Dovški križ (2542 m)

Začetek septembra, začetek šole… Ker sem bil po dveh dneh šole že zelo zmatran in naveličan, sem si sredo vzel kar prosto… Gore kličejo… Šola bo že počakala… Dosti heca… Skratka… Padem v torek (2.9.2019) na idejo, da bi bilo super imet sredo frej, saj je napovedano super vreme! Ker se mi je zdelo, da ima Rok podobne misli, mu seveda napišem za hribe. Itak takoj zagrabi! Kam? Sončni vzhod definitivno… Lokacija? Hm… Viš? Ne… Mangart? Prekratek… Triglav? Sem bil tri dni nazaj… Kaj pa Veliki Oltar? Rok takoj za! Štart? V torek ob 22h v Lescah… Lepo počasi bova pičila, vmes kakšno nočno fotko naredila in hitro bo sreda 0620, ko sonce vzide! Super!

Ob 22h ga čakam v Lescah, se zapeljeva do bencinske na Jesenicah… Hiter postanek… Nekaj spijeva… Jaz definitivno energijsko pijačo… Saj sem že 17 ur pokonci in še vsaj enkrat toliko bom! Potem pa hitro v Vrata… Števec ob vstopu v dolino pokaže 200 in še nekaj… No danes ni bilo gneče… Zapeljeva do oznake 10 km, obrneva in parkirava 200 metrov pred oznako. Najprej sva mogla priti do bivak na Jezerih (2118 m)… Pot sem poznal, saj sva bila že konec maja (KLIKNI) gor… No greva mimo vikenda in naprej v gozd. Kmalu zagledava ogromno podrtih dreves… Tole bo še zanimivo… Kot kaže je v ponedeljek res zelo padalo in pihalo (ali pa je že od prej)… No opraviva z oviratlonom in potem po stezici skozi gozd. Prideva do prvega melišča… Malo čudno vse skupaj… Kar široka suha struga… Joooj! Vse se je usulo z zgoraj… No nadaljujeva proti bivaku… Spet šoder… Tega maja ni bilo tam! Ker je letelo dol ogromno drobnega materiala plus voda je bila podlaga zelo trda! Tole bo še mučenje, si ponavljam v glavi… Premagujeva… Dva koraka gor, enega dol… Prečke kar pretečeva, saj počasi ni šlo zaradi trde podlage… Vmes tudi zmanjka možicov, ampak Roku to ne predstavlja težav. Samo gasa naprej… Zagledava Mali Matterhorn… Hitro ga doseževa… Pogledava v njegovo »votlino«, polno kopriv. Tukaj res ne bi rad ležal 😜 No do sem nama je vzelo malo manj kot dve uri… To pomeni, da bova okrog dveh zjutraj že pri bivaku! POČITEK! No od votline nadaljujeva spet naravnost gor po melišču… Na okrog 1900 metrih zavijeva levo proti travnatem pobočju, dosti melišča do bivaka. Zato prtegneva po letni poti in premagava zadnjih 200 višine po levi strani. Par minut pred drugo uro pa odprem vrata bivaka. Sama sva! Hitro notri… Nekaj na hitro pojeva… Narediva plan… Bujenje ob 0325, štart ob 0345. Sedaj ostala je dilema kam? Namreč Roka je skrbelo, da je na poti na Veliki Oltar isti »raztur« kakor na poti pod bivakom… To bi nama otežilo pot… Kaj pa če greva na Dovški križ, predlaga Rok. V mislih sem bil malo razočaran, a me je Rok pomiril, da je sončni vzhod »ziher« lepši kakor na Oltarju. No pa bom »žrtvoval« Oltarja. Greva SPAT! Temperatura v bivaku je kazala 10 °C, kar ni bilo pretirano slabo.

Se uleževa, pogrne vsak s svojo deko in poizkusiva zaspati… Kar naenkrat pa veter… Pa kakšen! Misli že letijo v to smer, da bova vse odpovedala, spet! Kar naenkrat me začne tresti… Seveda, pozna se nenaspanost… Še eno deko imam 3 metre stran… Ne da se mi je vzeti… Zebe… Začne zebsti še Roka… Isti problem ima… Še vedno poizkušam zaspati, pa ne gre… Ne vem zakaj nisem šel po deko… Pač nisem! Pa me je zeblo, prav mi je! Zazvoni ura… Dremež… Padem v sanje… Ma kakšne sanje, nočna mora! Sanjam, da je spet prišla megla! Kakor junija… In tako sva mogla spet sestopiti v dolino, brez osvojenega vrha… Se zbudim! Pogledam na uro… Ura 0400! Roook! Zaspala sva! V sedmih minutah pripravljena na odhod! To je bil rekord! Veter je pojenjal… Megle ni bilo… Sanje se niso uresničile… No začneva v vzponom proti Šplevti. Tam zavijeva levo.. Spet melišče… Sicer ni bilo tako uničeno kot nižje pod bivakom… Se vzpenjava in gledava za »možice«. Rok mi reče, da je orientir ena ogromna črna skala… No ponoči so vse črne! Jo bova pa videla podnevi😋 Skozi grapo… Potem sledi par metrov spusta na majhno sedlce, kjer se z leve priključi Jugova grapa… No iz sedlca gor in po parih minutah na vrhu – Dovški križ (2542 m)! Ura pa 0530! Uff… 50 min do sončnega vzhoda… Na vrhu piha in zato se skrijem malo pod vrhom za skalo…

 

Slika 1: Čisto trpljenje 😋

 

Ob 0610 se prikobacam ven, hitro na vrh… Postavim deko, začnem kuhati čaj in pa zraven z Rokom pojeva malo domačega štrudla 😊 Nebo je že lepo obarvano… Vau! Pride sonce ven! Bolannnnoooo! Kakšen razgled! Na levo Široka Peč (2497 m), naravnost Kukova špica (2427 m), pred njo pa Škrnatarica (2448 m), pod nami pa Amfiteater… Za nami pa Rokavi, Oltar, Škrlatica, Špik… Na nasprotni strani pa Triglav s svojo severno steno… Ne morem verjeti! Noro! 😍

 

Slika 2: Čisti užitek! (foto: Rok Eržen oz samosprožilec)

 

Kakšno uro še ostaneva na vrhu, poslikava in se počasi začneva odpravljati proti bivaku. Nazaj po isti poti… Srečava tudi tri planince, spregovorimo par besed in gasa naprej. Na poti dol se ustaviva še na Šplevti (2272 m), kjer je vse pokakcano od ovc… A ovc od nikoder 😜 Le kam so se skrile? No nisva ravno imela volje jih iskat, zato sva kar sestopila do bivaka… Srečava enega planinca, ki naju sprašuje za pot proti Oltarju… No Rok mu razloži.. Gledam proti Oltarju… Res je zelo razrit! Sploh tisti del, kateri prečkaš melišče… Še dobro, da sva se odločila za križ.. No Rok se je! Bo Oltar že počakal… Prideva do bivaka. Tam razgrnem deko, se uleževa na sonce… Nazdraviva… Malo se uležem in me zmanjka za pol ure… No okrog 11ih se odločiva, da je dosti sončenja in spakirava, pa gasa v dolino. Predno štartava prideta iz doline dve pohodnici in pa tudi tisti trije so se vrnili z Dovškega križa.

Slika 3: bivak II na Jezerih

 

Navzdol sva nadaljevala po levi strani (gledano navzdol), melišče… Kar 1 kilometer odličnega melišča! Čisti užitek! Potem spet prideva na tisti trd šoder, ga nekako po svoje obvijeva in nadaljujeva proti avtu. Za spust od bivaka do avta sva porabila urco in pol, kar super je bilo tisto zgornje melišče =) Pri avtu se zrihtava in gasa domov, na praznovanje mamičinega rojstnega dne.🎂

Slika 4: Narava je naredila svoje

 

Podatki:

Dolžina: 12,03 km

Čas hoje: 6 ur 42 min 06 sekund

Vzpon: 1670 m

Spust: 1669 m

Najnižja nadmorska: 959 m

Najvišja nadmorska: 2542 m

 

Pot:

Relive ‘Morning Sep 3rd’

Galerija:

Plan je bil že prejšnji teden (okrog 09.08.2019), a mi je zagodel križ, zato sem bil primoran malo počiti in se regenerirati. Prvotni plan je bila dvodnevna tura, ampak me je skrbel dež v četrtek (16.8.2019) zvečer, zato sem splaniral vse skupaj v en dan. Plan je bil: koča pri Savici – Komarča – Dvojno jezero – Hribarice – Kanjavec (sončni vzhod) – koča na Doliču – Triglav – koča na Planiki – koča na Prehodavcih – Malo Špičje – Veliko Špičje in potem dol do Savice. Ura mi je preračunala kar 38 km z več kot 3000 m vzpona in prav toliko spusta…. Optimizem je bil… V primeru slabega počutja je bil plan izpustiti Triglav in se po Kanjavcu vrniti nazaj po isti poti in potem do Prehodavcev. Plan je bil sončni vzhod na Kanjavcu, zato je bil štart temu primeren. Ker še nisem stal na Kanjavcu, sem si vzel kar pet ur in pol (6 ur je markirana) fore. Štart je bil ob polnoči iz Bleda do izhodišča.

 

Jooj koliko avtomobilov! Ob taki uri nihče ni pobiral parkirnine… Bom pa zato eno rundo več lahko spil. 🤣 Hitro se spravim skupaj in ob 1h štart čez Komarčo proti Črnem jezeru. Že takoj na parkirišču srečam skupinico pohodnikov, ki so imeli isti namen kot jaz. Se vidimo na Kanjavcu! Komarča je zasilno popravljena oziroma odprta, ampak sem na internetu zasledil obvestilo, da bo spet zaprta od 19.8.2019 do 25.8.2019…  No čez Komarčo sem se odpravljal že šestič, zato sem točno vedel kaj lahko pričakujem… Klanec… Strm klanec… Ker se mi ni nikamor mudilo, sem višinske metre nabiral počasi, a vztrajno. Po 41 min zagledam pred sabo Črno jezero. Ok… Mogoče pa le ni bil tak počasen tempo 😋 Na levi takoj vidim postavljen en šotor… Joooj!… No nadaljujem naprej proti Dvojemu jezeru oziroma koči pri Triglavskih jezerih. Pot tam poznam na pamet, zato mi tudi ponoči orientacija ne dela težav. Do koče sem porabil še dodatnih  58 min. Spet sledi malo daljša pavza, saj je bila ura šele okrog 02:30! Malo sem prehiter! Noč je bila prijetno hladna. Od koče nadaljujem proti Ledvički oziroma največjem od sedmerih jezer. O skupini ne duha in sluha… Tempo sem mogel upočasniti, če ne bom 3 ure čakal na vzhod! No nadaljujem pot in 38 min pridem do Ledvičke. Sem pričakoval, da bo kakšen šotoril tam, pa je bilo začuda prazno ali pa so se dobro skrili! Eno hitro pavzo in potem proti Zelenem jezeru. Ura mi pokaže skupni čas hoje 2uri 46 min. Se mi pozna, da sem malo upočasnil in še vedno sem prehiter. Pri jezeru zavijem desno proti Hribaricam. Pot je zelo lepo označena in pa tudi kar strma! Malo višje se ozrem nazaj, da vidim ali je skupina že kje blizu… Videl sem do Ledvičk in nobene lučke… Se pravi so zelo zadaj. No po poti navzgor, treba je premagati 300m višincev in pridem do nekakšnega sedla. Tukaj zavijem levo (naravnost pot proti Doliču). Sedaj pa se začne zabava… Hodim med Vzhodim Kanjavcem in Kanjavcem. Se malo zamislim in bum! Kje so markacije? Poti kar naenkrat zmanjka… Ne grem nazaj dol na pot… Bom že našel prehod… Zagledam »možicla«. Super! Se usmerim proti njemu, zagledam drugega, tretjega… Kar naenkrat pred sabo zagledam manjši balvan… Ga preplezam… Zagledam spet »možicla« nad vrhu drugega balvana! »Zdej ne vem, a me eden j*** v glavo al kaj?!« Prižgem navigacijo na uri… Se izpiše: »Ste 140 metrov iz poti«. Uf! Užgem kar desno, vmes zagledam snežišče (ki pa ga nisem prečkal) in na uri se metri lepo odštevajo, dokler ne zagledam markacije! Woop! Woop! Hitro po markacijah gor in pridem na »sedlo« med Vzhodnim K. in Kanjavcem. Na vzhodni Kanjavec ne vodi markirana pot in ponoči se mi je zdela pot na prvi pogled kar zahtevna, zato zavijem desno in po parih minutah stopim na vrh Kanjavca (2569 metrov). Čisto sam! Ura je bila malo pred 5h! A vzhod ob 06:01. Spet bom čakal! Na vrhu je malo pihalo, a nebo je bilo jasno! Vsaj pri meni! Take sreče na Triglavu niso imeli, saj je bil vrh v oblakih! Na vsake toliko časa malo pogledam v dolino, če je skupina kje blizu… A ne duha, ne sluha… Upam, da se jim ni kaj naredilo. Skratka čakam vzhod in premišljujem, če sem prav zračunal, da bo vzhod nad Planiko… V nasprotnem primeru pa bi vzšel pred Triglavom, kar bi bila velika škoda zame! No nebo se začne barvati, sonce pride točno nad Planiko ven! Ha-ha! Toj to! Uspelo! Poslikam, spakiram in se odpravim proti Doliču.

Slika 1: Zemljevid kaže naravnost dol…

Pot sem nadaljeval kar po grebenu in sledi spust. Še vedno označena pot me pripelje do razpotja. Levo dol Dolič (45 min), nazaj Zasavska koča na Prehodavcih (1 ura 15 min). Usmerim se levo po melišču navzdol. Kar zoprna pot se spusti iz približno 2400 metrov na 2100 metrov – cel čas po šodru. Potem pa zagledam razpotje: Levo koča na Doliču 10 min, desno dom Planika pod Triglavom. Zakaj se meni zdi, da bom nazaj grede mogel spet gristi v ta breg, ko pridem iz Planike. No zavijem levo, hitro pridem do koče. Vstopim notri, saj me je zanimalo ali je to edina pot iz Planike do Prehodavcev (tisto melišče). Notri taka gneča da joj! Pri šanku mi potrdijo, da je to edina pametna pot… Joooj! Pa ne tisto melišče… No sploh se nekaj preveč ne zadržim pri koči, že nadaljujem proti Triglavu. Označena pot je 2 uri pa pol. Najprej lepo po mulatjeri in po nekaj minutah se teren lepo zravna. Vidim tudi Triglav. Kako mogočen! Sicer iz tukaj je zgledalo, kakor da je neosvojljiv… Le kako bom prišel do gor, si ponavljam v glavi… No se ne pustim preveč motiti z mislimi, malo pospešim, prehitevam kolone pohodnikov. Preidem pod steno Triglava, nakar pridem v senco in postane kar hladno. No z leve se mi priključi pot s Plemenic, jaz pa nadaljujem desno gor po melišču do začetka plezalne poti. Prej sem mislil kako bo težko priti čez, sedaj pa vidim, da je pot speljana prav super! Zato hitro napredujem. Malo čez osem stopim na vrh Triglava! Že osmi letos! Ura mi pokaže 5 ur in 37 min hoje od Savice, kar je pomenilo, da sem s Kanjavca na Triglav prišel v dveh urah.

Slika 2: Na desni dom Planika

Na vrhu trume ljudi… Nekateri se derejo ko živali, drugi brez čelade… Tretji, vodiči v tekaških čevljih… Četrti s telefonom v roki ko hodijo od zavetišča proti vrhu… Spet peti jokajo ob osvojitvi vrha… Šesti se hvalijo kako so prišli v 4ih urah na vrh s Krme… Skratka vse vidiš in slišiš! Kolona za slikat pred stolpom je bila kar dolga. Ker nisem imel časa pretirano čakat, prosim, če se lahko vrinem naprej… Naredim enega selfija in gasa proti Planiki. Dolga je še pot… Prižgem svoj zvočnik, da se mi vsaj malo dogaja… Saj je bilo pred mano 30 ljudi, ki so se spuščali po grebenu… In vsaj 30, ki jih je šlo gor. Glasba ni bila glasna… A se je našel nekdo, ki ga je zmotila. Edini problem je bil, ker ne on ne njegov (pribl.) 12 letni sin nista imela čelade, a kamenje padalo na vse strani… Se z majstrom pogovorim (kaj sem mu rekel, sploh ni važno)… Samo šokirano me je opazoval (resnica boli a?)… Ampak njegov otrok ni bil edini brez čelade… Teh je bilo na poti še kar nekaj. Ne razumem, kako ti je lahko škoda za otrokovo čelado dati 40€, na vrhu Triglava pa brez problema kupiš pivo za 7€ … Taka gneča… Ljudje se odmikajo na vse strani… Kamenje pada stalno… No da nadaljujem… Spust po grebenu je potekal počasi… Gneča.. Gneča… Gneča… Le zakaj sem se spustil na to stran… Ok… Na Malem Triglavu zavijem desno proti domu na Planiki. Sledi hiter spust in že sedim pri Planiki. Hitro en Radler vzamem. Tam se je skupina pogovarjala o hribih, se vključim malo v debato… A čas hitro teče… No pospravim Radler v nahrbtnik in gasa proti Doliču oziroma tistemu razpotju.

Oznaka kaže na 1 uro in pol. Najprej sledi ornk spust, vmes malo zajl. Celo pot sem tekel, saj mi je ura na Planiki pokazala 25km… Se pravi imam še 18 km minimum… Dolga bo… Pridem dol na nekakšno polje… Od tam spet v breg z zajlami in na koncu še malo spusta do razpotja. Zaradi teka navzdol, sem prihranil kar eno uro v primerjavi z oznako. Od razpotja levo gor spet v tisti šoder in proti sedlu. Tolažim se, da sta samo še dva vzpona danes, ta in pa tisti na Špičje. Hitro premagam tistih 300 višincev in na sedlu srečam en par iz Švice. Malo sta zgledala izgubljena… Vprašam, če jima lahko pomagam. Iščeta Zeleno jezero. Super! Le za mano! Tudi jaz sem šel v tisto smer, le da sem potem zavil desno proti Prehodavcem. No nadaljujemo skupaj, malo pogovarjamo… Tempo je bil kar počasen, a mi je sedlo, saj sem čutil utrujenost v nogah. Od sedla kmalu pridemo na tisto pot, po kateri sem sredi noči hodil proti Kanjavcu. Čisto drugačen razgled kot ponoči! Hudo! Pod Hribarcam se ločimo. Meni se je začelo malo muditi, onadva bosta pa tudi prišla do jezera, saj se ga že lepo vidi in je tudi super označeno. Malo pohitim dol, srečam en par, ki me ustavita: »Živjo, te lahko nekaj vprašam? Podplata sta se mi odlimala, kako lahko popravim?« No predlagal sem jima, da naj v koči prosita za »silvertape« in pač zalimaš… Druge ni! 😉 Pa grem naprej… Pridem do razpotja… Levo Zeleno jezero, desno Prehodavci… Zavijem desno… Še malo spusta in potem sledi še vzpon do koče. Nogi me že pošteno pečeta! Pri koči se ustavim, grem po še en Radler. Se usedem in gledam kako gre mimo ena punca in malo stran od koče nekaj snema… Pogledam gojzarje… Alpina… Znane so mi pajkice (ups!)… GALA! Potiho se prikradem za hrbet, se obrne… Od navdušenja objem… Malo podebatirava… Potem je pa šla k svoji skupini na kosilo, jaz pa nazaj še malo počit. Tam vidim tudi par, ki je prej iskal »silvertape«. Pademo v pogovor… Nekako sem razmišljal, da bi Špičje izpustil, saj sem bil kar utrujen. Potem pa pogledam na aplikaciji na telefonu, da je pot od Prehodavcev do razpotja za Veliko Špičje pri Dvojnem jezeru dolgo 5,5 km s 450 metri vzpona… Ah! To bom pa že naredil! Pa še Ana me čaka v koči pri Triglavskih jezerih z mrzlim Radlerjem! Zaključim debato s parom, saj sem vedel, da se bomo srečali pri Dvojnem jezeru, saj bosta tam prespala.

 

No s koče na Prehodavcih se pustim in hitro zagledam tablo – Lepo Špičje (2 uri in pol). Spodaj pa še ena tabla: POT STANKA KOSA. Super! Zna biti zanimiva pot po grebenu! Zavijem desno, sledim markacijam na skalah, hodim po podih. No nekaj minutah pa pot zavije še enkrat desno in se začnem vzpenjati po ozki potki. Markacije so, ampak na mestih slabo vidne. Kar hitro pridem pod prvi vrh, Malo Špičje (2312 m). Pot sicer obide vrh po levi, zato zapustim pot in se odpravim proti vrhu. Na vrhu zelo lep razgled! Srečam tudi skupino starejših. Jih vprašam kateri je Veliko Špičje. Me rečejo, da se ga ne vidi, ker je v megli. Najprej sem mislil, da se hecajo… Saj je bilo vmes še sigurno vsaj pet vrhov. Hitro spoznam, da sem mogoče naredil napako, ker sem se povzpel sem gor! No nič… Grem naprej… Sledi spust za 100 višincev in spet vzpon za 60 metrov… Naslednji vrh grebena… Sledi spet spust za 50 metrov in 30 vzpona… To ponovim še 3x! Že kar malo naveličan vsega (tudi zaradi nog) srečam en par tih pod vrhom. Ju vprašam, kako gre sedaj pot na vrh? Mi odgovorita da malo višje zavijem levo. »Ja a ni markirane poti na vrh Velikega Špičja?« Me čudno pogleda: »Amm… Eno uro imaš še do vrha Velikega Špičja! Lahko ti pokažem ker je vrh.« Šokirano ga pogledam in odklonim ponudbo… Rajši ne vem koliko je še! Nadaljujem naprej in kmalu pridem spet na vrh grebena… O fak! Še trije vrhovi so vmes do Velikega Špičja! Si nor?! Markacije so tukaj zelo slabo vidne, ampak je potka lepo narejena… Sledi spet spust… Počasi sem imel dosti tega spuščanja in vzpenjanja ob grebenu… Pot se nadaljuje na Bohinjski strani ob grebenu… Zavijem s poti… »Zdej grem pa direktno po grebenu! Bom pa plezal! Dos’t je blo tega igračkanja gor in dol!« Pr’tegnem po grebenu… Kar prepadna zadeva! Ampak sem ekstra pazil! Tukaj so bili spusti in vzponi manjši… Prehodim dva »vrhova« po grebenu in se priključim nazaj na pot, saj me je čakal samo še en vzpon za 80 metrov na vrh Velikega Špičja (2398 m). Nekaj minut pod vrhom zagledam razpotje za spust proti Dvojnem jezeru… No tam se bom vračal. Hop in že sem na vrhu! Jaaaa, zakričim!

Slika 3: Na Malem Špičju (2312 m)

Tole Špičje me je psihično čisto ubilo! Če bi vedel, da je takšen teren, bi prihranil za drugič! Ampak greben je bolan! Ne glede na težavnost in dolžino, je res eden najlepših zame. Na hitro nekaj pojem in se vrnem do razpotja… Tam pa potem dol proti jezeru. Na poti dol srečam skupino kozorogov (šest sem jih naštel). Oni opazujejo mene… Jaz njih… Imel sem glasbo… Sploh se niso zmenili za njo (glede na to, da bodo spet leteli očitki na poslušanje glasbe preko zvočnika)… Nekaj sekund so me gledali, potem pa so se sončili naprej… Briga njih! No pot dol je kar strma! Veliko bolj kot iz Zasavske koče. A druge opcije nisem imel, saj nazaj na Prehodavce ne grem! Pot je tukaj še kar markirana, a še vedno slabo vidna. Vmes so tudi jeklenice, nekatere poškodovanje, ampak gre lepo! No iz 2398 metrov se spustim na okrog 1850 metrov. Tam se skale končajo in pot nadaljuje po kar zaraščeni potki. Sicer markacije so še lepo vidne v tem delu, ampak kmalu se bo vse skupaj zaraslo. Tukaj se pot tudi malo položi… Sledi počasen spust do 1780 metrov, kjer se pot priključi glavni »cesti« Dvojno jezero – Prehodavci, pred jezero Ledvička. Od tam še 15 min do koče pri Triglavskih jezerih. Ana me že čaka, mi ponudi točeno pivo Tektonik – Pale Ale! Vau! Sicer se ne spoznam na piva, ampak meni je sedlo! Tam srečam tudi par iz Prehodavcev. Spet pademo v debato in kar naenkrat je ura že čez 18h. Treba bo iti v dolino!

Spakiram… Noge že pošteno čutim… Se poslovim od Ane in gasa dol, čaka me Komarča! Ker se do Črnega jezera teren (razen na začetku) po malo spušča, celo pot kar pretečem… Prej bom dol, prej bo konec trpljenja! Priletim do Črnega jezera in zagledam pred sabo dve debeli veji prekrižani! Gor pa tabla – CLOSED! Čaki malo… Zjutraj tega ni bilo?! Vem, da je obvoz preko Komne, ampak to bi mi pot podaljšalo še za DVE URI! Priznam, moji nogi ne bi zdržali! Malo s slabo vestjo obidem tisti znak in se spustim proti Komarči. Vedel sem, da ob 19h sigurno ne bodo potekala dela… No kot kaže nisem bil sam… Na poti srečal več kot 20(!) pohodnikov, večinoma tujcev. No okrog 19:30 pritečem do avta! Konkretno zmatran!

 

Vse skupaj je pot trajala 18 in pol, od tega hoje malo manj kot 13 ur. Od kje takšna razlika? Več kot eno uro čakanja na vzhod, na Prehodavcih 1 uro, počitek in debata pred kočo pri Triglavskih jezerih pa mi je vzela skoraj dve uri (ups!), ostalo so pa tako pavze na vrhovih. No predno se spet kdo vpikne, zakaj hvaljenje s časovnico… Nobeno hvaljenje… Če bi hotel »rekorde« podirat, bi vzel tekaški nahrbtnik, ne pa težkega 10 kilogramskega. Sem pa med potjo naredil več kot 100 fotk, se pravi časa več kot dovolj tudi za uživanje 😉 Časovnice so napisane za okvirno orientacijo za malo hitrejšo hojo. V petek (16.8.2019) je bil počitek, v soboto 17.8.2019 pa Slovenska smer v S Triglavski steni.

 

Podatki:

Dolžina: 42,45 km

Čas hoje: 12 ur 57 min 23 sekund

Vzpon: 3716 m

Spust: 3691 m

Najnižja nadmorska: 667 m

Najvišja nadmorska: 2864 m

 

Galerija:

 

Slovenska smer, Prevčev izstop, Kugyjeve police – Triglav

 

Dobim klic v petek, 16.8.2019 od Francija: »Slovenska smer v Triglavski severni steni jutri?« Čeprav sem bil na Triglavu 15.08.2019… Sploh nisem razmišljal o odgovoru ne: »JAAA!« Super, se zmeniva, da me pobereta s Sonjo ob 03:50. Nekako smo se dogovorili, da gremo samo trije – jaz, Franci in pa Sonja. Franci priskrbi vrv, jaz pa termovko s čajem. 😋

Triglavska severna stena je 1000 metrov visoka in 3000 m širine ena najmogočnejših sten v Alpah. Kot zanimivost – ima več kot 100 alpinističnih smeri. Skratka, hudo!

Sobota, 17.08.2019, me ob dogovorjenem času poberejo na bencinski črpalki in že se peljemo proti Vratom. Zraven je prišla še Polona, ki pa gre na Triglav čez Plemenice. Ta vikend je cesta v Vrata »zaprta« za avtomobile, a vozi avtobus. Ampak prvi avtobus pelje šele ob šestih, kar je za nas prepozno, saj nam bo smer vzela kar nekaj ur! No okrog 04:20 parkiramo v Vratih. Avtomobilov ni bilo malo… Se zrihtamo in mimo priseka Jože. On je bil že 3x po Slovenski smeri. Tako, da smo kar skupaj šli! Super, se vsaj ne bomo izgubili! Ob 04:36 štart proti markirani poti »čez Prag«.

Prvi kilometri so bolj položni, nato prečimo Triglavsko Bistrico in klanec se malo pojača. Po kakšni uri od izhodišča pridemo do neoznačenega razpotja, levo je markacija za pot »čez Prag«, mi pa zavijemo desno po ozki potki. Kmalu zagledamo prvi izziv, skalni skok. Zagledam tisto gmoto, pogoltnem slino… Ajde, gremo! Prvi gre Jože, potem Sonja, Franci, jaz pa sem rekel, da se bom danes držal kar zadaj… Tudi zato, da lahko lepo posnamem pot. Skala je bila trdna, edini problem je bil grušč, ki je padal dol… Ampak nam uspe! Potem kar nekaj časa hodimo po grušču… Kolena grizejo! Kakšnih 100 metrov višincev pa se ustavimo »Pr’ macesnu«. Na desno zagledamo špičastega macesna, to pomeni, da smo na pravi poti! Nadaljujemo naprej in se kmalu začnemo spuščati v kotanjo in potem do žleba v Belih ploščah. Malo zoprno je prečiti, saj imaš na eni strani prepad, na drugi pa izbočeno steno, placa pa širino enega čevlja. Malo pokrčim noge, saj sem tako imel malo boljši občutek in lepo počasi ob steni. Spet sledi »lahko« plezanje navzgor kar nekaj časa. Nato pa… Bobni že tolčejo… Taa daaaam… 5m skalni skok! Ga gledam… Hmm… Zgleda zanimivo! Nekateri pravijo, da je to najtežji del poti… Meni se pa ni zdelo tako hudo… Edino kamenje je letelo dol ko pr’norcih! Tukaj vrvi še nismo uporabili, ampak lepo počasi gor! Jaz spet zadnji. Roka v eno zarezo, druga v drugo… Ena noga sem.. Druga tja… Hop.. Hop.. Pa smo na vrhu! No… tega skoka! Sledi dve minuti hoje (spet) v breg in pridemo do Bučarjeve stene. Spodaj zagledamo vpisno knjigo… Se hitro vpišemo… Potem pa… Gor! Tudi ta del brez vrvi, lepo počasi, saj je bila stena malo mokra in vsaka napaka bi bila… No napake ni bilo! Sledijo Zlatorogove police. Zlatorogove police prečijo celotno Triglavsko steno, no na tem delu je bila polica kar široka. Zato se malo sprehodimo po njej.

Od polic naprej kar nekaj časa premagujemo takšne in drugačne skale v grapi in kmalu zagledamo en ogromen balvan, ki nam zapira pot. Skala je tukaj spet malo mokra… Ne bomo tvegali… Franci prtegne ven vrv… Jože spleza čez balvan, ovije vrv okrog skale in oba konca vrže dol… Jaz spet zadnji… Začnem vleči tisto vrv… Si rečem: »Mah, dej bom js tole brez uporabe vrvi probal…« Hitro dojamem, da bi se preveč matral in zagrabim tisto vrv pa se potegnem gor… Sej zato smo jo tudi napeljali! Sedaj smo bili tudi v Slovenski grapi… Pogledam dol… Uff… Kar dolga! No mi gremo gor, ne dol… Kmalu zagledamo sneg… Hm… Še dobro, da imamo cepine! Ampak hitro ugotovimo, da se ga da izogniti po levi… Pa so cepini ostali pripeti na nahrbtnikih. Pred nami spet stena… Mokra… Vrv spet ven… Jože spet solo gor, zapne na Jeseničana. Drži? Drži! Sonjo pripnemo in že ko košutka pleza gor. Midva s Francijem pa se odločiva, da poizkusiva brez vrvi… Stena je res mokra… Ampak lepo premagava do prve poličke… Drugi del stene čist moker… Gladek… Jože spet zapne vrv na dva Jeseničana… Sonja prva… Franci za njo… Jaz pa zadnji… Dva metra začetka stene čisto gladek… Ja nič! Bom prijel vrv… Se potegnem gor… Stopim na majhno razjedo… Odpnem vponko iz prvega Jeseničana… Zagrabim vrv in se potegnem gor… Spet polička… No tukaj odpnem še drugo vponko… Ne rabimo več vrvi, zaenkrat… Franci jo pospravi… Gremo naprej… Po grušču… Čista je*a… Spet malo lažjega plezanja in konec poti! Kam pa sedaj? Jože reče, poglej dol… O fak! Če pa kej ne maram, so pa to spusti po grušču… Tole je kar dolg spust! Bomo uporabili vrv… Če ne drugega, zaradi psihološkega učinka… Zapnemo spet za Jeseničana in Jože vrže vrv… Točno 30 metrov spusta nas čaka po grapi… Franci gre prvi… Treba ga je počakati, da pride do dol… Saj so se kamni sprožali ko pri norcih… Druga Sonja… Tretji jaz in pa zadnji Jože… Tale spust nam je vzel kar nekaj časa, saj je bilo vse skupaj krušljivo, zato vsak posebej dol do melišča… Pridemo na melišče… Gasa prečimo melišče in proti Prevčemu izstopu… Freliha pustimo za naslednjič… Sledi 20 min po vseh štirih do izstopa… USPELO JEEE! #tojtauzitek

Slika 1: Nad izstopom!

Na izstopu nas pričaka sonce! Uff kako je vroče! Pa še očala sem pozabil doma… Joooj! Sledi malica… Kam pa sedaj? Direktno na Kredarico ne gremo! Gremo po Kugyjevi polici in potem bomo videli kaj in kako naprej… No tako smo se začeli vzpenjati po podih, spet na melišče… Gledamo gor proti Triglavu… Joooj koliko ljudi! No nadaljujemo… Spet flika snega… Tukaj teče potoček… Si naredimo malo zaloge vode in gasa naprej… Zagledamo polico… Na srečo je napeljana zajla, baje jo je Alojzi… Tisti Lojze, kateri živi v bunkerju pri Morbegni… Kaj naj rečem glede police… Adrenalinsko! Kako narava zna »izoblikovat« naravne prehode… S previdnostjo gremo mimo… Ok… Kaj pa sedaj? Gledamo SZ greben, ki vodi direktno na Triglav… Ga poizkusimo? Pa dajmo! Začnemo plezati gor v steni… Sonce začne pripekati… Roke postajajo utrujene… Se ustavimo po parih minutah… Kaj sedaj? Gremo naprej? Nekako je obveljalo, da bi mogoče obrnili in šli čez škrbino gor… Navsezadnje… Varnost je na prvem mestu… Zakaj bi zaradi utrujenosti nekaj forsiral? No pa se obrnemo dol… Pa minutk in smo že na poti, kjer vodi proti poti »čez Plemenice«. Malo pred razcepom za škrbino se spomnim, da bi šel pogledati Morbegno, tisto staro Italijansko kasarno… Saj je samo par minut od razcepa… No za hribom jo zagledam… Pa ne kasarno… Ampak samo bunker… Kje je stara kasarna? Bral sem, da se je nekaj porušila… Nisem pa vedel, da je zravnana z zemljo! Ni je! Vidim pa bunker in Lojza… Skočim gor… Dam roko… Spregovoriva par besed, saj ga nisem želel motiti, ker je že imel obiske… Ga vprašam, če lahko pogledam v notranjost bivaka… Seveda privoli… Vau, hudo! Kakšno življenje! Stran od vse tehnologije… Notri edino en star radio predvaja glasbo… No hitro poslikam in gasa proti Triglavu… Skozi škrbino sem hodil že dva dni nazaj, ko sem naredil en lep krog (objavljen bo šele septembra v blogu).. Zato gasa… Me gledajo tujci kaj tako tečem… Ne vem… Nekakšen zagon sem dobil… Malo sem imel že vsega dosti, zato v peto prestavo! Čez tiste skobe in zajle kar poletim… Ujamem Sonjo, ujamem Francija… Edino Jože mi je ušel… Pridem na vrh… DEVETI letošnji! Gor gneča nepopisna! Malo me ljudje čudno gledajo, zakaj imam cepin na nahrbtniku… »Ljudje božji… Če bi vi vedeli, kje sem jaz hodil…« Kupim Radler na vrhu Triglava… Ima mrzlega… Pa sedem evrov je… Jah… Je*i ga… Paše pa! Sploh zato, ker sem kamelbak izpraznil z vodo… Kmalu prideta tudi zakonca Groznik… No pa Klavdija, Sandi, Gorazd, Žiga… Sami gorski svedri! Naredimo fotko… Franciju rečem za njegova cepina… Seveda slika na vrhu s cepinoma… Sredi avgusta! Stoje, zaradi križa še vedno ne morem narediti… Zato pa malo drugačna fotka… Gledam zraven stolpa… Pismo… Znana punca… Irena? Ja valda! Hitro pozdravim, narediva sliko in smo jo kar vzeli s sabo dol na Kredarico… Ups!

Slika 2: Franci, Jože, Žiga, Sonja, Gorazd in jaz!

No čas je za spust na Kredarico… Nobene stene brez zajl več! Lepo počasi… No ni bilo ravno počasi… Hitro na Kredarici… Tam srečam še Almo, Matejo in Tanjo… No pa Polono, ki je bila že vsa prestrašena kje hodimo! Cela druščina! Kakšni dve uri na Kredarici, potem je Jože začel s popravilom klopce ljubezni… No malo pomagava s Francijem tudi… Sledi še zadnji fotošuting… No nekaterim se ni mudilo domov… Zato se z Ireno in Polono zmenimo, da gremo mi posebej dol, po Tominškovi… Ostali pa čez Prag, ampak malo kasneje… No po Tominškovi sem šel prvič… Prav zanimiva pot! Čeprav je pa strma… Vmes tudi srečamo kozoroge… No malo čez 19h smo pri avtu… Polona počaka Francija in druščino, midva z Ireno pa se odpraviva domov… Pa je bil dan zaključen! Hudooo!

Hvala Jožetu za spremstvo! Hvala Franciju za povabilo! Čestitke Sonji za uspešen vzpon, carica si! Ireni za prevoz! Pa ostalim svedrom za srečanje, z enimi prvič! Pa ovci na Kredarici k je pojedla malo suhega sadja, da je bil nahrbtnik malo lažji!

Celotna tura je trajala 15 ur, samo hoje pa je bilo za manj kot 12 ur. Skupaj 2100 m vzpona in prav toliko spusta. Težavnost smeri: III/II-III

Galerija:

Triglav 1.8.2019

Nov mesec in spet je čas za obisk naše najvišje gore, Triglav. Tokrat v malo drugačni izvedbi… Ni bil vzhod… Ni bil zahod… Ampak je bila celo normalna ura! Tudi sam nisem šel, kot grem ponavadi, saj mi paše se malo odklopit od vsega… Ampak… Bila je ekipa sedmih! Sedem pohodnikov! Za en kombi… Bil je tudi malo službeno obarvan, saj nas kar šest od sedmih dela v vojski… No Silva je nekaj tednov nazaj prišla na idejo, da bi šla na Triglav. Ampak kdo bi jo spremljal? Kdo drug kot jaz, z letošnjimi šestimi vzponi. No Marijo bi šel zraven, saj je zadnji mesec lepo nabiral višince po naših gorah. No ekipi se je potem še pridružil Jure in pa Manja z Urošem. Tako je bila ekipa skoraj popolna… Spomnil sem se tudi na prijateljico Weroniko, ki je trenutno v Sloveniji na obisku – ekipa je določena! Datum? 1.8. je bil izbral že 1 teden prej. Zakaj ravno prvega avgusta? Nimam pojma! Lep datum! Štart? Določil sem ga ob 0300 s Krme, saj sem se bal, da bo kmalu postalo že vroče. Čeprav ni bilo nekega navdušenja nad časovnico, so bili na koncu vsi v en glas hvaležni za tako odločitev.

Že od ponedeljka sem spremljal napoved, vsake par ur se je spremenila. V sredo zjutraj je napoved kazala kar že malo slabo, popoldne se je popravila. Ok, štart bo! Nevihte so napovedane za ob 17h, do takrat bom jaz že doma v postelji! Ob 2h poberem Weroniko, greva nazaj na Bled, kjer se na bencinski črpalki vsi skupaj zberemo. Marijo pelje naju z Weroniko, Jure pa ostale. Okrog 03:20 se pripeljemo na parkirišče, ki je bilo na začudenje vseh, zelo prazno za tak čas! Ja napoved je naredila svoje! Lepo se spakiramo in ob 03:30 štart s Krme. Tempo je bil čisto normalen, nobeno divjanje, kakor je pri meni ponavadi. Jaz prvi, ostali lepo za mano. Po manj kot dveh urah hoje prispemo do Prgarice, kjer imamo prvo malo daljšo pavzo. Že kar lepo svetlo, sicer na višini 2200 metrih megleno. Pojemo tiste sendviče in zagrizemo naprej v breg. Lepo se vzpenjamo proti Kalvariji, kjer se počasi začne prikazovati sonce. Ker so bili pretrgani oblaki, je sonce oblake in nebo osvetlilo čudovito! Pod Kalvarijo se malo ustavimo in nato nas čaka še zadnji vzpon do Kredarice. Oblaki so prihajali in odhajali… Končno zagledamo Triglavski dom na Kredarici! A nam je vso veselje hitro pokvarila oblačnost. Hitro notri, se preoblečemo, pustim odvečne stvari v koči. V koči ni bilo veliko ljudi, pa še to jih je večino šlo dol v dolino. Vsi ostali so imeli s seboj samovarovalni komplet, jaz pa kot vedno – grem brez njega.

Napravimo, naredimo en selfie pred kočo in že se spuščamo oziroma kasneje vzpenjamo proti Triglavu. Tik pod tablo »zavarovana plezalna pot« se ustavimo, jim za vsak slučaj razložim pravilno uporabo kompleta. Weroniko spustim naprej, saj je bila kar hitra, mi pa nadaljujemo počasi. A se hitro razdelimo v dve skupini, ena smo jaz, Weronika in Marijo, druga skupina pa Jure in ostali. Varnost je tukaj na prvem mestu, zato včasih predlagam ostalim kam stopiti, kje se z roko potegniti gor. Na grebenu med Malim Triglavom in Triglavom prehitimo skupino Korejcev, ki so snemali nekakšen dokumentarni film. Malo nad grebenom pa se začne ples sonca in oblakov. Na vsake pet minut se za kakšno minuto odpre pogled in nato spet zapre. Naša ekipa malo pojača tempo, da ujamemo sonce na vrhu. Weronika prva, jaz pa Marijo pa hitro za njo. Kakšen top vreme! Oblaki na višini 2700 metrih… Hitro par fotk, preden se zapre. Kmalu sledi tudi druga ekipa. Si damo roke, saj so bili trije člani naše odprave prvič na Triglavu! S seboj sem tudi imel vrv, tako da sem bil tudi »rabelj« pri krstu! Štrije udarci po riti! Prvi je bil krščen Jure, nato Marijo, tretja Manja… Četrta pa je bila Weronika, čeprav je bila že lani gor, a jo ni nihče krstil… Pa sem hitro našel izgovor in še njo s samo tremi udarci. Kdo pa je bil peti? Jaz! Ker sem se tako lepo izživljal na drugimi, se je potem Silva domislila, da sem tudi jaz na vrsti! Pa saj če dobro pomislim… Tole je bil moj 27ti vzpon na Triglav, pa še nisem bil krščen! Ups! 🙈 Tako, da sem jih še jaz fasal od svoje šefice – kaj jaz vse delam, samo da mi podpiše dopust! 🤣 No udarcev je bilo dosti, Triglav se je zaprl z oblaki in čas je za odhod. Za dol smo isto šli v dveh skupinah in tako lepo počasi napredovali proti Kredarici. Gneče še vedno od nikjer! Ustavimo se na Kredarici, spijemo eno pijačo, se okrepčamo in se odpravimo proti dolini. Tempo je bil tukaj kar lep, po dveh urah in pol pridemo do parkirišča. Jaz si namočim noge v »bazenu« ob parkirišču, se spravimo v avto, odpeljemo do Kovinarske koče, kjer spijemo še eno rundo in potem domov. Dneva pa še ni bilo konec, saj se z Weroniko odločiva za kolo. Pridem domov, pojem, oblečem in gasa na kolo. Narediva skupno 45 km, Bled – Radovna – Bled, vmes se skočiva v jezero na ohladitev. Zvečer pa je padla pica!

Čestitke naši odlični ekipi za osvojitev Triglava! Bravo vsem!

Galerija:

Škrlatica – 2740 metrov

Plani so zato, da se spreminjajo.. No tako je bilo tudi v mojem primeru. Najprej tekom tedna je bil plan Jalovec, z vmesnim postankom v bivaku na Kotovem sedlu… Ker je to padlo v vodo, smo se z Aljažem in Urhom zmenili za drug plan, sončni vzhod na Škrlatici. Škrlatica je z 2740 metrih druga najvišja gora pri nas. Bil sem že dve leti nazaj, zato sem vedel kakšno trpljenje me čaka.. Namreč pot se mi tako vleče da joj! Na srečo je bil plan vzhod, tako upam, da se vsaj ne bo vleklo!

 

Zmenimo se že, da se dobimo v petek, se odpeljemo v Vrata in tam za kakšno uro pospimo, nato pa štart proti Škrlatici. No že tukaj so se plani spet podrli! Aljažu je med potjo zmanjkalo bencina (le kako mu je to uspelo?), zato je obtičal v Kranju. A mu je Tadeja priskočila na pomoč in nas tako rešila! Urh je prišel že ob sedmih s svojim avtom na Bled. Sva šla na pijačo in potem počasi proti Vratom. Aljaž se nama je pridružil malo čez 22. uro. Nazdravimo in se spravimo »spat« ob 23h! Budilka je bila že ob 23:30, saj je bilo potrebno še nekaj pojesti pred zahtevno turo. Budilka zazvoni… Aaaa! Tudi za minuto nisem zatisnil očesa! Tole bo še zanimivo! Urh in Aljaž nista bila nič boljša… No nekaj pojemo in ob 00:00 štart proti Škrlatici. Na parkirišču v Vratih je bila že kar gneča, saj je nekaj ljudi začelo svoje pohode proti Triglavu.

 

No s parkirišča proti Aljaževem domu, tam zavijemo desno v gozd. Pot se počasi začne vzpenjati, vsak meter se teren postavlja bolj pokonci! Kar hitro napredujemo, vmes dve pavzi, saj nam je bilo kar vroče… Na 1700 metrih pridemo ven iz gozda. Začenja se kratka pot po melišču, zagledamo dve lučki. Vidita onadva nas. Pospešita… Hmm, tekma? Morda sta se ustrašila, da jim bomo zasedli bivak IV? Prtegnemo še mi v tretjo in jih malo pred bivakom ujamemo. Nekako nista vedela kam, zato nas spustita naprej. Mi lepo nadaljujemo proti bivaku, kjer malo pred njim zavijemo desno – Škrlatica 3 ure je oznaka, polomljena leži na tleh… Do bivaka smo porabili uro in pol, kar pomeni, da smo nekako še enkrat hitrejši od označene poti. Ura je šele pol dveh! Čakali bomo gor na vrhu ko norci! Tempo upočasnimo… Od razcepa se lepo vzpnemo, preidemo na travnato pobočje, kjer se za kratek čas spustimo. Tako pridemo na pašnike pod Dolkovo špico in od tam se spustimo do melišča. Sedaj pa zabavni del! Vzpenjanje po melišču! Pot je lepo sledljiva, snežišče je bilo eno malo, pa še to skoraj na ravnem terenu. Gledamo nazaj, lučki zaostajata… To pomeni, da gresta tudi onadva na vzhod! No kar nekaj časa po melišču in kmalu zagledamo steno pod Škrlatico! Skobe, jeklenice…. Yeees! Hitro mimo prvih skob, kratek spust po polički in potem med grapicami do grebena. Pot zelo lepo označena in opremljena s klini, skobami! Malo pod grebenom spet počijemo, saj smo zelo prehitri! Pa še veter začne pihati! Joooj! Si vzamemo par minut in potem sledi še kratko, 20 minutno grebenčkanje. Zagledamo križ. NA VRHU SMO – 2740 metrov! Nobene gneče… Prvi! Ura pa malo čez štiri, kar pomeni, da bomo eno uro čakali na sončni vzhod… A vetra na srečo ni bilo! Hitro nahrbtnik dol, Urh skuha kavo in zagledamo kako se nam po grebenu približujejo 4 lučke. Tako da nas je bilo potem sedem na vrhu. Proti vzhodu je bilo sicer malo oblačno, zato je bil vzhod malo kasneje, saj je sonce potrebovalo dodatnih 20 minut, da je prišlo čez oblake. Vauu! Noro! Kakšni pogledi proti Visokemu, Srednjemu in Spodnjemu Rokavu! Tudi tja me bo enkrat pot zanesla! Sonce začne greti in to pomeni, da je čas za spust. Pofotkamo se in gasa dol. Štartali smo zadnji… Čelado na glavo in gasa!

Za spust si vzamemo malo več časa, saj smo dosti slikali, ker razgledi so res »bolani«! Po kakšni uri pridemo spet nazaj na melišče. Kaj pa sedaj? Gledamo dva tekača, kako se vzpenjata iz te strani na Dolkovo špico. Naš prvotni namen je bil, da se spustimo do bivaka in od tam spet gor na Dolkovo špico… Treba nabirati višince, ni kaj… 😜 Ampak tale pot zgleda bolj mamljiva! Sicer iz naše strani zgleda kakor, da se je ne da preplezati… Ampak kaj je to za nas, tri gamse? Po melišču naravnost dol do krnice Zadnji Dolek. Tam vidimo tudi naše prijateljice, ovce! Ni počitka… Gasa po melišču. Zgornji del melišča je kar zoprn in počasi se vzpenjamo proti Rdeči škrbini. Vmes tudi zmanjka markacij, a je pot lepo sledljiva. Na vrhu škrbine zavijemo levo in po grebenu na vrh Dolkove špice (2591 m)!

Tukaj sledi obvezen počitek, malica. Sonce že lepo pripeka, zato se namažemo. Nato pa gledamo greben naprej od Špice. Zanimivo! Ker smo vedno za izzive, se spravimo pogledati še naprej. Spakiramo in lepo po grebenu naprej proti Spodnji Dolkovi špici. Hmm… Tukaj postane malo zanimivo… Greben je… Ozek… Krušljiv… Začne se lahko plezanje gor in dol… V mislih imam komad »Pa arriba Pa abajo lento« (prevod: gor, dol, počasi). Teren postaja vedno bolj krušljiv… Vmes tri štrleče skale, po katerih je potrebno malo poskakat in sledi spust na majhno sedlce. Od tam par metrov stene… Na levo prepad… Na desno prepad… Nahrbtnik dol… Poprimemo za skalo… Adrenalin seka.. Toj to! »I feel alive!« Leva, desna, leva, desna in že smo nazaj na grebenu. Gremo naprej? Greben se nadaljuje še kar nekaj časa naprej, a mi se odločimo za vrnitev na Dolkovo špico, saj zagledamo, kako se iz strani Razorja približujejo oblaki! Čas je za odhod! Po isti poti nazaj… Šoder… Spet malo plezanja in grebenčkanje do Dolkove. Od tam se spustimo nazaj dol do Rdeče škrbine, sedaj zavijemo levo proti Križu oziroma bivaku IV. Sledi kar dolg spust, večinoma po melišču, ki je za prečenje kar zoprn, ampak za spust naravnost dol odličen! Še dobro, da se nismo držali prvotnega plana in šli po teli poti gor, saj je kar zoprna za vzpon. Po nekaj sto metrih spusta zagledamo pot, ki vodi do bivaka. Joooj! Kakšen ovinek! Pot vodi pod Dovškim Gamsovcem in potem naredi veeeeelik ovinek v desno do bivaka. Se kermu da po tej poti? NEEE! Prtegnemo namesto po poti desno, levo po melišču. Najprej ga lepo prečimo pod steno Dolkove špice. Približno smo vedeli kje moramo iti, da pridemo do bivaka. Sledi še spust naravnost dol po melišču. Čisti užitek! Obidemo ogromno vrtačo po levi in pridemo do manjšega sedla. Od tam se lepo vidi bivak IV. Se spustimo še tukaj kar naravnost dol po travi. Pridemo direktno do bivaka IV na Rušju. Bivak ima deke, a nima jogijev (samo za info). Sledi kratka pavza in še zadnjih 900 metrov spusta do avta. Ufff se je vlekla pot! Saj smo skoraj cel zgornji del poti gledali naravnost dol parkirišče. Po eni uri pa pol spusta od bivaka pa zagledamo Aljažev dom! Končno! Hitro se spakiramo v avto, se odpeljemo proti Kranjski Gori, kjer sledi skok v mrzlo jezero Jasna – kako je pasalo! Nato pa domov in pa spat! Namreč 36 ur brez spanca se mi je kar poznalo! Pa je bil spet en super dan v najboljši družbi! Čeprav pot se je še vedno vlekla!

 

Galerija:

  • Na vrhu!
  • Dan se dela...
  • Sonceee
  • Počasi gre sonce gor
  • Danes ne bo gneče
  • Pogled proti Rokavom
  • Dolina Vrata in Triglav
  • Kako je vesel!
  • Tudi Urh!
  • Zadnji metri pod grebenom
  • Tihožitje
  • Lahko bi malo višje skočil... :P
  • Kakšen razgled!
  • Jaaaaa!
  • Prečenje...
  • Lepo zavarovano
  • Tukaj gor ja...
  • Naravnost gor...
  • ...Oziroma dol
  • Melišče pod Škrlatico
  • Proti Dolkovi špici
  • Kolegiceee
  • Še zadnji ornk vzpon danes
  • Zoprno melišče
  • Proti Rdeči škrbini
  • Pogled proti Škrlatici
  • Aljaž je poravnal križ. Bravo!
  • Dolkova špica in njen razgled!
  • Le kje smo lezli?!
  • Razor (2601 m)
  • Bivak IV na Rušju in Dolkova špica
  • Notranjost bivaka
  • Trdo ležišče
  • Bivak IV
  • Poškodovan smerokaz
  • Kako daleč je še parkirišče!

Pot:

Relive ‘Morning Jul 20th’

Prisank/ Prisojnik (2547 m)

 

Že dolgo nisem med tednom šel kam v hribe in ker je bila napoved kar OK, sem se odločil vzeti dopust četrtek in petek. Z Arminom se že od septembra dogovarjava za kakšen pobeg v gore in nekako se nama je zmeri kaj podrlo. No četrtek, 11.7.2019, pa je bil pravi čas! Želja je bila sončni vzhod na Triglav, a sva kasneje rajši izbrala Prisojnik (2547 m). Zdaj pa katero pot? Plan je bila Kopiščarjeva, ampak nisem našel nobenih podatkov o razmerah (kakšna flika snega?), sem pisal pohodnikom, ki so bili gor… A na žalost noben tako prijazen, da bi sploh odpisal! Ampak ja… Tako pač je. 🙂 Naslednji faktor izbire poti je bila tema, saj sva hotela iti na vzhod. Sedaj v temi po terenu, ki ga nisem poznal in za katere nisem vedel kakšne so razmere… Ahh… Izbereva Slovensko pot za vzpon. Pa še preveč ne bova zmatrana 🙂 .

Ob enih zjutraj se dobiva v Lescah, se tam zbaševa v en avto in gasa proti Vršiču. Pot je bila bolj kot ne prazna, le kdo bi sredi noči se vozil naokrog? 😛 Malo pred drugo uro parkirava na Vršiču, se pripraviva in kakšno minuto čez dve štart! Le kam sedaj? Pogledam na telefon opis poti… No pa greva! Hitro mimo Tičarjevega doma, malo vzpona in že sva na Sovni glavi (1750 m), od tam rahel spust in potem po melišču spet lepo počasi gor. Vzpenjanje je zelo počasno, zato je bil pa tempo lahko malo hitrejši. Hitro prideva do razpotja za »grebensko pot«. Se odločiva, da tam sestopiva. No midva nadaljujeva naravnost. Pot počasi pride pod steno Prisanka. Na 2046 metrih zagledava sneg, a se ga da lepo obviti, nato pa sledijo manjše grapice, skalni skoki… Ampak je vse super zavarovano z zajlo. Ko premagava vse grape, sledi hoja po skalah proti vrhu. Pogledava na uro… Ura še štiri ni! Oh! Dolga bo do vzhoda (0520), pa tudi malo piha. Se odločiva narediti malo pavzo in tempo zmanjšava. No malo čez četrto uro pa sva na vrhu! Prehitro! Gor piha, ura mi kaže 3°C. Brrr! Se dobro napravim, dam ven kuhalnik in zagrejem čaj. Kako paše! Gledava kako se nebo začne barvati. Ne me hecat, da bo sonce vzšlo pred Razorjem! Se bo spet ponovila zgodba Jerebice? Tam v daljavi se nabirajo oblaki… Kar naj bodo tam! Sonce se prikaže! Levo od Razorja! Tooo! Neha pihat, postane kakšno stopinjo topleje! Sonce vztraja pet minut, nato se skrije za oblake za deset minut in spet prikuka ven! Paše! Poslikava, še en čaj spijeva, spakirava in počasi sledi spust.

Sonceeee!

Itak je bilo treba naredit vsaj eno skupno fotko! 🙂

Midva na vrhu!

Za spust sva se odločila za »grebensko pot«, ki je opisana kot zelo zahtevna pot… Pa da vidva! Začetek hoje po izpostavljenem grebenu je bil top! Hudi razgledi! Skala je bila suha, zato nama ni predstavljalo težav. Na mestih imamo kline in zajle, zato lepo premagujeva pot. Zagledava tudi Prednje okno, kjer skozi poteka pot po Kopiščarjevi. Kako veliko okno! Se malo ustaviva. Poslikava in potem sledi zavoj poti v levo, kjer se klini končajo in jih zamenja strma pot s koreninami in skalami. Po nekaj desetih minutah pa prispeva na razpotje, kjer sva zjutraj nadaljevala naravnost. No tukaj obrneva v desno in naju čaka še pol ure poti do Vršiča. Vmes srečava en par, se pozna, da je delovni dan in ni gneče. Za zaključek na pijačo v Erjavčevo kočo z razgledom na Ajdovsko deklico in potem proti domu, SPAT! 😛

 

Skratka pot brez posebnosti! Tista flika snega ne predstavlja nobenih problemov. Naslednjič pa po Kopiščarjevi ali pa Hanzovi, ampak čez dan!

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Jul 11th’

Jerebica (6.7.2019)

Med tednom sem gledal svojo tabelo (še) neosvojenih vrhov. Ker sem vedel, da za vikend ne bom imel pretirano časa, sem gledal malo nižje vrhove. Nekako mi je v oko »prišla« Cima del Lago, ali po naše Jerebica (2126 m). Leži na meji med Italijo in Slovenijo in ima fenomenalni razgled – na jezero Predil. Zakaj pa ne tja? V petek zjutraj v službo, pišem Špeli ali bi šla. Ker ni bilo odgovora, popoldne napišem Roku… Evo takoj za! Malo sem gledal slike in bil skoraj prepričan, da se vidi sončni vzhod… Poudarek na skoraj… Skratka, zmeniva z Rokom, štart v soboto ob 00:15, zato da narediva kakšno nočno fotko.

 

Zato v petek zvečer odpadejo hribi, ampak sem šel rajši s kolesom na Pokljuko in tako naredil 60 km. Okrog 21h prišel domov, spakiral… Vmes dobimo še obiske žlahte in tako je bila kar naenkrat ura 22:39. Si nastavim budilko ob 23:50, mi napiše: »Do alarma imate še eno 1 uro in 11 min.« Hmm… Eno uro bom samo spal?! Probam zaspat… Prevroče… Ah… Se zbudim, si nekaj na hitro za jest naredim… Si naredim dva sendviča za na Jerebico, saj sem bil prepričan, da ne bom pretirano lačen… Budilka zvoni… Saj sem buden! Hitro natočim vodo v meh in gasa proti Lescam, kjer se dobiva z Rokom.

 

Se odpeljeva proti Trbižu, ustaviva na Petrol Jesenice. Tako sem bil lačen, da sem si kar hot dog naročil! Pa Monster je bil tudi obvezen, saj mi je malo primanjkovalo energije. No tudi Rok si je kupil sendvič, a ga bo pojedel kasneje. Lepo pojem tisti hot dog, malo podebatirava in se odpeljeva naprej. Najprej do Kranjske Gore, tam proti Ratečam, skozi Trbiž in zavijeva proti Sella Nevea (Nevenjski preval). Na spletni strani je pisalo, da tam peljeva do enega mostu, kjer v levem ovinku cesta preči potok Bele vode / Rio Bianco… No tam morava parkirati… Čeprav sva bila oba prvič, našla v prvo! Bravo za naju! Parkirava, se obujeva in ob dveh zjutraj gasa po poti 653 za Jerebico / Cima del Lago. Najprej po prodnati poti, dvakrat greva čez suho strugo in od tam v gozd. Pot skozi gozd se kar vleče, vmes je pot malo zaraščena, tako da je potrebno kar spremljati oznake. Iz gozda po eni zaraščeni potki na melišče. Melišče se konča na Jezerskem sedlu (1720m). Se ustaviva, bil sem zelo lačen in zato pojem en sendvič. Tam je tabla Jerebica (1 ura in pol), sva na meji med Italijo in Slovenijo. Lepo zavijeva levo… Se vzpenjava. Prebral sem, da se nekje spustiš in potem si že skoraj pri koncu. No čez 20 min se začneva spuščati, ampak čisto malo. Opa! Toj to! Zdaj pa še par minut in sva gor. Hitro dam sendvič ven, saj sem bil spet lačen! Ko sem nenaspan, sem lačen… In drugačen… 😛 Skratka pojem kar med hojo. Dvajset minut še hodiva, ampak ura mi kaže 1980 m nadmorske višine… Kje je vrh?! Potem pa zagledam nasproti goro, vmes pa tako grapico in potem pot na drugi strani za gor. Ah ne! To je šele to?! Ohh… Bil sem še kar lačen (sendvičev mi je zmanjkalo), zato se nejevoljno spustim (so dobri oprimki) in potem spet gor! Lepo se vzpenjava, gledam na uro, kdaj bo pokazalo 2100 m… Z leve so prihajali eni oblaki… Še to! Lačen sem, pa še grdo vreme bova imela na vrhu! No sledi še zadnji greben in že sva na vrhu! Nikjer nobenega! Pred nama pa mogočno stoji Mangart, wow! Ura pa šele 4:30. Malo prehitra! Rok me je skozi gozd gnal, od sedla naprej pa sva tempo lepo upočasnila (hvala Rok!). Vrh je bil brez megle, megla je bila samo okrog Viša malo in pa taka meglica v dolini. Ampak je pihalo. Gašper je pozabil dolge hlače doma (oziroma je mislil da bo toplo)… No toplo ni bilo! Ampak vsaj vreme je bil… S sabo sem imel tudi tisto napihljivo vrečo, kjer v reklami trikrat zamahne in se napihne! Ja seveda! Sem tekel po tistem grebenu, ko malo zmešan… Rok se mi smeji… Jaz pa gor… Dol… Gor… Dol… Ma ni šans! Premalo vetra… Več sreče prihodnjič…

Najprej sem tekel… (Foto: Rok Eržen)

… Nato sem probal pihat… Še zdaj ne vem zakaj?! (foto: Rok Eržen)

… Na koncu priznal poraz… Boleč poraz… (foto: Rok Eržen)

 

No ura se je bližala sončnemu vzhodu (5:19), nebo se je lepo barval… Ampak nama je bilo malo čudno… Rok reče: »Zakaj se meni zdi, da bo sonce vzšlo pred Mangartom?« No imel je prav! Jaooo! Kako sem falil kje gre sonce gor! Ja nimaš kaj… Najprej se obarva Viš, nato Špik Hude police… Montaž… Potem Kaninsko pogorje… Rombon tudi še ni! Ohh! Super! Vsaj še en vrh, ki je v senci! Malo sva računala kje bo sonce prišlo ven… Upam, da ne direktno preko vrha Mangarta, ker potem bo to trajalo! No malo več kot pol ure kasneje sonce pogleda ven! Desna stran Mangarta! Kar naenkrat se otopli! Paše! Malo Rok pofotografira… S strani Viša se še bolj nabira megla… No na vrhu sva bila do devetih zjutraj! Tako je pasalo sonce, da se nama ni nikamor mudilo, čeprav sem bil še vedno lačen… No počasi sem bil že tako lačen, da sploh nisem bil več lačen… Logično ane? 😀 No okrog osmih se začnejo oblaki nabirati tudi pred nama, tako da se jezera včasih ni videlo… Malo pred deveto pa zagledava veliko gmoto oblakov, ki prihaja iz Bovške strani. Čas za odhod. Se spakirava, štartava… Ni pet minut, se vrh zapre! Gledava kako se pohodniki vzpenjajo (cel čas na vrhu sva bila sama), škoda… Meglo bodo imeli… Ko sva se spuščala, sva srečala 5 skupin pohodnikov, od tega večino Slovencev. Ni kaj, je kar popularna gora pri nas. No dol sva hodila dalj časa kot gor, saj sva si vzela čas in vmes tudi »narabutala« gozdne jagode… Kako so bile dobre! Še vedno sem bil lačen (čist t’ko za info)… No prideva do avta. Kaj sledi sedaj? Hrana? Ah kje! Skok v Rabeljsko jezero! Se odpeljeva do naslednjega parkirišča, od tam spustiva do »plaže«, pogrnem brisačo in gasa v vodo. Rok je celo pot navzdol jamral, da ne bo skočil notri, saj je premrzla! No na koncu sem ga komaj dobil ven iz vode! No pretiraval ne bomo, ampak skočil pa je! Bravo! Voda pa sploh ni bila tako mrzla, ura mi je kazala 21°C. Pasalo pa je! Sledilo je še malo sončenja… Lačen sem bil tako, da mi je bilo že slabo… Zato se zmeniva, da greva na pico v Lesce. Se odpeljeva, naročim kar  TA’VELKO S KEBABOM! Poljski meso gor al pa dol! Stari, lačen sem pa rabim kalorije! Pica tako obložena, da sem se samo križal lahko. Skoraj celo sem zmazal (ostal en kos, ki bi ga lahko… Ampak potem bi mi bilo slabo…), zraven en Radler… Pridem domov… Sem šel spat… Ma kakšna šala?! Imel se par opravkov, tako da sem zaspal šele ob 22h… Se pravi po 41ih urah brez spanja… No glavno, da sem bil sit! 😛

 

Galerija:

Relive:

 

Relive ‘Morning Jul 6th’

Včeraj sem bil na Triglavu, letošnji peti. Sicer smo šli na sončni vzhod, a je bilo kar malo oblačno in se tako nič ni videlo. Ko smo prišli do Kredarice, me kliče Franci, če gremo Jalovec v nedeljo. Malo me je bilo strah, da bom preveč utrujen, a za kralja slovenskih gora se pač vzame čas. Plan je bil sončni vzhod, zato smo se zmenili s Francijem, Sonjo, Brigito in Heleno, da se dobimo v soboto ob 23:50 in tako ga probamo osvojiti še pred vzhodom.

Pot v Tamar je itak zaprta, zato se pot hoje podaljša za malo več kot tri km. V teh treh kilometrih se povzpneš za malo več kot 140 metrov, zato je bolj kot ne lep sprehod do koče. V 45 min prišli do koče, luna nam je sijala celo pot, zato sploh nismo potrebovali lučk (nato se je skrila za Mojstrovko). Ena hitra pavza in že gasa v gozd proti Ozebniku. Joj koliko mrčesa v gozdu! Lučko dam na minimum, saj če ne se vse zaletava vame. Pridemo ven iz gozda in nadaljujemo po označeni poti. Spet je v igri zvočnik, saj je bil tempo kar lep in nam je lepo krajšal čas in dajal motivacijo. Na 1600 metrih pa se začne veselica. Kot kaže je bil nekaj časa nazaj en ogromen plaz (v dolžini več kot 100 metrov), ki je s sabo prinesel velike količine peska in pa snega. Nekako premagamo ves ta mix materiala in na 1700 metrih izstopimo s snega nazaj na melišče. A ni dolgo trajalo, saj je 30 metrov višje spet sneg, s to razliko, da ga sedaj ne bo zmanjkalo. Spet hitra pavza, ugasnem zvočnik, da ne bomo povzročal kakšnega dodatnega padanja kamnov, nataknemo dereze, cepin v roke pa čelado na glavo in proti Jalovškemu ozebniku. Na 1950 metrih pa vstop v ozebnik. Snega je bilo kar nekaj, večinoma je bil malo mehkejši (kakšen cm mehkega, ostalo trdo), na nekaterih mestih pa čisto trd. Kamenja, ki je padal prejšnje dni pa je bilo ogromno! Hitro napredujem in se odcepim od ostalih. Danes sem imel malo mehkejše čevlje, zato je bila navpična hoja malo otežena in tako sem na nekaterih mestih kar po vseh štirih – ziher je ziher! Pogledujem proti izstopu z ozebnika… Kako se vleče! Na srečo je bila tema in tako se ni točno videlo kako dolga je še pot. Poizkusim hodit čimbolj ob steni, če slučajno kakšen kamen pade… Saj je bil po sredini ozebnika cel kamnolom! Malo na levo stran in malo na desno, odvisno kje sem čutil mehkejši sneg. Na okrog 2260 metrov pa zmanjka snega! Samo melišče! A na srečo samo par metrov. Se ustavim, premislim kako bom zlezel tukaj čez, brez da bi sprožil večje količine kamenja. Se odločim za levo skalo in tako prečim na drugo stran, zlezem čez in za zadnjih 30 metrov ozebnika spet čisto trd sneg! Ampak je vsaj sneg! Zadnjih 80 metrov višincev se teren postavi kar pokonci! Približno 60° naklon, kar ponoči niti ne občutiš nekako preveč. En, dva, tri in že izstopim iz ozebnika. Prva majhna zmaga! Vreme v ozebniku je bil super, sicer mi je bilo kar malo vroče, ampak vsaj pihalo ni pretirano. Na 2300 metrih počakam ostalo kompanijo. Nekaj popijemo, pojemo na hitro. Ura je 3:40 in spet smo videli »sijočo« luno! Odpravimo se proti Jalovčevi strehi, po letni poti. No zimski kamin je brez snega (samo za info). Od ozebnika se malo dvignemo in zagledamo eno malo večjo fliko snega ob steni. Se spustimo, lepo počasi prečimo tisto večjo fliko in že smo pri steni. Tukaj damo dereze dol, saj ne kaže da je še kaj snega ostalo do grebena. Sledimo markacijam, ki nas pripelje do grebena. Na levo v oddaljenosti Italije zagledamo en oblak iz katerega se bliska. Joj, upam da ne pride to do nas! Ko hodimo po grebenu, ga spremljam. Oblak se ne približuje proti nam.. Še dobro! Opa! Še eno presenečenje! Malo pod vrhom spet ena flika snega! Dereze gor, premagamo tistih par metrov in sledi samo še »sprehod« do kopnega Jalovca (2645m). Kakšen razgled! Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe so se ravno začele barvati. Čisto malo je bil mraz, zato sem iz nahrbtnika vzel plinski kuhalnik in skuhal čaj, da smo se pogreli. Ob 5:10 pride sonce ven! Vaaaaaau! Noro! Kar naenkrat postane zelo toplo. Zvočnik spet iz nahrbtnika in t.i. Disco Jalovec se lahko začne. Veselje ob odličnem sončnem vzhodu je zamenjal ples ob ritmih 90ih. Seveda nismo pretiravali z glasnostjo. Popijemo čaj, naravnamo križ nazaj, spakiramo, naredimo par sefijev (da bodo kavč komentatorji spet lahko imeli kej za povedat 😉 ) in odrinemo proti dolini. Vreme je bilo top!

Tista prva prečka je bila še vedno v senci, zato smo previdno čez njo. Na grebenu mi že kar »fajn« teče, zato jopico dol in spust proti ozebniku. Pridemo ven iz stene, spet tista daljša prečka. To pomeni spet dereze gor. Ravno ko sem montiral dereze, pa ugotovim, da mi manjka ena varovalka pri zategu traku. Kar malo postane vroče kako bom prišel dol. Na srečo jo zagledam zraven nahrbtnika in popravim zadevo! Ta čas so se ostali že spuščali proti ozebniku. Ko zrihtam derezo, čez prečko in spust proti ozebniku. Vstop v ozebnik je bil že obsijan s soncem, zato sneg ni bil več tako trd. Franci, Helena in Brigita so se hitro spuščali, jaz pa sem delal »družbo« Sonji in tako sva šla malo bolj počasi in previdno. Spet je bilo potrebno gledat, da ne sprožiš kakšnega osipa kamenja in lahko rečem, da nam je kar dobro uspevalo! Tisti del brez snega sem spet premagal po isti strani kot pri vzpenjanju, saj sem bil tam najbolj siguren. Podnevi ozebnik zgleda čisto drugačen, bolj »strašljiv«. Malo pred koncem ozebnika srečava tudi pet pohodnikov, ki so se vzpenjali gor proti Jalovcu, par besed in še par sto metrov do izstopa iz ozebnika. Sneg je bil pri spustu občutno mehkejši, zato ni bilo potrebno pretirano zabijati dereze v sneg. Pri začetku plazovine naju počakajo ostali in tako se spustimo do snežne meje, tam dereze dol in po melišču dol. Sonce je bil kar močan, zato je bilo kar vroče! Hitro v gozd in gasa do koče. Tam se ustavimo, spijemo nekaj in sledi še pot do avtov. Pri avtih se zmenimo za hiter skok v jezero Jasno. Se odpeljemo do tja, vsa parkirišča zasedena, zato parkiramo pri potoku Pišnica (kjer se zliva v jezero). Hiter skok v vodo! Ufff je mrzla! Samo 9° stopinj ima! Se posušimo in odpravimo proti domu.

 

Odličen dan! To je bil moj drugi letošnji Jalovec skozi ozebnik, tisti februarja je bil boljši zaradi večje količine snega in pa zimskega kamina. Koliko časa se bo zadrževal še sneg v ozebniku. Glede na to, da je osrednji del v senci, še zelo dolgo. Največji problem je izstop iz ozebnika, saj je obsijan s soncem in počasi bo tam zmanjkalo snega. Si pa ne predstavljam kako bi zlezli ven tam če bi bil samo melišče. Mogoče je to prihranjeno za drugič =) Pa hvala odlični družbi, bilo je top! Aja Kotovo sedlo… Ima še nekaj snega, ne vem pa kakšna je pot po sedlu, v steni. Priložnost za koga drugega, da razišče =) Zimska oprema pa itak še obvezna =)

Galerija:

 

Video sestopa:

Petek popoldne in sobota zjutraj sta bila rezervirana za Bivak II na Jezerih (PREBERI). Kaj pa sobota zvečer? Žurat se mi ni ljubilo… Kaj pa če izkoristim čas in grem na Kredarico in potem na Triglav? Super ideja! Malo pogledam po netu, če je kdo že kej napisal za Triglav. Brez sreče! Vprašam Dejana, mi svetuje da grem. Sicer malo sem bil skeptičen zaradi plazov, ampak če majstr reče, da se ni za bat…Potem se ni! Zdelo se mi je, da bom mogel narediti gaz, zato spakiram in malo čez 23h štartam proti Krmi. Oči so me malo pekle od nespanja, ampak sej ko bom začel hodit, bo adrenalin začel šopat in bo vse ok! Okrog polnoči se pripeljem na parkirišče.. O glej ga zlomka! Še en avto! Avstrijska registrska, pošlatam »haubo«… Mrzla… Se pravi so že verjetno gor na vrhu. Odlično! To pomeni, da je gaz narejen! Ravno se odpravljam, ko se pripelje še en avto, notri Katarina in Bojan. No super, kot kaže ne bom sam!

Ampak ju nisem čakal. Prtegnem v peto prestavo, ker me je malo skrbelo kako bo na Kalvariji. Prvi kilometer 10 min, drugi malo počasnejši… Tempo sem probal enakomerno vzdrževati. Preden pridem iz gozda ven, mi teče iz vsake špranje… Na srečo sem vzel pohodne hlače, ki so se dajo skrajšati na kratke hlače. In pa še jopico dam dol. Nahrbtnik je kar težak; tri litre vode, 2 energijska napitka, dereze, cepina, krplje, za oblečit, kuhalnik z džezvo in skodelico, stojalo… Tudi, ko sem se slekel, je teklo… Noč je bila res topla! Malo pred Malim poljem se začne se začne sneg, a brez skrbi, samo ena flika. Ampak teh flik je bilo do Prgarice kar nekaj. Na Prgarici v 1 uri 15 min, zadovljen s tempom. Pogledam višje in vidim samo sneg… Kot kaže se že tukaj začne potem prava zimska idila. A hitro ugotovim, da je še star sneg. Malo nad Prgarco slišim šumenje potokov, voda kar lije dol. Se prebijem čez te potoke in zavijem levo po »bližnjici«. Tukaj je bil še vedno sneg in tudi stopinje lepo vidne. Kar naenkrat se stopinje začnejo nekam čudno zavijati levo. Ker je bila tema in nisem bil čisto skoncentriran kje hodim, jim začnem slediti. Hmm… Kar naenkrat zagledam pred sabo borovce. Kje sem jaz? Prižgem mapo na uri, vidim da sm 300 metrov s poti. Kaj sedaj? Stopinje so kar lepo narejene… Edini problem je bil, ker nisem vedel, ali so zašli ali so vedeli kam morajo. No pa sledim poti… Joooj! Kje sem lezel! Malo postajal živčen, saj tudi približno nisem vedel kje sem. No kakšnih petnajst minut se prebijam čez tiste borovce, vmes se mi noga dvakrat zatakne… Skratka cel žur! No pridem ven iz borovcev. Stopinje v levo in desno. Kje sploh sem? Tudi malo mi ni bila znana lokacija… Prižgem uro, nastavim navigacijo na Kredarico in se mi lepo izriše… A desno moram it! Na okrog 2000m se začne pa čist zimska pravljica! No ne pravljica, mora! Hitro krplje gor, ker se mi je udiralo čez kolena. Gaz je narejena s čevlji… Uf so trpeli! Sledim gazi… Zmeri bolj zavija tole desno… Kam ste šli? Gledam na uro… Piše oddaljeni od poti – 300 metrov… 400 metrov… 500 metrov… Joooj! Kaj sem spet nekaj se oziral na stopinje… Desno… Desno… Desno… Dosti je! Če bom samo desno hodil, bom prišel v dolino Kot! Skrenem iz gazi in začnem levo. Opa! Najdem narejen gaz s smučmi. Ja nič… Slabše kot tole ne more bit. Sledim gazi… Lepo se je dvigal… Ampak še vedno smo 600m stran iz poti. Pogledam mapo… Vidim vrh Snežne konte… 400 metrov stran… Si rečem, še 200 metrov sledim teli gazi, nato pa zavijem levo in hodim levo dokler ne pridem na pot. Kar naenkrat gaz zavije levo. Super! Približujemo se Snežni konti… no 200 metrov stran je… Pogledam na višino… 2360 metrov. Ok! Smo višje kot Snežna konta… Gaz začne zavijati levo spet in ura lepo odšteva metre do poti… 30 metrov… 10 metrov… Ura zavibrira… Prišli ste na pot. Ja končno! Začela se je delati megla… No sedaj sem točno vedel kje sem. Na okrog 2450 metrov z desne pride tudi gaz pešakov. Joj sploh nočem vedet kje so potegnili! Uro ugasnem in lepo napredujem… Ura je malo pred 3. Veter začne kar pihat, megla vedno bolj gosta. V nahrbtniku mi igra muska… Na telefonu nastavim komad LP- Lost on you [Live Session], glasnost do konca in gas! Pozabim na stopinje, potegnem svojo špuro… Evo kakšno minuto čez tri zagledam Kredarico. Se hitro pospravim notri… Uf je mraz! Malo so me noge pekle, ker se je tudi s krplji kar lepo udiralo. Si skuham čaj, preoblečem in malo legnem ob radiator. Čez kakšno uro prideta Katarina in Bojan. Ker je bil Triglav v megli, sploh nisem pomislil na vzhod gor. Sem pa upal, da bo na Kredarici sonce… Ampak brez sreče. Počijem do 6h, vzamem fotoaparat in stojalo… Grem iskat sončka! Cela Gorenjska v soncu, okrog Triglava pa megla! Se odločim pa potegnem gas na vrh Kredarice, mogoče bo tam kej več sreče. No kakšno uro sem ga čakal in ga tudi dočakal! Triglav je bil še vedno v megli, ampak želja je bila prevelika! Se spustim v kočo, spakiram in tam me dva Čeha vprašata, če gresta lahko zraven. No pa »pejta«! Pridemo ven in zagledam, da tip nima derez… Punca pa je imela samo dereze, brez cepina. Popolna kombinacija! Jima razložim, da mogoče ni dobro reskirat… Ampak sta odločena.. Potem pa gremo ane! Itak bosta kmalu obrnila. Lepo nataknem dereze, v vsako roko en cepin… Celo zimo prakticiram dva cepina in sem se jih kar lepo navadil. Srečam tudi dva Avstrijca… Očeta in sina, ki naj bi bila včeraj na Triglavu. Ga vprašam kakšne so razmere: »Super! Vse skupaj je samo 30 metrov, da ni zajl zunaj!« Sicer malo skeptičen, ampak če je tako, je super!

Se spustimo s Kredarice in zagrizemo v breg. Kako moker sneg! Hitro se vzpenjamo, pridemo do prečke… Prečka je skoraj kopna… Ima malo ledu, zajle so zunaj. Skupaj jo premagamo, zavijemo zadaj za goro in zagledam še eno prečko in gaz naravnost gor. No super, kot kaže je to edinih 30 metrov brez zajl. Edini problem tukaj je bila ledena stena pri prečki. Turista zagledata tisti breg in se odločita obrnit… No pa gospodična je vmes eno derezo izgubila… Jooj! Skratka nadaljujem sam. Prečka mimo… Naravnost gor… Premagam tistih 30 m… Zagledam še enkrat toliko naravnost gor… Hmm… 30 metrov »my ass«. Gasa gor… Zagledam zajle… Se lepo povzpnem… Sledi še zadnji del pred Malim Triglavom, ki je bil tudi čisto pod snegom. Na obeh straneh prepad… Sneg čisto moker… No pridem na Mali Triglav… Greben… Hmm… Fak, kaj je snega! Greben čisto pod snegom… Občutek je bil, ko da hodim po strehi… Nato sledi spust… Tukaj je bilo celo nekaj zajl… No še zadnji vzpon pred vrhom Triglava. Začetek vzpona brez snega, zajle zunaj… Malo višje jih spet zmanjka in se potem spet pojavijo… No kakšnih 30 metrov višine pa pride meni najbolj zoprni del. Ovinek, ki ima na eni strani štrleče skale, na drugi pa prepad. Vedno se spomnim, ko mi je Franci razlagal kako je skoraj padel dol… Brr! Tukaj malo bolj previdno… Saj je sneg zelo moker in zelo se mi je udiralo. No z nekaj matranja pridem čez… Megla je bila tako gosta, da čisto nič nisem videl… Zagledam tablo za Staničevo zavetišče. To pomeni, da sem blizu! Še nekaj trenutkov in že vidim stolp, oziroma bolj natančno, zastavo! Ker je megla postajala vedno bolj gosta, se nisem pretirano zadrževal na vrhu, ampak sem hitro pobegnil dol.

Vse tiste stopinje, ki sem jih naredil… No nazaj grede se mi je še vedno udiralo vsaj za par centimetrov. Lepo počasi napredujem dol, saj so bili sunki vetra malo zoprni, sploh tam kjer se nisem mogel nikjer prijeti. No pridem do Malega Triglava, se spustim. Malo pred prečko zagledam dva, ki gresta gor. Ju počakam… Vidim, da sta brez čelade, derez in cepina… Ko da bi šla poleti! Me sprašujeta kakšne so razmere, jima odgovorim, da naj obrneta, da naj se ne hecata… Gor bo že šlo… Ne vem kako bosta prišla dol… Mi odgovorita: »We are mother f*cking crazy Dutch boys!« Hjooo! Ja pol pa lezta gor… Gresta mimo mene in se začneta vzpenjat… Jaz pa v tretjo prestavo in čimprej dol, mimo prečke… Preden mi kdo od njiju pade na glavo! Brez opreme… Ne morem verjet! Prečka hitro mimo… Sledi še zadnji spust naravnost dol in že sem pod steno. Zmaga! Še zadnji vzpon pred kočo… Joj ga ne maram! V čevljih čutim lužico, rokavice so čisto mokre. Si naročim en Radler, saj sem si ga zaslužil! Pride vremenar ven, če sem kaj videl tisto punco, ki je šla z nami do prečke. Zanikam… Pozabila je denarnico, notri vsi dokumenti in par sto evrov. Uff! Nič dobro! Mu rečem, če jo da meni in jo poizkusim ujet. Sicer se je začela spuščati kakšni dve uri pred mano… Ampak mogoče pa uspe! Denarnico v kuverto, zavijemo… Radler v nahrbtnik… Ga bom potem… Hitro spakiram… Preverim, če je vse dobro pritrjeno… Če grem brez krpljev, bom sigurno dol hitrejši. Ogrejem koleni, prižgem turbo in že letim dol s Kredarice. Po 200 metrih se mi začne udirat do kolen… Se usedem na sneg, cepin v roko in kar po riti dol… Kakor je šlo… Pridem do Snežne konte… Gaz narejena okrog (kar nekaj ljudi je bilo na Kredarici danes, zato je nekdo naredil gaz malo bližje Snežni konti… Bravo!)… Ma ni šans, da grem okrog… Naravnost dol… Se usedem in turbo Gašper že hiti… Hitro pridem do konca Kalvarije… Gaz v desno (kjer sem danes zgrešil in nisem bil edini), jaz kar v levo… Bom kar direktno dol naredil… Kar naenkrat zagledam Prgarco… Srečam gospoda… Mi reče, da je punca pol ure pred mano… Srečam čez 5 min drugega gospoda… Ta je že 50 min pred mano… Tretji tip je rekel 10 min… Joooj! Kar so me nesle noge, pritegnem dol proti dolini. No v gozdu jo dohitim. Končno! Že pol ure nazaj mi je vode zmanjkalo in nisem želel odpreti Radlerja, saj bi jo potem lahko zamudil. Ona lepo sedi tam v gozdu na štoru. Prisopiham do nje, ji rečem da imam njeno denarnico. Me čudno gleda in reče da ni njena. Joj čigava je pa potem? Potem ostane samo še drugi Čeh, ki je šel z nama proti Triglavu… A on se je vrnil do Vodnika… No tja sigurno ne grem… Kličem Kredarico, se zmenimo, da nesem na Policijo Bled. Spotoma se ustavim na postaji, predam denarnico in se odpeljem domov. Upam, da jo lastnik pride iskat!

 

Aja verjetno te zanima, kaj se je zgodilo z MF Dutch boysoma? Ko sem se začel spuščati proti dolini, sem ju videl kako sta se spuščala iz Malega Triglava… Kot kaže ju je srečala pamet! Upam tudi, da sta varno prišla!

Galerija:

Relive ‘Morning Jun 2nd’

Že od začetka aprila nisem bil nikjer višje od 2000 m v Sloveniji. Kot prvo sem bil aprila na potovanju, maj pa je bil bolj slab z vremenom. Za 31.5.2019 pa je končno kazalo malo lepše vreme! Zato se z Rokom zmeniva za eno turo, plus tega bova imela čas za naredit plan projekt Dolomiti 2019. Mene je zelo mikal Triglav ali pa Stenar… Ampak arso je opozarjal, da je nad 2200m ogromno snega, zato se na koncu odločiva za Bivak II (2118 m) in pa potem naslednji dan sončni vzhod na Špletvi (2272 m). Pri temu bivaku še nisem bil, zato mi je bila ideja zelo všeč! Dobiva se v petek popoldne po mojem soteskanju. Ker nisva vedela kakšne so razmere, sva imela s sabo 2 cepina, dereze in pa krplje. Spalko sem pustil v avtu, saj je Rok rekel da so deke v bivaku… No vsaj kakšen gram lažji nahrbtnik. Dobiva se v Lescah, potem pa v Vrata.

Med oznako 9,5 km in pa 10 km parkirava ob cesti. Nobenega avtomobila, kar je pomeni, da bova sama gor… Super! Štartava ob 18:40 pri možicu ob cesti in mimo vikenda zagrizeva v hrib. Najprej naju čaka kar nekaj časa lepa pot po gozdu. Aja, naj poudarim, da je ta pot neoznačena in vsaj spodnji del v gozdu ima kar nekaj različnih poti in je potrebno malo gledati tudi možiclje. Prideva do približno 1500 m, tam se začne tudi melišče. Malo ga izogneva in hodiva čisto ob robu. Na približno 1600 m se ustaviva. Vreme je bilo sicer oblačno, a so se oblaki lepo barvali in pa tudi Rjavina je imela celo en del brez oblaka in tako se je ob zahodu lepo obarvala! Nekaj časa opazujeva barve, a so oblaki spet hitro prišli in tako nama ni nič drugega preostalo, kakor da začneva hodit naprej… Kmalu se bo zmračilo. Na 1700 m se konča gozd in od tu naprej imava melišče. Malo se pomatrava na višini 1850 m do velike luknje v skali. Še malo po melišču in zagledava sneg, plus stopinje. Sicer so stopinje zgledale stare, a potegneva špuro naravnost gor. No na 1960 metrih pa se začne veselica! Kok snega! Ugreza se preko kolen… En kup plazov je šlo mimo pred nama… Naredi se tema… Lučke hitro na glavo in gasa naprej. Rok lepo počasi gazi, jaz malo še snemam naokrog, saj toliko snega konec maja še nisem videl… Z vsakim metrom je bilo več snega… Hitrost se je zelo upočasnila… Začel je pihat veter… No končno zagledam pred sabo Bivak II! Kakšno olajšanje! Pa še prazen je! Vstopiva notri, hitro prižgeva par svečk, jaz gorilnik. Skočim na mraz po sneg, da ga zagrejem. Na srečo je snega v izobilju, tako da voda bo! Skuham večerjo – Makaroni bolognese. Prižgem še zvočnik… Nastavim musko in »žurka« se lahko prične! Pred odhodom sem v trgovini zagledal v pločevinki špricer. Ker tazga še nisem pil, sem kupil dva za nazdravit (sploh ni tako slab!). Rok se odloči, da gre malo fotografirat, saj se je lepo razjasnilo! Upam na sonce jutri! No okrog polnoči se pokrijem z deko in zaspim. Ponoči se zbudim in slišim kako divja veter… Uff… Še dobro da sem na toplem (namreč v bivaku sva imela 12°C). Ob 03:40 zvoni budilka. Dam dremež… Čez deset minut še enkrat… Tako me je na potrebo, da sem mogel ustat. Odprem vrata in zagledam vse megleno! Neeee! Tudi Rok se zbudi, pogleda ven in reče da naj še malo počakava s Špletvo. Zaspim malo nazaj, se zbudim okrog petih, vreme še slabše… Nič ne bo z vzhodom… Tako da zaspiva oba lepo do osmih. Ob osmih vstaneva, vreme še vedno isto. Skuham čaj, pojeva zajtrk, malo poslikava in malo čez 9h štart proti dolini. Špletva je bila v megli, zato ni imelo smisla gazit gor. Vpiševa se še v knjigo in vidiva, da je bil včeraj nekdo pred nama gor. Se pravi so bili plazovi po njegovem odhodu in pred najinem prihodu…

Dol potegneva naravnost špuro. Sicer se udira do kolen, zategneva na plazovino, tam je bilo bolj trdo. Snega je hitro konec, saj sva imela kar lep tempo in sledilo je spuščanje po melišču naravnost dol #tojtauzitek. Pritegneva do gozda, tam se ustaviva in malo počijeva, potem pa dol do avta. Srečala nisva nikogar. Se usedeva v avto, peljeva do Aljaževega doma v Vratih na eno pijačo. Ravno se je začel kazat sonce, tako da je bilo super! Po pijači pa domov. Tako je bil Bivak II osvojen, na sončka bo pa potrebno počakati do naslednjič!

Galerija:

Relive ‘Evening May 31st’