V sredini tedna dobim sporočilo Miloša: »Mogoče Viš za vikend?«. No priznam, na Višu še nisem bil, zato je bila idealna prilika. Miloš povabi Petra in Dušana, jaz pa se zmenim z Majo in Mitjem. Odlična ekipa, željna nove avanture. Edino Mitja je bil že gor, zato predlaga lepo krožno; gor po poti stoletnice, dol pa po Aniti Goitan. Dolga tura… Ampak…

 

V soboto proti večeru pridem domov s ture po Loški steni, vržem Alpina Lino čevlje v prtljažnik, spakiram in spat. Skratka, v nedeljo se ob 0400 dobimo v Kranjski Gori. Mi trije prisekamo z Gorenjske, Miloš in druščina pa so bili že v KG od včeraj. Nato se odpeljemo proti Rabeljskemu jezeru, parkiramo na parkirišču Bele vode. Noč je bila mirna, topla. Mitja prevzame vodstvo in nas po cesti odpelje 200 m nazaj in nato zavije v gozd. Tempo je majstr natempiral… Diham zadaj za njim… Kje imam gele?! Noge imam še zmatrane od sobotne ture. No malo višje na srečo s tempom popusti, Peter nam je zaostal, saj je imel težavo z nogo. Skratka nadaljujemo v lepem tempu naprej po gozdni poti, nakar pridemo do Rifugio Brunner (1432m). Tukaj malo pavze, pojemo tudi zajtrk. Od zaprte koče pa potem gasa proti bivaku Gorizia (1950 m). Kar kmalu pridemo ven z gozda in nadaljujemo po označeni poti čez potok in grizemo v breg. Po dveh urah dosežemo bivak Gorizia (1950 m). Bivak je zaprt, uradno zaradi korone… Zraven pa je starejši bivak, ki pa je na presenečenje odprt… Saj smo slišali, da sta dva imela akcijo notri… Ne vem kaj sta počela, lahko si pa mislim.😂

Tukaj smo stopili v kraljestvo kozorogov… Od velikih do otročičkov… Vse se pase tukaj in tudi kar korajžni so! Smo se za malo dalj časa ustavili, malo pofotkali kozoroge… Vzamem ven Gopro, da bom malo posnel, prižgem… Insert SD card! Aaa! Pozabil kartico v računalniku, ko sem prenašal posnetke od včerajšnje ture. Kako bom sedaj to rešil? Pride mi na misel, da bom vzel kartico ven iz fotoaparata in potem menjaval. Bo delalo? Bomo pa videli doma, ko bom vse skupaj dal na računalnik. Ok, ena težava rešena.😁 Kam pa sedaj? Na levi je melišče… Podrtija! Tole bo še zanimivo… Zato se po kakšnih pol urah napakiramo nazaj in gasa proti škrbini Alta di Rio Bianco (2150 m). En korak naprej in dva nazaj… Tole je pa bilo! No po nekaj truda jo dosežemo. Tukaj damo čelado gor; Miloš, Dušan in Peter dajo še SVK nase. Zavijemo desno in začne se vzpenjanje po jeklenici. Hitro jo zmanjka, nadaljujemo po lepi potki. Pridemo do zanimivega dela… Navpično navzdol se spustimo v drugo škrbino… Od tam pa navpično gor na drugo stran, v pomoč so skobe in jeklenice. Ker smo vajeni takega terena, premagamo za šalo. Sledi greben, kjer že zagledamo vrh Viša… Ampak je še zelo daleč! Uff… Tole se bo vleklo… Skratka po grebenu do vstopa v predor… Lučke na glavo in v predor… Kakšno hudo doživetje… Noro!… Iz predora ven in zagledamo Krniško škrbino/Forcella del Vallone (2180m). Mitja pokaže proti koči Corsi (1874 m)… Začnem se smejat… Sej se zajebavaš Mitja… Reci, da se hecaš! Reci! On smrtno resen… Faaak! 🤦‍♂️Spustiti se moramo po melišču navzdol (200 m višine) in se priključiti na pot iz Corsija… Tole bo še zanimivo za nazaj.

No po melišču se spustimo na 2000 metrov, kjer malo prečimo po travi, da se ne spustimo preveč… Pridemo do napisa: Jof Fuart – levo. Tukaj se Peter odloči, da ne bo nadaljeval… Nima energije, boli ga noga. Škoda! Se zmenimo, da se dobimo pri avtu. Če pač ne gre, potem ne gre! Zavijemo in kmalu pridemo do jeklenic. Malo lažjega vzpenjanja po jeklenici, malo tudi plezanja brez jeklenice. Kmalu mimo spominske plošče Igorju Zlodeju (že 3 leta te ni več.). Od tukaj naprej še malo lažjega plezanja do razpotja (z desne pride Anita Goitan). Po strmem terenu sledimo proti vrhu. Pa stopimo na vrh – Viš (2666 m). Bravoo vsem! Srečamo tudi Katjo in Lucijo, nižje dol pa Uršo… Kar nekaj poznanih!

Foto 1: Miloš, Mitja, jaz, Maja in Dušan. Peter se nam je pa skrival.🙈

Na vrhu smo se zadržali skoraj eno uro… Fotošuting na polno! Razgledi nori! Gneče pa tudi ni bilo, super je bilo! Eno zmolili za srečno vrnitev. Bi še ostali gor… A bil je čas za spust, saj nas je čakala še dolga pot do avtomobila. Prvi del poti je isti, potem pa se zavije levo na pot Anite Goitan. Kakšnih 20 min pod vrhom srečamo Petra! Vaaau! To pa je odločnost!💪 Kljub temu, da je brez energije… Reče, da bo poizkusil na vrh. Super! Predlagam mu, naj se spusti do Corsi in od tam do Cave del Mole (mi ga bomo pa pobrali tam). Mi zavijemo na Anito, Peter pa proti vrhu. Tale pot je fenomenalna! Lepo zavarovana z jeklenicami… Kar nekaj časa prečimo… Malo se vzpenjamo… Malo spuščamo… Skratka noro! Pridemo do najtežjega dela… Vzpon po južni strani nam zapre navpičen žleb. Tukaj nam je v pomoč jeklenica… Rabiš tudi nekaj moči v rokah, da se lahko dvigneš… Dva taka žleba nas čakata… Noro! Pridemo pod Malo špico. Tukaj spet prečimo in se začnemo spuščati proti koncu poti Anite. Jeklenic zmanjka, mi pa še 200 m spusta, kjer pridemo nazaj na pot. Zavijemo levo proti Krniški škrbini… Sedaj nas čaka še ta famozni vzpon… Pred začetkom vzpona pospravimo čelade, nekaj pojemo in gasa grizemo. Prevzamem pobudo… Mitja takoj za mano, zadaj pa še Maja. Mitja me malo pikne, da nej potegnem malo… Ok! Telefon ven, naštimam musko… Zdj bo pa šlo zares! Prtegnem v tretjo… Po tistem šodru stopnjujem tempo… Zaenkrat mi še oba sledita… Pot je vedno bolj strma… Muska vedno bolj nabija… Js pa jačam tempo! Rabil bi en gel… Ampak bo šlo tudi brez… Teče mi s čela, saj mi sonce nabija v že zapečen vrat… Prestavim v četrto… Ena prestava pred tekom… Noge pečejo… Ahilovi kar gorita… Vidim, da Maja zaostaja… Mitja še vedno sledi… Matr je trmast!🤣 Zadaj se mi dere: »Dejmo, dejmo!« Ok… še za polovičko višjo prestavo… Mitja malo popusti… Dobim zagon! Napenjam tiste stegenske mišice, meča zadaj že gorijo… Zadnje metre kar pretečem… Konec vzpona! Jaaaaaaaa! Faaaaaaaaaak! Samo usedem se… Ahilovi mi dobesedno 🔥… Nekaj sekund za mano pride Mitja… Bravo model!💪 Imaš kondicije! Takoj zadaj pa še Maja… Kaj nej rečem… Taprava košutka, ajga! Počakamo še Miloša in Dušana… Sledi spust po še bolj podrtem melišču… Noge pečejo… Ampak je hitro boljše… Pridemo do bivaka Gorizia (1950 m)… Od tam pa naprej spust po poti vzpona… Vmes se ustavimo pri potoku, da nalijemo hladno vodo… Jaz si kar glavo potunkam notri… Paše! Saj sonce lepo žge! Od tam proti koči in spust do avta… Zadnje metre kar odštevamo… Samo še čakamo, da skočimo spodaj pri avtu v potok… Upam, da je mrzla…

Pridemo do avta, hitro proti potoku… Nasproti pride Peter, že v dolini! Res lep tempo… Še eno uro je hodil od Cave do naših avtomobilov po cesti. Slečem do gat in se sam notri vržem… Noro! Za mano še Mitja! Paše! Sicer ni mrzla (16°C)… Ampak noro! Tudi ostali namočijo noge notri… Še malo debate in čas je za odhod proti avtu.

 

Nora tura… Hvala Milošu za povabilo, Mitju za vodenje. Pot je kar naporna, saj nam je vse skupaj vzelo 11 ur… Tura res za vzdržljive, saj se je nabralo 20 km in pa 2200 m vzpona… Super, ni kaj! Še enkrat bravo vsem! Odlično smo pocufal sceno! Pa je še en vrh kljukica… Sedaj pa novim zmagam naproti!😁

 

Video:

Galerija:

Pot:

 

Letos sploh še nisem bil v Italiji, zato je skrajni čas, da jo obiščem. Maja si zaželi Montaž… Odlično! Že dve leti nisem bil tam. Kontaktiram Miloša, ki z družino preživlja počitnice na Gorenjskem. Oni so imeli plan na Špik Hude Police (2420 m), zato predlagam Milošu, da gre z nama na Montaž in potem po levi poti prtegnemo na Špik Hude Police. Odločitev je padla, gremo! Zraven gre še Aljaž. Vreme naj bi zjutraj zdržalo… Bomo videli…

 

V soboto ob treh pobereva Miloša in Aljaža in se odpeljemo proti Trbižu, od tam pa proti planini Pecol. Parkiramo na velikem parkirišču. Začetek hoje ob 0400. Ko smo se vozili proti planini je bilo nebo jasno… Ko pa smo prišli na parkirišče… Pa… Amm… Vse zabasano! Veter pihal! Hitro nase windstopper. Najprej mimo koče Rifugio di Brazza (1660 m), kjer nam hitro postane vroče, zato se moramo slečit. Pri koči zavijemo levo proti sedlu Forca dei Disteis (2201m). Med hojo pogledujemo proti vrhu… Kaže, da se bo razjasnilo… Pa se spet zapre… Skratka cel mix. Proti sedlu se izmenjujemo spredaj… Vsak pa doda malo gasa ko vodi skupino… Skratka, teklo mi je konkretno! Na sedlu kratka pavza… Treba nekaj pojesti. Paše malo počitka! Od sedla zavijemo desno čez melišča in pridemo do skal. Tam zavijemo levo proti Pipanovi lestvi (60 m). Pridemo do vstopa. Vstop se mi zdi naj težji, potem gre lepo. Miloš in Aljaž nase SVK, midva z Majo greva brez. Sem že bil tukaj in vem, da bo šlo lepo brez. Lepo adrenalinsko vzpenjanje nas pripelje pod greben. Na grebenu nas počaka šajba! Noro! Kaj takega! Južna stran v megli, severna stran v soncu… Vauuu! Samo glej in se čudi! Tukaj zavijemo levo. Od tam pa po grebenu proti vrhu Montaža. Ves čas nas spremlja sonce, vidi se tudi glorija! Tukaj sem ostal res brez besed. Z Milošem sva imela srečo z vremenom že pozimi na Triglavu. No malo grebenčkanja in dosežemo vrh Montaža / Jôf di Montasio (2753 m). Bravooo! Za srečo pozvonimo… Petka in objem! Kratka pavza. Nekaj se pripravlja na poslabšanje vremena. 😱

Foto 1: Ekipa na vrhu Montaža

Na vrhu par fotk in počasi se moramo spustiti nazaj proti Pipanovi lestvi. Malo pod grebenom en hiter zajtrk, potem pa do Pipanove lestve. Tistih 60 m premagamo brez problema (ni bilo gneče) in sedaj smo na križišču, zavijemo levo v »Levo« pot na Špik hude police (2420 m). Tukaj svet postane bolj zahteven. Pridemo do prepadnih polic pod Špikom nad Plazom in jih prečimo. Uživamo v super razgledu, čeprav sta Montaž in Špik Hude Police v oblakih. Imamo v pomoč nekaj jeklenic. Kmalu pridemo do Škrbine nad Cijanerico / Forca del Palone, v katero se navpično spustimo. Vsak korak more biti premišljen, a so nam v pomoč tudi skobe. Tam zagledamo tudi druščino malo pod vrhom Špika: Klavdija, Radko, Tanja, Brina, Tomaž, Tai Od škrbine pa kmalu pridemo do še zadnjega zahtevnega dela – 10 m lestev (ni pritrjena v spodnjem delu). Tukaj se vse gunca, tudi kamenje malo leti dol… Ampak jo lepo zborbamo. Še nekaj jeklenic na poti in pridemo na lažjo pot, ki vodi do Špika. Čista zmaga! Tam se srečamo z druščino in skupaj odrinemo proti vrhu. Po poti se vzpenjamo še nekaj minut do vrha Špik Hude police / Cima di Terrarossa (2420 m). Nekaj časa uživamo na vrhu (nekega razgleda ni), potem pa se vrnemo po potki do koče Rifugio di Brazza (1660 m) in od tam proti parkirišču.

Foto 2: Današnja ekipa. Midva z Majo pa obe družini Poropat

Odlična družba! Hvala Milošu in Radkotu za dva odlična dneva! V četrtek smo skupaj kolesarili, danes pa smo zborbali Montaž in pa Špik Hude Police. Hvala obe družinama za družbo, super je bilo! Pa navsezadnje še Maji, da se je ko ena košutka vzpenjala med skalami! Sedaj pa nedelja počitek…

 

Video:

Galerija:

Pot:

 

Oh! Vsega lepega je enkrat konec! Tako se tudi najin dopust  v Dolomitih zaključuje! Za zadnji dan sva se odločila eno lažjo turo. Že v soboto sva gledala slap Cascate di Fanes, a zaradi slabega vremena nisva šla. Zato je bil plan danes! Zjutraj se nama ni pretirano mudilo, vstala sva malo pred osmo, lepo skuhala čaj, pojedla zajtrk in začela pospravljati. Do devetih sva se zrihtala, plačala 112 € (9€ na osebo + 7€ za avto in šotor) s takso. Malo je bila gneča pred blagajno, zato sva 20 min čakala. Plačava in že drviva ven iz Cortine, proti Toblach-u.

Nekaj kilometrov stran od Cortine zagledava na levo parkirišče. Nekako taktizirava kje parkirati, da bo avto kasneje v senci. Se hitro zrihtava, pogledava table in začneva s pohodom. Sicer je na poti ferata, ampak sva precenila po slikah, da ni tako zahtevna, da bi rabila samovarovalni komplet. Tako vzameva samo čeladi. Po tablah sodeč piše 4 ure pa pol, no upam da bova hitrejša! No sledi spust po lepi potki, prideva do mostu, kjer prečiva reko Rio di Fanes. Tam se pasejo tudi krave, a se ne pustijo motiti. Nadaljujeva po makadamu, kjer prideva spet do mostu. Še čez ta most in začneva se malo vzpenjati. Prideva do klopce, zagledava da se ena družina par metrov stran pa spušča po ferati (via Ferrata Giovanni Barbara). No tudi midva se odpraviva tja. Kar nekaj spusta ob zajli, ampak nama ne predstavlja problemov. Kar naenkrat pa zagledava slap. Vaaaaaau! Koliko vode! Voda prši na vse strani… Še par metrov spusta, prečkava most neposredno ob slapu, itak naju čisto zalije. Nato se malce uzigneva, kjer srečava en par. Vprašava kje je drugi slap (ja baje sta dva), reče da je eno uro stran čisto v drugo smer.

No Rok malo poslika, jaz pa opazujem 2 pohodnika kako se vzpenjata malo stran od slapu, verjetno je tam prava pot! Rok poslika, midva nazaj po isti poti do mostu, samo da sva tukaj šla naravnost gor me skale. Še ena kratka “feratica”. Zagledam gospo in jo vprašam kje je drugi slap. Ona mi reče, da je pol ure stran. Se povzpneva po skobah, še malo zajl in kar naenkrat se odpre zgornji slap! Tole je bilo samo 10 min, ne pa pol ure… Kot kaže sva prehitra! Tale slap je še lepši! Pot je speljana v steni pod slapom! Hudddddoooo! Itak naju voda zalije, Roka še malo bolj (bogi :P). Čeprav sva bila čisto mokra, sva še vedno stala spodaj in se slikala. Nato je sledil samo še en kratek vzpon ob zajli in že sva malo višje od tistih klopc, kjer sva se prej spuščala. No nadaljujeva nazaj po poti do avta. Okrog 13h štartava proti domu, ob 16:10 sva že v Lescah na pici, nato pa domov! Najboljši zaključek dopusta!

Galerija:

Dobro jutro! Ma kakšno dobro?! Zmatran ko hudič od včeraj! Upal, da budilka ne bo zvonila al pa da bo oblačno in bova lahko spala naprej. Ampak ni bilo te sreče! Saj si je Rok isto želel… No vstaneva spet isto kot včeraj. Hitro si narediva zajtrk, spakirava in gasa proti Tre Cime. Danes se je Rok odločil, da bo pekel meso, zato sva morala s turo zaključiti do 17h… Zadnjih šest km je bilo plačljivih (30€), ampak ker se nama ni ljubilo hodit teh par kilometrov, sva kar plačala (ups!). Parkirava na zgornjem parkirišču, se je lepo začel polnit.
Se spustiva do prve koče Rifugio Auronzo, od tam proti naslednji koči Rifugio Lavaredo, ki je bilo direktno pod Tre Cime, nato sva se povzpela na sedlo in od tam spet sledil spust, zadnjih par metrov pa vzpon in že sva dosegla tretjo kočo, Rifugio Locatelli, tam sva spodaj videla delno zamrznjeni jezeri (Lagi di Piani). Ker je bilo že kar vroče, sva se ustavila, slekla dolge cunje in se podala proti Monte Paterno po ferati (Ferrata De Luca-Innerkofler).
Konec rova. Slikal: Rok Eržen
Najprej naju je čakal en daljši rov, kjer je bila obvezna uporaba čelke. Kakšnih petnajst minut se premikava po rovu, ob izstopu pa naju je pričakal prvi del ferate. Ker ni bila pretirano težka, jo začneva premagovati brez uporabe samovarovalnega kompleta. Potem se pa vse malo zakomplicira. Zagledava tri ljudi tam, kako sedijo in čakajo. Le kaj je narobe? Prideva do njih in vidiva problem… Sneg! Zajle so pod snegom, naklon je kar velik. Ampak, ker nama je včeraj Sabina rekla, da se da lepo čez pridt (no kasneje se je izkazalo, da je bil šum v komunikaciji… Več o tem pozneje), lepo nadaljujeva. Prečiva prvi sneg… Naklon se poveča… Snega ne zmanjka… Stopinj ni… Se odločiva, da prečiva sneg in greva po levi strani, po melišču in med skalami… Kar konkretno plezava, vmes mi v roki ostane kakšen večji kamen… Premagava tistih sto metrov in že sva na majhnem sedlu, kjer iz druge strani vodi še ena pot. No tukaj se začne potem pa ta prava ferata na Paterno. Prvih nekaj zajl se sploh ne vpenjava, saj ni bilo zahtevno… Prideva do razpotja… Desno vodi pot gor, levo pa se uporabi ob sestopu – pametno! Gasa gor, dokler se zajle ne zaključijo. Potem še nekaj minut po skalah hoje in že sva na vrhu, Motne Paterno (2744 m). Kakšen hud razgled na Tri Cime! Gor stoji križ in pa kar gneča je bila. Se poslikava, malo pocijeva in gasa po vzhodni strani.
Kakšen razgled na Tre Cime! Slikal: Rok Eržen
Včeraj nama je Sabina povedala, da je eno hudo okno, kjer je razgled na Tri Cime. No do sedaj ga nisva videla… Ker nisva vedela kje je, je bila speljana še ena pot na goro zraven Monte Paterna. Najprej sva mislila da je tam, zato se odpraviva… Kmalu sva ugotovila, da tole ne bo prav, zato se vrneva nazaj na sedlo Forcella del Camoscio. Od tam se spustiva proti koči Lavaredo. Ker okna še nikjer nisva videla, sva postajala malo živčna, saj je bil to današnji cilj. No prideva do prepadne police… Glej ga zlomka! Okno na Tri Cime! Jaaaa! Končno! 5ur sva porabila, da sva ga našla!
Tole sva iskala! Slikal: Rok Eržen
Poslikava in gasa proti koči. Od tam pa proti parkirišču. Se odpeljeva proti Cortini, tam parkirava… V centru poiščeva trgovino… Nabaviva meso, malo vincka in že proti kampu. Tam se hitro stusirava, si narediva predjed – makarone iz vrečke, počakava do sedmih, da gre sonce za goro (30 stopinj smo imeli) in gasa pect. Vauu kako dobro! Prav paše malo svežega mesa! Po večerji še malo druženja, nato pa okrog enajstih zvečer malo ven iz kampa, naredit kakšno nočno sliko. In tako je najboljši dan bil zaključen!
Zdaj pa sledi razlaga tistega šuma v komunikaciji… Skratka včeraj je Sabina rekla, da so šli na Monte Paterno po ferati, vmes so videli eno hudo okno z pogledom na Tri Cime. Rekla je tudi, da je sicer sneg, ampak je nekdo napeljal tam vrh, tako da ni problema. Rok jo vpraša iz kje so šli, odgovor je bil iz koče gor. No midva sva mislila na tretjo kočo – Locateli… Ona je pa kot kaže mislila drugo kočo – Lavaredo. No midva sva držala po melišču in skalah zraven snega… Dol pa sva se vrnila po tisti poti, ki se je Sabina vzpenjala… Tudi zato nama ni bilo jasno kje je ona videla na začetku kakšno okno. No sedaj veva kje je! Je pa bilo zabavno! 😉

Galerija:

… Iskanje okna te “zmatra”!

Danes budilka že ob 0540, ker je bil plan po eni izmed najtežjih ferat – Cesare Piazetta na Piz Boe (3152m). Spakiral sem že včeraj, zato da se nisem danes lovil z opremo. Nahrbtnik je bil kar težak, saj sem poleg osnovne opreme imel še dodatne gojzarje, cepin in dereze. Sva mislila da bo nad tri tisoč metrov ful snega in zato sva rajši vzela s sabo. Danes bom testiral Alpina Breeze R MID lahke pohodne čevlje. No da se vrnem na zajtrk… Jedla sva salamo, kruh in pa obvezno čaj. Okrog sedmih sva potem štartala proti prelazu Pordoi (2239 m), pred Canazei-jem. Do tja je vožnje malo več kot eno uro in vmes me je kar zmanjkalo. No končno parkirava pred gondolo, a jo ne bova uporabila. Kar lepo peš!

Najina pot se je začela na 2239m. Sprva so bile stopnice, a so bile tako čudno postavljeno, da sva kar hodila zraven. Po 40 min sva prišla do razpotja, naravnost vodi normalna pot proti sedlu in koči (Rifugio Forcella Pordoi), midva pa sva zavila desno v neoznačeno pot. Še dobro da so bili možici, tako da sva jim lepo sledila. Vmes sva prečkala tudi par snežišč. Pot do vstopa v ferato se kar vleče, saj kar nekaj časa hodiš bolj kot ne po ravnem…

Končno zagledava ljudi v steni, našla sva vstop! Pred nama so bili še štirje Angleži in ena Angležinja. Počakala sva jih, da so šli naprej. Pri Angležinji se je zataknilo, saj ni upala naprej in je tako obrnila. Zraven je bil eden vodič, tako da jo je navezal, ampak sta rekla da pojdiva midva naprej. Tako da je Rok šel prvi. Najprej naju je čakala zajla speljana naravnost gor ene 15 m, brez kakršnih koli klinov in poličk za noge. Potem problem je bil tudi, ker je bila stena mokra od stopljenega snega. No Rok premaga prvih par metrov, zelo mu drsi in potem sledi prečka. Ker je že dosti energije porabil samo ob vstopu v ferato, ga začnejo boleti roke. Znak, da se odneha! Zato sestopi dol. Malo sva precenila vse skupaj… Saj sva imela zelo pretežka nahrbtnika! Zato prepustiva Angležinji prostor. Vodič jo naveze, potegne gor do prečke. Se matra ona ene 15 min na prečki. Ne gre! Res so težke razmere, zato sestopi. V tem času prideta še dva pohodnika do stene. Se zapodi prvi in ima spet hitro probleme. Treba se je opreti čisto na roke, saj ni stopa. Za njim gre še drugi in prehiti prvega. Jaz ves čas gledam in si želim iti poizkusiti. Se zmeniva z Rokom, da naj gre on po normalni gor na Piz Boe (3152 m), jaz pa probam ferato. Vedel pa sem, da če želim s tem težkim nahrbtnikom premagat začetni vzpon, ga moram čim hitreje, dokler imam še moč.

Začetek ferrate je zelo zahteven! Slikal: Rok Eržen

Zato se zapodim, pridem hitro na prečko… Nisem vedel kam stopiti, zato se primem zajle in se samo potegnem čez… Roke se mi že malo tresejo, ker pečejo… Sledi obrat v desno in še ena prečka! Fak! OK, hitro mimo. Kar fejst zadihan in tudi roke so me že malo bolj bolele. Preklinjam nahrbtnik!

Pred prečko! Slikal: Rok Eržen

Nato sledi še nekaj prečk, pa spet naravnost gor. Skratka, čista jeba! Roke že zelo bolijo, začne delovati adrenalin… Dobim moč… Se potegnem gor.. Nadaljujem… Čez kakšnih 20 min  že sem pri mostu. Roke so se mi še vedno tresle, saj so porabile kar veliko moči, počival pa nisem pretirano. Pravijo, da do mostu je zelo zahtevno, potem je lažja. My ass! Spet naravnost gor na poličko! Roke že pošteno bolijo, a adrenalin seka in tako najdem moč, da se potegnem gor. Dohitim prvega Italijana, počijeva in nadaljujeva skupaj. Takoj po polički pa kamin. Fak! Kako je ozko! Nihče ni povedal da je tako ozko! Ni šans da mi uspe z nahrbtnikom! Že Italijan je imel probleme z malim. Ga prosim, če mi lahko preprime nahrbtnik, ker drugače ne bom zlezel skozi. Ga prime in ga kar malo ukrivi.. Preklinja… Kaj imaš ti notri! Mu povem in potegne nahrbtnik na naslednjo poličko. Se splazim skozi… No težavnost ni popustila! Spet malo naravnost gor, kakšna prečka… Pridem spet do ene večje poličke… Tam pozdravim punco in ona neki v slovenščini. Ooo Sabina! Kje se srečamo! Jo vprašam kje gre pot in mi pokaže na steno, naravnost gor. Kaj še ni konec?! Roke me že tako bolijo, sedaj pa še to! Se vzignem čez tisto steno kakor hitro lahko… Sledi še nekaj lažjih prečk, vmes tudi ni zajle (ampak jo ne rabiš), na okrog 3000 m pridem ven iz ferate (vstop je bil 2640m). Italijan malo pred mano. Sledi samo še lep vzpon do Piz Boe. Noge so bile super, zato sem kar malo pospešil in na vrh prišel v 3 urah pa 30 min, kakor je tudi označeno. Vmes sem itak imel malo pavz in čas hitro teče. Uff kako je super! Top! Sem na 3152 m! Tole je moj tretji tritisočak v Evropi.

Vrh s kočo in anteno (slikano z dronom)

Je prijetno toplo. Želim naročit en radler, iščem denarnico, a je ne najdem! Ma ne mi rečt da sm jo nekje izgubil! Mogoče je v avtu. Odmislim ta problem, pristavim za čaj. gledam kako teli Azijci hodijo lepo v salonarjih gor na vrh, saj jih gondola pripelje skoraj do 3000 m! Jaz pa čelado na glavi pa samovarovalni komplet! Ampak ja, če je že gondola postavljena, potem naj jo uporablja tisti, ki so želi. Če pač želiš vrh v Dolomitih z manj gneče, si izbereš kakšnega s težjim dostopom =) Napišem SMS Roku, da sem na vrhu. Signal nekaj nagaja, zato spakiram in se odločim da grem proti dolini, se bova že srečala. Rok odpiše! Čez pol ure sem pri tebi! Ok, počakam. Rok pride, poslikava, vmes pride še Sabina s svojo družbo, malo po klepetamo in se po kakšni uri na vrhu odpraviva dol po normalni poti.

Uspelo nama je! Pa čeprav s težkim nahrbtnikom!

Naprej sva se spuščala po skali, nato je sledil snežišče, pa spet malo skala in eno veliko snežišče. Opreme nisva potrebovala. Prideva do sedla, kjer je koča (Rifugio Forcella Pordoi). Naravnost dol proti dolini spet sneg, a gre brez opreme. Kakšno uro in pol od sedla do prelaza Pordoi porabiva. Kasneje je pot kopna. V avtu zagledam denarnico. Too! Se usedeva v avto in se odpeljeva proti kampu. Spet ena ura vožnje. V kampu takoj pod tuš, Rok skuha juho in pa narediva si makarone spet! Sva želela neki spečt, pa so bile vse trgovine zaprte! Jooj kakšen delovnik imajo to! No hitro spakirava za jutri, pojeva, nazdraviva in počasi spat! Pa lahko noč!

 

*Komentar: Ferrata Cesare Piazzetta je izjemno zahtevna. Na treh mestih greš navpično gor. Ferrata je označena kot ena izmed najtežjih v Dolomitih, če ne celo najtežja. Vstop je katastrofa! Slab oprijem, brez kakšne opore za noge, samo zajla in že tukaj porabiš veliko energije. Plus tega je bil najin nahrbtnik zelo pretežak, ampak, ker ljudje ne napišejo razmere, potem pač ne veš kašno bo. Na srečo zimske opreme nisva potrebovala, sva jo pa imela s seboj. Priporočam lahek nahrbtnik z veliko tekočine. Plus tega, če ti že prvih par metrov naravnost stena dela težava, potem rajši odnehaj, saj je še velika pot pred tabo. No ko se bo ves sneg stopil in ne bo tekel po steni, potem bo začetek ferrate malo lažji.

Skratka, previdno!

 

** Testiranje Alpina Breeze R MID komentar: Sicer nisem nek hud obiskovalec ferat, ampak moja izkušnja s temi čevlji je bila top! Na gladki, mokri steni mi je drselo minimalno, mimo prečk letel ko gams, po lestvah brez problema in po snegu mi ni drselo! Skratka top čevelj! Čeprav so srednje visoki, mi je gleženj dobro skupaj držalo in tako sem bil res lahko odlično oprt na čevlje. Kapo dol Alpina!

Alpina Breeze R Mid

Poglej si še video:

   

…Infinity (neskončna) ferrata!

Noč ni bila mrzla, sicer sem bil pa dobro oblečen. Okrog sedmih Rok ustane, jaz pa sem še malo poležal. Okrog osmih se skobacam ven. Oblačno je, zato se nama ni pretirano mudilo. Pojeva zajtrk. Danes je bil Rok master chef in je naredil jajca na Ramseyjev način. Uuff kako dobro! Takih še nisem jedel! Po zajtrku se spakirava. Današnji plan je Lago di Federa in potem vzpon na Rocchetto (2495m). Izhodišče je bilo dva km stran od kampa, zato sva avto pustila v kampu in se peš odpravila (Gorenca pač! :P).

Prehodiva do izhodišča, potem se začne klanec, hud klanec! Sicer je cesta speljana, a naklon je bil vseeno hud. Hodiva kakšna dva kilometra še v breg, nakar mimo pripelje en pickup avto. Se ustavi in vpraša če naju zapelje. Itak! Se usedeva gor in že smo leteli proti Federi/Crodi… Prehitimo kar nekaj ljudi, vsi naju gledajo malo postrani. Pa kaj? Treba se je znajdit oziroma imet srečo! Vmes gremo mimo dveh zapornic. Pri drugi zapornici parkira in naju da ven. Hvala majstr! Prišparal nama je eno uro hoje minimum. Se odpraviva proti jezeru, ki ga po 20 min doseževa. Spredaj stoji koča Croda da Lago (2046 m), ker je bilo vroče, sva naročila vsak svoj radler (5€), nato sva šla malo pogledat jezero za kočo, ga poslikat in gasa proti Rocchetti. Sicer se vrh vidi že od jezera…. Kako dolga pot! Počasi sva se vzpenjala… Prideva na sedlo, zavijeva levo in po brezpotju proti vrhu. Na srečo so bili možici, tako da sva jim kar sledila. Povzpela sva se tudi po melišču, a nama ni predstavljal večjih problemov. Ko prideva mimo melišča, sva imela samo še 500 m grebena in že sva videla križ na vrhu! Razgled je odličen! Vidiš vse vrhove okrog Cortine! Še posebej izstopata Monte Pelmo ter Becco di Mezzodi.

Na vrhu pa križ!

Sicer je začelo malo kapljati, zato sva se odločila, da hitro pobegneva dol. Po isti poti sva morala it dol do jezera. Spust je bil hiter, en dva tri in že sva bila spet pri jezeru. Tukaj sva si malo več časa vzela. Lepo odpreva pivo in uživava v razgledu, vmes se je pojavil tudi sonček. No čakala naju je še pot navzdol, celih 8 km! Tokrat nisva imela sreče, tako da sva mogla kar prepešačiti do kampa (peš pot gre kar po cesti). Okrog šestih sva bila pri šotoru, ker sva bila sestradana, je Rok hitro skuhal juho in jaz sem šel pod tuš. Po juhi pa še makarone s sirom! Kako sem bil lačen! Ko pojeva, odpreva pivi z 8% alkohola iz Rokovega nabora. Posediva do okrog enajstih. Vmes narediva plan za jutri in pa prišel sem na idejo, da bi dopust podaljšal do četrtka (hvala šefica za odobritev! :P) in tako bi lahko v torek naredila še eno ornk turo! No jutrišnji plan je Piz Boe (3152m) po ferati Cesare Piazzetta .

 

Galerija:

… Če bova imela cel dopust tako srečo!

Naj se dopust prične!

 

Cel teden sva spremljala kakšno bo vreme v Dolomitih… Namreč 25.6 je naš praznik, zato je prost dela. Odlična priložnost za izkoristit podaljšan vikend. Lepo za ponedeljek vzamem dopust. Že cel teden je kazalo, da bo sobota slaba, potem se bo pa spucalo… Dogovorila sva se, da štartava v petek v večernih urah… A je napoved v četrtek zelo slabo kazala za petek… Zato sva premaknila časovnico na soboto ob dveh zjutraj. Rok me pobere malo čez dve in že kreneva proti Avstriji. Ustaviva se na Jesenicah na avtocesti, kupiva vinjeto. Plačava 7,4 € za Karavanški predor in že sva v Avstriji. Pot naju je peljala proti Lienzu, tam proti Silian (Avstrija), Toblach Dobiaco (Italija) in od tam proti Cortini d’Ampezzo (razlika 26 km). Ker sva bila malo prezgodaj in kamp Rochetta še ni bil odprt. Sva se odločila, da poiščeva eno kavarno in tako začneva dan v Dolomitih. Ker v celi Cortini ob sedmih zjutraj nič ni bilo odprto, sva se odpravila proti prelazu Falzarego (2105 m). V klanec gor… Vse zaprto… Kako imaš lahko v takem turističnem mestu vse zaprto zjutraj?! Se spustiva nazaj proti Cortini… Tam zagledava razgledno ploščad pred galerijo.. Parkirava, si skuhava čaj in imava še zajtrk zraven…

Zajtrk z razgledom!

Ravno ko sva začela jest, začne padat dež… Hitro pojeva, spakirava in gasa proti kampu, saj je ura že skoraj osem. Ravno ko se pripeljeva pred kamp, začne še močneje deževati. Hitro se zmeniva tam s tipom, zapeljeva do najine lokacije in v dežju v petih minutah postaviva šotor, zabijeva kline in hitro notri na počitek! Okrog desetih neha deževati. Greva ven, mizico postaviva, nazdraviva in spet začne padat… Ja nič… Gremo še malo spat. Se uleževa, zaspiva do dveh, kjer spet neha padat. Ker sva bila malo lačna, si narediva južno, govejo juhico. Ravno ko voda zavre, začne spet deževati. Hitro skuhava in se umakneva k sosedom pod streho (na srečo jih ni bilo doma). Pojeva in ravno preneha deževati. Končno! Počasi se je začelo jasniti… Zato sva naredila plan sončni zahod na Lagazuoi Piccolo (2835 m). Ravno, ko sva začela pakirat, je spet začelo deževat! Danes ni sreče! Pa še očal nisem vzel s sabo! To se mi ne dogaja! Ja nič, malo se uleževa in okrog pol sedmih neha padat.

Zdaj pa samo gas proti prelazu Falzarego. Malo čez sedmo prideva na prelaz. Hitro skočim v trgovino in kupim ena očala za 20€ in že šibava proti Lagazuoi-ju. Pot je speljana po smučišču, zato nimava problemov ostati na pravi poti. Zadnji del je malo pod snegom, a sva z nekaj previdnosti lepo prišla čez. V eni uri sva pri koči, od tam po grebenu in že doseževa vrh. Za nama prihajajo eni Azijci… Hitro kuhalnik za čaj ven in zagrejem vodo. Razgled pa tako nor! Mala igra oblakov! Hudoo! Najlepši razgledi so takoj po deževju! Počakava zahod! Se sonce skrije in hude barve pridejo na plano, noro! Okrog desetih štartava proti prelazu. Postaja mraz. Oblečem puhovko in čelko na glavo. Baterija prazna. Jao! Še dobro da ima Rok eno hudo čelko in tako prideva do prelaza okrog enajstih. Hitro proti kampu, kjer je že zapiral rampo, a naju je lepo spustil. Do šotora, Rok potegne ven en poseben pir (7,2% alkohola), malo debata, malo čipsa in okrog polnoči spat!

Ob sončnem zahodu.

Galerija:

…Za dežjem posije sonce!