Nov dan, nova lokacija. Preblisk v službi dobil, da bi bilo super še en sončni zahod tale teden. Nekaj časa razmišljal kam bi šel… Skuta? Grintovec? Ah ne… Nekam nižje… Nekako mi je na misel prišla Črna prst. Nahaja se v Spodnjih Bohinjskih gorah, nad Bohinjsko Bistrico. Na drugo stran pa Primorski del – Podbrdo in ostale vasi. Ker mi je s Bohinjske Bistrice bližje, se kar zapeljem z Bleda proti Ravnem. V Bohinjski Bistrici zavijem v krožnem pri tretjem izvozu, nato pa sledim glavni poti do oznake za Ravne. Tam zavijem desno in po strmi poti do konca asfalta. Na levo zagledam gostilno Janez, tam parkiram.

 

Hitro spakiram in nadaljujem po makadamski cesti. Kmalu zagledam tablo – levo Orožnova koča in Črna prst. Sledim markacijam, mimo enih vikendov. Nato pa pride en kratek spust, tam srečo eno skupinico pohodnikov. Malo poklepetamo, nato pa nadaljujem pot. Kmalu pridem do razpotja, levo Orožnova skozi “snežno konto”.. Desno pa daljša pot po »drči«. Zavijem kar po levi, kjer se strmo vzpenjam. Kmalu zagledam Orožnovo kočo na planini za Liscem. Pogledam na uro, 50 min s parkirišča. Lepa! Koča je bila sicer odprta (uradno je od četrtka naprej), a se mi je mudilo in zato sem nadaljeval. Sledi vzpon skozi gozd, kmalu se pot položi… Na desni zagledam Triglav in ostale vrhove, bolano! Sledi kratek spust in potem pogledam gor… Sledi 300 metrov višine strmega vzpona! Joooj! Po pravici povedano, ni se mi dalo grizt v ta breg… A druge možnosti ni bilo… Še na hitro premagam ta vzpon in kmalu pridem do doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti (1835 metrov). Pri koči je malo pihalo, zato sem se zavlekel v zimsko sobo. Po stopnicah gor, odprem vrata… Puuh! Butne ven zatohel vonj, zato pustim vrata odprta, naj se malo zlufta. Ker je bila ura šele 17:30 in do zahoda še več kot eno uro, sem kar počakal v zimski sobi. Pohodnika nobenega na vrhu nisem srečal, prav super mir je bil! No ob 18ih se končno zvlečem ven, premagam tistih par metrov višine in že sem na vrhu, Črna prst (1844 metrov). Blag veter, a lep sonček! Iz nahrbtnika vzamem ven napihljivo blazino. Na mojo srečo je bil rahel vetrič, ker v nasprotnem primeru tale blazina še zdaj ne bi bila napihnjena! Še zdaj ne vem, kako jim je v reklami uspelo napihnit tole blazino v brezvetrju v samo dveh zamahih 🤣 No skratka, se usedem gor… Odprem si eno nefiltrirano in uživam v razgledu! Naredim še nekaj fotk, sonce zaide za goro Matajurski vrh (1936 m) kakšne deset minut pred planiranim zahodom. Malo še uživam v razgledu, nato se premaknem do koče, kjer spijem do konca in lepo spakiram. Nebo se začne barvati… Kakšne lepe barve! Okrog 19h pa se začnem spuščati.

Slika 1: Kakšne barve!

Začetek je bil obetaven, tek navzdol… Po 15ih minutah že na 1500 metrih, strm klanec je že za mano. Nato malo vzpona in spet spust do Orožnove koče, ki jo dosežem še 10 min kasneje. Od tam kar po poti “snežne konte”, ki je spet kar strma pot. Še vedno tečem, nakar se pri tabli za razcep za pot “Drčo” ustavim. Malo poslušam… Nek čuden filing sem imel… No slišim kako me nekaj zasleduje… Posvetim malo naokrog, nobenih oči ne vidim… Prtegnem dol… Pri tistih vikendih spet zaslišim neko hlastanje po listju. No nekaj preveč se ne oziram, ampak pretečem še tistih par sto metrov in že sem pri avtu. Pot od Črne prste do avta mi je uspelo v eni uri, zato sem bil že ob 20ih v avtu in nadaljeval proti domu. Super zahod!

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Afternoon Oct 8th’

Moj največkrat obiskan dvatisočak letos? Ja valda, da Triglav! Tole bi bil že 12ti letošnji (skupno 32ti) in s tem bi zaključil s svojim izzivom: »12 Triglavov dvadevetnajst!« Seveda je bil plan spet sončni vzhod, saj zadnje čase nimam pretirane sreče z lepim vremenom na Triglavu… Poizkusim še zadnjič… Če tokrat ne bo lepo vreme, za letos zaključim z nočnimi vzponi. Pa je bilo res slabo?

 

V soboto sva šla s Francijem na sončni vzhod na Špik (2472 m), nedelja pa rezervirana za Triglav. Oktobra še nisva bila… No nekaj je kolebal ali bi šla s Sonjo malo kasneje, jaz pa sem vztrajal pri vzhodu… No beseda je padla… Sonja je rekla VZHOD! Če šefica tako reče, Franci nima kej za oporekat!😋  No jaz bi v vsakem primeru šel na vzhod. Dobimo se kar v Krmi… Že cel vikend se ne počutim dobro… Zmatran… Nenaspan… Telo kliče po počitku… A glava je rekla – GREVA! Tudi zato sem šel s svojim avtom, da sem lahko hitro pobegnil na zaslužen počitek… No pa ni bil počitek… Ampak kaj več o tem pa na koncu… No, da se vrnem nazaj! Ob 2h zjutraj parkiram v Krmi, Franci pa Sonja takoj za mano. Se napakiramo, vzamem še cepin in »ta’male dereze«. Včeraj je sneg padal, zato nismo vedeli, kakšne bodo razmere. Malo čez drugo uro pa štart… Sonja je prevzela narekovanja tempa… Začetek je bil hiter! Počutje ne tako… No na Prgarci v 1 uri pa 40 min. Treba je malo počiti. Gremo v zimsko sobo, ki je zadaj za kočo. Tam se dodatno oblečemo… Jaz pojem en gel, saj energije kar ni bilo… Po 15ih minutah pa gasa proti Kredarici. Malo pod Kalvarijo pa občutek, ko da bi mi eden odrezal noge! Gel popustil, treba nekaj konkretnega pojest! Franci pa Sonja nadaljujeta naprej, jaz pa en sendvič hitro vržem vase in za njima. Malo pod Snežno konto ju ujamem in nadaljujemo skupaj… Telo ni bilo pravo… Ne pri meni, ne pri Sonji in ne pri Franciju… Malo smo upočasnili tempo… Na okrog 2400 se je začel sneg, a samo posamezne flike. Tukaj jaz potegnem naprej, saj je bila ura že 05:30 in bo treba kmalu začeti z vzponom na vrh, če želim ujeti sončni vzhod. Na Kredarici je pihalo ko pri norcih… Hitro odprem vrata in se povabim notri… Koča je namreč uradno zaprta. Tam srečam tujce, mi rečejo, da gredo v dolino… No super! To pomeni, da bomo prvi na vrhu danes! Hitro za mano prideta še Franci pa Sonja. Jaz pa nekaj na hitrco pojem, oblečem ko medved in gasa proti Triglavu, saj so bili sunki vetra tudi več kot 50 km/h. Ura je 06:05, jaz pa še vedno na Kredarici! Sonja pa Franci bosta prišla za mano. Prtegnem v peto, vklopim turbo in v trenutku sem bil pri začetku zavarovane plezalne poti… Piha še vedno… Stopinj ni! Se zaženem gor… Pridem do prečke… Ledena! Na srečo sem na Kredarici dal derezice gor. Malo bolj previdno prečim, zavijem zadaj navpično… No ta del ni imel snega, zato je bil turbo vklopljen. Malo pod Malim Triglavom se spet začnejo zameti, a ni pretirane težavnosti. Hop in že sem na Malem Triglavu… Nebo se že lepo barva! Po grebenu kar lahkotno potečem, saj je imel zelo malo snega, samo pihalo je konkretno. Potem po grebenu sledi še zadnji vzpon… Tukaj pa naletim na zid… Pff! Srce nabija… Roke čisto mehke… Gledam na uro… 06:30… Fak! Treba bo pohitet! Taktično nadaljujem… 5 korakov, 10 sekund počitka… Naprej gor je bil seveda spet sneg… Bolj kot ne, cel čas… Ravno nekaj ledu v zgornjem delu ni bilo… Zagledam stolp! Energije ni… A mi ga uspe doseči… Ura je 06:52… Ujel sem vzhod! Moja letošnja 12ka! Hitro windstopper nase, stojalo ven in seveda je bilo potrebno naredit sliko gorečega neba! Bolanoooo! Francija pa Sonjo vidim na Malem Triglavu, na žalost ga bosta zamudila. Ura mi je pokazala -7 stopinj. Mrzlo k pra***a! Skačem okrog stolpa, da se ogrejem… Pride sonce ven… Kaj naj rečem tukaj… Skoraj solzne oči dobil… Tako lep vzhod! Sploh ga ne morem opisati! Tole je definitivno eden najlepših vzhodov na Triglavu! Ven vzamem Jegra, namreč v sredo praznujem rojstni dan in ker bom odsoten, sem se odločil, da nazdravimo kar na vrhu Triglava, predčasno! No kmalu po vzhodu zagledam Sonjo in Francija… Bravoooo! Kozarček z jegrom že čaka! Na zdravje! Vse naj naj! Uff pogreje! Pa nisem nek ljubitelj žganja, ampak na mraz je pasal. Malo se zadržimo na vrhu, a prav kmalu se prikažejo oblaki in sonce izgine! Kar naenkrat se ohladi… Hitro naredim še stojo ob stolpu, saj sem jo obljubil že ob sedmem vzponu, a obljube nisem izpolnil do sedaj. Ups! In včeraj sem tudi obljubil snežaka na vrhu Triglava… Edini problem je bil, ker je bil samo pršič na vrhu… Ampak mi je Franci pomagal in tako sva naredila snežaka v obliki možica… Kako je tist sneg držal skupaj, pa naj ostane skrivnost 😂…Pa še obvezni štempelj v SPP dnevnik … Spakiram… Franci pa Sonja kreneta že prej…

 Slika 1: Mi, mi, mi smo najvišje! Čin!

Se začnem spuščati… Nek čuden filing sem imel, da sem pozabil kozarčke na vrhu. A malo pred grebenom zagledam Igorja, ki je gor peljal skupino… Prosim ga, če lahko pogleda za lončke in mi jih spravi (kar je potem tudi naredil, hvala!)… V nasprotnem primeru bi pač šel nazaj… Smetili pa že ne bomo! No spust je potekal kar hitro, a pri Malem Triglavu me ustavita dva fanta… Malo se pogovarjamo… Dam jima svoje grelnike, saj je bilo meni že toplo. Potem pa nadaljujem dol… Derezice sem še vedno imel na sebi, a sem opazil, da jih dosti ljudi ni imelo. No led je malo popustil, samo na prečki je še vedno vztrajal… Hitro do Kredarice, notri na toplo. Tam se malo podružimo s Sonjo in Francijem… Spet en hiter obrok, saj bom rabil energijo za spust. Čakali smo Polono, Brigito in pa Heleno, a njih od nikoder. Potem pa se odločim, da ju bom zapustil in se odpravil dol… Treba je it spat! Zato prtegnem spet v peto, odtečem Kalvarijo… Ko se Kalvarija konča, zagledam Anjo, Petro, Nejca in pa Sandija… Instagram druščina😜 Seveda je bilo potrebno nazdravit za moj rojstni dan! Hitro ven kozarčke, natankam… Prsežem, da ni bla Gorenska merca! Pa ura je bila več kot deset (da se ne bo kdo skliceval na zakon 😁). Spijemo… Oni gor, jaz pa hitro dol… Na Prgarci zategnem bremzo… Dosti tekanja, zato v lepem tempu naprej… Srečam malo pred avtom starejši par, malo poklepetamo… Se pohvalim kakšen vzhod sem doživel in hitro do avta… Tako je bila tura zaključena! Potem pa spat! Oh, seveda da ne! Nadaljevalo se je praznovanje (predčasno) rojstnega dne in tako sem se ulegel v posteljo ob… No ni važno!

Slika 2: Kako imamo super Montango trakove!😍

Hvala vsem, ki ste bili z mano na tem prečudovitem 12x potovanju na streho Slovenije! Aja, pa letos grem sigurno še kdaj na vrh! 😉

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Oct 6th’

Špik… Gora, visoka 2472 metrov… Vedno sem imel lepe spomine na to mogočno goro… Kakšna je zgodba v ozadju glede Špika. Špik je bila moja prva gora, ki sem jo »osvojil« v zimski opremi. Ponavadi ljudje izberejo kakšen lažji hrib za začeti z zimskimi vzponi, jaz pa kar naravnost na Špik! To je bil tudi moj mejnik, da so me zimski vzponi navdušili! Za to se moram zahvaliti Saši, da me je takrat spravila gor in dol… Čeprav… Bil sem posran ko hudič! Sploh za dol… No zapomnite si datum 10. 12. 2016… To je datum, kjer so se začele vse te norije pozimi! Tisto zimo lahko odkljukam še ene par zimskih vzponov, ampak več o tem, drugič.

 

No pa začnimo s sedanjostjo… Letos se mi je Špik odmikal kar nekaj časa… Vedno je nekaj prišlo vmes… Zato sem rekel, da 5.10 pa nujno moram iti, če želim sploh ujeti še vzhod (namreč pozimi sonce vzide pred Ponco). Popoldne včeraj hitro napišem Franciju ali gre zraven. Nekaj palamudi, da bi rajši šel na Triglav… Ne! Tokrat ne boš zmagal! Sobota Špik, za nedeljo pa ti pustim Triglav. No zmenjena sva bila ob 0215 v Lescah. Se ne zadrživa pretirano časa, ampak se hitro odpeljeva proti Kranjski Gori. Štart je namreč pred začetkom poti proti koči v Krnici. Ob 0300 že hodiva, cilj je bil priti skozi Kačji graben… Seveda sem vedel kaj me čaka… No na srečo Franci ni! Dvakrat sem šel že po isti poti in tudi tokrat ne bo nič drugače. Franciju se mudi na kolesarsko tekmo popoldne, zato je bila izbira »ziherca« skozi graben. Označena je 4 ure in 45 min, midva sva imela časa 4 ure… To nama bo uspelo! S sabo sva imela za vsak slučaj vso zimsko opremo. No hitro začneva hodit.. Prva dva kilometra po poti proti Krnici, nato pa je tabla in zavijeva levo. Najprej se strmo dvigava nekaj časa, nakar prideva na hudournik. Tam so možici, zato nama ne predstavlja težav. In gasa spet v hrib… Grizeva… Teče mi s čela… Pozabil sem palice doma, zato se upiram z rokami kar na stegna… Franci urno za mano… Vmes malo klinov, tudi zajla.. A nič pretresljivega… Še dobro, da je tema in Franci ne vidi kje hodiva! Prva pavza… Že dobro zadihan… Nahrbtnik me pritiska k tlom… Postaja mi malo slabo… Pozna se samo ena ura spanja… Franci hitro en gel… Pa greva naprej… Vedno bolj strmo… Nadmorska višina šele 1500 metrov! O fak! Tole ne bova do osmih gor prišla, si rečem. Pojačava tempo… Čez nekaj časa pogledam še enkrat na uro… 1800 m! Uff! Še 100 m višine in prideva ven iz gozda na melišče. Sedaj sem čakal samo še sneg… A ga ni bilo! Hodiva po melišču.. Snega nikjer… Gledava možice… Enega zgrešiva… Pogledam na uro… Ura kaže, da gre pot zelo v levo in se potem obrne v desno… Ja nič! Pa pejva naravnost gor! Ojoj! Napaka! Pesek fin ko v peskovniku… Nama drsi… A nama rata zlesti tistih 50 metrov in se spet priključiva na pot. Začne se sneg – ura kaže 2136 metrov. Jupi! S Francijem se pogledava (ali rabiva dereze), nasmeh je povedal vse. Greva brez! Stopinje so narejene! Če bo prehudo, pa hitro dereze gor. Slediva korakom v snegu… Pomrznjeno… Na vsake toliko časa malo zdrsne noga nazaj… Stopinje zavijejo malo s poti in se takoj višje priključijo nazaj. Sledi kratko prečenje… Stopinje narejene slabo in še to čisto ledene… Greva previdno čez.. Zagledava skale… Pot lepo označena, zato ni panike… Malo lahkega »plezanja« in že sva na grebenu… Še zavoj v levo in kratek vzpon… Vrh! ŠPIK – 2472 m. Kakšen razgled na Ponce, Škrlatico, Jalovec, Mangart,…

Slika 1: Dva vesela poba 🙂

 

Na vrhu malo piha… Oblaki se nabirajo na območju Karavank, kjer bi moral priti sonce ven… Ura mi kaže 3 ure in 9 minut. Lepa! Še eno uro do vzhoda… Imava čas… Hitro dam ven kuhalnik, se preoblečem. Sončnega vzhoda ne bo, ampak se bo razjasnilo kakšne pol ure po vzhodu… Bova počakala… Ob 0730 se pokaže pa še sonce izza oblakov… Noro! Postane takoj toplo! Malo se poslikava, vpiševa v knjigo in ob osmih kreneva proti dolini. Se odločiva, da greva dol tudi brez derez… Če bo pa slučajno potreba, jih pa dava gor. Nazaj dol je malo bolj drselo, zato sva bila bolj previdna, vmes sva tudi malo krajšala pot. Prideva pod snežno mejo, pa gasa kar naravnost dol po melišču. Kako je pasalo! Na polno dol in že sva spet v gozdu. Od tam se je potem vlekla pot v dolino… Joooj! Pa tudi skale so bile malo bolj mokre… Na poti dol tudi srečala 3 skupine pohodnike. V dveh urah in še malo (od vrha) prideva do avta. Franci se hitro preobleče in skoči v Pišnico (7 stopinj), jaz pa sem danes to preskočil, saj sem samo še posteljo videl. Spakirava, se zapeljeva do Lesc in fenomenalen dan je bil končan!

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Oct 5th’