Četrtek je bil dan za počitek, saj je padal dež. Moram priznati, da mi je pasalo 12 ur spati… Sploh ne vem kdaj sem toliko časa spal… V petek sva bila z Majo tudi oba frej. Plan? Želje? Maja je želela kakšno feratko, jaz pa sprobat svoje nove Alpina Lino čevlje (pohodiško – plezalni). Kaj pa če greva na Veliko Babo skozi Žrelo in Rudijevo vertikalo… Tako bo volk sit, koza cela. 😂

 

V petek zjutraj še malo poleživa, saj je bilo vreme od 12h naprej napovedano veliko lepše. Ob 10h štartava iz Ljubljane proti Kranju. Vmes se v trgovini ustaviva po rokavice za ferate, saj sem jaz svoje doma pozabil, Maja jih pa ni imela. Evo nakup končan, sedaj pa proti Jezerskemu. Parkirava na parkirišču Ravenska kočna. Ob 12h pa štart. Vrhovi so bili sicer še v megli, ampak napoved je bila z vsako uro lepša. Razmišljava ali greva po Slovenski do Ledin ali skozi Žrelo… Obe sta »ferati«. Ker je skozi Žrelo malo težja, Maja izbere tisto. Iz gozda ven po melišču, na razpotju nadaljujeva naravnost gor (levo Slovenska) in se prebijava najprej po melišču, zavijeva levo in prečiva snežno fliko (nič posebnega). Potem pa zagledava zajle in čas je za čelado. Samovarovalni komplet je priporočljiv, ampak jaz sem tukaj že bil in zato sem vedel, da ga ne bom rabil. Jeklenice so v dobrem stanju, veliko je grušča. Nekaj deset minut plezava navzgor, nato pa prideva ven malo kočo na Ledinah. Zagledava tablo, da je pot skozi žrelo zaradi podora zaprto (zakaj pa spodaj ne piše nič?). Ampak kakor sem omenil, za gor ni problema. Malo fotušutinga in gasa naprej. Nekaj metrov pred kočo zagledava tablo – razgledna točka Kancelj. Pa poglejva… Malo spusta dol po zaraščeni potki, nato pa vzpon na razgledno točko. Res lepo! No kratka pavza in gasa nazaj. Prideva do Kranjske koče na Ledinah (1700 m), kjer nadaljujeva kar naprej. Konkretno vroče, Maja diktira spet tempo… Gašperju pa zadaj teče s čela na vse strani… Malo naprej od koče razpotje, levo proti Rudijevi vertikali.

Foto 1: Ornk strmina

Slediva markacijami. Zelo lepo speljana pot… Polna jeklenic, skob in po krušljivem terenu. Malo se vzpenjava, malo spuščava… Nato pa pride do Grande Finale – vertikala. No na slikah je zgledala bolj strašljiva. Maja si da gor SVK in zaštartava. No hitro tudi Maja spozna, da jo SVK samo ovira, saj je stena v super stanju, zato ga da dol. Nadaljujeva naravnost gor, nakar prideva do razpotja (desno pot čez Jezersko sedlo). Midva pa zavijeva levo in slediva markacijami. No prav kmalu zagledava vrh – Velika Baba (2127 m). Kako lep razgled! Vsi vrhovi pred nama (Skuta, Rinke, Dolgi hrbet,…) so v megli… Midva pa sonce in brezvetrje. Malo pofotkat in gasa na sosednji vrh, ki ima malo več placa. Tam si pogrneva enjoy enjoy dekco… Ven dva piva in češnje… Pa sva si naredila en bolj skromen piknik. Uživava na soncu, družbo nama delajo kavke.

Foto 2: En selfie 🙂

No ob 1630 je čas, da se odpraviva proti dolini, saj se bova ustavila v Kranju na burgerju. Spakirava nazaj in se vrneva po isti poti do razpotja, tam nadaljujeva naravnost dol proti Jezerskemu sedlu. Sledi spust, prečenje in potem še vzpon. Še vedno je vroče, zato predlagam, da greva kar po snežini gor… Malo lažje bo (pot zraven je kopna). Pumpa dela v breg… Vroče je… Brezvetrje… No končno prideva do sedla… Tam pa začne pihati! Greva še na Ledinski vrh? Pa če je tako blizu… Pa pejva… Zavijeva desno in čez 10 min že stojiva na vrhu Ledinskega vrha (2108 m). Tam ena kratka pavza in gasa proti Kranjski koči na Ledinah. Spust je bil kar hiter, pri koči zavijeva desno po lovski poti in ji slediva do tovorne žičnice, od tam pa po cesti do avtomobila. Hitro se zbaševa notri in gasa proti Kranju na burger. Kako je pasal!

 

Pot na Veliko (Koroško) Babo in Ledinski vrh je kopna (mogoče 2 snežišča) in jo je možno v celoti premagati brez zimske opreme. Jeklenice sploh v Rudijevi vertikali so super, markacije dobre. Sva pa na poti srečala 3 ljudi, zelo malo.

Kar pa se tiče Alpina Lino – prvi vtis – super! Odličen oprijem na skali, udobni tudi za hojo (čeprav je sprednji del trši). Vmes malo hodila po mokri skali, oprijem je bil še vedno dober. Bomo pa videli kako se odnesejo pa parih turah.

 

Galerija:

  • Alpina Lino
  • Dolga je pot do vrha
  • Proti Žrelu
  • Žrelo
  • Greva gor
  • Vesel obraz :)
  • Ups!
  • Razgledna točka Kancelj
  • Proti Rudijevi vertikali
  • Levo vertikala, desno proti Jezerskemu sedlu
  • Jeklenice
  • Strmina...
  • Vse v oblakih...
  • Rudijeva vertikala
  • Velika (Koroška) Baba - 2127
  • Koroška Rinka , Kranjska Rinka, Skuta, Štruca
  • Dolgi hrbet in Grintovec v megli
  • Midva uživava
  • Rinke
  • Kavka
  • Od Mrzle gore do Dolgega hrbta
  • Ledinski vrh (2107 m)
  • Snežišče pod Jezerskim sedlom
  • Tukaj sva pa švicala...
  • Velika Koroška Baba
  • Še malo...
  • Koroška in Kranjska Rinka
  • Brez potnega lista... :P
  • Proti Kranjski koči na Ledinah
  • Jezersko
  • Lovska pot
  • Jezersko je zakon :)

Pot:

 

Z drago po enem mesecu spet v hribe… Magisterij je jeba, nimaš kej… Eni so bolj pridni za knjigam, druge nas je pa vse ostalo zanimalo, samo učenje ne. 🙈 Skratka… Zadnji mesec je bilo kar divje kar se tiče mojega hribolazenja… Vse ima svoj namen…

No že prejšnji teden govorim z Jožetom in Gorazdom, usekamo eno skupno? Ta mesec še nisem bil na Triglavu, tako da sem za. Pirc je bil gor včeraj, zato zvem informacije o razmerah iz prve roke. Plan je bil sončni vzhod, gor čez Planiko, dol na Kredarico.

 

Z Majo štartava malo prej, ob polnoči z Bleda.. Preko Radovne do Krme. Jože in Gorazd pa pol ure za nama… Sej naju bosta ujela… Sta kr hitra… Cesta še vedno normalno prevozna, brez kakršnih koli ovir. Malo pred eno uro pa štart. Noč je bila malo hladna, a jasna. Oba sva bila kar nenaspana, zato Maji ponudim en energijski napitek – napaka! Maja prtegne v tretjo… Jaz pa za njo v četrto… Noge mam res težke! Ubistvu imam že en teden nekakšen musklfibr od vsega športanja… Ampak… Všeč mi je ta občutek… Skratka… Gas do Prgrce… Pot kopna… Ponavadi pri koritu zavijem levo gor po bližnjici, danes pa sva bila prehitra in greva rajši kar po dolgi.😂  V roku 1h in 10 min zagledava Prgar’co… Maja res tera! Se odločiva, da počakava pol ure Gorazda in Joža, zato se skrijeva v zimsko sobo. No po pol urah jih še vedno ni, zato se odpraviva v počasnem tempu proti Kurici… Ta strmina! Vmes je eno večje snežišče, a ga obideva po levi, malo plezanja po skalah. Na vrhu Kurice pa počakava Joža in Gorazda, tako da nadaljujemo skupaj. Sem upal, da bo tempo kaj počasnejši, ampak je tudi Joža dal v tretjo in tako s hitrim tempom mimo Konjskega sedla proti domu Planika. Malo pod domom dva manjša snežišča, ampak se jih lepo da prečit. Okrog štirih pa pridemo do Planike – še vedno zaprta. Ena hitra pavza, čaka nas še zadnji vzpon do Malega Triglava. Z zahoda prihajajo neki oblaki, a upamo da ne bo nič hujšega. Za zadnjo strmino popijem en gel, da bo lažje šlo.

Od Planike po snežišču gor, še vedno se da brez opreme, in na melišče. Sledimo markacijami, tudi snega višje zmanjka. Vzpenjanje po markirani poti nas pripelje na Mali Triglav. Pogledamo proti vrhu Triglava in ga zagledamo v oblakih… Joj, škoda! Kaj sedaj? Pod 2800 metri je bilo jasno, zgoraj oblačno. Odločimo se, da gremo malo višje in vzhod počakamo pod vrhom Triglava. Malo čez peto uro pride sonce ven. Vauu! Noro! Kakšne lepe barve! Kar naenkrat se vrh razjasni, zato hitro pičimo gor. A smo prepozni… Spet se je vse skupaj zaprlo! Ampak srečamo pa na vrhu Antonijo, Boštjana in Matejo. Evo pa le nismo sami! Malo pogovora, kakšna fotka… Pa čakanje, če se bo kej razjasnilo – brez uspeha! Je bil pa to moj letošnji deveti vzpon na streho Slovenije.

Foto 1: Današnja ekipa na Triglavu (Foto by Boštjan)

Čas je za odhod proti Kredarici. Midva kot zadnja se spustiva proti Malemu Triglavu. Pot je v celoti kopna, sneg pa se je začel pri izstopu iz plezalnega dela. Tam so v snegu narejene stopinje, ki pa malo drsijo. Z kar nekaj previdnosti se tam spustiva in sledi še zadnji klanec pred Triglavsko kočo na Kredarici, ki pa je uradno že odprta. Hitro notri na toplo, kjer skupaj spijemo kavico. Kar zaspani po neprespani noči se odločimo, da je čas za sestop v dolino. Antonija se odpravi še proti Rjavini. Jaz, Maja, Gorazd in Jože pa dol proti avtu. Po hoji po melišču se Jože spomni, če bi šli pogledati Ivačičevo jamo pod Kredarico, zato zavijemo desno po melišču – je kar zoprno. Nekaj časa iščemo vhod v jamo, nato se pa spustimo notri. Pri vstopu je še sneg, notri pa je bilo kar malo ledeno. Hodimo globlje v jamo, občudujemo kapnike. Iz jame bomo izstopili iz druge luknje, ki pa je bila lepo zalita s snegom. Zato lepo derezice gor in najprej čez ledeno ploskvo, potem pa gor po snegu.

Foto 2: Izstop iz jame

Iz jame po melišču nazaj na pot in spust po letni poti do avta. Še kar nekaj snežišč prečimo v Kalvariji. Jože in Gorazd pobegneta, midva pa lepo počasi dol. Nižje dol je pot kopna do avtomobila. Čisto crknjena prideva do avta in se zategneva do doma, kjer sledi zaslužen počitek.

Pot na Triglav iz Planike in Kredarice ima še nekaj snežišč. Priporočam vsaj uporabo malih derezic in pa malo večja previdnost. Še nekaj časa bo preteklo, da bo sneg pred začetkom plezalnega dela čisto skopnel. Drugače pa tura čista 10ka! Bravo Maji za odličen tempo, naslednjič ne dam energijskega napitka, da ne bo šlo tako hitro!

 

 

Galerija:

Pot:

 

Že lani po končanem Grossu padel dogovor, da letos ponovimo. Plan je bil malo prej, ampak nas je korona ustavila… Bomo pa počakali. Letošnja ekipa je malo spremenjena. Lani so prevladovali Matjaži, letos pa Gašperji. Ekipa za letošnji Grossglockner so bili: Gašper V., Tomaž, Jernej, jaz, Matjaž in Anja… Kar udarna ekipa! Glavna akterja lanskega vzpona sta na žalost manjkala, škoda!

Najprej je bil plan okrog 27ga, nato v začetku tedna. Napoved za ponedeljek ni bila obetavna, lepša je bila v torek. Ampak v torek dva izmed šestih ne moreva, zato smo izbrali kompromis. Gremo probat v takem vremenu po normalki, ko pa bo lepše vreme pa nas čaka greben Studlgrat, tako da se letos verjetno še vrnemo nazaj. Bo pa tole super trening za kasnejše vzpone. Več o tem pa drugič.

 

V soboto smo bili z Denisom in Mirtom na Poncah, nedeljo sem si vzel v izi (45 km kolesarjenja). V nedeljo ob 23h me poberejo v Lescah in se zapeljemo do parkirišča v Kalsu. Plačilo parkirnine. Letos ne bom nosil vrvi, naj jo nosi kdo od letošnjih novincev. 😂 Rajši ne povem kdo je nosil vrv… 🙈 En hiter nočni zajtrk in ob 0218 začnemo s hojo proti Grossu. Sprva po cesti mimo koče Lucknerhutte (2241 m), kjer se ne ustavljamo. Priključimo se na pot 702B proti Studlhutte (2801 m). Pot je tukaj še vedno kopna (posamezna snežišča, nič posebnega) in po uri in pol nam jo uspe zagledati v temi – tempo je bil super. Ker je še trda tema, se odločimo, da se gremo notri pogreti. Ravno, ko se začne daniti pa iz smeri Grossa zagledamo oblake, ki so nam prekrili razgled na sončni vzhod. Tabla še 3 ure do koče Erzherzog-Johann-Hutte (3454m), kjer je naš naslednji cilj.

Od »Štrudl« koče zavijemo desno (pot 712), kjer se začne sneg in pa prav kmalu tudi stopimo na ledenik. Kar nekaj novega snega je zapadlo v zadnjih dneh, stopinje so slabo vidne oz. niso vidne. Še dobro, da imam na uri ruto, ker se čisto nič ne vidi zaradi megle… Prižgem… Puf! Sam gas! No še prej pa se navežemo (2 navezi po 3je veseli pohodniki). Vodij navez sem bil jaz in pa Matjaž. Prva naveza smo bili jaz, Anja in pa Tomaž. Druga pa Matjaž, Jernej in Gašper. Mislm, da sta Anja in Tomaž naredila super potezo, da sta mene izbrala… Več o tem pa malo kasneje. Namesto cepina smo izbrali palice… Vem… Ni prav… Ampak, če ne bi imel palic, ni šans da bi v takem snegu prišel do koče. Plus tega, sem zadnje dni spremljal objave na netu in je dosti ljudi hodilo v palicah… Skratka naša naveza prtegne prva. Udiranje do gležnjev, kolen… Če mi je bilo prej hladno, mi je sedaj teklo s čela. Na 3000 metrih imam dosti, pošljem Matjaža naprej… No nekaj metrov pa so le naredili, ampak je šlo prepočasi, zato gremo spet mi naprej…🙈 Gaženje v snegu mi letos kar gre. Za nami zadaj pa se šlepa skupina treh Jodlarjev. Ker hoja po ledeniku z udiranjem do kolen ni ravno lahka, se dostikrat ustavim, da se malo nadiham… Zadaj pa Avstrijci jokajo zakaj čakamo… Matjaž reče, da nej grejo naprej… Malo gazit… Na kamot k so, jim je bilo lažje zadaj, ko so hodili že po zgaženem. Malo pred izstopom iz ledenika pa meni prekipi… Se ustavim… Usedem… In čakamo… No končno se Avstrijci opogumijo in prevzamejo gaženje… Ampak hitrost je res… Slaba… Pa en kup jamranja vmes – kar malo se pomatrajte, če se že celo pot šlepate! Na srečo pri izstopu iz ledenika ni bilo razpoke, zato smo brez težav vstopili v zavarovalno plezalno pot. Avstrijci pred nami še vedno nekaj mečkajo, zato jih malo višje prehitimo… Vidljivost je nula! Na srečo so se videle stopinje, zato nadaljujemo proti Erzherzog-Johann-Hutte (3454m). Ena ornk dolga pavza! Oskrbnik se nas kar ustraši, ko nas zagleda… Ni pričakoval danes nikogar, saj je zunaj vse megleno, sunki vetra pa so tudi čez 50 kmh. Naročim čaj in me vpraša ali gremo na vrh? Reče, da danes ni šel noben gor, ampak so vsi sestopili v dolino (prišli že včeraj v kočo). Je pametno iti?

 

Vremenske razmere res niso bile ugodne, zato nekaj časa premišljujemo ali naj sploh gremo? Že lani je bilo isto vreme, pa smo nato prišli do vrha. Letos sem bil malo bolj skeptičen, saj smo bili brez dveh glavnih akterjev, ki bi nas lahko pripeljala na vrh tudi v slabem vremenu. No okrog desetih zjutraj se le opogumimo, spakiramo in se odločimo, da gremo pogledat vsaj do vstopa v steno… Že kolikokrat slišano.😂 Zunaj se vedno kraljujeta megla in veter. Matjaž s svojo navezo tokrat reče da gre prvi. Super! Ne bo treba meni gazit. Hodili smo po moji navigaciji, saj stopinj ni bilo. Malo naprej od koče spet udiranje do kolen… Čista kalvarija! Matjaževa naveza postane kar utrujena, zato mi prevzamemo gaženje in pridemo do stene. Na srečo zagledam levo naravnost gor v grapo ene stopinje. Probamo tukaj? Pa dajmo! Zabijem dereze… Prime! Kar nekaj novega snega, ampak je bil sneg kompakten! Lani smo spodaj v steni pričeli z vzponom po ladijski vrvi, letos pa je bila še pod snegom. Prtegujem špuro naravnost gor in sam upam, da stopinje kam vodijo… Ker razgleda pa res ni bilo! Grapa je bila kar dolga in počasi stopimo na razpotje, ki se priključi iz grebena Studlgrat. Tooo! Zmaga! Sedaj pa vem kje smo. Tukaj zavijemo v desno proti grebenu in Malemu Gross-u. Probam čim bolj naravnost gor špuro delat, iščem zabite štange za varovanje. No končno pridemo do teh štang. Če mene vprašaš, v takih lepih snežnih razmerah se je meni brez veze varovati. Ampak ker imam zadaj dva vesela pohodnika, nekaj improviziramo. Ni bilo ravno pravilno varovanje, je bilo pa učinkovito in hitro! In ravno tako dobro, da nas ni odpihnilo. Kar hitro potem stopimo na greben. Greben lepo zalit, zato nadaljujemo kar hitro po njem. Zadaj Matjaževa naveza začne zaostajati. Malo me je skrbelo kako bo sedlo pod Malim Grossom zalit…. A imeli smo srečo… Jeklenice lepo zunaj! Anja me zavaruje, jaz pa se lepo spustim… Samo še prečit bi mogel, a mi je nagajal veter… Raznašal je ledene delce in direktno v moje oči… Očala sem malo prej dal dol, ker so bili ledeni delci prilimani na lečo in nisem nič videl… No kar hitro sem jih mogel nazaj dat. Očala gor in gasa čez… Tam zavarujem, da gre lahko Anja mimo. Od Matjaževe naveze ne duha in sluha… Kje so? Po sedlu kar naravnost gor in po parih minutah stopimo na vrh – Grossglockner 3798 m! Drugič stojim na vrhu, prvič ko sem vodil navezo. Anja in Tomaž par korakov za mano… Čestitke obema! Dobr smo pocufal! Na vrhu je sicer megla, na čase se malo razjasni…

Foto 1: Na strehi Avstrije!

Zagledam Matjaževo navezo na grebenu… Ok… Majo še ene 15 min do nas. Prižgem glasbo, enga Avsenika za popestritev! Potem pa… Nebo se razjasni! Kakšen pornič! Samo gledali smo… Nisem mogel verjet temu razgledu 😍… Res noro kaj je narava sposobna… Iz čiste depresije v fenomenalne razglede! NORO! No kakšnih 5 min smo uživali v razgledu, nato se je spet zaprlo… Ampak duša je bila nahranjena! Se odločimo, da počakamo še Matjaža, Gašperja in Jerneja… Minute minevajo… 10 min… 15 min… 30 min… Njih nikjer! Sliši se neko pogovarjanje, a jih zaradi megle ne vidimo… 40 min… Malo nas že zebe… in pa 45 min. Zagledamo jih! Sicer ne vem kaj so počeli toliko časa, ampak smo veseli, da se vidimo! Bravoooo vsem! Ura je že 1330… Treba bo iti dol… Hitro par fotk… Razgleda ni bilo… Škoda, ker so zamudili vse skupaj. Naveze smo malo premešali, saj Matjaž ni bil zadovoljen s svojo ekipo.🙈 Anja je rekla, da bi pri meni ostala, ker sem jo tako dobro gor pripeljal… Ok… Eno mesto je prosto… Zato se zamenjata Tomaž in Jernej. Tako, da smo sedaj ekipa jaz, Anja in Jernej. V izogib, da se bo delala gneča navzdol, sem rekel da gremo mi prvi.

Foto 2: Skupinska na vrhu

Spet se navežemo… Čeprav… No pustimo (na Triglav se pozimi tudi ne navežeš…). Megla še vedno vztraja, zato je potrebna večja previdnost. Sneg je še vedno super, zato lepo počasi napredujemo navzdol, tudi veter se je za malo umiril. Po kakšni uri stopimo iz grape ven. Toj to! Še »sprehod« do koče… Sicer čista megla… Nič videli. Še dobro da imam uro! V koči se ustavimo za pol ure, saj se nam je malo mudilo domov. En topel čaj. Paše! Potem pa vse spakirat in gasa dol. V koči je bilo kar nekaj ljudi, ki so imeli namen iti jutri, ko bo lepša napoved! Po zavarovani plezalni poti nismo bili navezani, navezali pa smo se potem na ledeniku. Hoja po ledeniku je bila super, saj so se začeli odpirati razgledi, noro! Z ledenika do Studlhutte, ampak že prej zagledamo eno snežino, ki je dolga vsaj 200 m višine. Gasa naravnost dol. Kako paše! Iz Studlhutte do avta nam je vzelo manj kot eno uro zaradi tistega smučanja. Kako se je pot do avta vlekla, saj celo pot gledamo kje je parkirišče. Ko zagledamo avto, se hitro preoblečem in skok v reko, ki teče iz Grossa – je imela 5°C. No nisem glih toliko pogumen, da bi cel notri skočil… Sem pa namočil noge in koleni – odlična regeneracija!

 

Hitro se spakiramo in počasi proti domu, jutri imam službo! 🙈

 

Odlična tura v super zimskih razmerah! Čeprav smo imeli bolj slabo vreme, pa so bile zato razmere toliko boljše! Danes smo bili prvi in edini, ki smo prišli na vrh!💪 Se mi zdi letos lažji vzpon na Grossa kakor lani, saj smo imeli več snega… Tako smo se izognili plezanju po skalah. Še vedno pa je vzpon na Grossglockner zelo zahteven… Fižično in tudi psihično zaradi prepadov, zato se ga ne podcenjuje. Aklimatizacijo smo opravili in si dokazali, da smo zmožni v enem dnevu priti gor in dol… Sedaj pa… Gremo naprej, novim izzivom naproti. Počutje je bilo super! Višje kot sem bil, bolj se mi je zdelo da imam več energije! Kot kaže mi sede visoka nadmorska višina, ker tudi v Himalaji ni bilo problemov.

 

Še enkrat pa čestitam celotni ekipi! Hvala Matjažu za povabilo! Pa še enkrat bravo Matjaž, Jernej, Tomaž, Gašper V. in Anja. Super ekipa! 👌Edino naslednjič boste malo več gazili… Je treba dati mlajšim prednost. 😂

 

Video:

Galerija:

  • Studlhutte (2801 m)
  • Današnja ekipa
  • Gremo proti ledeniku
  • Zaenkrat še razgled
  • Načrtovalec ture - Matjaž
  • Veseli pohodniki
  • Čakam na Avstrijce
  • Na levi začetek plezalne poti
  • Še kar veseli!
  • Sušilnica
  • Razgled v ...
  • Odpira se!
  • Grossglockner 3798 m
  • Proti grebenu
  • Ta'mau Gross in spust v sedlo dol
  • Pogled proti dolini
  • Spet v meglo...
  • Razcep
  • V grapco dol
  • Gas, gas!
  • Še malo!
  • Pogled proti grapi
  • Spet nazaj
  • Pred vstopom na ledenik
  • Začetek ledenika
  • Jasni se!
  • Studlgrat
  • Avtocesta!
  • Noro!
  • Uff kje je še avto!
  • Proti Studlhutte
  • Studlhutte (2801 m)
  • Mi pa naravnost dol
  • Malo smo se razkropili
  • en, dva, tri, štiri in pet.. Šesti pa fotka
  • Vidiš svizca?
  • Že bližje avto
  • Pašeee!

Pot:

 

V četrtek sporočilo Denisa: »Sobota kam?« Hmm… Plan je bil en pobeg v hribe z Rokom, ampak nič dorečenega. Zadnje čase mi vzhodi neki ne sedejo, grem rajši čez dan in naredim kakšno bolj zahtevno turo. »Mala in Velika M. Ponca?«, mi zazvoni. Oči se posvetijo! Lani sva bila s Francijem, letos med korono pa smo zaradi razmer obračali  malo nad Bivakom 1. Sporočim še Roku, a na žalost nima časa. Ima pa čas Mirt. Tako je bila ekipa z Rokava popolna! Prejšnji teden nas je nekdo omenil, da smo podiralci hribov… No… Pa naj bo tak naš vzdevek!😂

 

V soboto se ob 0245 dobimo v Lescah. Vreme res slabo… Dežuje… Gremo? Probejmo! In se skupaj odpeljemo proti izhodišču. Odločimo se, da bomo štartali malo pod 3. serpentino do Koče v Krnici. Ponavadi sem vedno parkiral spodaj pred mostom in potem gasa 45 min proti koči. No danes je drugače. Trije divjaki se zapodimo… Lahke noge… Tokrat vsaj nisem direktno po žurki, je bil pa Denis. Zato sem bil ekstra spočit! Za vsak slučaj imel energijske gele od 4Endurance… Nikoli ne veš, kdaj bom rabil boost. No pri koči smo bili kar hitri, takoj gasa proti Špiku, a le do (ne)označenega razpotja… Od tukaj naprej pa smo prepuščeni sami sebi. En slalom med skalami, dokler ne pridemo do začetka kar strmega dela… Tukaj poznam eno bližnjico, zato jo kar užgemo. Pot je kopna, edino eno večje snežišče na okoli 1600 m, ampak se da brez zimske opreme. No stopimo v Veliko Dnino, tudi bivak I se nam lepo prikaže, višje gor vse v megli. No še deževati je pričelo… Še to! Zavijemo do bivaka I v Veliki Dnini (2180 m). Glede na slabo vreme, je bilo to kot kaže naš cilj danes. Pri bivaku pomalicamo. Kaj pa sedaj? Pa pejmo pogledat do vstopa v grapo za VMP, potem pa v dolino. Že kar hitro od bivaka višje stopimo na sneg, ki nas spremlja do vstopa v grapo… Ravno ko gledamo »Rdečo škrbino«, pa se začne jasniti… Pogledamo se med sabo… No… To je pomenilo samo eno stvar: Gremo na vrh! Grapa ima na vrhu kar veliko opast, zato izberemo desno grapo – ta je malo bolj strma. Nekje v sredini grape nas pričaka snežišče, ampak ni problema. Z kar nekaj previdnosti nam uspe preplezati tisti del, nato se sam odpre svet Velike Ponce. Mimo polomljenih palic (možic) in spet v sneg, proti žlebu – najtežjem delu. Malo smo morali pogledati kateri žleb bo pravi. No potem se začne tista uživancija… Primem skalo… Malo mokra… Ni take panike! Lepo previdno plezamo, nakar pridemo ven iz žleba. Sledi še »sprehod« proti vrhu. Ravno, ko smo bili malo pod vrhom… Pa se razjasni proti Gozd Martuljku! Kakšen prizor! Še dva koraka… En korak… Velika Martuljška Ponca (2602 m). Bravooo majstra! Kepca! 👊

Foto 1: Velika Martuljška Ponca (2602 m)

Na vrhu se zadržimo kakšnih 40 min, saj je bilo potrebno uživati v razgledu, čeprav je bila temperatura zelo nizka! Malo pred odhodom se je tudi začelo zapirati, zato smo se kar toplo oblekli in se začeli spuščati proti žlebu. Sledili smo možicljem, nakar pridemo do žleba. Danes sem jaz imel 50m vrv, več kot dovolj. Mirt reče, da se bo abzajlal, Denis je užgal free solo… Jaz pa… Premišljeval… In se odločil kar za abzajl – če je pa tolk dobr to! 😍 Naštimava in se spustiva, pri drugem sidrišču ponoviva vajo… Ravno, ko se začne Mirt spuščati… Pa začnejo štirje s plezanjem v žleb. Ja nič, bova pa počakala ane. Par besed spregovorimo… Oni gor, midva dol. Cug in že je konec uživancije! Se dogovorimo, da se ne bomo spustili po Rdeči škrbini, ampak bomo naredil malo krog in »odsmučali« po melišču navzdol. Držali smo se lepo desno in tako prišli do lažjega dela za vzpon/spust. Še po tistih skalah kratek spust in že smo malo stran od bivaka. Od bivaka nadaljujemo dol… Ko zagledam grapo proti Mali Ponci, ju vprašam če gremo še na Malo M. Ponco. Hmmm? Navadni pohodniki ponavadi grejo samo na en vrh… Mi pa nismo navadni pohodniki, je bil odgovor Denisa.

 

No pa smo zavili gor v grapo proti sedlu. Tole melišče je res naporno… Teče s čela kar konkretno…Oz. se vidijo že kapljice iz čelade… Noge pečejo… Čuti se utrujenost… Bo treba en gel zategnit! Kako paše! Na 2250 pa se konča kalvarija melišča in se začne kalvarija snega. Snežišče skoraj do sedla, ki loči MMP in VMP. Dereze gor in cepin v roko. Na žalost sem imel en miniaturni cepin… Bo kar zanimivo… Naprej eno prečenje… Ja tale prečenja zadnji mesec… Sploh se jih ne morem znebit. No prečke konec, nato pa samo še naravnost gor. Sopara pritiska na nas… Sneg pa čista mešanica trdote in mehkobe. Malo pod sedlom je skalni skok, ki je bil kopen. Na našo srečo je tam še vedno napeljana vrv, zato pustimo cepine tam in nadaljujemo po vrvi navzgor. Tistih par metrov vrvi, sledi še melišče do sedla – zoprno! Na sedlu ju počakam, damo dereze dol in se zapodimo še v zadnjo strmino proti Mali M. Ponci. Brez pretiranih težav stopimo tudi na Malo Martuljško Ponco (2501 m). Na vrhu kar lepo piha, malo megleno. No prav dolgo se ne zadržujemo, vpis v knjigo in gasa dol.

Foto 2: Ekipa na Mali M. Ponci (2501 m)

Dol skoraj po isti poti, malo smo odkrivali nove smeri in tako prišli dol bolj levo. Od tam spust po melišču do vrvi… Spust po vrvi… Dereze gor… Pa gasa dol! Malo ritensko, malo naravnost, malo cikcak… Karkoli si hotel… Tistih nekaj 100 višincev premagamo in sneg se konča. Dereze dol, palice v roke in kar naravnost dol po melišču… Jooj kako je letelo! Dol smo šli isto po »bližnjici«, ki pa je bila že malo bolj suha kot zjutraj… Ampak še vedno zelo zaraščena. Tisti spust je minil hitro, sledil še spust do Hudourniške grape. Od tam pa proti Koči v Krnici. Spust po grapi se je kar vlekel, saj so bile noge že malo utrujene. Pri koči kar nekaj ljudi, ustavimo se na pijači… No za zaključek pa še 30 min hoje do avtomobila. Tako je bil super dan zaključen! Bravo fanta! Odlična ekipa smo! Vsakič si malo zakompliciramo plezanje, da je bolj zanimivo! Smo pa gledali iz Velike M. Ponce naš naslednji cilj, več o tem pa… Ko gremo…😂

 

Na poti je še nekaj snežišč, sploh Mala M. Ponca. Tam, kjer je sneg… Ga je pa še ogromno zbitega… Tako bo verjetno ostal še nekaj časa. Tudi iz Gozd Martuljka na Malo M. Ponco je še ogromno snega.

 

Video:

Galerija:

  • Prvo snežišče
  • Jutranji pogled nazaj
  • Kam se je skril bivak?
  • Vidiš bivak?
  • Bivak 1 v Veliki Dnini (2180 m)
  • Mirt ima svedr palco!
  • Izstop iz grape
  • Tukaj desno bomo potem šli dol
  • Proti vrhu
  • Vstop v žleb
  • Kar strmo...
  • Velika M. Ponca (2602 m)
  • Vedno eni in isti na vrhu :P
  • Dol v meglo
  • Mirt v elementu
  • Tukaj dol
  • Tukaj smo pa prej šli gor.
  • Spodaj že čakajo...
  • Snežišče in vstop v žleb
  • Kakšna opast! Mi smo potem izbrali desno varianto
  • Opast nad škrbino
  • Proti bivaku
  • Tja dol...
  • Sedaj pa vzpon proti MMP!
  • Denis malo počiva!
  • Tudi Mirt je kar zmatran
  • Pred skalnim skokom
  • S sedla tukaj gor.
  • Ekstremist Denis v akciji!
  • Pogled na sosednjo Ponco
  • Proti Gozd Martuljku
  • Ekipa podiralcev hribov
  • Čas za spust
  • Resni obrazi :P
  • Še zadnja prečka danes.
  • Paše!
  • Snežišče proti Mali M. Ponci
  • Po melišču dol
  • Še zadnji pogled nazaj...
  • ... No mogoče ne zadnji... :P
  • Najdi vstop v bližnjico...
  • Dobro zaraščeno!
  • Tukaj smo pozimi plezali
  • Razpotje.

Pot:

 

Že nekaj časa se spogledujem z Visokim Rokavom. Nekako ni bilo prilike, da bi šel tja. Želja je bila… Malo tudi pozabljena… Potem sta Tjaša in David šla gor. Zanimivo! Mogoče je pa čas, da končno stopim na ta vrh. Iz prve roke bom vedel za razmere. Malo debatirava z Denisom, nakar me praša, kam bi šel za vikend? Hmm… Visoki Rokav, rečem v hecu. Majstr ZA… No… Potem pa jaz tudi! Tjaša mi zaupa malo razmere… Hvala Tjaša! Še .gpx track mi pošlje za čez Brinje (saj po tej poti še nisem šel).

 

Cel teden na varovanju meje, v petek direktno po nočni izmeni domov… Takoj na kolo… Ogrevanje na Pokljuko… Jah… Je treba noge raztegnit! ? Hitro spakirat in z Majo v Gozd Martuljek na žurko… Treba na Lili nazdravit! ?Oh… Spet bo kratka noč! Vsa roba že v avtu, zato po žurki kar proti Mojstrani. Tam me čaka Denis. Skupaj se zapeljeva do izhodišča. Tabla je pokazala 5 vozilo danes. Malo čez tretjo uro pa štart!

 

Že takoj težave, saj je ogromno podrtega drevesa… No… Že prejšnjič na Oltar je bila ista situacija. Ne bom se lovil… Prižgem navigacijo… Gasa med podrtjem. Hitro prideva na »pot«. Lepo nadaljujeva, nakar prideva do razcepa za Brinje. Greva tukaj? Ma… Probejva! Tjaša je to pot zelo hvalila… Pa probejva ane! Nekam bova že prišla. Grizeva, grizeva in v dveh urah stopiva pod Šplevto. Pot je res lepa! Bova bivak obiskala nazaj grede. Pot čez Brinje je v celoti kopna, je pa kar ornk klanec… Teče dol s čela! No na Šplevti počakava sončni vzhod. Kakšne lepe barve! Je bil najprej plan Triglav na sončni vzhod… Ampak informacije so bile, da bo gužva gor. No gams nama je sledil celo pot po melišču, a slikat se ni pustil… Iz Šplevte (2272 m) gledava dol in vidiva kar nekaj ljudi pri bivaku II. No midva pa nadaljujeva proti Rokavu. En majstr pride iz bivaka gor in je kakšnih sto metrov pred nama… To ga morava ujeti! Že takoj v Rokavskem ozebniku dava gor dereze in pa en cepin… Dosti bo… No loviva majstra! Malo pod sedlom ga ujameva. Že v ozebniku se zasmejeva, ko ga vidiva… Saj sva mislila, da on pa zihr pozna pot in bo tako nama lažje. No na sedlu malo debatiramo… No kar hitro pridemo do spoznanja, da mi se pa »poznamo«. Še dobro, da obstaja instagram. Martin je bil! Je že včeraj prečil iz Kukove Špice do Bivaka II. Mu rečem, da gre lahko naprej, glede na to da zihr pozna pot… No… Malo se posmeje… Takoj sem vedel koliko je ura! Trije pod Rokavom in vsi prvič! ?To bo še zanimivo. Nekaj podatkov smo imeli… Knjiga brezpotij pa je ostala v avtu. Zimsko opremo dol, saj jo naprej ne bomo potrebovali. Prva stvar, poiščemo vstop v plezalni del – kamin. Baje je prvi del najtežji – III. No najdemo vstop, se spustimo malo po snegu in začnemo… Res je strmo! No pa tudi ozko! Koliko grušča! Vse leti… Vsaj oprimkov je dosti. Prva težava je mimo… Očala se mi že malo rosijo od vročine… Pulz nabija! Ni za đabe tale Rokav. No naprej se vzpenjamo… Kakšen možicel… Kakšno sidrišče… Skratka napeto do grebena! Vsak korak je potrebno paziti, saj kamenje leti dol noro! Adrenalin seka… Počutje super! Tudi zaspanost je izginila… No sej ni časa razmišljat o čem drugem, kakor o vrhu.? Previdno stopimo na greben! Vauu kakšen razgled! Visoki Rokav – 2646 m! Tooo! V treh urah 40 in nekaj minut (od parkirišča) stopimo skupaj na vrh. Občutek je nor! Ena hitra malica, malo podebatiramo in čas je za odhod nazaj dol. Vpis v skrinjico, še zadnjič preverim svoj plezalni pas. Spet v ta krušljiv teren.

Foto 1: Današnja ekipa

Spust seveda terja več pozornosti. Malo prečimo, nakar pridemo do prve resne »ovire«. Treba je iti levo dol po kar krušljivem terenu. Denis se zapodi… Martin pa reče, da bo kar štrik vrgel in se bo »po abzajlal«… Martin je imel 60m štrika, jaz 50… Mamo to! Gledam Denisa kako se matra… Ah… Bom jaz tudi se kar po vrvi spustil… Najlažje bo. Martin pripravi, se spusti. Takoj za njim se tudi jaz spustim… Uff… Tole pa je užitek! Sicer z vsakim korakom sprožim kakšen kamen… Ampak drugače na žalost ne gre. No prvi abzajl je finito… Nato nadaljujemo s plezanjem navzdol… Gledamo dva majstra, ki plezata na Srednji Rokav… Zgleda kar strmo! Malo preveč levo zavijemo… Ufff! Kaj sedaj? Gledamo čez previs… Vidimo spodaj v desni narejeno sidrišče… Ok… Bomo tukaj uporabili tole skalo in kar abzajl za tistih par deset metrov, da pridemo nazaj na pot. Martin prvi, Denis drugi. Ravno, ko Denis zaključi… Se sliši en krik… Le kaj je? No spustim se še jaz, kar konkreten abzajl. Spodaj mi povesta, da je Denisu padel reverso … Ufff! Še meni postane vroče. No nekako natuhta, kako bo to rešil samo z vponko – ta’prav majstr! Sledi malo spusta, nakar pridemo spet do ornk strmine… Jah kaj… Če smo se že 2x… Se bomo pa še tretjič! #tojtauzitek Ravno se pripravljamo, nakar slišimo glas spodaj: »Fantje, počakajte malo!« No kot kaže ne bomo sami. Čakamo… Čakamo… Pridejo trije gor… Pa baje jih še šest čaka na sedlu… Kakšna gneča danes! No hitro se spustimo in pridemo do kamina. Sledil bo še četrti – zadnji abzajl. Tudi tukaj počakamo, da dva prideta gor… Nato pa se spustimo še mi. Še zadnji današnji užitek v steni! Preverim, če je vse tako kot more bit… In hop! Malo bolj na široko noge, ampak je šlo! Pa je konec plezanja! Prišli smo na sneg! Hitro na sedlo, kjer pojemo nekaj na hitro. Zimsko opremo nase in gasa proti bivaku. Sneg je bil zelo moker, delale so se cokle… Ampak je pa fajn sredi junija se »igrati« na snegu… Denis v snegu zagleda svoj reverso – kakšna sreča! Zadnji del poti kar po riti… Ufff, kako je letelo! Spodaj pod ozebnikom opremo dol… Do bivaka po kopnem. Pri bivaku kratka pavza… Sledi čista uživancija po melišču! V roku ene ure smo pri avtu, tokrat po drugi poti. Rečem lahko samo top dan! Ko smo zapuščali dolino Vrat, pa je tabla pokazala 248. Gneča danes, ni kaj!

 

Hvala obema za družbo! Dobro smo ga pocufali! Naredili smo 4 abzajle, čeprav bi bilo mogoče priti dol tudi z dvema… Ampak… Ni ga čez komot! Sicer je malo dalj trajalo vse skupaj, saj smo se morali stalno čakati po vrvi… Ampak ja… Glavno, da smo uživali!

Naslednji izziv pa je tudi že izbran, kmalu. ?

Video:

Galerija:

Pot: