bivaka pod Skuto brez ustrezne zimske opreme ne hodi! Čeprav je bivak pod 2100 metrov, veljajo zimske razmere! Gaz sicer je, dokler ga ne bo spet veter napihal s snegom! Aja, pa samo dve stari deki sta gor! Nekaj svečk sem jaz pustil gor.

 

Pa varno!

 

Galerija:

Pot:

Če povem po pravici… Sem si želel deževno nedeljo. Dokaj brez energije že cel teden in tako je šlo tudi v nedeljo. Tekom tedna mi Gorazd napiše, če grem v nedeljo na Triglav, peljejo enega gospoda na vrh. Ideja se mi je zdela zanimiva. No potem je prišla otoplitev in pa gneča na Triglavu tekom tedna… Malo me je skrbelo za prečko… Ob taki obremenitvi ne more biti tako dobra, kot je bila prejšnji teden. Zato sem tudi zavrnil Triglav… Nekako se nisem počutil dovolj dobro, da bi se še s tisto prečko ukvarjal. Kam pa potem? Mislil sem iti na Begunjščico, pa sem bil v novembru 7x gor… Vrtača? Bom še malo počakal… Kaj pa Grintovec? Že dolgo nisem bil… Sicer se mi ne ljubi, a nekako se je treba prisliti, saj je bil napovedan sonček!

 

Nedelja ob 0135 zazvoni budilka! Ohhh! Takoj pogledam radarsko sliko padavin… Brez dežja in oblačka. Ma ne no!😢 Pa sem ustal. Hitro zajtrk pojem in ob 0200 že v avtu proti Kamniški Bistrici. Celo pot se nekako prepričujem: »Gašper, sej bo! Sej je sam tista dolgočasna pot do sedla… Pol pa sam še tist klanc, pa si na vrh!« No ni ravno pomagalo! Malo čez tretjo uro parkiram. Avtomobilov sigurno 10. Ojoj! Še ta udarec! Kaj bo to zdj največja gneča?? Pa če sem že tukaj… Pač grem. Se hitro napokam in zaštartam. Po 10 minutah že skoraj obračam… Ni energije… Bolj se matram, slabše je… Na 1200 metrih postane vse skupaj ledeno… Ampak ker sem trmast in len… Pač ne dam derez gor… Matram… Matram… Drsi… Preklinjam… Teče s čela… Gledam na uro… 1300 metrov. Pa dej no! Usmerim pogled dol, odklopim možgane in gasa.. Zraven pa komad od Mi2 – Čista jeba! In je bila! Bolj je bil redek gozd… Več snega… Bolj drselo, saj je bil zbit… Če bi imel male derezice, bi jih uporabil… Velikih pa ne bom dajal… In trmaril sem naprej… Zagledam za sabo lučko… Uff! Si rečem: »Tolk si počasen?« Ne… Ne… To ne bo šlo… Iz druge prestave v tretjo… Pfff! Drsi… Se upiram na palice… Tempo se pojača… Pridem ven iz gozda… Zagledam kakšnih 150 višincev  višje dvoje lučk. Bam! Kakor, da bi baterije nafilal… Noge začnejo še hitreje hodit… Sicer ta del ne drsi več… Je pa južen sneg. Stopnjujem tempo… Lučke vedno bližje. Na uri mi kaže 1700 m. Še malo! Kar naenkrat zagledam pred sabo Cojzovo kočo. Pogledam na uro: 1 ura 10 min s parkirišča… Pa sej sploh ni tako slabo! »P***a, kaj tolk jamraš?!« V koči zagledam lučko. Malo se popraskam po glavi, saj se mi je zdelo, da je pozimi koča zaprta. Ja nič… Bom pa vstopil notri… Itak sem ful prehiter! Pokljukam vrata… Odklenjeno! Vstopim… Pred vrati model: »Živjo!« Ja živjo? Grem v jedilnico… Tam še trije notri. Me lepo pozdravijo. So bili modeli tečajniki iz AO Kamnik in so imel vežbanje okrog Grintovca – že od petka! O hudo! Notri toplo! Prijazen gospodič mi ponudi čaj. Hvala lepa! Tam še malo debatiramo… Baje ima AO Kamnik 3 nove alpiniste… Bravo! Svaka čast! Ta’drug mudel ponudi domač šnopc s čilijem. Sicer šnopca ne pijem… Ampak… Čili… Treba probat! Ufff je zažgal! Odličen! Nekako se prislinjeno držim v jedilnici na toplem do 5h. Ful prijazni teli »Kamnčani«, ajga! Po tabli je 2 uri 15 min hoje do vrha. Ker sem se malo ohladil, se odločim, da se bom kar držal te časovnice in štart je bil ob 0515. Obljubim, da se nazaj grede oglasim spet! Res zelo prijetno presenečen, se odpravim spet na mraz!

 

Sedaj pa dereze gor! Ustnice še vedno pečejo od čilija… Tole danes je samo neko jamranje! Ready! Steady! Go! In se zaženem… Ampak samo par metrov do prvega klanca. Me zabije v poden… Hitro en gel. Pa gasa naprej. Gel počasi prijema… Jaz pa pridno nabiram višince. Lep gaz je narejen! Višje zagledam dve lučki. Ampak nekako se mi zdi čudno, zakaj hodita levo- desno. Nato pa se malo vse skupaj zalomi. Nekako s spomina privlečeno se mi je zdelo, da bi mogel zaviti levo – po letni poti. Ampak zrito je vse v desno… Pa grem desno, proti lučki. Gaz vedno bolj v desno vleče. Kar hitro srečam tisti dve lučki. Izgubili sta se. Hmmm! Vedel sem, da sem malo preveč desno… Ampak… Pameten kakor sem… Jima predlagam, da naj gresta za mano in bomo zavili malo bolj v levo. Hodimo nekaj minut… Se ustavim… Dam lučko na glavo z dolgim snopom…. Posvetim v daljavo… Hmmm…. Zakaj je 20m naprej pred mano par sto metrov visoka stena? Faaak! Tukaj gor sigurno ne grem. Na uri prižgem zemljevid. Ste 150m v desno, mi prijazna ura pokaže. Malo razmišljam… Nazaj dol ne grem… Ja nič… Bom kar ob steni prečil.. Gospe pa za mano. Zavijem v levo in prečim… 100 m… 50 m… Zagledam spodaj gaz… Evo ga! Kako sem ga prej zgrešil?! Nič se ne bom spuščal… Še naprej prečim in pridem na gaz. Super! Sedaj pa gasa naprej. Ura zavibrira – ste na pravi poti. Hvala! Ja nič.. Gremo gor… Proti strehi Grintovca. Ta klanec me ubija! Vedno! Spet glavo dol, v 2. prestavo, vklop špere! Začne kopati! Takoo ja! Povečanje moči v breg. Še dobro, da grem samo naravnost gor! Klanec ne pojenja… Glavo spet dol in sam gasa naprej! Slej ko prej bo zmanjkalo klanca. Ampak moram pa priznati, da je tale streha res dooooolga! Še dobro, da ponoči hodim gor. Višinci se lepo nabirajo. Sneg je super! Ni leden, bolj južen… Ampak prime pa! Lučke ostajajo zadaj. Pogledam na uro… Joooj! Šele 6! Še več kot uro in pol do vzhoda. Hop! Sidro spuščeno! Tempo se izrazito upočasni… Boljše počasi hodit, kakor na vrhu zmrzovati. Jah! V teoriji… Praksa pa je bila malo drugačna! Ob 6:30 zmanjka klanca. Oh! Na vrhu sem! Grintovec- 2558 m. No kakšen meter več zaradi snega. Urca petnajst iz sedla na vrhu. Eno uro prehiter! Na grebenu piha, ampak ko greš pa na drugo stran pa brezvetrje! Hitro puhovko gor! Ura kaže -7°C. Kar mrzlo! 🥶 Hitro čaj zategnem… Pogreje! Kakšnih 20 min za mano prideta gospe za mano. Joooj! Sej se poznamo! Čeprav preko fejsbuka. Antonija in Darja! Malo poklepetamo. Sonce že vzhaja! Ulalala! Kakšen vzhod! Te barve! Pozabljeno vso tisto jamranje po poti!

Slika 1: Sonce nabija! 😛

Kmalu pa pride na vrh tudi en čist zamaskiran. Reče živjo… Tale glas mi je poznan… Pa ne me… Boštjan! Ko da bi me zasledoval. Od vseh vrhov ravno tale Grintovec najde! Hudo! Ko da bi se zmenila! Antonija in Darja se počasi odpravita dol… Midva z Boštjanom še počakava na vrhu. Prideta še dva gor. Malo se poslikamo, nakar dobim sporočilo od Mojce: »Dej naju počaki na vrhu, še malo imava!« Superca! Še več poznanih. No vsi trije se odpravijo dol, jaz pa čakam na vrhu. Kar kmalu pridejo še trije na vrh in se hitro odpravijo dol… Jaz pa še kar čakam… 20 min kasneje se že pošteno tresem, zato spakiram in gasa dol. Jih bom po poti srečal! Ženske imajo kot kaže drugačno definicijo – ŠE MALO!

 

Slika 2: Boštjan in moja malenkost 😉

 

Skoraj celo streho se spustim, nakar zagledam Mojco in Almo! Joooj! Hitro objet! Malo podebatiramo. Mi prepričujeta, da bi šel z njima gor… A ni energije. Zato se odpravim dol. Lepo vaju je bilo videt! Sneg je še vedno dovolj kompakten kot prej. Vmes kakšen leden del, a itak imaš dereze gor! Kar hitro se spustim in pridem do tistega razcepa, kjer sem zjutraj zgrešil. Itak! Ravno pri tistem razcepu je v levo bilo vse ledeno, zato se niso videle stopinje… Desno pa je bil južni sneg… No podnevi ne moreš zgrešit! Naredim še par korakov in kar naenkrat leva dereza ne prime… Pogledam… Ni dereze! Kako je to mogoče?! Pogledam nazaj. Nekaj metrov nazaj pa moja dereza. Nimam pojma kako se je odpela. To se mi je zgodilo šele drugič, prvič na Grossglocknerju. Derezo dam nazaj in gasa proti sedlu. Sneg je bil že malo južen, ampak se je dalo lepo hodit. Nekaj metrov pred sedlom pa spet zmanjka dereze. Pa kaj je to?! Dam obe derezi dol in lepo počasi še tistih par korakov do sedla. No tam so tečajniki že lepo pospravljali in se počasi odpravljali dol. Na hitro se pozdravimo. Res, še enkrat hvala za gostoljubnost! Nekateri so se odpravljali s sedla proti parkirišču brez derez, nekateri z. No jaz sem izbral tisto prvo. Malo je sicer še vedno drselo, a sem lepo »smučal« po strmini navzdol – priporočam vsaj derezice (veliko lažje). No višina pada, sneg še vedno ostaja kar poledenel – vse tja do 1200 metrov. Ni pomagala niti oblačnost, ki se je kar hitro dvigala proti sedlu – 1793 m. Kar nekaj ljudi je še vedno hodilo gor. Okrog 11h pa končo pridem do avta. Hitro se razpakiram in počasi proti domu. Aja… cesta V Koncu je v odličnem stanju!

 

Pa je bil spet en super dan za mano. Obvezna je vsa zimska oprema! Pa srečno!

 

Galerija:

Pot:

Že nekaj časa nazaj sem kupil dnevnik Slovenske planinske poti, čeprav sem obiskal že 80% vseh vrhov, ki so v knjižici. A sedaj imam dober izgovor, da jih ponovim. Zadnje dve leti vsaj dvakrat letno zaidem do bivaka pod Skuto, enkrat pozimi in enkrat poleti. No pozimi (v zimskih razmerah) mi ga je uspelo obiskati (30.3.2019), v letnem času pa letos še nisem bil gor. No kar nekaj časa sem planiral, da bi izvedel standardno ruto: Izhodišče – bivak pod Skuto – Rinke – Skuta – bivak pod Grintovcem – Kokrsko sedlo in izhodišče (mogoče še Grintovec tudi), ampak nekako si nisem vzel dva dni časa za to prelepo pot. No kmalu sem dobil razlog, namreč Tamara mi je napisala, da bi s kolegico zelo radi šli pogledat bivak. Sicer poti ne poznata, ampak bi že nekako našli… No nekako mi je prišlo na misel, kaj pa če jih vzamem s sabo. Lepo se že dogovorimo vse, nakar kolegica od Tamare odpove vzpon. No tako sva ostala sama s Tamaro. Plan se je kar naenkrat malo spremenil, saj je sedaj poleg bivaka v igri tudi Skuta, ker imam samo en varovalni komplet. Jaz ga itak ne uporabljam, Tamari bo pa prišel prav… Takoj se je prikradel ideja o vzhodu, saj je na Skuti res eden lepših.

 

No v petek (25.10.2019) ob 11h zgasnem s šihta, se dobiva v Kamniku in se skupaj odpeljeva do izhodišča – V Koncu. Cesta je uradno sicer zaprta že nekaj let, a peljeva naprej. Avto parkiram ene 500 m nižje pod parkiriščem pri tovorni, saj so bile table za prepoved vožnje, zaradi del na cesti. Tako, da je bilo tam parkiranih 9 avtomobilov (ob 14h). Čaka naju 3 ure neoznačene poti. Pot že na pamet poznam, zato nama orientacija ne predstavlja pretiranih težav. Lepo zavijeva pri tisti ogromni skali desno, nakar se začneva vzpenjati. Strmina ne popusti do bivaka pod Skuto. Tamaro spustim naprej, da diktira tempo, jaz pa ji pomagam z napotki kje morava iti. Kar lep tempo sva imela, pavz ni bilo veliko. Srečala sva kar nekaj ljudi, ki so se že vračali… No pa dva sta naju prehitela za gor (sta šla potem na zahod na Malo Rinko). Midva sva lepo nadaljevala v svojem ritmu. Po točno (!) treh urah si dava petko, saj sva pri bivaku (2045 m). Notri ni bilo nikogar, zato hitro vržem spalko na zgornji pograd (najlepši razgled ponoči). Narediva si za jest, sonce nama še sveti nekaj časa in počasi začnejo gor hodit še drugi. Kar naenkrat nas je bilo že deset notri! Pa ura sploh še ni bila 20h! Zato smo se morali dati po štirje na pograd. Moram se pohvalit, da sem spal s tremi puncami! Vaau! Fantazija vsakega moškega! 😜 Pa še v sredini! 🙈 Edina škoda je, da nimam nobene fotke, a spomin ostaja.😉No okrog 21h pridejo še štirje (!). Ufff! Tole pa bo gneča! Bodo morali spati na tleh, ni druge. Malo smo se vsi skupaj zunaj družili (9°C), nato pa je bil čas za spanec. Moram rečt, da tako vroče mi še ni bilo! Dobro, pustimo na strani, da so bile ob meni tri punce… Ampak… Res je bilo vroče in slab zrak! Vsakih 10 min sem mogel kakšen del oblek odstranit… Zaradi vročine seveda! Potem je bil problem WC. Kako sedaj mimo vseh teh ljudi… No sredi noči ni šlo več in sem mogel iti.. Jooj! 5 minut porabil, da prišel ven… No bila pa je super noč… Veliko zvezdic. 😋

Slika 1: Bivak pod Skuto (2045 m) v večernih urah.

 

Ob 0400 mi zvoni budilka… Oh! Treba bo vstat! No že včeraj smo se zmenili, da nas gre šest na vzhod, edini jaz sem poznal pot (baje). No hitro se vržemo ven, skuham nama čaj, počasi spakiramo in gremo. Prvi del je itak označen samo z možici, malo prehitro zavijem levo… Ne vem kaj mi je bilo… No potem sva lovila pot, ki je vrisana v moji uri… Ostali pa so nadaljevali naprej ob možicih… Po kakšnih 15ih minutah stopiva na pot, saj vidiva prvo markacijo. Suuuper! Hitro po melišču prečiva, sva že v začetku stene, ko zagledava ostale, ki so šele pri zgornjem razcepu… Dobra sva jih prehitela… No nadaljujeva naprej. Lepo počasi… Najprej čelado gor… Potem pa prižgem še eno lučko, da bo osvetlitev boljša. Nadaljujeva po markacijah, Tamara se drži super! Včasih se malo zamislim, pobegnem naprej, a jo počakam… Treba poskrbeti za gostjo.😉 Prideva do grebena, lepo napeljana zajla… Nadaljujeva naprej in naju kmalu pričaka še en kratek grebenček, ki ni zavarovan… No par korakov in oba sva čez, lepo nadaljujeva… Kmalu nas ostali ujamejo, saj sva imela lepo umirjen, a siguren tempo. Pride na vrsto tisti del, ki je bil poškodovan… No lepo so ga zrihtal in pot je super opremljena! Ob 0700 stopiva na vrh Skute (2535 m)! Bravo obema! Iskren objem in počasi se je treba oblečit. Zanimiv občutek je spet stati na vrhu (nazadnje v zimskih razmerah, 30.3.2019). Vsi smo varno prišli gor in skupaj pričakali vzhod… Barve so bile fenomenalne! Tukaj je vedno lep vzhod! No kmalu se razkropimo… Dva se vrneta po isti poti dol… Dve punci pa proti bivaku pod Grintovcem. Midva pa ostaneva še malo na vrhu, narediva en pozdravček soncu in počasi dol (ja imel sem individualne inštrukcije joge😋). Tamari se je zdelo malo prestrmo po isti poti dol, zato nadaljujeva za puncama. Na drugo stran je lepo markirana pot in tako se lepo spustiva.

Slika 2: Vzhod na Skuti (2532 m)

 

Vmes je en del malo zoprn, saj je melišče… Pa tudi kakšen klin se najde… Ampak mava to! Premagava še tisto, prečiva še eno melišče in spust do bivaka pod Grintovcem (2104 m). Tam narediva dolgo pavzo, saj sva bila oba lačna in vzamem ven gorilnik. Hitro zagrejem makarone, Tamara je pa imela svojo specialiteto. Od bivaka sledi še eno uro hoje proti Kokrskem sedlu (1793 m), vmes še tisti »zoprn« vzpon, ki mi je bil čisto odveč, a druge boljše opcije ni bilo. Pri sedlu se nisva pretirano ustavljala, ampak hitro nadaljevala proti avtu. Sledilo je 90 min mučenja po bregu navzdol do avta… Res se vleče ta pot… Proti koncu poti, me je presenetila posekava dreves, saj je bila okolica neprepoznavna (od mojega zadnjega obiska)! Škoda… Tudi makadamska cesta je bila naknadno narejena za odvoz lesa… Malo sva se tam sicer lovila, a nama je hitro uspelo zadeti še zadnji del poti in tako priti do avta. Dvodnevno rajanje po Kamniško- Savinjskih Alpah je bilo zaključeno! Hitro se razpakirava in se odpeljeva proti Kamniku, nakar Tamara ugotovi, da nima očal… Se zapeljeva nazaj na izhodišče, a brez sreče… Če najdeš kakšne roza očala, mi le napiši 😉

 

Galerija:

  • Proti bivaku
  • Nadaljevanje po melišču
  • Pogled nazaj
  • Vesela Tamara, ker sva z vsakim korakom bližje bivaku
  • Razgled pa je!
  • Zen!
  • Sonce zahaja!
  • Bivak pod Skuto (2045 m)
  • Po teli poti sva šla gor
  • Bivak pod Skuto (2045 m)
  • Še s tega konca
  • Malo pred vzhodom!
  • Gneča na vrhu
  • Sooonce!
  • Ob vzhodu!
  • Lačni kavki
  • Previdno dol!
  • Najbolj zoprn del za spust
  • Pa potem še prečenje melišča
  • Oziranje proti dolini
  • Opaziš srčka?
  • Malo pred bivakom
  • Bivak pod Grintovcem
  • Še s tega kota
  • Tam gor sva bila - Skuta!
  • Rdeča kapica :P
  • Proti Kokrskim sedlom
  • Zadnji vzpon
  • Uff kje je avto...
  • Kokrsko sedlo in Cojzova koča (1793 m)
  • Cojzova koča
  • Zelo kratek postanek
  • Dolgo pot sva prehodila...
  • Gneča...
  • Znak, a ga niso upoštevali

Pot:

Prvi dan: V Koncu – bivak pod Skuto

Relive ‘Afternoon Oct 25th’

Drugi dan: Bivak pod Skuto – Skuta – Kokrsko sedlo – V Koncu

Relive ‘Morning Oct 26th’

Že dolgo nisem bil v Kamniško Savinjskih Alpah, zato je bil čas, da jih spet obiščem. Plan je bil brez družbe naredit eno »ornk« turo. Mrzla gora (2203 m) je na mojem novem spisku med največjimi prioritetami, zato je bila logična izbira. Plus tega, da bi rad tudi videl vzhod z Velike (Koroške) Babe, zato sem splaniral štart z Jezerskega (no pa tudi nekako ni bilo volje se vozit v Logarsko sredi noči). Po včerajšnji (petek, 20.9.2019) turi na Bavški Grintavec hitro spakiral in že ob 20h zaspal. Budilka ob 00:30, štart ob 01:00. Eno urco lepe vožnje do Ravenske kočne – parkirišče. Tam je bilo že nekaj avtomobilov, verjetno še včerajšnji. No malo čez 2 uro štartam. Najprej sem mislil iti po Slovenski poti do koče na Ledinah, a poti nisem poznal in še ponoči je bilo, zato sem ubral bolj varnejšo varianto – lovska pot.

Pri oznakah za lovsko pot zavijem levo in se počasi začnem vzpenjati. Vmes so tudi zajle, a nič pretresljivega. Kar naenkrat zagledam kočo!  Pogledam na uro – ura je 3! Še malo manj kot eno uro sem rabil, pa sploh nisem imel občutka, da hitim (markirano je 2 uri). Ok… Bom pa počil malo. Probam odpreti vrata od koče, ZAPRTO! Aaaaaa! Ja nič, bom pa na klopci zunaj spal… Ni druge… Se preoblečem in puhovko dam nase. Ni bilo deset minut, me že zebe! Jooj sem se tresel! Popijem čaj… Budilka naštimana na 04:30, saj bi mi vzelo okrog dve uri do Velike Babe… No ura se sploh ni premaknila! Dosti sem imel vsega… Ob štirih štartam… Vržem dol sidro… Zategnem ročno… Spustim obe gumi… V 40ih minutah sem bil že na Jezerskem sedlu… Ne me j***! Kam bom s časom? Zavijem levo proti Ledinskem vrhu in pa Babi, dokler ne pridem do razpotja Velika Baba – po avstrijski strani – 1 uro. Vedel sem, da se moram spustit… A nisem vedel, da za 200 m višine! Sploh ni bilo konca spusta! Pa še po melišču! Pod steno Babe se ustavim! Dol nahrbtnik, sledi počitek… Prehiter sem… Gor me bo zeblo… No kakšne pol ure počijem, potem pa nadaljujem… Nadaljujem lepo z vzpenjanjem… Markacije so lepo vidne… Zagledam vrh… Velika Baba (2127 m)… Sicer sem bil malo prehiter… A je bilo brezvetrje… No super! Ura mi kaže 3°C, ampak sem se preoblekel in nase poleg puhovke vrgel še windstopper (tokrat me ni zeblo!😋) . Malo me je bilo strah, da bo sonce prišel ven direktno pred Mrzlo goro, zato sem se iz Babe premaknil na sosednji vrh (5 min hoje) – mogoče bo kaj razlike? No nebo se začne barvati… Sonce pride gor levo od Mrzle gore… Zmaga! Noro!! Take hude barve! Še kakšne pol ure občudujem sosednje vrhove (Kočne, Grintovec, Skuta, Rink,…).

Matjaž me kliče, da gredo proti Veliki Babi, zato mu med kamenje »zakopljem« pivo. Upam, da zdrži do njegovega prihoda… Sigurno mu bo pasal! No jaz pa se odpravim po isti poti dol, pa potem gor na sedlo med Ledinskim in Storžkom. Od tam zavijem desno in po 10 min stopim na vrh Ledinskega vrha (2108 m). Pet minut občudujem Babo iz te strani in že se začnem spuščati… Sedaj moram spet priti do Jezerskega sedla (2034 m)… Tam zavijem levo dol proti Okrešlju. Čez par minut že stojim na Savinjskem sedlu (2020 m)… Od tam naprej spet sledi spust… Vmes zagledam še bivak pod Mrzlim vrhom (1980 m), a jaz se še kar spuščam… No spusta kar ni konec… Višina se hitro znižuje… Na okrog 1850 metrih zagledam napis: Češka koča in Ledine čez križ- zelo zahtevna pot… No mogoče bom pa šel tukaj nazaj grede gor… Nadaljujem proti Okrešlju in na 1800 m vidim napis Mrzla gora levo…

 

Zavijem levo, se začnem spet vzpenjati… Najprej je lepo vidna potka, na okrog 1900 metrih pa se začne zabava… Čelado gor… Najprej so sicer jeklenice in skobe, a jih z vsakim metrom manj. Kmalu se znajdem brez varoval… So pa markacije… Ki jih je potrebno zelo dobro gledati, da ne zaideš. Vzpenjam se proti »piramidi« po zelo krušljivem terenu. Pozornost je tukaj potrebna na markacije, saj hitro zaideš. Pridem na vrh »piramide«, zagledam poličko, kjer ni varoval. Gasa po njej, zavijem levo in spet strmo navzgor. Strmina ne popušča! Spet malo po grebenu… Pa malo v strmino… Skratka rokenrol. Nato pa zagledam križ na vrhu. Še par minutk po izpostavljenem grebenu in že sem na vrhu Mrzle gore (2203 m)! Nikjer nobenega. Neki pojem in že slišim s strani Matkovega škafa kako prihajajo trije… No pa tudi z moje strani pristopa sta se dva že primajala… Bo kar gneča! Malo se pogovorimo na vrhu, saj smo vsi prvič in vsi polno občutkov. Ker se mi je mudilo naprej, sem hitro spakiral in se začel spuščati.

 

Na Mrzli gori (2203 m)

Navzdol bo potrebno še bolj gledati na markacije, da ne zaidem… No pol minute nezbranosti – že zaidem! Vidim markacijo na drugi strani… Ah.. Bom kar tukaj direktno šel in že sem na poti! Tisti čas sta me tudi druga pohodnika dohitela, zato smo se kar skupaj spustili. Na razcepu smo bili v eni uri, tam se poslovimo… oba gresta proti Okrešlju, jaz pa proti Savinjskem sedlu. No malo nad tisto markacijo za Mrzlo goro srečam eno gospo, jo vprašam če kej ve ali je pot čez Križ odprta? Reče, da je odprta… No potem bom pa šel tam in se spustil na Ledine… A nisem pa vedel, da bom moral priti do višine 2180 m, preden se bom spustil… Savinjsko sedlo pa je 2020 m… Joooj!… No skratka… Začnem od markacije po melišču navzgor… Kmalu zagledam kline.. .Čelado gor… Nadaljujem v smeri varoval.. Pot je zelo zanimiva! Vmes grem po leseni lestvi… Tudi iz skob navpično gor so narejene »lojtre«… Vmes kakšen klin izruvan, zato je potrebna previdnost. Pridem na majhno sedlo in se spustim dol… Od tam vidim na Veliko Babo… In pa nekaj ljudi na vrhu. Pokličem Matjaža ali je slučajno on gor. «Ravno pijemo tvoje pivo!« Super, nihče ga ni ukradel. 😋 Se zmenimo, da se dobimo pri avtu in gremo skupaj na pijačo. Jaz nadaljujem proti Jezerskemu sedlu, oni pa po drugi strani do avta. Hitro se priključim poti, po kateri sem se vzpenjal ponoči.. še kakšne pol ure pa sem pri koči. Pokličem Matjaža in mi reče, da rabijo dve uri še… No si naročim nekaj za pit, saj imam čas. Za dol sem izbral Slovensko pot… Da ne grem po isti poti… Pot je odlično speljana z hudimi razgledi… Priporočam! Kakšne pol ure je zajl, potem se pa konča in se pot nadaljuje po utrjeni poti.. Vmes zagledam tablo ferata Češka koča… Mogoče poizkusim danes? Samo kaj, ko se mi ni ljubilo do avta po komplet in potem spet 30 min nazaj hoje… Pa drugič… Po kakšni uri od koče sem pa že pri avtu… Matjaž pravi, da rabijo še pol ure… Lepo se uležem na deblo, ki je bilo na soncu in jih počakam… Spet se vidimo s klapo k smo bili na Grossu… No ne vseh… Jože pa dva Matjaža sta bila… Skupaj se odpravimo na pijačo k jezeru. Lepo jih je bilo spet srečat. Nato pa gasa domov.

Odličen dan! 😍

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Sep 21st’

Podatki:

Dolžina: 19,07 km

Čas hoje (neto): 8 ur 23 min 01 sekund

Vzpon: 2298 m

Spust: 3244 m

Najnižja nadmorska: 982 m

Najvišja nadmorska: 2203 m

Turska gora Spet vikend in spet pobeg v gore. Tale vikend sem si vzel zase, da si malo nafilam baterije in spraznim glavo. Kam, če ne v KSA?! Kamniško Savinjske Alpe me vedno očarajo, zato sem se za ta vikend odločil, da naredim »vikend paket«. Vsaj enkrat letno grem pogledati bivak pod Skuto tudi v zimskem času, zato sem tudi ta vikend šel tja.

Sobota zjutraj najprej z Aljažem, Sabino in Renato na vzhod na Viševnik, nato hitro domov, zamenjat nahrbtnik in gasa naprej!  Nahrbtnik je bil kar težal, imel sem sedem litrov vode, saj sem vedno žejen + ostala oprema, pribl. 15 kg. Ob devetih na parkirišču V Koncu (pot do tja je OK). Zagledam najmanj 10 avtomobilov, sem se tolažil, da gredo vsi na Grintovec. Hitro se pripravim in gasa čez Žmavcarje do bivaka pod Skuto. Pot poznam, zato sem napredoval hitro. Sneg se je začel šele na okrog 1400 metrih, kjer se začne melišče. Videl sem eno gaz, ampak je bila malo čudno speljana skozi borovce, zato sem se odločil narediti manjši ovinek okrog njih. Višje gor, ko se teren še bolj postavi, sploh ni bilo gazi (verjetno zaradi visokih temperatur in drsenja snega po pobočju), zato sem potegnil svojo. Ker je bilo že kar pozno dopoldne, so temperature naraščale in sneg vedno bolj moker. Malo pod dve uri sem potreboval do bivak, kjer naredim eno hitro pavzo, saj me je čakalo še dosti vzpenjanja danes. Bivak vsakič, ko ga obiščem, zgleda slabše (zunanji del vrat manjka). Hitro nekaj pojem in že strmim proti Rinkam. Lepo se začnem vzpenjati, nakar na desno vidim ogromno ljudi. Ja, Turska gora! No če sem že tako blizu, bom pa še tja »skočil«. Z leve opazim hribolazce, ki so lezli ven iz Turskega žleba. Zaenkrat je še dobro zalit, nekdo je celo smučal še dol. No malo pred vrhom srečam še Janjo, ki se malo zadebatirava in gasa še par metrov do vrha. Tam me je pa čakal že Ajet. Na vrhu naredim par posnetkov in že se spuščam proti žlebu in nato gor proti Rinkam.

 

Prvo Rinka je bila osvojena Koroška Rinka (2433 m). Sneg se je zelo ugrezal, gazi tudi ni bilo. Na vrhu seveda nikogar! Hitro se malo razgledam in že se spuščam proti grebenu Kranjske Rinke (2453 m). Tukaj so bile stopinje narejene iz dveh strani. Sneg pod zadnjim vzponom je bil malo pomrznjen, a se je lepo dalo. Zadnji del pa je bil vmes malo brez snega, zato je bilo potrebno cepin pospraviti in splezati čez. Tukaj sem srečal 4 smučarje, ki so se ravnokar odpravljali v dolino. Razgled spet fenomenalen!  Pogledujem proti Skuti, saj sem imel plan v nedeljo na vzhod. Ampak nastal je problem, ker nisem poznal zimske poti gor in ura je bila šele 14h, zato sem imel še dosti časa in se odločil, da grem gor počakat sončni zahod, se spustim dol do bivaka pod Skuto in naslednji dan spet na vzhod na Skuto. Pridem pod mogočno steno Skute in gledam narejeno gaz naravnost gor (ob letni poti). Ker je bil ta del v senci, sem pričakoval dober sneg. Napaka! Še predno sem se začel vzpenjati, se mi je udiralo, tako da sem bolj počasi napredoval. Bilo je tudi zelo vroče, zato sem bil brez rokavic (kar se pozneje ni izkazalo za dobro odločitev). Začnem se vzpenjati in stopinje se vedno bolj udirajo. Na sebi imam 15kg težek nahrbtnik in samo en pohodni cepin (napaka #2). Z kar nekaj napora se prebijem do grebenčka. Tukaj se je cela zabava šele začela! Ta del je bil malo v senci in malo v soncu. Tukaj sem mislil vzeti ven rokavice, a je bila tako mehka podlaga, da sem čimprej nadaljeval naprej. Od grebenčka gor je primanjkovalo snega, zato je bilo potrebno spet malo plezati. Nato pa prečka… Prečka ni bila zelo dolga (no daljša od te na Triglav), je bila pa zato kar mehka. Vmes mi je dvakrat zdrsnilo, a je bil cepin dosti zapičen notri, da ni bilo hujših posledic. Ko sem prišel mimo prečke, sem začel opuščati idejo o vrnitvi nazaj do bivaka pod Skuto. No kar se je dogajalo višje… Malo sem bil presenečen nad pomanjkljivostjo snega v steni nad prečko. Zato je bilo potrebno biti zelo pazljiv. »En’kp« praskanja po skalah, na srečo so bili vsaj klini zunaj. Šel tudi mimo dela, zaradi česar je pot uradno zaprta. Tukaj mi je bilo najlažje se prijeti za zajlo in se samo gor potegniti. Sledilo je še nekaj deset metrov plezanja in sledil je še zadnji grebenček, nato pa vrh! Zaradi vseh zdrsov, vročine, sem bil kar malo zadihan. Pogledam nazaj proti bivaku. Ni šans, da grem tukaj dol! Že zaradi svoje varnosti! Edina opcija je bila spust do bivaka pod Grintovcem. Še predno sem se spustil dol, zagledam v daljavi dva planinca in vrv. Nisem bil čisto prepričan, kje gre pozimi pot in zato sem na hitro pospravil nahrbtnik in se odpravil za njima. Hitro sem ju ujel, saj sta se varovala pri prestopu z vrvjo dolgo 20 metrov. Vprašam, če grem lahko zraven, saj ne poznam čisto dobro ta del poti in tako smo se skupaj spuščali. Tudi tukaj ni šlo brez težav. Naklon je bil kar hud, snega je bilo bolj malo in še tisti sneg je bil čisto mehak. Tako je trajalo kar nekaj časa, da smo se spravili dol. Jaz sem imel idejo, da bi potegnil turo do Cojzove koče in prespal v zimski sobi, naslednji dan pa nadaljeval na vzhod na Grintovec. Sebastjan in Maja (moja kompanjona) pa sta se odločila prespati v bivaku, zato sem jaz pobegnil naprej. Na srečo sem ugotovil, da imam na uri vrisano pot do Cojzove koče, zato sem kar pospešil korak.

 

Pridem do bivaka pod Grintovcem (2091 m), kjer mi je naredilo klik v glavi in sem si rekel: »Za danes je dovolj!« V celem dnevu sem pojedel en sendvič in pa dve čokoladki. Zato sem se kar ustavil, nabral led in ga dal gret na kuhalnik, ki sem ga imel s seboj. Čez kakšno uro prideta tudi Sebastjan in Maja, se usedemo skupaj in malo podebatiramo. Jaz sem si vmes naredil še makarone z bolonjsko omako (seveda z vrečke). Onadva sta šla spat okrog 20h, jaz pa sem šel malo še slikat ven in tudi malo na »meditacijo«, saj je bila noč kar topla, brez vetra in jasna! Okrog 21h tudi jaz pridem notri, se skobacam v prvi štuk in probam zaspat. Ob 1:56 se zbudim, pogledam na uro, si rečem: »Oh, še dobro, da mi je ostalo še eno uro spanca!« Paf! Budilka čez štiri minute! Jooooj, ura se je premaknila! Hitro se zbudim, napravim. Obujem čevlje – čist mokri! Oziroma sedaj so še bolj vlažni. Jah nič! Vzhoda ne bom zamudil, bom pa pač imel žulje. Malo pred 4h se spravim ven z bivaka in ga seknem do Cojzove koče. Najprej lepo spust par sto metrov, tukaj je bil sneg lepo pomrznjen, zato je šlo hitro. Potem pridem na prečko, ki jo tudi hitro dam čez. Čez nekaj minut se pa začne zadnji in edini vzpon do Cojzove. Že poleti vem, da se vedno pritožujem, zakaj tako strm klanec. No tukaj sem dobil presenečenje! Vse zmrznjeno v nulo! Kakih 60 metrov vzpona me je čakalo in na srečo, da je bila noč in nisem videl kje hodim. Zabijam dereze notri, se zabijejo samo za nekaj milimetrov. Nekje na sredini zagledam še ene stopinje naravnost gor. Si rečem, zakaj pa ne bi šel tukaj. No čez nekaj trenutkov mi je bilo žal. Kdor je naredil stopinje, je zgrešil pot in tako sem jo tudi jaz sedaj. Prišel sem ene 20 metrov nad potjo (drugo gazjo), kar je pomenilo, da se moram spustiti. Se spustim in pridem nazaj na pot, čakala me je še zadnja prečka in nato samo še spust proti koči. No nekaj sto metrov pred kočo zavijem desno proti Grintovcu.

 

Pot je bilo lepo shojena in tudi dovolj trda za hitro napredovanje. A ko se je teren postavil po konci, se je moja hitrost kar občutno zmanjšala. Malo so me začele noge peči, zato sem nadaljeval zmerno proti vrhu. Pot do vrha brez posebnosti, lepo je bilo pomrznjeno (na nekaterih delih malo manj) in tako mi je uspelo priti ob šestih že na vrh. Hitro dam kuhat čaj, nakar ugotovim, da mi je zmanjkalo plina – več sreče prihodnjič! No vsaj malo je bil čaj topel, kar mi je zelo pasalo, saj je na vrhu pihal malo veter. Sonce gre gor, začne postajati toplo! Ravno ko sedim in se »sončim« pa pride na vrh Saša in za njo še dva kolega. Malo po debatiramo in čas je, da se vrnem v dolino, saj me je začelo malo zmanjkovati. Navzdol je bil že mehak sneg, kar mi je pasalo. Pri koči se za trenutek ustavim, nato pa gasa dol proti avtu. Do gozda je bil še sneg, nato ga pa je zmanjkalo in tako do avta lepo po kopnem.

 

No pa je bil super vikend zaključen! Počasi bo konec z zimskimi vzponi, saj je sneg vsak dan slabši.

 

 

Podatki:

    • Razdalja: 21,07 km
    • Čas: 10:31:12 ur
    • Skupni vzpon: 2981 m
    • Skupni spust: 2877 m
    • Najvišja višina: 2558 m
    • Najnižja višina: 863m