Zeleniške špice so bile že nekaj časa na spisku želja. Zadnje tedne je bila kar gneča v tisti smeri, zato je bilo potrebno poizkusiti. Že sredi tedna me Joža kontaktira, če greva? Seveda! Še Majo vzamem s seboj, saj je želela iti malo spet po dolgem času plezati. V soboto sva izkoristila z Majo jutranjo šajbo in prtegnla na Vrtačo na vzhod, noro! Potem je cel dan deževalo, upam da se do nedelje posušijo skale.

V nedeljo malo čez šesto dobimo v K. Bistrici, se razpakiramo in gasa naprej. Vreme sicer oblačno. Na cesti nas preseneti podrto drevo, zato Jože hitro v roke žago za siporeks in z nekaj truda gre drevo na pol. Višje parkiramo. Sprva po označeni poti proti Kamniškem sedlu, pri oznaki zavijemo desno. Maja narekuje tempo… Sem se spet oštel da bo bolj laganini… Žgal smo ga v hrib… Uff… Teče… Hitro v kratko majico in hlače. Nadaljujemo po poti navzgor, megla višje izgine… Kakšna šajba nad 1800 metri! Noro! Super vreme bomo imeli… Gledamo tolmunčke… Vauu… Kako lepi! Jože prevzame tempo… Tudi on nažge… V glavi že delam plan kako bom gel pojedel, saj sem imel neki čudno težke noge… Danes kot kaže ni moj dan… Ampak borbam naprej… Višje se slabo vidna pot odcepi v desno… Nismo bili prepričani ali je prava… No kmalu smo videli, da smo zadeli v terno! Po poti v strmino, začne se lahko »plezanje« po skalah, skačemo čez tolmunčke. Kmalu pa slišimo eno skupino višje gor… Seveda smo jih hitro dohiteli… Ooo! Miha, Tina in Boštjan… Fejsbuk znanci! Gremo mi proti Staničevemu vrhu… Tukaj pa se potem začne grebenska zabava! Pihal je kar močan mrzel veter, roke čist pomrznjene… Dam gor rokavice, ampak ni pravega filinga v prijemu skal… Samo… Zebe me! Pustim rokavice gor, pridemo na Staničev vrh. Hitra malica… Jože pogleda dol… Sunki vetra so nas prisilili, da se spustimo po vrvi… Saj je bilo tako lažje… Kot zadnji se začnem spuščati in nas dohiti trojica. No tako sta se obe trojici združili in nadaljevali skupaj! Jaz, Maja, Jože, Tina, Boštjan in Miha.

Foto 1: Midvaa ?

Lepa ekipca! Spust tistih 20m, potem pa plezanje gor in dol… Iskanje prehodov… Včasih malo falili in popravljali smer… Skratka noro! Čista uživancija! Vedno je bilo malo gor… Potem spet dol… Pa gor… Da ne razlagam vsak spust in vzpon posebej, si poglej video… Potem pa… Malo falili oz. smo si malo popestrili vse skupaj… Namesto, da bi nadaljevali levo dol… Mi naravnost gor… Pridemo na vrh grebena… Miha gleda dol… Jože, pripravi štrik! Abzajl! Ni druge! Sidrišče je bilo nastavljeno, štrik na pol… in kar po domače dol… Imel sem reverso, pas… Ampak… Je šlo brez njega lažje in hitreje… Vsak posebej se lepo spusti, jaz spet zadnji. Še vrv dol, jo pospravimo in sledi še zadnje grebenčkanje do najvišje točke – Najvišji rob (Zeleniške špice – 2127 m). Malo pod vrhom zagledamo travico. Tooop!

Foto 2: Paše pavza!

Ena daljša pavza! Kako je pasalo se malo spočiti na travi po 3h urah plezanja… Sicer vsi vrhovi v megli… Ampak… Pasalo je! Na čase malo zapihalo, da ni bilo prevroče. Sledi še zadnji del poti… Spust na Srebrno sedlo (2115 m) in od tam po označeni poti proti Planjavi (2392 m). Kar hitro dosežemo vrh Planjave… Še ena hitra pavza in potem spust proti Kamniškem sedlu (1864 m). Malo pred kočo zavijemo kar direktno na melišče in sledi spust po odličnem melišču… Pašeee! Tukaj smo prihranili kar nekaj časa… Potem pa lepo po označeni poti do avtomobila… V K. Bistrici je bila res gneča! Odpeljemo se še k Jurijo na eno pijačo, potem pa domov!

 

Zame eden najlepših grebenskih prečenj pri nas… A sigurno najlepši v Kamniško Savinjskih Alpah. Lahko samo rečem noro, 3 ure plezanja… Adrenalina… Malo rabiš smisel za orientacijo, pa vrv za vsak slučaj. Mi smo 3x uporabili vrv… 2x zaradi sunkov vetra (je bilo tako boljše), enkrat pa ko smo malo po svoje šli. Drugače pa top družba! Hvala Jožu za povabilo, hvala Maji k je šla zraven… In hvala Tini, Boštjanu in Mihu za družbo in »vodenje«.

Video:

Galerija:

Pot: