Slovenska smer, Prevčev izstop, Kugyjeve police – Triglav

 

Dobim klic v petek, 16.8.2019 od Francija: »Slovenska smer v Triglavski severni steni jutri?« Čeprav sem bil na Triglavu 15.08.2019… Sploh nisem razmišljal o odgovoru ne: »JAAA!« Super, se zmeniva, da me pobereta s Sonjo ob 03:50. Nekako smo se dogovorili, da gremo samo trije – jaz, Franci in pa Sonja. Franci priskrbi vrv, jaz pa termovko s čajem. 😋

Triglavska severna stena je 1000 metrov visoka in 3000 m širine ena najmogočnejših sten v Alpah. Kot zanimivost – ima več kot 100 alpinističnih smeri. Skratka, hudo!

Sobota, 17.08.2019, me ob dogovorjenem času poberejo na bencinski črpalki in že se peljemo proti Vratom. Zraven je prišla še Polona, ki pa gre na Triglav čez Plemenice. Ta vikend je cesta v Vrata »zaprta« za avtomobile, a vozi avtobus. Ampak prvi avtobus pelje šele ob šestih, kar je za nas prepozno, saj nam bo smer vzela kar nekaj ur! No okrog 04:20 parkiramo v Vratih. Avtomobilov ni bilo malo… Se zrihtamo in mimo priseka Jože. On je bil že 3x po Slovenski smeri. Tako, da smo kar skupaj šli! Super, se vsaj ne bomo izgubili! Ob 04:36 štart proti markirani poti »čez Prag«.

Prvi kilometri so bolj položni, nato prečimo Triglavsko Bistrico in klanec se malo pojača. Po kakšni uri od izhodišča pridemo do neoznačenega razpotja, levo je markacija za pot »čez Prag«, mi pa zavijemo desno po ozki potki. Kmalu zagledamo prvi izziv, skalni skok. Zagledam tisto gmoto, pogoltnem slino… Ajde, gremo! Prvi gre Jože, potem Sonja, Franci, jaz pa sem rekel, da se bom danes držal kar zadaj… Tudi zato, da lahko lepo posnamem pot. Skala je bila trdna, edini problem je bil grušč, ki je padal dol… Ampak nam uspe! Potem kar nekaj časa hodimo po grušču… Kolena grizejo! Kakšnih 100 metrov višincev pa se ustavimo »Pr’ macesnu«. Na desno zagledamo špičastega macesna, to pomeni, da smo na pravi poti! Nadaljujemo naprej in se kmalu začnemo spuščati v kotanjo in potem do žleba v Belih ploščah. Malo zoprno je prečiti, saj imaš na eni strani prepad, na drugi pa izbočeno steno, placa pa širino enega čevlja. Malo pokrčim noge, saj sem tako imel malo boljši občutek in lepo počasi ob steni. Spet sledi »lahko« plezanje navzgor kar nekaj časa. Nato pa… Bobni že tolčejo… Taa daaaam… 5m skalni skok! Ga gledam… Hmm… Zgleda zanimivo! Nekateri pravijo, da je to najtežji del poti… Meni se pa ni zdelo tako hudo… Edino kamenje je letelo dol ko pr’norcih! Tukaj vrvi še nismo uporabili, ampak lepo počasi gor! Jaz spet zadnji. Roka v eno zarezo, druga v drugo… Ena noga sem.. Druga tja… Hop.. Hop.. Pa smo na vrhu! No… tega skoka! Sledi dve minuti hoje (spet) v breg in pridemo do Bučarjeve stene. Spodaj zagledamo vpisno knjigo… Se hitro vpišemo… Potem pa… Gor! Tudi ta del brez vrvi, lepo počasi, saj je bila stena malo mokra in vsaka napaka bi bila… No napake ni bilo! Sledijo Zlatorogove police. Zlatorogove police prečijo celotno Triglavsko steno, no na tem delu je bila polica kar široka. Zato se malo sprehodimo po njej.

Od polic naprej kar nekaj časa premagujemo takšne in drugačne skale v grapi in kmalu zagledamo en ogromen balvan, ki nam zapira pot. Skala je tukaj spet malo mokra… Ne bomo tvegali… Franci prtegne ven vrv… Jože spleza čez balvan, ovije vrv okrog skale in oba konca vrže dol… Jaz spet zadnji… Začnem vleči tisto vrv… Si rečem: »Mah, dej bom js tole brez uporabe vrvi probal…« Hitro dojamem, da bi se preveč matral in zagrabim tisto vrv pa se potegnem gor… Sej zato smo jo tudi napeljali! Sedaj smo bili tudi v Slovenski grapi… Pogledam dol… Uff… Kar dolga! No mi gremo gor, ne dol… Kmalu zagledamo sneg… Hm… Še dobro, da imamo cepine! Ampak hitro ugotovimo, da se ga da izogniti po levi… Pa so cepini ostali pripeti na nahrbtnikih. Pred nami spet stena… Mokra… Vrv spet ven… Jože spet solo gor, zapne na Jeseničana. Drži? Drži! Sonjo pripnemo in že ko košutka pleza gor. Midva s Francijem pa se odločiva, da poizkusiva brez vrvi… Stena je res mokra… Ampak lepo premagava do prve poličke… Drugi del stene čist moker… Gladek… Jože spet zapne vrv na dva Jeseničana… Sonja prva… Franci za njo… Jaz pa zadnji… Dva metra začetka stene čisto gladek… Ja nič! Bom prijel vrv… Se potegnem gor… Stopim na majhno razjedo… Odpnem vponko iz prvega Jeseničana… Zagrabim vrv in se potegnem gor… Spet polička… No tukaj odpnem še drugo vponko… Ne rabimo več vrvi, zaenkrat… Franci jo pospravi… Gremo naprej… Po grušču… Čista je*a… Spet malo lažjega plezanja in konec poti! Kam pa sedaj? Jože reče, poglej dol… O fak! Če pa kej ne maram, so pa to spusti po grušču… Tole je kar dolg spust! Bomo uporabili vrv… Če ne drugega, zaradi psihološkega učinka… Zapnemo spet za Jeseničana in Jože vrže vrv… Točno 30 metrov spusta nas čaka po grapi… Franci gre prvi… Treba ga je počakati, da pride do dol… Saj so se kamni sprožali ko pri norcih… Druga Sonja… Tretji jaz in pa zadnji Jože… Tale spust nam je vzel kar nekaj časa, saj je bilo vse skupaj krušljivo, zato vsak posebej dol do melišča… Pridemo na melišče… Gasa prečimo melišče in proti Prevčemu izstopu… Freliha pustimo za naslednjič… Sledi 20 min po vseh štirih do izstopa… USPELO JEEE! #tojtauzitek

Slika 1: Nad izstopom!

Na izstopu nas pričaka sonce! Uff kako je vroče! Pa še očala sem pozabil doma… Joooj! Sledi malica… Kam pa sedaj? Direktno na Kredarico ne gremo! Gremo po Kugyjevi polici in potem bomo videli kaj in kako naprej… No tako smo se začeli vzpenjati po podih, spet na melišče… Gledamo gor proti Triglavu… Joooj koliko ljudi! No nadaljujemo… Spet flika snega… Tukaj teče potoček… Si naredimo malo zaloge vode in gasa naprej… Zagledamo polico… Na srečo je napeljana zajla, baje jo je Alojzi… Tisti Lojze, kateri živi v bunkerju pri Morbegni… Kaj naj rečem glede police… Adrenalinsko! Kako narava zna »izoblikovat« naravne prehode… S previdnostjo gremo mimo… Ok… Kaj pa sedaj? Gledamo SZ greben, ki vodi direktno na Triglav… Ga poizkusimo? Pa dajmo! Začnemo plezati gor v steni… Sonce začne pripekati… Roke postajajo utrujene… Se ustavimo po parih minutah… Kaj sedaj? Gremo naprej? Nekako je obveljalo, da bi mogoče obrnili in šli čez škrbino gor… Navsezadnje… Varnost je na prvem mestu… Zakaj bi zaradi utrujenosti nekaj forsiral? No pa se obrnemo dol… Pa minutk in smo že na poti, kjer vodi proti poti »čez Plemenice«. Malo pred razcepom za škrbino se spomnim, da bi šel pogledati Morbegno, tisto staro Italijansko kasarno… Saj je samo par minut od razcepa… No za hribom jo zagledam… Pa ne kasarno… Ampak samo bunker… Kje je stara kasarna? Bral sem, da se je nekaj porušila… Nisem pa vedel, da je zravnana z zemljo! Ni je! Vidim pa bunker in Lojza… Skočim gor… Dam roko… Spregovoriva par besed, saj ga nisem želel motiti, ker je že imel obiske… Ga vprašam, če lahko pogledam v notranjost bivaka… Seveda privoli… Vau, hudo! Kakšno življenje! Stran od vse tehnologije… Notri edino en star radio predvaja glasbo… No hitro poslikam in gasa proti Triglavu… Skozi škrbino sem hodil že dva dni nazaj, ko sem naredil en lep krog (objavljen bo šele septembra v blogu).. Zato gasa… Me gledajo tujci kaj tako tečem… Ne vem… Nekakšen zagon sem dobil… Malo sem imel že vsega dosti, zato v peto prestavo! Čez tiste skobe in zajle kar poletim… Ujamem Sonjo, ujamem Francija… Edino Jože mi je ušel… Pridem na vrh… DEVETI letošnji! Gor gneča nepopisna! Malo me ljudje čudno gledajo, zakaj imam cepin na nahrbtniku… »Ljudje božji… Če bi vi vedeli, kje sem jaz hodil…« Kupim Radler na vrhu Triglava… Ima mrzlega… Pa sedem evrov je… Jah… Je*i ga… Paše pa! Sploh zato, ker sem kamelbak izpraznil z vodo… Kmalu prideta tudi zakonca Groznik… No pa Klavdija, Sandi, Gorazd, Žiga… Sami gorski svedri! Naredimo fotko… Franciju rečem za njegova cepina… Seveda slika na vrhu s cepinoma… Sredi avgusta! Stoje, zaradi križa še vedno ne morem narediti… Zato pa malo drugačna fotka… Gledam zraven stolpa… Pismo… Znana punca… Irena? Ja valda! Hitro pozdravim, narediva sliko in smo jo kar vzeli s sabo dol na Kredarico… Ups!

Slika 2: Franci, Jože, Žiga, Sonja, Gorazd in jaz!

No čas je za spust na Kredarico… Nobene stene brez zajl več! Lepo počasi… No ni bilo ravno počasi… Hitro na Kredarici… Tam srečam še Almo, Matejo in Tanjo… No pa Polono, ki je bila že vsa prestrašena kje hodimo! Cela druščina! Kakšni dve uri na Kredarici, potem je Jože začel s popravilom klopce ljubezni… No malo pomagava s Francijem tudi… Sledi še zadnji fotošuting… No nekaterim se ni mudilo domov… Zato se z Ireno in Polono zmenimo, da gremo mi posebej dol, po Tominškovi… Ostali pa čez Prag, ampak malo kasneje… No po Tominškovi sem šel prvič… Prav zanimiva pot! Čeprav je pa strma… Vmes tudi srečamo kozoroge… No malo čez 19h smo pri avtu… Polona počaka Francija in druščino, midva z Ireno pa se odpraviva domov… Pa je bil dan zaključen! Hudooo!

Hvala Jožetu za spremstvo! Hvala Franciju za povabilo! Čestitke Sonji za uspešen vzpon, carica si! Ireni za prevoz! Pa ostalim svedrom za srečanje, z enimi prvič! Pa ovci na Kredarici k je pojedla malo suhega sadja, da je bil nahrbtnik malo lažji!

Celotna tura je trajala 15 ur, samo hoje pa je bilo za manj kot 12 ur. Skupaj 2100 m vzpona in prav toliko spusta. Težavnost smeri: III/II-III

Galerija:

Triglav 1.8.2019

Nov mesec in spet je čas za obisk naše najvišje gore, Triglav. Tokrat v malo drugačni izvedbi… Ni bil vzhod… Ni bil zahod… Ampak je bila celo normalna ura! Tudi sam nisem šel, kot grem ponavadi, saj mi paše se malo odklopit od vsega… Ampak… Bila je ekipa sedmih! Sedem pohodnikov! Za en kombi… Bil je tudi malo službeno obarvan, saj nas kar šest od sedmih dela v vojski… No Silva je nekaj tednov nazaj prišla na idejo, da bi šla na Triglav. Ampak kdo bi jo spremljal? Kdo drug kot jaz, z letošnjimi šestimi vzponi. No Marijo bi šel zraven, saj je zadnji mesec lepo nabiral višince po naših gorah. No ekipi se je potem še pridružil Jure in pa Manja z Urošem. Tako je bila ekipa skoraj popolna… Spomnil sem se tudi na prijateljico Weroniko, ki je trenutno v Sloveniji na obisku – ekipa je določena! Datum? 1.8. je bil izbral že 1 teden prej. Zakaj ravno prvega avgusta? Nimam pojma! Lep datum! Štart? Določil sem ga ob 0300 s Krme, saj sem se bal, da bo kmalu postalo že vroče. Čeprav ni bilo nekega navdušenja nad časovnico, so bili na koncu vsi v en glas hvaležni za tako odločitev.

Že od ponedeljka sem spremljal napoved, vsake par ur se je spremenila. V sredo zjutraj je napoved kazala kar že malo slabo, popoldne se je popravila. Ok, štart bo! Nevihte so napovedane za ob 17h, do takrat bom jaz že doma v postelji! Ob 2h poberem Weroniko, greva nazaj na Bled, kjer se na bencinski črpalki vsi skupaj zberemo. Marijo pelje naju z Weroniko, Jure pa ostale. Okrog 03:20 se pripeljemo na parkirišče, ki je bilo na začudenje vseh, zelo prazno za tak čas! Ja napoved je naredila svoje! Lepo se spakiramo in ob 03:30 štart s Krme. Tempo je bil čisto normalen, nobeno divjanje, kakor je pri meni ponavadi. Jaz prvi, ostali lepo za mano. Po manj kot dveh urah hoje prispemo do Prgarice, kjer imamo prvo malo daljšo pavzo. Že kar lepo svetlo, sicer na višini 2200 metrih megleno. Pojemo tiste sendviče in zagrizemo naprej v breg. Lepo se vzpenjamo proti Kalvariji, kjer se počasi začne prikazovati sonce. Ker so bili pretrgani oblaki, je sonce oblake in nebo osvetlilo čudovito! Pod Kalvarijo se malo ustavimo in nato nas čaka še zadnji vzpon do Kredarice. Oblaki so prihajali in odhajali… Končno zagledamo Triglavski dom na Kredarici! A nam je vso veselje hitro pokvarila oblačnost. Hitro notri, se preoblečemo, pustim odvečne stvari v koči. V koči ni bilo veliko ljudi, pa še to jih je večino šlo dol v dolino. Vsi ostali so imeli s seboj samovarovalni komplet, jaz pa kot vedno – grem brez njega.

Napravimo, naredimo en selfie pred kočo in že se spuščamo oziroma kasneje vzpenjamo proti Triglavu. Tik pod tablo »zavarovana plezalna pot« se ustavimo, jim za vsak slučaj razložim pravilno uporabo kompleta. Weroniko spustim naprej, saj je bila kar hitra, mi pa nadaljujemo počasi. A se hitro razdelimo v dve skupini, ena smo jaz, Weronika in Marijo, druga skupina pa Jure in ostali. Varnost je tukaj na prvem mestu, zato včasih predlagam ostalim kam stopiti, kje se z roko potegniti gor. Na grebenu med Malim Triglavom in Triglavom prehitimo skupino Korejcev, ki so snemali nekakšen dokumentarni film. Malo nad grebenom pa se začne ples sonca in oblakov. Na vsake pet minut se za kakšno minuto odpre pogled in nato spet zapre. Naša ekipa malo pojača tempo, da ujamemo sonce na vrhu. Weronika prva, jaz pa Marijo pa hitro za njo. Kakšen top vreme! Oblaki na višini 2700 metrih… Hitro par fotk, preden se zapre. Kmalu sledi tudi druga ekipa. Si damo roke, saj so bili trije člani naše odprave prvič na Triglavu! S seboj sem tudi imel vrv, tako da sem bil tudi »rabelj« pri krstu! Štrije udarci po riti! Prvi je bil krščen Jure, nato Marijo, tretja Manja… Četrta pa je bila Weronika, čeprav je bila že lani gor, a jo ni nihče krstil… Pa sem hitro našel izgovor in še njo s samo tremi udarci. Kdo pa je bil peti? Jaz! Ker sem se tako lepo izživljal na drugimi, se je potem Silva domislila, da sem tudi jaz na vrsti! Pa saj če dobro pomislim… Tole je bil moj 27ti vzpon na Triglav, pa še nisem bil krščen! Ups! 🙈 Tako, da sem jih še jaz fasal od svoje šefice – kaj jaz vse delam, samo da mi podpiše dopust! 🤣 No udarcev je bilo dosti, Triglav se je zaprl z oblaki in čas je za odhod. Za dol smo isto šli v dveh skupinah in tako lepo počasi napredovali proti Kredarici. Gneče še vedno od nikjer! Ustavimo se na Kredarici, spijemo eno pijačo, se okrepčamo in se odpravimo proti dolini. Tempo je bil tukaj kar lep, po dveh urah in pol pridemo do parkirišča. Jaz si namočim noge v »bazenu« ob parkirišču, se spravimo v avto, odpeljemo do Kovinarske koče, kjer spijemo še eno rundo in potem domov. Dneva pa še ni bilo konec, saj se z Weroniko odločiva za kolo. Pridem domov, pojem, oblečem in gasa na kolo. Narediva skupno 45 km, Bled – Radovna – Bled, vmes se skočiva v jezero na ohladitev. Zvečer pa je padla pica!

Čestitke naši odlični ekipi za osvojitev Triglava! Bravo vsem!

Galerija: