Plan je bil že prejšnji teden (okrog 09.08.2019), a mi je zagodel križ, zato sem bil primoran malo počiti in se regenerirati. Prvotni plan je bila dvodnevna tura, ampak me je skrbel dež v četrtek (16.8.2019) zvečer, zato sem splaniral vse skupaj v en dan. Plan je bil: koča pri Savici – Komarča – Dvojno jezero – Hribarice – Kanjavec (sončni vzhod) – koča na Doliču – Triglav – koča na Planiki – koča na Prehodavcih – Malo Špičje – Veliko Špičje in potem dol do Savice. Ura mi je preračunala kar 38 km z več kot 3000 m vzpona in prav toliko spusta…. Optimizem je bil… V primeru slabega počutja je bil plan izpustiti Triglav in se po Kanjavcu vrniti nazaj po isti poti in potem do Prehodavcev. Plan je bil sončni vzhod na Kanjavcu, zato je bil štart temu primeren. Ker še nisem stal na Kanjavcu, sem si vzel kar pet ur in pol (6 ur je markirana) fore. Štart je bil ob polnoči iz Bleda do izhodišča.

 

Jooj koliko avtomobilov! Ob taki uri nihče ni pobiral parkirnine… Bom pa zato eno rundo več lahko spil. 🤣 Hitro se spravim skupaj in ob 1h štart čez Komarčo proti Črnem jezeru. Že takoj na parkirišču srečam skupinico pohodnikov, ki so imeli isti namen kot jaz. Se vidimo na Kanjavcu! Komarča je zasilno popravljena oziroma odprta, ampak sem na internetu zasledil obvestilo, da bo spet zaprta od 19.8.2019 do 25.8.2019…  No čez Komarčo sem se odpravljal že šestič, zato sem točno vedel kaj lahko pričakujem… Klanec… Strm klanec… Ker se mi ni nikamor mudilo, sem višinske metre nabiral počasi, a vztrajno. Po 41 min zagledam pred sabo Črno jezero. Ok… Mogoče pa le ni bil tak počasen tempo 😋 Na levi takoj vidim postavljen en šotor… Joooj!… No nadaljujem naprej proti Dvojemu jezeru oziroma koči pri Triglavskih jezerih. Pot tam poznam na pamet, zato mi tudi ponoči orientacija ne dela težav. Do koče sem porabil še dodatnih  58 min. Spet sledi malo daljša pavza, saj je bila ura šele okrog 02:30! Malo sem prehiter! Noč je bila prijetno hladna. Od koče nadaljujem proti Ledvički oziroma največjem od sedmerih jezer. O skupini ne duha in sluha… Tempo sem mogel upočasniti, če ne bom 3 ure čakal na vzhod! No nadaljujem pot in 38 min pridem do Ledvičke. Sem pričakoval, da bo kakšen šotoril tam, pa je bilo začuda prazno ali pa so se dobro skrili! Eno hitro pavzo in potem proti Zelenem jezeru. Ura mi pokaže skupni čas hoje 2uri 46 min. Se mi pozna, da sem malo upočasnil in še vedno sem prehiter. Pri jezeru zavijem desno proti Hribaricam. Pot je zelo lepo označena in pa tudi kar strma! Malo višje se ozrem nazaj, da vidim ali je skupina že kje blizu… Videl sem do Ledvičk in nobene lučke… Se pravi so zelo zadaj. No po poti navzgor, treba je premagati 300m višincev in pridem do nekakšnega sedla. Tukaj zavijem levo (naravnost pot proti Doliču). Sedaj pa se začne zabava… Hodim med Vzhodim Kanjavcem in Kanjavcem. Se malo zamislim in bum! Kje so markacije? Poti kar naenkrat zmanjka… Ne grem nazaj dol na pot… Bom že našel prehod… Zagledam »možicla«. Super! Se usmerim proti njemu, zagledam drugega, tretjega… Kar naenkrat pred sabo zagledam manjši balvan… Ga preplezam… Zagledam spet »možicla« nad vrhu drugega balvana! »Zdej ne vem, a me eden j*** v glavo al kaj?!« Prižgem navigacijo na uri… Se izpiše: »Ste 140 metrov iz poti«. Uf! Užgem kar desno, vmes zagledam snežišče (ki pa ga nisem prečkal) in na uri se metri lepo odštevajo, dokler ne zagledam markacije! Woop! Woop! Hitro po markacijah gor in pridem na »sedlo« med Vzhodnim K. in Kanjavcem. Na vzhodni Kanjavec ne vodi markirana pot in ponoči se mi je zdela pot na prvi pogled kar zahtevna, zato zavijem desno in po parih minutah stopim na vrh Kanjavca (2569 metrov). Čisto sam! Ura je bila malo pred 5h! A vzhod ob 06:01. Spet bom čakal! Na vrhu je malo pihalo, a nebo je bilo jasno! Vsaj pri meni! Take sreče na Triglavu niso imeli, saj je bil vrh v oblakih! Na vsake toliko časa malo pogledam v dolino, če je skupina kje blizu… A ne duha, ne sluha… Upam, da se jim ni kaj naredilo. Skratka čakam vzhod in premišljujem, če sem prav zračunal, da bo vzhod nad Planiko… V nasprotnem primeru pa bi vzšel pred Triglavom, kar bi bila velika škoda zame! No nebo se začne barvati, sonce pride točno nad Planiko ven! Ha-ha! Toj to! Uspelo! Poslikam, spakiram in se odpravim proti Doliču.

Slika 1: Zemljevid kaže naravnost dol…

Pot sem nadaljeval kar po grebenu in sledi spust. Še vedno označena pot me pripelje do razpotja. Levo dol Dolič (45 min), nazaj Zasavska koča na Prehodavcih (1 ura 15 min). Usmerim se levo po melišču navzdol. Kar zoprna pot se spusti iz približno 2400 metrov na 2100 metrov – cel čas po šodru. Potem pa zagledam razpotje: Levo koča na Doliču 10 min, desno dom Planika pod Triglavom. Zakaj se meni zdi, da bom nazaj grede mogel spet gristi v ta breg, ko pridem iz Planike. No zavijem levo, hitro pridem do koče. Vstopim notri, saj me je zanimalo ali je to edina pot iz Planike do Prehodavcev (tisto melišče). Notri taka gneča da joj! Pri šanku mi potrdijo, da je to edina pametna pot… Joooj! Pa ne tisto melišče… No sploh se nekaj preveč ne zadržim pri koči, že nadaljujem proti Triglavu. Označena pot je 2 uri pa pol. Najprej lepo po mulatjeri in po nekaj minutah se teren lepo zravna. Vidim tudi Triglav. Kako mogočen! Sicer iz tukaj je zgledalo, kakor da je neosvojljiv… Le kako bom prišel do gor, si ponavljam v glavi… No se ne pustim preveč motiti z mislimi, malo pospešim, prehitevam kolone pohodnikov. Preidem pod steno Triglava, nakar pridem v senco in postane kar hladno. No z leve se mi priključi pot s Plemenic, jaz pa nadaljujem desno gor po melišču do začetka plezalne poti. Prej sem mislil kako bo težko priti čez, sedaj pa vidim, da je pot speljana prav super! Zato hitro napredujem. Malo čez osem stopim na vrh Triglava! Že osmi letos! Ura mi pokaže 5 ur in 37 min hoje od Savice, kar je pomenilo, da sem s Kanjavca na Triglav prišel v dveh urah.

Slika 2: Na desni dom Planika

Na vrhu trume ljudi… Nekateri se derejo ko živali, drugi brez čelade… Tretji, vodiči v tekaških čevljih… Četrti s telefonom v roki ko hodijo od zavetišča proti vrhu… Spet peti jokajo ob osvojitvi vrha… Šesti se hvalijo kako so prišli v 4ih urah na vrh s Krme… Skratka vse vidiš in slišiš! Kolona za slikat pred stolpom je bila kar dolga. Ker nisem imel časa pretirano čakat, prosim, če se lahko vrinem naprej… Naredim enega selfija in gasa proti Planiki. Dolga je še pot… Prižgem svoj zvočnik, da se mi vsaj malo dogaja… Saj je bilo pred mano 30 ljudi, ki so se spuščali po grebenu… In vsaj 30, ki jih je šlo gor. Glasba ni bila glasna… A se je našel nekdo, ki ga je zmotila. Edini problem je bil, ker ne on ne njegov (pribl.) 12 letni sin nista imela čelade, a kamenje padalo na vse strani… Se z majstrom pogovorim (kaj sem mu rekel, sploh ni važno)… Samo šokirano me je opazoval (resnica boli a?)… Ampak njegov otrok ni bil edini brez čelade… Teh je bilo na poti še kar nekaj. Ne razumem, kako ti je lahko škoda za otrokovo čelado dati 40€, na vrhu Triglava pa brez problema kupiš pivo za 7€ … Taka gneča… Ljudje se odmikajo na vse strani… Kamenje pada stalno… No da nadaljujem… Spust po grebenu je potekal počasi… Gneča.. Gneča… Gneča… Le zakaj sem se spustil na to stran… Ok… Na Malem Triglavu zavijem desno proti domu na Planiki. Sledi hiter spust in že sedim pri Planiki. Hitro en Radler vzamem. Tam se je skupina pogovarjala o hribih, se vključim malo v debato… A čas hitro teče… No pospravim Radler v nahrbtnik in gasa proti Doliču oziroma tistemu razpotju.

Oznaka kaže na 1 uro in pol. Najprej sledi ornk spust, vmes malo zajl. Celo pot sem tekel, saj mi je ura na Planiki pokazala 25km… Se pravi imam še 18 km minimum… Dolga bo… Pridem dol na nekakšno polje… Od tam spet v breg z zajlami in na koncu še malo spusta do razpotja. Zaradi teka navzdol, sem prihranil kar eno uro v primerjavi z oznako. Od razpotja levo gor spet v tisti šoder in proti sedlu. Tolažim se, da sta samo še dva vzpona danes, ta in pa tisti na Špičje. Hitro premagam tistih 300 višincev in na sedlu srečam en par iz Švice. Malo sta zgledala izgubljena… Vprašam, če jima lahko pomagam. Iščeta Zeleno jezero. Super! Le za mano! Tudi jaz sem šel v tisto smer, le da sem potem zavil desno proti Prehodavcem. No nadaljujemo skupaj, malo pogovarjamo… Tempo je bil kar počasen, a mi je sedlo, saj sem čutil utrujenost v nogah. Od sedla kmalu pridemo na tisto pot, po kateri sem sredi noči hodil proti Kanjavcu. Čisto drugačen razgled kot ponoči! Hudo! Pod Hribarcam se ločimo. Meni se je začelo malo muditi, onadva bosta pa tudi prišla do jezera, saj se ga že lepo vidi in je tudi super označeno. Malo pohitim dol, srečam en par, ki me ustavita: »Živjo, te lahko nekaj vprašam? Podplata sta se mi odlimala, kako lahko popravim?« No predlagal sem jima, da naj v koči prosita za »silvertape« in pač zalimaš… Druge ni! 😉 Pa grem naprej… Pridem do razpotja… Levo Zeleno jezero, desno Prehodavci… Zavijem desno… Še malo spusta in potem sledi še vzpon do koče. Nogi me že pošteno pečeta! Pri koči se ustavim, grem po še en Radler. Se usedem in gledam kako gre mimo ena punca in malo stran od koče nekaj snema… Pogledam gojzarje… Alpina… Znane so mi pajkice (ups!)… GALA! Potiho se prikradem za hrbet, se obrne… Od navdušenja objem… Malo podebatirava… Potem je pa šla k svoji skupini na kosilo, jaz pa nazaj še malo počit. Tam vidim tudi par, ki je prej iskal »silvertape«. Pademo v pogovor… Nekako sem razmišljal, da bi Špičje izpustil, saj sem bil kar utrujen. Potem pa pogledam na aplikaciji na telefonu, da je pot od Prehodavcev do razpotja za Veliko Špičje pri Dvojnem jezeru dolgo 5,5 km s 450 metri vzpona… Ah! To bom pa že naredil! Pa še Ana me čaka v koči pri Triglavskih jezerih z mrzlim Radlerjem! Zaključim debato s parom, saj sem vedel, da se bomo srečali pri Dvojnem jezeru, saj bosta tam prespala.

 

No s koče na Prehodavcih se pustim in hitro zagledam tablo – Lepo Špičje (2 uri in pol). Spodaj pa še ena tabla: POT STANKA KOSA. Super! Zna biti zanimiva pot po grebenu! Zavijem desno, sledim markacijam na skalah, hodim po podih. No nekaj minutah pa pot zavije še enkrat desno in se začnem vzpenjati po ozki potki. Markacije so, ampak na mestih slabo vidne. Kar hitro pridem pod prvi vrh, Malo Špičje (2312 m). Pot sicer obide vrh po levi, zato zapustim pot in se odpravim proti vrhu. Na vrhu zelo lep razgled! Srečam tudi skupino starejših. Jih vprašam kateri je Veliko Špičje. Me rečejo, da se ga ne vidi, ker je v megli. Najprej sem mislil, da se hecajo… Saj je bilo vmes še sigurno vsaj pet vrhov. Hitro spoznam, da sem mogoče naredil napako, ker sem se povzpel sem gor! No nič… Grem naprej… Sledi spust za 100 višincev in spet vzpon za 60 metrov… Naslednji vrh grebena… Sledi spet spust za 50 metrov in 30 vzpona… To ponovim še 3x! Že kar malo naveličan vsega (tudi zaradi nog) srečam en par tih pod vrhom. Ju vprašam, kako gre sedaj pot na vrh? Mi odgovorita da malo višje zavijem levo. »Ja a ni markirane poti na vrh Velikega Špičja?« Me čudno pogleda: »Amm… Eno uro imaš še do vrha Velikega Špičja! Lahko ti pokažem ker je vrh.« Šokirano ga pogledam in odklonim ponudbo… Rajši ne vem koliko je še! Nadaljujem naprej in kmalu pridem spet na vrh grebena… O fak! Še trije vrhovi so vmes do Velikega Špičja! Si nor?! Markacije so tukaj zelo slabo vidne, ampak je potka lepo narejena… Sledi spet spust… Počasi sem imel dosti tega spuščanja in vzpenjanja ob grebenu… Pot se nadaljuje na Bohinjski strani ob grebenu… Zavijem s poti… »Zdej grem pa direktno po grebenu! Bom pa plezal! Dos’t je blo tega igračkanja gor in dol!« Pr’tegnem po grebenu… Kar prepadna zadeva! Ampak sem ekstra pazil! Tukaj so bili spusti in vzponi manjši… Prehodim dva »vrhova« po grebenu in se priključim nazaj na pot, saj me je čakal samo še en vzpon za 80 metrov na vrh Velikega Špičja (2398 m). Nekaj minut pod vrhom zagledam razpotje za spust proti Dvojnem jezeru… No tam se bom vračal. Hop in že sem na vrhu! Jaaaa, zakričim!

Slika 3: Na Malem Špičju (2312 m)

Tole Špičje me je psihično čisto ubilo! Če bi vedel, da je takšen teren, bi prihranil za drugič! Ampak greben je bolan! Ne glede na težavnost in dolžino, je res eden najlepših zame. Na hitro nekaj pojem in se vrnem do razpotja… Tam pa potem dol proti jezeru. Na poti dol srečam skupino kozorogov (šest sem jih naštel). Oni opazujejo mene… Jaz njih… Imel sem glasbo… Sploh se niso zmenili za njo (glede na to, da bodo spet leteli očitki na poslušanje glasbe preko zvočnika)… Nekaj sekund so me gledali, potem pa so se sončili naprej… Briga njih! No pot dol je kar strma! Veliko bolj kot iz Zasavske koče. A druge opcije nisem imel, saj nazaj na Prehodavce ne grem! Pot je tukaj še kar markirana, a še vedno slabo vidna. Vmes so tudi jeklenice, nekatere poškodovanje, ampak gre lepo! No iz 2398 metrov se spustim na okrog 1850 metrov. Tam se skale končajo in pot nadaljuje po kar zaraščeni potki. Sicer markacije so še lepo vidne v tem delu, ampak kmalu se bo vse skupaj zaraslo. Tukaj se pot tudi malo položi… Sledi počasen spust do 1780 metrov, kjer se pot priključi glavni »cesti« Dvojno jezero – Prehodavci, pred jezero Ledvička. Od tam še 15 min do koče pri Triglavskih jezerih. Ana me že čaka, mi ponudi točeno pivo Tektonik – Pale Ale! Vau! Sicer se ne spoznam na piva, ampak meni je sedlo! Tam srečam tudi par iz Prehodavcev. Spet pademo v debato in kar naenkrat je ura že čez 18h. Treba bo iti v dolino!

Spakiram… Noge že pošteno čutim… Se poslovim od Ane in gasa dol, čaka me Komarča! Ker se do Črnega jezera teren (razen na začetku) po malo spušča, celo pot kar pretečem… Prej bom dol, prej bo konec trpljenja! Priletim do Črnega jezera in zagledam pred sabo dve debeli veji prekrižani! Gor pa tabla – CLOSED! Čaki malo… Zjutraj tega ni bilo?! Vem, da je obvoz preko Komne, ampak to bi mi pot podaljšalo še za DVE URI! Priznam, moji nogi ne bi zdržali! Malo s slabo vestjo obidem tisti znak in se spustim proti Komarči. Vedel sem, da ob 19h sigurno ne bodo potekala dela… No kot kaže nisem bil sam… Na poti srečal več kot 20(!) pohodnikov, večinoma tujcev. No okrog 19:30 pritečem do avta! Konkretno zmatran!

 

Vse skupaj je pot trajala 18 in pol, od tega hoje malo manj kot 13 ur. Od kje takšna razlika? Več kot eno uro čakanja na vzhod, na Prehodavcih 1 uro, počitek in debata pred kočo pri Triglavskih jezerih pa mi je vzela skoraj dve uri (ups!), ostalo so pa tako pavze na vrhovih. No predno se spet kdo vpikne, zakaj hvaljenje s časovnico… Nobeno hvaljenje… Če bi hotel »rekorde« podirat, bi vzel tekaški nahrbtnik, ne pa težkega 10 kilogramskega. Sem pa med potjo naredil več kot 100 fotk, se pravi časa več kot dovolj tudi za uživanje 😉 Časovnice so napisane za okvirno orientacijo za malo hitrejšo hojo. V petek (16.8.2019) je bil počitek, v soboto 17.8.2019 pa Slovenska smer v S Triglavski steni.

 

Podatki:

Dolžina: 42,45 km

Čas hoje: 12 ur 57 min 23 sekund

Vzpon: 3716 m

Spust: 3691 m

Najnižja nadmorska: 667 m

Najvišja nadmorska: 2864 m

 

Galerija:

 

Slovenska smer, Prevčev izstop, Kugyjeve police – Triglav

 

Dobim klic v petek, 16.8.2019 od Francija: »Slovenska smer v Triglavski severni steni jutri?« Čeprav sem bil na Triglavu 15.08.2019… Sploh nisem razmišljal o odgovoru ne: »JAAA!« Super, se zmeniva, da me pobereta s Sonjo ob 03:50. Nekako smo se dogovorili, da gremo samo trije – jaz, Franci in pa Sonja. Franci priskrbi vrv, jaz pa termovko s čajem. 😋

Triglavska severna stena je 1000 metrov visoka in 3000 m širine ena najmogočnejših sten v Alpah. Kot zanimivost – ima več kot 100 alpinističnih smeri. Skratka, hudo!

Sobota, 17.08.2019, me ob dogovorjenem času poberejo na bencinski črpalki in že se peljemo proti Vratom. Zraven je prišla še Polona, ki pa gre na Triglav čez Plemenice. Ta vikend je cesta v Vrata »zaprta« za avtomobile, a vozi avtobus. Ampak prvi avtobus pelje šele ob šestih, kar je za nas prepozno, saj nam bo smer vzela kar nekaj ur! No okrog 04:20 parkiramo v Vratih. Avtomobilov ni bilo malo… Se zrihtamo in mimo priseka Jože. On je bil že 3x po Slovenski smeri. Tako, da smo kar skupaj šli! Super, se vsaj ne bomo izgubili! Ob 04:36 štart proti markirani poti »čez Prag«.

Prvi kilometri so bolj položni, nato prečimo Triglavsko Bistrico in klanec se malo pojača. Po kakšni uri od izhodišča pridemo do neoznačenega razpotja, levo je markacija za pot »čez Prag«, mi pa zavijemo desno po ozki potki. Kmalu zagledamo prvi izziv, skalni skok. Zagledam tisto gmoto, pogoltnem slino… Ajde, gremo! Prvi gre Jože, potem Sonja, Franci, jaz pa sem rekel, da se bom danes držal kar zadaj… Tudi zato, da lahko lepo posnamem pot. Skala je bila trdna, edini problem je bil grušč, ki je padal dol… Ampak nam uspe! Potem kar nekaj časa hodimo po grušču… Kolena grizejo! Kakšnih 100 metrov višincev pa se ustavimo »Pr’ macesnu«. Na desno zagledamo špičastega macesna, to pomeni, da smo na pravi poti! Nadaljujemo naprej in se kmalu začnemo spuščati v kotanjo in potem do žleba v Belih ploščah. Malo zoprno je prečiti, saj imaš na eni strani prepad, na drugi pa izbočeno steno, placa pa širino enega čevlja. Malo pokrčim noge, saj sem tako imel malo boljši občutek in lepo počasi ob steni. Spet sledi »lahko« plezanje navzgor kar nekaj časa. Nato pa… Bobni že tolčejo… Taa daaaam… 5m skalni skok! Ga gledam… Hmm… Zgleda zanimivo! Nekateri pravijo, da je to najtežji del poti… Meni se pa ni zdelo tako hudo… Edino kamenje je letelo dol ko pr’norcih! Tukaj vrvi še nismo uporabili, ampak lepo počasi gor! Jaz spet zadnji. Roka v eno zarezo, druga v drugo… Ena noga sem.. Druga tja… Hop.. Hop.. Pa smo na vrhu! No… tega skoka! Sledi dve minuti hoje (spet) v breg in pridemo do Bučarjeve stene. Spodaj zagledamo vpisno knjigo… Se hitro vpišemo… Potem pa… Gor! Tudi ta del brez vrvi, lepo počasi, saj je bila stena malo mokra in vsaka napaka bi bila… No napake ni bilo! Sledijo Zlatorogove police. Zlatorogove police prečijo celotno Triglavsko steno, no na tem delu je bila polica kar široka. Zato se malo sprehodimo po njej.

Od polic naprej kar nekaj časa premagujemo takšne in drugačne skale v grapi in kmalu zagledamo en ogromen balvan, ki nam zapira pot. Skala je tukaj spet malo mokra… Ne bomo tvegali… Franci prtegne ven vrv… Jože spleza čez balvan, ovije vrv okrog skale in oba konca vrže dol… Jaz spet zadnji… Začnem vleči tisto vrv… Si rečem: »Mah, dej bom js tole brez uporabe vrvi probal…« Hitro dojamem, da bi se preveč matral in zagrabim tisto vrv pa se potegnem gor… Sej zato smo jo tudi napeljali! Sedaj smo bili tudi v Slovenski grapi… Pogledam dol… Uff… Kar dolga! No mi gremo gor, ne dol… Kmalu zagledamo sneg… Hm… Še dobro, da imamo cepine! Ampak hitro ugotovimo, da se ga da izogniti po levi… Pa so cepini ostali pripeti na nahrbtnikih. Pred nami spet stena… Mokra… Vrv spet ven… Jože spet solo gor, zapne na Jeseničana. Drži? Drži! Sonjo pripnemo in že ko košutka pleza gor. Midva s Francijem pa se odločiva, da poizkusiva brez vrvi… Stena je res mokra… Ampak lepo premagava do prve poličke… Drugi del stene čist moker… Gladek… Jože spet zapne vrv na dva Jeseničana… Sonja prva… Franci za njo… Jaz pa zadnji… Dva metra začetka stene čisto gladek… Ja nič! Bom prijel vrv… Se potegnem gor… Stopim na majhno razjedo… Odpnem vponko iz prvega Jeseničana… Zagrabim vrv in se potegnem gor… Spet polička… No tukaj odpnem še drugo vponko… Ne rabimo več vrvi, zaenkrat… Franci jo pospravi… Gremo naprej… Po grušču… Čista je*a… Spet malo lažjega plezanja in konec poti! Kam pa sedaj? Jože reče, poglej dol… O fak! Če pa kej ne maram, so pa to spusti po grušču… Tole je kar dolg spust! Bomo uporabili vrv… Če ne drugega, zaradi psihološkega učinka… Zapnemo spet za Jeseničana in Jože vrže vrv… Točno 30 metrov spusta nas čaka po grapi… Franci gre prvi… Treba ga je počakati, da pride do dol… Saj so se kamni sprožali ko pri norcih… Druga Sonja… Tretji jaz in pa zadnji Jože… Tale spust nam je vzel kar nekaj časa, saj je bilo vse skupaj krušljivo, zato vsak posebej dol do melišča… Pridemo na melišče… Gasa prečimo melišče in proti Prevčemu izstopu… Freliha pustimo za naslednjič… Sledi 20 min po vseh štirih do izstopa… USPELO JEEE! #tojtauzitek

Slika 1: Nad izstopom!

Na izstopu nas pričaka sonce! Uff kako je vroče! Pa še očala sem pozabil doma… Joooj! Sledi malica… Kam pa sedaj? Direktno na Kredarico ne gremo! Gremo po Kugyjevi polici in potem bomo videli kaj in kako naprej… No tako smo se začeli vzpenjati po podih, spet na melišče… Gledamo gor proti Triglavu… Joooj koliko ljudi! No nadaljujemo… Spet flika snega… Tukaj teče potoček… Si naredimo malo zaloge vode in gasa naprej… Zagledamo polico… Na srečo je napeljana zajla, baje jo je Alojzi… Tisti Lojze, kateri živi v bunkerju pri Morbegni… Kaj naj rečem glede police… Adrenalinsko! Kako narava zna »izoblikovat« naravne prehode… S previdnostjo gremo mimo… Ok… Kaj pa sedaj? Gledamo SZ greben, ki vodi direktno na Triglav… Ga poizkusimo? Pa dajmo! Začnemo plezati gor v steni… Sonce začne pripekati… Roke postajajo utrujene… Se ustavimo po parih minutah… Kaj sedaj? Gremo naprej? Nekako je obveljalo, da bi mogoče obrnili in šli čez škrbino gor… Navsezadnje… Varnost je na prvem mestu… Zakaj bi zaradi utrujenosti nekaj forsiral? No pa se obrnemo dol… Pa minutk in smo že na poti, kjer vodi proti poti »čez Plemenice«. Malo pred razcepom za škrbino se spomnim, da bi šel pogledati Morbegno, tisto staro Italijansko kasarno… Saj je samo par minut od razcepa… No za hribom jo zagledam… Pa ne kasarno… Ampak samo bunker… Kje je stara kasarna? Bral sem, da se je nekaj porušila… Nisem pa vedel, da je zravnana z zemljo! Ni je! Vidim pa bunker in Lojza… Skočim gor… Dam roko… Spregovoriva par besed, saj ga nisem želel motiti, ker je že imel obiske… Ga vprašam, če lahko pogledam v notranjost bivaka… Seveda privoli… Vau, hudo! Kakšno življenje! Stran od vse tehnologije… Notri edino en star radio predvaja glasbo… No hitro poslikam in gasa proti Triglavu… Skozi škrbino sem hodil že dva dni nazaj, ko sem naredil en lep krog (objavljen bo šele septembra v blogu).. Zato gasa… Me gledajo tujci kaj tako tečem… Ne vem… Nekakšen zagon sem dobil… Malo sem imel že vsega dosti, zato v peto prestavo! Čez tiste skobe in zajle kar poletim… Ujamem Sonjo, ujamem Francija… Edino Jože mi je ušel… Pridem na vrh… DEVETI letošnji! Gor gneča nepopisna! Malo me ljudje čudno gledajo, zakaj imam cepin na nahrbtniku… »Ljudje božji… Če bi vi vedeli, kje sem jaz hodil…« Kupim Radler na vrhu Triglava… Ima mrzlega… Pa sedem evrov je… Jah… Je*i ga… Paše pa! Sploh zato, ker sem kamelbak izpraznil z vodo… Kmalu prideta tudi zakonca Groznik… No pa Klavdija, Sandi, Gorazd, Žiga… Sami gorski svedri! Naredimo fotko… Franciju rečem za njegova cepina… Seveda slika na vrhu s cepinoma… Sredi avgusta! Stoje, zaradi križa še vedno ne morem narediti… Zato pa malo drugačna fotka… Gledam zraven stolpa… Pismo… Znana punca… Irena? Ja valda! Hitro pozdravim, narediva sliko in smo jo kar vzeli s sabo dol na Kredarico… Ups!

Slika 2: Franci, Jože, Žiga, Sonja, Gorazd in jaz!

No čas je za spust na Kredarico… Nobene stene brez zajl več! Lepo počasi… No ni bilo ravno počasi… Hitro na Kredarici… Tam srečam še Almo, Matejo in Tanjo… No pa Polono, ki je bila že vsa prestrašena kje hodimo! Cela druščina! Kakšni dve uri na Kredarici, potem je Jože začel s popravilom klopce ljubezni… No malo pomagava s Francijem tudi… Sledi še zadnji fotošuting… No nekaterim se ni mudilo domov… Zato se z Ireno in Polono zmenimo, da gremo mi posebej dol, po Tominškovi… Ostali pa čez Prag, ampak malo kasneje… No po Tominškovi sem šel prvič… Prav zanimiva pot! Čeprav je pa strma… Vmes tudi srečamo kozoroge… No malo čez 19h smo pri avtu… Polona počaka Francija in druščino, midva z Ireno pa se odpraviva domov… Pa je bil dan zaključen! Hudooo!

Hvala Jožetu za spremstvo! Hvala Franciju za povabilo! Čestitke Sonji za uspešen vzpon, carica si! Ireni za prevoz! Pa ostalim svedrom za srečanje, z enimi prvič! Pa ovci na Kredarici k je pojedla malo suhega sadja, da je bil nahrbtnik malo lažji!

Celotna tura je trajala 15 ur, samo hoje pa je bilo za manj kot 12 ur. Skupaj 2100 m vzpona in prav toliko spusta. Težavnost smeri: III/II-III

Galerija:

Triglav 1.8.2019

Nov mesec in spet je čas za obisk naše najvišje gore, Triglav. Tokrat v malo drugačni izvedbi… Ni bil vzhod… Ni bil zahod… Ampak je bila celo normalna ura! Tudi sam nisem šel, kot grem ponavadi, saj mi paše se malo odklopit od vsega… Ampak… Bila je ekipa sedmih! Sedem pohodnikov! Za en kombi… Bil je tudi malo službeno obarvan, saj nas kar šest od sedmih dela v vojski… No Silva je nekaj tednov nazaj prišla na idejo, da bi šla na Triglav. Ampak kdo bi jo spremljal? Kdo drug kot jaz, z letošnjimi šestimi vzponi. No Marijo bi šel zraven, saj je zadnji mesec lepo nabiral višince po naših gorah. No ekipi se je potem še pridružil Jure in pa Manja z Urošem. Tako je bila ekipa skoraj popolna… Spomnil sem se tudi na prijateljico Weroniko, ki je trenutno v Sloveniji na obisku – ekipa je določena! Datum? 1.8. je bil izbral že 1 teden prej. Zakaj ravno prvega avgusta? Nimam pojma! Lep datum! Štart? Določil sem ga ob 0300 s Krme, saj sem se bal, da bo kmalu postalo že vroče. Čeprav ni bilo nekega navdušenja nad časovnico, so bili na koncu vsi v en glas hvaležni za tako odločitev.

Že od ponedeljka sem spremljal napoved, vsake par ur se je spremenila. V sredo zjutraj je napoved kazala kar že malo slabo, popoldne se je popravila. Ok, štart bo! Nevihte so napovedane za ob 17h, do takrat bom jaz že doma v postelji! Ob 2h poberem Weroniko, greva nazaj na Bled, kjer se na bencinski črpalki vsi skupaj zberemo. Marijo pelje naju z Weroniko, Jure pa ostale. Okrog 03:20 se pripeljemo na parkirišče, ki je bilo na začudenje vseh, zelo prazno za tak čas! Ja napoved je naredila svoje! Lepo se spakiramo in ob 03:30 štart s Krme. Tempo je bil čisto normalen, nobeno divjanje, kakor je pri meni ponavadi. Jaz prvi, ostali lepo za mano. Po manj kot dveh urah hoje prispemo do Prgarice, kjer imamo prvo malo daljšo pavzo. Že kar lepo svetlo, sicer na višini 2200 metrih megleno. Pojemo tiste sendviče in zagrizemo naprej v breg. Lepo se vzpenjamo proti Kalvariji, kjer se počasi začne prikazovati sonce. Ker so bili pretrgani oblaki, je sonce oblake in nebo osvetlilo čudovito! Pod Kalvarijo se malo ustavimo in nato nas čaka še zadnji vzpon do Kredarice. Oblaki so prihajali in odhajali… Končno zagledamo Triglavski dom na Kredarici! A nam je vso veselje hitro pokvarila oblačnost. Hitro notri, se preoblečemo, pustim odvečne stvari v koči. V koči ni bilo veliko ljudi, pa še to jih je večino šlo dol v dolino. Vsi ostali so imeli s seboj samovarovalni komplet, jaz pa kot vedno – grem brez njega.

Napravimo, naredimo en selfie pred kočo in že se spuščamo oziroma kasneje vzpenjamo proti Triglavu. Tik pod tablo »zavarovana plezalna pot« se ustavimo, jim za vsak slučaj razložim pravilno uporabo kompleta. Weroniko spustim naprej, saj je bila kar hitra, mi pa nadaljujemo počasi. A se hitro razdelimo v dve skupini, ena smo jaz, Weronika in Marijo, druga skupina pa Jure in ostali. Varnost je tukaj na prvem mestu, zato včasih predlagam ostalim kam stopiti, kje se z roko potegniti gor. Na grebenu med Malim Triglavom in Triglavom prehitimo skupino Korejcev, ki so snemali nekakšen dokumentarni film. Malo nad grebenom pa se začne ples sonca in oblakov. Na vsake pet minut se za kakšno minuto odpre pogled in nato spet zapre. Naša ekipa malo pojača tempo, da ujamemo sonce na vrhu. Weronika prva, jaz pa Marijo pa hitro za njo. Kakšen top vreme! Oblaki na višini 2700 metrih… Hitro par fotk, preden se zapre. Kmalu sledi tudi druga ekipa. Si damo roke, saj so bili trije člani naše odprave prvič na Triglavu! S seboj sem tudi imel vrv, tako da sem bil tudi »rabelj« pri krstu! Štrije udarci po riti! Prvi je bil krščen Jure, nato Marijo, tretja Manja… Četrta pa je bila Weronika, čeprav je bila že lani gor, a jo ni nihče krstil… Pa sem hitro našel izgovor in še njo s samo tremi udarci. Kdo pa je bil peti? Jaz! Ker sem se tako lepo izživljal na drugimi, se je potem Silva domislila, da sem tudi jaz na vrsti! Pa saj če dobro pomislim… Tole je bil moj 27ti vzpon na Triglav, pa še nisem bil krščen! Ups! 🙈 Tako, da sem jih še jaz fasal od svoje šefice – kaj jaz vse delam, samo da mi podpiše dopust! 🤣 No udarcev je bilo dosti, Triglav se je zaprl z oblaki in čas je za odhod. Za dol smo isto šli v dveh skupinah in tako lepo počasi napredovali proti Kredarici. Gneče še vedno od nikjer! Ustavimo se na Kredarici, spijemo eno pijačo, se okrepčamo in se odpravimo proti dolini. Tempo je bil tukaj kar lep, po dveh urah in pol pridemo do parkirišča. Jaz si namočim noge v »bazenu« ob parkirišču, se spravimo v avto, odpeljemo do Kovinarske koče, kjer spijemo še eno rundo in potem domov. Dneva pa še ni bilo konec, saj se z Weroniko odločiva za kolo. Pridem domov, pojem, oblečem in gasa na kolo. Narediva skupno 45 km, Bled – Radovna – Bled, vmes se skočiva v jezero na ohladitev. Zvečer pa je padla pica!

Čestitke naši odlični ekipi za osvojitev Triglava! Bravo vsem!

Galerija: