Stol… Najlepši spomini… Moj prvi dvatisočak… Še zdaj se ga spomnim na »živo«, pa čeprav bo letos minilo 17 let od tega vzpona… A 17 let nazaj je bil drugačen filing kot danes… Nadaljuj z branjem…

Pisalo se je leto 2002, natančneje 31. avgust. Ta dan je potekal tudi pohod v okviru »Vikend večno mladih fantov«, ki se organizira še danes (vsaka zadnja sobota v avgustu). Vsako leto so tudi vsem, ki so prišli na vrh, podarili obesek različnih oblik (vsako leto drug predmet). In kot enajst letnemu mulcu mi  je bil ta obesek kar huda motivacija. Zato sem želel it gor! Ne zaradi razgleda, ampak zaradi obeska! No ne samo zaradi obeska… Tudi zaradi čaja in domače suhe klobase za nagrado! Tako, da sva se zjutraj ob sedmih z očetom odpravila z avtom do Valvasorjevega doma. Mati je pa počakala doma, saj je bila takrat v šestem mesecu nosečnosti. Prejšnjo noč sem celo prebedel… Navdušenje je bilo nepopisno! Čeprav takrat sploh nisem imel hribovske kondicije, ampak samo plavalno…

No parkirava pred domom, valda vzamem svoj nahrbtnik! Pa palice tudi! Pa še gojzarje sem imel, no pa ene pohodne hlače… Skratka oprema hujša kakor jo imam pa zdalje! 😛 No začneva s hojo… Po desetih minutah: »Ati, a je še daleč?« Si sploh nisem predstavljal kako dolga pot naju čaka! Oče potrpežljivo odgovori, da imava še tri ure do gor. Aaaa?! Obesek, Gašper… Obesek… Prideva midva do prostora, kjer so bila naložena drva za kurjavo v koči. Kakor sem bil navihan, valda izbral najtežji hlod… No po petnajstih minutah sem predal štafeto naprej! Iz izkušenj se učimo ane…? Prideva do klopce – »Prižnice«. Počitek! Otrok je lačen… No dobim en sendvič, pa malo ledenega čaja. Spet poizkusim srečo z vprašanjem koliko je še? Na polovici sva, mi odgovori. Gašper, OBESEK! Gremo naprej ane… Ne bom zdaj cel dan čakal na »tist« obesek! Prtegnem iz šeste prestave v drugo prestavo, saj me noge niso več ubogale… Nimam kondicije… No končno prideva do Prešernove koče na Stolu – 2193 m. Odložim tist ruzak, pogledam malo naokoli, če me kdo gleda… Kaj je? Kdo je najboljši?! Za sosednjo mizo mi začnejo ploskati… Še danes ne vem, a sem tako slabo zgledal ali zato, ker sem osvojil najvišji vrh Karavank… No pustimo to domišljiji! Čas od doma do Prešernove koče je bil malo več kot dve uri… Še danes ponosen na ta čas!

Največji car

Kdo je največji car? Pa še obesek imam!

»Dej prteg’n vn tist sendvič pa čaj!« Lačen ko volk… Briga mene kje je Triglav (sploh nisem vedel, da obstaja takrat), na katero stran je Begunjščica, pa Vrtača…Vseeno mi je… Glav’n da mam js tale SENDVIČ! Notri rezina sira in pa par koleščkov domače suhe klobase! Največji car na Stolu! No lepo se najem…

Lakota je kar huda stvar…😜

Sedaj pa iskanje obeska! Pride oče nazaj, da ne bo obeska, ker se nisem prijavil uradno na pohod… Oo fak! Strto srce v nulo! Tuki tud sendvič ni pomagal! Solzica prtekla… No ne samo ena! A sedaj se bom jokal, tukaj sredi vrha?! Ja SEVEDA! Edina motivacija mi je bila… Kar naenkrat oče prinese obesek… VAUUUU! Ammm… Kaj pa tale obesek predstavlja? Dobim odgovor: BURKLE. Kaj za ku*ca so pa burkle? Uradna razlaga je: »polkrožno, podkvasto, železno, na dolg drog pritrjeno orodje, s katerim so vlekli lonce iz krušne peči.«

Burkle…

Čeprav še vedno nisem vedel za kaj se gre, mi je postajalo vseeno… Glavno, da imam obesek! Moj prvi obesek! No, ker sem dobil obesek in sem bil tudi prvič nad dva tisoč, pa so me morali krstit. Prvo sem si mogel izbrati planinsko ime po eni živali. Ker gorskih živali nisem poznal nekaj pretirano, sem pa videl zlatoroga na piksni od Laškega… No bom pa zlatorog! Dobro, ime je izbrano… Oskrbnica pripravi vrv za krst… Sedaj pa sledi vprašanje… Na kakšni višini se nahaja koča na Stolu. Vedel sem odgovor… Ampak pri sosednji mizi so se drli: »Povej narobe! Te bo manj bolelo!« Iz druge strani:«Nee… Če se boš zmotil, te bo bolj bolelo…« Ja kva zdj?! Gledam levo, gledam desno… Mah… 2193 metrov… Odgovor je pravilen! Bum! Bum! Bum! BUM! Štirje udarci po riti… Še dobro, da sem imel čez rit dva sloja oblek… 😜

Štiri krat po riti!

No pa kot se spodobi za tak krst, dobim še krstni list:

Dokaz, da sem bil gor 😂

Toj to! Na hitro skočiva še na vrh – 2236 metrov… Narediva par slik in potem v dolino… Edini problem je bil, ker naslednje štiri dni zaradi musklfibra nisem mogel hodit! No pa Stol me tudi nekaj časa ni videl! Mi je pa ta dogodivščina ustala v spominu še vedno po vseh teh letih! Ne spomnim se tako »na živo« prvega Triglava, ki je bil štiri leta nazaj… Skratka hudooo! No danes mi sendviči na vrhu niso več tako pomembni, ampak se gre bolj za razglede!

Frizura je bila pa usklajena! 🤣🤣

No danes, 27.7.2019, po parih mesecih se spet odpravim proti Stolu… Pot je zaradi nočnega dežja kar drsela, pa še vedno prišel v uri petnajst na vrh. Oblaki so se vmes malo nabirali, nato jih je veter malo razpihal… No sončni vzhod je bil… Poglej slike… Lahko samo rečem: »VAU« #tojtauzitek 😍

 

Današnje slike pa v galeriji!

Galerija:

 

… Stol, za vedno v mojem spominu!

Škrlatica – 2740 metrov

Plani so zato, da se spreminjajo.. No tako je bilo tudi v mojem primeru. Najprej tekom tedna je bil plan Jalovec, z vmesnim postankom v bivaku na Kotovem sedlu… Ker je to padlo v vodo, smo se z Aljažem in Urhom zmenili za drug plan, sončni vzhod na Škrlatici. Škrlatica je z 2740 metrih druga najvišja gora pri nas. Bil sem že dve leti nazaj, zato sem vedel kakšno trpljenje me čaka.. Namreč pot se mi tako vleče da joj! Na srečo je bil plan vzhod, tako upam, da se vsaj ne bo vleklo!

 

Zmenimo se že, da se dobimo v petek, se odpeljemo v Vrata in tam za kakšno uro pospimo, nato pa štart proti Škrlatici. No že tukaj so se plani spet podrli! Aljažu je med potjo zmanjkalo bencina (le kako mu je to uspelo?), zato je obtičal v Kranju. A mu je Tadeja priskočila na pomoč in nas tako rešila! Urh je prišel že ob sedmih s svojim avtom na Bled. Sva šla na pijačo in potem počasi proti Vratom. Aljaž se nama je pridružil malo čez 22. uro. Nazdravimo in se spravimo »spat« ob 23h! Budilka je bila že ob 23:30, saj je bilo potrebno še nekaj pojesti pred zahtevno turo. Budilka zazvoni… Aaaa! Tudi za minuto nisem zatisnil očesa! Tole bo še zanimivo! Urh in Aljaž nista bila nič boljša… No nekaj pojemo in ob 00:00 štart proti Škrlatici. Na parkirišču v Vratih je bila že kar gneča, saj je nekaj ljudi začelo svoje pohode proti Triglavu.

 

No s parkirišča proti Aljaževem domu, tam zavijemo desno v gozd. Pot se počasi začne vzpenjati, vsak meter se teren postavlja bolj pokonci! Kar hitro napredujemo, vmes dve pavzi, saj nam je bilo kar vroče… Na 1700 metrih pridemo ven iz gozda. Začenja se kratka pot po melišču, zagledamo dve lučki. Vidita onadva nas. Pospešita… Hmm, tekma? Morda sta se ustrašila, da jim bomo zasedli bivak IV? Prtegnemo še mi v tretjo in jih malo pred bivakom ujamemo. Nekako nista vedela kam, zato nas spustita naprej. Mi lepo nadaljujemo proti bivaku, kjer malo pred njim zavijemo desno – Škrlatica 3 ure je oznaka, polomljena leži na tleh… Do bivaka smo porabili uro in pol, kar pomeni, da smo nekako še enkrat hitrejši od označene poti. Ura je šele pol dveh! Čakali bomo gor na vrhu ko norci! Tempo upočasnimo… Od razcepa se lepo vzpnemo, preidemo na travnato pobočje, kjer se za kratek čas spustimo. Tako pridemo na pašnike pod Dolkovo špico in od tam se spustimo do melišča. Sedaj pa zabavni del! Vzpenjanje po melišču! Pot je lepo sledljiva, snežišče je bilo eno malo, pa še to skoraj na ravnem terenu. Gledamo nazaj, lučki zaostajata… To pomeni, da gresta tudi onadva na vzhod! No kar nekaj časa po melišču in kmalu zagledamo steno pod Škrlatico! Skobe, jeklenice…. Yeees! Hitro mimo prvih skob, kratek spust po polički in potem med grapicami do grebena. Pot zelo lepo označena in opremljena s klini, skobami! Malo pod grebenom spet počijemo, saj smo zelo prehitri! Pa še veter začne pihati! Joooj! Si vzamemo par minut in potem sledi še kratko, 20 minutno grebenčkanje. Zagledamo križ. NA VRHU SMO – 2740 metrov! Nobene gneče… Prvi! Ura pa malo čez štiri, kar pomeni, da bomo eno uro čakali na sončni vzhod… A vetra na srečo ni bilo! Hitro nahrbtnik dol, Urh skuha kavo in zagledamo kako se nam po grebenu približujejo 4 lučke. Tako da nas je bilo potem sedem na vrhu. Proti vzhodu je bilo sicer malo oblačno, zato je bil vzhod malo kasneje, saj je sonce potrebovalo dodatnih 20 minut, da je prišlo čez oblake. Vauu! Noro! Kakšni pogledi proti Visokemu, Srednjemu in Spodnjemu Rokavu! Tudi tja me bo enkrat pot zanesla! Sonce začne greti in to pomeni, da je čas za spust. Pofotkamo se in gasa dol. Štartali smo zadnji… Čelado na glavo in gasa!

Za spust si vzamemo malo več časa, saj smo dosti slikali, ker razgledi so res »bolani«! Po kakšni uri pridemo spet nazaj na melišče. Kaj pa sedaj? Gledamo dva tekača, kako se vzpenjata iz te strani na Dolkovo špico. Naš prvotni namen je bil, da se spustimo do bivaka in od tam spet gor na Dolkovo špico… Treba nabirati višince, ni kaj… 😜 Ampak tale pot zgleda bolj mamljiva! Sicer iz naše strani zgleda kakor, da se je ne da preplezati… Ampak kaj je to za nas, tri gamse? Po melišču naravnost dol do krnice Zadnji Dolek. Tam vidimo tudi naše prijateljice, ovce! Ni počitka… Gasa po melišču. Zgornji del melišča je kar zoprn in počasi se vzpenjamo proti Rdeči škrbini. Vmes tudi zmanjka markacij, a je pot lepo sledljiva. Na vrhu škrbine zavijemo levo in po grebenu na vrh Dolkove špice (2591 m)!

Tukaj sledi obvezen počitek, malica. Sonce že lepo pripeka, zato se namažemo. Nato pa gledamo greben naprej od Špice. Zanimivo! Ker smo vedno za izzive, se spravimo pogledati še naprej. Spakiramo in lepo po grebenu naprej proti Spodnji Dolkovi špici. Hmm… Tukaj postane malo zanimivo… Greben je… Ozek… Krušljiv… Začne se lahko plezanje gor in dol… V mislih imam komad »Pa arriba Pa abajo lento« (prevod: gor, dol, počasi). Teren postaja vedno bolj krušljiv… Vmes tri štrleče skale, po katerih je potrebno malo poskakat in sledi spust na majhno sedlce. Od tam par metrov stene… Na levo prepad… Na desno prepad… Nahrbtnik dol… Poprimemo za skalo… Adrenalin seka.. Toj to! »I feel alive!« Leva, desna, leva, desna in že smo nazaj na grebenu. Gremo naprej? Greben se nadaljuje še kar nekaj časa naprej, a mi se odločimo za vrnitev na Dolkovo špico, saj zagledamo, kako se iz strani Razorja približujejo oblaki! Čas je za odhod! Po isti poti nazaj… Šoder… Spet malo plezanja in grebenčkanje do Dolkove. Od tam se spustimo nazaj dol do Rdeče škrbine, sedaj zavijemo levo proti Križu oziroma bivaku IV. Sledi kar dolg spust, večinoma po melišču, ki je za prečenje kar zoprn, ampak za spust naravnost dol odličen! Še dobro, da se nismo držali prvotnega plana in šli po teli poti gor, saj je kar zoprna za vzpon. Po nekaj sto metrih spusta zagledamo pot, ki vodi do bivaka. Joooj! Kakšen ovinek! Pot vodi pod Dovškim Gamsovcem in potem naredi veeeeelik ovinek v desno do bivaka. Se kermu da po tej poti? NEEE! Prtegnemo namesto po poti desno, levo po melišču. Najprej ga lepo prečimo pod steno Dolkove špice. Približno smo vedeli kje moramo iti, da pridemo do bivaka. Sledi še spust naravnost dol po melišču. Čisti užitek! Obidemo ogromno vrtačo po levi in pridemo do manjšega sedla. Od tam se lepo vidi bivak IV. Se spustimo še tukaj kar naravnost dol po travi. Pridemo direktno do bivaka IV na Rušju. Bivak ima deke, a nima jogijev (samo za info). Sledi kratka pavza in še zadnjih 900 metrov spusta do avta. Ufff se je vlekla pot! Saj smo skoraj cel zgornji del poti gledali naravnost dol parkirišče. Po eni uri pa pol spusta od bivaka pa zagledamo Aljažev dom! Končno! Hitro se spakiramo v avto, se odpeljemo proti Kranjski Gori, kjer sledi skok v mrzlo jezero Jasna – kako je pasalo! Nato pa domov in pa spat! Namreč 36 ur brez spanca se mi je kar poznalo! Pa je bil spet en super dan v najboljši družbi! Čeprav pot se je še vedno vlekla!

 

Galerija:

  • Na vrhu!
  • Dan se dela...
  • Sonceee
  • Počasi gre sonce gor
  • Danes ne bo gneče
  • Pogled proti Rokavom
  • Dolina Vrata in Triglav
  • Kako je vesel!
  • Tudi Urh!
  • Zadnji metri pod grebenom
  • Tihožitje
  • Lahko bi malo višje skočil... :P
  • Kakšen razgled!
  • Jaaaaa!
  • Prečenje...
  • Lepo zavarovano
  • Tukaj gor ja...
  • Naravnost gor...
  • ...Oziroma dol
  • Melišče pod Škrlatico
  • Proti Dolkovi špici
  • Kolegiceee
  • Še zadnji ornk vzpon danes
  • Zoprno melišče
  • Proti Rdeči škrbini
  • Pogled proti Škrlatici
  • Aljaž je poravnal križ. Bravo!
  • Dolkova špica in njen razgled!
  • Le kje smo lezli?!
  • Razor (2601 m)
  • Bivak IV na Rušju in Dolkova špica
  • Notranjost bivaka
  • Trdo ležišče
  • Bivak IV
  • Poškodovan smerokaz
  • Kako daleč je še parkirišče!

Pot:

Relive ‘Morning Jul 20th’

Großglockner ali Veliki Klek… Zadnji dve leti na mojem spisku… A prej sem želel opraviti vsaj nekaj zimskih vzponov pri nas in se tako pripraviti na ta podvig. Letos sem se čutil pripravljenega! Plan je (bil) osvojitev Kleka septembra, a v petek dobim sporočilo od Matjaža na instagramu: »Živjo, eno mesto se je sprostilo v avtu za Großglockner, želiš iti?« Srce mi je kar poskočilo… Ja seveda! Tukaj sploh ni debate! Vedel sem, da bo gneča, a take priložnosti se ne zavrne. Počakal sem do sobote za potrditev ali se gre ali ne. Napoved vremena je bila bolj slaba, ampak sem si rekel: »Tudi, če ga ne osvojim, bo to lep vikend izlet.« Šlo nas je sedem in sicer s kombijem. Skoraj vsi so bili iz okolice Rogaške Slatine, plus dva Gorenjca oziroma kasneje sem izvedel, da je napol Gorenc. Plan je bil štart v soboto ob štirih iz Rog. Slatine, se pravi ob šestih bi me pobrali v Lescah in nato vožnja do našega izhodišča na koncu ceste Kals Glockner  (1940 m).

Od navdušenja celo noč nisem spal, tako da mi je budilka zazvonila prehitro! Ampak navdušenje je bilo preveliko, da ne bi takoj vstal. Spakiram še zadnje stvari, si skuham čaj in pojem zajtrk. Nato se zapeljem do Lesc, kjer me malo čez šesto poberejo s kombijem. Pot nas je potem vodila skozi Karavanški predor proti Lienzu. Skozi Lienz in zavijemo desno proti Kalsu. Tam malo pred naseljem Huben ostro desno proti Kal am Großglockner. Po cesti naprej in potem spet desno po cesti Kals Glockner. Cesta je plačljiva (1 dan = 10€, 7 dni = 14 € – bolj detajlno pa v sliki spodaj). Ker nam verjetno ne bo uspelo v 24 urah priti nazaj, bomo ob izhodu plačali za cel teden, ki je samo 14€.

V primerjavi s planino Blato…

Pri koncu ceste parkiramo na označenem mestu. Vreme je bilo bolj slabo, malo je pihalo, malo je dež padal. Hitro se spakiramo (dobil sem za nosit še 50 m vrvi… Baje sem v formi 😛 ), jaz še malo pomalicam in že gasa proti naši prvi koči, koča Lucknerhutte (2241 m). To jo dosežemo po 45 min hoje, sledi kratka pavza. Vreme je bilo zelo spremenljivo… Ko je bilo oblačno, je pihal veter in ko je bilo sončno, je deževalo… Po hitri pavzi nadaljujemo z vzponom po poti 702B proti Studlhutte ali po naše: Štrudlhute! Zihr imajo štrudl! Na tabli piše še 90 min in ravno toliko smo porabili. Vzpenjali smo se še vedno po lepo kopni potki. Koča se nahaja na 2801 m in je zanimive oblike. Na eni strani je ravno odrezana, na drugi pa zaobljena.

ŠtruImajo zelo dober štrudl! Studlhutte – 2801 m

Vstopimo notri, naročimo radler in pa itak štrudl! Moram ga pohvaliti! Bil je super. Ker se megla ni razkadila, smo postali kar malo leni in bi najraje kar tukaj ostali. A čakal nas je zadnji del današnje poti, saj za na vrh zaradi vetra sploh nismo pomislili. Tabla še 3 ure do koče Erzherzog-Johann-Hutte (3454m), kjer bomo tudi prespali. Od »Štrudl« koče zavijemo desno (pot 712), tam nas čaka ena prečka snega, naprej kopno. Nato pa se začne zabavni del. Namreč stopimo na ledenik. Ledenik ima kar nekaj novega snega, zato razpoke niso vidne. Hitro se navežemo (2 navezi – ena po 3 in ena po 4) in hodimo striktno po stopinjah, da ne bi kdo v kakšno razpoko padel. Pridemo do jeklenic. Nekateri so jih v spodnjem delu obvili , nadaljevali po ledeniku in se višje priključili na jeklenice. Mi pa smo se odločili kar direktno po poti med jeklenicami. Megla je še vedno vztrajala, začel je padati tudi sneg in vetra tudi ni manjkalo. Pa so šli vsi razgledi… Jeklenice se začnejo na prib. 3250 metrih in so do koče na 3454 metrih. Lepo se vzpenjamo in porabimo približno eno uro »plezanja« čez skale ob pomoči jeklenic. No potem pa zagledamo kočo Erzherzog-Johann-Hutte (3454m). Odlično! Veter je pri koči pihal še močneje, zato se hitro pospravimo v kočo. Skozi vrata in naravnost je soba – sušilnica. Ufff kako smrdi! Mix smradu več kot 30 parov čevljev. Tam odložimo stvari, si obujemo natikače (so v koči) in se premaknemo v glavni prostor. Kako toplo! Čisto premraženi komaj najdemo prostor za mizo, saj je bila koča lepo zasedena. Se usedemo, Joža in Matjaž se gresta zmenit za spanje (smo imeli že prej rezervirano). Vzeli smo nočitev z zajtrkom (25,80 €) – CENIK. Ker smo si zaželeli nekaj toplega za pojesti, nas je nekaj naročilo špagete bolognese (11,20 €), drugi pa juho (6 €). Čeprav sem imel v nahrbtniku šest sendvičev, so špageti pasali! Po večerji se razpakiramo v skupni sobi (bilo nas je prib. 15). Sobe so super opremljene, jogi pa je skoraj boljši kot pri meni doma =P Jernej je imel glavobole in vročino, zato se je hitro spravil spat… Ostali smo bili ok! Se vrnemo v glavni prostor, malo podružimo in nazaj v sobo. Mene je zmanjkalo že ob 21h! Bilo je prijetno toplo, mraz me je malo zmatral in zato sem sladko zaspal! Dokler me ni tiščalo na wc ob pol enih! Nekaj časa sem še zadrževal, nato pa sem se mogel obuti in oditi po stopnicah v mrzlo klet, kjer so bili wcji. Brrr! Ko pridem nazaj pa zaspal do 5h, ko je zvonila budilka. Soba je bila zelo topla, zato sem komaj vstal.

Kaj, če bi jogi kar domov odnesel? 😜

En Matjaž (bili so 4je!) je vstal isti čas ko jaz in skupaj sva odšla na zajtrk. Jedilnica pa že skoraj polna! Malo smo že pozni! Zunaj je pihal močan veter in bilo je vse megleno (čez noč je zapadalo cca. 10 cm novega snega). Drugim se je kot kaže kar mudilo. Za zajtrk dobiš 2 kosa kruha (če želiš, ga greš lahko gratis še iskat) in na vsaki mizi je skleda, kjer je notri marmelada, med, pašteta… Plus tega dobiš čaj ali kavo zraven, odvisno kaj si zaželiš. No kmalu se nama pridružijo še drugi, samo Jernej je še spal. Pojemo, ga zbudimo, a pravi da se ne počuti dobro, zato ne bo šel z nami… Škoda! Pa nas je ostalo šest. Zunaj mraz in veter nista popuščala! Temperatura v zavetrju je bila 4°C, veter ob koči pa okrog 30 km/h, sedaj pa izračunaj kakšen je bil filing mraza! Brr! Za »naskok« na Grossa sem imel na sebi dolgo in kratko švic majico, plus od Raidlighta ultra lahek windstopper* . Včeraj mi je pomagal, da me ni prepihalo in tudi premočil ni, zato sem se odločil, da ga danes še enkrat postavim na test (več o tem pa kasneje). Od opreme smo rabili plezalni pas, dereze, gamaše in pa čelado… No pa dve vrvi smo imeli s seboj. Večino pohodnikov je štartalo pred nami, nekateri proti vrhu, drugi pa v dolino. Ker je bila tako gosta megla z vetrom, jih ubistvu nismo videli in nismo sploh vedeli kdo je kam šel.

No ko se zberemo, se zmenimo, da bo eden od para nosil nahrbtnik in tako pokompletiramo, odrinemo proti Sattele (sedlo) 3640 metrov. Že nekaj metrov od koče se vse sledi izgubijo, pihalo je res ko hudič! Nadaljujemo po svoje… Nismo bili sigurni a je sploh kdo šel proti vrhu, saj se je videlo popolnoma 0! Veter je z vsakim metrom jačal, sneg je raznašalo… Pihalo je iz desne strani in sneg je bil čisto zmrznjen – ko britvica! Očala so se mi od dihanja malo zarosile in v trenutku so tiste kapljice zmrznile, nisem videl popolnoma nič! Po 15 minutah hoje se ustavimo. Treba je narediti posvet! Jože vpraša, kaj sedaj? Nekako se strinjamo, da obrnemo nazaj proti koči… Razmere res niso… In še slabša se… Ne vidimo čisto nič… Jaz v mislih popolnoma razočaran, ampak sem razumel, da razmere res niso za vrh. Pa obrnemo! Pride ideja: »Kaj, če počakamo kakšne pol ure, da vidimo ali se zboljšajo razmere in probamo proti vrhu, v nasprotnem primeru pa v dolino?« No ta ideja je bila super! Pridemo do koče in se razjasni v trenutku! Vidimo 4 naveze kako obračajo pri sedlu in hodijo dol. No vsaj videli smo, če je kdo šel gor! Vidimo eno navezo na grebenu gor pri Kleine Grossglockner. Kot kaže se da! In se spet zapre! Veter ne poneha. Matjaž pride na idejo, da probamo do sedla, potem bomo pa videli kaj in kako… Da vsaj probamo. Vsi se strinjamo!

Zato spet na mraz v meglo in proti sedlu. Sedaj so se sledi videle, saj so se ljudje vračali. Vsaka skupina je rekla, da so razmere slabe. No mi se ne oziramo, pridemo do sedla v pol ure. Kaj pa sedaj? Veter je mogoče malo šibkejši, sneg pa še vedno pada! Vidimo, da gre ena naveza proti steni. Ajd, gremo za njimi! Prtegnemo v drugo, da slučajno ne bodo spet stopinje izginile. Pridemo pod steno… Kaj sedaj? Gledamo kako se ljudje vračajo s stene, ne morejo! Spet posvet… Nadaljujemo ali ne? Sem bil itak za, dva Matjaža pa ne. Nato pa pride tista naveza z vrha. Jih vprašamo kako je in rečejo, da je tale vstopni del najtežji, potem pa gre lepo. Ok! Kaj pa greben med Malim in Velikim Klekom? Reče majstr, da je super! Hmmm… Meni se je kar nasmejalo! Se pogledamo, reče Matjaž: »Ma dej, gremo najprej čez tole vstopno steno, da vidimo kako je, potem bomo pa videli!« No vstop v steno je na 3660 m, se nas čaka malo več kot 130 metrov vzpona… To bomo pa že! Se navežemo, cepine zapičimo v sneg ob steni in jih pustimo do spusta, jaz sem bil (zadnji) z Matjažema v drugi navezi, Jože je pa vodil prvo navezo. Gledam tisto steno in kako drugi obračajo… Pogoltnem slino! Srce začne malo hitreje biti! Bom zmogel? Seveda bom! Ob prvem večjem dvomu odneham! No iz prvega dela stene je visela vrv, ki nam je pomagala premagati. Na žalost je bila vrv kar zmrznjena. Jaz pa sem imel rokavice palčnike, saj so bile druge rokavice še mokre od včerajšnjega vzpona. Zato sem naredil nekaj, kar mogoče ni tako pametno, a drugače ni šlo. Globoko vzdihnem… Tisto debelo vrv sem si ovil okrog roke in tako premagal tistih par metrov navpičnice. Spet sestanek! Ja nič, gremo probati do Malega Kleka – Kleinglockner (3770 m) ! Odličnooo! Nato smo kar nekaj časa »plezali« bolj kot ne naravnost gor. Klinov v spodnjem delu praktično ni, zato so pa skale lepo rebraste, da se da lepo prijeti. Še vedno nas je spremljala megla, veter je malo ponehal in sneg pojačal. A mi se nismo dali! Po nekaj minutah pridemo do table, od tam desno gor, kjer se začnejo jeklene palice, kjer so nam v pomoč pri varovanju. Gneče ni bilo, saj smo bili še kar sami. No dosežemo Kleinglockner (3770m). Spet sestanek! Sedaj se že vsi smejimo… JA GREMO DO VRHA ANE! »Ali je kdo za, da obrnemo?« No ni bilo junaka k je vzdignil roko. Vreme nam je vmes postreglo tudi s soncem in razgledi… Sedaj pa sledi najzanimivejši del in tisti del, ki me je bil najbolj strah. Matjaž je včeraj rekel, da je med Malim in Velikim Grossom en greben, kjer se kar zelo spustiš in je zelo težak. No, ko smo prišli do tega grebena in videli kako dobro je zalit, se nam je kar smejalo! Zato smo se iz Malega Kleka spustili v škrbino Glockner-scharte, ki je pri spustu varovan z na eni strani nepritrjeno jeklenico… Še dva koraka po izpostavljenem delu in že sem na drugem koncu! Potem še kakšnih 50 metrov kar hudega naklona do vrha. No nad škrbino sta nas čaka par, da smo lepo preplezali mimo. Malo me je začela boleti glava, saj sem premalo pil! Upam, da bo kmalu boljše! Tukaj je šlo dokaj brez težav, saj je bil dober miks snega in skal. No po dveh ura od koče nam uspe! GROßGLOCKNER 3798 metrov! Želja izpolnjena! Kakšno je bilo vreme, me ni brigalo… Lahko rečem, da je to »un ta’prav #tojtauzitek «. Kar naenkrat se na vrhu razjasni, zato je postalo kar toplo! Gorski bogovi so z nami! Nepopisna sreča! Naredimo par slik in gasa proti dolini, saj nas je že malo priganjal čas!

Na strehi Avstrije!

To rundo se nas je navezalo na dolgo vrv kar vseh šest! Jaz sem pristal na četrtem mestu, super! Čeprav je bil sonce le za kratek čas, je sneg postal kar južen! Zato je bila potrebna večja previdnost. Lepo počasi smo se spuščali, vmes varovali na tak in drugačen način. Ali smo se pravilno varovali ali ne, sploh ni tema debate… Smo improvizirali, zato, da smo se čim hitreje (varno) spuščali. Tista škrbina je bila iz druge strani še lažja, zato smo kar poleteli čez. Nato vzpon na Kleinglockner, srečali eno navezo, ki se je vzpenjala, od tam dol proti tabli in še tistih par deset metrov do konca stene. Spust je trajal okrog eno uro. Tam spet cepine v roke in gasa proti koči na 3454 metrov, ki jo dosežemo v manj kot uri umirjene hoje. Razpakiramo stvari nazaj tako kot smo imeli včeraj robo, nekaj pojemo in sledi spust proti naslednji koči na 2801 m. Spet ta jeklenica! Včeraj je bil ta del zmrznjen, zato damo dereze gor, a hitro vidimo, da je sneg zelo mehak… Ker smo leni, pustimo dereze gor! 😜 Zgornji del se vračamo po isti poti kot včeraj vzpenjali, nato pa zavijemo desno (včeraj prišli iz leve strani) in tako še malo spusta do ledenika. Ker ni bilo megle, smo ledenik malo boljše videli (bila je ena ogromna razpoka) in tako lažje splanirali kje bomo šli. Sledi spust po ledeniku do »Štrudl hutte« na 2801 m. Še malo pred kočo zavijemo po bližnjici levo in tako pridemo do snežišča, po katerem »odsmučamo« in pridemo do koče Lucknerhutte (2241 m). Malo pred kočo zagledamo tudi ogromno svizcev – kako so kjut! No pri koči so imeli kot kaže neko prireditev, saj so bile tam punce oblečene v narodno nošo. Hmmm! Prava paša za oči! Edino škoda, ker nismo imeli časa. No sledi še dvajset minut spusta do avta. Današnja cela tura je trajala 7 ur 43 min z normalnim tempom. Zraven avta pa teče potok Ködnitzbach. Ima prijetnih 8 °C, zato je bilo potrebno nujno umiti noge notri. Kako boli! Kako paše! Kaj sedaj? Boli ali paše?! OBOJE! Sledi še zadnja malica, se napakiramo in gasa proti Sloveniji. V Lescah se ustavimo še na pijači in potem proti domu. Pa je bil super vikend zaključen!

Hvala celotni ekipi – 4x Matjaž, Jože in Jernej za odlično družbo in pa navsezadnje za uresničitev mojega zadnjega cilja! Sedaj pa sledi razmislek in postavitev novih izziv. Komaj ČAKAM!

 

*Moram tudi pohvaliti Raidlight ultra lahko vetrovko! Dva dni težkih pogojev mi je služila odlično! Zelo lahka, ne prepušča vode, ne vetra in kljub temu vsaj malo diha s pomočjo odprtin na hrbtišču. Lahko samo rečem: “Kapo dol!”

Tale “bela stvar” je top! 😍 (Raidlight vetrovka)

Galerija:

YOUTUBE VIDEO:

 

13.7.2019 Kals – koča Erzherzog-Johann-Hutte (3454m)

Relive ‘Morning Jul 13th’

 

14.7.2019 koča Erzherzog (3454m) – Großglockner – Kals

Relive ‘Morning Jul 14th’

Prisank/ Prisojnik (2547 m)

 

Že dolgo nisem med tednom šel kam v hribe in ker je bila napoved kar OK, sem se odločil vzeti dopust četrtek in petek. Z Arminom se že od septembra dogovarjava za kakšen pobeg v gore in nekako se nama je zmeri kaj podrlo. No četrtek, 11.7.2019, pa je bil pravi čas! Želja je bila sončni vzhod na Triglav, a sva kasneje rajši izbrala Prisojnik (2547 m). Zdaj pa katero pot? Plan je bila Kopiščarjeva, ampak nisem našel nobenih podatkov o razmerah (kakšna flika snega?), sem pisal pohodnikom, ki so bili gor… A na žalost noben tako prijazen, da bi sploh odpisal! Ampak ja… Tako pač je. 🙂 Naslednji faktor izbire poti je bila tema, saj sva hotela iti na vzhod. Sedaj v temi po terenu, ki ga nisem poznal in za katere nisem vedel kakšne so razmere… Ahh… Izbereva Slovensko pot za vzpon. Pa še preveč ne bova zmatrana 🙂 .

Ob enih zjutraj se dobiva v Lescah, se tam zbaševa v en avto in gasa proti Vršiču. Pot je bila bolj kot ne prazna, le kdo bi sredi noči se vozil naokrog? 😛 Malo pred drugo uro parkirava na Vršiču, se pripraviva in kakšno minuto čez dve štart! Le kam sedaj? Pogledam na telefon opis poti… No pa greva! Hitro mimo Tičarjevega doma, malo vzpona in že sva na Sovni glavi (1750 m), od tam rahel spust in potem po melišču spet lepo počasi gor. Vzpenjanje je zelo počasno, zato je bil pa tempo lahko malo hitrejši. Hitro prideva do razpotja za »grebensko pot«. Se odločiva, da tam sestopiva. No midva nadaljujeva naravnost. Pot počasi pride pod steno Prisanka. Na 2046 metrih zagledava sneg, a se ga da lepo obviti, nato pa sledijo manjše grapice, skalni skoki… Ampak je vse super zavarovano z zajlo. Ko premagava vse grape, sledi hoja po skalah proti vrhu. Pogledava na uro… Ura še štiri ni! Oh! Dolga bo do vzhoda (0520), pa tudi malo piha. Se odločiva narediti malo pavzo in tempo zmanjšava. No malo čez četrto uro pa sva na vrhu! Prehitro! Gor piha, ura mi kaže 3°C. Brrr! Se dobro napravim, dam ven kuhalnik in zagrejem čaj. Kako paše! Gledava kako se nebo začne barvati. Ne me hecat, da bo sonce vzšlo pred Razorjem! Se bo spet ponovila zgodba Jerebice? Tam v daljavi se nabirajo oblaki… Kar naj bodo tam! Sonce se prikaže! Levo od Razorja! Tooo! Neha pihat, postane kakšno stopinjo topleje! Sonce vztraja pet minut, nato se skrije za oblake za deset minut in spet prikuka ven! Paše! Poslikava, še en čaj spijeva, spakirava in počasi sledi spust.

Sonceeee!

Itak je bilo treba naredit vsaj eno skupno fotko! 🙂

Midva na vrhu!

Za spust sva se odločila za »grebensko pot«, ki je opisana kot zelo zahtevna pot… Pa da vidva! Začetek hoje po izpostavljenem grebenu je bil top! Hudi razgledi! Skala je bila suha, zato nama ni predstavljalo težav. Na mestih imamo kline in zajle, zato lepo premagujeva pot. Zagledava tudi Prednje okno, kjer skozi poteka pot po Kopiščarjevi. Kako veliko okno! Se malo ustaviva. Poslikava in potem sledi zavoj poti v levo, kjer se klini končajo in jih zamenja strma pot s koreninami in skalami. Po nekaj desetih minutah pa prispeva na razpotje, kjer sva zjutraj nadaljevala naravnost. No tukaj obrneva v desno in naju čaka še pol ure poti do Vršiča. Vmes srečava en par, se pozna, da je delovni dan in ni gneče. Za zaključek na pijačo v Erjavčevo kočo z razgledom na Ajdovsko deklico in potem proti domu, SPAT! 😛

 

Skratka pot brez posebnosti! Tista flika snega ne predstavlja nobenih problemov. Naslednjič pa po Kopiščarjevi ali pa Hanzovi, ampak čez dan!

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Jul 11th’

Jerebica (6.7.2019)

Med tednom sem gledal svojo tabelo (še) neosvojenih vrhov. Ker sem vedel, da za vikend ne bom imel pretirano časa, sem gledal malo nižje vrhove. Nekako mi je v oko »prišla« Cima del Lago, ali po naše Jerebica (2126 m). Leži na meji med Italijo in Slovenijo in ima fenomenalni razgled – na jezero Predil. Zakaj pa ne tja? V petek zjutraj v službo, pišem Špeli ali bi šla. Ker ni bilo odgovora, popoldne napišem Roku… Evo takoj za! Malo sem gledal slike in bil skoraj prepričan, da se vidi sončni vzhod… Poudarek na skoraj… Skratka, zmeniva z Rokom, štart v soboto ob 00:15, zato da narediva kakšno nočno fotko.

 

Zato v petek zvečer odpadejo hribi, ampak sem šel rajši s kolesom na Pokljuko in tako naredil 60 km. Okrog 21h prišel domov, spakiral… Vmes dobimo še obiske žlahte in tako je bila kar naenkrat ura 22:39. Si nastavim budilko ob 23:50, mi napiše: »Do alarma imate še eno 1 uro in 11 min.« Hmm… Eno uro bom samo spal?! Probam zaspat… Prevroče… Ah… Se zbudim, si nekaj na hitro za jest naredim… Si naredim dva sendviča za na Jerebico, saj sem bil prepričan, da ne bom pretirano lačen… Budilka zvoni… Saj sem buden! Hitro natočim vodo v meh in gasa proti Lescam, kjer se dobiva z Rokom.

 

Se odpeljeva proti Trbižu, ustaviva na Petrol Jesenice. Tako sem bil lačen, da sem si kar hot dog naročil! Pa Monster je bil tudi obvezen, saj mi je malo primanjkovalo energije. No tudi Rok si je kupil sendvič, a ga bo pojedel kasneje. Lepo pojem tisti hot dog, malo podebatirava in se odpeljeva naprej. Najprej do Kranjske Gore, tam proti Ratečam, skozi Trbiž in zavijeva proti Sella Nevea (Nevenjski preval). Na spletni strani je pisalo, da tam peljeva do enega mostu, kjer v levem ovinku cesta preči potok Bele vode / Rio Bianco… No tam morava parkirati… Čeprav sva bila oba prvič, našla v prvo! Bravo za naju! Parkirava, se obujeva in ob dveh zjutraj gasa po poti 653 za Jerebico / Cima del Lago. Najprej po prodnati poti, dvakrat greva čez suho strugo in od tam v gozd. Pot skozi gozd se kar vleče, vmes je pot malo zaraščena, tako da je potrebno kar spremljati oznake. Iz gozda po eni zaraščeni potki na melišče. Melišče se konča na Jezerskem sedlu (1720m). Se ustaviva, bil sem zelo lačen in zato pojem en sendvič. Tam je tabla Jerebica (1 ura in pol), sva na meji med Italijo in Slovenijo. Lepo zavijeva levo… Se vzpenjava. Prebral sem, da se nekje spustiš in potem si že skoraj pri koncu. No čez 20 min se začneva spuščati, ampak čisto malo. Opa! Toj to! Zdaj pa še par minut in sva gor. Hitro dam sendvič ven, saj sem bil spet lačen! Ko sem nenaspan, sem lačen… In drugačen… 😛 Skratka pojem kar med hojo. Dvajset minut še hodiva, ampak ura mi kaže 1980 m nadmorske višine… Kje je vrh?! Potem pa zagledam nasproti goro, vmes pa tako grapico in potem pot na drugi strani za gor. Ah ne! To je šele to?! Ohh… Bil sem še kar lačen (sendvičev mi je zmanjkalo), zato se nejevoljno spustim (so dobri oprimki) in potem spet gor! Lepo se vzpenjava, gledam na uro, kdaj bo pokazalo 2100 m… Z leve so prihajali eni oblaki… Še to! Lačen sem, pa še grdo vreme bova imela na vrhu! No sledi še zadnji greben in že sva na vrhu! Nikjer nobenega! Pred nama pa mogočno stoji Mangart, wow! Ura pa šele 4:30. Malo prehitra! Rok me je skozi gozd gnal, od sedla naprej pa sva tempo lepo upočasnila (hvala Rok!). Vrh je bil brez megle, megla je bila samo okrog Viša malo in pa taka meglica v dolini. Ampak je pihalo. Gašper je pozabil dolge hlače doma (oziroma je mislil da bo toplo)… No toplo ni bilo! Ampak vsaj vreme je bil… S sabo sem imel tudi tisto napihljivo vrečo, kjer v reklami trikrat zamahne in se napihne! Ja seveda! Sem tekel po tistem grebenu, ko malo zmešan… Rok se mi smeji… Jaz pa gor… Dol… Gor… Dol… Ma ni šans! Premalo vetra… Več sreče prihodnjič…

Najprej sem tekel… (Foto: Rok Eržen)

… Nato sem probal pihat… Še zdaj ne vem zakaj?! (foto: Rok Eržen)

… Na koncu priznal poraz… Boleč poraz… (foto: Rok Eržen)

 

No ura se je bližala sončnemu vzhodu (5:19), nebo se je lepo barval… Ampak nama je bilo malo čudno… Rok reče: »Zakaj se meni zdi, da bo sonce vzšlo pred Mangartom?« No imel je prav! Jaooo! Kako sem falil kje gre sonce gor! Ja nimaš kaj… Najprej se obarva Viš, nato Špik Hude police… Montaž… Potem Kaninsko pogorje… Rombon tudi še ni! Ohh! Super! Vsaj še en vrh, ki je v senci! Malo sva računala kje bo sonce prišlo ven… Upam, da ne direktno preko vrha Mangarta, ker potem bo to trajalo! No malo več kot pol ure kasneje sonce pogleda ven! Desna stran Mangarta! Kar naenkrat se otopli! Paše! Malo Rok pofotografira… S strani Viša se še bolj nabira megla… No na vrhu sva bila do devetih zjutraj! Tako je pasalo sonce, da se nama ni nikamor mudilo, čeprav sem bil še vedno lačen… No počasi sem bil že tako lačen, da sploh nisem bil več lačen… Logično ane? 😀 No okrog osmih se začnejo oblaki nabirati tudi pred nama, tako da se jezera včasih ni videlo… Malo pred deveto pa zagledava veliko gmoto oblakov, ki prihaja iz Bovške strani. Čas za odhod. Se spakirava, štartava… Ni pet minut, se vrh zapre! Gledava kako se pohodniki vzpenjajo (cel čas na vrhu sva bila sama), škoda… Meglo bodo imeli… Ko sva se spuščala, sva srečala 5 skupin pohodnikov, od tega večino Slovencev. Ni kaj, je kar popularna gora pri nas. No dol sva hodila dalj časa kot gor, saj sva si vzela čas in vmes tudi »narabutala« gozdne jagode… Kako so bile dobre! Še vedno sem bil lačen (čist t’ko za info)… No prideva do avta. Kaj sledi sedaj? Hrana? Ah kje! Skok v Rabeljsko jezero! Se odpeljeva do naslednjega parkirišča, od tam spustiva do »plaže«, pogrnem brisačo in gasa v vodo. Rok je celo pot navzdol jamral, da ne bo skočil notri, saj je premrzla! No na koncu sem ga komaj dobil ven iz vode! No pretiraval ne bomo, ampak skočil pa je! Bravo! Voda pa sploh ni bila tako mrzla, ura mi je kazala 21°C. Pasalo pa je! Sledilo je še malo sončenja… Lačen sem bil tako, da mi je bilo že slabo… Zato se zmeniva, da greva na pico v Lesce. Se odpeljeva, naročim kar  TA’VELKO S KEBABOM! Poljski meso gor al pa dol! Stari, lačen sem pa rabim kalorije! Pica tako obložena, da sem se samo križal lahko. Skoraj celo sem zmazal (ostal en kos, ki bi ga lahko… Ampak potem bi mi bilo slabo…), zraven en Radler… Pridem domov… Sem šel spat… Ma kakšna šala?! Imel se par opravkov, tako da sem zaspal šele ob 22h… Se pravi po 41ih urah brez spanja… No glavno, da sem bil sit! 😛

 

Galerija:

Relive:

 

Relive ‘Morning Jul 6th’

Oh! Vsega lepega je enkrat konec! Tako se tudi najin dopust  v Dolomitih zaključuje! Za zadnji dan sva se odločila eno lažjo turo. Že v soboto sva gledala slap Cascate di Fanes, a zaradi slabega vremena nisva šla. Zato je bil plan danes! Zjutraj se nama ni pretirano mudilo, vstala sva malo pred osmo, lepo skuhala čaj, pojedla zajtrk in začela pospravljati. Do devetih sva se zrihtala, plačala 112 € (9€ na osebo + 7€ za avto in šotor) s takso. Malo je bila gneča pred blagajno, zato sva 20 min čakala. Plačava in že drviva ven iz Cortine, proti Toblach-u.

Nekaj kilometrov stran od Cortine zagledava na levo parkirišče. Nekako taktizirava kje parkirati, da bo avto kasneje v senci. Se hitro zrihtava, pogledava table in začneva s pohodom. Sicer je na poti ferata, ampak sva precenila po slikah, da ni tako zahtevna, da bi rabila samovarovalni komplet. Tako vzameva samo čeladi. Po tablah sodeč piše 4 ure pa pol, no upam da bova hitrejša! No sledi spust po lepi potki, prideva do mostu, kjer prečiva reko Rio di Fanes. Tam se pasejo tudi krave, a se ne pustijo motiti. Nadaljujeva po makadamu, kjer prideva spet do mostu. Še čez ta most in začneva se malo vzpenjati. Prideva do klopce, zagledava da se ena družina par metrov stran pa spušča po ferati (via Ferrata Giovanni Barbara). No tudi midva se odpraviva tja. Kar nekaj spusta ob zajli, ampak nama ne predstavlja problemov. Kar naenkrat pa zagledava slap. Vaaaaaau! Koliko vode! Voda prši na vse strani… Še par metrov spusta, prečkava most neposredno ob slapu, itak naju čisto zalije. Nato se malce uzigneva, kjer srečava en par. Vprašava kje je drugi slap (ja baje sta dva), reče da je eno uro stran čisto v drugo smer.

No Rok malo poslika, jaz pa opazujem 2 pohodnika kako se vzpenjata malo stran od slapu, verjetno je tam prava pot! Rok poslika, midva nazaj po isti poti do mostu, samo da sva tukaj šla naravnost gor me skale. Še ena kratka “feratica”. Zagledam gospo in jo vprašam kje je drugi slap. Ona mi reče, da je pol ure stran. Se povzpneva po skobah, še malo zajl in kar naenkrat se odpre zgornji slap! Tole je bilo samo 10 min, ne pa pol ure… Kot kaže sva prehitra! Tale slap je še lepši! Pot je speljana v steni pod slapom! Hudddddoooo! Itak naju voda zalije, Roka še malo bolj (bogi :P). Čeprav sva bila čisto mokra, sva še vedno stala spodaj in se slikala. Nato je sledil samo še en kratek vzpon ob zajli in že sva malo višje od tistih klopc, kjer sva se prej spuščala. No nadaljujeva nazaj po poti do avta. Okrog 13h štartava proti domu, ob 16:10 sva že v Lescah na pici, nato pa domov! Najboljši zaključek dopusta!

Galerija:

Dobro jutro! Ma kakšno dobro?! Zmatran ko hudič od včeraj! Upal, da budilka ne bo zvonila al pa da bo oblačno in bova lahko spala naprej. Ampak ni bilo te sreče! Saj si je Rok isto želel… No vstaneva spet isto kot včeraj. Hitro si narediva zajtrk, spakirava in gasa proti Tre Cime. Danes se je Rok odločil, da bo pekel meso, zato sva morala s turo zaključiti do 17h… Zadnjih šest km je bilo plačljivih (30€), ampak ker se nama ni ljubilo hodit teh par kilometrov, sva kar plačala (ups!). Parkirava na zgornjem parkirišču, se je lepo začel polnit.
Se spustiva do prve koče Rifugio Auronzo, od tam proti naslednji koči Rifugio Lavaredo, ki je bilo direktno pod Tre Cime, nato sva se povzpela na sedlo in od tam spet sledil spust, zadnjih par metrov pa vzpon in že sva dosegla tretjo kočo, Rifugio Locatelli, tam sva spodaj videla delno zamrznjeni jezeri (Lagi di Piani). Ker je bilo že kar vroče, sva se ustavila, slekla dolge cunje in se podala proti Monte Paterno po ferati (Ferrata De Luca-Innerkofler).
Konec rova. Slikal: Rok Eržen
Najprej naju je čakal en daljši rov, kjer je bila obvezna uporaba čelke. Kakšnih petnajst minut se premikava po rovu, ob izstopu pa naju je pričakal prvi del ferate. Ker ni bila pretirano težka, jo začneva premagovati brez uporabe samovarovalnega kompleta. Potem se pa vse malo zakomplicira. Zagledava tri ljudi tam, kako sedijo in čakajo. Le kaj je narobe? Prideva do njih in vidiva problem… Sneg! Zajle so pod snegom, naklon je kar velik. Ampak, ker nama je včeraj Sabina rekla, da se da lepo čez pridt (no kasneje se je izkazalo, da je bil šum v komunikaciji… Več o tem pozneje), lepo nadaljujeva. Prečiva prvi sneg… Naklon se poveča… Snega ne zmanjka… Stopinj ni… Se odločiva, da prečiva sneg in greva po levi strani, po melišču in med skalami… Kar konkretno plezava, vmes mi v roki ostane kakšen večji kamen… Premagava tistih sto metrov in že sva na majhnem sedlu, kjer iz druge strani vodi še ena pot. No tukaj se začne potem pa ta prava ferata na Paterno. Prvih nekaj zajl se sploh ne vpenjava, saj ni bilo zahtevno… Prideva do razpotja… Desno vodi pot gor, levo pa se uporabi ob sestopu – pametno! Gasa gor, dokler se zajle ne zaključijo. Potem še nekaj minut po skalah hoje in že sva na vrhu, Motne Paterno (2744 m). Kakšen hud razgled na Tri Cime! Gor stoji križ in pa kar gneča je bila. Se poslikava, malo pocijeva in gasa po vzhodni strani.
Kakšen razgled na Tre Cime! Slikal: Rok Eržen
Včeraj nama je Sabina povedala, da je eno hudo okno, kjer je razgled na Tri Cime. No do sedaj ga nisva videla… Ker nisva vedela kje je, je bila speljana še ena pot na goro zraven Monte Paterna. Najprej sva mislila da je tam, zato se odpraviva… Kmalu sva ugotovila, da tole ne bo prav, zato se vrneva nazaj na sedlo Forcella del Camoscio. Od tam se spustiva proti koči Lavaredo. Ker okna še nikjer nisva videla, sva postajala malo živčna, saj je bil to današnji cilj. No prideva do prepadne police… Glej ga zlomka! Okno na Tri Cime! Jaaaa! Končno! 5ur sva porabila, da sva ga našla!
Tole sva iskala! Slikal: Rok Eržen
Poslikava in gasa proti koči. Od tam pa proti parkirišču. Se odpeljeva proti Cortini, tam parkirava… V centru poiščeva trgovino… Nabaviva meso, malo vincka in že proti kampu. Tam se hitro stusirava, si narediva predjed – makarone iz vrečke, počakava do sedmih, da gre sonce za goro (30 stopinj smo imeli) in gasa pect. Vauu kako dobro! Prav paše malo svežega mesa! Po večerji še malo druženja, nato pa okrog enajstih zvečer malo ven iz kampa, naredit kakšno nočno sliko. In tako je najboljši dan bil zaključen!
Zdaj pa sledi razlaga tistega šuma v komunikaciji… Skratka včeraj je Sabina rekla, da so šli na Monte Paterno po ferati, vmes so videli eno hudo okno z pogledom na Tri Cime. Rekla je tudi, da je sicer sneg, ampak je nekdo napeljal tam vrh, tako da ni problema. Rok jo vpraša iz kje so šli, odgovor je bil iz koče gor. No midva sva mislila na tretjo kočo – Locateli… Ona je pa kot kaže mislila drugo kočo – Lavaredo. No midva sva držala po melišču in skalah zraven snega… Dol pa sva se vrnila po tisti poti, ki se je Sabina vzpenjala… Tudi zato nama ni bilo jasno kje je ona videla na začetku kakšno okno. No sedaj veva kje je! Je pa bilo zabavno! 😉

Galerija:

… Iskanje okna te “zmatra”!