Spet je vikend in spet je čas za eno dogodivščino. Že med tednom se s Francijem meniva za hribe, izbrala si Vrtačo – sobota in pa Veliki Draški vrh – nedelja. Seveda oba sončna vzhoda! Temperature med tednom so bile kar visoke, zato me je skrbelo, da bo kmalu pobralo še preostanek snega na Vrtači. V  petek se je začel 7. Ruthin tek in seveda kot veleva tradicija, ga je bilo potrebno obiskati. S kolegom Janom sva pretekla tri kroge, jaz sem sicer dobil en tak ogromen žulj, a ni panike! No pride sobota ob 2h zjutraj, vstanem… Pogledam hitrost vetra na Kredarici… Vidim 82 km/h, pogledam radarsko sliko vetra za Karavanke. No še slabše! Cel greben Košute, Stol, Vrtača in Begunjščica je bil obarvan vijolično, kar je pomenilo veter okrog 60 km/h. Zaradi varnosti sem potem rajši odpovedal vzpon, saj hoditi sredi noči ob sunkih več kot 60 km/h ni ravno prijetno. No zato sva se zmenila za nedeljo Veliki Draški vrh. A nisva bila sama. Zraven sta se nama pridružile še Sonja, Helena, Brigita in Mojca. Tako da sva bila blažena med ženami 😛

V nedeljo ob 03:40 smo se dobili na Pokljuki, saj sem šel s svojim avtom, ker me je po hribih čakal še 7. Ruthin tek in se mi je tako mudilo proti Bledu. Izbrali smo pot do smučišča, potem levo proti parkirišču in nad Konjščico. Pot do začetka vzpona na Studorski preval brez posebnosti, lep gaz, vmes malo zmanjkalo snega. Veter je prijetno pihljal. Vmes celo dvakrat topel vzgonski vetrič! Je pasalo! Ko po kakšni uri hoje pridemo do Jezerc. Nekaj sekund smo premišljevali ali gremo čez Srenjski preval ali pa proti Studorskemu. No izbrali smo Studorski. Od tukaj gazi ni bilo več, saj je veter zadnje dni zakril vse sledi, zato se je lepo udiralo. Franci prevzame pobudo, jaz mu sledim, punce za nama. Še 40 min nam je vzelo do Studorskega, kjer se ustavimo, nataknemo dereze in cepin v roke. Problem je bil, ker spet ni bilo sledi, zato sem jaz šel naprej. Gazil sem malo bolj desno od letne poti, ciljal sem skalni skok na začetku prvega grebena. Ker se je ura zelo hitro približevala sončnemu vzhodu, sem potegnil malo naprej. Ker sem vedel kje je letna pot, sem se orientiral po njej. »Skalni skok« je bil lepo zalit, zato ni bilo problemov in že sem na grebenu. Lepo po grebenu hitim, zraven gledam na uro (da ne zamudim vzhoda), malo mi nagaja še veter. No ne malo, so bili sunki kar močni. Ker sem bil kar utrujen od prejšnjih dni, sem malo pod vrhom zavil desno in se lepo počasi vzpenjal oziroma prečil do vrha. Ravno ko pridem na vrh, pa posije sonce! Kako paše! Hitro fotoaparat v roke, par slik in že se je sonce skrilo za oblake… Čez nekaj minut so prišli na vrh tudi ostali. Ravno takrat pa spet posije sonce in postane zelo toplo! Malo se poslikamo, Franci potegne ven dekico (seveda ni bilo placa zame!) in kakšnih 20 min občudujemo okolico!

 

Sledil je spust. Gledali v smeri Viševnika in Srenjskega prevala. Ker nismo vedeli kakšne so razmere tam, smo se odločili, da gremo proti Srenjskim prevalom in potem bomo videli ali se dvignemo na preval ali pa spustimo dol na Jezerca. Spust smo kar hitro opravili, vmes malo opazovali kje bi bilo najlažje. Po nekaj desetih minutah pridemo pod Srenjski preval. Letno pot smo spustili, saj je na nekaterih mestih primanjkovalo snega, zato smo se odločili potegniti gaz nižje dol. Ker je bil sneg super, smo se odločili se povzpeti na njega. Spet sem jaz vodil »odpravo«. Sicer neke stopinje so bile, a se je še vedno udiralo. Po napornem vzponu pa pridem končno na Srenjski preval. Sneg vmes je bil na nekaterih mestih zelo trd, nekje se je pa zelo prediralo. Na vrhu dam čelado gor, saj nas je sedaj čakal še najtežji del do Viševnika. Pihalo je ko pri »norcih«, zato je bil vsak korak premišljen. Seveda spet ni bilo gazi. Sem šel prvi, a sem po parih metrih preveč desno gor zavil in prišel do prepada. Tako, da sem ritemsko šel dol, Helena pa je zavila pravi čas, zato je ona nadaljevala prva. Sneg po zahodnem grebenu dobro kompakten, zato je bila hoja čisti užitek! Edino kar je motilo, so bili sunki vetra, ki so nas kar konkretno prestavljali iz našega ravnotežja. Sledila je zadnja prečka, ki je prav tako brez posebnosti in že smo bili pod vrhom Viševnika.

 

Na vrhu je kar pihalo, zato smo naredili par slik in se premaknili nižje v zavetrje. Ker se je meni mudilo na Ruthin tek, sem se odpravil proti parkirišču. Prvi korak in sem zapel z derezo v nove hlače in je naredilo »hrsk«! Pa so strgane! Ampak se bodo dale zašiti. No odhitim proti lovski opazovalnici, kar naravnost dol. Sneg je bil okrog 9:30 že kar malo mehak, zato se je dalo super spuščati. Srečam kar nekaj ljudi, nekateri so imeli 12 zobe dereze, drugi male derezice, spet tretji kar brez. Od opazovalnice je sledil strm spust po zimski poti, kjer je bil sneg ravno prav trd. Po parih minutah pri smučišču. Zavijem pri tabli za pešake desno v gozd. Tukaj je bil sneg zelo mehak in se je kar udiralo, a ker je bilo navzdol, mi je bilo vseeno. Hitro naravnost dol do začetka smučišča, potem še tistih par 100 metrov do avta. Parkirišča na Pokljuki so bili polno zasedeni! Ogromno ljudi, ki so se šli smučati + tek na smučeh. Pridem domov, hitro kosilo in že sem pri Blejskem jezeru, kjer me čakata še zadnja dva kroga teka!

 

Podatki:

    • Razdalja: 11,61 km
    • Čas: 4:39:28 ur
    • Skupni vzpon: 1344 m
    • Skupni spust: 1345 m
    • Najvišja višina: 2285 m
    • Najnižja višina: 1343 m

Relive ‘Morning Feb 24th’

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Po včerajšnji Begunjščici je danes sledil malo bolj »resen« vzpon. Že dve leti sanjam o vzponu na Jalovec čez ozebnik. Lansko leto sem Jalovec osvojil poleti, letos pa je bila želja pozimi. Seveda sva se že prejšnji teden pogovarjala s Francijem med vzponom na Triglav o Jalovcu. In tako sva se tekom tedna zmenila za nedeljo. Zjutraj oziroma bolje rečeno ponoči mi je budilka zvonila ob 02:00. Oh! Brez problema vstanem, saj sem že navdušen nad današnjo turo. Hitro zajtrk vase zbašem, vso robo zmečem v avto in gasa proti Lescam, kjer se dobiva s Francijem in se odpeljeva do Planice, kjer parkirava pri zapori ceste v Tamar. No danes bo ravna pot krajša od prejšnjega tedna, saj naju čaka »samo« 3 kilometre ravnine z malo vzpona. Danes je bil nahrbtnik lažji kot tisti prejšnji teden, zato sva napredovala zelo hitro. Pri koči v Tamarju v 40 min, tam se ubistvu nisva nič ustavljala, ampak sva kar letela naprej proti ozebniku. Od koče naprej po gozdu in ko prideva iz gozda, grozljivi prizori plazov. Čeprav je bila ura šele pet zjutaj, te pogledi na plazovino niso nič prijetni. No gaz je bil narejen, ampak se je vseeno udiralo čez gležnjev, zato sva se malo izmenjavala spredaj. Ko sva premagala vse te plazovine, pa se je začel klanec, ki je bil tako slabo zgažen, da sva porabljala kar nekaj energije, da sva hodila gor. Po drugi strani je bila pa smukaška gaz lepo narejena 😛 Po dobrih dveh urah prideva pod ozebnik. Hitro čelado gor, saj je bila nevarnost padajočega kamenja. Dan se je ravno začel delat in že sva lahko opazovala vso to jutranjo zarjo.

No pred nama je bil ozebnik. Kaj reči? Ubistvu me je kar presenetil, ker če pogledamo izpred koče, zgleda zelo nevaren in strm. No še vedno je bil, a veliko manj kot sem mislil. Tukaj sem jaz prevzel pobudo za gaženje. Gazi ni bilo oziroma je bila slabo vidna na večino mestih, saj jo je preko noči sneg zasul nazaj, zato je bilo potrebno se držati robov ozebnika. Vmes sva tudi videla kako je kamenje in led drsel po ozebniku, a nama ni pustil posledice. Ozebnik je bil lepo zalit, mehak. No potem pa prideva do zadnjih par metrov, kjer je bilo vse trdo! Sneg je bil tako trd, da se je samo konica cepina zapičila lahko v sneg. Kar se je dalo, sem uporabljal moč in zabijal z nogo s sprednjimi zobi v sneg. OZEBNIK PREMAGAN! Za nagrado naju je pričakal sonce! Kako super filing! Se usedem in počakam Francija, da tudi on pride ven iz ozebnika. No od ozebnika sva nadaljevala naprej proti steni in kaminu. Tukaj se ustaviva, nekaj pojeva in narediva plan za naprej.

 

No da kar takoj povem, sva se zmenila, če ne bodo razmere za gor in če se kdo od naju ne bo počutil sposoben zlesti čez ta kamin, bova obrnila! Tukaj sploh ni dileme! Čakal naju je najtežji del in tukaj ni bilo prostora za napako. Bil bi tudi zadovoljen samo z ozebnikom, zato tudi nisem šel obremenjen proti kaminu. No prideva pod 20 metrski kamin. Spodnji del je imel zelo malo snega, zgornji je bil pa čisto leden. Franci gre prvi in se ustavi pri prvi skali. Gor je šlo, problem je bil kako dol? No tukaj je Franci gledal in gledal in na koncu našel smer, ki jo bova premagala, ko se bova vračala. Franci spleza čez prvo skalo in jaz mu sledim. Malo sta me cepina ovirala, zato sem jih podal njemu in tudi jaz splezal čez skalo. Ker je bilo vse skupaj zelo krušljivo, sva morala vsako skalo preveriti, preden sva jo prijela. No sedaj je na vrsti drugi del, leden del. Franci zabije cepin notri. Ufff… Bo šlo… Odlično! Saj če ne bi bilo dober led, bi seveda obrnila. Ko Franci spleza še ostalih par metrov po ledu, sem na vrsti jaz. Pr’tegnem tist cepin v tis’t led in prklo’pm še derezo notri v steno. Drži! Z malo več previdnosti preplezam tudi jaz ta del, saj sem pozabil prestaviti varnostno zanko na spodnji del cepina, zato je bil zamah malo otežen. A so dereze tako dobro prijele, da ni bilo neke panike… In potem je sledila samo še pot proti strehi Jalovca. Še približno 150 metrov vzpona bolj kot ne naravnost gor in prišla sva do grebena. Greben je bil top! Cel čas je bil narejen gaz, zato je bila hoja zelo prijetna. Hvala tistemu, ki je tako dobro potegnil gaz! Čez par minut po grebenu pa zagledam vrh – Jalovec. Tukaj me Franci spusti naprej in čez par korakov sem na vrhu! Želja uresničena! Objamem »križ« na vrhu, sežem Franciju v roko in že imam sendvič v roki! Jah, kamin te zmatra 😛 Nekaj minut občudujeva sosednje vrhove, še posebej Mangart. Sledi en kratek »fotošuting« in pa povratek proti ozebniku.

 

Lagal bi, če bi rekel, da me ni skrbelo kako bova prišla dol skozi kamin. A treba je iti dol. Sneg je že lepo mehak, zato gre na dol kar super. Seveda vmes malo treba popazit, da se ne popelješ… No že sva pri kaminu. Uff… Obrnem se okrog in lepo počasi! Ampak dol jaz ne maram hodit! Zabijem spet ta cepin in dereze. No led se je malo zmehčal, tako da se je bilo malo lažje spuščati. Ledeni del brez problema preplezam. No pri tisti skali se je pa malo zaustavilo. Kam levo nogo? Kam desno? Franci?? Franci je bil seveda že na koncu kamina. No pa se le oglasi: »Tukaj levo pej’t!« Oh, ta skala spet?! Spet sta me cepina ovirala, zato sem prosil Francija, če mi jih podrži. Seveda je mogel spet malo v kamin in tako mu predam cepina. Z njegovimi navodili mi uspe še preko tiste skale. Čista zmaga! Če ne bi bilo Francija, bi še pol ure gledal kam z nogo stopit. HVALA TI!! No kamina je konec! Priznam, zelo mi je bilo vroče! A tudi za trenutek nisem pomislil, da mi ne bi uspelo! No sledi par korakov in že sva pri steni, kjer je Franci ob vzponu proti vrhu pustil svoj nahrbtnik. Tam srečava še enega tujca, ki je čakal kolega, da prileze skozi ozebnik. Čas za malico! Hitro pojeva, ena skupna slika in že se spuščava proti ozebniku.

Ozebnik je bil še kar v senci, zato sva pričakovala, vsaj začetni del, malo bolj trd. No sneg se je malo omehčal, tako da sva v lijak lepo vstopila ritensko in čez nekaj metrov, ko se je podlaga zmehčala lepo normalno dol. Ko sva zaključila z ozebnikom pa sva srečala veliko skupino tujih turnih smučarjev, verjetno so šli proti Kotovim sedlom. Pri koči v Tamarju se ustaviva še na pijači in potem gasa še teh par kilometrov proti avtu. In tako je bil odličen dan zaključen!

 

Podatki:

    • Razdalja: 20 km
    • Čas: 9:20:39 ur
    • Skupni vzpon: 1681 m
    • Skupni spust: 1675 m
    • Najvišja višina: 2645 m
    • Najnižja višina: 988 m

Relive ‘Morning Feb 17th’

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Spet je prišel vikend in s tem čas za kakšno turo, ki zahteva dereze in cepina. Ker je bila napoved spet odlična, sem se zmenil z Nejcem za sončni vzhod na Begunjščici. Ja spet! Nekako najbolj poznam razmere, zato je kar ziherca! J No Nejc je včeraj zvečer odpovedal, tako da sem bil prepuščen samemu sebi. Bom pa zato zvočnik vzel s sabo in bo tako čas hitreje minil.

Budilka ob 03:21. Zakaj ravno enaindvajset minut? Ne vem, čisto slučaj. En 10 minutni dremež in že sem pokonci! V četrtek so po pošti prišle nove hlače znamke NorthernFrontier, rumene barve (spet ene žive barve), zato jih je bilo potrebno po testirati. Oblečem hlače, dolgo majico, kratko majico in pa eno tanko jopico. Itak je tak klanec od Zelenice navzgor, da bom švical na polno. Pridem do avta, ki je imel seveda stekla zaledenela (ah, spet?), hitro zdrzam dol in 04:10 že drvim proti Ljubelju.

Parkirišče je bilo malo pred peto kar zasedeno, saj je potekal tečaj »Varno v gore«. Dva pohodnika sta ravno štartala ko sem prispel, a sem ju hitro ujel in prehitel. Ves preostali čas sem hodil sam, no ob zvokih chillout glasbe. Prejšnji večer sem pozabil napolniti svojo svetilko, zato me je bilo malo strah, da mi bo sredi ture crknila in zato je bil tempo malo hitrejši. Servisna pot je bila odprta, a sem se odločil, da grem kar čez »plaz« do koče. Še dobro, da je bila tema in nisem imel takega občutka kakšen klanec je, a sem po približno 40ih minutah (iz parkirišča) prispel do zgornje postaje nekdanje enosedežnice (to so bili časi, ko smo tukaj smučali! :)). Potem sem zavil levo in desno proti centralni grapi. Kot kaže je čez noč zelo pihal veter, saj sledi na tem območju ni bilo. Ker pa je edina opcija navzgor, pač najdeš en svoj gaz. Spodnji del se je kar udiral, videle so se tudi gmote snega, ki so nekaj dni nazaj drvele po pobočju (še dobro da ponoči ne vidiš vsega 😛 ).  Sneg je z vsakim korakom postajal bolj trd, pred vstopom v grapo pa se pojavijo spet stopinje – čeprav zelo slabo vidne. Ker je sneg postajal trši in ker se je naklon kar višal, se ustavim in vzamem cepina plus čelado. Naklon postaja vse večji, sneg trši in jaz vedno bolj osredotočen kam bom stopil. Namreč stopinj spet ni bilo, saj jih je zasul sneg. Že od vstopa v grapo je po malem pihal veter, ki je nosil sneg v dolino. Pridem do žleba, kjer je vse skupaj postalo še posebej zanimivo. Kar naenkrat čisti led! Z malo več previdnosti in pa večjim zamahom s cepinom premagam tudi to. Ko se žleb konča, sneg postane mehkejši in spet so vidne stopinje. Do vrha še nekaj minut prijetnega vzpenjanja. Malo pod vrhom sem se nekaj zamislil in zavil preveč levo. Tako sem prišel na območje spihanega snega, spodaj pa čisto vse ledeno.  Ker je bilo do vrha še ene 20 metrov, sem potegnil špuro naravnost gor in tako prišel malo bolj levo od vrha. Sledilo je še par korakov in že sem bil na Velikem vrhu Begunjščice!

Malo je pihalo, drugače pa top! Bili so tudi oblaki, ki pa so bili lepo obarvani! Počakam 30 min in sonce je vzšlo! Vau! Videl sem že ogromno sončnih vzhodov, a tale je bil eden izmed top3 sigurno! Take hude barve! Letošnji sigurno najlepši! Petnajst minut po vzhodu, prideta še Katarina in Bojan, za njima pa še dva pohodnika. Ker je še vedno pihalo in me je malo začelo zebst, sem spakiral vse skupaj in se odpravil proti avtu – po Šentancu. Šentanc je ubistvu brez posebnosti, mehak sneg, kar shojen. Ko sem se spuščal, se je vzpenjalo po Šentacu kar nekaj ljudi – kot kaže je bila danes gor spet gneča.

Podatki:

  • Razdalja: 7 km
  • Čas: 2:28:39 ur
  • Skupni vzpon: 1012 m
  • Skupni spust: 1012 m
  • Najvišja višina: 2077 m
  • Najnižja višina: 1056 m

Relive ‘Morning Feb 16th’

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Že od prejšnjega sneženja sanjam o tem Triglavu… Zadnji teden spremljal vsak dan razmere. Sicer je bila v začetku tedna 4. stopnja nevarnosti plazov od petih stopenj. To me ni ustavilo in sem bil kar malo optimist, da se bodo razmere stabilizirale. Cel teden sem tudi bral o plazovih (še posebej za vikend je vse letelo dol zaradi dežja), kar mi je malo zbilo moralo. A ta teden je bila napoved odlična! Sonce, sonce, sonce! Sicer se je še vedno držala 4. stopnja, ki pa je v četrtek padla na 3. stopnjo. To mi je dalo signal, da mogoče pa kaj bo! Malo sem gledal razmere za Begunjščico preko Zelenice, a informacij ni bilo veliko. Zato sem se v petek odločil, da se vseeno zapeljem do Ljubelja in potem vsaj do Zelenice, če ne bodo razmere za drugam. No, ko sem začel hodit, sem srečaval ljudi, ki so govorili, da so razmere super za Begunjščico preko Centralne grape in Šentanca… Odlično! Grem gori po »centralcu« pa dol po Šentancu. Celo pot me je spremljala megla, na vrhu pa sonce! In ne samo sonce, še glorijo sem videl! Wauuu! Prvič v živo! Skratka, počakam zahod in pičim dol v dolino.

 

Pridem domov, vidim blog od Bojana Ambrožiča za Kredarico. Noro! Nekdo je zgazil! Priznam, čakal sem na zgaženo pot, ker zimske poti ne poznam v nulo in ne bi rad delal napačne gazi. Preberem blog, mu napišem, če so krplji priporočljivi in če je kdo šel na vrh. Nato izvem, da gre jutri tudi Dejan Grm gor. To mi je dalo še malo več motivacije, saj sem bil skoraj siguren, da bo šel na vrh! Če zna kdo dobro gaz naredit, je to on! Kontaktiram Markota – ima čas šele v nedeljo. Prebiram še malo po fejsu in zagledam Francijev komentar, da gre tudi on gor. Super! Napišem sporočilo, se zmeniva, da me ob štirih pobere na Bledu in gasa do Radovne. Cesta do Lese je splužena samo prvi kilometer in ker nisva želela tvegati s parkiranjem tam, ga pustiva kar pri koncu asfalta. Jah, 5,5 km bo pač treba peš do Lese! Ravno, ko se pripravljava, se mimo pripelje še Dejan in Matjaž. Gospoda sta se zapeljala še 1km po cesti naprej, midva pa ta del zgazila 😛 Ravno, ko sva se odpravljala, pa se pripeljeta še Brane in Maria, plus kuža. Danes bo kar nekaj poznanih.

Skratka, začneva hodit, pot je bila ledena. Prehodiva prvi kilometer, kjer se je pluženje končalo in zagledava kar nekaj avtomobilov – kot kaže, bo danes kar gužva! No, naprej je bila pot normalna, sicer se je malo udiralo, a ni bilo panike. Nekaj časa hodiva po cesti, nakar zagledava neko križišče in leva pot ima drevo čez cesto… Predlagam, da zavijeva desno. No, hitro sva ugotovila, da tista pot zavija v nasprotno stran, zato se odločiva, da bova sekala skozi gozd nazaj do »prave« ceste. No, po 5ih minutah hoje gor in dol po gozdu, le najdeva nazaj pot. Še nekaj sto metrov in sva že pri Kovinarski koči. Tam se pogledava, če greva sekati čez polje. Zato se odločiva, da si natakneva krplje (če jih imava že s sabo). No, tukaj je nastal problem. Nikoli namreč nisem probal krpljov na te gorniške gojzarje in sva hitro ugotovila, da je pašček prekratek! Po parih minutah zafrkancije se Franci spomni, da bi zamenjala krplje – odlična ideja. Franci je imel sposojene in drug model krpelj, zato je bil pašček dovolj dolg (hvala tudi tebi, Jože :)). Hitro natakneva in gasa čez polje. V eni uri in par minut sva prišla iz konca asfalta do Lese. Tukaj 5 min počila in sedaj se šele začne »vzpon« proti Kredarici. Krplje sva pustila gor, tako da sva lahko kar hitro napredovala. Pot do Prgarce je bila brez posebnosti. Lepo je bila narejena gaz, čet Kurice po zimski varianti, s krplji je bilo mogoče še malo lažje hodit. Do Prgarce sva prišla v 1 uri 50 od Lese, kjer se nisva ustavljala, ampak samo gasa proti Kredarici. Od pastirske koče naprej se je začelo malo ugrezati, a je šlo. Nato pa prideva do Kalvarije. Pod Vrhom Snežne konte zagledava Dejana in Matjaža. Kalvarija v snegu je nekaj najlepšega! Taka paša za oči. Nič se ne zadržujeva, samo hitro naprej. Pot je sedaj speljana po desni strani Snežne konte. Gaz je bila sicer malo v ovinek, Franci je pa kar naravnost gor naredil še en gaz. Joj, kako se je udiralo! Pa kakšen klanec! Potegneva špuro naravnost gor, kjer je narejena prečka druge gazi. Kaj pa sedaj? Treba je iti levo! Ampak je bil sneg zelo trd. No, treba je bilo zaupati krpljem in na nek zanimiv način premagati tisto prečko (več pa na začetku videa). No, konta je mimo, sedaj pa še pol ure in že sva na Kredarici. Neto čas hoje od avta do Kredarice je bil 4 ure 18 min (13,5 km). Tam srečava tudi Bojano, ki je praznovala rojstni dan in se bo tudi odpravila na Triglav. Dejan in Matjaž sta bila že pripravljena na Triglav. Midva pa sva morala še malo pojesti. Tako, da sva štartala zadnja od vseh, ki so bili na Kredarici tisti čas (gor je bilo tudi par Nemcev in Poljakov).

 

Pojeva in hitro dereze gor pa cepina v roke. Ker imam trenutno pohodniška cepina v posoji, sem mogel vzet alpinistična. Jaz sem imel s seboj še prenosni zvočnik, zato sem naštimal malo motivacijske glasbe za med vzponom. Nekaj metrov po vstopu v steno dohitiva Nemce, ki so bili navezani. Ker so imeli počasnejši tempo, sva jih prehitela po levi. Ravno, ko sva jih prehitevala, so se vrteli Rammstein-i, zato so nama vmes malo tudi zapeli. Zadnjega sva prehitela na prečki, kar je bilo malo zoprno, a je šlo. Naprej sva bila sama kar nekaj časa. Prečka je bila super narejena, snega je bilo dosti, zajle pa niso bile zunaj. Hitro napredujeva do Malega Triglava, kjer se vmes pokaže kakšna zajla. Prideva do grebena – toliko snega na grebenu še nisem videl! Ponavadi je bilo vse spihano, sedaj pa bil pa gaz narejen čisto po vrhu grebena. Hoja je bila zelo zanimiva, pulz je sicer za ene 30/min utripov narastel, a počasi se daleč pride. Po grebenu se spustiva dol in nato spet gor. Gaz je bila odlično narejena, sneg je bil sicer malo mehak, tako da je bilo treba malo bolj paziti. Vmes se mi je dvakrat malo udrlo, a brez panike! Ko sva bila par minut pod vrhom, se je tudi sonček že začel kazati in tako je spet postalo zelo toplo! Še par korakov in že sva na vrhu! Na vrhu si čestitamo, Dejan hitro odrine dol. Stolp ni zakrit s snegom, ampak je okrog njega napihan sneg. Ker pa je imela Bojana rojstni dan, sva dobila z Francijem tudi malo šampanjca in pa košček torte. Kako je bila dobra! Na hitro se poslikamo in gasa dol – pot je še dolga! Ravno, ko se odpravljava dol, prisopihajo Nemci. Brez ene punce, ki je zaradi strahu ostala na grebenu. Pot dol je bila malo razrita od vseh hribolazcev, a se je dalo varno priti do Kredarice (več o razmerah pa v filmčku). Med potjo dol srečava še 4 ljudi, ki so šli proti vrhu. Na Kredarici pa okrog 13h ni bilo neke gužve.

Na Kredarici spijeva pivo, spakirava in ob 14h kreneva proti avtu. Za dol nisva uporabila krpljev, ker se je ravno prav udiralo, tako da sva se po Snežni konti kar direktno navzdol lahko »sankala« po riti. Med potjo sva tudi srečala par ljudi, ki so še kar gazili proti Kredarici. Pri Prgarici se tokrat nisva ustavljala, ampak samo hitro šibala dol do Lese. Tam pet minut spet počila, dala kar krplje gor (ni se nama jih dalo več s sabo nositi) in kar hiter tempo proti avtu. Moram priznat, da se je pot zelo vlekla, saj sva bila že kar zmatrana od vseh kilometrov. Končno prideva do avta, kjer se hitro napakirava in se odpeljeva še na pijačo.

 

Tako je bil odličen dan končan! Še največji problem je tistih 5km do Lese oziroma še hujše je, ko greš nazaj. Razmere so bile top! Danes in jutri na napovedan sneg, tako da bo Triglav spet malo sameval 🙂 Pa hvala Franciju za družbo! Upam, da tempo ni bil prepočasen! 😛 Pa še enkrat hvala vsem, ki ste v prejšnjih dneh zgazili! 🙂 #tojtauzitek

 

Podatki:

  • Razdalja: 29,28 km
  • Čas: 9:38:41 ur
  • Skupni vzpon: 2213 m
  • Skupni spust: 2223 m
  • Najvišja višina: 2864 m
  • Najnižja višina: 775 m

Relive ‘Morning Feb 9th’

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.