Danes budilka že ob 0540, ker je bil plan po eni izmed najtežjih ferat – Cesare Piazetta na Piz Boe (3152m). Spakiral sem že včeraj, zato da se nisem danes lovil z opremo. Nahrbtnik je bil kar težak, saj sem poleg osnovne opreme imel še dodatne gojzarje, cepin in dereze. Sva mislila da bo nad tri tisoč metrov ful snega in zato sva rajši vzela s sabo. Danes bom testiral Alpina Breeze R MID lahke pohodne čevlje. No da se vrnem na zajtrk… Jedla sva salamo, kruh in pa obvezno čaj. Okrog sedmih sva potem štartala proti prelazu Pordoi (2239 m), pred Canazei-jem. Do tja je vožnje malo več kot eno uro in vmes me je kar zmanjkalo. No končno parkirava pred gondolo, a jo ne bova uporabila. Kar lepo peš!

Najina pot se je začela na 2239m. Sprva so bile stopnice, a so bile tako čudno postavljeno, da sva kar hodila zraven. Po 40 min sva prišla do razpotja, naravnost vodi normalna pot proti sedlu in koči (Rifugio Forcella Pordoi), midva pa sva zavila desno v neoznačeno pot. Še dobro da so bili možici, tako da sva jim lepo sledila. Vmes sva prečkala tudi par snežišč. Pot do vstopa v ferato se kar vleče, saj kar nekaj časa hodiš bolj kot ne po ravnem…

Končno zagledava ljudi v steni, našla sva vstop! Pred nama so bili še štirje Angleži in ena Angležinja. Počakala sva jih, da so šli naprej. Pri Angležinji se je zataknilo, saj ni upala naprej in je tako obrnila. Zraven je bil eden vodič, tako da jo je navezal, ampak sta rekla da pojdiva midva naprej. Tako da je Rok šel prvi. Najprej naju je čakala zajla speljana naravnost gor ene 15 m, brez kakršnih koli klinov in poličk za noge. Potem problem je bil tudi, ker je bila stena mokra od stopljenega snega. No Rok premaga prvih par metrov, zelo mu drsi in potem sledi prečka. Ker je že dosti energije porabil samo ob vstopu v ferato, ga začnejo boleti roke. Znak, da se odneha! Zato sestopi dol. Malo sva precenila vse skupaj… Saj sva imela zelo pretežka nahrbtnika! Zato prepustiva Angležinji prostor. Vodič jo naveze, potegne gor do prečke. Se matra ona ene 15 min na prečki. Ne gre! Res so težke razmere, zato sestopi. V tem času prideta še dva pohodnika do stene. Se zapodi prvi in ima spet hitro probleme. Treba se je opreti čisto na roke, saj ni stopa. Za njim gre še drugi in prehiti prvega. Jaz ves čas gledam in si želim iti poizkusiti. Se zmeniva z Rokom, da naj gre on po normalni gor na Piz Boe (3152 m), jaz pa probam ferato. Vedel pa sem, da če želim s tem težkim nahrbtnikom premagat začetni vzpon, ga moram čim hitreje, dokler imam še moč.

Začetek ferrate je zelo zahteven! Slikal: Rok Eržen

Zato se zapodim, pridem hitro na prečko… Nisem vedel kam stopiti, zato se primem zajle in se samo potegnem čez… Roke se mi že malo tresejo, ker pečejo… Sledi obrat v desno in še ena prečka! Fak! OK, hitro mimo. Kar fejst zadihan in tudi roke so me že malo bolj bolele. Preklinjam nahrbtnik!

Pred prečko! Slikal: Rok Eržen

Nato sledi še nekaj prečk, pa spet naravnost gor. Skratka, čista jeba! Roke že zelo bolijo, začne delovati adrenalin… Dobim moč… Se potegnem gor.. Nadaljujem… Čez kakšnih 20 min  že sem pri mostu. Roke so se mi še vedno tresle, saj so porabile kar veliko moči, počival pa nisem pretirano. Pravijo, da do mostu je zelo zahtevno, potem je lažja. My ass! Spet naravnost gor na poličko! Roke že pošteno bolijo, a adrenalin seka in tako najdem moč, da se potegnem gor. Dohitim prvega Italijana, počijeva in nadaljujeva skupaj. Takoj po polički pa kamin. Fak! Kako je ozko! Nihče ni povedal da je tako ozko! Ni šans da mi uspe z nahrbtnikom! Že Italijan je imel probleme z malim. Ga prosim, če mi lahko preprime nahrbtnik, ker drugače ne bom zlezel skozi. Ga prime in ga kar malo ukrivi.. Preklinja… Kaj imaš ti notri! Mu povem in potegne nahrbtnik na naslednjo poličko. Se splazim skozi… No težavnost ni popustila! Spet malo naravnost gor, kakšna prečka… Pridem spet do ene večje poličke… Tam pozdravim punco in ona neki v slovenščini. Ooo Sabina! Kje se srečamo! Jo vprašam kje gre pot in mi pokaže na steno, naravnost gor. Kaj še ni konec?! Roke me že tako bolijo, sedaj pa še to! Se vzignem čez tisto steno kakor hitro lahko… Sledi še nekaj lažjih prečk, vmes tudi ni zajle (ampak jo ne rabiš), na okrog 3000 m pridem ven iz ferate (vstop je bil 2640m). Italijan malo pred mano. Sledi samo še lep vzpon do Piz Boe. Noge so bile super, zato sem kar malo pospešil in na vrh prišel v 3 urah pa 30 min, kakor je tudi označeno. Vmes sem itak imel malo pavz in čas hitro teče. Uff kako je super! Top! Sem na 3152 m! Tole je moj tretji tritisočak v Evropi.

Vrh s kočo in anteno (slikano z dronom)

Je prijetno toplo. Želim naročit en radler, iščem denarnico, a je ne najdem! Ma ne mi rečt da sm jo nekje izgubil! Mogoče je v avtu. Odmislim ta problem, pristavim za čaj. gledam kako teli Azijci hodijo lepo v salonarjih gor na vrh, saj jih gondola pripelje skoraj do 3000 m! Jaz pa čelado na glavi pa samovarovalni komplet! Ampak ja, če je že gondola postavljena, potem naj jo uporablja tisti, ki so želi. Če pač želiš vrh v Dolomitih z manj gneče, si izbereš kakšnega s težjim dostopom =) Napišem SMS Roku, da sem na vrhu. Signal nekaj nagaja, zato spakiram in se odločim da grem proti dolini, se bova že srečala. Rok odpiše! Čez pol ure sem pri tebi! Ok, počakam. Rok pride, poslikava, vmes pride še Sabina s svojo družbo, malo po klepetamo in se po kakšni uri na vrhu odpraviva dol po normalni poti.

Uspelo nama je! Pa čeprav s težkim nahrbtnikom!

Naprej sva se spuščala po skali, nato je sledil snežišče, pa spet malo skala in eno veliko snežišče. Opreme nisva potrebovala. Prideva do sedla, kjer je koča (Rifugio Forcella Pordoi). Naravnost dol proti dolini spet sneg, a gre brez opreme. Kakšno uro in pol od sedla do prelaza Pordoi porabiva. Kasneje je pot kopna. V avtu zagledam denarnico. Too! Se usedeva v avto in se odpeljeva proti kampu. Spet ena ura vožnje. V kampu takoj pod tuš, Rok skuha juho in pa narediva si makarone spet! Sva želela neki spečt, pa so bile vse trgovine zaprte! Jooj kakšen delovnik imajo to! No hitro spakirava za jutri, pojeva, nazdraviva in počasi spat! Pa lahko noč!

 

*Komentar: Ferrata Cesare Piazzetta je izjemno zahtevna. Na treh mestih greš navpično gor. Ferrata je označena kot ena izmed najtežjih v Dolomitih, če ne celo najtežja. Vstop je katastrofa! Slab oprijem, brez kakšne opore za noge, samo zajla in že tukaj porabiš veliko energije. Plus tega je bil najin nahrbtnik zelo pretežak, ampak, ker ljudje ne napišejo razmere, potem pač ne veš kašno bo. Na srečo zimske opreme nisva potrebovala, sva jo pa imela s seboj. Priporočam lahek nahrbtnik z veliko tekočine. Plus tega, če ti že prvih par metrov naravnost stena dela težava, potem rajši odnehaj, saj je še velika pot pred tabo. No ko se bo ves sneg stopil in ne bo tekel po steni, potem bo začetek ferrate malo lažji.

Skratka, previdno!

 

** Testiranje Alpina Breeze R MID komentar: Sicer nisem nek hud obiskovalec ferat, ampak moja izkušnja s temi čevlji je bila top! Na gladki, mokri steni mi je drselo minimalno, mimo prečk letel ko gams, po lestvah brez problema in po snegu mi ni drselo! Skratka top čevelj! Čeprav so srednje visoki, mi je gleženj dobro skupaj držalo in tako sem bil res lahko odlično oprt na čevlje. Kapo dol Alpina!

Alpina Breeze R Mid

Poglej si še video:

   

…Infinity (neskončna) ferrata!

Noč ni bila mrzla, sicer sem bil pa dobro oblečen. Okrog sedmih Rok ustane, jaz pa sem še malo poležal. Okrog osmih se skobacam ven. Oblačno je, zato se nama ni pretirano mudilo. Pojeva zajtrk. Danes je bil Rok master chef in je naredil jajca na Ramseyjev način. Uuff kako dobro! Takih še nisem jedel! Po zajtrku se spakirava. Današnji plan je Lago di Federa in potem vzpon na Rocchetto (2495m). Izhodišče je bilo dva km stran od kampa, zato sva avto pustila v kampu in se peš odpravila (Gorenca pač! :P).

Prehodiva do izhodišča, potem se začne klanec, hud klanec! Sicer je cesta speljana, a naklon je bil vseeno hud. Hodiva kakšna dva kilometra še v breg, nakar mimo pripelje en pickup avto. Se ustavi in vpraša če naju zapelje. Itak! Se usedeva gor in že smo leteli proti Federi/Crodi… Prehitimo kar nekaj ljudi, vsi naju gledajo malo postrani. Pa kaj? Treba se je znajdit oziroma imet srečo! Vmes gremo mimo dveh zapornic. Pri drugi zapornici parkira in naju da ven. Hvala majstr! Prišparal nama je eno uro hoje minimum. Se odpraviva proti jezeru, ki ga po 20 min doseževa. Spredaj stoji koča Croda da Lago (2046 m), ker je bilo vroče, sva naročila vsak svoj radler (5€), nato sva šla malo pogledat jezero za kočo, ga poslikat in gasa proti Rocchetti. Sicer se vrh vidi že od jezera…. Kako dolga pot! Počasi sva se vzpenjala… Prideva na sedlo, zavijeva levo in po brezpotju proti vrhu. Na srečo so bili možici, tako da sva jim kar sledila. Povzpela sva se tudi po melišču, a nama ni predstavljal večjih problemov. Ko prideva mimo melišča, sva imela samo še 500 m grebena in že sva videla križ na vrhu! Razgled je odličen! Vidiš vse vrhove okrog Cortine! Še posebej izstopata Monte Pelmo ter Becco di Mezzodi.

Na vrhu pa križ!

Sicer je začelo malo kapljati, zato sva se odločila, da hitro pobegneva dol. Po isti poti sva morala it dol do jezera. Spust je bil hiter, en dva tri in že sva bila spet pri jezeru. Tukaj sva si malo več časa vzela. Lepo odpreva pivo in uživava v razgledu, vmes se je pojavil tudi sonček. No čakala naju je še pot navzdol, celih 8 km! Tokrat nisva imela sreče, tako da sva mogla kar prepešačiti do kampa (peš pot gre kar po cesti). Okrog šestih sva bila pri šotoru, ker sva bila sestradana, je Rok hitro skuhal juho in jaz sem šel pod tuš. Po juhi pa še makarone s sirom! Kako sem bil lačen! Ko pojeva, odpreva pivi z 8% alkohola iz Rokovega nabora. Posediva do okrog enajstih. Vmes narediva plan za jutri in pa prišel sem na idejo, da bi dopust podaljšal do četrtka (hvala šefica za odobritev! :P) in tako bi lahko v torek naredila še eno ornk turo! No jutrišnji plan je Piz Boe (3152m) po ferati Cesare Piazzetta .

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

… Če bova imela cel dopust tako srečo!

Naj se dopust prične!

 

Cel teden sva spremljala kakšno bo vreme v Dolomitih… Namreč 25.6 je naš praznik, zato je prost dela. Odlična priložnost za izkoristit podaljšan vikend. Lepo za ponedeljek vzamem dopust. Že cel teden je kazalo, da bo sobota slaba, potem se bo pa spucalo… Dogovorila sva se, da štartava v petek v večernih urah… A je napoved v četrtek zelo slabo kazala za petek… Zato sva premaknila časovnico na soboto ob dveh zjutraj. Rok me pobere malo čez dve in že kreneva proti Avstriji. Ustaviva se na Jesenicah na avtocesti, kupiva vinjeto. Plačava 7,4 € za Karavanški predor in že sva v Avstriji. Pot naju je peljala proti Lienzu, tam proti Silian (Avstrija), Toblach Dobiaco (Italija) in od tam proti Cortini d’Ampezzo (razlika 26 km). Ker sva bila malo prezgodaj in kamp Rochetta še ni bil odprt. Sva se odločila, da poiščeva eno kavarno in tako začneva dan v Dolomitih. Ker v celi Cortini ob sedmih zjutraj nič ni bilo odprto, sva se odpravila proti prelazu Falzarego (2105 m). V klanec gor… Vse zaprto… Kako imaš lahko v takem turističnem mestu vse zaprto zjutraj?! Se spustiva nazaj proti Cortini… Tam zagledava razgledno ploščad pred galerijo.. Parkirava, si skuhava čaj in imava še zajtrk zraven…

Zajtrk z razgledom!

Ravno ko sva začela jest, začne padat dež… Hitro pojeva, spakirava in gasa proti kampu, saj je ura že skoraj osem. Ravno ko se pripeljeva pred kamp, začne še močneje deževati. Hitro se zmeniva tam s tipom, zapeljeva do najine lokacije in v dežju v petih minutah postaviva šotor, zabijeva kline in hitro notri na počitek! Okrog desetih neha deževati. Greva ven, mizico postaviva, nazdraviva in spet začne padat… Ja nič… Gremo še malo spat. Se uleževa, zaspiva do dveh, kjer spet neha padat. Ker sva bila malo lačna, si narediva južno, govejo juhico. Ravno ko voda zavre, začne spet deževati. Hitro skuhava in se umakneva k sosedom pod streho (na srečo jih ni bilo doma). Pojeva in ravno preneha deževati. Končno! Počasi se je začelo jasniti… Zato sva naredila plan sončni zahod na Lagazuoi Piccolo (2835 m). Ravno, ko sva začela pakirat, je spet začelo deževat! Danes ni sreče! Pa še očal nisem vzel s sabo! To se mi ne dogaja! Ja nič, malo se uleževa in okrog pol sedmih neha padat.

Zdaj pa samo gas proti prelazu Falzarego. Malo čez sedmo prideva na prelaz. Hitro skočim v trgovino in kupim ena očala za 20€ in že šibava proti Lagazuoi-ju. Pot je speljana po smučišču, zato nimava problemov ostati na pravi poti. Zadnji del je malo pod snegom, a sva z nekaj previdnosti lepo prišla čez. V eni uri sva pri koči, od tam po grebenu in že doseževa vrh. Za nama prihajajo eni Azijci… Hitro kuhalnik za čaj ven in zagrejem vodo. Razgled pa tako nor! Mala igra oblakov! Hudoo! Najlepši razgledi so takoj po deževju! Počakava zahod! Se sonce skrije in hude barve pridejo na plano, noro! Okrog desetih štartava proti prelazu. Postaja mraz. Oblečem puhovko in čelko na glavo. Baterija prazna. Jao! Še dobro da ima Rok eno hudo čelko in tako prideva do prelaza okrog enajstih. Hitro proti kampu, kjer je že zapiral rampo, a naju je lepo spustil. Do šotora, Rok potegne ven en poseben pir (7,2% alkohola), malo debata, malo čipsa in okrog polnoči spat!

Ob sončnem zahodu.

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

…Za dežjem posije sonce!

Včeraj sem bil na Triglavu, letošnji peti. Sicer smo šli na sončni vzhod, a je bilo kar malo oblačno in se tako nič ni videlo. Ko smo prišli do Kredarice, me kliče Franci, če gremo Jalovec v nedeljo. Malo me je bilo strah, da bom preveč utrujen, a za kralja slovenskih gora se pač vzame čas. Plan je bil sončni vzhod, zato smo se zmenili s Francijem, Sonjo, Brigito in Heleno, da se dobimo v soboto ob 23:50 in tako ga probamo osvojiti še pred vzhodom.

Pot v Tamar je itak zaprta, zato se pot hoje podaljša za malo več kot tri km. V teh treh kilometrih se povzpneš za malo več kot 140 metrov, zato je bolj kot ne lep sprehod do koče. V 45 min prišli do koče, luna nam je sijala celo pot, zato sploh nismo potrebovali lučk (nato se je skrila za Mojstrovko). Ena hitra pavza in že gasa v gozd proti Ozebniku. Joj koliko mrčesa v gozdu! Lučko dam na minimum, saj če ne se vse zaletava vame. Pridemo ven iz gozda in nadaljujemo po označeni poti. Spet je v igri zvočnik, saj je bil tempo kar lep in nam je lepo krajšal čas in dajal motivacijo. Na 1600 metrih pa se začne veselica. Kot kaže je bil nekaj časa nazaj en ogromen plaz (v dolžini več kot 100 metrov), ki je s sabo prinesel velike količine peska in pa snega. Nekako premagamo ves ta mix materiala in na 1700 metrih izstopimo s snega nazaj na melišče. A ni dolgo trajalo, saj je 30 metrov višje spet sneg, s to razliko, da ga sedaj ne bo zmanjkalo. Spet hitra pavza, ugasnem zvočnik, da ne bomo povzročal kakšnega dodatnega padanja kamnov, nataknemo dereze, cepin v roke pa čelado na glavo in proti Jalovškemu ozebniku. Na 1950 metrih pa vstop v ozebnik. Snega je bilo kar nekaj, večinoma je bil malo mehkejši (kakšen cm mehkega, ostalo trdo), na nekaterih mestih pa čisto trd. Kamenja, ki je padal prejšnje dni pa je bilo ogromno! Hitro napredujem in se odcepim od ostalih. Danes sem imel malo mehkejše čevlje, zato je bila navpična hoja malo otežena in tako sem na nekaterih mestih kar po vseh štirih – ziher je ziher! Pogledujem proti izstopu z ozebnika… Kako se vleče! Na srečo je bila tema in tako se ni točno videlo kako dolga je še pot. Poizkusim hodit čimbolj ob steni, če slučajno kakšen kamen pade… Saj je bil po sredini ozebnika cel kamnolom! Malo na levo stran in malo na desno, odvisno kje sem čutil mehkejši sneg. Na okrog 2260 metrov pa zmanjka snega! Samo melišče! A na srečo samo par metrov. Se ustavim, premislim kako bom zlezel tukaj čez, brez da bi sprožil večje količine kamenja. Se odločim za levo skalo in tako prečim na drugo stran, zlezem čez in za zadnjih 30 metrov ozebnika spet čisto trd sneg! Ampak je vsaj sneg! Zadnjih 80 metrov višincev se teren postavi kar pokonci! Približno 60° naklon, kar ponoči niti ne občutiš nekako preveč. En, dva, tri in že izstopim iz ozebnika. Prva majhna zmaga! Vreme v ozebniku je bil super, sicer mi je bilo kar malo vroče, ampak vsaj pihalo ni pretirano. Na 2300 metrih počakam ostalo kompanijo. Nekaj popijemo, pojemo na hitro. Ura je 3:40 in spet smo videli »sijočo« luno! Odpravimo se proti Jalovčevi strehi, po letni poti. No zimski kamin je brez snega (samo za info). Od ozebnika se malo dvignemo in zagledamo eno malo večjo fliko snega ob steni. Se spustimo, lepo počasi prečimo tisto večjo fliko in že smo pri steni. Tukaj damo dereze dol, saj ne kaže da je še kaj snega ostalo do grebena. Sledimo markacijam, ki nas pripelje do grebena. Na levo v oddaljenosti Italije zagledamo en oblak iz katerega se bliska. Joj, upam da ne pride to do nas! Ko hodimo po grebenu, ga spremljam. Oblak se ne približuje proti nam.. Še dobro! Opa! Še eno presenečenje! Malo pod vrhom spet ena flika snega! Dereze gor, premagamo tistih par metrov in sledi samo še »sprehod« do kopnega Jalovca (2645m). Kakšen razgled! Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe so se ravno začele barvati. Čisto malo je bil mraz, zato sem iz nahrbtnika vzel plinski kuhalnik in skuhal čaj, da smo se pogreli. Ob 5:10 pride sonce ven! Vaaaaaau! Noro! Kar naenkrat postane zelo toplo. Zvočnik spet iz nahrbtnika in t.i. Disco Jalovec se lahko začne. Veselje ob odličnem sončnem vzhodu je zamenjal ples ob ritmih 90ih. Seveda nismo pretiravali z glasnostjo. Popijemo čaj, naravnamo križ nazaj, spakiramo, naredimo par sefijev (da bodo kavč komentatorji spet lahko imeli kej za povedat 😉 ) in odrinemo proti dolini. Vreme je bilo top!

Tista prva prečka je bila še vedno v senci, zato smo previdno čez njo. Na grebenu mi že kar »fajn« teče, zato jopico dol in spust proti ozebniku. Pridemo ven iz stene, spet tista daljša prečka. To pomeni spet dereze gor. Ravno ko sem montiral dereze, pa ugotovim, da mi manjka ena varovalka pri zategu traku. Kar malo postane vroče kako bom prišel dol. Na srečo jo zagledam zraven nahrbtnika in popravim zadevo! Ta čas so se ostali že spuščali proti ozebniku. Ko zrihtam derezo, čez prečko in spust proti ozebniku. Vstop v ozebnik je bil že obsijan s soncem, zato sneg ni bil več tako trd. Franci, Helena in Brigita so se hitro spuščali, jaz pa sem delal »družbo« Sonji in tako sva šla malo bolj počasi in previdno. Spet je bilo potrebno gledat, da ne sprožiš kakšnega osipa kamenja in lahko rečem, da nam je kar dobro uspevalo! Tisti del brez snega sem spet premagal po isti strani kot pri vzpenjanju, saj sem bil tam najbolj siguren. Podnevi ozebnik zgleda čisto drugačen, bolj »strašljiv«. Malo pred koncem ozebnika srečava tudi pet pohodnikov, ki so se vzpenjali gor proti Jalovcu, par besed in še par sto metrov do izstopa iz ozebnika. Sneg je bil pri spustu občutno mehkejši, zato ni bilo potrebno pretirano zabijati dereze v sneg. Pri začetku plazovine naju počakajo ostali in tako se spustimo do snežne meje, tam dereze dol in po melišču dol. Sonce je bil kar močan, zato je bilo kar vroče! Hitro v gozd in gasa do koče. Tam se ustavimo, spijemo nekaj in sledi še pot do avtov. Pri avtih se zmenimo za hiter skok v jezero Jasno. Se odpeljemo do tja, vsa parkirišča zasedena, zato parkiramo pri potoku Pišnica (kjer se zliva v jezero). Hiter skok v vodo! Ufff je mrzla! Samo 9° stopinj ima! Se posušimo in odpravimo proti domu.

 

Odličen dan! To je bil moj drugi letošnji Jalovec skozi ozebnik, tisti februarja je bil boljši zaradi večje količine snega in pa zimskega kamina. Koliko časa se bo zadrževal še sneg v ozebniku. Glede na to, da je osrednji del v senci, še zelo dolgo. Največji problem je izstop iz ozebnika, saj je obsijan s soncem in počasi bo tam zmanjkalo snega. Si pa ne predstavljam kako bi zlezli ven tam če bi bil samo melišče. Mogoče je to prihranjeno za drugič =) Pa hvala odlični družbi, bilo je top! Aja Kotovo sedlo… Ima še nekaj snega, ne vem pa kakšna je pot po sedlu, v steni. Priložnost za koga drugega, da razišče =) Zimska oprema pa itak še obvezna =)

Galerija:

 

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Video sestopa:

Že med tednom, ko sem imel kar nekaj dela v službi, mi piše Janja, če bi želel iti na en »extreme canyoning« v Log pod Mangartom z agencijo Altitude Activities. Ok, vedel sem kaj je canyoning (soteskanje), nisem pa poznal kaj je fora besede extreme spredaj… No hitro mi razloži, da se bomo »abzajlal« in valda da sem za! Noro bo! Vzamem dopust v petek. Dobimo se ob 8h na Ljubljanski cesti 1, Bled. Na srečo so blizu doma, zato uporabim kar svoje noge in se odpravim peš do njih. Tam fantje pridno že pripravljajo robo in jo spravljajo v kombi. Čakali smo še 4 Švede in že se peljemo proti Kranjski Gori, nato čez Predil na drugo stran. Danes se bomo spuščali po Fratarici.

To je potok stotih slapov, različnih oblik. Hudoo! Kombi parkira na parkirišču, se hitro preoblečemo v kopalke in dobimo neoprensko obleko s čelado. Ja, voda ima baje okrog 6°C, kar mrzlo! Se zrihtamo in čakal nas je 30 min vzpon do začetka soteskanja. Že takoj smo prečkali reko Koritnico, ki je imela kar močan tok, a smo prišlo varno čez. Potem pa zagrizli v breg. Smo imeli kar fajn tempo, zato smo hitro prišli do izhodišča. S sabo smo imeli tri vodiče, štiri Švede, »enga freaka«, pa Janjo, ki nas je nadzirala, da nismo počeli neumnosti =) Najprej nam razložijo pravila igre: Čelado vedno na sebi, ne skači po svoje naokrog, poslušaj navodila kako pravilno premagati oviro… Aja, pa prepovedano je lulat pod obleko! Skratka jasno in glasno! Stopimo v vodo, sledi ene 5 min hoje po vodi in skalah, do prve ovire. Prvi abzajl! Pulz začne naraščati… Komi čakam! Postavil sem se kar na zadnje mesto. Vodič me lepo pripne in že sem v steni, na levi pa žlobodra potok Fratarica. Kakšen meter pred vodo se odrinem in popustim štrik… Puf! Direktno v vodo! Ooo, mrzla! Prav čutim kako mi nekje voda šla za obleko in zdaj mi pljuska po… Skratka nazaj na temo! Sledilo je spet malo hoje po vodi/ob vodi in tako smo prišli do naslednjega abzajla. Ta malo bolj direkten čez potok. Me pripne in že se spuščam… No tok je bil močan, mi spodrsne in zategnem vrv. Postavim nazaj na noge, se spustim še par metrov in čofnem v vodo. No sedaj mi je bilo že vseeno, saj sem bil navajen že na mrzlo vodo.

No naslednji izziv pred nami je bil dva metra visok tobogan, a se nismo peljali… No vsaj namen je bil tak. Vodič napelje samo vrv, tukaj se ne bomo nič varovali. Primem to vrv.. Tok je močnejši kot prej in valda mi spet spodrsne… Se popeljem tist meter. No sej na koncu je bilo hudo! 😀 Nato pa takoj ene 5 metrski skok. No tukaj mi na srečo ni spodrsnilo in lepo pristanem v vodi! Brrr! Spet nekaj minut hoje in že smo pri naslednjem spustu. Tukaj vodiči napeljejo 2 vrvi, na vsaki strani eno… Tako, da smo se hitreje spuščali, saj so bili za nami drugi gostje. Se začnem spuščati… Levo spet močan tok… No na srečo tokrat brez spodrsavanja… Še nadihal se nisem, že nov skok! Pristanek za oceno 10! Po temu skoku, bi se morali spustiti po približno 50 metrskem slapu… No vode je bilo preveč, zato se je Jerrry (šefe!) odločil, da ga rajši spustimo – no pridem ga enkrat probat zihr! Zato smo šli ven iz vode, se spustili po bregu in po 5ih minutah prišli do vode. Nato spet malo hoje po vodi, drsanja po toboganu in tako pridemo do novega spusta. Slap tukaj je imel kar močan tok, zato je Jerry napeljal še eno vrv, ki je poskrbela, da smo se po parih metrih spuščanja nato spustili po »zipline« in tako ognili tisti deroči vodi. Potem sledi kar nekaj manjših skokov, spustov po toboganu in tako pridemo do še enega zipline-a. Spet napnejo vrv, se usedem na tla in »poletim« dol do vode. Hudooo! Nato še dva skoka v mrzlo vodo in počasi smo že pri koncu. Zagledam kar nekaj metrski slap. Najprej so nas spustili 2 metra po vrvi do poličke in nato kdor je želel, skok v vodo! Valda je bilo treba probat! Se spustim, stopim na poličko, se odpnem in skok v vodo! Malo čudno skočil in se z ritjo dotaknil pod vodo tal… No ni bolelo! =) Sledil je še veleslalom med koriti, malo po vodi, malo nad vodo in malo pod vodo. Tako pridemo do konca našega soteskanja! Hitro eno fotko in se odpravimo proti kombiju… Tako je bil en super dopoldne zaključen.

 

O Altitude activities lahko rečem samo: »Kapo dol!«. Program itak top, vodiči še boljši! Odlično poskrbljeno za varnost in ocena itak 10! Se splača it z njimi! Jaz sigurno ne grem zadnjič! 😉  

 

Pa še video odlične izkušnje! 🙂

 

Petek popoldne in sobota zjutraj sta bila rezervirana za Bivak II na Jezerih (PREBERI). Kaj pa sobota zvečer? Žurat se mi ni ljubilo… Kaj pa če izkoristim čas in grem na Kredarico in potem na Triglav? Super ideja! Malo pogledam po netu, če je kdo že kej napisal za Triglav. Brez sreče! Vprašam Dejana, mi svetuje da grem. Sicer malo sem bil skeptičen zaradi plazov, ampak če majstr reče, da se ni za bat…Potem se ni! Zdelo se mi je, da bom mogel narediti gaz, zato spakiram in malo čez 23h štartam proti Krmi. Oči so me malo pekle od nespanja, ampak sej ko bom začel hodit, bo adrenalin začel šopat in bo vse ok! Okrog polnoči se pripeljem na parkirišče.. O glej ga zlomka! Še en avto! Avstrijska registrska, pošlatam »haubo«… Mrzla… Se pravi so že verjetno gor na vrhu. Odlično! To pomeni, da je gaz narejen! Ravno se odpravljam, ko se pripelje še en avto, notri Katarina in Bojan. No super, kot kaže ne bom sam!

Ampak ju nisem čakal. Prtegnem v peto prestavo, ker me je malo skrbelo kako bo na Kalvariji. Prvi kilometer 10 min, drugi malo počasnejši… Tempo sem probal enakomerno vzdrževati. Preden pridem iz gozda ven, mi teče iz vsake špranje… Na srečo sem vzel pohodne hlače, ki so se dajo skrajšati na kratke hlače. In pa še jopico dam dol. Nahrbtnik je kar težak; tri litre vode, 2 energijska napitka, dereze, cepina, krplje, za oblečit, kuhalnik z džezvo in skodelico, stojalo… Tudi, ko sem se slekel, je teklo… Noč je bila res topla! Malo pred Malim poljem se začne se začne sneg, a brez skrbi, samo ena flika. Ampak teh flik je bilo do Prgarice kar nekaj. Na Prgarici v 1 uri 15 min, zadovljen s tempom. Pogledam višje in vidim samo sneg… Kot kaže se že tukaj začne potem prava zimska idila. A hitro ugotovim, da je še star sneg. Malo nad Prgarco slišim šumenje potokov, voda kar lije dol. Se prebijem čez te potoke in zavijem levo po »bližnjici«. Tukaj je bil še vedno sneg in tudi stopinje lepo vidne. Kar naenkrat se stopinje začnejo nekam čudno zavijati levo. Ker je bila tema in nisem bil čisto skoncentriran kje hodim, jim začnem slediti. Hmm… Kar naenkrat zagledam pred sabo borovce. Kje sem jaz? Prižgem mapo na uri, vidim da sm 300 metrov s poti. Kaj sedaj? Stopinje so kar lepo narejene… Edini problem je bil, ker nisem vedel, ali so zašli ali so vedeli kam morajo. No pa sledim poti… Joooj! Kje sem lezel! Malo postajal živčen, saj tudi približno nisem vedel kje sem. No kakšnih petnajst minut se prebijam čez tiste borovce, vmes se mi noga dvakrat zatakne… Skratka cel žur! No pridem ven iz borovcev. Stopinje v levo in desno. Kje sploh sem? Tudi malo mi ni bila znana lokacija… Prižgem uro, nastavim navigacijo na Kredarico in se mi lepo izriše… A desno moram it! Na okrog 2000m se začne pa čist zimska pravljica! No ne pravljica, mora! Hitro krplje gor, ker se mi je udiralo čez kolena. Gaz je narejena s čevlji… Uf so trpeli! Sledim gazi… Zmeri bolj zavija tole desno… Kam ste šli? Gledam na uro… Piše oddaljeni od poti – 300 metrov… 400 metrov… 500 metrov… Joooj! Kaj sem spet nekaj se oziral na stopinje… Desno… Desno… Desno… Dosti je! Če bom samo desno hodil, bom prišel v dolino Kot! Skrenem iz gazi in začnem levo. Opa! Najdem narejen gaz s smučmi. Ja nič… Slabše kot tole ne more bit. Sledim gazi… Lepo se je dvigal… Ampak še vedno smo 600m stran iz poti. Pogledam mapo… Vidim vrh Snežne konte… 400 metrov stran… Si rečem, še 200 metrov sledim teli gazi, nato pa zavijem levo in hodim levo dokler ne pridem na pot. Kar naenkrat gaz zavije levo. Super! Približujemo se Snežni konti… no 200 metrov stran je… Pogledam na višino… 2360 metrov. Ok! Smo višje kot Snežna konta… Gaz začne zavijati levo spet in ura lepo odšteva metre do poti… 30 metrov… 10 metrov… Ura zavibrira… Prišli ste na pot. Ja končno! Začela se je delati megla… No sedaj sem točno vedel kje sem. Na okrog 2450 metrov z desne pride tudi gaz pešakov. Joj sploh nočem vedet kje so potegnili! Uro ugasnem in lepo napredujem… Ura je malo pred 3. Veter začne kar pihat, megla vedno bolj gosta. V nahrbtniku mi igra muska… Na telefonu nastavim komad LP- Lost on you [Live Session], glasnost do konca in gas! Pozabim na stopinje, potegnem svojo špuro… Evo kakšno minuto čez tri zagledam Kredarico. Se hitro pospravim notri… Uf je mraz! Malo so me noge pekle, ker se je tudi s krplji kar lepo udiralo. Si skuham čaj, preoblečem in malo legnem ob radiator. Čez kakšno uro prideta Katarina in Bojan. Ker je bil Triglav v megli, sploh nisem pomislil na vzhod gor. Sem pa upal, da bo na Kredarici sonce… Ampak brez sreče. Počijem do 6h, vzamem fotoaparat in stojalo… Grem iskat sončka! Cela Gorenjska v soncu, okrog Triglava pa megla! Se odločim pa potegnem gas na vrh Kredarice, mogoče bo tam kej več sreče. No kakšno uro sem ga čakal in ga tudi dočakal! Triglav je bil še vedno v megli, ampak želja je bila prevelika! Se spustim v kočo, spakiram in tam me dva Čeha vprašata, če gresta lahko zraven. No pa »pejta«! Pridemo ven in zagledam, da tip nima derez… Punca pa je imela samo dereze, brez cepina. Popolna kombinacija! Jima razložim, da mogoče ni dobro reskirat… Ampak sta odločena.. Potem pa gremo ane! Itak bosta kmalu obrnila. Lepo nataknem dereze, v vsako roko en cepin… Celo zimo prakticiram dva cepina in sem se jih kar lepo navadil. Srečam tudi dva Avstrijca… Očeta in sina, ki naj bi bila včeraj na Triglavu. Ga vprašam kakšne so razmere: »Super! Vse skupaj je samo 30 metrov, da ni zajl zunaj!« Sicer malo skeptičen, ampak če je tako, je super!

Se spustimo s Kredarice in zagrizemo v breg. Kako moker sneg! Hitro se vzpenjamo, pridemo do prečke… Prečka je skoraj kopna… Ima malo ledu, zajle so zunaj. Skupaj jo premagamo, zavijemo zadaj za goro in zagledam še eno prečko in gaz naravnost gor. No super, kot kaže je to edinih 30 metrov brez zajl. Edini problem tukaj je bila ledena stena pri prečki. Turista zagledata tisti breg in se odločita obrnit… No pa gospodična je vmes eno derezo izgubila… Jooj! Skratka nadaljujem sam. Prečka mimo… Naravnost gor… Premagam tistih 30 m… Zagledam še enkrat toliko naravnost gor… Hmm… 30 metrov »my ass«. Gasa gor… Zagledam zajle… Se lepo povzpnem… Sledi še zadnji del pred Malim Triglavom, ki je bil tudi čisto pod snegom. Na obeh straneh prepad… Sneg čisto moker… No pridem na Mali Triglav… Greben… Hmm… Fak, kaj je snega! Greben čisto pod snegom… Občutek je bil, ko da hodim po strehi… Nato sledi spust… Tukaj je bilo celo nekaj zajl… No še zadnji vzpon pred vrhom Triglava. Začetek vzpona brez snega, zajle zunaj… Malo višje jih spet zmanjka in se potem spet pojavijo… No kakšnih 30 metrov višine pa pride meni najbolj zoprni del. Ovinek, ki ima na eni strani štrleče skale, na drugi pa prepad. Vedno se spomnim, ko mi je Franci razlagal kako je skoraj padel dol… Brr! Tukaj malo bolj previdno… Saj je sneg zelo moker in zelo se mi je udiralo. No z nekaj matranja pridem čez… Megla je bila tako gosta, da čisto nič nisem videl… Zagledam tablo za Staničevo zavetišče. To pomeni, da sem blizu! Še nekaj trenutkov in že vidim stolp, oziroma bolj natančno, zastavo! Ker je megla postajala vedno bolj gosta, se nisem pretirano zadrževal na vrhu, ampak sem hitro pobegnil dol.

Vse tiste stopinje, ki sem jih naredil… No nazaj grede se mi je še vedno udiralo vsaj za par centimetrov. Lepo počasi napredujem dol, saj so bili sunki vetra malo zoprni, sploh tam kjer se nisem mogel nikjer prijeti. No pridem do Malega Triglava, se spustim. Malo pred prečko zagledam dva, ki gresta gor. Ju počakam… Vidim, da sta brez čelade, derez in cepina… Ko da bi šla poleti! Me sprašujeta kakšne so razmere, jima odgovorim, da naj obrneta, da naj se ne hecata… Gor bo že šlo… Ne vem kako bosta prišla dol… Mi odgovorita: »We are mother f*cking crazy Dutch boys!« Hjooo! Ja pol pa lezta gor… Gresta mimo mene in se začneta vzpenjat… Jaz pa v tretjo prestavo in čimprej dol, mimo prečke… Preden mi kdo od njiju pade na glavo! Brez opreme… Ne morem verjet! Prečka hitro mimo… Sledi še zadnji spust naravnost dol in že sem pod steno. Zmaga! Še zadnji vzpon pred kočo… Joj ga ne maram! V čevljih čutim lužico, rokavice so čisto mokre. Si naročim en Radler, saj sem si ga zaslužil! Pride vremenar ven, če sem kaj videl tisto punco, ki je šla z nami do prečke. Zanikam… Pozabila je denarnico, notri vsi dokumenti in par sto evrov. Uff! Nič dobro! Mu rečem, če jo da meni in jo poizkusim ujet. Sicer se je začela spuščati kakšni dve uri pred mano… Ampak mogoče pa uspe! Denarnico v kuverto, zavijemo… Radler v nahrbtnik… Ga bom potem… Hitro spakiram… Preverim, če je vse dobro pritrjeno… Če grem brez krpljev, bom sigurno dol hitrejši. Ogrejem koleni, prižgem turbo in že letim dol s Kredarice. Po 200 metrih se mi začne udirat do kolen… Se usedem na sneg, cepin v roko in kar po riti dol… Kakor je šlo… Pridem do Snežne konte… Gaz narejena okrog (kar nekaj ljudi je bilo na Kredarici danes, zato je nekdo naredil gaz malo bližje Snežni konti… Bravo!)… Ma ni šans, da grem okrog… Naravnost dol… Se usedem in turbo Gašper že hiti… Hitro pridem do konca Kalvarije… Gaz v desno (kjer sem danes zgrešil in nisem bil edini), jaz kar v levo… Bom kar direktno dol naredil… Kar naenkrat zagledam Prgarco… Srečam gospoda… Mi reče, da je punca pol ure pred mano… Srečam čez 5 min drugega gospoda… Ta je že 50 min pred mano… Tretji tip je rekel 10 min… Joooj! Kar so me nesle noge, pritegnem dol proti dolini. No v gozdu jo dohitim. Končno! Že pol ure nazaj mi je vode zmanjkalo in nisem želel odpreti Radlerja, saj bi jo potem lahko zamudil. Ona lepo sedi tam v gozdu na štoru. Prisopiham do nje, ji rečem da imam njeno denarnico. Me čudno gleda in reče da ni njena. Joj čigava je pa potem? Potem ostane samo še drugi Čeh, ki je šel z nama proti Triglavu… A on se je vrnil do Vodnika… No tja sigurno ne grem… Kličem Kredarico, se zmenimo, da nesem na Policijo Bled. Spotoma se ustavim na postaji, predam denarnico in se odpeljem domov. Upam, da jo lastnik pride iskat!

 

Aja verjetno te zanima, kaj se je zgodilo z MF Dutch boysoma? Ko sem se začel spuščati proti dolini, sem ju videl kako sta se spuščala iz Malega Triglava… Kot kaže ju je srečala pamet! Upam tudi, da sta varno prišla!

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Relive ‘Morning Jun 2nd’

Že od začetka aprila nisem bil nikjer višje od 2000 m v Sloveniji. Kot prvo sem bil aprila na potovanju, maj pa je bil bolj slab z vremenom. Za 31.5.2019 pa je končno kazalo malo lepše vreme! Zato se z Rokom zmeniva za eno turo, plus tega bova imela čas za naredit plan projekt Dolomiti 2019. Mene je zelo mikal Triglav ali pa Stenar… Ampak arso je opozarjal, da je nad 2200m ogromno snega, zato se na koncu odločiva za Bivak II (2118 m) in pa potem naslednji dan sončni vzhod na Špletvi (2272 m). Pri temu bivaku še nisem bil, zato mi je bila ideja zelo všeč! Dobiva se v petek popoldne po mojem soteskanju. Ker nisva vedela kakšne so razmere, sva imela s sabo 2 cepina, dereze in pa krplje. Spalko sem pustil v avtu, saj je Rok rekel da so deke v bivaku… No vsaj kakšen gram lažji nahrbtnik. Dobiva se v Lescah, potem pa v Vrata.

Med oznako 9,5 km in pa 10 km parkirava ob cesti. Nobenega avtomobila, kar je pomeni, da bova sama gor… Super! Štartava ob 18:40 pri možicu ob cesti in mimo vikenda zagrizeva v hrib. Najprej naju čaka kar nekaj časa lepa pot po gozdu. Aja, naj poudarim, da je ta pot neoznačena in vsaj spodnji del v gozdu ima kar nekaj različnih poti in je potrebno malo gledati tudi možiclje. Prideva do približno 1500 m, tam se začne tudi melišče. Malo ga izogneva in hodiva čisto ob robu. Na približno 1600 m se ustaviva. Vreme je bilo sicer oblačno, a so se oblaki lepo barvali in pa tudi Rjavina je imela celo en del brez oblaka in tako se je ob zahodu lepo obarvala! Nekaj časa opazujeva barve, a so oblaki spet hitro prišli in tako nama ni nič drugega preostalo, kakor da začneva hodit naprej… Kmalu se bo zmračilo. Na 1700 m se konča gozd in od tu naprej imava melišče. Malo se pomatrava na višini 1850 m do velike luknje v skali. Še malo po melišču in zagledava sneg, plus stopinje. Sicer so stopinje zgledale stare, a potegneva špuro naravnost gor. No na 1960 metrih pa se začne veselica! Kok snega! Ugreza se preko kolen… En kup plazov je šlo mimo pred nama… Naredi se tema… Lučke hitro na glavo in gasa naprej. Rok lepo počasi gazi, jaz malo še snemam naokrog, saj toliko snega konec maja še nisem videl… Z vsakim metrom je bilo več snega… Hitrost se je zelo upočasnila… Začel je pihat veter… No končno zagledam pred sabo Bivak II! Kakšno olajšanje! Pa še prazen je! Vstopiva notri, hitro prižgeva par svečk, jaz gorilnik. Skočim na mraz po sneg, da ga zagrejem. Na srečo je snega v izobilju, tako da voda bo! Skuham večerjo – Makaroni bolognese. Prižgem še zvočnik… Nastavim musko in »žurka« se lahko prične! Pred odhodom sem v trgovini zagledal v pločevinki špricer. Ker tazga še nisem pil, sem kupil dva za nazdravit (sploh ni tako slab!). Rok se odloči, da gre malo fotografirat, saj se je lepo razjasnilo! Upam na sonce jutri! No okrog polnoči se pokrijem z deko in zaspim. Ponoči se zbudim in slišim kako divja veter… Uff… Še dobro da sem na toplem (namreč v bivaku sva imela 12°C). Ob 03:40 zvoni budilka. Dam dremež… Čez deset minut še enkrat… Tako me je na potrebo, da sem mogel ustat. Odprem vrata in zagledam vse megleno! Neeee! Tudi Rok se zbudi, pogleda ven in reče da naj še malo počakava s Špletvo. Zaspim malo nazaj, se zbudim okrog petih, vreme še slabše… Nič ne bo z vzhodom… Tako da zaspiva oba lepo do osmih. Ob osmih vstaneva, vreme še vedno isto. Skuham čaj, pojeva zajtrk, malo poslikava in malo čez 9h štart proti dolini. Špletva je bila v megli, zato ni imelo smisla gazit gor. Vpiševa se še v knjigo in vidiva, da je bil včeraj nekdo pred nama gor. Se pravi so bili plazovi po njegovem odhodu in pred najinem prihodu…

Dol potegneva naravnost špuro. Sicer se udira do kolen, zategneva na plazovino, tam je bilo bolj trdo. Snega je hitro konec, saj sva imela kar lep tempo in sledilo je spuščanje po melišču naravnost dol #tojtauzitek. Pritegneva do gozda, tam se ustaviva in malo počijeva, potem pa dol do avta. Srečala nisva nikogar. Se usedeva v avto, peljeva do Aljaževega doma v Vratih na eno pijačo. Ravno se je začel kazat sonce, tako da je bilo super! Po pijači pa domov. Tako je bil Bivak II osvojen, na sončka bo pa potrebno počakati do naslednjič!

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Relive ‘Evening May 31st’