Po petkovi turi na streho Slovenije, je v soboto sledila regeneracijska tura. No… Samo hecam se!😂 Plan je bila kar huda tura! Z Jermance na Kamniško sedlo, spust do Okrešlja in čez hudi prask na Mrzlo goro (2203 m). Od tam spust po normalki in po melišču navzgor do Rink (vseh štirih), spust do Turske gore. Od tam čez Kotliče na Brano, potem spust do Kamniškega sedla in v dolino. No… Plan se je na koncu malo podrl… Več o tem pa…

David in Tjaša povabita naju z Majo, Gregorja in Stašo… Ekipa šestih. Včeraj mi je zmanjkalo vode na Triglavu, zato za danes vzamem poleg 3,5l vode, še 2l izotoničnega napitka (zamrznjeno), ki se mi bo lepo odmrznil med potjo. Ob 6h se dobimo na Jermanci, najprej skupaj… Grega začne s svojim hitrim tempom… Noge že pečejo! Kar hiro vsak s svojim tempom prtegnemo do Kamniškega sedla, tam ena hitra kavica. Dan se lepo začne delati, gneča proti Brani že v polnem teku. Srečam še Roka Lebna… Malo se zadebatirava… Sledi spust do Okrešlja, malo pred »Sončno plažo« zavijemo na markirano pot do Mrzle gore.

Foto 1: Današnja ekipa (Fotkal: Rok Leben)

Kar hitro zavijemo s poti na malo bolj skrito stezico. Tam nas usmerijo možici proti melišču. Zavijemo v prvo grapico, teren se postavi pokonci. Začetek plezarije! Kar naenkrat pridemo do hudega skalnega skoka! Ups! Je to prav?! David reče, da gre malo višje pogledat, mi pa počakamo spodaj. Družba nam dela pajek križevec, ki je lepo spletel mrežo nam na poti, zato smo se morali splaziti pod mrežo. Davida ni 15 min, mi se sprašujemo kaj in kako? Končno pokliče Tjašo: »Pejte nazaj dol, levo do melišča in izberite tisto grapo… Tale tukaj je kar huda!« Super, falili smo! Ubistvu je že standard, da malo iščemo. Spet mimo pajka in gasa dol. Izberemo drugo grapo in po njej gor. Lepo plezanje, veliko grušča. Malo višje se sproži kamenje… Bum! Stašo zadane v čelado, Grega pa v ramo. Auč! Mene pa fali za kakšen cm! Ufff! Samo, da jih nisem spet dobil! Kmalu zaslišim neko zvižganje… Pogledam dol… David! Se je mogel vrniti, ampak je bil skoraj že gor na grebenu… Noče nas pustiti same! Skratka, na primernem mestu se ustavimo in ga počakamo. Dan je bil res vroč! Že čisto premočeni se skrijemo v senco. David pride, nadaljujemo naprej. Plezanje naprej po grapi nas pripelje do grebena, tam zavijemo desno skozi ruševje. Sedaj vem zakaj hudi prask… Čisto smo bili popraskani od ruševja! Spet pridemo pod greben, tukaj prečimo malo nižje v levo in po travi navzgor (lažje kot direktno po grebenu). Zagledamo vrh in pa markirano pot iz Matkovega kota. Še malo se spustimo po grebenu, čez melišče in se priključimo markirani poti. Tukaj so klini in jeklenice lepo do vrha. Sonce še vedno nabija in kar kmalu stopimo na vrh! Mrzla gora -2203 m! Bravoo celotni ekipi!

Foto 2: Mrzla gora (2203 m)

Že kar lepo izmučeni, skoraj vsi brez vode (meni tudi že malo primanjkuje). Kaj sedaj? Ok.. Brana ziher odpade… Kaj pa Rinke? Po tistem melišču nam ne diši kaj preveč gor in potem po plezalni… Ma… Rinke tudi odpadejo… Mogoče čez Turski žleb na Tursko goro in potem prečenje do Brane… Hm… Spet tisto melišče! Gregor predlaga, če se spustimo do Okrešlja, tam na eno pijačo in od tam direktno na Kamniško sedlo. Nekako je bila ta najbolj logična odločitev… Res je, da je kar veliko vzpona… Ampak glede na to kako smo bili izmučeni… Logična odločitev. Po normalki se spustimo dol, zavijemo levo proti Okrešlju. Se ustavimo na Sočni plaži… Vsi že dehidrirani komaj čakamo, da nekaj popijemo. Nebo se malo zapre, zato sonce ne nabija več… Sedaj bo lažje! Od »plaže« nadaljujemo spet v klanec, Staša prevzame lep tempo. Uff kako paše, da ni sonca! Malo višje se ločimo. David, Tjaša in Grega prtegnejo naprej… Mi trije pa se ustavimo, da malo popijemo kar smo kupili spodaj na »plaži«. Naštimam glasbo na telefonu… Bom probal ujeti drugo skupino… So že kar lepo visoko! Hop! Gams je skoču, ajga! Hitra hoja, pomagam si s palicami… Tempo je bil ubijalski… Čutim napeti ahilovi… Ajde! Zdrž! Kakšen gel bi mi prav prišel, ampak sem jih pozabil doma… Hitro zaključim z meliščem, sledi »plezalno zavarovani del«. Vidim jih malo nad mano… Hitro naprej! Teče iz vseh koncev! Malo od Kamniškem sedlu pa jih ujamem! Tooo! Pulz je bil 185… Pozna se utrujenost… Tjaša začne tečt pri spustu do sedla… Ostali se zapodimo za njo… Še zadnji atomi moči… Dosežemo kočo na Kamniškem sedlu! Gor je megla in pa piha… Nič poletno. Malo se zavlečemo v kočo, kjer se še zadnjič odžejamo! Po pol urni pavzi pa je čas za odhod proti dolini. Ko vstanemo… Težke noge! Jooj! Začetki so bili kar hudi… Potem pa sta se nogi ogreli in je letelo navzdol! Pri avtu se zmenimo, da se namočimo pri izviru Kamniške Bistrice. Potem pa še za zaključek na burger in tura se je uradno tudi zaključila!😍

 

Odlična tura, čeprav smo jo malo prilagodili… Glaven cilj – Mrzla gora pa je bil osvojen! Hvala Davidu, Tjaši, Gregu, Staši in Maji za družbo… TOP!

Video:

Galerija:

Lani smo se zmenili, da letos ponovimo Slovensko smer v severni Triglavski steni, s tem da gremo na Freliha ven (ne na Prevca). Letošnja ekipa je bila malo razširjena… No ne malo… Kar veliko! Najprej je bil plan, da nas gre 5, na koncu pa nas je šlo enajst. To bo super! Sicer nisem ravno ljubitelj velikih skupin, ampak ok… Je odlična družba, tako da bo lažje. Naj se tura prične!😁

 

Že v četrtek popoldne peljem svoj avto na Pokljuko, saj me je prosila od sodelavca kolegica, če bi ji šel iskat denarnico na Vodnikov dom na Velem polju. In edina opcija je bila ta, da jutri s Triglava pošpurim dol na uno stran… S Pokljuke pa potem s svojim avtom. Bomo mal gorskega teka užgal!

No v petek me ob 0345 Mitja pobere na Bledu, kjer se odpeljeva do Lesc in tam se prisedeva k Franciju, Brigiti in Sonji. Pot nas pelje do Vrat, kjer parkiramo. Se pripravimo in gas proti Triglavski steni. Pot približno poznam, Franci pa naj bi jo malo bolj… 🙈Saj je bil prejšnji teden gor po njej. No hodimo proti Pragu. Kmalu nas ujamejo David, Tjaša, Gregor, Martin, Denis in še en Martin. Ekipa je kompletna! Gasa proti plezalnemu delu. Po približno pol ure hoje pridemo do prvega skoka. Skala je suha, zato jo brez problema premagamo. Gasa proti Bučarjevi steni. Naprej previdno čez Bele plate, ki so kar lepo gladke, zato je potrebno pazit. Čez Bučarjevo steno… Tudi to nam gre lepo… Pridemo do kozorogovih polic. Kako široke police! Cela avtocesta!😁 Tam ena hitra pavza, da se malo okrepčamo.

Foto 1: Mi smo pripravljeni!

Ko je konec pavze pa gasa naprej gor, hitro pridemo do snega… Brez panike… Je dosti peska gor, zato gre super! Gledamo levo Prevca, mi pa nadaljujemo naravnost. Franci malo išče prehode… Malo postane monotono… David predlaga, da malo začinimo vse skupaj…. No sej zato smo tukaj! Zakaj bi plezal I.-II., če lahko vsaj III… Gremo malo s poti, desno lepa grapica. No vsi trije Podiralci hribov se mu pridružimo… Super ekipa! No… Kar hitro postane vroče! Lepa III.+… Ampak so oprimki lepo razporejeni, zato kar po zarezi gor. Plezamo… Naenkrat se začne Denis dreti: «Kamenje!«… Prepozno… Direktno kamen v kost v ramo… Auuu!😱 V steni… Čutim, da teče kri… Ja nič… Ne bomo zdj kompliciral… Boli… Ampak treba zlesti tole! Denis zavije malo bolj v levo… Jaz izberem lažji desni prehod. Hja… Pa je bil lažji? NI BIL! Hitro se zagozdim! Ne morem ne gor, ne dol… Faaaak! Ruzak me moti… Tudi dol ga ne morem dat… Ravno slišim Denisa kako pleza mimo mene levo… »Dej me potegni prosim gor!«😁Ni šans… Nisem se mogel premakniti… Mi poda roko… Zaupam? Itak, da takemu majstru zaupam! Me potegne malo gor in hitro spusti… Suuuper! Zdj bo pa šlo! Malo višje prideva skupaj… Ga spustim naprej… Saj je on super stezosledec! Še David mimo prtegne… Malo višje se družimo z ostalo ekipo… Smo nazaj na originalni poti!

Kje je Mirt? »Mirt, si ok?« Se zadere, da je vse OK! No nekaj časa ga čakamo, potem pa se odločimo da nadaljujemo naprej. Samo 30 m višje nas čaka ostala ekipa… Ampak… Valda ne gremo po poti! Spet zagledata en lep skokec… Dobro… Gremo tukaj… No par minut in smo združeni z ostalo ekipo… Pavza! Počakejmo Mirta… Ampak njega ni nikjer… Nekaj časa se čakamo… Sonce nabija… Treba se je namazat s kremo! Čeprav sem Gorenc, ZASTONJ ponudimo svojo kremo Eucerin Dry touch (faktor 30) VSEM! Aaa… Kaj pa to… Netipično za Gorenca!😂

Foto 2: Sta se malo namazala! Pa ne preveč porabit! 😂

Mirta še vedno ni, zato se David in Denis odpravita ga dol iskat… Kar naenkrat BUUUM! Cel podor! Za pol minute smo vsi utihnili… Je Mirt ok? No končno da glas od sebe, super! David in Denis prideta do njega, mu pomagata in skupaj pridejo gor. Odlično! Sedaj nas loči samo še 20 višinskih metrov do izstopa. Po izpostavljeni prečki in spet malo plezanja… Ni 10 min in smo na Frelihu izstopili… Odličnoooo! Bravo ekipa! Spet kratka pavza, kjer se usmerimo proti Kugyevi polici. Najprej čez snežišče, potem pa ob jeklenici vzpenjanje do izstopa iz polic.

Sledi prečenje melišča, saj gremo sedaj gor po SZ grebenu, ki vodi direktno do stolpa. Vmes zagleda David mogoče na videz ok smer… Gremo tukaj? Odlično! Se mu pridruživa z Denisom… No kmalu je postalo jasno, da ni bila lahka smer! Nobenih oprimkov… Prtegujemo naravnost gor… Gledam dol… Ufff… Lep prepad… Kakšnih 20 m naravnost, potem prečenje v levo… Ravno ko želim prečiti, pa še en kamen! Direktno v koleno… AUČ! Se vlije kri… Jooj… Danes bom čisto porezan… No treba je prečit v levo, desno nemogoče gor it… Ni mi jasno, kako sem zlezel tisto prečenje… Z dvema prstkoma sem se držal za oprimek… Z nogo pa na čisti mali polički… Moč pojenja… David in Denis malo višje… Pogledam gor… Malo se jima tresejo noge… Ok! Če se njima treseta nogi… Potem… Rajši obrnem dol! Se začneta pogovarjati o abzajlu… Ni šans da pridem tukaj čez… Gor je bilo še vse težje… Nista vedela kako gor… Jaz pa ne kako dol… Gledam 5 min na miru tisti skok naravnost dol… Ne grem na desno pa tam dol… Bom šel naravnost… Probam… Ne bo šlo… Ma kurc… Se postavim bočno… Oprem z nahrbtnikom na skalo, z nogami na drugo stran… Premagam tistih 15 m, saj je bil tukaj melišče višje… Ufff… Mi odleže! Gledam gor… Še vedno sta na istem mestu… Dobro.. Jaz na melišču… Ampak nimam pojma kje je vstop v SZ greben, Franci in ekipa pa so sigurno vsaj 20 min pred nami… Prečim melišče… Vidim prvo zajedo… Kar bo pa bo! Po tisti zajedi gor… Oprimkov dosti… Malo hitreje stopim, da mogoče ujamem ekipo… Skos premišljujem, če bom lahko dol prišel v primeru da ne bo prava smer… No… Zajede zmanjka… V desno vidim malo oprimkov… Grem tukaj… Bom videl… Bo šlo? Bo šlo! Tri korake pa sem mimo… Zagledam poličko… Oddahnem se! Zagledam višje Davida… Super, sta prišla čez! Po platah pritegnem gor… Sigurno ni to originalna pot… Ampak zaenkrat mi gre dobro… Zagledam Francija in ekipo višje gor levo. Tooo! Odlično! Sem na pravi poti! Samo kako sedaj prečit levo… Ja nič… Kar direkcjon! Kmalu jih ujamem… Teče mi s čela, saj je bila hitrost kar lepa, da mi niso ušli! No kmalu pridemo na greben, ki je kar lepo širok… Še malo plezanja in zagledamo Aljažev stolp! Kakšna gneča! Stopimo na vrh! Bravooo! Moj letošnji 11ti Triglav!👌

Foto 3: Naša huda ekipa! 🙂

Kar konkretna pavza, en hiter fotošuting… Potem pa se je treba posloviti… Zamenjam Alpina Lino za tekaške čevlje, da bo šlo hitreje. Ekipa gre na Kredarico, jaz pa zavijem proti Planiki, saj moram priti do Vodnika, kjer čaka denarnica… Malo pred razcepom za Planiko pa mi zmanjka vode! Ooo šit! Bom do Vodnika počakal, tam pil… Prtegnem v tretjo… Letim ko sneta skira… Od vrha do Vodnika mi je uspelo v manj kot eni uri.. Suha usta… Naročim dva Radlerja, enega za takoj… Drugi za na pot! Prevzamem denarnico… Sedaj pa gasa naprej! Vročina nabija… Kmalu še mene zbije… Težke noge… Zmatran sem… Še vedno v hitrem tempu proti Studorskemu prevalu… Tist breg me je ubil čist! S prevala spust proti Pokljuki… Vmes slišim žlobudranje vode.. VODDDA! Glavo kar notri pomočim… Sedaj sem ko nov! Gasa dol proti Rudnem polju… Zavijem levo in dokaj hitro pridem do avta… Od daleč zagledam obvestilo redarstva… Ma ne no! Pa kje je mene najdu zdle?! Postane vroče… Pridem bližje… Pogledam malo bolj konkretno… Notri listek z napisom: »Lep pozdrav iz Postojne!« Aaaah… Tea in Klemen… Hvala za popestritev! Sicer ne bi blo treba… Ampak na koncu mi je šlo kar na smeh! Lepa fora!

Usedem se v avto in se odpeljem domov… Tura je bila končana! Na bencinski postaji se ustavim, tam me nuna prosi, če ji pomagam tankat, seveda ustrežem… Dobim zahvalo in pa: “Dragi fant, bom zate eno zmolila!” Hvala, točno to rabim!😊

Če potegnem pod črto… Huda ekipa, huda tura! In pa vsa čast Franciju, da nas je toliko nabral! Pa smo spet malo poplezali!

Video:

Galerija:

 

 

Danes na vrsti tura potovanja! Nekako sem Roka prepričal, da valda ne bova osvojila samo enega 4tisočaka… Podiralci hribov imamo pravilo – vsaj dva vrhova ture! Če ne nisi pravi hribolazec.🤣 Že včeraj sva dobila informacijo, da prva gondola (za smučarje in alpiniste- ok… Pohodnike) pelje že ob 6h… Za ostale pa ob sedmih… Eno uro imava več časa! Odlično! Že en dan prej pripraviva opremo, preveriva če je vse ok.👌

Vstaneva ob štirih. Kako je težko! Pogledava v nebo… Nizka oblačnost! Odlično! To bo lepo jutro! Ob 0516 pride avtobus (zastonj s Saastalscard) in naju odpelje do Saas Feja (1800 m). Od tam hitro na gondolo AlpinExpress… Pozabiva kupit karto za vlak do Mittellalin-a (3500 m), zato hitro do šalterja (cena vlakca 45 frankov)… Ob 0600 se usedeva na gondolo, pred nama je bilo ogromno smučarjev in tudi pohodnikov. Z gondole Fellskinn (3000 m) na vlakec do Mittellalin-a. Vlak fura pod zemljo, kar je zanimiv filing. Ob 0625 stopiva z vlaka in takoj ven… Noro! Kakšen razgled! Kakšen sončen vzhod! Pa to je bolano!😍

Foto 1: Sončni vzhod

Hitro malo uživat v vzhodu in kakšno fotko. Smučarji se zapodijo v smučino, pohodniki pa v klanec. Ob sedmih pa start proti Allalinhorn-u (4027 m). Pred nama ogromno pohodnikov, kar hitro se naveževa in tudi nekaj navez prehitiva… Rok mi tukaj pusti naprej, ampak višje gor pa gre mladič nazaj… Da nau prehiter tempo!🤣 S počasnim tempom prideva na sedlo (3800 m), kjer zavijeva levo in spet vzpon gor. Vmes dve razpoki, ki jih je treba preskočit (ni panike). Pohodni tempo do vrha, malo pod vrhom en greben, kjer zavijeva levo in prideva do križa. Prideva na Allalinhorn (4027 m). Bravoo! Prvi današnji štiritisočak osvojen! Rok je tukaj že bil, jaz prvič. Za nama kar nekaj ljudi, zato se ne zadržujeva predolgo.

Nekaj fotk, potem pa nazaj po grebenu, dol do sedla Feejoch (3800 m). Vmes srečava tudi pohodnika z dalmatincem… Še kuža gre tako visoko! No s sedla se obrneva proti Feechopf (3888 m). Kar kmalu dava dereze dol, saj naju čaka plezanje. Še vedno sva navezana, čeprav bi bilo boljše po takem terenu se odvezati… Ampak, ker si zaupava… Ostaneva navezana! Samo brez bedarij pa bo vse OK!😉 Rok gre prvi, jaz za njim… A kmalu me spusti z vajeti… Gašper sam gas!😁 No hitro se zalomi, saj zmanjka stopinj v grušču… Markacij ni, možicev pa tudi ne… No malo po svoje, višje prideva do možica. Skale niso ravno kompaktne, veliko grušča… Sedaj pa sledi najtežji del, 3 metre navpičnice (III.). Jaz prvi zavijem malo bolj v desno, da si pomagam s poličkami v skali… Prideva gor na Feechopf (3888m). Bolano! Okrog Alphubla se malo zapira, midva pa šajbo!

Foto 2: Pogled s Feechopfa (3888 m)

Sledi še kratko grebenčkanje… Zanimivo je pogledati dol… Odrezano na obe strani… No po grebenu pa prideva na Alphubeljoch 3792 m (sedlo). Tukaj malo daljša pavza. Gledava proti Alphublu po grebenu… Vidiva črn led… Kar pomeni da je zgornji del leden ko pra***a. Rok predlaga, če prečiva Alphubel spodaj in potem zavijeva gor (je bila tudi gaz narejena)… No izbereva lažjo pot, čeprav potihoma sem upal, da bi šel čez un led… Ampak drugič… S sedla se spustiva kar konkretno dol in potem prečiva pod Alphublom. Srečujeva ljudi, ki se že vračajo proti dolini. Na 3800 m mene začne boleti glava… Prtegnem en energijski gel 4Enegry.. No malo je pa pomagal. Na 3900 metrih pa zagrizeva v ornk strmino… Meni se glava zrihta… Roka pa začne basat… Zato tempo umiriva… Pripeka! Teče mi v dolgih rokavih… Spodaj pa dolge gate… Limit, da greva z vrha najkasneje ob 1400 (zadnja gondola dol iz Langfluh-a (2870 m)… Ura pa je zdajle že 1300… Midva pa na 4100 m… Še 106 metrov do vrha! Dejva! Z nekaj truda prideva na vrh – Alphubel (4206 m)! Noro! Gor vroče! Brez oblačka nad nama… Okrog se še vedno nekaj zapira.

Od leve proti desni: Lyskamm (4527 m), Castor (4216 m), Pollux (4092 m), Breithorn (4164 m), Klein Matterhorn (3883 m), Matterhorn (4477 m),  Dent d’Herens (4173 m), Mont Blanc (4810 m), Dent Blanche (4357 m) in ostali

Slečem dolgo majico… V kratki majici na 4000 metrih! Hitro se namažem s sončno kremo od Eucerin-a, ker je sonce res močno! Brez očal se sploh ni dalo gledati. Rok se ni hecal, ko je zadnjič rekel, da me pelje na 4000 m v kratkih rokavih!🙈 Čez nekaj minut začne malo pihati, ampak ni take sile, bomo preživeli. Kmalu se nama pridružita še dva, malo debatiramo… Ura 1355… Faaak! Midva morava štartat! Se spomnim, da se morava še slikat s slovensko zastavo… Rok jo išče… Ne najde… Vse iz nahrbtnika ven… Čas teče… Oba že malo živčna… Evo čist spodaj je bila! Hitro eno fotko.

Foto 4: Današnja ekipca

Pospraviva… No ob 1410 štartava… Treba bo malo pohiteti (če ne bova do Saas Feeja mogla iti peš)… Z vrha po isti poti dol, nakar zavijeva levo proti Langfluhu (2869 m)… Tempo je super! Tokrat ga jaz narekujem… Sneg je kar gnil… Zato vmes kar malo posmučava. Roku se odpne dereza… Uff! Še dobro da ni bilo strmo🤐… Gledam na uro… Na knap bo šlo! Še kar nekaj metrov spusta! Pa pot ni naravnost dol, ampak zavije… Rok zrihta derezo… Potegneva spet v četrto prestavo. Nižje prideva do razpok na ledeniku… Parkrat morava skočiti čez, ampak je gaz lepo sledljiva… Ura se hitro približuje 16h… Ob 1545 stopiva iz ledenika… Zdj pa samo še gasa proti gondoli… Dereze dol… Jaz prtegnem naprej, ker sva si zaslužila eno pivo in se nama je mudilo na zadnjo gondolo ob 1615… Tečem dol.. Kar po vodi… Zaenkrat mi Alpina Eiger čevlji niso premočili, bom videl ali bodo zdržali še potok. Ob 1558 naročim pivo… Sicer je majstr že pospravil pult, ampak ko je zagledal mene kako tečem dol v eni roki dereze, v drugi pa vrv nekako zamotana okrog mene… 😂Dobiva dva mala piva (10 frankov)… Jaz hitro vrv dam skupaj… Ob 1605 pride dol še Rok… Hitro spijeva in glih za glih ujameva gondolo, ki naju zapelje na Spielboden (2448 m). Plezalni pas imava oba še kar gor, zato naju vsi čudno gledajo… Jah… Ni se nama ljubilo ga dol dajat. 🙈Prestopiva in do Saas Feeja z drugo gondolo… Hitro na bus do Saas Grund-a… Potem pa še tisti kilometer po ravnem peš do kampa.

 

No ena odlična tura je bila zaključena! Gneča na Allalin nepopisna, na Alphubel pa sva bila večino časa sama. Ledenik je v spodnjem delu res lepo napokan, razpoke tudi par deset metrov globoke. Vreme nama je služil.

Video:

Galerija:

Kranj – Saas Grund (13.8.2020)

 

Pogovori so stekli 2018, plan dorečen 2019, realiziran 2020. Rok me pokliče, če bi šel z njim v Švico. Kam? Mi pravi, da naj bo to skrivnost… Itak takoj zagrabim! Z Rokom je vedno zanimivo… Pa še sonce mij obljubil in kratke rokave na 4000 metrih! Mislim, da je sedaj malo pod stresom, kako se bo izkazal!😜

Pred potovanjem sem malo začinil vse skupaj na družbenih omrežjih… Odziv je bil presenetljiv (v negativno smer), ampak pustimo to za drugič… Tukaj je škoda vrstic za tako pisanje. Sva se pa z Rokom lepo nasmejala pri branju sporočil, ki sem jih dobil. Slovenci smo pač nevoščljiv narod.

Na šihtu rečem za dopust, dobim potrjenega. V četrtek start ob 0100 zjutraj iz Kranja. Čaka naju 700 km dolga pot… Proti Italiji in naprej mimo Milana in v Švico. Ene 150 km pred Milanom se zamenjava, jaz peljem. Malo pred Milanom naju ujame nevihta, zato je bilo potrebno upočasniti… A smo bili na robu nevihte, tako da več kakor dvajset minut ni lilo. Od Milana pa potem gasa proti Simplon pass-u (2005 metrov). Od tam spust do Brig-a, kjer se začne avtocesta v Švici… Ampak nama ni uspelo najti odpre bencinske črpalke, zato se zapeljeva v mesto in tam najdeva. Cena letne (edina vinjeta) je 40 frankov. Ko sva končno dobila vinjeto, pa gasa na avtocesto… No tiste avtoceste je bilo samo še par kilometrov… Skozi predor in avtoceste je konec… Zavijeva proti Saas Grund-u, kjer najdeva kamp Kapellenweg. Zasedeva eno parcelo in opazujeva kako se kamp prazni, saj Švicarji začnejo v ponedeljek s šolo.

 

No razkomotiva se, nakar pride čez nevihta… Na srečo spet samo par minut, nato pa šajba! Uživava na soncu, kam bi šla? Zraven sva dobila zastonj karto (Saastal card) za vse gondole v bližini, zato hitro narediva plan (no gondole so zastonj, kartica pa stane 3 franke/dan). Da bi se vsaj malo aklimatizirala, predlaga Rok gondolo na Hohsaas (3142 m). Sicer se gor z gondolo zapeljeva, malo po tečem na vrhu, da se zadiham… Ok… Še sem živ!😁

 

Sicer je bilo višje vse oblačno, na čase pa se je malo razjasnilo… Tako da razgled je bil! Za kratek čas sva tudi videla tam najvišjo goro – Dom (4545 m). Ob 1615 je peljala zadnja gondola v dolino. Okrog 1730 nazaj v kampu, malo čiliranja… Rok se ob 20h spomni, da bi skuhal hrenovke… Uf so pasale!😁 Pol ure kasneje pa je prišla fronta čez te kraje, tako da sva se umaknila v šotor.

 

Super prvi dan na izi!

Galerija:

Saas-Fee (14.8.2020)

 

Ponoči je kar lepo deževalo, ampak šotor je zdržal! Proti jutru se je dež umaknil, počasi se je začelo jasniti. Napoved za danes je bila malo bolj obetavna kot včeraj, edino kakšna ploha ni izključena popoldne.

Vrhovi so bili v oblakih, zato se nama zjutraj ni pretirano mudilo. Zmeniva se, da greva proti Saas-Feeju. Gondolo sva imela zastonj, zato se sprehodiva do garažne hiše pod gondolo. Od kampa imava po tablah 50 min hoje, midva prideva v 35 z lepim normalnim tempom. Malo sprehod po Saas-Feeju.. Hitro na gondolo AlpinExpress, kjer vmes prestopiva (Morenia 2550 m) in naju odpelje na Feelskin (3000 m), tam izstopiva in se sprehodiva po ledeniku do Eiggnerjoch (3010 m). Razmišljava ali bi skočila na Allalinhorn (4027m)… Morala bi iti z vlakcom na Mittellalin, ampak 45 frankov za vlakec dajati, zato da bova šla v meglo na 4000 m… Sva preveč Gorenca!🤣 Predlagam, če se do Morenie (2550m) nazaj kar sprehodiva… Malo po snegu, malo po skalah hitro prideva do gondole… Od tam se spustiva nazaj do Saas-Fee… OK… Imava še čas… Greva pogledat ledenik za jutrišnji spust, če ima kaj razpok… Se usedeva na gondolo na Spielboden (2448 m) od tam na Langfluh (2870 m). Zagrizeva v klanec in na vstopu v ledenih Feegletcher srečava dva alpinista, ki sta danes šla najino jutrišnjo turo… Povesta malo informacij in Rok je takoj bolj vesel, saj so dobre novice! Takoj boljše volje… Ura je že skoraj 16h, zato se morava vrniti do gondole (zadnja fura 1615). Peljeva se nazaj do Saas-Fee… Od tam pa peš do kampa.

Ko prideva v kamp, se začne nebo zapirati… Hitro skočiva pod tuš in v trgovino… Zaželela sva si malo roštilja, zato skok v trgovino. Najprej v eno po sir, salamo za jutri… Potem pa še v drugo po meso… Rok počaka zunaj, mene pa pošlje notri… Gledam tisto meso… 230g – 8,80 frankov… Matr je drago! Tukaj bi še jaz vegan postal! 🤣 Vzamem dvoje ražnjiče in en paket svinjine plus vino v tetrapaku (za zalivati)… Cena? 30 frankov!! Faaak! Za 600g mesa 25 €! Bolano! Lahko da je kje drugje v Švici ceneje… Ampak tukaj cenejšega mesa nisva dobila!🙈

 

Hitro v kamp nazaj, kjer začne rositi… Hitro se dava pod drevo in Rok začne s pečenjem… Moram rečt, da meso je bilo fenomenalno! Vauu! No po večerji še malo debate, treba spakirat in počasi spat… Jutri je Dan D!

Galerija:

V začetku tedna se z Rokom slišiva neki za šiht, debata hitro pade na hribe. Narediva en drzen plan za naslednji teden, ampak najprej je potrebno zapolniti vikend. Za nedeljo sem že zmenjen z Milošem, kam pa v soboto? Nekam, kjer še nisem bil in je lepo. Nekako v oko pade Loška stena. Loška stena je najdaljša stena v Sloveniji, v dolžino meri 5 km in v višino 1 km. Top! Lepo grebensko prečenje brezpotja. Najvišji vrh stene je Briceljk (2346 m), ki je tudi najin današnji cilj.

Ob treh zjutraj se dobiva v Lescah, odpeljeva proti Jesenicam, na bencinski se ustaviva na kofeinu. Potem nadaljujeva proti Kranjski Gori, čez Predel. Pri trdnjavi Kluže zavijeva levo v dolino Bavšice. Čez nekaj kilometrov parkirava pri tabli TNP. S parkirišča se usmeriva proti zavetišču pod Špičkom in planine Bala. Lep pogovorni tempo naju pripelje do vasi Logje (840 m), ki je sicer zapuščena. Nadaljujeva proti planini Bala (1181 m), kjer imava zajtrk. Dan se je lepo začel delati… Vreme stabilno, brezvetrje. Po stezici do lovske koče Bala (1300 m). Tukaj se markirana pot konča, sedaj sva prepuščena samemu sebi. No ne bi bil jaz… Če ne bi vsako turo vsaj enkrat zalutal… Gledava opis… Zavij levo na pot, markacije so blede. Gledava, iščeva… Zagledam pred kočo eno markacijo… Ta je kar nova… No mogoče so pa pobarvali na novo vse… Pa greva tukaj… Ampak opis je bil jasen – začnemo se strmo vzpenjati… No tole ni bilo nobeno strmo vzpenjanje… Markacij kar si jih hotel… Tole ne bo prav… Malo višje se ustaviva… Hočem na internet, a ni signala… Sigurno nisva prav… Greva nazaj do koče. Prideva do koče, zagledava možica in res slabo vidno stezico… Tole pa sedaj more bit prav! Zavijeva… Od tukaj naprej po strnjenem gozdu. Začneva lepo grist kolena… Sigurno je prav, saj je strmina kar lepa! Potka je na čase bolj slabo vidna, ampak saj je logično kam morava iti. Nakar naju potka pripelje do visokih trav, kjer zavijeva malo bolj v levo.

Visoke trave? Ko sem doma bral opis, sem mislil da je to kakšen kraj… No sedaj sem videl kaj to pomeni! DOBESEDNO! Trava visoka do kolen… Midva pa v kratkih hlačah… Super! No travo bi še preživel… Ampak bile so tudi koprive, ogromno! Rok me spusti naprej… Nej mladinca malo opečejo koprive!😂 Nadaljujeva po travi… Pot je res zaraščena in slabo vidna… Poleg trav pa ogromno enih žuželk in ogromnih pajkov! Samo še čakal sem, da stopim na kakšno kačo… Saj je bila pot tako zaraščena, da nisi sploh vedel kje hodiš… Ampak sej… Bo mladinca ugriznila ane… Kalvarija po travi traja od 1350 metrov pa do 1750 metrov. Zelo slabo vidna stezica naju pripelje do dolinice Med vrhovi (zahodno od Stadorja 2015 m). Tukaj se trava končno konča! Kar zadereva se od sreče!

Malo višje prideva na skale, kjer potka sploh ni vidna… Najprej ena pavza, potem pa plan za naprej. Že takoj skoraj stopim na gada, a se mi skrije za skalo, pulz malo pospeši.😜 Pred nama melišče… Tukaj ciljava na zatrep doline, kjer prideva do skalnega skoka. Kaj pa sedaj? PLEZANJE! Tooop! No dobro… Tole ni bilo neko plezanje… Po opisu sodeč, sem mislil da bo vsaj malo adrenalinska… Ampak ni bilo… No skalni skok je mimo, zavijeva levo in prečiva spet travo… Tukaj je malo nižja. Prideva do grape… Po opisu sodeč, je tukaj lahko snežišče še globoko v poletje, zato sva imela cepin s seboj… No snega ni bilo. Zagledam v desno žleb. Pot gre lepo levo po grapici. No… Bom pa končno malo poplezal! Tistih 5 metrov žleba rutinirano odplezam (švoh II.), potem pa po melišču do sedla. Od sedla zavijeva desno in čez nekaj minut stojiva na vrhu -Briceljk (2346 m). Bravooo! Kakšni razgledi! Pa to je bolano! Kakšna milina! Nobene gneče… Opazujeva sosednji Mangart, kar nekaj obiska. Dan je bil zelo vroč, zato majice dol, pogrneva Enjoy Enjoy dekco, odpreva pivo in relax!

Foto 1: Midva na vrhu (foto by Rok Eržen oz njegovo stojalo)

Po kakšni uri malo fotošutinga, uživanja v razgledu. Sploh si ne želim predstavljati kakšna gneča je na Mangartu ali pa Triglavu. Ker se dan že prevesi v drugo polovico dneva, je počasi potrebno iti v dolino. Tik pred odhodom pa slišiva glasove… Dva prihajata z Oltarjev, sta prečila. Malo podebatiramo in se spustiva dol, nakar srečava še enega ki prihaja na vrh… No na koncu pa nisva bila sama. Po skalah dol v melišče in proti travi. Spet so me koprive užgale… Joooj! Vse peče… Pa še sonce me je lepo zapeklo… No za spust sva porabila 3 ure pa še malo. Končno prideva do avta, spakirat in do Rabeljskega jezera. Gneča! Komaj dobiva parking, hiter skok v jezero in na pico v Lesce.

Dan zaključen. Bilanca: 56x ožgan od kopriv, videla enega modrasa… Narejenih 15 km z 1800 metri vzpona… Top tura, top družba in top razgledi! Naslednjič pa sledi prečenje Loške stene, komaj čakam! Greben časa na Podiralce hribov.

Galerija:

Pot:

 

V sredini tedna dobim sporočilo Miloša: »Mogoče Viš za vikend?«. No priznam, na Višu še nisem bil, zato je bila idealna prilika. Miloš povabi Petra in Dušana, jaz pa se zmenim z Majo in Mitjem. Odlična ekipa, željna nove avanture. Edino Mitja je bil že gor, zato predlaga lepo krožno; gor po poti stoletnice, dol pa po Aniti Goitan. Dolga tura… Ampak…

 

V soboto proti večeru pridem domov s ture po Loški steni, vržem Alpina Lino čevlje v prtljažnik, spakiram in spat. Skratka, v nedeljo se ob 0400 dobimo v Kranjski Gori. Mi trije prisekamo z Gorenjske, Miloš in druščina pa so bili že v KG od včeraj. Nato se odpeljemo proti Rabeljskemu jezeru, parkiramo na parkirišču Bele vode. Noč je bila mirna, topla. Mitja prevzame vodstvo in nas po cesti odpelje 200 m nazaj in nato zavije v gozd. Tempo je majstr natempiral… Diham zadaj za njim… Kje imam gele?! Noge imam še zmatrane od sobotne ture. No malo višje na srečo s tempom popusti, Peter nam je zaostal, saj je imel težavo z nogo. Skratka nadaljujemo v lepem tempu naprej po gozdni poti, nakar pridemo do Rifugio Brunner (1432m). Tukaj malo pavze, pojemo tudi zajtrk. Od zaprte koče pa potem gasa proti bivaku Gorizia (1950 m). Kar kmalu pridemo ven z gozda in nadaljujemo po označeni poti čez potok in grizemo v breg. Po dveh urah dosežemo bivak Gorizia (1950 m). Bivak je zaprt, uradno zaradi korone… Zraven pa je starejši bivak, ki pa je na presenečenje odprt… Saj smo slišali, da sta dva imela akcijo notri… Ne vem kaj sta počela, lahko si pa mislim.😂

Tukaj smo stopili v kraljestvo kozorogov… Od velikih do otročičkov… Vse se pase tukaj in tudi kar korajžni so! Smo se za malo dalj časa ustavili, malo pofotkali kozoroge… Vzamem ven Gopro, da bom malo posnel, prižgem… Insert SD card! Aaa! Pozabil kartico v računalniku, ko sem prenašal posnetke od včerajšnje ture. Kako bom sedaj to rešil? Pride mi na misel, da bom vzel kartico ven iz fotoaparata in potem menjaval. Bo delalo? Bomo pa videli doma, ko bom vse skupaj dal na računalnik. Ok, ena težava rešena.😁 Kam pa sedaj? Na levi je melišče… Podrtija! Tole bo še zanimivo… Zato se po kakšnih pol urah napakiramo nazaj in gasa proti škrbini Alta di Rio Bianco (2150 m). En korak naprej in dva nazaj… Tole je pa bilo! No po nekaj truda jo dosežemo. Tukaj damo čelado gor; Miloš, Dušan in Peter dajo še SVK nase. Zavijemo desno in začne se vzpenjanje po jeklenici. Hitro jo zmanjka, nadaljujemo po lepi potki. Pridemo do zanimivega dela… Navpično navzdol se spustimo v drugo škrbino… Od tam pa navpično gor na drugo stran, v pomoč so skobe in jeklenice. Ker smo vajeni takega terena, premagamo za šalo. Sledi greben, kjer že zagledamo vrh Viša… Ampak je še zelo daleč! Uff… Tole se bo vleklo… Skratka po grebenu do vstopa v predor… Lučke na glavo in v predor… Kakšno hudo doživetje… Noro!… Iz predora ven in zagledamo Krniško škrbino/Forcella del Vallone (2180m). Mitja pokaže proti koči Corsi (1874 m)… Začnem se smejat… Sej se zajebavaš Mitja… Reci, da se hecaš! Reci! On smrtno resen… Faaak! 🤦‍♂️Spustiti se moramo po melišču navzdol (200 m višine) in se priključiti na pot iz Corsija… Tole bo še zanimivo za nazaj.

No po melišču se spustimo na 2000 metrov, kjer malo prečimo po travi, da se ne spustimo preveč… Pridemo do napisa: Jof Fuart – levo. Tukaj se Peter odloči, da ne bo nadaljeval… Nima energije, boli ga noga. Škoda! Se zmenimo, da se dobimo pri avtu. Če pač ne gre, potem ne gre! Zavijemo in kmalu pridemo do jeklenic. Malo lažjega vzpenjanja po jeklenici, malo tudi plezanja brez jeklenice. Kmalu mimo spominske plošče Igorju Zlodeju (že 3 leta te ni več.). Od tukaj naprej še malo lažjega plezanja do razpotja (z desne pride Anita Goitan). Po strmem terenu sledimo proti vrhu. Pa stopimo na vrh – Viš (2666 m). Bravoo vsem! Srečamo tudi Katjo in Lucijo, nižje dol pa Uršo… Kar nekaj poznanih!

Foto 1: Miloš, Mitja, jaz, Maja in Dušan. Peter se nam je pa skrival.🙈

Na vrhu smo se zadržali skoraj eno uro… Fotošuting na polno! Razgledi nori! Gneče pa tudi ni bilo, super je bilo! Eno zmolili za srečno vrnitev. Bi še ostali gor… A bil je čas za spust, saj nas je čakala še dolga pot do avtomobila. Prvi del poti je isti, potem pa se zavije levo na pot Anite Goitan. Kakšnih 20 min pod vrhom srečamo Petra! Vaaau! To pa je odločnost!💪 Kljub temu, da je brez energije… Reče, da bo poizkusil na vrh. Super! Predlagam mu, naj se spusti do Corsi in od tam do Cave del Mole (mi ga bomo pa pobrali tam). Mi zavijemo na Anito, Peter pa proti vrhu. Tale pot je fenomenalna! Lepo zavarovana z jeklenicami… Kar nekaj časa prečimo… Malo se vzpenjamo… Malo spuščamo… Skratka noro! Pridemo do najtežjega dela… Vzpon po južni strani nam zapre navpičen žleb. Tukaj nam je v pomoč jeklenica… Rabiš tudi nekaj moči v rokah, da se lahko dvigneš… Dva taka žleba nas čakata… Noro! Pridemo pod Malo špico. Tukaj spet prečimo in se začnemo spuščati proti koncu poti Anite. Jeklenic zmanjka, mi pa še 200 m spusta, kjer pridemo nazaj na pot. Zavijemo levo proti Krniški škrbini… Sedaj nas čaka še ta famozni vzpon… Pred začetkom vzpona pospravimo čelade, nekaj pojemo in gasa grizemo. Prevzamem pobudo… Mitja takoj za mano, zadaj pa še Maja. Mitja me malo pikne, da nej potegnem malo… Ok! Telefon ven, naštimam musko… Zdj bo pa šlo zares! Prtegnem v tretjo… Po tistem šodru stopnjujem tempo… Zaenkrat mi še oba sledita… Pot je vedno bolj strma… Muska vedno bolj nabija… Js pa jačam tempo! Rabil bi en gel… Ampak bo šlo tudi brez… Teče mi s čela, saj mi sonce nabija v že zapečen vrat… Prestavim v četrto… Ena prestava pred tekom… Noge pečejo… Ahilovi kar gorita… Vidim, da Maja zaostaja… Mitja še vedno sledi… Matr je trmast!🤣 Zadaj se mi dere: »Dejmo, dejmo!« Ok… še za polovičko višjo prestavo… Mitja malo popusti… Dobim zagon! Napenjam tiste stegenske mišice, meča zadaj že gorijo… Zadnje metre kar pretečem… Konec vzpona! Jaaaaaaaa! Faaaaaaaaaak! Samo usedem se… Ahilovi mi dobesedno 🔥… Nekaj sekund za mano pride Mitja… Bravo model!💪 Imaš kondicije! Takoj zadaj pa še Maja… Kaj nej rečem… Taprava košutka, ajga! Počakamo še Miloša in Dušana… Sledi spust po še bolj podrtem melišču… Noge pečejo… Ampak je hitro boljše… Pridemo do bivaka Gorizia (1950 m)… Od tam pa naprej spust po poti vzpona… Vmes se ustavimo pri potoku, da nalijemo hladno vodo… Jaz si kar glavo potunkam notri… Paše! Saj sonce lepo žge! Od tam proti koči in spust do avta… Zadnje metre kar odštevamo… Samo še čakamo, da skočimo spodaj pri avtu v potok… Upam, da je mrzla…

Pridemo do avta, hitro proti potoku… Nasproti pride Peter, že v dolini! Res lep tempo… Še eno uro je hodil od Cave do naših avtomobilov po cesti. Slečem do gat in se sam notri vržem… Noro! Za mano še Mitja! Paše! Sicer ni mrzla (16°C)… Ampak noro! Tudi ostali namočijo noge notri… Še malo debate in čas je za odhod proti avtu.

 

Nora tura… Hvala Milošu za povabilo, Mitju za vodenje. Pot je kar naporna, saj nam je vse skupaj vzelo 11 ur… Tura res za vzdržljive, saj se je nabralo 20 km in pa 2200 m vzpona… Super, ni kaj! Še enkrat bravo vsem! Odlično smo pocufal sceno! Pa je še en vrh kljukica… Sedaj pa novim zmagam naproti!😁

 

Video:

Galerija:

Pot:

 

Letos kot kaže ne bo šlo meseca brez snega… Osmi mesec letos in že osmi mesec zaporedoma na snegu. V četrtek dopoldne dobim SMS od Roka: »Gašper, Grossglockner po grebenski?« Kar učki se mi zasvetijo, moram pa najprej pogledati napoved, saj ne želim še tretjič zaporedoma na Grossu imeti slabo vreme. Vreme naj bi zdržalo do popoldneva sobote. Odlično! Tokrat se ne gre s kombijem, ampak enim avtomobilom. Marko, Karolina, Rok in jaz je bila tokratna ekipa. 👌

V petek me ob 16h poberejo v Lescah. Od tam proti Karavanškemu predoru in naprej proti Kalsu. Pot pa zdaj poznamo že na pamet, čeprav Rok gre prvič na Grossa. Ob 19h parkiramo na parkirišču v Kalsu. Kolebamo ali bi šli v kakšno kočo prespat ali bi prenočili v avtu. Nekako smo bili vsi za, da bi prespali malo višje, tako da jutri manj hodimo… Marko predlaga, da za ziher pokličemo v kočo in vprašamo ali imajo plac? Pokličem v Studlhutte (2801 m): »Gospod, imamo pa zasedeno vse do sredine septembra!« Septembra??? Čaki kaj?? Za en mesec in pol vnaprej??😱 Joooj! Kaj pa če pokličem v Lucnerhutte (2241 m), vsaj 300 m višine pridobimo napram jutri. Pokličem… Tudi tukaj zasedeno do septembra! Nič ne bo… Bomo pa spali v avtu! Marko je imel s sabo šotor, tako da sva z Rokom postavila šotor. Napihnemo blazino… No Rok in jaz v šotoru, Marko in Karolina pa v avtu. Ko se zrihtamo gremo spodaj v Lucknerhaus (1921 m) na eno pijačo in potem spat. Treba je zgodaj vstat!

V soboto ob 0240 mi zazvoni budilka. Noč ni bila hladna in je bilo prav fajn prespati v šotoru. Hitro se zrihtamo in ob 0310 je štart! Nismo bili edini… Parkirišče spodaj je bilo polno »kemperjev« in kar nekaj ljudi je začelo s hojo ob istem času. S parkirišča po desnem bregu, Marko narekuje hud tempo… Uff! Že ob treh zjutraj mamo tak tempo… Kaj šele bo! Kar hitro se začnem slačit in gasa naprej. V 35ih minutah pri Lucnerhutte (2241 m), ki je bila zaklenjena in tako nadaljujemo naprej. Eno uro kasneje pa pridemo do Studlhutte (2801 m). Res odličen tempo! Malo je bil Marko spredaj, potem pa midva z Rokom narekujeva tempo. Pri Studlhutte se ustavimo, ena malo daljša pavza. Treba se je malo obleči, saj je malo pihal veter, noč je bila še vedno jasna! Karolina pusti nahrbtnik v koči, tako da Marko nosi za oba, midva pa vsak svoj nahrbtnik. Ob 0510 proti grebenu Studlgrat. Od koče levo na ledenik Teischnitzkees, kjer smo se dali gor zimsko opremo, navezali se nismo saj razpok ni bilo. Po ledeniku gasa in počasi ulovimo vse naveze, ki so bile pred nami. Kar kmalu dosežemo škrbino Luisenscharte (3175 m), kjer se ta naš greben Studlgrat tudi prične. Tukaj zamenjam zimske gorniške čevlje za Alpino Lino, ker bom imel boljši oprijem in s tem lažje plezanje, ostali vsi pustijo gorniške čevlje na sebi. Zmenimo se, da se ne bomo navezovali, dokler nam bo šlo super.

Že takoj pri vstopu v steno začnemo plezati (I-II.), prva prepreka kar kmalu (II.), ampak jo brez težav premagamo. Tukaj se potem teren položi, zato jo lepo prehodimo, malo si tudi pomagamo z rokami. Nakar pridemo do Fruhstuckplatz (3550 m), tukaj sicer nismo imeli zajtrka (fruštk), ampak smo zagrizli v najtežji del poti. Pred nami par navez… Neki mečkajo… En kp štrikov… Zagledamo navpični skalni skok… En vodič začne plezati… To nikamor ne gre… Majstr imel navezani dve ženski… Med njim in prvo je bilo 20 metrov vrvi… Tole ne bo šlo… Vprašam majstra, če jih lahko prehitimo… Glede na to, da nimamo vrvi in da se ne bomo motali med njih… Se zadere NE… Ok… Še ostale naveze neki pametujejo… Edina dobra stvar je, da noben od nas ne govori tekoče nemško, zato itak nekaj v prazno blebetajo… Skratka… Un vodič pleza… Gospodična spodaj pa čaka… Gledam jaz njo… Če misli ona kam it, ali bo vodič napeljal najprej vrv po celem grebenu, da bo potem lahko ona začela plezat… Roku se utrga… Prehiti njo in začne plezat proti vodiču… Jaz za njim… Karolina in Marko pa za mano… Sam gasa! Kdo bo tole čakal?! Spodaj se nekaj derejo na nas… Zastopil sem besede Čehi pa svinje… Ok… V tem primeru tudi požrem, da sem Čeh… No mi plezamo po tisti steni, v pomoč jeklenica… Mimo vodiča, ki se tudi nekaj na nas dere… Narediš se Čeha in je to to ane!😂 Ok… Ni prav, da smo tako prehiteli navezo… Ampak tole štrikanje kar nekateri delajo, to ne gre nikamor… Po steni se teren malo položi, tako da naprej lepo napredujemo… Hitro dohitimo naslednjo navezo… Te nismo prehitevali, ampak smo lepo skupaj nadaljevali. Še malo smo se hecali… Lepo grebensko prečenje… Edino pred nami naveza z varovanjem tudi nekaj štrikala… Ampak… Ok… Bomo preživeli. Kar kmalu pridemo do najtežjega dela… Tukaj prečimo plat, oprimkov ni. Se navežemo? Meni čevlji primejo top na skalo, zato se ne rabim navezovati. Tudi ostali se odločijo, da se ne bomo varovali… Bo šlo? Bo šlo! Na našo srečo je skala zelo kompaktna, zato se primem za zgornji del plati in sam gasa čez (nekaj moči v rokah rabiš)! Sploh ni bilo tako težko, kot mogoče zgleda (moje subjektivno mnenje)! Malo višje se naveza pred nami prijazno odmakne. Vsem trem dam 👊… Vidiš… Prijaznost… No mi gremo naprej… Spet srečamo eno navezo… Nas gledajo ko smo nenavezani… Bili so Madžari… Rečejo, da naj gremo kar naprej… Malo višje še ena naveza… Tudi oni nas prijazno spustijo naprej… Res smo imeli lep tempo! Pridemo še do dveh težjih detajlov, kjer prečiš spet ene plate… Pri prvi lepo čez… Pri drugi je stena, kjer je napeljana jeklenica in tudi vrv…Tukaj spet pride v poštev malo moči v rokah in se lepo potegneš gor. No če ne bi bilo vrvi… Potem bi se tale detajl lepo zakompliciral. Sledi še lahko poplezavanje do vrha! Ob 0855 stopimo na vrh Avstrije – Grossglockner (3798 m). Se pravi nam je od Studlhutte do vrha uspelo konkretno pod štiri ure. Če bi bilo manj gneče, bi bili še hitrejši… Kljub temu, nismo divjali in ampak premišljeno plezali.

Foto 1: Karolina, Marko, jaz in Rok

Bravoo vseem za Grossglockner! Vreme je super! Ampak… Gneča pa nepopisna! Po normalki je na grebenu ogromno ljudi! Zamenjam čevlje, gor gorniške Alpina Eiger in kar dereze gor. Hitro se pofotkamo in gasa dol po normalki… Hitro se vse skupaj zaustavi… Nikamor ne gre… Tisti, ki se spuščajo s KleinGrossa ne upajo dol… Tisti, ki se moramo uzigniti… Pa noben ne gre gor… Kaj je sedaj to?! Folk živčen… Vrvi se med sabo prepletajo… Pa to je katastrofa… Mi smo še vedno nenavezani, zato teh problemov nimamo. No končno se začne nekaj premikati… No od vrha pa do grebena na Kleinglockner smo porabili 45 min! Na srečo je bilo vreme super, zato ni bilo take panike čakati… No končno mimo grebena… Potem pa malo po svoje, tako da smo se lažje srečevali… Od sedla navzdol kar po snežni grapi… Naveza pred nami… Dva tipa in ena ženska… Brez derez… Ampak so pa navezani… Eden na drugega! Tega res ne razumem… Mi lepo dereze in cepin in smo se lepo spuščali nad njimi… No kar naenkrat spodrsne enemu od tiste naveze… Faaak! Par metrov drsi dol, za sabo potegne še žensko… Na srečo jih je zadnji zaustavil! Pa kaj ste normalni?! Dej tiste dereze gor pa je! Sneg je bil res južen… No nas spustijo potem naprej… Potem pa… Lepo se spuščam in nad mano en drug majstr zdrsne… Gledam kako leti proti meni… Dva koraka v desno! Malo pod mano se mu nekako uspe zaustaviti. Tole je šlo za mm! Ni veliko manjkalo, da bi mene s sabo pobral… Pa kaj je s folkom?? Kar oblije me švic… Lepo bi letela midva dol po skalah nižje… Gledam gor, če bo še kdo priletel… Naredim dva koraka… Se nekdo dere SNEEEG! Bam! Dobim še malo trdega snega v roko… Ah… Samo mirne živce…😂 Sneg je bil res slab… No pridemo do skal, kjer se spustimo po napeljani ladijski vrvi dol… Konec stene!

Foto 2: Pred Grossglocknerjem

 

Od tam pa proti koči Erherzog-Johann hutte (3451 m). Sledi kratka pavza in od tam po zavarovani poti do ledenika Kodnitzkees. Pot kar hitro zavije na ledenik, zato zimsko opremo gor in gasa dol po ledeniku do Studlhutte (2801 m). Spet ena pavza in sledi še spust do avtomobila. Malo čez 14h že pri avtu… Za celotno turo s pavzami vred porabili manj kot 12 ur. Odlično! Sledi še namakanje nog v reki pod Grossom in odhod proti Lienzu na eno pico. Od tam pa proti domu.

 

Odličen dan! Odlična tura! Hvala Roku za povabilo, hvala Markotu in Karolini, da sta me prenašala in pa za vodenje. Vreme nam je služilo in tako mi je v tretje šele uspelo imeti lepo vreme na Grossglocknerju… Se mi pa pozna tole plezanje letos po Martuljku… Veliko novih izkušenj dobil in tako je bilo tole danes lažje. No tole ni bil letošnji zadnji vzpon na Grossglocknerja… Planira se…

 

Video:

Galerija:

Pot: