Kathandu – Zagreb

8.11.

Danes je dan za odhod. Ustala okrog 6h, poležala do 8h, nato v restavracijo (Rooftop) pojest zajtrk (zelenjavni burrito) in še malo počiti. Ob 10h sem se odpravil še enkrat vse stvari preveriti in spakirati dokončno. Sledil je še zadnji tuš v Nepalu in odjava iz hostla malo čez 11h. Svoj veliki nahrbtnik sem pustil na recepciji (verjamem, da ga ne bo nihče tikal 6 ur). No ko sva se odjavila, sva se odpravila v mesto. Najprej sva šla za Jana kupit razglednice, jaz sem kupil knjigo (The Subtle art of not giving a f*ck). Smešna stvar je bila, da niso imeli v celem Kathmanduju znamk, saj jih je zaradi festivala zmanjkalo (dobijo šele v ponedeljek), zato se je Jan odločil, da jih bo poslal kar v Sloveniji. Po šopingu sva postala malo lačna, zato sva zavila v trgovino. Ker nama je primanjkovalo denarja, sva želela plačati s kartico, kar pa niso navdušeni v Nepalu (vsaka transakcija s kartico – 5% provizije). Prodajalka je bila malo nejevoljna, a nama je rekla, če kupiva za 500 Rs, lahko plačava s kartico. Ene 15 min sva nabirala stvari, da bo le nad 500 Rs. Prideva na blagajno, poskenira in reče 510 Rs – kaj sva bla natančna! Prodajalka itak v smeh. Kupila sva 2x Oreo, Fanto, Coca Colo in Pringles čips. Jan da kartico a ne prime. Da drugo in isto ne prime. Probava še mojo in končno zagrabi! Kaj pa sedaj? Imava še 5 ur časa da morava iti proti letališču. Najlažje je, da najdeva nekaj za pojesti, tam imajo wifi in tako splanirava še teh par ur. Greva v kar nekaj restavracij, a vse naju zavrnejo s plačilom s kartico. Malce nejevoljna greva v picerijo Alchemy, tam naju sicer spet zavrnejo, a sva bila tako lačna, da sva napraskala $18 in jih zamenjala v Rs ($1 = 113 Rs – tečaj je malo padel). Odhitiva nazaj in naročim pico z ananasom, Jan pa s tuno in čebulo (kaj bo dober zadah!). Pice so bile fenomenalne! Končno sem se najedel!

Narediva plan, da greva pogledati tempelj opic in pa tempelj treh Bud. Sicer je bilo to 3 km stran, a sva se odpravila peš. V navigacijo vtipkam naslov in samo gas. Po dobrih 40ih minutah zagledava tempelj. Do gor vodi nešteto stopnic in se začneva vzpenjati. Malo pod vrhom naju ustavi varnostnik in mogla sva plačati (200 Rs/oseba). Plačava in že sva na vrhu stopnic. Tam zagledava ogromno kipov bud in tudi opic. Se malo sprehodiva, poslikava in na drugi strani zapustiva tempelj. Spodaj na drugi strani vprašam za smer do templja Treh Bud. No samo 10 min stran hoje je, super! Prideva do templja, tam me ustavi en tip in mi nariše eno rdečo piko – naj bi bila za srečo in greva v tempelj notri. Se razgledava in ko prideva ven, isti tip čaka zunaj in mi začne težiti za denar. Najprej me sploh ni vprašal, če želim piko, potem pa še denar zahteva. Ker je bil kar nesramen, mu nisem želel dati denarja. In greva naprej, tip pa naju zasleduje. Nekaj sto metrov je hodil za nama, nato pa obupal. Malo pred 17h sva prišla v hostel, Jan je nekaj jamral da mu je slabo in zelo je kašljal. Vzameva še oba velika nahrbtnika (Jan ga je imel še v skladišču od Pokhare) in stopiva ven. Čez sekundo pripelje mimo taxi. Pet ljudi skoči ven in mu plačajo 1000 Rs (prišli iz letališča). Šofer naju vpraša, če rabiva prevoz. Mu rečeva 600 Rs do letališča in on iz prve OK. Malo presenečena nad tako ceno, se usedeva v avto in že se peljemo.

Naju odloži pred letališčem, mu dava 600 Rs, a on bi še več. Majstr, če smo se zmenili za 600 Rs, bo pač 600 Rs. Elegantno se ga znebiva in greva proti »check in« Bila je kar velika gneča, a ker sva imela online check in, sva to gnečo preskočila. Oddala veliki nahrbtnik, šla skozi carinski postopek.

Let ni bil nič posebnega (Jan je malo kašljal), v Zagrebu smo bili celo pred načrtovanim časom. Tam sta naju čakala oče in mam od Jana, ki sta naju odpeljala v Kranj.

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

 

… In tako se je končalo najino potovanje!

 

 

Pokhara

5.11. – 7.11.

5.11.2018

Sostanovalca sta prižgala luč že ob 5h, zato sta me zbudila pol ure pred budilko. Ker sem bil že buden, sem kar vstal, vrgel še zadnje stvari v nahrbtnik in ga zaprl. Štart je bil namreč ob 6h izpred hostla (proti busni postaji). Jan se je zbudil ob 5:45, moral je še spakirat, tako da sva prišla do recepcije malo pred 6h, tam je bila gužva. Hitro se zmenim, da pustiva dva velika nahrbtnika v hostlu (15 Rs/dan), izpolniva papirje, natočiva vodo iz bobna (10 Rs/L) in nato zagrabim oba nahrbtnika, da jih nesem v skladišče. Ko jih odložim in pridem nazaj, se Jan spomni, da je v sobi pozabil gojzarje. Zato jih leti iskat in jih pospravi v skladišče. Ura je bila že konkretno čez 6, zato nama je že malo voda tekla v grlo (saj nisva vedela, ali bo kakšen taxi prazen). Ko prideva iz ulice, pa zagledava celo kolono taxi-jev. Me vpraša eden, kam greva, pa mu odgovorim, da iščeva Sorrahutte postajo. Mi reče, da super. Ga vprašam za ceno in odgovori 450. Mu postavim ceno 300, on reče 400… Jaz spet 300, on 350… Jaz še kar 300… No, po parih sekundah premisleka popusti in reče ok. Se usedeva v avto, in čez par minut sva že na lokaciji, a avtobusov polno! Kateri je pravi? Kar nekaj časa sva hodila ob cesti in potem greva mimo busa, pa se tip začne dreti – Jean! (Jan ne znajo rečt…). Reče nama, da je Jana prepoznal preko profilne slike na WhatApp (preko te aplikacije sva rezervirala bus). Naju posede v predzadnjo vrsto, bila sva prva na busu (drugi so še bolj počasni od naju). Zato sva šla dol, pojedla sendvič in počakala na odhod.

Avtobus je bil poln in štart je bil točno ob 7:00. No, najprej je moral obrniti, saj je bila Pokhara v drugo smer. Imajo pa zanimive senzorje parkiranja – nekdo tolče po busu zadaj s frekvenco (bližje kot je oviri, hitreje tolče). No, ko smo končno obrnili, nas je čakala 8 ur dolga pot. Cesta je zelo zanimiva – polna lukenj, tako da nas je zelo premetavalo. Po kakšni uri in pol premetavanja je sledila prva pavza (5 min), ravno prav, da sem si raztegnil noge in potem spet naprej po »cesti«. Okrog desetih se ustavi drugič, za zajtrk. Imeli smo 20 min časa in ker sva bila pošteno lačna, sva šla jest. V Nepalu imajo obcestne restavracije, zato sva zavila tja. Tam nama odpre posode in vidiva same dobrote – od testenin, riža in krompirja z raznimi omakami. Naložim si vsega po malo in zraven še Coca colo (obrok stane 400 Rs- ampak je fora »all you can it« sistem + Coca Cola (150 Rs). Ker je bilo tako dobro, sem šel še enkrat iskat in se napokal. Pogledam na uro in vidim da je čez par minut že odhod. Hitro pičiva gor in avtobus se odpelje. Okrog 12h se spet ustavi in šofer se zadere: »Kosilo, 25 min!« Ker sva se za zajtrk tako najedla, sva kosilo preskočila. Sem pa šel kupit 2x oreo piškote (2×100 Rs), ker mi je malo cuker padel. Po kosilu nas je čakal zaenkrat najzanimivejši del poti, saj smo šli skozi sotesko in tako smo vozili dve uri. Ko smo prišli iz soteske, pa se je začela zabava! Zadnji del poti sploh ni bil asfaltiran, ampak so cesto še delali. No, tukaj nas je pa res premetavalo in bilo je tudi ogromno prahu. Šofer je prižgal klimo in v avtobusu je bilo tako mrzlo, da sem moral oblečt jopco. Ko je bilo te adrenalinske vožnje konec, pa smo le prišli v Pokharo. Celo mesto je bilo v zastojih, zato se je pot kar zavlekla. No, par minut pred 15h končno pridemo na avtobusno postajo (no, meni je to zgledalo kot neko zapuščeno parkirišče).

Kam pa sedaj? Imela sva rezerviran Backpacker’s hostel, a nisva imela pojma, kje je to. No, na postaji sva spoznala eno Novozelandžanko in smo se odločili, da gremo kar skupaj poiskati hostel. Najprej sploh nismo vedeli, kje je jezero, zato sem šel vprašat v sosednji lokal. Ko nam dajo navodila, se odpravimo v smeri navodil, a je že čez 300 metrov bilo novo križišče. Tam vidim enega vojaka, zato najboljše, da vprašam njega. Počasi se nam začne z leve odpirati jezero in 15 minut od postaje zagledamo tablo za naš hostel, zato zavijemo desno. Čez kakšnih 150 metrov ga zagledamo in vstopimo noter. Tam nas vpraša, če imamo rezervacijo sobe. No midva sva to naredila že par dni nazaj, punca pa je ni imela in zato je ostala brez sobe/postelje. Izpolniva obrazce in se namestiva v sobo za 6 ljudi. Tam je bil že tip iz Anglije, malo podebatiramo, razpakirava in pičiva pogledat mesto. Lokalov je bilo ob poti res ogromno, skoraj vsi so imeli »Happy hour« ponudbo. Ker sva bila lačna, zavijeva v Black & White restavracijo. Naročiva pivo in za jest in jaz sem vzel pico z ananasom in tuno (600 Rs), Jan pa beef zrezek. Ker pa mi ena pica ni bila dovolj, sem naročil še eno pico margerito (400 Rs). Pred pico prinese še kokice (happy hour ponudba je vsebovala Everest pivo + kokice = 300 Rs) in končno sem se najedel! Prinese račun – 2790 Rs (navado imajo, da na koncu zaračunajo še 10% provizije za postrežbo). Malo še ostaneva v restavraciji in nato proti hostlu. Vmes zagledava en lokal, kjer ob 19:30 začnejo vrteti film – Death at funeral (komedija). Seveda sva rekla, da se vrneva in zato odhitiva v hostel, se stuširava in potem nazaj gledat film. Film se je ravno začel, hitro naročiva pijačo. Po filmu pa v hostel in počasi spat (22:30).


6.11.2018

Kakšno kvalitetno spanje! Ta hotel je top! Urejen, postelje zakon! No, vstala sva okrog 8h, jutranja higiena, malo posedela na sončku in ob 9h na zajtrk (ostali so še spali). Za zajtrk sva izbrala lokacijo, ki je imela vsaj malo razgleda na jezero. No, po pravici povedano, je bil bolj razgled na električne žice. Naročila sva piščančje wrap-e in ingverjev čaj. Kar sva zgrešila, je to, da je na jedilniku spodaj na majhno napisano +10% provizije na strežbo in +13% davek. Na koncu je to zneslo 650 Rs po osebi (pa še najedel se nisem). Ko sva plačala, sva se odpravila proti plaži. Vmes sva srečala prodajalca sadja na kolesu. Vzela 2,5 kg mandarin in 1 kg banan. Najprej je želel 750 Rs, a mu nisva želela dati. Na koncu smo prišli na 500 Rs, kar je še vedno predrago, a se meni ni dalo več ukvarjati z njim, saj sem bil že lačen.

Ko prideva do jezera, tam zagledava izposojevalnico čolnov (500 Rs/ura). Ker sva Gorenca, sva šla pogledat še malo naprej in čez par sto metrov zagledava še eno. No, tukaj je cela 950 Rs (za 3 ure in pol). Tole se bolj splača, zato bova prišla sem. A najprej sva šla do trgovine po oreo piškote in pivo (treba nazdraviti). Najdeva trgovino, kjer je bilo pivo Gorkya 210 Rs, plus 3x Oreo piškoti vse skupaj 630 Rs. Veliko sladkorja, ampak sej bo pasalo! Se vrneva nazaj, najameva čoln in že sva v vodi (čoln ni bil ravno stabilen), lepo počasi. Veslava ene pol ure in sonce pripeka na polno, zato se odločiva, da se bova malo posončila in naj me zapeče! Pol ure sem zdržal, potem je bilo pa sonce že res malo premočno, zato sem  nazaj oblekel majico in začela sva veslati. Zagledava en otok (ko Blejski otok), na katerem je bil tempelj. Odveslava tja, hočeva zasidrati in nisva imela nobene vrvi. Zato sva se zmenila, da najprej eden ostane na čolnu in se drži za ograjo, drugi gre na otok in potem se zamenjava. Otoček ni bil nič posebnega, zelo veliko golobov. Ko se oba usedeva nazaj, zagledava na vrhu hriba en velik tempelj, spodaj pa en kafič. Hitro odveslava tja, potegneva čoln na kopno in vidim tablo Stupa- 45 min. Nama je ostalo še 90 min časa, da vrneva čoln, s tem, da sva morala priveslati še na drugo stran jezera. Jan se je odločil, da počaka pri čolnu, jaz pa sem rekel, da bom odtekel gor. Prižgem uro, vzamem kamero, vodo in gasa gor!

Gor vodi nešteto stopnic, jaz pa sem tekel (ljudje so me kar čudno gledali). Pridem na vrh v 18ih minutah, zagledam tablo: Budistični tempelj – World Peace Pagoda. Kako je velik! Hitro se razgledam, poslikam in odtečem dol. Med potjo dol me en starejši gospod ustavi, če želim kaditi travo, sem ga lepo zavrnil in spet gasa dol. Tukaj so me še bolj čudno gledali, ko se gledali, kako tečem dol po stopnicah. Ob 13h pridem do Jana, porineva čoln v vodo in gasa na drugo stran. Prideva pravi čas, pustiva čoln na kopnem, prevzameva 500 Rs, ki sva jih dodatno plačala v primeru poškodbe čolna. S čolna sva videla nekakšen zabaviščni park, zato sva se potem tja odpravila peš. Vidiva Pokhara Dinsneyland (zanimivo ime!), ki je bil celo lepo urejen (sicer naprave so bile stare že par desetletij). Malo se razgledava in se vrneva po isti poti nazaj. Ob jezeru je bilo veliko lokalov, zato se odločiva, da se ustaviva pri enemu in še »happy hour« ponudbo ima (cenejša pijača). Naročiva pijačo, pride mimo ena gospodična. Naju ogovori, praša, iz kje sva in se predstavi še ona. Se usede zraven mene (je iz Tibeta in živi v azilnem domu) in mi začne prodajati njene domače narejene zapestnice. No, cene so bile take, da sem lahko samo hvala rekel in zato je postala užaljena, pobrala zapestnice in odšla v sekundi. Spijeva pijačo do konca (Jan je imel nekakšno Fanto… No, okus ziher ni bil po fanti), plačava in počasi proti hostlu. Vmes se ustaviva v trgovini obeskov, malo še nakupiva in ko prideva v hostel, vidiva novo punco v sobi. Ogovorim jo v angleščini in mi nazaj odgovori: »Pričaj po naše!«, opa! Bila je Švicarka, originalno iz Bosne in govorila je kar lepo bosansko. Malo se pohecamo, grem pod tuš in priprave na večerjo.

Danes sva si izbrala isto gostilno, v kateri je bil včeraj film – bova združila večerjo in film. Gostilna se nahaja 50 m stran od hostla – Bella’s Garden. Dobiva meni in odločila sva se, da danes pojeva nekaj malo boljšega. Takoj mi v oči pade specialiteta gostilne – Bella’s steak with cheese (650 Rs). No, tale steak se lahko brez problema primerja z našo ponudbo. Tudi postrežba je bila zelo na nivoju. Ko sva dobila za jest, se je tudi film začel – Into the wild. Film je bil odličen, samo malo sva bila zmatrana od celega dneva, zato ga nisva pogledala do konca. Ko sva prišla nazaj v hostel, smo se malo pogovarjali z Bosanko (gre na Annapurni trek s spalko do +15°C, bravo!). Potem pa v posteljo in spat, jutri zjutraj je ob 7:30 avtobus v Kathmandu!


7.11.2018

Gospodična nama je že ob petih rogovilila, ker se je odpravljala na trek. Sicer ko je šla, sem zaspal nazaj in se tudi naspal! Ob 6:30 je zvonila budilka, saj sva ob 6:45 mogla že hodit proti busni. Včeraj sva se spakirala, plačala. Pot do postaje sva že poznala, zato sva bila v 15ih minutah že tam. Imela sva kar nekaj ljudi za sabo, ki so tudi šli na avtobus. Spet je bilo ogromno avtobusov na postaji, zato sva spet iskala, a sva ga hitro poiskala (spet sva rezervirala preko WhatsApp.). Tam vidim človeka, ki prodaja slaščice (vzel sem jabolčni zavitek – 80 Rs). Se ukrcava na avtobus in počakava do 7:50 (malo je kasneje štartal), da odpelje. Vožnja je bila spet razburljiva in dinamična. Okrog 10h smo se ustavili na zajtrku (250 Rs). Spet nabasal krožnik (malo krompirja, omake in riža) in šel po še eno rundo (ups!). Po pol ure smo se odpeljali naprej in ob 12h je bil čas kosila. Tukaj pa se je malo zapletlo, ker je spuščala guma na avtobusu (glede na njegov način vožnje je še kar dolgo zdržala). Spodil nas je ven, ljudje so šli jest. Gumo je sam poizkušal popravit, a mu ni šlo. Potem se je kar v avtobus usedel in se brez besed odpeljal v neznano. Še dobro, da sem imel ves denar, vse dokumente in stvari gor! Takoj mi je bilo jasno, da se bo vse skupaj zavleklo.

Bilo je zanimivo opazovati, ko so ljudje hodili s kosila in se držali za glavo, ko so videli, da ni avtobusa. En par je bil še posebno zanimiv. Ko sta prišla s kosila in zagledala, da ni busa, sta se začela držat za glavo in takoj vidiš na obrazu, ko človek začne razmišljati, kako za vraga bo pa sedaj prišel v Kathmandu. No, saj sem bil tako prijazen in jima razložil situacijo. Čez dobro uro in pol (čakali na soncu) se avtobus pripelje nazaj z novo gumo. Mislil sem, da bo sedaj vozil počasneje, a vožnja je bila isto hitra. Vse skupaj je danes trajalo 9 ur, v Kathmandu smo prišli ob 16:30. Hitro dobiva taxi (300 Rs), ki naju je spet zapeljal v Alobar 1000. Hostel je prišel 450 Rs za eno noč in 30 Rs za skladiščenje nahrbtnika. Ker sva bila lačna, sva šla v hostlu v »Rooftop restavracijo« na piščančji burrito (520 Rs) – kako je pasal! Nekaj časa sva bila tam, potem pa sva slišala glasbo v daljavi. Začel se je festival Diwali (zato tudi vse te lučke po mestu). Stopiva iz hostla in zagledava nek znak in svečke okrog. Ti znaki so bili pred vsako hišo/trgovino/restavracijo. Zgleda noro! Malo sva se sprehodila do centra, tam je bilo središče dogajanja. Povsod so plesali, peli. Skratka, veliko veselja. Dve uri sva se zadržala v mestu, vmes je Jan kupil še srajco. Po prihodu v hostel higiena in počasi spat. Okrog 23h sta prišla še oba cimra v sobo. Jutri pa let domov!

 

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Lukla – Kathmandu (1400 m)

(3.11.- 4.11.2018)

3.11.2018

Ponoči me je nekaj grlo bolelo, zato sem se zbujal in plus tega sem imel neke čudne sanje, zato je bila noč res »fantastična«, na koncu pa sem se še eno uro pred budilko zbudil. Upam, da bo nadaljevanje dneva boljše. Ko sva ustala, je sledilo pakiranje (let predviden 9:30), potem zajtrk (probava še zadnjič palačinke z jabolkom), ki ni bil nič posebnega. Po zajtrku pogledava proti nebu, bolj slabo kaže – ŠIT! Naj se popravi do 9:30! Midva hitro spakirava in v sobi čakava vodiča. Ker do 9:30 vodiča še ni bilo, sva se odločila, da ga poiščeva. Vodič v jedilnici lepo sedi in na telefone igra igre. Vprašava ga, kaj je sedaj z letom in malo skomigne z glavo in doda, da verjetno jutri. No, malo sva bila živčna glede njegovega obnašanja, zato sva se odločila iti malo naokrog. Tako sva šla malo pogledat do pristajalne steze in potem nazaj do pekarne na čaj. Tam sva bila kakšne pol ure in ker sva bila zelo lačna, sva se vrnila v lodge. Tam sva naročila mešano pico in jo pojedla v sekundi! Res je, da sploh ni bila velika (spet se nisem najedel). Ker sva bila oba lačna, sva sklenila, da greva še malo na sprehod in mogoče zagledava kakšno drugo pekarno. Šla sva proti pristajalni stezi in naprej, tam sva videla prodajalno kart za Kathmandu. Zato sva vprašala, kako je z letom in od gospe sva dobila odgovor, da ga danes ne bo zaradi megle. Res super! No, malo naprej zagledava German Bakery (pekarna). Vstopiva noter, tam zagledam dvojno obložene čokoladne piškote za 350 Rs ($3,5). Seveda so se mi zaluštali in sem jih vzel, Jan pa je vzel en kolač in se nato vrnila proti lodgu.

Vmes naju ustavi tip, ki se predstavi kot lastnik ene od agencij, ki se ukvarja z reševanjem s helikopterjem. Reče nama, da naj rečeva, da sva poškodovana in naju bo odpeljal zastonj v Kathmandu in garantira, da bo brezplačno, še danes! Potem ga vprašam, kdo bo plačal vodiču in je takoj začel iskati izgovore, da danes nima časa in da če želiva iti, morava plačati $3500 za prevoz. Kakšen nakladač! Zato sva šla kar naprej, proti lodgu. Ravno do sobe sem prišel, mi je zmanjkalo piškotev in ker sem bil lačen, sem šel nazaj po piškote (sem sladkosned). Ravno ko sem šel mimo pristajalne steze, sem videl, da zapirajo letališče in ljudje iz čakalnice hodijo v svoje lodge s torbami. Sistem je namreč tak, da pri letalski agenciji (5 jih je) kupiš karto za določeno uro, nato čakaš v lodgu, saj te pokličejo, ko si na vrsti. Tudi zato nama ni bilo potrebno čakati v čakalnici, a poklicali tudi niso! No, vreme danes je bilo res katastrofalno. Ker nama je bilo dolgčas, sva končala v Everest burgerju na čaju. Tam sva bila kakšno uro, nato pa je bilo potrebno naročiti večerjo.

Sedaj mi res že zmanjkuje izbor hrane, pa sem vzel riž z zelenjavo. In spet se nisem najedel, sploh ne vem, kaj mi je, ampak se zadnje dni sploh ne morem najesti. Po večerji je sledil ogled nogometne tekme Manchester United vs AFC Bournemouth (2:1), vmes sva naročila malo pomfrija za pikati. Po nogometni tekmi pa spet spakirat in spat! Upam, da bo jutri bolj srečen dan!


4.11.2018

Knock, knock! »Who’s there? Bine (Binaya – vodič). Just checking if you’re ok. Dude, it’s 6 o’clock!« Pa gre… No, itak sva se zbudila, tako da je bila edina pametna poteza, da ustaneva. Hitro pospraviva spalko in pripraviva torbe. Lepo ob sedmih na zajtrk in potem spet samo čakat. Vreme je bilo zjutraj top (no, isto je bilo včeraj ob šestih zjutraj)! Let je bil planiran za ob 9h, a midva sva bila še deset do devetih v lodgu. To je pomenilo, da bo let veliko kasneje (če sploh bo), zato sem se odločil, da skočim še enkrat po piškote. Ko sem se vračal nazaj, sem videl letalo Summit air (najin prevoznik), kako vzleta z letališča. Srce mi začne močneje biti in to je pomenilo, da smo naslednji za let mi. Hitro pičim proti lodgu, tam me Jan že čaka in ima nahrbtnik že na sebi: »Ajde, greva!« Toooo! Hitro vzamem nahrbtnika in šli smo proti letališču. Prideva do departures. Vau! Kakšna gužva! Bova sploh kdaj prišla ven? Pogledam skozi okno (ura 10:15), se že oblaki nabirajo. Ne me j****! Spet ne bo nič. Čakava kakšno uro v predprostoru, vodič za šalterjem čaka na karte. Končno mu uspe! Mu dava hitro potne liste, da dvigne karte, odneseva torbe na tehnico in tehnica pokaže, da sta torbi pretežki. Ubistvu mi je bilo čisto vseeno, bil sem pripravljen pustiti pol torbe cunj v Lukli, če bi blo potrebno. Ampak noben ni nič težil, zato sva prišla dobro čez! Vzameva karte in greva skozi »security check« (še prej svoji veliki torbi predala osebju, da jo bodo dali na letalo). Lepo po stopnicah dol, tam čez rentgen, policaj na hitro pogleda najina majhna Deuter nahrbtnika in naju spusti naprej. No, sedaj sva v čakalnici, tisti pravi, in ura je že čez enajst.

Priletita dva Summit air letala. Tooo! Sedaj smo mi na vrsti! No, vodič nama hitro odgovori, da je naše letalo tretje, tako da bo treba počakati na še eno letalo. No, malo me je začelo skrbeti. Tista letala odletita in nastala je tišina! Nobenega letala ni več. Vreme se je slabšalo. Po eni uri in pol le slišimo neko letalo v daljavi. Pristane. SUMMIT AIR! JAAAAAAA! Hitro se malo prerineva naprej, da bova dobila sedež na pravi strani (na desni strani letala se je videla Himalaja). Gospod pred vrati se začne dreti: »Flight 506! 506! To smo mi! Hitro ven, ko se odprejo vrata! Letalo se je odprlo, ljudje so poskakali ven in zmetali torbe ven. Sedaj smo na vrsti mi! Stopim gor in mi stevardesa reče, sedi levo spredaj. Ma veš da! Ti že men nauš govorila, kje bom sedel, sem ji kar v slovenščini odgovoril. Na levi strani namreč ni bilo nobenega razgleda na Himalajo (ko sva letela iz Kathmandu-ja, sva bila na desni strani, pa sva bila obrnjena stran od Himalaje, sedaj je pa letalo obrnjeno okrog). Zato takoj zasedem sedež zadaj desno, Jan pa takoj za mano. Ma noben me ne premakne! Letalo se fila in pride do mene en tip. Mi reče, če grem lahko na levo stran, da bosta s punco skupaj sedela (letalo je imelo 2+1 sedež v vrsti). To bi pomenilo, da bi še drugič ostal brez razgleda. Pff… Samo v sanjah se premaknem! Rečem mu, da bosta že pol ure zdržala narazen in če želi, da punca kaj vidi, se lahko usede k meni (haha). Itak se je nekaj name drl, da kakšen človek sem, pa ne vem kaj. Sicer mi je bilo malo žal, ampak samo za sekundo! No, naposled se on usede k meni (punco pustil brez razgleda :P). No, klima ni bila dobra v tej vrsti (kako sem nesramen!).

Letalo začne vzletati in celo vzleti! Vreme je bilo slabo, zelo oblačno. Ko smo leteli skozi oblake, nas je zelo premetavalo (ene parkrat smo padli za par metrov). No, končno smo prišli skozi oblake in potem je bilo pravljično! Sicer nas je malo premetavalo zaradi vetra, ampak se da preživeti. Let je bil dolg 40 min, saj je mogel zaradi gneče na letališču narediti še en krog in potem je pristal. Hitro poberemo prtljago, vodič pokliče taxi in že smo na poti do Alobar 1000 hostel. Na cesti je bila gužva, a nam je po 40 min uspelo priti do hostla. Pred hostlom se zmenimo z vodičem, da se okrog 18h dobimo za večerjo in da mi še prej prinese drona (ker sem ga spravil pri njemu). Midva hitro plačava 400 Rs na noč za hostel, odhitiva v sobo in takoj pod vroč tuš! Kasneje operem še par cunj in že sva na poti proti mestu. Ker sva bila lačna, se ustaviva pri hitri hrani, jaz naročim pomfri, Jan hot dog. Potem se še malo sprehodiva, vmes kupiva še malo mandarin in proti hostlu. Ker sem bil spet lačen, naročim en vegi burrito (samo malo za posladek). Okrog 18:30 pokliče vodič, da naju čaka na recepciji, midva hitro dol, mi preda drona in smo šli. Šli smo v burger restavracijo. Naročili smo vsak eno pivo – 2x Nepal Ice in 1x Everest. Moram rečt, da je bil moj burger odličen (še vedno slabši kot pri nas), v Nepalu še nisem jedel boljšega. Račun je bil 3200 Rs ($30), pokrila sva ga midva in potem smo se odpravili proti hostlu. Malo pred hostlom smo se poslovili od vodiča, dala sva mu napitnino in se odpravila noter. Šla sva v prostor za počitek, tam naročila vsak še eno pijačo in 2 sendviča s pečenim sirom (2x 270 Rs) za jutrišnji izlet. Nato sva spakirala in odšla spat. Jutri naju čaka 8 ur dolga pot do Pokhare.

 

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Phakding – Lukla (2860 m)

2.11

 

Današnja budilka bi mogla biti ob 7h, saj je bil zajtrk naročen ob 7:30. A so bili pri sosedih delavci zelo pridni (zraven delajo namreč nov hotel), zato sva se zbudila že malo čez 6h. Danes je zadnji dan hoje, gremo iz Phakding-a v Luklo in če bo sreča, jutri na letalo proti Kathmandu-ju. Za zadnji zajtrk v Phakdingu sva izbrala jabolčno palačinko, da vidim, če je tako dobra kot par dni nazaj. No, zadnjič je bila veliko boljša! Po zajtrku sem srečal Irko, s katero smo včeraj debatirali (naučila sva jo dobro jutri in lahko noč v slovenščini) in takoj mi je rekla dobro jutro po naše. Vodič je imel nek plan, da bi že danes leteli proti Kathmandu-ju, a sva ga ustavila, saj sva plačala za 16 dni, ne za 14 dni (plus, kaj naj delava še 2 dodatna dneva v dolini).

Ob 8h sem prižgal uro in že smo šli proti Lukli. Po 45ih minutah smo šli mimo Sherpa’s View Point (tam, kjer smo imeli prvo kosilo na treku) in zato smo se nujno morali ustaviti na čaju. Sonce je sijalo, tako da je bil res dober občutek. Po čaju je sledilo še 90 min hoje do Lukle, no, zadnje pol ure je bil še zadnji vzpon in že smo bili v Lukli – Dobrodošli! Zadnji sprehod skozi Luklo in zavijemo proti Liverpool lodge (tukaj smo jedli prvi dan zajtrk). Tukaj bomo spali. Nosač nas je že čakal pred lodgem in zmenili smo se, da skupaj spijemo še zadnje pivo. Najprej sva naročila kosilo – Vegi burger (mesu še nisem nekaj zaupal). Ko smo čakali na koslilo, smo vsi skupaj nazdravili s Sherpa pivom. Potem prinesejo na mizo meso in zraven zobotrebce. Nekaj časa gledam kako nosač in vodič to veselo jesta, nato se opogumim in vprašam, kaj je to. Odgovorita mi, da je to govedina – ja, seveda! No, če je že na mizi, bom pa še probal, a ne. Zapičim meso, dam v usta … Kako je dobro! Ne vem več je ravno govedo, ampak je super! No, nato pridejo burgerji, bili so odlični! Hitro pojeva, poplakneva s pivom in se zmenimo za še zadnjo sliko z nosačem in vodičem. Tako se slikamo pred lodgem, midva hitro skočiva v sobo po napitnino (za nosača), ki se pričakuje. Napitnino dava nosaču, pogleda in nasmešek je bil velik (verjetno sva mu dala dosti) in nato greva malo počiti v sobo. Jan je zaspal, jaz pa sem malo razmišljal o treku. Ker sem bil ob treh že spet lačen, sva se zmenila, da greva poiskat neki za jest. Na koncu sva pristala v Everest burgerju. Zelo me je mikal Everest Burger (2x meso, 2x sir in dvojna zelenjava) – 850 Rs ($8,5) in zraven jabolčni sok. Rekel sem sicer, da mesu ne zaupam, a treka je bilo praktično konec in lahko si malo privoščim (tudi, če me zvije). Ta Nepalski hamburger se ne more primerjati z našim, ampak ni bil slab.

Ura je bila že skoraj 17h, zato sva mogla naročiti večerjo. Ker nisem bil nekaj zelo lačen, sem naročil eno juho z nudli. Vodič naju je narobe razumel in nama namesto ob 18:30, naročil večerjo ob 17:30. Še dobro, da je bila samo juha, saj sem jo komi pojedel. Ker sva imela preveč časa, sva rezervirala hostel Alobar 1000 v Kathmandu-ju (5$/noč) za 3.11. in 4.11., za 5.11 pa avtobus do Pokhare (super deluxe bus-800 Rs). Pisala sva tudi za couchsurfing v Pokhari, ampak sva bila skeptična, da bo kdo odpisal (no, na koncu res ni). Po vsej tej rezervaciji pa v posteljo in počasi spat, saj naju jutri čaka let v Kathmandu.

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Podatki:

  • Razdalja: 7,83 km
  • Čas: 2:16:19 ur
  • Skupni vzpon: 416 m
  • Skupni spust: 203 m
  • Najvišja višina: 2861 m
  • Najnižja višina: 2562 m

Hrana:

  • Zajtrk: Palačinka z jabolkom + vroča limona (420 Rs)
  • Kosilo:  Burger + pivo Everest (1300 Rs)
  • Večerja: Juha z nudli + ingverjev čaj (500 Rs)
  • Skupaj stroški: 2220 Rs ($9,3)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Nov 2nd’