Škrlatica, gora na katero poleti ne maram hoditi… Zakaj? Ker se mi pot tako vleeeeče! Ampak pozimi še nisem bil. Bil sem zmenjen z Rokom v soboto, a na žalost zaradi napornega tedna hribolazenja potrebujem en dan počitka! Namesto tega bom rajši šel v nedeljo. Pa še informacije o razmerah sem dobil včeraj iz prve roke. Plan je bil en solo vzpon… Čimprej gor, čimprej dol… Brez kakršnih koli hudih (ne nujnih) postankov… Rabim se še zadnjič »zjagat«, saj bo potem skoraj dva meseca veliko manj časa za take stvari… A se bo že našel. ? Vremenska napoved je bila tako-tako… Ubistvu me sploh ni tako zanimala a bo sonce ali ne… Glavno, da pridem varno na vrh in iz njega.

 

Ob polnoči štart od doma, malo čez 1h pa iz Vrat. Na tabli je pisalo, da sem prvi avto danes, super! Na parkirišču v Vratih samo en avto. Noč je bila spet topla in jasna, zato sem začel kar s kratkimi rokavi. Tempo privijem do konca in kmalu naletim na sneg – ko prideš ven iz gozda (1600 m). Ni panike, so samo zaplate… Grem naprej. Teče mi že konkretno s čela… Še dobro, da sem vzel hlače, kjer se lahko hlačnice odpnejo in tako dobim kratke hlače. Do bivaka IV na Rušju (1980 m) razmere nič posebnega, nekaj snega – pa še ta je čist moker. Tempo je bil tako navit, da sem do bivaka prišel malo več kot v eni uri. Pri bivaku začne pihati in kmalu se začnejo iz zahoda valiti oblaki. Hitro notri v bivak. Gneče danes notri ni bilo.? Tukaj sem naredil kar malo daljšo pavzo, saj sem bil zelo prehiter… Boljše, da tukaj čakam, kakor na vetru na vrhu. Malo čez tretjo uro pa se odpravim proti Škrlatici. Od bivaka naprej po letni poti do vrha strmih polic… No tam se začne potem zabava, najprej spust po snegu in nato prečenje, na koncu pa še vzpon proti steni Škrlatice. Zadnje dni je moglo biti kar divje tukaj, saj je kar nekaj plazov na poti… Eden je moral pa včeraj dol leteti, saj je zakril Rokove stopinje – divji zahod! Že takoj na vrhu police dam dereze gor in jih imam do stene… Dalo bi se tudi brez, ampak zakaj, če jih že nosim? No pod steno dereze dol, saj se usmerim na letno pot, ki pa je – KOPNA! Zanimivo koliko malo snega na 2400 metrih. Lepo po skobah in po markacijah gor, a kar kmalu naletim na zaplato snega. Tukaj je bil sneg trd, zato za ziher spet dereze dol… No čez 5 metrov pa spet dol, saj je pot kopna… Pridem do navpičnice, kjer je v prvem delu zajla zunaj, v drugem pa samo zadnja dva metra. Pomagam si lepo s cepinom. Sledi 2m spusta, kjer je spet vse kopno in tako ostaja kar nekaj časa. V zgornjem delu stene pa se spet pojavi sneg, ker se mi ni ljubilo dajat derez gor, se usmerim levo in malo poplezam (I-II.) po grebenu, dokler ne pridem do poličke, kjer je izbočena ogromna skala… Ufff… Tukaj malo postane vroče, saj ni dobrega prijema… Še dobro da nimam velikega trebuha, saj ne bi prišel čez. No še malo po grebenu, nakar je treba zaviti desno…. Na sneg! Hop! Vso opremo gor, ki jo imam na sebi do vrha. Po treh urah in par minutah osvojim Škrlatico (2740 m)! Nebo se že lepo barva, z zahoda pa neki čudni oblaki. Še najbolj me skrbi, da bi te oblaki prišli do Škrlatice, kar bi pomenil zelo »zabaven« spust. Hitro razgrnem svojo enjoy enjoy dekco.

Foto 1: Sončni vzhod!

Sonce pride ven… N-O-R-O! ? Gledam naokrog… Vse neki zabito, Škrlatica pa lepo jasna… No deset minut sonca, potem se pa skrije za oblake… Dosti zabave… Še par fotk in čas je za odhod. Na hitro pogledam še proti Martuljški skupini. Ker sem imel dereze gor, sem sedaj kar po snegu prečil… Veliko lažje in hitreje, saj je bil sneg še lepo trd. No hitro zavijem spet na kopno pot in do »navpičnice« lepo po kopnem. Tam pa… Spet postane vroče… Sunki vetra me premikajo! Hitro dereze gor, cepin in ob zajli dol… Vsakič ko pritisne sunek, težko zadiham… Kar se da hitro se spustim… Spet pridem do kopnega dela in po njem hodim do konca stene. No ravno takrat razmišljam, če bi šel skozi Rdečo škrbino še na Dolkovo špico (2591 m). Sicer vidim eno opast na vrhu, ampak bom itak dovolj zgodaj… Pa me preseneti dež… Od kje si se vzel, dragi dež? Ravno toliko je padal, da mi je lepo vse zmočil… Še vedno me zanima Dolkova, zato se usmerim proti škrbini… A hitro zavijem kar proti bivaku. Sneg je gnil! Sploh ne vem, če bi lahko prišel čez škrbino ne da bi me kej odneslo… Pa drugič. ?

Foto 2: Bivak IV na Rušju, zadaj pa Stenar

 

No gasa proti bivaku… Najprej lepo kar po snegu »smučam«, potem pa malo vzpončka in spust k bivaku. Pri bivaku še kar nikogar. Na hitro grem notri, saj me je dež lepo pral. Ena hitra pavza, potem je pa čas za odhod domov. Na misel mi je prišlo, če bi šel na Dolkovo špico po zahodni… Višje gor vidim, da je nekaj kopna… Eh! Pridem drugo leto jo narediti v pravih zimskih razmerah. Od bivaka pa se spustim proti avtu. Kar hitro zagledam dva turna smučarja, ki sta že skoraj pri Stenarskih vratcih… No po poti srečam še vsaj 10 nadobudnežev, ki so šli smučat iz vratc. Se vidi, da je bila kar gneča zadnje dni, saj je presmučana po dolgem in počez. No na 1600 metrih mi spet zmanjka snega in do avta lepo po kopnem.

 

V avto se hitro zbašem in se odpeljem proti domov, a se peljem mimo Peričnika in mi pride na misel, če bi ga šel pogledat… Nazadnje sem bil 2015 tam, ko je bil zamrznjen. Kratek sprehod, malo prstke namočit (ima 6°C) in gasa v avto pa domov! Ko zapeljem ven iz Vrat, pogledam številko na tabli – 50. No do desete ure je bilo v Vratih 50 avtomobilov.

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Pot: