Ok… Šef je pogledal stanje mojih ur, globoko vzdihnil in rekel: «Gašper, kdaj boš ti kej koristil ure? Jutri si doma!« Hjaa… Sigurno mu ne bom oporekal, takoj naredim plan za hribe. Vremenska napoved na vseh treh straneh čisto različna. Ampak bom vseeno probal. Le kam? Jezerska Kočna mi je bila zelo mikavna, nazadnje sem bil tam 2018. Sicer je bila megla, zato sem si zadal, da jo obiščem še enkrat. Pot mimo Češke koče po Kremžarjevi je absolutno zame ena najbolj lepo speljanih poti pri nas. Noro! Nisem vedel kakšne so sploh razmere tam, zato pošljem sporočilo Primožu. Če bo kdo vedel, bo on sigurno. Primož sporoči, da sneg sigurno je. Simon je kakšen dan nazaj štartal iz Suhadolnika čez Grdi graben. Super! Mene je pa še vedno držala Kremžarjeva pot. Pa da vidimo…

 

Zjutraj ob 0230 vstanem, hitro zrihtam in gasa proti Jezerskemu. Noč je bila kar topla, edino oblaki so prihajali iz južne strani. Po kakšni uri vožnje parkiram na parkirišču na Jezerskem… Čas za noge. Gasa proti Češki koči. Kar hitro zakuham, zato je potrebno kakšen kos oblačila dat dol. Dan se lepo prebuja, jaz pa hitim po kopni poti proti Češki koči na Spodnjih Ravneh. Pot je v celoti kopna. Po 40ih minutah zagledam kočo. Od koče naprej pa se začne sneg, hitro pavzo naredim. Zavijem desno proti Kočni. Mimo helikopterske oznake, gasa v breg. Sneg je kar južen, zato napredujem lepo počasi – zaenkrat še brez zimske opreme, saj so samo kakšne flike do 1700 metrov. Potem pa se začne veselica. Naklon postaja vedno hujši, zato dereze pa cepin v roke. Ampak samo 30 metrov, saj je pot naprej kopna… No pa sem spet lepo dal dol vso opremo. Malo čudno pospravim dereze v nahrbtnik in napredujem po zajlah gor. Nek čuden občutek imam… Kar naenkrat BAM! Bam! Se obrnem… Faaaaak! Za trenutek mi postane slabo… Ne me j***t!? Vreča z DEREZAMI mi je padla iz nahrbtnika in se kotalila proti dolini… Samo nemo opazujem kako se 20 m nižje vreča ustavi na eni skali. Hvala tebi tam gor! Prekleto težko bi se brez derez spustil do koče… Kar oddahnem si! Mam srečo! Previdno se spustim do poličke in vzamem vrečo, jo malo bolje pospravim kakor prej. Gasa naprej… Komi se umirim… Lepo nazaj po zajlah gor. No spet eno snežišče. Probam brez derez… Čist trdo! Oh! Dereze gor. Pet korakov in spet kopno… Aaaa! Dereze spet dol. ? Hitro spet pridem na snežišče, ki pa sem ga obvil po levi, malo poplezal in spet prišel na pot. Veselje ni dolgo trajalo, saj na okrog 2100 metrih zagledam ogromno fliko snega… Ja nič… Spet dereze pa cepin in gasa naprej. Povzpnem se kar naravnost gor, skozi en žleb, ki je bil lepo zalit in višje gor spet pridem na pot. Markacije se lepo vidijo. Od tukaj se po snežišču spustim, prečim 2x (zajla samo polovično zunaj)… Sneg je bil že lepo moker, zato se mi je lepo udiralo. Od tam pa spet naravnost gor proti Zdolški Škrbini. Markacij za Grintovec in Cojzovo sploh ne opazim. Kar kmalu zagledam tisti famozni trebušasti prehod. Sedaj je čas, da nahrbtnik dam dol, saj drugače ne bo šlo… Ufff… Tesno! Nazadnje se mi je zdelo, da sem lažje prišel skozi.? So ga zmanjšali? ? Prehod je bil čisto kopen… Če ne bi bil, bi verjetno samo obrnil. Dereze pustim kar gor, saj se kmalu spet začne sneg. Lepo v grapico, zraven markacij in kar kmalu zagledam vrh – Jezerska Kočna (2540 m)! Na vrhu konkretno pihalo, malo pod vrhom sem imel srečo, da sem imel dva cepina, da sem se lahko zaril v sneg… Če ne bi me sigurno premaknilo. Seveda je bila tudi megla na vrhu, ki me je spremljala od 2300 m naprej… Ampak ni važno! Vrh je osvojen! Hotel sem potegnit še na Kokrsko Kočno, ampak sem se zaradi megle premislil… Bom prišel poleti še enkrat. Sledi hitra pavza in gasa v dolino. Še prej štempelj za SPP.

Foto 1: Jezerska Kočna – 2520 m

Veter se je lepo ojačal, zato imam kar nekaj problemov s hojo… Tudi sneg je postal zelo južen… No pa, da ne pozabim lukenj pod snegom! Malce pred prehodom se mi udre. Šššc! Desno nogo celo potegnilo! Aaaaa! Leva mi malo podrsne, oprem se na cepina. VSE OK! Pulz nabija… Ampak sem miren… Dva vdiha… Lepo počasi naprej… Dva koraka… Spet noga v luknjo! Hmm… Na srečo ni bilo tako hudo kot prejle. Treba se je zbrat! Previdno nadaljujem s spustom, dereze mi ostanejo na nogah do 1900 metrih… Bom pač praskal po skalah… Me boli srce… Ampak za vsako fliko se pa ne bom obuval. No 1900 metrih naredim krajšo pavzo.

Foto 2: Še malo do koče

Sonce me že lepo greje, čeprav vrhovi so pa v oblakih. Evo pridem do melišča (poleti). Obujem dereze in prečim v desno. Ne bom šel po isti poti dol kot prej, saj bi se spet mogel »sezuvati« dereze. Lepo zaokrožim po snegu in se nekaj deset metrov od poti začnem spuščati dol. Strmina lepo prbija, sneg je pa itak GNIL! Pa zelo umazan od saharskega peska, isto zajle… Rokavice so čisto umazane. No iščem prehode snega, zato da se lahko po snegu spustim do oznake za helikopter. Uspe! Tam se sezujem in do koče na eno daljšo pavzo! Koča je sicer še zaprta, ljudi pa nekaj je bilo (hodijo po ferati gor). Po pavzi pa sledi še 40 min spusta do avta. Ker je pri avtu lepo sonček in toplo, se odločim da blog napišem kar na svežem zraku… Kako paše!!

Foto 3: Malo “pogujsal” ?

No moram povedati, da so razmere zelo zanimive. Sem pričakoval sneg, glede na to, da je tole na severni strani… Ampak toliko snega? Sigurno ne! Od Češke koče so bile ene stare stopinje, ampak so se hitro izgubile višje. Potrebna je polna zimska oprema… Sem razmišljal, če bi vzel sploh dva cepina… Pa sta mi kar prav prišla… Je bilo takoj lažje!

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Pot: