Že v ponedeljek me kliče Rok, če bi šel po Hanzovi na Prisojnik. Seveda! V četrtek se za ziher dogovorimo. Glede na to, da se meje počasi odpirajo in je v tujini višje še sneg v gorah, bo to super trening ohranjanja kondicije v snegu in bo tako lažje potem naslednji mesec. Sobota ali nedelja? Bolj sem bil naklonjen nedelji, saj sem soboto proti večeru imel fantovščino (ne mojo?) . Tekom tedna tudi nabavil vrv, kline in še nekaj »drobnarij«… Nekako mi je to najšibkejša točka, zato je treba malo osvežit znanje. Če bo šlo vse po planu, bo kar pestro poletje. ?

 

Ob 0330 me Rok in Matevž pobereta v Lescah in skupaj pičimo proti Vršiču… Kar direktno po fantovščini… Malo sem bil zaspan, drugih problemov pa ni bilo. Pri Koči na Gozdu parkiramo. Od tam pa sedaj naprej peš. Termometer pokaže 2°C, kar mraz! Najprej se malo spustimo do markacije Hanzova. Iz gozda ven počasi do plezalnega dela. Pred sabo zagledamo en slap, ki ga pa lepo prečimo… Ampak prši pa super! Velik korak čez. Naprej pot kopna in se lepo vzpenjamo. Markacije lepo vidne… Na desni zagledamo še en slap, ampak ga ne prečimo. Pridemo na plezalni del, tukaj so zajle zunaj… Kar hitro napredujemo.. Če nas je prej zeblo, je bilo sedaj vroče! S čelade že dol teče. Dan se že lepo dela, mi pa napredujemo kar hitro… Pozna se moja nenaspanost… Pumpa dela na rdečih obratih… Treba neki pojesti! Zato hitra pavza. Na 1700 metrih pa zagledamo sneg… Treba dereze dat gor. Hitro na sneg. Sneg je bil čisto trd! Noro! Tole bo danes super! Po snegu najprej malo prečimo, nato pa gasa navzgor. Po 15ih minutah pridemo iz snega spet na kopno. Markacije so lepo vidne, stopinj od predhodnikov ni bilo. Damo dereze dol? Ah ne! Naj ostanejo gor…. No kar hitro spet pridemo na sneg… In spet prečka! Tudi tukaj je sneg čist trd. Previdno prečimo in kar hitro pridemo spet na kopno. Ob zajlah se povzpnemo gor, kjer spet pridemo na sneg, a tokrat se moramo malo spustiti. Spust je trajal je nekaj minut, potem je pa strmina spet »prižgala«! Naravnost gor… Noge malo pečejo… Pulz je pa tudi za nedeljo kar lep… Sneg je bil tukaj spet čisto trd, zato je pravi užitek hodit navzgor. Klanca konec, malo po »ravnem« v levo. V daljavi zagledamo eno ornk grapo! Kar požrem slino… Tja gor?? Pa to men zgleda ko da je naklon že nazaj… Uff.. Bo zanimivo! Sledi kar dolga prečka, za ovinek in spet strmina! Vedno bližje smo tistemu delu, ki zgleda kar grozen! V mislih že malo razmišljam kako bom sploh prišel čez? No… Prej malo po kamenju in grapa je pred nami. Zabijem cepin… Prime ko hudič! Kar malo se mi nasmeji. Gremo gor! Kakor je prej zgledala grozna, je sedaj malo manj grozna! Prav super pridemo čez, zavijemo še malo v desno… Strmina ne popušča… S čelade teče dol! Spet naravnost gor, pa party prečenje. Pred sabo zagledamo vpisno knjigo. Za nami pa Hudičev steber. Na steber ne gremo, ampak zavijemo kar v zajle. Nekaj časa po zajlah, sledimo markaciji. Ko se teren postavi pokonci, si vzamem kakšno sekundo pavze… Ravno pogledam dol… Bam! Kamen priletel na mojo čelado. Začutim in v isti sekundi vidim kako ga raztolče. Sreča! Še dobro, da nisem pogledal takrat gor. Čelada ok, glava tudi… Res je veliko grušča… To je že drugič v enem tednu, da sem imel srečo s kamenjem.

 

S trezno glavo naprej. Še malo po zajlah, nato po grušču in pred sabo zagledamo… PREČKO! Pa sej sploh ne vem kaj bi si mislil… Pa tako lep dan je bil! Še lepše pa je bilo, ker smo zadaj videli še eno prečko… Danes bo »prečka party«. Pa tako jih ne maram… Cepine nazaj v roke in gasa ane… Ni druge… Matevž in Rok štartata naprej… Jaz si naredim še eno malico… Lačen sem pa pogosto. ? Sneg je tudi tukaj zelo trd, zato ne bo pretiranih težav… Mirno glavo, sfokusiran v nulo in greš. ?‍♂️

Foto 1: Preeeeečka 🙂

Snega je na nekaterih deli malo manj, zato je treba malo gor in dol… Nekaj minut prečenja, pridemo na kopen del. A glej, glej… Za ovinkom se skriva nova prečka. Že odlično ogreti zagazimo notri… Kar ne zmanjka je… V veliko pomoč nam je bil sneg, saj je bil super trd… Izza ovinka pogleda spet prečka ven! Mirni živci… Ta na srečo ni bila dolga… En, dva, tri in že smo čez… Sedaj pa naravnost gor proti markaciji, kjer malo višje zmanjka snega. Sledi lažje »poplezavanje«. Pridemo do skokca, kjer je sneg super… Nobene panike! Sam zabijem in se cuknem gor. Še malo zabijanja derez in v levo… Spet kopen del… A 15 min kasneje zagledamo veličino – vrh! Nimam pojma, kje gre letna pot… Mi smo šli kar naravnost gor, saj smo na grebenu videli zajle. Teren se v zgornjem delu postavi kar pokonci, zato je potrebno še malo bolj zabijati cepine v sneg. Pridemo do naslednjega skoka… No ta pa ni bil zasnežen. Malo bolj nerodni z derezami, ampak je šlo! Pridemo čez in zagledam pred sabo kline in zajle. Samo še naravnost gor, previdno. Že tri dni mi ne gre en komad iz glave, čista simfonija: Past Present – Ti Amo (LIZOT Remix). Za zadnji del bo igral kar tale komad.? Pridemo na še en del, ki je leden… Ampak je zajla zunaj, zato le pogumno čez. Par korakov in vrh je dosežen! Prisank – 2547 m! Bravoo legendi! ?

Foto 2: Skupinska

Ravno razmišljamo, kako bomo prišli do avta, saj smo planirali sestop po Grebenski na Vršič… Pa pride nasproti nam en moški, malo zmatran. Pravi, da je šel po Slovenski poti in da je kopna… Ampak je neki zgrešil in ne sploh ne ve kje je hodil. Mu predlagamo, da gre z nami dol… V tistem trenutku pa ga še naprosimo, če nas pelje do Koče na Gozdu. Grebenska naj bi bila kopna, zato smo šli preverit. Lepo se spustimo dol ob markacijah. Malo nad P. oknom je eno snežišče, ampak se da z malo iznajdljivosti lepo povzpet. Pogledamo gor… Modela nikjer… Kje je? Nekaj časa ga še čakamo… Nato pa se odločimo, da gremo kar dol… Bomo pa šli peš. No takrat mi na misel pride, kdo bi nas lahko zapeljal. Ne bom javno izpostavljal, ampak prevoz smo si pogojno zrihtali… Bomo videli, če dobim klic nazaj. No mi lepo dol, nakar malo pred Vršičem prehitimo eno gospo. Ker klica še nisem dobil, lepo prosim gospo, če nas zapelje do našega avta. Seveda se ne zavrne takih prikupnih fantov. Pa nas je lepo zapeljala. Še enkrat hvala! Rešili ste nam eno uro hoje.

 

Za zaključek pa še »skok« do kolen v Pišnico, ki ima 8°C. Noro dobra rekreativna nedelja! Hvala obema za družbo.

 

Video:

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Pot:

 

Danes bo že peti dan z ekstremno velikim naporom. Četrtek Jezerska Kočna, petek Triglav, sobota 155 km kolesarjenja, nedelja Lučki Dedec in Ojstrica. V ponedeljek sem si tudi vzel dopust, tako da lepo zaključim petdnevno športno rajanje. Ampak kam? Mika me Razor. Marko je bil za vikend. Tako, da sem vedel kakšne so razmere in jih je za izkoristiti! ?

 

V ponedeljek zvoni budilka ob 0230. Priznam, skurjen sem bil! Včeraj (nedelja) ob 23h šele zaspal. Pogledam radarsko sliko, oblačno. Ok… Dam dremež, ostanem ob 0300. Nekaj na hitro pojem, se usedem v avto in gasa! Ob vstopu v dolino Vrata je tabla, kjer piše koliko avtomobilov se je danes peljalo notri. No malo pred četrto uro sem bil prvi. Kot kaže imam danes Vrata sam zase, vsaj za trenutek. No parkiram na parkirišču pred Aljaževim domom. Ob 0410 štartam. Aaaa! Ne da se mi! Nobene motivacije! Mimo klina in po poti proti razpotju za Pogačnikov dom. Potem se začne klanec… Je bilo kar toplo! Še vedno se sprašujem ali naj grem naprej ali nazaj k avtu. Čisto len! Na 1300 metrih pri »potoku« se ustavim. Nekaj moram pojesti, mogoče bo boljše. En sendvič spravim vase. Uf! Takoj boljše! Kar kmalu pridem na razpotje med bivakom in Sovatno. Zavijem desno in se začnem vzpenjati. Strmina ne popušča! Ampak vsaj za spremembo je sedaj motivacija nazaj! Na okrog 1800 m se začne sneg. Probam, če bo šlo brez zimske opreme… Ne! Čist trd sneg! Ok, dereze gor! Zagledam eno tako lepo »grapico«, ki je lepo zasnežena in se povzpnem po njej. Ko strmina popusti zagledam naravnost gor ene stopinje. Ja nič, kar tukaj grem. Evo in sem na Dovških vratcih – 1 ura 45 min od avtomobila. Se pozna, da sem šel lepo naravnost gor. Razmišljam ali bi zavil naprej na Stenar, pa potem na Križ in Razor. Nekaj se začne oblačit, zato zavijem proti Kriškim podim. Dereze kar pustim na sebi in se spustim kar naravnost dol v vrtačo in potem nazaj gor na markirano pot. Tam dereze dol in do Pogačnika lepo po kopnem. Hitro ena malica, Razor se začne jasniti. Uff! Bo treba iti! Spakiram vse nazaj in gasa.

Foto 1: Dovška vratca proti Razorju

Od Pogačnikovega doma na Kriških podih se spustim in nato sledi vzpenjanje po melišču. Prečim tri snežne flike, ampak brez opreme in brez problema. No na 2154 m pa naletim na sneg, treba bo dati zimsko opremo gor. Letna pot zavija levo, jaz pa gledam grapo naravnost gor. Sicer vidim na vrhu en mali skalni skok (no ni bil ravno majhen). Ker moram vedno nekaj po svoje, prtegnem naravnost gor. Kar bo pa bo, še vedno se lahko spustim po snegu dol in nadaljujem po letni. Kar ornk zaštartam naravnost gor. S čela začne tečt, gelov pa spet nimam! Noge pečejo! Aaa! Na okrog 2350 metrih zagledam pred sabo skalni skok. Jeba! Sem mislil da je manjši pa lažji. Nekaj sprobavam… Nekako ne gre. Kaj sedaj? Z derezami nimam dobrega oprijema, vse kar primem ostane v rokah. Hmm… Ja nič, vidim nad skokom eno poličko. Bom dal dereze dol, saj stojim lepo na kupu snega. Jih dam gor nad skok. Z levo nogo zahaklam v luknjico. Drži? Drži! Z desno razkorak in se cuknem gor. K nč! Veliko lažje kakor z derezami. Hitro dereze gor in kar naravnost gor. Kar kmalu se priključim markirani poti in nadaljujem proti grebenčku. Lepo prečim in kar naenkrat nekaj deset cm od mene zaslišim zvok kamna, ki leti mimo moje glave. En korak bi bil prehiter in bi… No… Razor je res krušljiv in stalno je nekaj dol letelo. Pulz se mi umiri in nadaljujem do grebena. Tam začne zmanjkovati snega. Zavijem levo in nadaljujem po označeni poti dokler ne pridem do kamina. Grem na kamin z derezami ali brez? Itak, da jih ne bom spet dajal dol za pet minut. Kamin je kopen. Zagrizem notri in se lepo previdno vzpenjam, klini so trdni. Par minutk in že sem pod vrhom. Nekaj novega snega je pa zapadlo zadnjič, ampak nobene panike. Še malo popraskam po skalah in že sem na vrhu – Razor (2601 m). Kakšen razgled! Pritisnem štempelj, se vpišem v knjigo. Malo še uživam v razgledu, nakar vidim, da iz Trente prihaja megla. Čas za odhod!

Foto 2: Veselje na vrhu!

Hitro se spravim skupaj in gasa dol proti kaminu. Po kaminu sem bil kar hitro dol, čist rutinirano in že sem spodaj. Vzamem oba cepina, ki sem jih prej pustil spodaj. Dol na sneg in gasa prečim dol proti sedlu Planja. Tokrat dol ne grem čez skalni skok, ampak kar lepo po letni, saj priletim direktno v meglo. Na sedlu Planja zavijem levo dol, kjer so bile slabo vidne stopinje. Spuščam se do 2100 metrov, nakar dam dereze dol in sledi še malo hoje po klinih in vzpenjanje do Pogačnikovega doma na Kriških podih (2050 m). Pri domu sledi kratka pavza, pogledam še v zimsko sobo, ki je lepo čista!

 

Gledam proti Stenarju, ampak je vse v megli. Se odločim, da se povzpnem do sedla in potem se tam odločim ali sestopim v dolino ali pa na Stenar in potem dol na Stenarska vratca. Brez derez ga užgem proti sedlu, nakar malo pod sedlom začne deževati. Hmm… Danes kot kaže Stenar odpade. Zato se usmerim na Sovatno in se spustim dol. Sneg se je lepo odjužil, zato sploh ne dam dereze dol, ampak lepo »odsmučam« dol – noro! Vmes, ko je malo večja strmina snežine, zavijem na kopno in nadaljujem tam. Na okrog 1800 metrih se končna sneg in potem lepo po šodru dol. Hodim… Hodim… Pogledam desno za trenutek… Se mi za zdi, da nekaj vidim… Pogledam še enkrat… Fak! Kozorog! Naredim dva koraka še, zagledam še 8 kozorogov, kako jejo. Huuuudo! Hitro telefon ven. Pogledam še malo naokrog, še 7 kozorogov malo nižje. Huuuudo! Pridem čist do njih, briga njih za mene. Par fotk, pospravim telefon in uživam v tem veličastnim prizoru. Zaslišim klikanje fotoaparata. Družba! Se spustim do gospe, malo podebatirava. Spet začne deževati, zato se poslovim in gasa dol. Tudi obisk bivaka spustim, ker so skale že malo mokre in tudi noge so že malo utrujene. Zavijem v gozd in potem hitro do avta. V avto in gasa domov, na tabli iz Vrat ven piše 45 avtomobilov…. No kar nekaj obiska je pa bilo, sploh pri Poldu je bilo kar nekaj gneče.

 

Odlična tura, edino škoda zaradi vremena, da sem moral izpustiti Stenar – pa drugič. Snega je še kar nekaj, zato je obvezna zimska oprema. Na Stenar je v spodnjem delu še sneg – do Stenarskih vratc. Prav tako je tista prečka še zasnežena, višje pa zmanjka snega. Pot iz Trente na Pogačnika je tudi kopna.

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Pot:

 

Četrtek Jezerska Kočna, petek Triglav, sobota 155 km kolesarjenja. Spodobi se in pravično je, da se gre v nedeljo pa v hribe spet. Franci povabil na Planjavo skozi Repov kot. Nazadnje sem bil na Planjavi 2016, pa še to po označeni poti… Sedaj pa brezpotje, super!

 

Napoved je bila za zgodaj zjutraj bolj slaba, zato se odločimo za kasnejšo uro. Današnja ekipa je poleg mene in Francija še Mitja,… Z Mitjem se dobiva pri Tržiču. V Vodicah pobereva še Francija in skupaj pihnemo proti Kamniški Bistrici. No Franci ne bi bil Franci, če ne bi imel dolg jezik in predlaga še eno turo.? Od parkirišča za slap Orglice skozi »Šraj pesek« na Ojstrico in mogoče čez Škarjev rob na Planjavo… No dvakrat ni bilo treba rečt! Ustavimo se na parkirišču za slap… Kar gneča… Hitro se razpakiramo in začnemo s hojo.

 

Najprej po označeni poti do slapu Orglice, tam eno hitro fotko… Potem pa zapustimo markirano pot in se lotimo lovske. Sprva skozi gozd kar hitro pridemo do skalnega skoka oz. 3 zaporedne stopnice (II-III.). Skala je bila mokra, zato je bila potrebna večja previdnost… Drsi, drsi… Ampak mamo mi to! Pulz malo naraste.?S skoka pa malo zalutamo… Ups! No nič novega… Ponavadi s Francijem vsakič nekaj po svoje delava.? Malo smo iskali, plezali po enih skalah, nakar prižgem navigacijo… Hm… Vrisano pot imam na uri! Čeprav je lovska, top! Lepo se ji po levi približujem, nakar pridemo do možicla… Uff! Je blo že malo vroče… Nato po potki proti »Šraj pesku«…. Potem pa se začne kalvarija… Sedaj vem zakaj rečejo šraj pesek… Aaaa! Pumpa dela! S Francijem en dan prej vsak po 150 km na kolesu… Noge pečejo! Geli so pa doma ostal… Vem ja… Katastrofa! No skratka, pumpa dela… Energije začne zmanjkovati. Treba se je ustaviti… En sendvič prtegnem… Aaa… Če ni gela, je pa domača salama! No po pesku naprej, dokler ne pridemo gor na sedlo. Odpre se nam pogled na Petkove njive… Vauu! Tudi Ojstrico vidimo. No nadaljujemo naprej pod Lučkim Dedcom. »Ej Franci, a neb šli še na Lučkega?« Franciju se zasvetijo oči… Tudi Mitja pokima… Ajde, gremo gor! Ob melišču gor, dokler ne pridemo do ruševja… Malo skozi ruševje. Franci najde en ozek pas ruševja in zavija tja. Jaz za njim. Kar naenkrat s palico kot kaže zapičim v gada… Sikne! Faaak! Kaj sem se ustrašil! Odskočim. Zelo dobro je bil skrit, Franci ga sploh ni videl… Jaz pa tudi ne in nisem prepričan ali sem ga piknil al ne (no ni bilo zanalašč), pogledat nazaj sigurno ne grem! Mitja kot zadnji more najdit drugo pot, saj se je kar ornk slišalo sikanje. No pa smo spet na kupu. Stopimo na vrh – Lučki Dedec (2023 m). Bravooo! Kakšen razgled na Ojstrico, Planjavo,… Res lepo! Spodaj vidimo pogoret Kocbekov dom na Korošici… Tja moramo iti.

 

Iz Dedca do Korošice ni markirane poti, zato si pomagamo z možicli… Franci predlaga kar direktno linijo naravnost dol… No nekako nismo skupaj prišli… Zato sledimo rajši možiclom (na koncu smo videli, da je bilo boljša ta varianta). Lep spust z iskanjem poti, nakar pridemo nazaj na markirano pot proti Korošici. Da se nismo preveč spuščali, smo sledili poti proti Mali Ojstrici. Lep tempo nas pripelje do majhnega »stolpa« – Mala Ojstrica (2017 m). Tam naredimo par fotk in gasa proti vrhu Ojstrice.

Foto 1: Mala Ojstrica

Lepo se vidi, da je pot v celoti kopna (vsaj iz te strani). Sledimo markacijam in dokaj hitro stopimo na vrh Ojstrice, malo pod vrhom je bilo treba malo vode natočit iz »potočka«, saj se je meh z vodo hitro praznil. No na vrhu smo bili sami – 2350 m. Vrh je skoraj v celoti kopen. En hiter fotošuting in čas je za spust do Kocbevkovga doma. Plan Planjave smo opustili, saj nam je začelo zmanjkovati hrane… Gremo rajši dol in čez Presedljaj dol do avta.

Foto 2: Ojstrica (2350 m)

Od Ojstrice po markirani dol med šoder. Vmes par potočkov, kjer spet lahko vodo natankamo in pa tudi par snežič… Ampak se jih da izognit. No enega se ni dalo. Ker Franci ni imel Gore-tex čevljev, sem se prijazno ponudil, da ga nesem čez tole prečko… Polno smeha! Varno prišla čez. Od tam spust do doma. Kakšna žalost! Prvič ga vidim odkar je zgorel. Še štempelj za SPP in proti Presedljaju. Na tabli piše 4 ure do Kam. Bistrice. No od Korošice se povzpnemo in proti Presedljaju. Od tam potem v teku po lepo vidni potki, ki nas pripelje do označenega razpotja za Konj. Smo na Presedljaju. Od tam dol pa kalvarija navzdol! Kakšen klanec! Srečamo še enega mladega gorskega tekača in nadaljujemo skupaj. Kar lep tempo… Franci se je malo bolj gnal za njim, midva z Mitjem pa malo bolj zadaj – kolena je treba merkat! Iz 1700 metrov smo se spustili na 750 metrov in prišli pri razpotju za slap Orglce- 20 min. Ne bomo se šli tja namakati, ampak rajši k izviru Kam. Bistrice. Še nekaj minut hoje in pridemo do avta. Hitro se zbašemo in zapeljemo do izvira. Tam Franci skoči notri, midva z Mitjem pa malo čez kolena – ja nisva tolk pogumna? Sledi še večerja pri Juriju. Imajo res hud šnicel! Noro! No in tako je bila tura tudi zaključena.

Hitro domov, spakirat in ob 23h spanje… Saj me je naslednji dan že budilka zbudila ob 0230. Le kam sem šel? Več o tem pa jutri.

 

Video:

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Pot:

 

 

Že pred korono sva z Majo debatirala o Triglavu. Izrazila je željo, da bi probala v snegu iti gor. Nekako sem čakal na optimalne pogoje – čim manj snega, da bo čim bolj varen vzpon glede na izkušnje. No zmeniva se za petek. Šef srečen, ker sem spet frej. Ob 17h v četrtek pridem z Jezerske Kočne… Spakirava… Pa spat ob 21h. No ob 2230 že zvoni budilka… Ufff! Že drugi dan spim po dve uri… Ampak bo že. ?

 

No malo pred 0100 parkirava v Krmi. Cesta normalno prevozna, zaenkrat v dobrem stanju. Ob 0100 štart. Tempo kar privijeva, ker imava pred sabo 2 km skoraj ravnine. Kar hitro postane vroče.. Obrati v rdečem… No potem, ko se začne pa klanec malo spustiva tempo. Če ne bo kriza. Majo spustim naprej… Sem mislil, da bo še malo spustila tempo… Ne! Kapljice si komaj sproti brišem iz čela. ? Snega je od mojega zadnjega obiska kar fejst pobralo. Pri Prgarici v urci in 20 min, tam ena hitra pavza in napadeva še Kalvarijo. Malo višje zagledam eno lučko. Bova kar njemu sledila. Zavijem kar v zimsko, čeprav se baje da tudi že letno iti. Ampak zimska je lepo shojena, zato je čisti užitek… Ha ha… Sneg je valda gnil! ? Kar hitro ujameva modela, ki si obuva dereze… Kot blisk mimo njega! Špura narejena kar naravnost gor… Grizeva koleni! Energija začne popuščati. Nej vzamem gel? Ponudim Maji, pravi da tega ne je…. Hm… No ne bom potem samo jaz tak »softič«.?Ajde gas! Malo pred koncem Kalvarije mi zmanjka baterije na lučki, zato pošljem Majo naprej, jaz pa lepo za njo. Tisti zadnji metri pod Kredarico so se res vlekli… Malo po snegu, malo po kopnem. No tudi lepo je začelo pihati, oblaki so se tudi nabirali. Zagledava Kredarico… Pogledam na uro: 2 uri 52 min neto hoje. Zelo lep tempo! Vse skupaj ni bilo za 15 min pavz. Bravo Maja!? A sledi še najtežji del – »naskok« na vrh.

 

Hitro v kočo, kjer se malo pogrejeva in razpakirava. Maja pusti nahrbtnik na Kredarici, jaz pa vzamem stvari za oba, da bo hitreje in lažje potekal vzpon. Hitro se zrihtava in stopiva ven… Megla! Nee! Spet?! Že včeraj sem jo imel… Maa… Bo že! Jaz vzamem dva cepina, če bo Maja potrebovala poleg svojega še enega. S Kredarice spust… Že takoj vidiva, da sneg je res slab. No vstop v steno je čisto razrit… Stopinje vsepovprek. Nekako izbiram najboljše stopinje in se začneva vzpenjati. Maji dam še drugi cepin, da ji bo malo lažje. Gor v prečko, ki je zasnežena, ampak lepo »sfrezana«. Od tam naravnost gor še vedno po snegu… No potem pa se začne mix snega in kopnega. Druga prečka čisto kopna, potem malo snega in do Malega Triglava bolj kot ne kopno – vmes imaš dve snežišči. Greben ima malo napihanega snega, a če želiš, lahko izkoristiš kopno direktno ob zajlah. Od spusta potem po skalah skoraj do vrha, malo pod vrhom potem spet pride sneg, ki ne popusti do vrha. Ko se dvigujeva iz grebena, zagledava vrh čisto v megli… Spodaj pa »jasnina«, zato se odločiva in počakava sončni vzhod na 2780 metrih. Res je veličasten sončni vzhod! Te barve! No kar hitro se vse skupaj zapre, zato se odločiva, da skočiva še do vrha. Stopiva na vrh, BRAVO MAJA! Njen 3. Triglav in prvi v »zimskih razmerah«… Moj pa 44ti, letošnji 8mi. Na vrhu pa presenečenje. Na vsake par minut se je čisto odprlo in potem zaprlo spet. Nad 2800 metrih so bili oblaki, ki so prihajali iz severne strani, zato je tudi kar pihalo. Ko se je odprlo, je bilo res veličastno! Ko pa se je zaprlo, pa je bil mraz. Ene par ciklov počakava in potem je čas za spust.

Foto 1: Sladkorna na vrhu Triglava ?

 

Greben je bil nor! Na stran Planike čisto v megli, proti Kredarici spucan – veličastno! Dol sva imela kar celo pot dereze na nogah, praskanje po skalah… Sneg je bil mogoče še malo mehkejši, saj ga je že žgal sonce, ampak je šlo! Srečala sva tudi 5 ljudi, ki so šli na vrh. Spust je bil dokaj hiter, kakšna fotka vmes in potem spet drzanje. Na Kredarici se na hitro ustaviva, potem je pa čas za v dolino. Maji sem obljubil, da ji skuham kavo, ko pride na Triglav… Na žalost je preveč pihalo, zato sva to zrihtala na Prgarci. Od Kredarice po Kalvariji lepo »posmučala«, saj je bil sneg čisto južen. Na 1900 metrih se konča sneg, od tam pa po kopnem do avta. Na Prgarici raztegnem Enjoy Enjoy dekco, skuham kavico… Maja pa eno predavanje za faks preko Zooma… Vse se da, če se hoče. ? No po kakšni uri pa je čas, da se zapodiva do avta…. Ufff se je vleklo! Zaspan na polno sem komaj čakal, da bo konec tega trpljenja. Pri avtu se hitro razpakirava in gasa domov, v Lesi so bili samo trije avtomobili, danes ni bilo gneče.

 

Razmere so bolj tako tako… Od Kredarice gor je samo spodnji del v snegu, potem od Malega Triglava naprej pa se z malo iznajdljivosti lahko tudi kakšnemu snežišču izogneš. Ampak, še vedno priporočam polno zimsko opremo… Ne podcenjuj razmere. Se pa pozna, da sneg noro pobira… Poletje prihaja… Pa še enkrat bravo Maji, odlično je tole speljala!?

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Pot:

 

Ok… Šef je pogledal stanje mojih ur, globoko vzdihnil in rekel: «Gašper, kdaj boš ti kej koristil ure? Jutri si doma!« Hjaa… Sigurno mu ne bom oporekal, takoj naredim plan za hribe. Vremenska napoved na vseh treh straneh čisto različna. Ampak bom vseeno probal. Le kam? Jezerska Kočna mi je bila zelo mikavna, nazadnje sem bil tam 2018. Sicer je bila megla, zato sem si zadal, da jo obiščem še enkrat. Pot mimo Češke koče po Kremžarjevi je absolutno zame ena najbolj lepo speljanih poti pri nas. Noro! Nisem vedel kakšne so sploh razmere tam, zato pošljem sporočilo Primožu. Če bo kdo vedel, bo on sigurno. Primož sporoči, da sneg sigurno je. Simon je kakšen dan nazaj štartal iz Suhadolnika čez Grdi graben. Super! Mene je pa še vedno držala Kremžarjeva pot. Pa da vidimo…

 

Zjutraj ob 0230 vstanem, hitro zrihtam in gasa proti Jezerskemu. Noč je bila kar topla, edino oblaki so prihajali iz južne strani. Po kakšni uri vožnje parkiram na parkirišču na Jezerskem… Čas za noge. Gasa proti Češki koči. Kar hitro zakuham, zato je potrebno kakšen kos oblačila dat dol. Dan se lepo prebuja, jaz pa hitim po kopni poti proti Češki koči na Spodnjih Ravneh. Pot je v celoti kopna. Po 40ih minutah zagledam kočo. Od koče naprej pa se začne sneg, hitro pavzo naredim. Zavijem desno proti Kočni. Mimo helikopterske oznake, gasa v breg. Sneg je kar južen, zato napredujem lepo počasi – zaenkrat še brez zimske opreme, saj so samo kakšne flike do 1700 metrov. Potem pa se začne veselica. Naklon postaja vedno hujši, zato dereze pa cepin v roke. Ampak samo 30 metrov, saj je pot naprej kopna… No pa sem spet lepo dal dol vso opremo. Malo čudno pospravim dereze v nahrbtnik in napredujem po zajlah gor. Nek čuden občutek imam… Kar naenkrat BAM! Bam! Se obrnem… Faaaaak! Za trenutek mi postane slabo… Ne me j***t!? Vreča z DEREZAMI mi je padla iz nahrbtnika in se kotalila proti dolini… Samo nemo opazujem kako se 20 m nižje vreča ustavi na eni skali. Hvala tebi tam gor! Prekleto težko bi se brez derez spustil do koče… Kar oddahnem si! Mam srečo! Previdno se spustim do poličke in vzamem vrečo, jo malo bolje pospravim kakor prej. Gasa naprej… Komi se umirim… Lepo nazaj po zajlah gor. No spet eno snežišče. Probam brez derez… Čist trdo! Oh! Dereze gor. Pet korakov in spet kopno… Aaaa! Dereze spet dol. ? Hitro spet pridem na snežišče, ki pa sem ga obvil po levi, malo poplezal in spet prišel na pot. Veselje ni dolgo trajalo, saj na okrog 2100 metrih zagledam ogromno fliko snega… Ja nič… Spet dereze pa cepin in gasa naprej. Povzpnem se kar naravnost gor, skozi en žleb, ki je bil lepo zalit in višje gor spet pridem na pot. Markacije se lepo vidijo. Od tukaj se po snežišču spustim, prečim 2x (zajla samo polovično zunaj)… Sneg je bil že lepo moker, zato se mi je lepo udiralo. Od tam pa spet naravnost gor proti Zdolški Škrbini. Markacij za Grintovec in Cojzovo sploh ne opazim. Kar kmalu zagledam tisti famozni trebušasti prehod. Sedaj je čas, da nahrbtnik dam dol, saj drugače ne bo šlo… Ufff… Tesno! Nazadnje se mi je zdelo, da sem lažje prišel skozi.? So ga zmanjšali? ? Prehod je bil čisto kopen… Če ne bi bil, bi verjetno samo obrnil. Dereze pustim kar gor, saj se kmalu spet začne sneg. Lepo v grapico, zraven markacij in kar kmalu zagledam vrh – Jezerska Kočna (2540 m)! Na vrhu konkretno pihalo, malo pod vrhom sem imel srečo, da sem imel dva cepina, da sem se lahko zaril v sneg… Če ne bi me sigurno premaknilo. Seveda je bila tudi megla na vrhu, ki me je spremljala od 2300 m naprej… Ampak ni važno! Vrh je osvojen! Hotel sem potegnit še na Kokrsko Kočno, ampak sem se zaradi megle premislil… Bom prišel poleti še enkrat. Sledi hitra pavza in gasa v dolino. Še prej štempelj za SPP.

Foto 1: Jezerska Kočna – 2520 m

Veter se je lepo ojačal, zato imam kar nekaj problemov s hojo… Tudi sneg je postal zelo južen… No pa, da ne pozabim lukenj pod snegom! Malce pred prehodom se mi udre. Šššc! Desno nogo celo potegnilo! Aaaaa! Leva mi malo podrsne, oprem se na cepina. VSE OK! Pulz nabija… Ampak sem miren… Dva vdiha… Lepo počasi naprej… Dva koraka… Spet noga v luknjo! Hmm… Na srečo ni bilo tako hudo kot prejle. Treba se je zbrat! Previdno nadaljujem s spustom, dereze mi ostanejo na nogah do 1900 metrih… Bom pač praskal po skalah… Me boli srce… Ampak za vsako fliko se pa ne bom obuval. No 1900 metrih naredim krajšo pavzo.

Foto 2: Še malo do koče

Sonce me že lepo greje, čeprav vrhovi so pa v oblakih. Evo pridem do melišča (poleti). Obujem dereze in prečim v desno. Ne bom šel po isti poti dol kot prej, saj bi se spet mogel »sezuvati« dereze. Lepo zaokrožim po snegu in se nekaj deset metrov od poti začnem spuščati dol. Strmina lepo prbija, sneg je pa itak GNIL! Pa zelo umazan od saharskega peska, isto zajle… Rokavice so čisto umazane. No iščem prehode snega, zato da se lahko po snegu spustim do oznake za helikopter. Uspe! Tam se sezujem in do koče na eno daljšo pavzo! Koča je sicer še zaprta, ljudi pa nekaj je bilo (hodijo po ferati gor). Po pavzi pa sledi še 40 min spusta do avta. Ker je pri avtu lepo sonček in toplo, se odločim da blog napišem kar na svežem zraku… Kako paše!!

Foto 3: Malo “pogujsal” ?

No moram povedati, da so razmere zelo zanimive. Sem pričakoval sneg, glede na to, da je tole na severni strani… Ampak toliko snega? Sigurno ne! Od Češke koče so bile ene stare stopinje, ampak so se hitro izgubile višje. Potrebna je polna zimska oprema… Sem razmišljal, če bi vzel sploh dva cepina… Pa sta mi kar prav prišla… Je bilo takoj lažje!

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Pot:

 

Škrlatica, gora na katero poleti ne maram hoditi… Zakaj? Ker se mi pot tako vleeeeče! Ampak pozimi še nisem bil. Bil sem zmenjen z Rokom v soboto, a na žalost zaradi napornega tedna hribolazenja potrebujem en dan počitka! Namesto tega bom rajši šel v nedeljo. Pa še informacije o razmerah sem dobil včeraj iz prve roke. Plan je bil en solo vzpon… Čimprej gor, čimprej dol… Brez kakršnih koli hudih (ne nujnih) postankov… Rabim se še zadnjič »zjagat«, saj bo potem skoraj dva meseca veliko manj časa za take stvari… A se bo že našel. ? Vremenska napoved je bila tako-tako… Ubistvu me sploh ni tako zanimala a bo sonce ali ne… Glavno, da pridem varno na vrh in iz njega.

 

Ob polnoči štart od doma, malo čez 1h pa iz Vrat. Na tabli je pisalo, da sem prvi avto danes, super! Na parkirišču v Vratih samo en avto. Noč je bila spet topla in jasna, zato sem začel kar s kratkimi rokavi. Tempo privijem do konca in kmalu naletim na sneg – ko prideš ven iz gozda (1600 m). Ni panike, so samo zaplate… Grem naprej. Teče mi že konkretno s čela… Še dobro, da sem vzel hlače, kjer se lahko hlačnice odpnejo in tako dobim kratke hlače. Do bivaka IV na Rušju (1980 m) razmere nič posebnega, nekaj snega – pa še ta je čist moker. Tempo je bil tako navit, da sem do bivaka prišel malo več kot v eni uri. Pri bivaku začne pihati in kmalu se začnejo iz zahoda valiti oblaki. Hitro notri v bivak. Gneče danes notri ni bilo.? Tukaj sem naredil kar malo daljšo pavzo, saj sem bil zelo prehiter… Boljše, da tukaj čakam, kakor na vetru na vrhu. Malo čez tretjo uro pa se odpravim proti Škrlatici. Od bivaka naprej po letni poti do vrha strmih polic… No tam se začne potem zabava, najprej spust po snegu in nato prečenje, na koncu pa še vzpon proti steni Škrlatice. Zadnje dni je moglo biti kar divje tukaj, saj je kar nekaj plazov na poti… Eden je moral pa včeraj dol leteti, saj je zakril Rokove stopinje – divji zahod! Že takoj na vrhu police dam dereze gor in jih imam do stene… Dalo bi se tudi brez, ampak zakaj, če jih že nosim? No pod steno dereze dol, saj se usmerim na letno pot, ki pa je – KOPNA! Zanimivo koliko malo snega na 2400 metrih. Lepo po skobah in po markacijah gor, a kar kmalu naletim na zaplato snega. Tukaj je bil sneg trd, zato za ziher spet dereze dol… No čez 5 metrov pa spet dol, saj je pot kopna… Pridem do navpičnice, kjer je v prvem delu zajla zunaj, v drugem pa samo zadnja dva metra. Pomagam si lepo s cepinom. Sledi 2m spusta, kjer je spet vse kopno in tako ostaja kar nekaj časa. V zgornjem delu stene pa se spet pojavi sneg, ker se mi ni ljubilo dajat derez gor, se usmerim levo in malo poplezam (I-II.) po grebenu, dokler ne pridem do poličke, kjer je izbočena ogromna skala… Ufff… Tukaj malo postane vroče, saj ni dobrega prijema… Še dobro da nimam velikega trebuha, saj ne bi prišel čez. No še malo po grebenu, nakar je treba zaviti desno…. Na sneg! Hop! Vso opremo gor, ki jo imam na sebi do vrha. Po treh urah in par minutah osvojim Škrlatico (2740 m)! Nebo se že lepo barva, z zahoda pa neki čudni oblaki. Še najbolj me skrbi, da bi te oblaki prišli do Škrlatice, kar bi pomenil zelo »zabaven« spust. Hitro razgrnem svojo enjoy enjoy dekco.

Foto 1: Sončni vzhod!

Sonce pride ven… N-O-R-O! ? Gledam naokrog… Vse neki zabito, Škrlatica pa lepo jasna… No deset minut sonca, potem se pa skrije za oblake… Dosti zabave… Še par fotk in čas je za odhod. Na hitro pogledam še proti Martuljški skupini. Ker sem imel dereze gor, sem sedaj kar po snegu prečil… Veliko lažje in hitreje, saj je bil sneg še lepo trd. No hitro zavijem spet na kopno pot in do »navpičnice« lepo po kopnem. Tam pa… Spet postane vroče… Sunki vetra me premikajo! Hitro dereze gor, cepin in ob zajli dol… Vsakič ko pritisne sunek, težko zadiham… Kar se da hitro se spustim… Spet pridem do kopnega dela in po njem hodim do konca stene. No ravno takrat razmišljam, če bi šel skozi Rdečo škrbino še na Dolkovo špico (2591 m). Sicer vidim eno opast na vrhu, ampak bom itak dovolj zgodaj… Pa me preseneti dež… Od kje si se vzel, dragi dež? Ravno toliko je padal, da mi je lepo vse zmočil… Še vedno me zanima Dolkova, zato se usmerim proti škrbini… A hitro zavijem kar proti bivaku. Sneg je gnil! Sploh ne vem, če bi lahko prišel čez škrbino ne da bi me kej odneslo… Pa drugič. ?

Foto 2: Bivak IV na Rušju, zadaj pa Stenar

 

No gasa proti bivaku… Najprej lepo kar po snegu »smučam«, potem pa malo vzpončka in spust k bivaku. Pri bivaku še kar nikogar. Na hitro grem notri, saj me je dež lepo pral. Ena hitra pavza, potem je pa čas za odhod domov. Na misel mi je prišlo, če bi šel na Dolkovo špico po zahodni… Višje gor vidim, da je nekaj kopna… Eh! Pridem drugo leto jo narediti v pravih zimskih razmerah. Od bivaka pa se spustim proti avtu. Kar hitro zagledam dva turna smučarja, ki sta že skoraj pri Stenarskih vratcih… No po poti srečam še vsaj 10 nadobudnežev, ki so šli smučat iz vratc. Se vidi, da je bila kar gneča zadnje dni, saj je presmučana po dolgem in počez. No na 1600 metrih mi spet zmanjka snega in do avta lepo po kopnem.

 

V avto se hitro zbašem in se odpeljem proti domov, a se peljem mimo Peričnika in mi pride na misel, če bi ga šel pogledat… Nazadnje sem bil 2015 tam, ko je bil zamrznjen. Kratek sprehod, malo prstke namočit (ima 6°C) in gasa v avto pa domov! Ko zapeljem ven iz Vrat, pogledam številko na tabli – 50. No do desete ure je bilo v Vratih 50 avtomobilov.

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Pot:

 

 

Že en februarja sem dragi obljubil, da jo peljem na eno fletno zimsko turo… No potem je prišla Corona… En’kp enih omejitev… No omejitve so ostajale, sneg je kopnel! Meni pa se je malo mudilo. Cel teden imam kar naporen; Ponedeljek Skuta, Torek rolanje, Sreda Begunjščica, Četrtek Triglav. No za petek pa sem se odločil, da Majo peljem spet malo v KSA. V ponedeljek naredil izvidnico, tako da sem vedel, da bodo razmere super! Cilj je bil 3 Rinke in pa Turska gora, tako da greva malo skupaj na sneg.

 

V petek štart ob 0100 iz LJ, ob 0200 začneva hoditi. Pot do bivaka (čez Žmavcarje) je kopna do zadnje strmine, tam dava dereze gor, saj je bil kar trd sneg. Okrog 0400 prispeva do bivaka pod Skuto. Greva v bivak, notri ena gospodična prespala. Par besed, sledi malica okrog petih kreneva proti Turski gori. Že v ponedeljek sem videl, da se na Turski ne vidi lepo vzhoda, zato sva zavila proti Rinkam in nekje vmes počakala veličasten sončni vzhod! Seveda en hiter fotošuting in potem gasa proti Rinkam. Nisva se mogla odločit ali najprej Koroška Rinka ali višja Kranjska? Maja si je zaželela ene grapce… Hmm… Vem, da je grapa na Kranjsko Rinko. Zato narediva plan, da najprej na Malo Rinko, od tam na Koroško in na koncu na Kranjsko… Od tam se spustiva (ni se nama ljubilo iti nazaj in po tej grapi iti gor) iz Kranjske do bivaka in od tam še na Tursko… Ja vem… Čuden krog delava… Ampak tako sva splanirala.

Foto 1: Malo romantike ?

Takoj po vzhodu je bil sneg še kompakten, zato Malo Rinko samo prečkava in se usmeriva proti Koroški Rinki. Stopinje so lepo narejene, zato nama ne predstavlja težav. Kar hitro na Koroški Rinki 2433 m. Bravo Maji za osvojen tretji vrh v zimskih razmerah. Sonce lepo prbija, zato se kar malo razkomotiva. Vidim za Koroško Rinko letno pot iz Jezerskega, hitro cepina v roke in pogledat… No sneg je v tem delu bi zelo trd, nekaj zajl tudi zunaj – pa nisem šel prav daleč dol. Potem pa hitro gor in se spustiti proti sedlu med Koroško in Kranjsko Rinko. Sedlo je bilo lepo prehojeno, stopinje še dokaj trde. Od sedla navzgor še malo trdo (okrog 8h). Ni nama veliko časa vzelo in že sva stopila na najvišjo Rinko – Kranjska Rinka (2463 m). Evo trije vrhovi za nama! Majo je še vedno držala grapa, ampak nisem videl nobenih stopinj, ki bi vodile do grape. No odločim se, da grem pogledat.

Foto 2: Kar strma grapa (stopinje spodaj so moje)

Pridem do pričetka grape, stopinje se vidijo zelo slabo. Probava? Maji se zasvetijo očki. Zamenjava cepine, jaz ji dam oba ledna, ona pa meni gorniškega in pohodniškega. Začetek grape je bil zelo trd, zato se sam spustim ene 40 m, ravno toliko da sprobam razmere. Lepo naredim stope in se vrnem gor. Nato se spustiva skupaj. Zabijam nogi notri v sneg, da se čim bolj globoki stopi in tko olajšam Maji spust… Ampak… Vedno je ampak… Sneg postane zelo trd… Zabijam notri… Vse skupaj nič ne gre notri! Bolj kot zabijam, bolj čutim kako me nohti začnejo boleti. Z vsakim korakom je sneg bolj trd, saj sva bila v senci. Kaj pa sedaj? Vidim na desno kopen del, ki se spušča ob grapi. Zavijem desno in tako prideva na skale. Dereze dol in sledi nekaj deset metrov »plezanja« po krušljivem terenu… Vse kar primem, mi ostane v roki… Nič kaj lepo… Ker po skalah napredujeva zelo počasi, se odločim, da zavijeva nazaj na sneg… Tudi sonce je počasi začel osvetljevati grapo. No dereze spet gor in na sneg… Še kakšnih 100 m se spustiva po trdem snegu, nakar prideva na moker sneg. Ufff! Zmaga! Uspelo nama je! Bravo Maja! No kreneva proti Turski gori, malo s sekanjem poti. Ko prideva do vrtače, se tam ustaviva in sledi malica. Sneg je bil na soncu zelo moker, cokle so se delale na polno… Nič kaj dobrega… No ostane nama še Turska gora, zato se usmeriva proti Turski gori. Po vzponu sledi spust do vrha Turskega žleba. Turski žleb je lepo zalit, edino pri vrhu je nekaj metrov kopnega. No ne zadržujeva se preveč… Čaka naju še Turska gora.

Foto 3: Turska gora

Turska gora je bila kar lepo kopna, zato v spodnjem delu snežne razmere zamenjajo v zgornjem praskanje po skalah. No zadnjih 50 m višine pa potem še sneg. No tudi Turska gora – 2251 m je osvojena! Razmere do nje nič pretresljivega s primerno zimsko opremo. Največji problem so luknje pod snegom, ki se udirajo… Tako se ene parkrat malo pokleknil. No tudi Brana je imela danes obisk, kakor sva gledala proti vrhu. Od Turske gore se spustiva proti žlebu, prej zavijeva kar naravnost gor do table. Od tam še malo vzpona in spust do bivaka pod Skuto. Ura je 13h in sneg je dobesedno GNIL! Sonce nabija na polno, zato se je treba zaščititi! No pri bivaku kratka pavza in spust v dolino – ki se je kar vlekla… Saj sva bila z mislimi že pri burgerjih, ki sta naju čakala po končani turi.

 

Odlična tura, razmere zgodaj zjutraj super… Z vsako minuto pa se slabšajo… Vidi se, da se počasi poletje približuje!

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Pot:

 

 

Spet čas za Triglav, tokrat po sneženju. Ta mesec še nisem bil, zato je bilo super to čimprej izkoristit. Menim se s Francijem, Brigito, Sonjo in Polono, vmes vskoči še Irena. Ekipa, da te skipa! ?

 

V petek Jože povabi na po-karantensko pijačo v Kamniško Bistrico k Juriju. To je pomenilo, da se bo večer zavlekel (ups!?), zato naredim plan – Vso robo spakiram že kar v avto in s sabo vzamem še spalko, ki sem jo imel v Himalaji in je sigurno topla! Brez veze se mi je vozit domov, spat kakšno uro in potem eno uro vožnje do Krme… Zato se odločim, da po »žurki« krenem kar direktno v Krmo, saj banda pride ob 0030 v četrtek. Joooj! Tkole v avtu na izhodišču pa še nisem spal! Ob 22h se parkiram v Lesi, en avto je bil že parkiran, napravim kar po hribovsko, sedež nazaj in se zabubim notri v spalko. Budilka čez 2 uri in pol… Ampak jaz ne morem spat… Faak! Končno zatisnem oči… Slišim neko premikanje… Odprem oči… LUUUUČ! Aaa! Kot kaže se je vrnil nazaj iz Triglava… Hvala za budilko… Ura pa je bila okrog 2230. No… Potem nisem mogel več zaspat… Matram, matram… Nakar kar naenkrat zazvoni budilka! Vaau! Eno uro sem zihr spal… Ni 3 min, se pripelje Franci. Namesto Polone je bil sosed Marko. Za njim prihiti Irena. Ni bilo 5 min pa še en avto… Sandi in še en Marko. Sandi in Marko sta šla na Kredarico, Franci in ostali pa so imeli namen na Planiko. Čez Planiko sem šel zadnjič, zato sem se pridružil Sandiju in Markotu.

Skoraj polna luna je sijala na POLNO! Tako svetlo! ? Ob 0055 štart. No mi trije potegnemo naprej. Sneg se začne šele pod Prgarico. Na Prgarici malo čez drugo uro… Prehitri smo! Ena pavza, ampak postane hladno. Gasa naprej! Malo se zmedem in od Prgarice nadaljujem po stari letni poti (proti razcepu za Staniča). Pozna se nespanje… No ni panike… Itak imamo preveč časa! Sidro je treba vržt dol, če ne bomo zmrzovali pred Kredarico! Tempo se upočasni, delajo se kratke pavze. Potegnemo malo bolj v desno, tako da pridemo direktno v Kalvarijo notri. Stopinje narejene super, sneg kompakten in tako lahko napredujemo brez derez. Sneg ostane super, tudi ko gremo mimo Vrha Snežne konte. Take razmere se iščejo! Malo pod Kredarico se malo umaknemo na place brez snega, tako da ni panike. No okrog 0400 pridemo do Kredarice. No malo piha – okrog 40 km/h. Brrr! Mrzlo! Do 0430 zdržimo, vso zimsko opremo nase in gasa napad na Triglav! Vstop v steno super – trd sneg… Edino stopi so malo preveč narazen, zato se usmerim po desni. Prečka zaenkrat še drži. Od prečke vertikala gor je KOPNA (zadnjič je bila čisto ledena). Do Malega Triglava brez problema, nekje so klini zunaj… Sneg pa je bil super. Na Malem Triglavu kratka pavza, par fotk. Gledam za Francijem in kompanijo… Ne vidim jih… Kje so? Se jim je kaj zgodilo? ?

Foto 1: Na grebenu (Markotu se je malo tresla roka ?)

Na grebenu veter kar lepo potegne. Greben lepo napihan, zato je potrebna previdnost, ampak so zajle zunaj. Sledi še zadnji vzpon pred vrhom… Vmes malo zmanjka snega, tam kjer je pa sneg, pa je bil kar lepo kompakten. Lep vzpon je bil! Ob 0530 pa pridem na vrh – Triglav 2864 m! Moj letošnji sedmi! Suuuper! Za mano še Sandi in Marko. Stolp je lepo napihan, veter je lepo vlekel, zato počakamo na hitro sončni vzhod in potem gasa v dolino.

Foto 2: Sončni vzhod

Nakar zagledam na grebenu Francija in ostale. Čeprav piha, jih bom počakal! Najdem malo pod vrhom zavetje in počakam. Skupaj na vrh, par fotk… Veter se je ojačal! Pet minut in potem jaz gasa dol, zebe me. Hitro se začne poznati, da je sonce že kar močan, saj sneg hitro postaja »južen«. Zato je bil spust malo bolj napet, kot vzpon… Ampak tudi to sem zrihtal! Na Kredarici ena hitra pavza, malo malice in počasi v dolino. Pozna se že vpliv sonca… Kalvarija čist »južna«, sicer imam dereze še gor, ampak se mi delajo cokli. No kar nekaj ljudi se še vzpenja proti Kredarici. Pod Kalvarijo zavijem na letno pot, ki je skoraj že kopna. Potem pa še spust do Prgarice. Po Prgarici pa snega kar hitro zmanjka in tako po kamenju do avta.

 

Foto 3: Jaz, Sonja, Brigita, Franci

 

Parkirišče kar lepo zasedeno! Veliko je tudi šlo smučarjev gor, verjetno se bodo spustili v Kot potem, saj v Krmi res niso neke hude razmere za smučanje. No, pa je bila 3 tura ta teden zaključena – PON (Skuta), SRE (Begunjščica), ČET (Triglav)… Kaj pa petek? Boste videli. ?

 

Za vzpon na Triglav še vedno veljajo zimske razmere, ki jih ni za podcenjevati… Zato previdno! ⚠

P.S. In NE! Cepina na naslovni sliki nista bila zabita v streho stolpa, ampak previdno nastavljena za fotko. In tudi merkali smo se, kako smo hodili okrog stolpa. Da ne bo slučajno kakšnih pomislekov ?

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Pot:

 

Karantena je mimo in se že vidi gneča na nekaterih vrhovih… Samo varno! Delovni vikend, prost teden… Kaj češ lepšega? Vremenska dokaj lepa, vsaj zjutraj top! Toj to! Gasa! Kam? Plan je narejen za cel teden, prvi vrh bo Skuta. Pokličem Matjaža, če bi šel zraven… Sem mu obljubil, da ga peljem na zimsko Skuto. Sicer karantena nama je malo ponagajala plane, ampak ni panike! Razmere naj bile dokaj slabe… Bova videla kaj in kako. Včeraj je Mitja obrnil. Bova tudi midva??

 

Matjaž pojamral, da tempo ne bo tako hiter in da bi prej štartala… Ni panike… Se dobiva ob 0130 v Kamniški Bistrici in se zapeljeva do »Konca«. Parkirava avto in gasa od tukaj naprej peš. Noč je bila lepa. Pot itak že poznam na pamet, Matjaž pa gre prvič… To bo lep krst! 😉 No spodaj v začetnem delu ni snega, tako da napredujeva dokaj hitro. Kar pošteno toplo je bilo od najinega tempa, zato sva dala jopice dol. Do 1800 m brez snega, nato pa se začne sneg. Dava dereze gor in gasa po snegu – da se sneg v »spodnjem delu« obiti po levi. Matjaž piha zadaj… Tamau, zdrž mi! Še zadnja strmina in zagledava Bivak pod Skuto. Prva majhna zmaga! Dve urci od avta do bivaka. Hitro notri. Pohvale za popravilo vrat! Spet je bivak lep! En hiter zajtrk, ob petih pa je potrebno štartati proti Skuti, saj sem se bal, da nama bo sonce povzročal težave. Ampak težava ni bila v soncu, ampak v megli! Kakor že videno neštetokrat – oblaki prišli iznenada. No… Vsaj ne bo odjužil sneg. Od bivaka užgeva kar prečno proti vstopu v steno. Plazovi so lepo leteli v zadnjih dneh… No začne se strmina! Oblačno nad 2400 metri, zato malo pred sedlom zasije sonce! Vaaaaau! Kakšen vzhod! Do sedla se nama ni udiralo, zato sva lepo napredovala… Sneg je bil res dober! No saj je bil tudi mraz čet noč (-10°C). Na sedlu počakam Matjaža, ki je malo zaostajal… Ampak… Sej se nama ne mudi nikamor. Na sedlu opast, zato jo pošljem v dolino na drugo stran. Začetni del kar lepo primanjkuje snega, zato so klini zunaj. Lepo napredujeva.

Slika 1: Sončni vzhod pod Skuto

No potem se je pa začelo… Čista jeba! Prtegnu sem jo kar po letni, saj nama je lepo ponujala markacije. Hmm… Ampak je en problem… Premalo snega… Ampak ravno toliko, da sva imela probleme z drzanjem po skalah. Na nekaterih mestih je bila odjuga… Drugje pa nič snega. Malo mi vroče postaja… Vidim zajlo. Super! Ampak jo gleda ven samo nekaj cm, ostalo pa pod trdim snegom… Ahh… Pol pa nič! Gasa naprej. Potem pa zagledam mesto »prečke«. Fak! Prbijem notri dereze… Zaškrta! Skale! Aaaaa… Probam malo višje it… Ne bo šlo! Treba se bo spustiti ene par metrov in nadaljevati po letni poti. Začnem spuščati… Dereze itak ne primejo, ker je 2cm snega, spodaj skale… Preklinjam… Ampak  pri sebi… Treba bo improvizirat… Slovenci smo odlični v tem… Cepine zabijem kar v travo tam (dve majhni fliki) in se spustim… Trava… Zdrži! Srce razbija… Konec! Zagledam klin! Od veselja zavriskam… Gremo naprej… Čez nekaj metrov čist trd sneg. To se išče! Zabijam malo bolj v sneg, da naredim lepe stope za Matjaža, ki mi sledi. Prečenja res ne maram… Gledam dol… Pod mano 400 (višinsko) metrski tobogan. 24.12.2019 so bile boljše razmere… Ampak, bomo rešil tud to! Cepina se zabijata, derezi sledita… Prečke konec! Zagledam markacijo naravnost gor. Matjaž se zadere, da naj ga počakam… Ok, bom počakal… Naštimam se malo čudno… Ni bil ravno udoben položaj, ampak drugače ni šlo… Oprt na obe nogi… Nogi se mi začneta tresti… Ajde Matjaž! Pridi! Me dohiti in greva naprej. Nekaj metrov višje zagledam zajlo. Pot je tam kopna… Zraven pa snežena grapca. Grapca ali praskanje? Enkrat sem se že nategnil danes, ko sem nekaj po svoje šel… Praskanje »it is«! Hitro po zajli gor. Zagledam poličko, ki je zasnežena… Uf… Skuta danes noče odnehat a? Objamem skalo in čez poličko do klinov. Ob klinih gor. Megla naju ujame… Ni panike. Nekaj metrov in stojim na vrhu Skute – 2532 m!! Tretja zimska Skuta v enem letu! Se zaderem – aaaaa! Na vrhu me sploh megla ne zmoti… Samo da nama je uspelo! Matjaž par minut za mano na vrhu. Ima na izbiro: Po isti nazaj ali pa na bivak pod Grintovcem. No ne bom napisal kako je rekel ?… Ampak zbral je stran proti Kokrskem sedlu… No nazaj po isti poti bi bilo res… No… Tudi jaz ne bom nadaljeval stavka.?

Slika 2: Edina fotka iz vrha kjer se kej vidi. ?

Par minutk pavze in priprave na spust. Megla je bila zelo gosta, zato vklopim svojo navigacijo na uri in gasa… No megleno je bilo samo prvih 50 m spusta. Kot kaže se zadržuje samo nad 2500 metri. Nadaljujeva proti Štruci. Sneg mehak, ampak se da lepo hodit. No kar kmalu prideva do razcepa: Dolgi hrbet ali bivak. Glede na vreme je bila edina logična izbira bivak. Bo Dolgi hrbet še malo počakal. Zato se začneva spuščati… Sneg je na pravih mestih, zato brez problemov premagava tistih 100 višincev – markacije so zunaj. Sledi prečenje, spet! Ravno pod steno… Začne nekaj pokati… Bam! Plaz! Za mojim hrbtom! Med mano in Matjažem je bilo ene 50 m razdalje. Ni bil velik plaz, bi bilo pa neprijetno kakšen kamenček dobiti kam v telo… Ampak na srečo ni bilo nič! Pošopam to prečenje in sledi spust do bivaka Pavla Kemperla (2100 m) – bivak pod Grintovcem. No tudi tukaj so vrata popravljena (decembra 2019 jih sploh ni bilo). Sledi malica, treba se je okrepčati. Tudi sonček posije! Ampak proti Skuti pa je še megleno… Pa nič za to… Presrečen, da nama je spet uspelo! No do bivaka (iz Kokrskega sedla) pa so bile narejene stopinje. Lepo se spustiva po poti navzdol in na 1900 metrih zmanjka snega. Dereze dol… Sledi še tisti zadnji vzpon pred »vratci«. Samo na dveh mestih je malo snega, ampak nikakršnega problema. Od vratc se spustiva do Kokrskega sedla (1793 m).  Pri Cojzovi koči srečava Mici. Mici prav, da ma čist dost sam do sedla… No pa prav ima! Zakaj bi že v ponedeljek bil čist napsihiran od adrenalina? Hmm… Ups! ?

Skratka… Par besed, potem pa še zaključni spust do avta. Jooj… Ta spust se mi vedno vleče! Pot do Kokrskega sedla je kopna… Če si pa želiš malo popestriti spust/vzpon… Se pa spustiš v zasneženo »grapico«. Lepo je šlo dol! Ampak se konča, ko prideš v gozd. Od tam pa trpljenje do avta. Metri se odštevajo in dokaj hitro prideva do avta. Hitro sezut, se zategnit do izvira Kamniške Bistrice in ohladit nogi! Paaaašee! Voda ima 7°C. No prav dolgo se nisva namakala, sva bolj soft variante.?  Od tam pa v Kamnik na pijačo. Paše spet po dolgem času iti ven na pijačo! Tako je bila odlična tura zaključena!

 

Bravo Matjažu za osvojeno Skuto! Meni je zimska Skuta definitivno bolj zahtevna od Triglava… No tudi Triglav pride na vrsto… Prav kmalu spet!

 

Video:

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

 

Pot: