Podiralci hribov spet na delu. Po Visokem Rokavu in Poncah smo začeli iskati nove izzive… Težje… Bolj divje… Prišli smo na idejo, da poizkusimo na Široko peč. Martuljška skupina nam kar odgovarja zadnji mesec. Široka peč je visoka 2497 m, na njo ne vodi nobena pot. Meni sta znana dva pristopa, eden iz Gozd Martuljka in eden po grebenu Dovškega križa. Pravijo, da je iz GM težji dostop… Hm… Potem veš kateri pristop smo izbrali? Med (prejšnjim) vikendom sta ostala člana Podiralcev in Robi bili na Škednjovcu in okolici, jaz pa sem se z Majo potikal po feratah in malo razgibaval prste pri »plezanju«. Med tednom pa službeno odsoten.

No v petek sem bil frej, ampak je bilo slabo vreme. V soboto sem prečil Kamniško Savinjske Alpe, nedelja pa je bila rezervirana za Široko peč. Priznam, malo sem bil živčen kako bo šlo. Visok Rokav je šel gladko, upam da tudi peč. V nedeljo se ob treh dobimo v Lescah in skupaj odrinemo proti Gozd Martuljku. Parkiramo za mostom, od tukaj naprej nadaljujemo peš. Razmišljam katere čevlje bi vzel… Vedeli smo, da bo sneg… Ampak z gojzarji plezat… Ne vem, nisem ravno pristaš. Rajši vzamem dvoje čevlje, zato Alpina Helios na noge… Alpina Lino pa bom imel za plezanje po skalah.. Testiral sem jih že prejšnji teden in so se v skali izkazali odlično… No jih bom še enkrat potestiral!

Pot nas vodi do bivaka Za Akom, a že prej zavijemo proti strugi. Lepa urca in že smo stopili v suho strugo. Že včeraj me je Eva opozorila, da naj se držimo leve… Pa smo se… Ampak… No lepo po vrsti… Hodimo mi po strugi gor, sonce že obsijal Široko peč, Veliko M. Ponco in ostale. In mi hodimo… Pa hodimo… Pa nobenega možiclja. Dobro… Mogoče je slabo označeno… Malo že nestrpni, se odločimo pogledat na internet, če je kakšna fotka struge… Smo sploh prav? No slika je pokazala… Da smo falili! In to celo strugo! Premalo smo šli v levo… Zaje*ali smo… Kaj sedaj? Pogled nazaj… Ni šans, da gremo nazaj in potem zavijemo na pravo strugo… Kaj pa če kar sekamo čez tele borovce, sej je samo okrog 100 do 200 m? No… Nismo samo podiralci hribov… Ampak tudi gozdarji!😂 Zaraščeno vse… Komi prebijal čez… Pod… Nad… Veje tolkle po nogah… Kletvice letele… No… Pametnejši odneha… Naenkrat zmanjka borovcev in zagledamo strugo… No sedaj smo pa prav!😍 Kakšna popestritev ture že na začetku! Po PRAVILNI strugi nadaljujemo gor… Kmalu pridemo do snežišča… Sneg malo trd… Cepin v roke in gasa… Bo šlo brez derez. No pridemo do grap… Izberemo desno grapo in jo preplezamo po levi (8m III.). Tak ogromen balvan zagozden, ga kar objamem in se potegnem gor. Kar naprej gor. Malo višje sezujem svoje Alpina Helios čevlje in obujem Alpina Lino… Čas je za plezanje… Kar gladki skok (15 m II.), ki je bil malo vlažen… Ampak ni panike! Sledi še malo plezanja (15 m II.) in pridemo do »zelenega pomola«. Tam kratka pavza. Spet gremo na sneg in se naravnost gor proti naši najtežji točki. Še prej se skalni zapori umaknemo v desno in pred sabo imamo – 30m skoka. Prvi del se da lepo preplezati… Drugi pa… Ob pogledu na njega… Nisem ravno skakal od veselja… Drugi skok je III+, tukaj se bomo mogli varovati, saj je strmina res huda! Denis gre prvi, ga Martin varuje. Drugi je Martin, jaz varujem… Potem pa še moja malenkost, varuje Martin zgoraj. Martin napne štrik, jaz pa lepo v razjedo… Vsak kamenček ki sem ga prijel, mi je ostal v rokah… Pulz dela… Adrenalin tudi! Kar nekaj moči je pobral skok, ampak pridemo varno čez. Noro! Strmina sedaj malo popusti in na vrsti je 50 m plezanja I. po zarezah oz. platah. Čevlji super držijo na skali, zato sploh ni bilo problema! Pridemo do amfiteatra. Ena malo daljša pavza…

Odločimo se, da nekaj robe pustimo na začetku amfiteatra. Namažem se s kremo, saj sonce kar lepo pripeka. Kam pa sedaj? Treba je najdit gredino. Itak noben ne prebere, da se nahaja v zatrepu… Pa zagledamo prvo gredino že kar na začetku… Se zapodimo po zoprnem melišču gor… Vidimo, da ne bo prava… Vidimo malo naprej še eno gredino… Prečimo… Tudi ta ne bo prava! Zagledamo snežišče… Zimsko opremo smo pustili dol na začetku amfiteatra. Ti šment! Se spustimo po melišču še nižje in spet v klanec… No tudi tukaj ne bo prav… Ostane sam samo še ena – v zatrepu! Skoraj eno uro smo izgubili, ko smo iskali pravo smer… No sedaj smo jo najdli. Po skalah gor, hitro zagledamo sidrišče… No sedaj smo pa 100%, da smo na pravi poti! Po skalah nadaljujemo gor (100 m I-II.) proti škrbini. Tam se bo treba spustiti 5 m, ampak je lepo napeljana vrv – hvala! Tako, da se super hitro spustimo in nadaljujemo po zelo krušljivi grapi navzgor… Kar nekaj moči pobere… Pridemo do ogromne skale, se splazimo spodaj in naprej po grapi navzgor. Malo pred grebenom zavijemo desno po eni gladki plati, pridemo do izpostavljene poličke (II.). Hmmm… Spodaj je kar nekaj prepada…Iščem oprimke… Na srečo jih je kar nekaj… S prsti na nogah lepo po polički… No tukaj je adrenalin še bolj delal… Noro! Poličke je dokaj hitro konec, sledi še malo lažjega poplezavanja in stojimo na vrhu – Široka peč (2497 m). Faaaak! Kakšna nepopisna sreča! Nekaj gledalcev smo imeli z Dovškega križa. Noro! Tole je res huda divjina! #tojtauzitek. Sledi ena daljša pavza… Vpišemo se v vpisno knjigo pod zaporedno številko 566, 567 in 568 (knjiga od leta 1998) – tukaj je dokaz, da je gora res malo obiskana! Sedaj bo šele spust zanimiv!

Foto 1: Ekipa “Podiralcev hribov”

No okrog 13h se odločimo, da se bomo spustili v dolino. Spakiramo vso robo, enga selfija in gasa! Spet po tem krušljivem terenu… Tukaj je bila potrebna še večja zbranost… Polička… Tisti šoder v grapi nam je pojedel energije in živce… En hiter poteg nazaj gor na škrbino in spust po gredini nazaj dol do snega. Po snegu smo se spustili kar naravnost dol, tistih 150m višine premagamo v parih minutah, top! Na začetku amfiteatra poberemo robo in se spustimo navzdol. Po isti poti nazaj do skalnega skoka (III+), tam napnemo vrv in en super abzajl! Čisto dol do začetka skoka. Potem sledi hoja po snegu/poplezavanje… Skratka cela pot je bila kar napeta! Pri spodnji III. se ne abzajlamo, ampak jo kar lepo preplezamo navzdol. Plezanje so konča, sledi hoja po suhi strugi… Tokrat tisti pravi! Vmes se ustavimo še pri bivaku Za Akom, kjer nam prijazni gospod skuha čaj. Čeprav je bilo zelo vroče, je čaj pasal! Kratek klepet in gasa proti avtu.

 

Proti večeru se je tura končala. Bilo je zelo zanimivo! Naporno, tako fizično in tudi psihično… Ampak je pa Široka peč nekaj posebnega… Na koncu je ves trud poplačan! Čeprav smo kar ornk iskali pot, saj možicev ob poti res ni veliko, nam je na koncu uspelo! Hvala Denisu in Martinu za družbo, brez njiju bi vedno z Dovškega križa žalostno pogledoval proti »nedosegljivi« Široki peči. Res smo super ekipa! Tudi naslednji cilj smo že izbrali, še ena dokaj samotna gora z alpinističnim pristopom… Več o tem pa… Ko gremo 😉

 

Video:

Galerija:

  • Špik v vsej svoji lepoti!
  • Se že vidi Široka peč
  • Tja ali tja? :)
  • Dobro jutro!
  • Ve se kam je treba!
  • Gozdarji v frej cajtu! :D
  • To je zdaj prava struga
  • Pogled nazaj
  • Po snežišču
  • Tukaj treba v desno
  • Po snežišču
  • Osredotočen Mirt!
  • Proti III+
  • Amfiteater
  • Denis išče signal
  • Hojla!
  • Dovški križ
  • Amfiteater
  • Široka peč - 2497 m
  • številka 568 (od 1998)
  • Treba tukaj dol
  • Vstop v plezalni del
  • Še zadnji pogled na Amfiteater
  • Proti dolini
  • Abzajl
  • Denis ready!
  • Skalni skok razdeljen na dva dela
  • Razkorak!
  • Pogled nazaj
  • Po desni strani
  • Kako je veličastna peč!
  • bivak Za Akom
  • Bivak Za Akom

Pot:

 

Z drago po enem mesecu spet v hribe… Magisterij je jeba, nimaš kej… Eni so bolj pridni za knjigam, druge nas je pa vse ostalo zanimalo, samo učenje ne. 🙈 Skratka… Zadnji mesec je bilo kar divje kar se tiče mojega hribolazenja… Vse ima svoj namen…

No že prejšnji teden govorim z Jožetom in Gorazdom, usekamo eno skupno? Ta mesec še nisem bil na Triglavu, tako da sem za. Pirc je bil gor včeraj, zato zvem informacije o razmerah iz prve roke. Plan je bil sončni vzhod, gor čez Planiko, dol na Kredarico.

 

Z Majo štartava malo prej, ob polnoči z Bleda.. Preko Radovne do Krme. Jože in Gorazd pa pol ure za nama… Sej naju bosta ujela… Sta kr hitra… Cesta še vedno normalno prevozna, brez kakršnih koli ovir. Malo pred eno uro pa štart. Noč je bila malo hladna, a jasna. Oba sva bila kar nenaspana, zato Maji ponudim en energijski napitek – napaka! Maja prtegne v tretjo… Jaz pa za njo v četrto… Noge mam res težke! Ubistvu imam že en teden nekakšen musklfibr od vsega športanja… Ampak… Všeč mi je ta občutek… Skratka… Gas do Prgrce… Pot kopna… Ponavadi pri koritu zavijem levo gor po bližnjici, danes pa sva bila prehitra in greva rajši kar po dolgi.😂  V roku 1h in 10 min zagledava Prgar’co… Maja res tera! Se odločiva, da počakava pol ure Gorazda in Joža, zato se skrijeva v zimsko sobo. No po pol urah jih še vedno ni, zato se odpraviva v počasnem tempu proti Kurici… Ta strmina! Vmes je eno večje snežišče, a ga obideva po levi, malo plezanja po skalah. Na vrhu Kurice pa počakava Joža in Gorazda, tako da nadaljujemo skupaj. Sem upal, da bo tempo kaj počasnejši, ampak je tudi Joža dal v tretjo in tako s hitrim tempom mimo Konjskega sedla proti domu Planika. Malo pod domom dva manjša snežišča, ampak se jih lepo da prečit. Okrog štirih pa pridemo do Planike – še vedno zaprta. Ena hitra pavza, čaka nas še zadnji vzpon do Malega Triglava. Z zahoda prihajajo neki oblaki, a upamo da ne bo nič hujšega. Za zadnjo strmino popijem en gel, da bo lažje šlo.

Od Planike po snežišču gor, še vedno se da brez opreme, in na melišče. Sledimo markacijami, tudi snega višje zmanjka. Vzpenjanje po markirani poti nas pripelje na Mali Triglav. Pogledamo proti vrhu Triglava in ga zagledamo v oblakih… Joj, škoda! Kaj sedaj? Pod 2800 metri je bilo jasno, zgoraj oblačno. Odločimo se, da gremo malo višje in vzhod počakamo pod vrhom Triglava. Malo čez peto uro pride sonce ven. Vauu! Noro! Kakšne lepe barve! Kar naenkrat se vrh razjasni, zato hitro pičimo gor. A smo prepozni… Spet se je vse skupaj zaprlo! Ampak srečamo pa na vrhu Antonijo, Boštjana in Matejo. Evo pa le nismo sami! Malo pogovora, kakšna fotka… Pa čakanje, če se bo kej razjasnilo – brez uspeha! Je bil pa to moj letošnji deveti vzpon na streho Slovenije.

Foto 1: Današnja ekipa na Triglavu (Foto by Boštjan)

Čas je za odhod proti Kredarici. Midva kot zadnja se spustiva proti Malemu Triglavu. Pot je v celoti kopna, sneg pa se je začel pri izstopu iz plezalnega dela. Tam so v snegu narejene stopinje, ki pa malo drsijo. Z kar nekaj previdnosti se tam spustiva in sledi še zadnji klanec pred Triglavsko kočo na Kredarici, ki pa je uradno že odprta. Hitro notri na toplo, kjer skupaj spijemo kavico. Kar zaspani po neprespani noči se odločimo, da je čas za sestop v dolino. Antonija se odpravi še proti Rjavini. Jaz, Maja, Gorazd in Jože pa dol proti avtu. Po hoji po melišču se Jože spomni, če bi šli pogledati Ivačičevo jamo pod Kredarico, zato zavijemo desno po melišču – je kar zoprno. Nekaj časa iščemo vhod v jamo, nato se pa spustimo notri. Pri vstopu je še sneg, notri pa je bilo kar malo ledeno. Hodimo globlje v jamo, občudujemo kapnike. Iz jame bomo izstopili iz druge luknje, ki pa je bila lepo zalita s snegom. Zato lepo derezice gor in najprej čez ledeno ploskvo, potem pa gor po snegu.

Foto 2: Izstop iz jame

Iz jame po melišču nazaj na pot in spust po letni poti do avta. Še kar nekaj snežišč prečimo v Kalvariji. Jože in Gorazd pobegneta, midva pa lepo počasi dol. Nižje dol je pot kopna do avtomobila. Čisto crknjena prideva do avta in se zategneva do doma, kjer sledi zaslužen počitek.

Pot na Triglav iz Planike in Kredarice ima še nekaj snežišč. Priporočam vsaj uporabo malih derezic in pa malo večja previdnost. Še nekaj časa bo preteklo, da bo sneg pred začetkom plezalnega dela čisto skopnel. Drugače pa tura čista 10ka! Bravo Maji za odličen tempo, naslednjič ne dam energijskega napitka, da ne bo šlo tako hitro!

 

 

Galerija:

Pot:

 

V četrtek sporočilo Denisa: »Sobota kam?« Hmm… Plan je bil en pobeg v hribe z Rokom, ampak nič dorečenega. Zadnje čase mi vzhodi neki ne sedejo, grem rajši čez dan in naredim kakšno bolj zahtevno turo. »Mala in Velika M. Ponca?«, mi zazvoni. Oči se posvetijo! Lani sva bila s Francijem, letos med korono pa smo zaradi razmer obračali  malo nad Bivakom 1. Sporočim še Roku, a na žalost nima časa. Ima pa čas Mirt. Tako je bila ekipa z Rokava popolna! Prejšnji teden nas je nekdo omenil, da smo podiralci hribov… No… Pa naj bo tak naš vzdevek!😂

 

V soboto se ob 0245 dobimo v Lescah. Vreme res slabo… Dežuje… Gremo? Probejmo! In se skupaj odpeljemo proti izhodišču. Odločimo se, da bomo štartali malo pod 3. serpentino do Koče v Krnici. Ponavadi sem vedno parkiral spodaj pred mostom in potem gasa 45 min proti koči. No danes je drugače. Trije divjaki se zapodimo… Lahke noge… Tokrat vsaj nisem direktno po žurki, je bil pa Denis. Zato sem bil ekstra spočit! Za vsak slučaj imel energijske gele od 4Endurance… Nikoli ne veš, kdaj bom rabil boost. No pri koči smo bili kar hitri, takoj gasa proti Špiku, a le do (ne)označenega razpotja… Od tukaj naprej pa smo prepuščeni sami sebi. En slalom med skalami, dokler ne pridemo do začetka kar strmega dela… Tukaj poznam eno bližnjico, zato jo kar užgemo. Pot je kopna, edino eno večje snežišče na okoli 1600 m, ampak se da brez zimske opreme. No stopimo v Veliko Dnino, tudi bivak I se nam lepo prikaže, višje gor vse v megli. No še deževati je pričelo… Še to! Zavijemo do bivaka I v Veliki Dnini (2180 m). Glede na slabo vreme, je bilo to kot kaže naš cilj danes. Pri bivaku pomalicamo. Kaj pa sedaj? Pa pejmo pogledat do vstopa v grapo za VMP, potem pa v dolino. Že kar hitro od bivaka višje stopimo na sneg, ki nas spremlja do vstopa v grapo… Ravno ko gledamo »Rdečo škrbino«, pa se začne jasniti… Pogledamo se med sabo… No… To je pomenilo samo eno stvar: Gremo na vrh! Grapa ima na vrhu kar veliko opast, zato izberemo desno grapo – ta je malo bolj strma. Nekje v sredini grape nas pričaka snežišče, ampak ni problema. Z kar nekaj previdnosti nam uspe preplezati tisti del, nato se sam odpre svet Velike Ponce. Mimo polomljenih palic (možic) in spet v sneg, proti žlebu – najtežjem delu. Malo smo morali pogledati kateri žleb bo pravi. No potem se začne tista uživancija… Primem skalo… Malo mokra… Ni take panike! Lepo previdno plezamo, nakar pridemo ven iz žleba. Sledi še »sprehod« proti vrhu. Ravno, ko smo bili malo pod vrhom… Pa se razjasni proti Gozd Martuljku! Kakšen prizor! Še dva koraka… En korak… Velika Martuljška Ponca (2602 m). Bravooo majstra! Kepca! 👊

Foto 1: Velika Martuljška Ponca (2602 m)

Na vrhu se zadržimo kakšnih 40 min, saj je bilo potrebno uživati v razgledu, čeprav je bila temperatura zelo nizka! Malo pred odhodom se je tudi začelo zapirati, zato smo se kar toplo oblekli in se začeli spuščati proti žlebu. Sledili smo možicljem, nakar pridemo do žleba. Danes sem jaz imel 50m vrv, več kot dovolj. Mirt reče, da se bo abzajlal, Denis je užgal free solo… Jaz pa… Premišljeval… In se odločil kar za abzajl – če je pa tolk dobr to! 😍 Naštimava in se spustiva, pri drugem sidrišču ponoviva vajo… Ravno, ko se začne Mirt spuščati… Pa začnejo štirje s plezanjem v žleb. Ja nič, bova pa počakala ane. Par besed spregovorimo… Oni gor, midva dol. Cug in že je konec uživancije! Se dogovorimo, da se ne bomo spustili po Rdeči škrbini, ampak bomo naredil malo krog in »odsmučali« po melišču navzdol. Držali smo se lepo desno in tako prišli do lažjega dela za vzpon/spust. Še po tistih skalah kratek spust in že smo malo stran od bivaka. Od bivaka nadaljujemo dol… Ko zagledam grapo proti Mali Ponci, ju vprašam če gremo še na Malo M. Ponco. Hmmm? Navadni pohodniki ponavadi grejo samo na en vrh… Mi pa nismo navadni pohodniki, je bil odgovor Denisa.

 

No pa smo zavili gor v grapo proti sedlu. Tole melišče je res naporno… Teče s čela kar konkretno…Oz. se vidijo že kapljice iz čelade… Noge pečejo… Čuti se utrujenost… Bo treba en gel zategnit! Kako paše! Na 2250 pa se konča kalvarija melišča in se začne kalvarija snega. Snežišče skoraj do sedla, ki loči MMP in VMP. Dereze gor in cepin v roko. Na žalost sem imel en miniaturni cepin… Bo kar zanimivo… Naprej eno prečenje… Ja tale prečenja zadnji mesec… Sploh se jih ne morem znebit. No prečke konec, nato pa samo še naravnost gor. Sopara pritiska na nas… Sneg pa čista mešanica trdote in mehkobe. Malo pod sedlom je skalni skok, ki je bil kopen. Na našo srečo je tam še vedno napeljana vrv, zato pustimo cepine tam in nadaljujemo po vrvi navzgor. Tistih par metrov vrvi, sledi še melišče do sedla – zoprno! Na sedlu ju počakam, damo dereze dol in se zapodimo še v zadnjo strmino proti Mali M. Ponci. Brez pretiranih težav stopimo tudi na Malo Martuljško Ponco (2501 m). Na vrhu kar lepo piha, malo megleno. No prav dolgo se ne zadržujemo, vpis v knjigo in gasa dol.

Foto 2: Ekipa na Mali M. Ponci (2501 m)

Dol skoraj po isti poti, malo smo odkrivali nove smeri in tako prišli dol bolj levo. Od tam spust po melišču do vrvi… Spust po vrvi… Dereze gor… Pa gasa dol! Malo ritensko, malo naravnost, malo cikcak… Karkoli si hotel… Tistih nekaj 100 višincev premagamo in sneg se konča. Dereze dol, palice v roke in kar naravnost dol po melišču… Jooj kako je letelo! Dol smo šli isto po »bližnjici«, ki pa je bila že malo bolj suha kot zjutraj… Ampak še vedno zelo zaraščena. Tisti spust je minil hitro, sledil še spust do Hudourniške grape. Od tam pa proti Koči v Krnici. Spust po grapi se je kar vlekel, saj so bile noge že malo utrujene. Pri koči kar nekaj ljudi, ustavimo se na pijači… No za zaključek pa še 30 min hoje do avtomobila. Tako je bil super dan zaključen! Bravo fanta! Odlična ekipa smo! Vsakič si malo zakompliciramo plezanje, da je bolj zanimivo! Smo pa gledali iz Velike M. Ponce naš naslednji cilj, več o tem pa… Ko gremo…😂

 

Na poti je še nekaj snežišč, sploh Mala M. Ponca. Tam, kjer je sneg… Ga je pa še ogromno zbitega… Tako bo verjetno ostal še nekaj časa. Tudi iz Gozd Martuljka na Malo M. Ponco je še ogromno snega.

 

Video:

Galerija:

  • Prvo snežišče
  • Jutranji pogled nazaj
  • Kam se je skril bivak?
  • Vidiš bivak?
  • Bivak 1 v Veliki Dnini (2180 m)
  • Mirt ima svedr palco!
  • Izstop iz grape
  • Tukaj desno bomo potem šli dol
  • Proti vrhu
  • Vstop v žleb
  • Kar strmo...
  • Velika M. Ponca (2602 m)
  • Vedno eni in isti na vrhu :P
  • Dol v meglo
  • Mirt v elementu
  • Tukaj dol
  • Tukaj smo pa prej šli gor.
  • Spodaj že čakajo...
  • Snežišče in vstop v žleb
  • Kakšna opast! Mi smo potem izbrali desno varianto
  • Opast nad škrbino
  • Proti bivaku
  • Tja dol...
  • Sedaj pa vzpon proti MMP!
  • Denis malo počiva!
  • Tudi Mirt je kar zmatran
  • Pred skalnim skokom
  • S sedla tukaj gor.
  • Ekstremist Denis v akciji!
  • Pogled na sosednjo Ponco
  • Proti Gozd Martuljku
  • Ekipa podiralcev hribov
  • Čas za spust
  • Resni obrazi :P
  • Še zadnja prečka danes.
  • Paše!
  • Snežišče proti Mali M. Ponci
  • Po melišču dol
  • Še zadnji pogled nazaj...
  • ... No mogoče ne zadnji... :P
  • Najdi vstop v bližnjico...
  • Dobro zaraščeno!
  • Tukaj smo pozimi plezali
  • Razpotje.

Pot:

 

Že nekaj časa se spogledujem z Visokim Rokavom. Nekako ni bilo prilike, da bi šel tja. Želja je bila… Malo tudi pozabljena… Potem sta Tjaša in David šla gor. Zanimivo! Mogoče je pa čas, da končno stopim na ta vrh. Iz prve roke bom vedel za razmere. Malo debatirava z Denisom, nakar me praša, kam bi šel za vikend? Hmm… Visoki Rokav, rečem v hecu. Majstr ZA… No… Potem pa jaz tudi! Tjaša mi zaupa malo razmere… Hvala Tjaša! Še .gpx track mi pošlje za čez Brinje (saj po tej poti še nisem šel).

 

Cel teden na varovanju meje, v petek direktno po nočni izmeni domov… Takoj na kolo… Ogrevanje na Pokljuko… Jah… Je treba noge raztegnit! ? Hitro spakirat in z Majo v Gozd Martuljek na žurko… Treba na Lili nazdravit! ?Oh… Spet bo kratka noč! Vsa roba že v avtu, zato po žurki kar proti Mojstrani. Tam me čaka Denis. Skupaj se zapeljeva do izhodišča. Tabla je pokazala 5 vozilo danes. Malo čez tretjo uro pa štart!

 

Že takoj težave, saj je ogromno podrtega drevesa… No… Že prejšnjič na Oltar je bila ista situacija. Ne bom se lovil… Prižgem navigacijo… Gasa med podrtjem. Hitro prideva na »pot«. Lepo nadaljujeva, nakar prideva do razcepa za Brinje. Greva tukaj? Ma… Probejva! Tjaša je to pot zelo hvalila… Pa probejva ane! Nekam bova že prišla. Grizeva, grizeva in v dveh urah stopiva pod Šplevto. Pot je res lepa! Bova bivak obiskala nazaj grede. Pot čez Brinje je v celoti kopna, je pa kar ornk klanec… Teče dol s čela! No na Šplevti počakava sončni vzhod. Kakšne lepe barve! Je bil najprej plan Triglav na sončni vzhod… Ampak informacije so bile, da bo gužva gor. No gams nama je sledil celo pot po melišču, a slikat se ni pustil… Iz Šplevte (2272 m) gledava dol in vidiva kar nekaj ljudi pri bivaku II. No midva pa nadaljujeva proti Rokavu. En majstr pride iz bivaka gor in je kakšnih sto metrov pred nama… To ga morava ujeti! Že takoj v Rokavskem ozebniku dava gor dereze in pa en cepin… Dosti bo… No loviva majstra! Malo pod sedlom ga ujameva. Že v ozebniku se zasmejeva, ko ga vidiva… Saj sva mislila, da on pa zihr pozna pot in bo tako nama lažje. No na sedlu malo debatiramo… No kar hitro pridemo do spoznanja, da mi se pa »poznamo«. Še dobro, da obstaja instagram. Martin je bil! Je že včeraj prečil iz Kukove Špice do Bivaka II. Mu rečem, da gre lahko naprej, glede na to da zihr pozna pot… No… Malo se posmeje… Takoj sem vedel koliko je ura! Trije pod Rokavom in vsi prvič! ?To bo še zanimivo. Nekaj podatkov smo imeli… Knjiga brezpotij pa je ostala v avtu. Zimsko opremo dol, saj jo naprej ne bomo potrebovali. Prva stvar, poiščemo vstop v plezalni del – kamin. Baje je prvi del najtežji – III. No najdemo vstop, se spustimo malo po snegu in začnemo… Res je strmo! No pa tudi ozko! Koliko grušča! Vse leti… Vsaj oprimkov je dosti. Prva težava je mimo… Očala se mi že malo rosijo od vročine… Pulz nabija! Ni za đabe tale Rokav. No naprej se vzpenjamo… Kakšen možicel… Kakšno sidrišče… Skratka napeto do grebena! Vsak korak je potrebno paziti, saj kamenje leti dol noro! Adrenalin seka… Počutje super! Tudi zaspanost je izginila… No sej ni časa razmišljat o čem drugem, kakor o vrhu.? Previdno stopimo na greben! Vauu kakšen razgled! Visoki Rokav – 2646 m! Tooo! V treh urah 40 in nekaj minut (od parkirišča) stopimo skupaj na vrh. Občutek je nor! Ena hitra malica, malo podebatiramo in čas je za odhod nazaj dol. Vpis v skrinjico, še zadnjič preverim svoj plezalni pas. Spet v ta krušljiv teren.

Foto 1: Današnja ekipa

Spust seveda terja več pozornosti. Malo prečimo, nakar pridemo do prve resne »ovire«. Treba je iti levo dol po kar krušljivem terenu. Denis se zapodi… Martin pa reče, da bo kar štrik vrgel in se bo »po abzajlal«… Martin je imel 60m štrika, jaz 50… Mamo to! Gledam Denisa kako se matra… Ah… Bom jaz tudi se kar po vrvi spustil… Najlažje bo. Martin pripravi, se spusti. Takoj za njim se tudi jaz spustim… Uff… Tole pa je užitek! Sicer z vsakim korakom sprožim kakšen kamen… Ampak drugače na žalost ne gre. No prvi abzajl je finito… Nato nadaljujemo s plezanjem navzdol… Gledamo dva majstra, ki plezata na Srednji Rokav… Zgleda kar strmo! Malo preveč levo zavijemo… Ufff! Kaj sedaj? Gledamo čez previs… Vidimo spodaj v desni narejeno sidrišče… Ok… Bomo tukaj uporabili tole skalo in kar abzajl za tistih par deset metrov, da pridemo nazaj na pot. Martin prvi, Denis drugi. Ravno, ko Denis zaključi… Se sliši en krik… Le kaj je? No spustim se še jaz, kar konkreten abzajl. Spodaj mi povesta, da je Denisu padel reverso … Ufff! Še meni postane vroče. No nekako natuhta, kako bo to rešil samo z vponko – ta’prav majstr! Sledi malo spusta, nakar pridemo spet do ornk strmine… Jah kaj… Če smo se že 2x… Se bomo pa še tretjič! #tojtauzitek Ravno se pripravljamo, nakar slišimo glas spodaj: »Fantje, počakajte malo!« No kot kaže ne bomo sami. Čakamo… Čakamo… Pridejo trije gor… Pa baje jih še šest čaka na sedlu… Kakšna gneča danes! No hitro se spustimo in pridemo do kamina. Sledil bo še četrti – zadnji abzajl. Tudi tukaj počakamo, da dva prideta gor… Nato pa se spustimo še mi. Še zadnji današnji užitek v steni! Preverim, če je vse tako kot more bit… In hop! Malo bolj na široko noge, ampak je šlo! Pa je konec plezanja! Prišli smo na sneg! Hitro na sedlo, kjer pojemo nekaj na hitro. Zimsko opremo nase in gasa proti bivaku. Sneg je bil zelo moker, delale so se cokle… Ampak je pa fajn sredi junija se »igrati« na snegu… Denis v snegu zagleda svoj reverso – kakšna sreča! Zadnji del poti kar po riti… Ufff, kako je letelo! Spodaj pod ozebnikom opremo dol… Do bivaka po kopnem. Pri bivaku kratka pavza… Sledi čista uživancija po melišču! V roku ene ure smo pri avtu, tokrat po drugi poti. Rečem lahko samo top dan! Ko smo zapuščali dolino Vrat, pa je tabla pokazala 248. Gneča danes, ni kaj!

 

Hvala obema za družbo! Dobro smo ga pocufali! Naredili smo 4 abzajle, čeprav bi bilo mogoče priti dol tudi z dvema… Ampak… Ni ga čez komot! Sicer je malo dalj trajalo vse skupaj, saj smo se morali stalno čakati po vrvi… Ampak ja… Glavno, da smo uživali!

Naslednji izziv pa je tudi že izbran, kmalu. ?

Video:

Galerija:

Pot:

 

Že v ponedeljek me kliče Rok, če bi šel po Hanzovi na Prisojnik. Seveda! V četrtek se za ziher dogovorimo. Glede na to, da se meje počasi odpirajo in je v tujini višje še sneg v gorah, bo to super trening ohranjanja kondicije v snegu in bo tako lažje potem naslednji mesec. Sobota ali nedelja? Bolj sem bil naklonjen nedelji, saj sem soboto proti večeru imel fantovščino (ne mojo?) . Tekom tedna tudi nabavil vrv, kline in še nekaj »drobnarij«… Nekako mi je to najšibkejša točka, zato je treba malo osvežit znanje. Če bo šlo vse po planu, bo kar pestro poletje. ?

 

Ob 0330 me Rok in Matevž pobereta v Lescah in skupaj pičimo proti Vršiču… Kar direktno po fantovščini… Malo sem bil zaspan, drugih problemov pa ni bilo. Pri Koči na Gozdu parkiramo. Od tam pa sedaj naprej peš. Termometer pokaže 2°C, kar mraz! Najprej se malo spustimo do markacije Hanzova. Iz gozda ven počasi do plezalnega dela. Pred sabo zagledamo en slap, ki ga pa lepo prečimo… Ampak prši pa super! Velik korak čez. Naprej pot kopna in se lepo vzpenjamo. Markacije lepo vidne… Na desni zagledamo še en slap, ampak ga ne prečimo. Pridemo na plezalni del, tukaj so zajle zunaj… Kar hitro napredujemo.. Če nas je prej zeblo, je bilo sedaj vroče! S čelade že dol teče. Dan se že lepo dela, mi pa napredujemo kar hitro… Pozna se moja nenaspanost… Pumpa dela na rdečih obratih… Treba neki pojesti! Zato hitra pavza. Na 1700 metrih pa zagledamo sneg… Treba dereze dat gor. Hitro na sneg. Sneg je bil čisto trd! Noro! Tole bo danes super! Po snegu najprej malo prečimo, nato pa gasa navzgor. Po 15ih minutah pridemo iz snega spet na kopno. Markacije so lepo vidne, stopinj od predhodnikov ni bilo. Damo dereze dol? Ah ne! Naj ostanejo gor…. No kar hitro spet pridemo na sneg… In spet prečka! Tudi tukaj je sneg čist trd. Previdno prečimo in kar hitro pridemo spet na kopno. Ob zajlah se povzpnemo gor, kjer spet pridemo na sneg, a tokrat se moramo malo spustiti. Spust je trajal je nekaj minut, potem je pa strmina spet »prižgala«! Naravnost gor… Noge malo pečejo… Pulz je pa tudi za nedeljo kar lep… Sneg je bil tukaj spet čisto trd, zato je pravi užitek hodit navzgor. Klanca konec, malo po »ravnem« v levo. V daljavi zagledamo eno ornk grapo! Kar požrem slino… Tja gor?? Pa to men zgleda ko da je naklon že nazaj… Uff.. Bo zanimivo! Sledi kar dolga prečka, za ovinek in spet strmina! Vedno bližje smo tistemu delu, ki zgleda kar grozen! V mislih že malo razmišljam kako bom sploh prišel čez? No… Prej malo po kamenju in grapa je pred nami. Zabijem cepin… Prime ko hudič! Kar malo se mi nasmeji. Gremo gor! Kakor je prej zgledala grozna, je sedaj malo manj grozna! Prav super pridemo čez, zavijemo še malo v desno… Strmina ne popušča… S čelade teče dol! Spet naravnost gor, pa party prečenje. Pred sabo zagledamo vpisno knjigo. Za nami pa Hudičev steber. Na steber ne gremo, ampak zavijemo kar v zajle. Nekaj časa po zajlah, sledimo markaciji. Ko se teren postavi pokonci, si vzamem kakšno sekundo pavze… Ravno pogledam dol… Bam! Kamen priletel na mojo čelado. Začutim in v isti sekundi vidim kako ga raztolče. Sreča! Še dobro, da nisem pogledal takrat gor. Čelada ok, glava tudi… Res je veliko grušča… To je že drugič v enem tednu, da sem imel srečo s kamenjem.

 

S trezno glavo naprej. Še malo po zajlah, nato po grušču in pred sabo zagledamo… PREČKO! Pa sej sploh ne vem kaj bi si mislil… Pa tako lep dan je bil! Še lepše pa je bilo, ker smo zadaj videli še eno prečko… Danes bo »prečka party«. Pa tako jih ne maram… Cepine nazaj v roke in gasa ane… Ni druge… Matevž in Rok štartata naprej… Jaz si naredim še eno malico… Lačen sem pa pogosto. ? Sneg je tudi tukaj zelo trd, zato ne bo pretiranih težav… Mirno glavo, sfokusiran v nulo in greš. ?‍♂️

Foto 1: Preeeeečka 🙂

Snega je na nekaterih deli malo manj, zato je treba malo gor in dol… Nekaj minut prečenja, pridemo na kopen del. A glej, glej… Za ovinkom se skriva nova prečka. Že odlično ogreti zagazimo notri… Kar ne zmanjka je… V veliko pomoč nam je bil sneg, saj je bil super trd… Izza ovinka pogleda spet prečka ven! Mirni živci… Ta na srečo ni bila dolga… En, dva, tri in že smo čez… Sedaj pa naravnost gor proti markaciji, kjer malo višje zmanjka snega. Sledi lažje »poplezavanje«. Pridemo do skokca, kjer je sneg super… Nobene panike! Sam zabijem in se cuknem gor. Še malo zabijanja derez in v levo… Spet kopen del… A 15 min kasneje zagledamo veličino – vrh! Nimam pojma, kje gre letna pot… Mi smo šli kar naravnost gor, saj smo na grebenu videli zajle. Teren se v zgornjem delu postavi kar pokonci, zato je potrebno še malo bolj zabijati cepine v sneg. Pridemo do naslednjega skoka… No ta pa ni bil zasnežen. Malo bolj nerodni z derezami, ampak je šlo! Pridemo čez in zagledam pred sabo kline in zajle. Samo še naravnost gor, previdno. Že tri dni mi ne gre en komad iz glave, čista simfonija: Past Present – Ti Amo (LIZOT Remix). Za zadnji del bo igral kar tale komad.? Pridemo na še en del, ki je leden… Ampak je zajla zunaj, zato le pogumno čez. Par korakov in vrh je dosežen! Prisank – 2547 m! Bravoo legendi! ?

Foto 2: Skupinska

Ravno razmišljamo, kako bomo prišli do avta, saj smo planirali sestop po Grebenski na Vršič… Pa pride nasproti nam en moški, malo zmatran. Pravi, da je šel po Slovenski poti in da je kopna… Ampak je neki zgrešil in ne sploh ne ve kje je hodil. Mu predlagamo, da gre z nami dol… V tistem trenutku pa ga še naprosimo, če nas pelje do Koče na Gozdu. Grebenska naj bi bila kopna, zato smo šli preverit. Lepo se spustimo dol ob markacijah. Malo nad P. oknom je eno snežišče, ampak se da z malo iznajdljivosti lepo povzpet. Pogledamo gor… Modela nikjer… Kje je? Nekaj časa ga še čakamo… Nato pa se odločimo, da gremo kar dol… Bomo pa šli peš. No takrat mi na misel pride, kdo bi nas lahko zapeljal. Ne bom javno izpostavljal, ampak prevoz smo si pogojno zrihtali… Bomo videli, če dobim klic nazaj. No mi lepo dol, nakar malo pred Vršičem prehitimo eno gospo. Ker klica še nisem dobil, lepo prosim gospo, če nas zapelje do našega avta. Seveda se ne zavrne takih prikupnih fantov. Pa nas je lepo zapeljala. Še enkrat hvala! Rešili ste nam eno uro hoje.

 

Za zaključek pa še »skok« do kolen v Pišnico, ki ima 8°C. Noro dobra rekreativna nedelja! Hvala obema za družbo.

 

Video:

 

Galerija:

Pot:

 

Danes bo že peti dan z ekstremno velikim naporom. Četrtek Jezerska Kočna, petek Triglav, sobota 155 km kolesarjenja, nedelja Lučki Dedec in Ojstrica. V ponedeljek sem si tudi vzel dopust, tako da lepo zaključim petdnevno športno rajanje. Ampak kam? Mika me Razor. Marko je bil za vikend. Tako, da sem vedel kakšne so razmere in jih je za izkoristiti! ?

 

V ponedeljek zvoni budilka ob 0230. Priznam, skurjen sem bil! Včeraj (nedelja) ob 23h šele zaspal. Pogledam radarsko sliko, oblačno. Ok… Dam dremež, ostanem ob 0300. Nekaj na hitro pojem, se usedem v avto in gasa! Ob vstopu v dolino Vrata je tabla, kjer piše koliko avtomobilov se je danes peljalo notri. No malo pred četrto uro sem bil prvi. Kot kaže imam danes Vrata sam zase, vsaj za trenutek. No parkiram na parkirišču pred Aljaževim domom. Ob 0410 štartam. Aaaa! Ne da se mi! Nobene motivacije! Mimo klina in po poti proti razpotju za Pogačnikov dom. Potem se začne klanec… Je bilo kar toplo! Še vedno se sprašujem ali naj grem naprej ali nazaj k avtu. Čisto len! Na 1300 metrih pri »potoku« se ustavim. Nekaj moram pojesti, mogoče bo boljše. En sendvič spravim vase. Uf! Takoj boljše! Kar kmalu pridem na razpotje med bivakom in Sovatno. Zavijem desno in se začnem vzpenjati. Strmina ne popušča! Ampak vsaj za spremembo je sedaj motivacija nazaj! Na okrog 1800 m se začne sneg. Probam, če bo šlo brez zimske opreme… Ne! Čist trd sneg! Ok, dereze gor! Zagledam eno tako lepo »grapico«, ki je lepo zasnežena in se povzpnem po njej. Ko strmina popusti zagledam naravnost gor ene stopinje. Ja nič, kar tukaj grem. Evo in sem na Dovških vratcih – 1 ura 45 min od avtomobila. Se pozna, da sem šel lepo naravnost gor. Razmišljam ali bi zavil naprej na Stenar, pa potem na Križ in Razor. Nekaj se začne oblačit, zato zavijem proti Kriškim podim. Dereze kar pustim na sebi in se spustim kar naravnost dol v vrtačo in potem nazaj gor na markirano pot. Tam dereze dol in do Pogačnika lepo po kopnem. Hitro ena malica, Razor se začne jasniti. Uff! Bo treba iti! Spakiram vse nazaj in gasa.

Foto 1: Dovška vratca proti Razorju

Od Pogačnikovega doma na Kriških podih se spustim in nato sledi vzpenjanje po melišču. Prečim tri snežne flike, ampak brez opreme in brez problema. No na 2154 m pa naletim na sneg, treba bo dati zimsko opremo gor. Letna pot zavija levo, jaz pa gledam grapo naravnost gor. Sicer vidim na vrhu en mali skalni skok (no ni bil ravno majhen). Ker moram vedno nekaj po svoje, prtegnem naravnost gor. Kar bo pa bo, še vedno se lahko spustim po snegu dol in nadaljujem po letni. Kar ornk zaštartam naravnost gor. S čela začne tečt, gelov pa spet nimam! Noge pečejo! Aaa! Na okrog 2350 metrih zagledam pred sabo skalni skok. Jeba! Sem mislil da je manjši pa lažji. Nekaj sprobavam… Nekako ne gre. Kaj sedaj? Z derezami nimam dobrega oprijema, vse kar primem ostane v rokah. Hmm… Ja nič, vidim nad skokom eno poličko. Bom dal dereze dol, saj stojim lepo na kupu snega. Jih dam gor nad skok. Z levo nogo zahaklam v luknjico. Drži? Drži! Z desno razkorak in se cuknem gor. K nč! Veliko lažje kakor z derezami. Hitro dereze gor in kar naravnost gor. Kar kmalu se priključim markirani poti in nadaljujem proti grebenčku. Lepo prečim in kar naenkrat nekaj deset cm od mene zaslišim zvok kamna, ki leti mimo moje glave. En korak bi bil prehiter in bi… No… Razor je res krušljiv in stalno je nekaj dol letelo. Pulz se mi umiri in nadaljujem do grebena. Tam začne zmanjkovati snega. Zavijem levo in nadaljujem po označeni poti dokler ne pridem do kamina. Grem na kamin z derezami ali brez? Itak, da jih ne bom spet dajal dol za pet minut. Kamin je kopen. Zagrizem notri in se lepo previdno vzpenjam, klini so trdni. Par minutk in že sem pod vrhom. Nekaj novega snega je pa zapadlo zadnjič, ampak nobene panike. Še malo popraskam po skalah in že sem na vrhu – Razor (2601 m). Kakšen razgled! Pritisnem štempelj, se vpišem v knjigo. Malo še uživam v razgledu, nakar vidim, da iz Trente prihaja megla. Čas za odhod!

Foto 2: Veselje na vrhu!

Hitro se spravim skupaj in gasa dol proti kaminu. Po kaminu sem bil kar hitro dol, čist rutinirano in že sem spodaj. Vzamem oba cepina, ki sem jih prej pustil spodaj. Dol na sneg in gasa prečim dol proti sedlu Planja. Tokrat dol ne grem čez skalni skok, ampak kar lepo po letni, saj priletim direktno v meglo. Na sedlu Planja zavijem levo dol, kjer so bile slabo vidne stopinje. Spuščam se do 2100 metrov, nakar dam dereze dol in sledi še malo hoje po klinih in vzpenjanje do Pogačnikovega doma na Kriških podih (2050 m). Pri domu sledi kratka pavza, pogledam še v zimsko sobo, ki je lepo čista!

 

Gledam proti Stenarju, ampak je vse v megli. Se odločim, da se povzpnem do sedla in potem se tam odločim ali sestopim v dolino ali pa na Stenar in potem dol na Stenarska vratca. Brez derez ga užgem proti sedlu, nakar malo pod sedlom začne deževati. Hmm… Danes kot kaže Stenar odpade. Zato se usmerim na Sovatno in se spustim dol. Sneg se je lepo odjužil, zato sploh ne dam dereze dol, ampak lepo »odsmučam« dol – noro! Vmes, ko je malo večja strmina snežine, zavijem na kopno in nadaljujem tam. Na okrog 1800 metrih se končna sneg in potem lepo po šodru dol. Hodim… Hodim… Pogledam desno za trenutek… Se mi za zdi, da nekaj vidim… Pogledam še enkrat… Fak! Kozorog! Naredim dva koraka še, zagledam še 8 kozorogov, kako jejo. Huuuudo! Hitro telefon ven. Pogledam še malo naokrog, še 7 kozorogov malo nižje. Huuuudo! Pridem čist do njih, briga njih za mene. Par fotk, pospravim telefon in uživam v tem veličastnim prizoru. Zaslišim klikanje fotoaparata. Družba! Se spustim do gospe, malo podebatirava. Spet začne deževati, zato se poslovim in gasa dol. Tudi obisk bivaka spustim, ker so skale že malo mokre in tudi noge so že malo utrujene. Zavijem v gozd in potem hitro do avta. V avto in gasa domov, na tabli iz Vrat ven piše 45 avtomobilov…. No kar nekaj obiska je pa bilo, sploh pri Poldu je bilo kar nekaj gneče.

 

Odlična tura, edino škoda zaradi vremena, da sem moral izpustiti Stenar – pa drugič. Snega je še kar nekaj, zato je obvezna zimska oprema. Na Stenar je v spodnjem delu še sneg – do Stenarskih vratc. Prav tako je tista prečka še zasnežena, višje pa zmanjka snega. Pot iz Trente na Pogačnika je tudi kopna.

Galerija:

Pot:

 

Že pred korono sva z Majo debatirala o Triglavu. Izrazila je željo, da bi probala v snegu iti gor. Nekako sem čakal na optimalne pogoje – čim manj snega, da bo čim bolj varen vzpon glede na izkušnje. No zmeniva se za petek. Šef srečen, ker sem spet frej. Ob 17h v četrtek pridem z Jezerske Kočne… Spakirava… Pa spat ob 21h. No ob 2230 že zvoni budilka… Ufff! Že drugi dan spim po dve uri… Ampak bo že. ?

 

No malo pred 0100 parkirava v Krmi. Cesta normalno prevozna, zaenkrat v dobrem stanju. Ob 0100 štart. Tempo kar privijeva, ker imava pred sabo 2 km skoraj ravnine. Kar hitro postane vroče.. Obrati v rdečem… No potem, ko se začne pa klanec malo spustiva tempo. Če ne bo kriza. Majo spustim naprej… Sem mislil, da bo še malo spustila tempo… Ne! Kapljice si komaj sproti brišem iz čela. ? Snega je od mojega zadnjega obiska kar fejst pobralo. Pri Prgarici v urci in 20 min, tam ena hitra pavza in napadeva še Kalvarijo. Malo višje zagledam eno lučko. Bova kar njemu sledila. Zavijem kar v zimsko, čeprav se baje da tudi že letno iti. Ampak zimska je lepo shojena, zato je čisti užitek… Ha ha… Sneg je valda gnil! ? Kar hitro ujameva modela, ki si obuva dereze… Kot blisk mimo njega! Špura narejena kar naravnost gor… Grizeva koleni! Energija začne popuščati. Nej vzamem gel? Ponudim Maji, pravi da tega ne je…. Hm… No ne bom potem samo jaz tak »softič«.?Ajde gas! Malo pred koncem Kalvarije mi zmanjka baterije na lučki, zato pošljem Majo naprej, jaz pa lepo za njo. Tisti zadnji metri pod Kredarico so se res vlekli… Malo po snegu, malo po kopnem. No tudi lepo je začelo pihati, oblaki so se tudi nabirali. Zagledava Kredarico… Pogledam na uro: 2 uri 52 min neto hoje. Zelo lep tempo! Vse skupaj ni bilo za 15 min pavz. Bravo Maja!? A sledi še najtežji del – »naskok« na vrh.

 

Hitro v kočo, kjer se malo pogrejeva in razpakirava. Maja pusti nahrbtnik na Kredarici, jaz pa vzamem stvari za oba, da bo hitreje in lažje potekal vzpon. Hitro se zrihtava in stopiva ven… Megla! Nee! Spet?! Že včeraj sem jo imel… Maa… Bo že! Jaz vzamem dva cepina, če bo Maja potrebovala poleg svojega še enega. S Kredarice spust… Že takoj vidiva, da sneg je res slab. No vstop v steno je čisto razrit… Stopinje vsepovprek. Nekako izbiram najboljše stopinje in se začneva vzpenjati. Maji dam še drugi cepin, da ji bo malo lažje. Gor v prečko, ki je zasnežena, ampak lepo »sfrezana«. Od tam naravnost gor še vedno po snegu… No potem pa se začne mix snega in kopnega. Druga prečka čisto kopna, potem malo snega in do Malega Triglava bolj kot ne kopno – vmes imaš dve snežišči. Greben ima malo napihanega snega, a če želiš, lahko izkoristiš kopno direktno ob zajlah. Od spusta potem po skalah skoraj do vrha, malo pod vrhom potem spet pride sneg, ki ne popusti do vrha. Ko se dvigujeva iz grebena, zagledava vrh čisto v megli… Spodaj pa »jasnina«, zato se odločiva in počakava sončni vzhod na 2780 metrih. Res je veličasten sončni vzhod! Te barve! No kar hitro se vse skupaj zapre, zato se odločiva, da skočiva še do vrha. Stopiva na vrh, BRAVO MAJA! Njen 3. Triglav in prvi v »zimskih razmerah«… Moj pa 44ti, letošnji 8mi. Na vrhu pa presenečenje. Na vsake par minut se je čisto odprlo in potem zaprlo spet. Nad 2800 metrih so bili oblaki, ki so prihajali iz severne strani, zato je tudi kar pihalo. Ko se je odprlo, je bilo res veličastno! Ko pa se je zaprlo, pa je bil mraz. Ene par ciklov počakava in potem je čas za spust.

Foto 1: Sladkorna na vrhu Triglava ?

 

Greben je bil nor! Na stran Planike čisto v megli, proti Kredarici spucan – veličastno! Dol sva imela kar celo pot dereze na nogah, praskanje po skalah… Sneg je bil mogoče še malo mehkejši, saj ga je že žgal sonce, ampak je šlo! Srečala sva tudi 5 ljudi, ki so šli na vrh. Spust je bil dokaj hiter, kakšna fotka vmes in potem spet drzanje. Na Kredarici se na hitro ustaviva, potem je pa čas za v dolino. Maji sem obljubil, da ji skuham kavo, ko pride na Triglav… Na žalost je preveč pihalo, zato sva to zrihtala na Prgarci. Od Kredarice po Kalvariji lepo »posmučala«, saj je bil sneg čisto južen. Na 1900 metrih se konča sneg, od tam pa po kopnem do avta. Na Prgarici raztegnem Enjoy Enjoy dekco, skuham kavico… Maja pa eno predavanje za faks preko Zooma… Vse se da, če se hoče. ? No po kakšni uri pa je čas, da se zapodiva do avta…. Ufff se je vleklo! Zaspan na polno sem komaj čakal, da bo konec tega trpljenja. Pri avtu se hitro razpakirava in gasa domov, v Lesi so bili samo trije avtomobili, danes ni bilo gneče.

 

Razmere so bolj tako tako… Od Kredarice gor je samo spodnji del v snegu, potem od Malega Triglava naprej pa se z malo iznajdljivosti lahko tudi kakšnemu snežišču izogneš. Ampak, še vedno priporočam polno zimsko opremo… Ne podcenjuj razmere. Se pa pozna, da sneg noro pobira… Poletje prihaja… Pa še enkrat bravo Maji, odlično je tole speljala!?

 

Galerija: