Petek zvečer: »Gašper, Triglav v nedeljo?« Srce zaigra hitreje… Pogledam pulz na uri – 90 (v sedečem položaju)! To je definitivno za DA! Sobota popoldne SMS: »Gapi, prestavimo na ponedeljek – je lepše vreme. Si za?« Ja SEVEDA! Nihče še ni potegnil gaz od 2.11., ko se je začelo spet sneženje. Ekipa? Jaz, Gorazd, Dejan in Matjaž. Uff! Trije buldožerji, pa en ratrak! Ekipa, da te skipa bi se lahko reklo! Navdušenje ne pojenja! Vedel sem, da bo težko… Ampak… Treba si je postavljati nove in nove izzive! Pa še osrečili bomo kar nekaj ljudi, ki čakajo, da bo nekdo zgazil – najlažje! 😋Čutim se kar malo ponosnega, da sem prejel povabilo v tako druščino! Hitro se zmenim za dopust v ponedeljek… Aja… Pa dobil sem eno nalogo: »Da mi nauš slučajn govoril naokrog!« Razumem! In sem bil tiho!

 

No v ponedeljek se z Gorazdom dobiva 4:30 na Bledu, pol ure (planiranih) pred Dejanom in Matjažem, saj sva vedela, da bosta ona prtegnila v peto in rabiva malo prednosti! Cesta po koncu asfalta sploh ni tako slaba, je bila že slabša. No pripeljeva do Kovinarske koče. Tam vidiva razsvetljeno celo območje okrog koče. »Matr, a so en avtobus turistov pripeljal?« No na srečo je bil samo tovornjak, ki je nalagal hlodovino. Zraven pa sta bila parkirana že Dejan in Matjaž… Nič ne bo s prednostjo. 🙈  Počakamo 15 min, da naloži in se nam umakne. Mi pa gas naprej. No pa ne za dolgo, saj je naprej cesta pa malo bolj poškodovana, zato parkiramo pri prvem koritu in od tam peš. No še Žagarjev Marko nas že čaka (ekipa se je pravkar povečala). Pa še Vinko pridrvi s svojim Tvingičem. Gasa peš, pridemo do hudournika – ni šans, da zapelješ čez (smo se kar dobro odločili). Še nekaj minut in že smo pri parkirišču. Brez ustavljanja kar naprej, Marko in Gorazd držita kar hud tempo! Uff…  Sem že skoraj segel po gelu.. Ker takega tempa ne bi zdržal… No kmalu se tempo umiri. Diktiranje prevzame Matjaž in pa Dejan, a na srečo kar zmeren! Na okrog 1350 metrih se začne led in kar kmalu zatem še sneg, a ga ni veliko. Nekaj me boli v desnem gležnju… Malo pod Prgarico pa se začne udiranje v … (da ne nadaljujem). Hitro gamaše gor, za krplje pa smo počakali do Prgarice. Zmeljemo še tist hrib in že vidimo Prgarco. Kratka pavza in pa čas za krplje! Top! To sem čakal! Podlaga kar trdna, zato smo napredovali kar hitro. Matjaž je pobegnil s smučmi, sledil mu je Dejan, ostali pa smo bili malo zadaj. Špuro potegneta malo bolj v levo in kar hitro pridemo pod Kalvarijo. Uff!  Kakšen razgled! Bolano! Tole bo zanimivo! Tukaj smo užgali kar zimsko, naravnost gor desno od Snežne konte. Postaja vedno topleje… Začne tečt švic… Tudi oči že malo bolijo od tega bleščanja sonca (hitro Cebe očala gor). Na Vrhu Snežne konte pridemo relativno hitro, ker so bile razmere res božanske. Matjaž, Marko in Dejan so spet malo naprej pobegnili, jaz pa se ustavim za kratko pavzo. Nahrbtnik dol in bam… Telefon… Samo slišal sem glas kako je pridobival na hitrosti. Ma ne no! Hitro krplje dol, čelado pa cepina in dereze gor. Pa sem šel za njim, padel na drugo stran – letna pot. Kakšnih 200 m višine se spustim… Telefona nikjer… A naklonina ne popušča še vsaj kakšnih 200 metrov. Oh! Pa je šel! Edini problem je bil, ker ni bil samo telefon, bolj pomembno je bilo tisto v ovitku… Malo slabe volje se povzpnem nazaj… Kar zadihan pridem do nahrbtnika… Zamenjam nazaj za krplje in v tišini do Kredarice. Na Kredarici se oni trije že pripravljajo na vzpon na Triglav, jaz pa rabim malo počitka. Kakšnih dvajset minut za mano prideta še Gorazd in Vinko, a sta rekla, da potrebujeta kar konkretno pavzo… Meni se je pa že malo mudilo, saj sem se ohladil… Pa gleženj je še vedno bolel in nimam pojma zakaj. Zato zategnem za trojico, ki so že pridno napredovali proti prečki.

 

Hiter spust, nato pa kar naravnost v breg do prečke. Evo v trenutku gleženj preneha boleti! Kot kaže sem rabil samo malo več ogrevanja. Iz druge prestave v tretjo.. Cepina v roke… se nagnem malo in gasa rutinirano naravnost gor do prve prečke. Prečka res fenomenalno narejena, zato jo kar hitro premagam, a me hitro doleti še ena prečka. Prečka je bila sicer na soncu, ampak še vedno stopinje odlične! Po prečki naravnost gor, še ena kratka prečka pa že skoraj na Malem Triglavu. Tukaj nimam kej za rečt.. Odlična podlaga, še boljši gaz (so majstri!). Sledi greben… Lepo napihan sneg, na enih koncih zajla zunaj. Jih že vidim kako se pomikajo proti zadnji strmini. Noge že malo čutim, a želja po vrhu je večja. Sledi spust po grebenu in grizenje v klanec spet… Fenomenalno! Za kakšnih 5 min me prehitijo na vrhu… Bravo fantje! Na vrhu pa pravljica! Moj 13. letošnji Triglav! Vaaau! Stisk roke z vsemi tremi. Res, kapo dol! Še zdaj me kar zmrazi kakšen hud dan imamo!

Slika 1: Dejan, Matjaž, Marko in pa moja malenkost! 🙂

 

Malo se poslikamo, nato pa zagledam Gorazda pa Vinka na grebenu. Jih bom počakal, oni trije pa so spakirali in se že začeli vračati. Kakšnih 20 min sam na vrhu… Pravljica! Nobene gneče.. Nobenega vpitja… Ufff! Milina. Na to bi se dalo navadit. No zagledam Gorazda in Vinka skoraj na vrhu. Kepca!

 

Slika 2: Predpriprave na božička. Malo heca ne škodi! 😉

 

Še njiju slikam in pa nujno en selfie(!). Tudi mi se kar kmalu odpravimo dol.

Slika 3: Same vesele face! 😎

Pot navzdol – za čisto 10ko! Stopnice narejene v nulo! Prečke še vedno zdržale! Kakšno uro nam vzame spust, saj se nam nikamor ne mudi. Sledi še zadnji breg pred Triglavskim domom, tisti najbolj zoprn! No pri koči se okrepčamo, malo pogovorimo. Ostali smo sami, saj se je Matjaž že odpeljal s smučmi, Marko je že prej odtekel dol… Dejan pa se je 5 min po našem prihodu odpravil dol. Mi smo se pa zmenili, da probamo po letni dol iti, da pogledamo za telefon. Plazov v Kalvariji cel dan ni bilo, zato smo menili, da so razmere ok. No spust je trajal kar nekaj časa, saj se nam je malo udiralo…  Nad konto zavijemo v desno in se spustimo do konca Kalvarije – 2035 m… A telefona nismo več našli. Nerad smetim naravo, a tukaj nismo mogli ničesar narediti, saj je bil telefon že prej ugasnjen. Potegnemo v levo gaz in kar hitro pridemo na pot, po kateri smo se zjutraj vzpenjali. Od tam pa gasa dol do Prgarce. No tole je bila pa čista jeba! Udiranje do kolen! En kup kletvic.. Skratka cel žur. Pri Prgarci damo dereze dol in nadaljujemo s spustom do avta. Kar hitro postane pot malo bolj ledena kakor je bila zjutraj, zato je bila potrebna večja previdnost. Na okrog 1200 metrih nas pričaka pa megla. Od Prgarce do avta nam je vzelo malo več kot eno uro in tako se je odličen dan zaključil! Potem pa še z Gorazdom na pico, da sva se okrepčala!

 

Video:

Galerija:

  • Priprave ;)
  • Matjaž že gasa
  • Gorski svedri ;)
  • Gorazd malo pod vrhom
  • Gremo dol
  • Se udira...

Pot:

V ponedeljek je spet sledilo poslabšanje… Joj pa tole vreme! Nekako je za četrtek kazalo najboljše… Pa se je potem napoved pokvarila… Danes pa v službi pogledam zjutraj spletno kamero na Kredarici. Wow! Kakšno lepo vreme! Šefico prosim, če grem lahko prej s šihta. »Kdaj?« Hmm… Ob 14h, pa grem hitro na Roblek. No ob 11h pogledam še enkrat kamero… Oblačnost je se uzignila! Ufff! Grem lahko ob 12h? »No pa pejt!«… Ulalala! Ob 12h hitro s šihta… Se odpeljem do doma, kjer na hitrco spakiram in gasa proti Valvasorjevem domu. Cesta do Valvasorja je normalno prevozna. No ob 13:40 pa štartam. Nobenega avtomobila parkiranega, kar pomeni, da bom sam! Zato za vsak slučaj še krplje vzamem.

 

No pri Valvasorju ni snega, se pa začne na okrog 1300 m, ampak ne po poti… Samo okrog… Hitro stopim, ker sem vedel, da je zapadlo dosti snega na vrhu in me zna kar upočasniti. Na tej višini se mi tudi odpre! Kakšen sonce! Vroče! Teče mi! Ne bom se slekel… Bum! 38 min in sem že pri »Prižnici« (nekako na pol poti). No tukaj se potem sneg začne tudi na poti… Ene 5 min počijem in gasa gor… Ampak samo nekaj metrov nad Prižnico, saj se mi začne udirati… Joooj! Krpljev ne bom dal še gor… Tako zgazim do 1850 m… No tukaj pa res ni šlo brez krpljev. Hitro jih dam gor…. Pa gasa! Kako je super! Še vedno se udira, ampak manj! Leva, desna,… Ga prtegnem v tretjo, da bo čimprej konec tega! Na okrog 1900 m in še nekaj pa je razcep. Levo po grabnu, desno do koče… Zavijem levo po grabnu… Ufff! Tukaj se je ustavilo! Napihan sneg! Krplji ne primejo! Prečke… Dol se mi jih ni ljubilo dat… Pa sem vklopil reduktor in kar naravnost gor! Seveda sem ciljal na letno pot do koče. Obrati v rdečem… Ampak se ne vdam! Gledam zamete… Uffff… Ja nič… Gremo čez… Ratrak Gašper prvi zamet skoraj preskoči… No nadaljujem naprej… 50 metrov pod kočo pa še en zamet… Ta je bil velik več kot meter… No tukaj probam s krplji še enkrat… Ne gre… Skrivim palico… Fak! Čas za zamenjavo taktike… Krplje dol… Dereze in cepin gor… Krplje in palice pustim v luknji… Ne bo mi jih zasulo! Danes imam srečo! Kar naenkrat se naredi megla… No… Zabijem cepin v napihanca… Prtegnem dereze notri… Primejo! Odlično! Dva koraka in sem na vrhu! Vidim kočo! YEEEEEEEA! Nepopisno veselje! Zavriskam! Dan za bogove! Razgled se odpre! Srce začne hitreje biti… No to je to! TOJ TA UŽITEK! 😍 In samo to! Pogledam proti vrhu… V megli… Ahh…

Slika 1: Veselje na vrhu!

Bom danes vrh izpustil… Po pravici povedano, se mi ni ljubilo še tja gazit… Pa že ura me je priganjala… No kar naenkrat se naredi noč! Fak! Megla! Ko da bi eden luči ugasnil! Hitro se spakiram, enga selfija pa gasa dol… Za pot me ni skrbelo, ker je gaz dobro vidna, drugače pa imam na uri zemljevid… No začnem se spuščati… Pridem do krpljev. Bum! Se odpre spet! A ti mene j….? Stojalo ven… In se je spet zaprlo… Haha… No vseeno pritisnem par fotk… In pa en time-lapse:

 

Pospravim krplje v nahrbtnik, saj se bom spustil z derezami (nekako se mi je zdelo bolj varno). Prvi korak… Udre do kolena… Oooo… To pa bo trpljenje! Čeprav sem hodil po svojih stopinjah od krpelj, se mi je udiralo… Ampak za tak bolan vreme, tud to potrpim! Vsak korak je bil lažji… Nakar pri Prižnici šele dereze dam dol… Paše! Sedaj pa v meglo… Z vsakim metrom manj snega… No hitro napredujem proti koči, kjer se ustavim na čaju. Malo »podebatiramo» o razmerah in potem domov.

 

Skratka, top dan! Sneg se začne »ornk« malo nad Prižnico (1700 m), nakar se z vsakim metrom snežna odeja debeli… Nad gozdno mejo pa se potem začne zabava. Dosti je napihanega snega, ampak je ta za moje pojme kar kompakten (nisem videl niti enega plazu)… Zadnjih par metrov pod kočo pa je malo zmrznjen… Verjetno od vetra, tako da se mi skoraj nič ni udiralo. Sedaj kako je na vrhu Stola… Verjetno približno isto, ampak pustimo to za drugič. Je pa gaz pod kočo narejena naravnost gor… To kakšnemu ne bo všeč… No si pa svoj gaz potegni 😉 Skratka, super dan! Super razmere! Videl sem tudi par gamsov. Sedaj pa da vidimo, kaj bodo prinesle nove padavine. Pri koči je trenutno sigurno 50 cm snega… Oziroma še več, če štejemo še napihanega.

 

Pa varno!

 

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Afternoon Nov 14th’

Zjutraj je bilo potrebno iti na sončni vzhod na Viševnik. Sonca takoj zjutraj sicer ni bilo, smo morali počakati kakšne pol ure, da je prišlo čez plast oblakov. Od takrat naprej pa je bil dan veličasten! Napoved za popoldne je bila še boljša, zato se že med spustom slišiva z Nejcem. Plan je bil zahod na Begunjščico. Kolega Armin je bil zjutraj gor, zato vem da je zgaženo (hvala!😉). Zmenila sva se, da bo štart že ob 13:30 (zahod okrog 16:30), saj sem že malo čutil noge (tudi od sobotnega gaženja na Stol) in to pomeni, da se nama nikamor ni mudilo. Ob 13:30 ga poberem v Begunjah, se zapeljeva do gostišča v Dragi. Tam nešteto avtomobilov, tako da sem komaj nekam parkiral avto. Pred štartom zategnem en energijski gel, da bom lažje začel. Megla je bila kar visoka, zato me je bilo malo strah, da bo Begunjščica v megli… Ampak ni panike… Glavno, da se nekam gre 😉

 

Po kakšnih 500 m hoje ugotovim, da mi manjka telefon. Le kje je? Mi je padel ven? Ravno nimam namena kupovati novega, zato odložim nahrbtnik in odtečem do avta, Nejc pa me počaka pri nahrbtniku. No pri avtu ugotovim, da mi je telefon res padel… Ampak na srečo samo iz nahrbtnika v prtljažnik. Poberem in odtečem še gor do Nejca. Sedaj pa dosti heca in gasa gor. Lep pogovorni tempo, srečujeva pohodnike, ki se vračajo (tudi Irena je pritekla ko sneta skira mimo naju  😂). Snega od nikoder, je pa veliko luž od prejšnjega dežja. No pot do Robleka nama je vzela uro in dvajset minut. Tam se ustaviva za trenutek, saj se vpisujem v knjigo pohodov Prijateljev Begunjščice, ki traja od 1.11. do maja naslednjega leta. Evo pa še en gel… Za varno pot do gor 😂😋 No tukaj se začne pa že sneg… Sicer ne veliko… Oskrbnika že zaključujeta z delom v koči (koča  pozimi odprta samo za vikende), midva pa nadaljujeva proti vrhu. Malo nad Roblekom srečava še zadnja pohodnika, ki sta se vračala… Nama povesta, da je gor mešanica megle in sonca… Super! Nadaljujeva še vedno v megli, nakar se na 1960 metrih dvigneva nad meglo. VELIČASTNO! Napoved je bila nad 2000 metri lepa, zato sva bila malo v skrbeh, da ne bo megla ravno na vrhu. Skratka, malo pod vrhom me začne zmanjkovati… Baterije so prazne… Postanem lačen… A misel na domače muffine v nahrbtniku me poženejo naprej! En, dva, tri in že sva na vrhu! Oba vesela ko radia! Nejc si je obljubil, da je letos zadnjič šel na Begunjščico septembra, zato je bil še tako bolj presrečen, da sem ga prepričal v nasprotno! Na vrhu pravljica! Oblačnost se je res zadrževala okrog 2000 m, nekajkrat celo Begunjščico prekrila… A samo za par sekund…

Slika 1: Celo Begunjščico zase 😎

Do zahoda je bilo še 30 min, midva pa sama na vrhu! Pojeva tiste muffine.. Uf kako sedejo! Ne moreva se načuditi tej lepoti… Kakšen “šov” lahko narava pripravi! Tukaj se lahko samo usedeš in občuduješ. Triglav pred nama, Grossglockner tam v daljavi se dviga nad vsemi… Pogled je res segal daleč! Malo naju je sicer zeblo, ampak za tak razgled se splača potrpeti! Počakava na zahod… Vau! So redki zahodi, ki so tako čudoviti. Vsak, ki je bil včeraj v dolini, mu je lahko žal. No sonce se hitro skrije in to je znak, da se midva čimprej pobereva dol. Natakneva si dereze, saj je bil zadnji del tako zgažen, da je že drselo… No tisti del hitro premagava, naprej pot pa je itak potem manjši naklon, zato dereze dol in lepo počasi proti Robleku. Vmes se ustaviva za kratek čas, saj je bilo nebo čudovito obarvan! Pa tudi luna se je lepo videla. Na okrog 1800 metrih je sneg samo še ob potki, pot pa je bila do avta kopna. Pri Robleku se ustaviva, kratka pavza… Nato pa hitrejši tempo do avta. Okrog eno uro nama je vzelo za spust. Prideva do avta, nikjer več nikogar. Se zbaševa notri in gasa proti domu.

Tako je bil zelo lep vikend končan. Begunjščica je bilo prehojena, tudi z Zelenice. Sedaj pa spet čakanje na lepše vreme in potem kam še višje 😉 Pa hvala Nejcu za družbo, sigurno mu ni bilo težko še enkrat it na Begunjščico (11ič letos).

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Afternoon Nov 10th’