Namche Bazar – Phakding (2610 m)

1.11.

Budilka je bila nastavljena na 7:00, zbudil sem se malo čez šest, saj je Američanka ropotala (mogoče nama je vračala). Malo sem poležal in ob 7:00 vstal, lepo počasi sva spakirala (predviden odhod je bil ob 9h). Ob 7:30 sva imela vse spakirano in se odpravila v jedilnico. Tam sva dobila omleto z jajcem in toastom. Po zajtrku sva mogla napisati še razglednice, izpolnjene sva dala lastnici lodga (da jih nese na pošto, saj se odpre šele ob 10:30) in ji zraven priložila denar za znamke – upam, da pridejo do naslovnikov! Vodič naju je že malo preganjal (ker je bilo že kar malo vroče na 3440 m), zato smo štartali ob 8:30. Bil je sončen dan in imela sva kar nekaj družbe za dol. Današnji cilj je bil Phakding (2652 m). Ker smo bili na 3440 in smo se mogli spustili na 2652 m, nas je čakalo samo 250 m vzpona, ostalo pa je bil vse spust. Na poti se ni zgodilo nič posebnega, v Phakding smo prišli v 3,5 urah, vmes smo se ustavili na čaju. Ko smo prišli v Phakding, smo šli v isti lodge kot prvi dan treka (Khumbu Traveller’s Guest House). Tam sva naročila kosilo. Na celem treku nisem jedel glavne jedi s krompirjem, zato sem naročil pečeni krompir z zelenjavo. Hrana je bila odlična, ampak se nisem najedel, zato sva šla pogledat v sosednjo pekarno. Tam je bil en mali brownie piškot, star sigurno že en teden, 400 Rs ($4). Bom rajši kar lačen!

Malo sva se šla sprehajat po mestu in ko sva šla mimo Irish Bara, sva srečala ista Italijana kot med potjo proti Namcheju (2x smo se srečali v hotelu). Bila sta Marco in Giandomenilo (upam, da sem prav napisal!), ki sta naju povabila na biljard in pivo + kokice. Smo odigrali prvo rundo, sva zmagala in naslednji dve sva izgubila (imela STA začetniško srečo). Potem smo naročili še eno rundo in se premaknili na ročni nogomet in tam zamenjali ekipe (odigrali 3 runde). Bil pa je zanimiv bar, miza za biljard je bila zelo postrani, miza za ročni nogomet pa je imela polomljeno nogo, tako da je bilo bolj zanimivo igrati. Tik preden smo se ločili, sta naju poklicala k šanku in nama pod nos porinila domači Irish Bar viski – joj, nisem jaz za viski! No, ko smo nazdravili in se zmenili, da se v Pokhari spet vidimo, sva se odpravila proti hotelu. Ura je bila že malo čez 17h, ko sva prišla tja, vodiča ni bilo, zato sva si sama naročila večerjo. Jedel sem pečene nudle z jajci in ingverjev čaj – klasika! Današnja večerja je bila super, za posladek pa sva naročila še Oreo piškote. V jedilnico sta prišla Avstralec in Irka, malo smo se pogovarjali, izmenjali mnenja in potem sva šla v sobo. Soba je bila v kleti, zato je bilo zelo mrzlo!


Podatki:

  • Razdalja: 14,56 km
  • Čas: 3:26:48 ur
  • Skupni vzpon: 219 m
  • Skupni spust: 1018 m
  • Najvišja višina: 3442 m
  • Najnižja višina: 2693 m

Hrana:

  • Zajtrk: Omleta s sirom + ingverjev čaj (560 Rs)
  • Kosilo: Pečen krompir z zelenjavo + coca cola (700 Rs)
  • Večerja: Pečeni nudli z jajcem + ingverjev čaj (520 Rs)
  • Skupaj stroški: 1780 Rs ($15,4)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Nov 1st’

 

Dole – Namche Bazar (3440 m)

31.10.

Danes je bil planiran zajtrk ob 7:30, budilka ob 7h, ampak sem vstal že prej, ker sta soseda nekaj zganjala (verjetno seksala nista, ker je bilo mraz ko hudič). Moram rečt, da me tako zelo zeblo res še ni, čeprav sploh nismo bili nekaj visoko (4200 m). Oblečen ko medved (puhovka, hlače, rokavice, štumfi, jopica, kapa in še pokrit z deko), pa sem se tresel kakor cucek (ampak šele zjutraj, ko sta mraz in vlaga prišla), drugače pa spal odlično. Za zajtrk sem si danes zaželel palačinko z jabolkom, saj je bilo Tibentantskega kruha že malo preveč tale trek. Zajtrk je bil odličen, zato sem se odločil, da to tudi doma probam naredit. Recept je preprost:

Omaješ jabolka, jih narežeš in narediš maso za palačinke. Maso vliješ v ponev (biti mora debelejša palačinka) in vržeš noter še jabolka in spečeš. Možno je tudi že prej v maso dati jabolka, vse skupaj zmešati in potem vliti v ponev, po izbiri. Po zajtrku pa je bilo dosti zafrkancije, saj naju je čakal še zadnji spust/vzpon pred Namche Bazarjem! Spakirano sem že imel, čakal sem samo še vodiča, da je pokadil cigareto in potem gasa naprej. Štartala sva na 4038 m (na vseh zemljevidih piše 4200 m, na internetu pa 4038 m (zdaj pa vedi, kaj je prav)), pot je bila podobna kot včeraj, najprej sva se malo dvignila do vasi Zgodnje Dole (baje ima vas tako ime, pa je samo 100 m stran). Od tam sva imela potem nekaj ravninskega dela in nato je sledil spust do 3682 m (prašna strma pot). Ko sva dosegla to višino, naju je pa čez nekaj minut čakal vzpon, dolg 318 m višine. Noge so bile že težke, napredovala sva zelo hitro in vmes prehitela celo jake. Bolj kot sva se vzpenjala, bolj je postajalo vroče, zato je bilo potrebno windstopper dati dol in samo jopico gor. Uf, kako že smrdim! No, ko je bilo konec tega kratkega počitka, sva nadaljevala gor. Noge so se zdaj že navadile vzpona, zato sva tempo pojačala in končno prideva do vrha tega hriba na 4000m! Tam se nisva ustavljala, ampak sva se hitro začela spuščati do Sanase (3600 m). Kako je pasal ta spust, dolg par kilometrov! Ko sva prišla do Sanase, je to pomenilo, da sva na poti, ki smo jo hodili en teden nazaj iz Namche Bazarja proti Tengboche. To je bil tisti razcep, pri katerem smo mi zavili desno dol proti vasi, kjer smo jedli kosilo. Od tega razcepa je bila potem pot znana, veliko na dol in čisto malo gor. Pot je bila kar prazna, saj je glavnina vseh pohodnikov že šla mimo kakšno uro nazaj. Vmes sva se ustavila pri trgovini »Pri treh sestrah« (no, ne vem, če so bile luštne, saj smo videli samo eno gospo), tam sem plačal obema Coca Colo (saj sva si jo zaslužila). Kako je pasala! Od trgovine do Namche Bazarja (3440 m) nama je vzelo 40 min. Kako je spet super videti Namche! Sledil je samo en spust dol v mesto, kjer naju je čakal nosač in naju odpeljal do našega hotela, View Lodge. Vstopiva notri (Jan je bil še na potepu), se usedem za mizo in naročim za jest.

Za danes sem si izbral vegi pico, saj mi drugo ni pasalo. Ko sem čakal na pico, je vstopil Jan! Oba sva se razveselila snidenja, segla v roko in objela. Njegove prve besede so bile: »UF, KAKO SMRDIŠ!« Dobrodošlica pa taka! Ko sem pojedel kosilo, sva se malo pogovarjala, kako sva se imela in potem sem si zaželel vroč tuš. Tukaj stane 300 RS ($3). Zraven pod tuš sem vzel še eno dolgo majico in štumfe, zato, da sem jih opral in da jih bom lahko nosil še dva dni treka. Moram povedati, da mi tako vroč tuš (40°C je bila voda na termometru) še ni pasal! Hitro se stuširam (saj imaš na voljo 5 min), operem tiste cunje, jih obesim in že sem pripravljen za naprej. Po tušu sem se počutil še boljše! Za ob treh sva se zmenila, da greva v Liquid Bar pogledat dokumentarec Sherpa (dvakrat na dan so vrteli filme/dokumentarce o gorah) in pa zastonj bom lahko napolnil vse baterije. Pred pivom in filmom na hitro spišem tale blog do sem (saj nikoli ne veš, kako se bo vse skupaj zavleklo).

No, pred filmom sva šla še v šoping – obeski, verižice, razglednice in bidone. Ko sva vstopila v bar, sva zagledala kar nekaj ljudi, a sva našla prazno mizo, poleg pa vtičnica za filanje. Potegnem ven baterije od kamere, GoPro in pa telefon (dam vse filat). Pride natakar in naročiva eno Nepal ice pivo (zame) in Gin Tonic za Jana (je malo bolj fin). Ko nama prinese pijačo, vzameva še kokice in dokumentarec se začne. Ker je bil dokumentarec kar dolg, sem vmes naročil še eno pivo (Nepal ice -7%) in pa Rum Colo za Jana, poleg tega pa še ene kokice. No, pri drugem pivu se mi je začelo ornk vrteti (višina + nisem navajen alkohola + zmatranost). Ko je bilo konec filma, sva hitro plačala 3200 Rs ($32) in odhitela v hotel, saj je bila ura že skoraj 17h (večerjo je potrebno naročiti do 17h). Ker sva bila kar vinjena, sploh nisva vedela, kaj naročit, zato sva vzela še eno pico (samo s sirom) in Coca Colo. Naročila sva jo za ob 18h, saj je bil ob 19h nov film v Liquid Baru. Ravno ko začneva jesti, pride vodič. Poveva mu svoj plan in ga povabiva na eno pivo. Malo sva narobe videla, film se je namreč začel šele ob 19:30, ampak smo se vseeno usedli in naročili. Jaz in vodič sva Nepal Ice (7% alkohola), Jan pa Whiskey Colo in še ene kokice. Nazdravimo in film se je začel (Everest 1996). Sedaj me je pa itak do konca podrlo in učinek alkohola je bil kar močan. Ko je bilo filma konec, sva šla plačati (koliko sva plačala, nimam pojma, vem pa, da kokic ni računal) in potem smo šli hitro do lodga, saj se tam vrata zaklenejo ob 21h. Pridemo do lodga, trenutek resnice, no vrata so bila odklenjena. Takoj za vrati nas pričaka šefica, verjetno je takoj vedela, koliko je ura, saj se nam je smejala, ko sva šla po stopnicah gor. Prideva v sobo, itak so sledili heci, malo obujanja spominov, kako je bilo. Kar naenkrat nekdo potrka, soseda Američanka, ki naju prosi, če sva lahko malo tišja. No, saj nisva bila nekaj glasna, a sva glasnost govorjenja znižala… Čez nekaj časa… Potem sem bil še malo na internetu (po desetih dneh spet!) in končno zaspal. Kdo bo pa spakiral? Hmm… Jaz, jutri!


Podatki:

  • Razdalja: 12,96 km
  • Čas: 3:20:22 ur
  • Skupni vzpon: 514 m
  • Skupni spust: 1047 m
  • Najvišja višina: 4096 m
  • Najnižja višina: 3446 m

Hrana:

  • Zajtrk: Jabolčna palačinka + ingverjev čaj z medom (580 Rs)
  • Kosilo: Mešana pica + ingverjev čaj z medom (760 Rs)
  • Večerja: Pica Margerita + ingverjev čaj (760 Rs)
  • Skupaj stroški: 2100Rs ($18,2)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 31st’

 

Gokyo Ri – Dole (4200 m)

30.10

 

Dobro jutro! In res je bilo dobro! Spal sem kot dojenček, pokrit sem bil s toplo deko, zato sem lahko spal samo v gatah. Budilka ob 5:30, poležal do 5:45, saj je bilo v spalki zelo toplo. Potem se hitro skobacam iz postelje, vse spakiram in ob šestih že v jedilnici, pripravljen na zajtrk. Za zajtrk klasika, tibentantski kruh z medom. Čeprav je bil med kar zmrznjen, na steklenici je pisalo rok uporabe do 2016, me ubistvu ni motilo (še sem živ). Po zajtrku sem vzel spalko ven in jo pustil v lodgu, saj je nima smisla nositi s sabo na Gokyo Ri (5357 m). Vodič pa je pustil kar cel nahrbtnik. Danes je bil cilj Gokyo Lakes – Gokyo Ri – Dole (4200 m).

Najprej sva se spustila do jezera, prečkala mrzle pritoke in potem se je zabava začela. Klanec je podoben kot na Kala Patthar, zato sem vedel, da bo spet eno »trpljenje«. Začela sva lepo počasi, korak za korakom, a sva hitro že prehitela prvo skupino. Potem sem spet dal svojo glasbo in tempo se je še povečal. Počutil sem se odlično, čeprav so me malo pekle noge od včerajšnjega pohoda. Po pol ure prva pavza, ravno prav, ker je ravno takrat posijalo sonce. Kako paše! Po pavzi pa spet grizenje v hrib, ki kar ni popustil. Približno 150 m višincev do vrha sva že videla ljudi, ki so se slikali na vrhu, zato sem dobil zagon in tempo povečal. No, vodič se z mojim tempom ni mogel kosati, zato je spet začel zaostajati (višina mu zadnjih par dni ne dela dobro, sploh pa ne nad 5000 metri). No, par korakov pod vrhom vzamem telefon, naštimam Golico in spet sem bil glavni na vasi. Občutki fenomenalni, čeprav sem bil kar malo zadihan, vodič pa kakšno minuto ali dve prisopiha za mano. Sledil je obvezen fotošuting in Gokyo Ri si res zasluži naziv najlepše razgledne točke v Himalaji. Z Gokyo Ri sva videla skoraj vse iste vrhove kakor iz Kala Patthar-ja (saj je bil le-ta pred nama). Sonček naju je lepo grel, zato se nama ni nikamor mudilo, vas Dole bo že počakala. Na vrhu sva bila sigurno kakšno uro, potem pa je sledil povratek do jezera. Kakšen lep razgled na jezero! Zadaj se je skrivalo še eno Gokyo jezero, ki ga bova kasneje tudi videla, ko bova šla proti Dole.

Sledil je hiter povratek do najinega lodga, naročil sem vročo limono, malo počil in zamenjal SD kartico (do danes se je nabralo več kot 2200 slik). Po čaju sem hitro vrgel spalko v nahrtbnik in bil sem že pripravljen! Pot je bila na začetku bolj kot ne ravna in že po 15ih minutah zagledava drugo Gokyo jezero. Ker sva imela dober tempo, se nisva nekaj ustavljala, ampak samo gasa naprej mimo vseh pohodnikov. Pot je bila kar prašna (še dobro, da nimamo tega v SLO), obdana s kamni. Čez nekaj časa sva prišla do tretjega Gokyo jezera, nekakšna mlakuža (obdanega z možiclji). Tukaj se sploh nisva ustavljala, saj je bila naslednja postaja Macherma (4470 m), ki je bil oddaljen 3 ure. No, po tretjem jezeru se je začela zame najlepša in poleg tega najbolj dolgočasna pot treka. Zakaj najlepša? Prišla sva do konca ledenika in zato se je voda iztekala v eno hudo sotesko/dolino. Midva sicer nisva hodila ob vodi, ampak je bila pot speljana nad to dolino, zato je bil odličen razgled! Sedaj pa pridemo do dolgočasne poti. Problem je bil, da si že eno uro vnaprej vedel, kje boš hodil, saj je bila pot speljana ob robu hriba. A nič zato, treba je bilo priti do Dole.

Ko se je ledenik končal, sva se spustila za kar nekaj metrov, nato manjši vzpon in že sva bila v Machermi (40 min od zadnjega Gokyo jezera in 110 min od Lodga v Gokyo). Vodič je predlagal, da se ustaviva v naslednji vasi (oddaljena eno uro), a sem bil tako lačen, da sem zavrnil predlog. No, tako sva se ustavila v Fanga View Point Lodge (no, mogoče bi bilo boljše, če bi ga poslušal). Skratka, v Lodgu so bili Japonci, skupina sedmih (povprečna starost 70 let) in vodič. Nekaj časa me gledajo, nato pa vprašajo, koliko časa sva potrebovala od Gokya. Odgovorim, da manj kot dve uri, zato me vsi začudeno gledajo, ena Japonka neki po njihovo govori in kaže na mišice. Potem me vprašajo, od kod prihajam. No, od sedmih so bili že trije na Bledu (no, sej je bilo že pol Japonske tukaj). Tista Japonka me še vedno lepo gleda, me mogoče osvaja? Kakšna čast! Če me že mlade ne osvajajo, me pa potem starejše. No, še dobro, da sva pobegnila z vodičem, še preden se je gospa začela slačit (malo heca!).

Jedel sem špagete s paradižnikovo omako in sirom. Še dobro, da sem bil lačen, ker to je bil prvi kraj, kjer nisem dobro jedel in zato sem skoraj polovico pustil (ubistvu hrana tudi malo ni bila okusna). Pot je bila še dolga, zato nisva smela zavlačevati, če sva želela dobiti kakšno prazno sobo v Dole.

Pot naprej je bila ista kakor do te vasi. Veliko dol, malo po ravnem in malo gor. Na levi strani brega sva gledala še eno pot do Gokya, bolj strma in bolj zapuščena (samo 2 lodga na dolžini 10 km). Meni je bila pot zelo zanimiva, mogoče jo pa naslednjič probam. Ljudi med potjo nisva nekaj srečevala, zato je bilo vodiča strah, da so že vsi v Dole. Zato pojačava tempo (itak je bil teren večinoma na dol), vmes vidiva posamezne lodge, ki pa so bili prazni. Po več kot dveh urah pa zagledava vas Dole (4200 m). Mi je kar odleglo, saj me nogi nista čisto ubogali (že kar pošteno zmatran), sledil je spust (10 min) in že sva bila v vasi. Vas je bila kar prazna (zdaj ali so vsi v lodgih ali pa nikjer nobenega ni). Zagledava prvi lodge, River Side Lodge in greva probat srečo, ali je kaj prostora. Počakam pred vrati in čez dve minuti je že zunaj: »Gasper, they have a room!«. In spet sem dobil svojo sobo! In tako bom spet lahko brez problemov spal. Samo malo me skrbi, da bosta soseda preveč naglas seksala, ker so stene spet tanke in se vse sliši. No, po drugi strani mi je bilo pa vseeno (jutri sem že v Namche Bazar-ju!), če si dasta duška. Ko sem odložil nahrbtnik, je sledilo umivanje z robčki. Zadnje umivanje je bilo namreč v Namche (8 dni nazaj), z robčki pa v Gorak Shep (3 dni nazaj). Cunje že pošteno smrdijo, saj jih zaradi mraza ne morem oprati. No, rajši ne povem, koliko časa imam že isto dolgo majico in kratko čez. No, to je pač življenje treka, pa če se kdo zgraža, ali ne. Za primer, vodič ima isto majico in hlače že enajsti dan. Je pa odlično, ko sva skupaj, saj se mene sploh ne voha v primerjavi z njim. Gremo k bolj čistim stvarem, večerji.

Sploh več ne vem, kaj naj jem, saj sem naveličan že vse njihove hrane, a po tehtnem premisleku sem izbral pečen riž z zelenjavo (riž je bil na treku na mojem krožniku že 12ič v enajstih dneh!). Večerjo sem naročil za ob šestih, še prej pa ingverjev čaj (16x pri obroku in ne vem kolikokrat še za zraven). Ko sem čakal na večerjo, sem vmes reševal sudoku in zraven spoznal še enega Nemca, ki je predlagal eno igro. Ko mi je razlagal navodila, so bila tako kompleksna, da ob svoji utrujenosti nisem mogel tako močno razmišljati, zato sem se rajši držal kar sudokuja. Večerja bila odlična! Sicer ne vem, a so danes večje porcije, ali meni ne paše več tako veliko pojesti. Po večerji me vodič preseneti še z olupljenim sadjem, ki pa ga je sedaj zmanjkalo. Po večerji se odpravim počasi spat, no, zmanjkalo me je že pred sedmo. Res je bil naporen dan, prehodila sva največ kilometrov na treku. Jutri pa v Namche (Jan naju že čaka, upam) in upam, da nama rata v štirih urah!

 

Počutje: Odlično, ampak zmatran ko hudič!

  • DCIM\104GOPRO\GOPR0316.JPG

Podatki:

  • Razdalja: 17,25 km
  • Čas: 5:37:06 ur
  • Skupni vzpon: 763 m
  • Skupni spust: 1447 m
  • Najvišja višina: 5356 m
  • Najnižja višina: 4072 m

Hrana:

  • Zajtrk: Tibentantski kruh z medom + limonin čaj (640 Rs)
  • Kosilo: Špageti s sirom in paradižnikom + ingverjev čaj z medom in limono (730 Rs)
  • Večerja: Pečen riž z zelenjavo + ingverjev čaj z medom (680 Rs)
  • Skupaj stroški: 2050 Rs ($17,8)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 30th’

Dzongla – Gokyo Lakes (4700 m) via Cho La Pass

29.10.

Noč je bila kratka, saj so, kot kaže, Izraelci formirali kvintet. Od petih so štirje smrčali. Eden je bil, kot kaže, pevec, saj je celo noč (dobesedno!) jamral in se sam s sabo pogovarjal. Drugi je bil basist, saj je bilo njegovo smrčanje zelo globoko. Tretji, ravno obratno, kot bi na piščal igral. Četrti? No, on je pa samo smrčal, lahko bi rekli, da na trobento. In teli štirje kerlci se, kot kaže, pripravljajo na koncert, saj je bilo opaziti malo fušanja in se še niso čisto ujeli. No, ampak zjutraj sem se zbudil dokaj svež… Aja… Ne… To je bilo zaradi vlage! Dosti heca. No, nekako sem se zbudil spočit in to je glavno, saj me danes čaka 3,5 ur vzpona čez Cho-La pass (5420m) in potem še isti čas dol.

Za zajtrk sem vzel tibentantski kruh z medom, saj me malo še grlo boli in bo sigurno pomagal. Po zajtrku hitro spakiral in potem gasa grizt v breg. Že takoj od lodga je bil strm hrib (sem si mislil: »Zakaj mi je tega treba ob 6:30?«), a se je po 200 m pot položila in imela sva tempo nosačev (2 nosača pred nama). Jutro je bilo zelo mrzlo in ko sva prišla do ravnine, se je začelo malo kazati sonce in postajalo je topleje. Ravnine je bilo približno 20 min, potem pa se je začel klanec. Pogledam gor in vodič pokaže na desno. Od tukaj mi sploh ni bilo jasno, kako bova prišla tam čez, saj so bile same skale. No, klanec se je začel vedno bolj postavljati pokonci in tudi drugi pohodniki so bili vedno bližje nama. Jaz sem se počutil super, zato je bil tempo kar hud, še hitrejši od nosačev (no, saj sem nosil polovico njihovega bremena, logično potem). Vodič je začel zaostajati (spet vidim, da se slabo počuti), jaz pa zaradi odličnega počutja še bolj pritisnil na »plin«. Potem vzamem telefon, dam Drum&Bass glasbo na zvočnik in začnem prehitevati večje skupine ljudi, vodič pa z vsakim korakom bolj zadaj. Potem sem šel mimo dveh Angležev in njihovega vodiča, ženska je bila navdušena nad izborom glasbe, saj je bila odlična motivacija in pravi ritem. Malo višje od njih se ustavim in oni se tudi ustavijo. Me gleda njihov vodič malo čudno, vpraša me, kje imam vodiča. Mu pokažem na Binayo, 30 m nižje… Začudeno me pogleda in pripomni: »od kdaj turist hodi toliko pred vodičem?« Zmigam z glavo in on se nasmeji. Skupaj počakamo Binaya, se ona dva neki pogovarjata in se njihov vodič nekaj smeji. Sicer ne vem, kaj mu je rekel, a zgledalo je, kot da se dela norca iz njega. Pride Binaya do mene in mi reče, da od sedaj naprej bo on spredaj in sva nadaljevala. No, njegov tempo je bil neprimerno počasnejši in na vsake par korakov sva se mogla ustavljati (spet ga je čisto zdelalo). Potem prideva do tistega dela, za katerega sem prej mislil, da je neprehoden. Ubistvu pa je v steno narejena razpoka in tako smo nekako zlezli skozi. Ko je bila ta razpoka mimo, sva se ustavila in malo poslikala. Naredil sem stojo, mislil sem, da je samo še 50m do vrha prelaza. A me je vodič kar hitro popravil, da naju čaka še kar nekaj poti, vmes je še en ledenik. Mislil sem si, da bo to en majhen ledenik, no po desetih minutah vzpenjanja sem ga zagledal. Mogoče ni tako majhen! Razmišljam kako bova prišla čez, saj derez nisva imela. Pa hitro vidim, da jih v bistvu 80% ljudi nima … No, to bo še zanimivo! Ko prideva do ledu, si mislim: »Let’s start with the party!« Moram rečt, da je bilo zelo zanimivo iti čez, saj so bile nekatere površine čisto gladke, drugače pa je bilo večino ledenika nazobčanega in tako je bilo kar super hodit čez, a si še vedno moral pazit. Proti nama so hodili nosači, vsi minimalno dva nahrtbika na sebi, vsi brez derez (kje je inšpekcija varstva pri delu?). Po ledeniku sva hodila 10-15 min in nato naju je čakala samo še ena stena, visoka 30 m. IN SEM NA VRHU CHO-LA PASS-a (5420m)! Gor sva malo počila, pojedla edino hrano, ki sva jo imela s sabo (jabolko), saj sem bimed oreščkov imel samo še eno vrečko in sem želel prihraniti za Gokyo Ri. To jabolko je bila tudi edina hrana do Thaknag-a (4700 m), kar je današnji cilj.

Zdaj naju je čakalo 200 m spusta po zoprnem melišču (čist drugačen kot pri nas), zato se previdno spustiva, vmes mi parkrat zdrsne, a brez poškodb. Končno prideva do doline (vmes srečava še enega gorskega tekača napravljenega v Salomon oblačila), sledil je krajši vzpon in potem spet malo dol. Tukaj sem bil že pošteno brez energije, saj sem bil zelo lačen (vodič pa tudi) in zato sva se ustavila, da malo počijeva. Pred nama je bil še en vzpon na en hrib (5200 m) in potem samo še na dol do Thanag-a. Komi se primajeva do vrha, spet počijeva in zdaj sledi samo še spust, čista uživancija. Videl pa sem tudi, da je na tej strani prelaza več zelenja, več rek, pa čeprav gre za isto nadmorsko višino kot na drugi strani, kjer je vse pusto. No, midva se spuščava, trebuh mi že pošteno kruli in po 20 min končno prideva do vasi. No, šef agencije mi je pred trekom rekel, da bo ta tura trajala 8-9 ur, vodič včeraj 7 ur. No, midva sva to danes opravila v 4 h in 7 min! Norca! Če prištejem še vse pavze, pa malo pod 5 ur, še vedno top!

V vasi zavijeva v prvi lodge, naročim pečen riž s sirom. Kakšna porcija! Prvič se mi je zgodilo, da nisem mogel vsega pojesti, čeprav sem bil sestradan! Ura je bila 12:20, ko pride vodič do mene in mi reče, da sva za danes zaključila. Za Gokyo sva malo prepozna – saj verjetno ne bo proste sobe. No, malo sem bil žalosten, saj sem mislil, da bom danes jedel pico in Coca Colo, pa bo, kot kaže, treba počakati na jutri. Vodič gre v kuhinjo in pride čez 5 min nazaj, da ni proste sobe in da greva v Gokyo. Malo mi je bilo čudno, saj je prej rekel, da sva prepozna + bilo je še veliko drugih lodgev v vasi. No, nekaj se sekiral nisem, saj je to pomenilo, da bom le dobil pico. Po tabli sva imela 2 uri hoje, no, to bova itak prej. Hitro se napakirava in začneva hodit. Pridruži se nama še en tip, a po 100 m obupa, saj je bil tempo spet hud (to je bila že kar hitra hoja). Tak tempo je vodič držal deset minut, nato pa se je umiril in sva šla malo počasneje. Kar naenkrat prideva do »kanjona«. Stari, to ni bil kanjon, ampak ledenik!

No, tako velikega ledenika še nisem videl, sicer ni bil prekrit z ledom, ampak s kamenjem in skalami. Noro! Bil je tako dolg, da sploh nisi videl ne začetka in ne konca. Vodič mi je povedal, da je to Ngozumpa ledenik. Dolg je 36 km in je najdaljši v Nepalu. Ko gledam ta ledenik, mi reče vodič: »Tukaj dol greva.« Kje za hudiča? Ne vidim poti … Spustila sva se zelo strmo po melišču in tako sva prišla »v ledenik«. Potem zagledam pot, ena gre levo … Vidim drugo pot, ki gre desno. Vprašam vodiča, kako ve, kam? No, on mi prizna, da nima pojma, kje je treba it. Da samo sledi potkam, saj so te poti vsako leto drugače speljane. No, pa sva šla malo levo, malo desno, malo gor in dol. Kasneje se pot izgubi, saj so se začele skale, tako da sva spet malo vijugala. Ljudi itak ni bilo, tako da sva bila prepuščena sama sebi, najbolj važno je, da hodiva proti drugi strani. No, končno pride en nosač proti nama in vodiču pove za pot, tako da sva se potem držala tiste »poti«. Med potjo sva videla manjša jezera, reke. Zanimivo mi je bilo tudi videti ves ta led, ki je bil skrit pod kamenjem in ko je le-ta padal v jezera. Prideva skoraj že na drugo stran, čaka naju samo še izhod iz ledenika, ki je bil spet hud vzpon. Že pošteno zmatran, prideva na vrh ledenika. Malo počijeva in čakal naju je še en vzpon, nato pa samo še spust do Gokyo lakes. Po parih minutah vzpona zagledam Gokyo jezero! Vau! Kakšna barva! Kot bi bil nekje v Dolomitih, edina razlika je nadmorska višina (4750 m). Prva stvar, ki me je zanimala, je bila ta, če se lahko plava notri. Itak, da ne! Še znak sem kasneje videl, saj je ta voda za njih sveta (samo ne vem, zakaj potem cunje perejo v jezeru). Bila pa je še ena tragedija, v kateri so trije otroci utonili, dveh nikoli niso našli. Ko se nagledava, pa gas dol do vasi, poiskat sobo.

V prvem lodgu ni sobe, tudi v drugem in tretjem ne. Malo že živčna, kje bova spala. Potem mi reče vodič, da naj počakam in bo on šel naokoli vprašat. Pride čez 5 min nazaj, ves rdeč. Ga vprašam, kaj je narobe. Rekel je, da je dobil sobo, ampak da stane 800R (povprečno so sobe po 400R). No, meni se ni zdelo drago, kar pa ne velja za vodiča. A druge opcije ni bilo, zato sem dobil sobo in še sam bom spal! Lahko se bom končno naspal! Sva pa danes naredila v enem dnevu turo, ki je bila planirana za 2 dni. Danes je 29.10, s takim tempom smo čez tri dni že v Kathmandu-ju, kar je veliko prezgodaj. Treba bo malo tempo upočasniti … No, tema za drugič…

Spal bom v Gokyo Lake Side view lodge. Dobim sobo, se hitro razpakiram in odidem v jedilnico, na začudenje samo trije ljudje (par iz Anglije in Avstrijka). Hitro zapademo v debato, slišim da so imeli višinsko in da so zato pred Gokyo Ri obrnili. No, po debati odprem jedilnik. Hitro mi je bilo jasno, zakaj ni ljudi. Tudi cene hrane so oderuške, a meni je bilo vseeno, saj mi je vodič obljubil pico in Coca Colo. Pokličem vodiča, mu rečem za to kombinacijo (stalo je 1180R – 11$) in mi nič ni upal reči, ker sem mu že včeraj povedal, kaj bom jedel v Gokyo – pa nej stane, kar hoče. Končno dobim pico. To je pica? To je pica za 6e?! Joj, kam gre svet! Še omleta je večja kot tale pica. Pojem pico s štirimi ugrizi. Ampak Coca Cola je pa pasala! Sicer se nisem čisto nič najedel, ampak sej bom kmalu šel spat. Sem se pa spravil reševati sudoku. In da se pohvalim, rabil sem 45 min za lahkega! Ja, višina dela svoje (slab izgovor). Okrog 19h sem se pobral v sobo in spat, saj me zjutraj že ob 6h čaka zajtrk, ob 6:30 štartava proti Gokyo Ri (5357 m) in nato dol do Goya, potem pa še trek do Dole (4200m).

Drugače pa komaj čakam Namche Bazar, saj sem že pošteno utrujen in bi se prilegel kakšen dan počitka!


Podatki:

  • Razdalja: 14,17 km
  • Čas: 5:43:25 ur
  • Skupni vzpon: 899m
  • Skupni spust: 961 m
  • Najvišja višina: 5420 m
  • Najnižja višina: 4708 m

Hrana:

  • Zajtrk: Tibentanski kruh z medom + vroča limona (710 Rs)
  • Kosilo: Pečen riž s sirom + ingverjev čaj (720 Rs)
  • Večerja: Vegi pica + Coca Cola (1180 Rs)
  • Skupaj stroški: 2610 Rs ($22,7)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 29th’

Kala Patthar – Dzongla (4830 m)

28.10.

 

Zjutraj bi moral vstat ob 04:30, če bi želel videti vzhod, a sem prvi dan v Kathmanduju naredil eno napako. Namesto, da bi uro premaknil lepo na Nepalski časovni pas, sem pustil slovenskega, samo čas sem ročno spremenil. Ker pri nas zadnjo nedeljo v novembru uro premikamo, mi je telefon avtomatično uro premaknil nazaj. No, v Nepalu pa ure ne premikajo. Meni pa nič jasno, zakaj Janu zvoni ura ob 4h zjutraj (v resnici pa je bila ura že 5), saj ima odhod šele ob 05:30. Ko sem ga vprašal, mi reče, da je ura že 5. Fak! Njemu pa ni bilo jasno, zakaj jaz ne ustanem! No, takoj sem se spomnil, kje sem ga pihnil pri uri. Hitro sem se napravil in pripravil na odhod in šel. Na Kala Patthar sem šel sam, saj je vodič rekel, da se preslabo počuti in ne gre z mano, Jan pa je vzel nosača za EBC. Pridem ven in vidim, da nisem prvi (že kar nekaj ljudi zunaj), sonce je del Everesta že malo osvetlil, tako da mi je bilo jasno, da bom zamudil vzhod, a sem vseeno šel.

Na začetku je malo po ravnem, nato ornk klanec in potem se spet malo položi.Takrat sem lahko vsaj malo zadihal. Počutil sem se odlično, čeprav nisem imel zajtrka! Potem pa še drugi klanec, ki se je vlekel do vrha. Postal sem neznosno žejen, zato sem dal dol rokavice, da sem lahko odprl termovko (za danes sem si vzel vročo vodo, saj sem vedel, da bo mraz). Mraz je zelo pritiskal (kasneje sem izvedel, da je bilo ob 4:30 -22 stopinj), tako da mi je filter zmrznil, zato sem pil direktno vodo (kar bo, pač bo). Ker sem že lepo čutil višino, sem delal 25 korakov, 10s počitka. Na ene 5400 mi postane slabo, zato sem se malo ustavil. Everest je bil mogoče malo bolj osvetljen, zato sem vedel, da sončnega vzhoda itak ni! Še dobro, da sem zaspal! Ker bi zmrzoval gor! Lepo počasi sem nadaljeval, srečaval ljudi, ki so se že vračali. Zadnji metri so se res vlekli, saj že veliko nižje ves čas vidiš vrh. Pridem na vrh! Grem na kolena, potočim solzico ali dve. Kakšen občutek! Neverjetno! To je ubistvu smisel celega heštega tojtaužitek! SEM NA 5545 METRIH!!! Neverjetnooo! No, slabost je na vrhu popustila, naredim par fotk, spoznam nekega angleža in tako sva se izmenjala pri fotografiranju. Ravno sem se želel odpraviti dol, pa je čez goro posijalo sonce! Kako norooooo! Ta toplina! Kako je pasalo! Aaaaaa! Itak sem mogel naredit še par slik, potem pa sem se hitro spustil (gor 90 min, dol 30 min), saj nisem želel, da bi me Jan že čakal iz EBC-ja. Ko sem štartal dol, mi je spet postalo slabo. Problem je bil, ker nisem zjutraj nič jedel, na vrhu sem pojedel par Bimed oreščkov. Pridem dol do hotela, zagledam Jana, kako pije čaj. Nič mi ni bilo jasno in ga vprašam. Odgovori mi, da sta z nosačem prišla samo en kilometer, potem pa obrnila, saj ni zmogel več naprej (ker je ratal tako zmatran, zaspan). To so zelo slabe novice! Jaz sem hitro naročil palačinke z medom, saj mi drugo ni sedlo in hitro pojedel, da smo lahko štartali nazaj proti Lobuche.

Jan je zgledal zelo slabo, brez energije. Zato smo se po eni uri hoje usedli dol in pogovorili. Vodič je Janu rekel, da je čisto brezveze da nadaljuje, saj ne bo nikamor prišel. Zato je predlagal, da se Jan vrne v Namche Bazar, jaz pa grem proti Gokyo lakes. A zdaj je nastal problem, kdo bo šel s kom. Zato mi je vodič dal na izbiro. Vzamem njega, on nese moj velik nahrbtnik in jaz njegovega (je bil lažji kot moj). Nosač pa gre z Janom in nese moj mali nahrbtnik + vse od Jana. Druga možnost je bila, da jaz uzamem nosača, on mi nese velik nahrbtnik, Jan pa z vodičem dol do Namche. A tu je bil trik, nosač namreč ne zna angleško in tudi ni vešč v organizaciji, zato bi si mogel vso bivanje in hrano zrihtati sam. No, imel sem čas za premislek do Lobuche, saj bi se od tam naprej potem ločili. Potem sem razmišljal in prišel do zaključka, da bom izbral vodiča (ker je bilo zaradi organizacije lažje), ampak nahrbtnik nese vsak svoj! Prišel sem na idejo, da bi za te 4 dni lahko nafilal svoj Deuter mali ruzak in bi tako lažje nosil, velikega pa bi nosač nesel v Namche. Zato sem noter dal spalko, 2 majici in 2x gate + puhovka = 4 dni robe). Vzel sem še nekaj zdravil (za vsak slučaj) in Jan mi je dal oba svoja powerbanka. To je ubistvu bilo več ali manj vse. Nahrbtnik je kar naenkrat postal zelo težek (kasneje v Namcheju sva ga tehtala = skoraj 12 kg je imel), a druge možnosti ni bilo, saj se mi z organizacijo ni dalo ukvarjati, sploh zato, ker je toliko gužve in je lažje, če imaš vodiča, ki ga v lodgih poznajo. Ko sem vse spakiral, sem pustil nosaču svoj na pol prazen velik nahrbtnik. Z Janom sva se poslovila in ona dva sta štartala proti Periche, prespala in naslednji dan Namche Bazar, kjer me bi tudi počakal. Midva z vodičem pa sva šla jest, saj je bila do Dzhongle še dolga pot. Malo mi je bilo še slabo, zato nisem imel nekaj apetita, še najbolj mi je pasal riž z zelenjavo, a sem ga zaradi slabega apetita več kot pol pustil. Bil sem tudi tako zmatran, da nisem slikal obroka (kar je bilo tudi edinkrat). Po kosilu me je tudi začelo boleti grlo (vedno sem dihal skozi usta, bil je močan veter zadnje tri dni, mraz pritiskal – sicer sem imel podkapo, a ni nekaj preveč pomagalo). Po kosilu sva krenila na pot proti vasi Dzongla (4380 m), ki naj bi trajala okrog tri ure. Najprej sva se spustila proti Periche, samo do table za Cho-la pass, kjer smo se začeli spet vzpenjati in videla spet Ama Dablam v vsej svoji mogočnosti. No, kmalu sva se priključila vodičevemu kolegu in njegovim petim starim Izraelcem. No, saj se videvamo že cel trek, zelo radi komplicirajo in ukazujejo. Nekaj časa smo hodili skupaj, brez besed, potem pa mi je vodič rekel, naj hodim spredaj in sem tempo pojačal, da sva se jih znebila. Pot je bila naprej (kot že navajen) gor in dol, vmes na levi pokazal jezer, ki ga pa nisva šla pogledati bližje, saj bi se mogla spustiti za 200 m višine. Čez nekaj deset minut zagledava vas Dzongla, a je bila pot nekaj metrov dol in potem spet en dokaj zahteven vzpon do vasi. Vmes sva tudi slišala drona, a samo za pet minut, nato pa je utihnil (ne vem, kaj se je zgodilo, ampak vem, da so droni prepovedani v Himalaji). Ko sva prišla v vas, sva poiskala Sherpa maison, kjer naj bi bila soba rezervirana že zjutraj. Poudarjam, naj bi bila! A tam šok! Ni prazne sobe! No, do naslednje vasi ne moreva, ker je vmes še Cho-la pass (5420 m) in nama pot uzame 7 ur (ura je bila takrat že 16h), nazaj pa tudi ne greva! No, vodič mi reče, naj počakam tukaj, da bo probal poiskat prazno sobo v vasi. Po pol ure pride do mene z rešitvijo. Me vzame s sabo, greva po stopnicah gor in tam zagledam pet jeznih Izraelcev. Ne me jebat! Skupaj bomo spali! V eni sobi! No, ubistvu meni vseeno, sicer sem pol ure pred vasjo vodiču rekel, da se bom pa danes lahko končno sam naspal v sobi… No, to so bile samo mokre sanje… Izraelci so se na polno pritoževali, ponujali denar, da bi dobili sobo po dva. Njihovemu vodiču je bilo počasi dosti in jim je rekel, da denar ne more vsega kupit! Ali bodo notri spali, ali pa gredo nazaj v Lobuche. No, pa še en šok, pobrali so nam deke in vzglavnike in to je še dodatno razburilo Izralece. Na koncu so se morali sprijazniti in mi je eden celo ponudil roko, se predstavil. Po pravici ga sploh nisem poslušal, saj sem bil že mislimi pri jutrišnjem Cho-la passu. Ostali so se še nekaj razburjali, jaz sem vzel powerbank in se odpravil v jedilnico na toplo, naj se oni kregajo v njihovem jeziku. No priznam, malo mi je bilo čudno brez Jana, a se bo treba navadit. Lepo se usedem na stol, slušalke v ušesa, dam mix Best Drum&bass 2014 in si naročim ingverjev čaj. Smrdim po švicu na polno, a se mi jebe za cel svet. Glavno, da imam čaj, musko in pisalo, da lahko zlijem te besede na papir. Seveda bi se lahko stuširal, a z mrzlo vodo se ne mislim ukvarjati. Bom že zdržal do Namche-ja. Tako večer lepo mine v samoti.

Moram rečt, res zanimiv dan! Od tega, da sem skoraj bruhal na poti do Kala Patthar-ja, do tega da sem danes osvojil 5545 m… Da me je Jan zapustil za par dni in še teli Izraelci. Edini šok, ki ga lahko danes doživim, je to da zmanjka hrane. No, ne bom klical hudiča! Malo čez 17h pride vodič, kaj bi jedel. Težka odločitev. Saj sem se riža, špagetov, nudlov že prenajedel… Je pa danes že sedmi dan brez mesa. Kako se počutim? Najraje bi zmazal en dvojni (2x180g mesa) ČIZ BURGER z ogromno OMAKE (da bi teklo vse skupaj po tleh že) in SIROM (ki bi bil tako masten, da …. No, ne vem… Pač masten!). Zraven en Monster, ohlajen na 6 stopinj! Aja, pa POMFRIJA ne smem pozabiti! S KEČAPOM! No, na koncu sem jedel špagete z paradižnikom in sirom…

Sva se pa z vodičem zmenila, da ko prideva v Gokyo, zategnem eno pico in Coca Colo. To mi je bila edina motivacija trenutno, a to bi prišlo v poštev šele čez dva dni. No, večerja je prišla, apetit se mi je povrnil, slabo mi ni bilo več in pripravljen sem bil na nove izzive. Ob sedmih sem bil že čisto brez energije, zato sem šel kar spat.

  • DCIM\104GOPRO\GOPR0155.JPG

Podatki:

  • Razdalja: 16,07 km
  • Čas: 6:02:46 ur
  • Skupni vzpon: 711 m
  • Skupni spust: 1024 m
  • Najvišja višina: 5611 m
  • Najnižja višina: 4779 m

Hrana:

  • Zajtrk: Palačinke z medom + vroča limona (550 Rs)
  • Kosilo: Zelenjavni riž + ingverjev čaj z medom in limono (890 Rs)
  • Večerja: Špageti s sirom in paradižnikom + ingverjev čaj z medom in limono (880 Rs)
  • Skupaj stroški: 2320 Rs ($20,1)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 28th’

Lobuche – Gorak Shep – EBC (5364 m)

27.10.

 

Noč je bila zelo mrzla, oblečen ko medved, a me je vseeno zeblo v noge. Spal sem zelo slabo, kot kaže, se čuti občutek višine, saj smo na 4910 m. Zjutraj, ko sem se zbudil, me je malo bolela glava, a mislim, da je to posledica mraza. Bomo videli, kako bo naprej. Tablete ne bom vzel, imam pa jih pripravljene za vsak primer, če bo kriza. Zajtrk je bil naročen ob 6:30, a sva ga zamudila, saj je Jana zelo bolela glava in sva malo še poležala. Za zajtrk sem jedel Tibentanski kruh z marmelado, ampak je bolj pasal čaj, oziroma vroča limona. A veš, kdaj si res visoko? Ko greš v počep na veliko potrebo na štrbunk wc, pa se tako matraš, da nabiješ 150 pulza, še preden kaj ven pride (preizkušeno!). No dosti heca. Aja, moram povedati tudi, da sva bila v sobi 102 (no, nič se ni zgodilo!). Skratka, štart je bil ob 7:45, ubistvu samo 15 min kasneje, kot je bilo planirano. Štartali smo izpred mrzlega hotela in tako prečkali zaledenele potoke in pot se je začela vzpenjati.

Po približno 20ih minutah smo šli mimo Italijanske piramide (včasih so tam raziskovali višino Everesta in klimatske spremembe), danes pa je tam hotel. Hotela sicer nismo videli, saj je bil skrit za hribom, a čez nekaj minut smo prečkali 5000 m. Kakšen hud občutek! Mene je glava nehala boleti! Jana pa že malo zmanjkuje, zato sem se ponudil, da mu nesem vsaj eno litrsko plastenko vode (vsak gram šteje). No, takoj sem začutil še ta kilogram, ampak sem si vbil v glavo, da je boljše, da jaz malo bolj trpim, kot pa da zaradi Jana obrnemo. No, med vzpenjanjem breme ni pojenjalo, je pa zato tempo. Zato sem vzel še termovko od Jana in jo vrgel v svoj nahrbtnik. Nato pa je nastopil še večji klanec. FAK! Kakšen pritisk v glavi! Teža je bila sedaj 2kg večja! Na vrhu klanca se ustavim, zlijem vase pol litra vode, pol litra še Janu vsilim in tako je postalo vsaj malo lažje, vsaj zame. Jan je še vedno imel glavobole, zato sva ga z vodičem na vsake 300m počakala, nato pa smo prišli do Khumbu ledenika. Kakšen mogočen ledenik! In tako nas je spremljal eno uro, vmes smo ga tudi prečkali parkrat (v tem delu je bil brez ledu, samo kamenje). No, končno zagledamo Gorak shep (5190 m) in zadaj Kala Patthar.

Spustimo se dol, poiščemo lodge Yeti resort in tam naročimo kosilo. Naročil sem makarone s sirom in jajcem. Tam smo se tudi pogovorili. Jan ni izgledal dobro, zato je bil pogovor nujen! Jan je predlagal, da grem jaz danes na Kala Patthar sam in potem greva jutri skupaj na EBC. Edini problem je ta, da je Kala Patthar 200m višji kot EBC, pot je sicer krajša, vzpon neprimerljiv. Malo sem se ustrašil, da bi naredil preveč višincev danes in da bi se mi potem jutri to poznalo (saj me je že nahrbtnik zelo utrudil), ko imamo zelo dolgo pot in ubistvu sploh nisem aklimatiziran na 5000m. Tako sem zavrnil ta predlog in se zmenili, da greva z nosačem danes na EBC, vodič in Jan pa počakata v Gorak. Jutri gre Jan z nosačem na EBC, jaz pa z vodičem na Kala Patthar in se potem dobimo v Gorak. Mislim, da je to še najboljša rešitev, da se Jan danes spočije, jaz pa se aklimatiziram na EBC. No, pet minut po pisanju prejšnjega stavka, pa pride vodič z novo idejo. Jaz in vodič danes EBC, jutri vodič in Jan EBC (tudi vodič se ni počutil dobro), nosač pa z mano na Kala Patthar.

No, z vodičem sva štartala, najprej je pot vodila čez »peščeno plažo«, po par sto metrih pa se začne zabava. Pred sabo zagledam klanec- o, šit! Ja nič, gremo gasa čez, nato se spustimo in spet v klanec. Ker sva bila malo zadihana, sva se ustavila in naredila par fotk. Ko sva slikala, je zraven prišla ena simpatična gospodična, izmenjala sva si par besed in gasa naprej. Zdaj so prišle na vrsto skale, tako da sva malo skakala med skalami, a nič resnega, vmes prehitiva kar nekaj ljudi (gužva je bila nepopisna). Potem pa čez kakšno uro zagledava veliko skupino ljudi malo nižje, tam je bil Everest Base camp. Pogledam gor in vidim, kako se Everest skriva za ledenikom. Tukaj sva se začela spuščati dol, približno 30m višine, pot se položi, zavije in že vidim Base Camp. Noro! Ubistvu se Everesta sploh ne vidi, šotorov ni. Zakaj potem noro? Zato, ker se tukaj začnejo odprave na Everest, tukaj se vse začne! In že si predstavljam, kako bi vse to zgledalo! No skratka, najprej sem se preoblekel v Alpinino majico, ker sem obljubil stojo, in sem jo tudi naredil! Pa mi je tudi uspela! Ubistvu mogoče malo težje narediti kot pri nas, a je šlo. Naredim še par slik z zastavo in že sva drvela nazaj, saj je močno pihalo in je bilo mraz. Oh, sedaj pa ta klanec, kjer sva prej imela dol! Ni druge, kot da se zaženem gor. Pridem ves zasopihan gor, počijeva in pogledam vodiča. Ne zgleda dobro, nekaj maje z glavo, da je kao vse ok. Ja valda ni, sej te vidim! Potem grem jaz naprej, pogledam nazaj in vidim kako zaostaja. Ga počakam. Mi reče, da ima probleme! Višinska… Fak! Kaj zdej? Ja nič, greva naprej. Začne pljuvat kri, mi reče, da ima nek problem z zobom, a nadaljujeva. Spet en klanec! Na vrhu klanca se ustaviva, mi bruha! Še meni rata slabo! Čez dve minuti še enkrat bruha. Zdaj pa konec heca! Se ustaviva za deset minut, mi zaspi na skali v sede. Ga končno zbudim, štartava naprej. Vedno bolj ga zmanjkuje, mene pa že malo skrbi. Končno prideva do najinega hotela! No, tudi meni je ratalo malo slabo (ne prenesem bruhanja) in me je malo glava bolela, ampak ni neke panike. Skočim v sobo, vidim Jana, kako me presenečeno gleda. Midva sva namreč prišla v treh urah tja in nazaj (drugače je označena pot tri ure samo v eno smer). Takoj sem popil en ingverjev čaj z medom (250R). Potem je prišel še vodič in naročila sva še večerjo. No, vodič je malo boljše zgledal. Danes sem si zanalšč izbral junk food. Saj me je zelo prepihalo, mraz zdelal, sonce pripekalo. In to so bili dobri razlogi za pico (ne zato, ker niso imeli nič drugega za jest, saj je hrana tukaj v Himalaji povsod fenomenalna!). Ker je bilo v jedilnici za 3 stopinje topleje kot v sobi, sva do večerje kar tukaj počakala. Ker sva bila kar lačna in so naju sosedje dražili z pokovko, sva jo tudi midva naročila in zelo je pasala! Za najino mizo so sedeli še 4je Angleži, valda nisva mogla bit tako nesramna in vse za sebe zadržati, pa smo šerali. No, ubistvu po resnici povedano, tudi nisva imela druge možnosti, saj so si že privoščili, še preden sva lahko ponudila … Po drugi strani so pa oni imeli velik vrč čaja, ki pa ga niso ponudili nama. Škrtuhi! A se mi ni dalo kregat, tako da je kokic hitro zmanjkalo. Po večerji sva bila še do 18:30 v jedilnici, nato pa je bilo treba spakirat in spat. Imel sem namreč namen jutri ujeti sončni vzhod na Kala Patthar-ju. Če si nor, si pač nor! Plus tega je vodič od teh Angležev rekel, da se vidi nor vzhod! Pa pejmo!


Počutje:

Jan: med hojo slabo, glavobol, zelo čuti višino, zmatran

Gašper: med hojo čutil pritisk, ostalo vse OK

Podatki:

  • Razdalja: 11,53 km
  • Čas: 4:50:29 ur
  • Skupni vzpon: 569 m
  • Skupni spust: 321 m
  • Najvišja višina: 5388 m
  • Najnižja višina: 4928 m

Hrana:

  • Zajtrk: Tibentanski kruh z marmelado + vroča limona (760 Rs)
  • Kosilo: Pečeni makaroni s sirom in jajcem + ingverjev čaj (1130 Rs)
  • Večerja: Pizza Margerita + vroča limona (1130 Rs)
  • Skupaj stroški: 3020 Rs ($26,2)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 27th’

Dingboche – Lobuche (4910 m)

26.10

Budilka ob 6:00, poležala do 6:30. Za zajtrk danes konkreten Tibentantski kruh z marmelado, saj nas je čakala dolga pot. Zajtrk je (kot vedno) zamujal, a nič zato, saj sva dobila prej črni čaj (da sva se malo pogrela). Današnji plan iz Tengobche v Lobuche (4910m). Najprej smo prišli v Dughle (manj kot v treh urah) na okrog 4600 m, kjer smo imeli kosilo. Ustavili smo se v Kala Patthar lodgu, čeprav ura sploh še ni bila 11:00, a problem je, da do Lobuche (še 3 ure stran) ni nobenega lodga. Privoščil sem si riž s curryem. Tukaj se že opazi, kako drago postaja vse skupaj. Čeprav smo se dvignili samo za 200m, so vse cene poskočile za 50c do 1$. Ampak midva imava itak vse v ceni všteto, tako da za naju plačuje vodič.

Imam pa danes probleme z desnim ušesom, saj je včeraj zelo pihalo in me danes kar fajn boli! Po Dughli nas je čakal samo še vzpon. Kolona je bila neomejena! Sploh nikamor ni šlo! Itak se nihče ni umaknil, tako da nekega prehitevanja ni bilo, skratka katastrofa. Na tak način smo hodili eno uro in pol, dokler nismo prišli do prostora, ki je bil posvečen vsem umrlim plezalcem in šerpam. Tam smo malo počili, poslikali in hitro nadaljevali, da smo se znebili gužve. Hodili smo eno uro in pol in v tistem času nas je preletelo sigurno vsaj 6 helikopterjev (nekateri pač plačajo za voden ogled Everest Base Camp). Nato smo videli prvo hišo in čez nekaj korakov celotno vas Lobuche. Prvi vtisi o vasi: Nič posebnega, malo se mi zdi zanemarjeno, a se ni za pritoževati. Naš hotel je bil Mother Earth, bolj proti koncu vasi. No, ko sva stopila v hotel, naju je kar zmrazilo, saj je bilo zelo mraz. A v sobi še večji šok – mraz ko prasica! Se oproščam izrazu, a je to edina beseda, ki lahko opiše stanje. Ko sva se razpakirala, sva šla malo počiti. Spal sem oblečen v tople dolge hlače, dolgo majico, jopico, tople štumfe, blima toplo kapo in pa v spalki za do -30 stopinj. Povem lahko, da mi je bilo komaj kaj toplo! Potem se ve, kako mraz je bilo. Pa drugače mi mraz ni problem, ampak da mi labela zmrzne po pol ure (bila je na nočni omarici), je pa kar zanimivo, ja!

Tukaj so šle cene še višje! Primer: Riž z piščancem in curryem – 1200 Rs (12$). Sem pa naročil za večerjo Dal Bhat in hot lemon. Upam, da bo tako dobro, kot so dobre cene. Večerjo sva naročila za ob 18h. Ker je bilo v sobi tako mraz, sva kar v jedilnici počakala na večerjo. Pridružil se nama je še vodič in skupaj smo malo pregledali slike in se zraven smejali dogodivščinam. Malo čez 18h prinese vodič večerjo. Porcija je bila velika, notri je bila zelenjava, ki sem jo prvič videl. A mi je bilo čisto vseeno, kaj je bilo, saj sem bil tako lačen! No, čez 15 min na wc-ju mi ni bilo več tako vseeno. Lahko povem, da pivo tukaj stane od 1000Rs – 1400Rs (10 – 14$). Po večerji smo se še malo podružili in potem je bilo potrebno spakirat in iti počasi spat. Jutri je dolg dan, najprej iz Lobuche v Gorak shep (5164m), tam kosilo in potem gasa proti EBC (Everest Base Camp) in nazaj dol v Gorak. Skratka jutri je Dan D, o čemer sva sanjala!


Počutje:

Jan: glavobol

Gašper: Super, brez problemov (razen ušes)

Podatki:

  • Razdalja: 15,60 km (GPS malo nagajal)
  • Čas: 3:46:49 ur
  • Skupni vzpon: 640 m
  • Skupni spust: 74 m
  • Najvišja višina: 4908 m
  • Najnižja višina: 4337 m

Hrana:

  • Zajtrk: Tibentanski kruh z marmelado + črni čaj (560 Rs)
  • Kosilo: Riž s curryem + ingverjev čaj (910 Rs)
  • Večerja: Dal Bhat + vroča limona (910 Rs)
  • Skupaj stroški: 2380 Rs (20,6 $)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 26th’

Dingboche – Chukung (4730 m)

25.10.2018

Danes je sledil aklimatizacijski dan v Dingboche. Vodič se je odločil, da gremo pet ur stran v Chukung (4730m). Zjutraj mi je budilka zvonila ob 6h, saj sem mogel še cunje oprati. Vodo sem šel iskat pet minut stran, kjer imajo narejen nekakšen izvir- no upam, da ni tole kanalizacija! Tempratura vode se lahko primerja s Sočo pozimi, s tem, da je še malo višje od vasi voda zmrzovala. Prinesem vodo v lodge. Najprej sem spral štumfe – o, kako je hudičevo mrzla voda! Splaknem štumfe, jih namažem z gelom za tuširanje in na hitro splaknem. No, tako ne bo šlo več naprej, preveč je mrzlo! Te bidone bom moral z vodo nekako segreti, a le kako? Med noge v spalko jih sigurno ne bom dal, ker so premrzli! No, ob 7:30 je bil zajtrk, saj smo danes imeli namen štartati kasneje. Jedel sem chappati z medom in marmelado, da malo spremenim navade. Dobila sva vsak svojo palačinko in malo marmelade, občutno premalo za take desce! No, na srečo današnji pohod ni tako zelo naporen, tako da bova lažje zdržala. Je pa v Chukungu izhodišče za Island Peak (6189 m), zato smo med potjo videli helikopterje, ki so vozili stvari do vasi oziroma višje do Island peak camp base. V »vasi« smo se ustavili v Khangri resort, kjer sva naročila vsak svojo pico! Noro mi je pasalo pojesti pico, zato sem jo tudi naročil.

Tam so nama rekli, da bo trajalo kakšno uro, da jo naredijo, zato sva se odpravila raziskovati še malo naokoli. Šla sva proti camp base, a se je Jan po parih minutah odločil, da se vrne (saj je že malo čutil višino), jaz pa sem nadaljeval do 4803 metrov. Počutje: ODLIČNO! Naredil sem par slik in se vrnil dol, kjer je čakala zelenjavna pica. Kakšna dobra pica! Sploh ne morem verjeti, da jem pico na 4730 m! Po kosilu smo še malo počili in se začeli vračati proti Dingboche-ju. Tam ob resortu vidim stranišče na »štrbunk« in potrebno ga je bilo sprobat. Ko sem končal, slišim neko ropotanje malo stran in odprem vrata, v tistem trenutku pa mimo priseka helikopter in tudi Jan je bil na pravem mestu, da je naredil odlično sliko!

Pot dol je hitro minila, saj sva se z vodičem pogovarjala o ženskah (no, podrobnosti bom zadržal zase), pa tudi Jana smo začeli klicat Johnny, zato ker vodič ni znal izgovoriti imena Jan. No, ko pridemo v vas, slišiva ob strani: »Ooo, končno Slovenci!« Bili sta dve punci, ki sta naokoli hodili sami. Malo smo se zgovarjali in potem sva odhitela v sobo. Tam naju je lastnik vprašal, če želiva drugo sobo, saj se je zraven glavnega dela hiše sprostila ena soba. To je pomenilo, da je tukaj WC zunaj. Ker ne mislim hodit na WC ven, sva zavrnila in sva rajši poslušala ves ta direndaj v jedilnici (in vsaj imela stranišče notri v hiši). Ko sva si sobo »izborila« nazaj, je sledil popoldanski počitek, a se je spet začel ves hrup. No, ko končno zaspim, zaslišim nekakšno šklocanje fotoaparata. Soba se je namreč odprla, ker je vodič prišel pogledat, če sva ok, pa je zraven še malo slikal. Baje sva spala ko angelčka! Ko sva se zbudila, sva še malo poležala.

No, jaz sem od tukaj naprej udaril malo Gorenjske fore. Višje kot greva, dražja je voda v flaši oziroma prekuhana voda. Sem pa izvedel, da je voda iz pipe zastonj. Edini problem je, da je ta voda ledena in ni pitna. No, tukaj nisem imel problema, saj sem imel slamico s filtrom, edini problem je bila temperatura. A tuki sem se malo znajdel. Zvečer vodo natočim v vse bidone, vržem v spalko med noge, jih pokrijem z jopico in zjutraj je voda topla! Pa še zastonj! No, ni bila vroča, a me to ubistvu niti ni motilo. Če izračunam, je liter vode min 2e, na dan porabim 2l vode. Se pravi, če kupujem flaširano vodo, je to 4e na dan. V primeru, da kupim pa prekuhano vodo, pa temu dodajmo še 4e. Torej bi na dan prihranil 8e. Ker pa je višje voda še dražja in je bil najin trek dolg še 10 dni, bi to na koncu pomenilo 100 evrov in več prihranka. To pa že ni več tako malo. Zato sem se kar odločil, da se vržem v to. Po drugi strani pa je Jan kupoval prekuhano in flaširano vodo.

No, greva na večerjo, danes riž z curryem in vročo limono (vroča voda in iztisnjena limona). Tukaj je še en namig, riža namreč imajo oni neomejeno in v primeru, da naročiš katero jed z rižem, ti vedno zastonj dodajo po želji še riž (tako se lahko super naješ). No, riža so mi že takoj dali dosti, zato nisem prosil za repete. Na koncu naju je vodič tudi presenetil z narezanim granatnim in navadnim jabolkom, kako naju razvaja! No, vse za dobro napitnino. Po posladku je sledil sestanek, da smo se zmenili za jutri. Jutri je plan Lobuche (4910 m). To pomeni pet ur vzpenjanja, mogoče kakšno minuto prej, a lepo počasi! Po sestanku je bilo potrebno vse spakirat, da ne bova zjutraj hitela.


Počutje:

Jan: Malo glavobol, težko hodil, neprespan, slabo (zvečer boljše), popoldne brez apetita

Gašper: počuti odlično, ne čuti višinske

Podatki:

  • Razdalja: 10,80 km
  • Čas: 3:52:59 ur
  • Skupni vzpon: 490 m
  • Skupni spust: 487 m
  • Najvišja višina: 4812 m
  • Najnižja višina: 4340 m

Hrana:

  • Zajtrk: Chappati (toast) z medom in marmelado+ črni čaj (520 Rs)
  • Kosilo: Pizza zelenjavna + ingverjev čaj (850 Rs)
  • Večerja: Riž s curryem + vroča limona (760 Rs)
  • Skupaj stroški: 2130 Rs (18,5 $)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 25th’

Tengboche – Dingboche (4360 m)

24.10.2018

Budilka ob 6h, iz postelje se skobacala ob 6:30. Soba je bila tako mrzla, da je na notranji strani zmrznilo steklo! Pa je šla teorija o najtoplejši sobi v malore! No, saj zunaj ni bilo nič boljše. Po moji oceni okrog -9 stopinj, mogoče še manj (ne vem, nisem termometer). Danes nas je čakal 5 ur dolg pohod in prvič bova prečkala 4000m nadmorske višine. Iz Tengboche smo se spustili do Deboche in nato nadaljevali po prašni poti. Vmes smo se malo dvignili in spet spustili. Po približno pol ure hoje po dolini smo prišli do visečega mostu, a je bil podrt. No, na srečo je bil 200m višje še en, tako da smo prečkali reko in se spet malo vzpenjali in hodili po ravnem. Z vsakim korakom smo bili bližje Everestu, a z vsakim korakom je se je Everest bolj skrival za drugimi gorami. Po približno 90 min od našega prenočišča pa smo prečkali 4000 m. Seveda je bilo potrebno narediti selfija! Občutki so hudi, sicer čutim malo pritiska v glavi, ampak ni neke panike. No, malo pred to magično številko je Jan malo klecnil in zato imel probleme z gležnjem, a upam, da bo vse ok. Nato smo se ustavili v vasi Shomare in tam imeli kosilo. Spet sem jedel riž z jajcem, po kosilu nas je čakala še ura in pol do našega današnjega cilja.

Pot naprej ni bila nič posebnega, tako kot že cel dan – malo gor, malo dol. Seveda je bilo prahu še vedno ogromno in komi čakam, da ga bo konec. Končno smo zagledali Dingboche (4360 m). Nato je sledil kratek spust do vasi in do našega prenočišča – Grand Hotel Himalaya. No, moram povedati, da ni ne hotel ne grand, je pa v Himalaji, ja… Vsaj nekaj. Najina soba je bila v pritličju, nad nama jedilnica. Vmes je ena lesena plošča. Lahko povem, da če je nekdo zgoraj v jedilnici prdnil, sva midva to slišala dol v sobo kot en ogromen pok. Mogoče bi še smrad prišel do dol? No, ne bova jamrala, vsaj mraz ni, ker kurijo (no, dosti sarkazma). Včasih se mi zdi, da je zunaj bolj toplo, kot v najini sobi. Bolj kot greva višje, bolj je mraz, manj kurijo. No, ta čas, ko pišem tale prispevek, sediva v jedilnici in so celo zakurili, čakava na večerjo. No, če se vrnem na čas pred večerjo, sva se zmenila, da greva en krog po vasi (dokler je še svetlo), čeprav je bila v vasi že megla. Hodiva in opazujeva te majhne trgovine in zagledava čips. Se pogledava in točno sva vedela, koliko je ura! Stopiva notri in vprašava prijazno gospodično za ceno. Cena je bila 450R (4$), ubistvu ne neki pretirana cena za 4360m. Itak sva ga uzela. Naj še povem, da je čips tako sedel, da joj! No, če skočim naprej na večerjo, jedel sem pečene makarone z zelenjavo. Preden sva dobila večerjo, sva naročila še ingverjev čaj. Zelo je pasal! No, ko sem šel v sobo iskat zvezek in se vrnil nazaj, čaja ni bilo več. Sploh ne bi bil problem, če ne bi bilo notri še vsaj polovica čaja! Nekdo ga je uzel in to se mi je zgodilo že drugič na tem treku. Čeprav je zraven sedel Jan, to nekoga ni motilo in ga pospravil. Kot kaže, moraš v Nepalu držat skodelico za ročaj ves čas.

Jan se je okrog 19:30 spravil v posteljo, ker ga je bolela glava, jaz pa se počutim odlično, kar (če priznam) me malo skrbi (upam, da ne bom imel višje problemov). V sobo sem prišel malo pred deveto, a itak nisva mogla spati, saj so gor v jedilnici vodiči kartali in zganjali hrup! Okrog pol enajstih so končali in lahko sem zaspal. Me je pa, preden sem odšel v sobo, vodič prosil, če mu pošljem kakšen slovenski komad. Valda, sem mu poslal Golico. Kaj bo to odmevalo po Nepalu!

Podatki:

  • Razdalja: 11,45 km
  • Čas: 3:56:14 ur
  • Skupni vzpon: 703 m
  • Skupni spust: 243 m
  • Najvišja višina: 4345 m
  • Najnižja višina: 3744 m

Hrana:

  • Zajtrk: Chappati (toast) z omleto + črni čaj (650 Rs)
  • Kosilo: Riž z jajcem + shrepa čaj (z mlekom in soljo) (730 Rs)
  • Večerja: Ocvrti makaroni z zelenjavo + limonin sok z medom (750 Rs)
  • Skupaj stroški: 2130 Rs (18,5 $)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 24th’

 

Namche Bazar – Tengboche (3860 m)

23.10.2018

Budilka ob 6:00, vstala iz tople spalke (bila je nora VLAŽNOST V SOBI), do konca spakirala in ob 7h na zajtrku. Za zajtrk chappati omleta z jajcem in črni čaj. Danes je bil plan priti do Tengboche, 3860 m).

Začeli smo isto kot včeraj, se pravi proti muzeju, s tem da smo malo pred muzejem zavili levo in se kar nekaj časa počasi vzpenjali. Vmes smo videli iste gore kot včeraj, pot je bila zelo prašna in zasedena. Napredovali smo zelo lepo, prehitevali na polno, vmes srečali spet Branko in Hermana, naredili še zadnjo fotko, ker sta nadaljevala levo, proti Gokyo lakes, mi pa naravnost proti Tengboche. Pot se je začela spuščati, kar je bilo super, a tem 300m spusta je nato sledilo 500m vzpona (nič več jupi!). Spustili smo se čisto do reke, tam pojedli kosilo v River-side Restaurant (3350 m). Jedel sem mešane špagete z jajcem in zelenjavo in pa seveda ingverjev čaj. Po kosilu nas je čakal prej omenjeni vzpon, ki je trajal 95 min, vmes sem malo čutil višino, saj je bil tempo kar fajn in ubistvu vzpenjanje ni popuščalo. Vmes smo se parkrat ustavili in odpočili, megla pa se je začela spuščati. Potem pa končno zagledamo Tengboche! Tukaj stoji največji in najbolj aktiven (v Khumbu dolini) budistični samostan. Ko smo šli mimo samostana, smo se začeli spuščati proti naši »spalnici,« Tengboche guest house (izvirno ime?). Ker je bilo na treku veliko ljudi, je vodiča skrbelo, da ne bomo našli prenočišča, saj je Tengboche zelo majhna vas, a smo dobili sobo. Tam sva srečala še eno skupino Slovencev, izmenjali par besed in oni so nadaljevali svojo pot. Vodič pride ven in naju odpelje v najino sobo (naslednja vas je 90 min stran, v primeru da tukaj ne bi dobili prenočišča). Pride tudi nosač, nama odloži nahrbtnike ob pojstlo. No, soba je bila na občutek (ampak res samo na občutek) najbolj topla do sedaj. Soba je bila majhna, notri dve postelji in dva okna. Vse skupaj smo danes hodili manj kot 4 ure, a se je že malo poznala utrujenost, zato sva se ulegla in malo zadremala.

Ob 15h je zvonila budilka, itak je bilo treba še malo poležat, a naju je vrglo iz postelje nekakšno bobnenje. Seveda se je to slišalo iz samostana, saj so klicali k molitvi. Hitro sva se oblekla in šla proti samostanu. Samostan ima notri nekakšno dvorišče, potem te pa stopnice vodijo do molitvenega dela. Preden vstopiš noter, te znaki opozorijo, da je prepovedano snemanje in slikanje in da se moraš sezuti. Vstopiva notri, desno za obiskovalce. Potem pa zagledava, kako molijo. Prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil. Notri dvorana zelo lepo okrašena, velik kip bude. Pred kipom (višji od ostalih) je sedel menih, ki je vodil molitev. Ostali so sedeli ob strani, v dveh vrstah. Menihi so brali iz skripte, zraven tolkli na bobne in činele. Nekaj minut sva jih nemo opazovala, potem pa sva šla raziskovati naprej. No, takrat sva videla tudi sneženje! Ampak ga je bilo samo za okras, a občutek je bil super. Malo sva še raziskovala samostan, se odpravila proti lodgu in naročila večerjo. No, spet sem jedel riž z jajcem. Nekaj časa sva bila še v jedilnici (saj so zakurili) in se odpravila v sobo, pripravila nahrbtnike za naslednji dan in šla k počitku. Bi pa omenil, da se mi zdi, da je vodiča malo višinska hecala, saj je bil cel dan odsoten, tečen, utrujen. Midva zaenkrat nimava problemov, edino mene nekaj trebuh boli, verjetno zato, ker sem na prazen želodec popil požirek šnopca.

Ob 21h sem zaspal, nato pa me zbudi Janov glas: »Stari, prid tole pogledat!« Itak me je zbudil: »Ma fak no! Glih ogrel sem se v spalki!« Zato mi je kar vrata odprl in vidim jasno nebo z zvezdami! Ma v sekundi sem bil ven iz spalke, pograbim fotoaparat in stojalo. Stopim ven in samo obnemim! To so trenutki, za katere se živi! Kako je bilo čudovito! Da vidiš ponoči pod zvezdami Ama Dablam, Everest, Nuptse in ostale vrhove! Bila sva več kot eno uro zunaj, poslikala vse in se premražena vrnila v sobo. Kakšen dan oziroma noč! Iz megle v sneg in nato v jasno noč!

Podatki:

  • Razdalja: 10,57 km
  • Čas: 3:37:15 ur
  • Skupni vzpon: 842 m
  • Skupni spust: 421 m
  • Najvišja višina: 3883 m
  • Najnižja višina: 3333 m

Hrana:

  • Zajtrk: Chappati (toast) z omleto + črni čaj (530 Rs)
  • Kosilo: Mešani nudli + ingverjev čaj (650 Rs)
  • Večerja: Riž z jajcem + ingverjev čaj (700 Rs)
  • Skupaj stroški: 1880 Rs (16,3$)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 23rd’