Prisank/ Prisojnik (2547 m)

 

Že dolgo nisem med tednom šel kam v hribe in ker je bila napoved kar OK, sem se odločil vzeti dopust četrtek in petek. Z Arminom se že od septembra dogovarjava za kakšen pobeg v gore in nekako se nama je zmeri kaj podrlo. No četrtek, 11.7.2019, pa je bil pravi čas! Želja je bila sončni vzhod na Triglav, a sva kasneje rajši izbrala Prisojnik (2547 m). Zdaj pa katero pot? Plan je bila Kopiščarjeva, ampak nisem našel nobenih podatkov o razmerah (kakšna flika snega?), sem pisal pohodnikom, ki so bili gor… A na žalost noben tako prijazen, da bi sploh odpisal! Ampak ja… Tako pač je. 🙂 Naslednji faktor izbire poti je bila tema, saj sva hotela iti na vzhod. Sedaj v temi po terenu, ki ga nisem poznal in za katere nisem vedel kakšne so razmere… Ahh… Izbereva Slovensko pot za vzpon. Pa še preveč ne bova zmatrana 🙂 .

Ob enih zjutraj se dobiva v Lescah, se tam zbaševa v en avto in gasa proti Vršiču. Pot je bila bolj kot ne prazna, le kdo bi sredi noči se vozil naokrog? 😛 Malo pred drugo uro parkirava na Vršiču, se pripraviva in kakšno minuto čez dve štart! Le kam sedaj? Pogledam na telefon opis poti… No pa greva! Hitro mimo Tičarjevega doma, malo vzpona in že sva na Sovni glavi (1750 m), od tam rahel spust in potem po melišču spet lepo počasi gor. Vzpenjanje je zelo počasno, zato je bil pa tempo lahko malo hitrejši. Hitro prideva do razpotja za »grebensko pot«. Se odločiva, da tam sestopiva. No midva nadaljujeva naravnost. Pot počasi pride pod steno Prisanka. Na 2046 metrih zagledava sneg, a se ga da lepo obviti, nato pa sledijo manjše grapice, skalni skoki… Ampak je vse super zavarovano z zajlo. Ko premagava vse grape, sledi hoja po skalah proti vrhu. Pogledava na uro… Ura še štiri ni! Oh! Dolga bo do vzhoda (0520), pa tudi malo piha. Se odločiva narediti malo pavzo in tempo zmanjšava. No malo čez četrto uro pa sva na vrhu! Prehitro! Gor piha, ura mi kaže 3°C. Brrr! Se dobro napravim, dam ven kuhalnik in zagrejem čaj. Kako paše! Gledava kako se nebo začne barvati. Ne me hecat, da bo sonce vzšlo pred Razorjem! Se bo spet ponovila zgodba Jerebice? Tam v daljavi se nabirajo oblaki… Kar naj bodo tam! Sonce se prikaže! Levo od Razorja! Tooo! Neha pihat, postane kakšno stopinjo topleje! Sonce vztraja pet minut, nato se skrije za oblake za deset minut in spet prikuka ven! Paše! Poslikava, še en čaj spijeva, spakirava in počasi sledi spust.

Sonceeee!

Itak je bilo treba naredit vsaj eno skupno fotko! 🙂

Midva na vrhu!

Za spust sva se odločila za »grebensko pot«, ki je opisana kot zelo zahtevna pot… Pa da vidva! Začetek hoje po izpostavljenem grebenu je bil top! Hudi razgledi! Skala je bila suha, zato nama ni predstavljalo težav. Na mestih imamo kline in zajle, zato lepo premagujeva pot. Zagledava tudi Prednje okno, kjer skozi poteka pot po Kopiščarjevi. Kako veliko okno! Se malo ustaviva. Poslikava in potem sledi zavoj poti v levo, kjer se klini končajo in jih zamenja strma pot s koreninami in skalami. Po nekaj desetih minutah pa prispeva na razpotje, kjer sva zjutraj nadaljevala naravnost. No tukaj obrneva v desno in naju čaka še pol ure poti do Vršiča. Vmes srečava en par, se pozna, da je delovni dan in ni gneče. Za zaključek na pijačo v Erjavčevo kočo z razgledom na Ajdovsko deklico in potem proti domu, SPAT! 😛

 

Skratka pot brez posebnosti! Tista flika snega ne predstavlja nobenih problemov. Naslednjič pa po Kopiščarjevi ali pa Hanzovi, ampak čez dan!

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Jul 11th’

Jerebica (6.7.2019)

Med tednom sem gledal svojo tabelo (še) neosvojenih vrhov. Ker sem vedel, da za vikend ne bom imel pretirano časa, sem gledal malo nižje vrhove. Nekako mi je v oko »prišla« Cima del Lago, ali po naše Jerebica (2126 m). Leži na meji med Italijo in Slovenijo in ima fenomenalni razgled – na jezero Predil. Zakaj pa ne tja? V petek zjutraj v službo, pišem Špeli ali bi šla. Ker ni bilo odgovora, popoldne napišem Roku… Evo takoj za! Malo sem gledal slike in bil skoraj prepričan, da se vidi sončni vzhod… Poudarek na skoraj… Skratka, zmeniva z Rokom, štart v soboto ob 00:15, zato da narediva kakšno nočno fotko.

 

Zato v petek zvečer odpadejo hribi, ampak sem šel rajši s kolesom na Pokljuko in tako naredil 60 km. Okrog 21h prišel domov, spakiral… Vmes dobimo še obiske žlahte in tako je bila kar naenkrat ura 22:39. Si nastavim budilko ob 23:50, mi napiše: »Do alarma imate še eno 1 uro in 11 min.« Hmm… Eno uro bom samo spal?! Probam zaspat… Prevroče… Ah… Se zbudim, si nekaj na hitro za jest naredim… Si naredim dva sendviča za na Jerebico, saj sem bil prepričan, da ne bom pretirano lačen… Budilka zvoni… Saj sem buden! Hitro natočim vodo v meh in gasa proti Lescam, kjer se dobiva z Rokom.

 

Se odpeljeva proti Trbižu, ustaviva na Petrol Jesenice. Tako sem bil lačen, da sem si kar hot dog naročil! Pa Monster je bil tudi obvezen, saj mi je malo primanjkovalo energije. No tudi Rok si je kupil sendvič, a ga bo pojedel kasneje. Lepo pojem tisti hot dog, malo podebatirava in se odpeljeva naprej. Najprej do Kranjske Gore, tam proti Ratečam, skozi Trbiž in zavijeva proti Sella Nevea (Nevenjski preval). Na spletni strani je pisalo, da tam peljeva do enega mostu, kjer v levem ovinku cesta preči potok Bele vode / Rio Bianco… No tam morava parkirati… Čeprav sva bila oba prvič, našla v prvo! Bravo za naju! Parkirava, se obujeva in ob dveh zjutraj gasa po poti 653 za Jerebico / Cima del Lago. Najprej po prodnati poti, dvakrat greva čez suho strugo in od tam v gozd. Pot skozi gozd se kar vleče, vmes je pot malo zaraščena, tako da je potrebno kar spremljati oznake. Iz gozda po eni zaraščeni potki na melišče. Melišče se konča na Jezerskem sedlu (1720m). Se ustaviva, bil sem zelo lačen in zato pojem en sendvič. Tam je tabla Jerebica (1 ura in pol), sva na meji med Italijo in Slovenijo. Lepo zavijeva levo… Se vzpenjava. Prebral sem, da se nekje spustiš in potem si že skoraj pri koncu. No čez 20 min se začneva spuščati, ampak čisto malo. Opa! Toj to! Zdaj pa še par minut in sva gor. Hitro dam sendvič ven, saj sem bil spet lačen! Ko sem nenaspan, sem lačen… In drugačen… 😛 Skratka pojem kar med hojo. Dvajset minut še hodiva, ampak ura mi kaže 1980 m nadmorske višine… Kje je vrh?! Potem pa zagledam nasproti goro, vmes pa tako grapico in potem pot na drugi strani za gor. Ah ne! To je šele to?! Ohh… Bil sem še kar lačen (sendvičev mi je zmanjkalo), zato se nejevoljno spustim (so dobri oprimki) in potem spet gor! Lepo se vzpenjava, gledam na uro, kdaj bo pokazalo 2100 m… Z leve so prihajali eni oblaki… Še to! Lačen sem, pa še grdo vreme bova imela na vrhu! No sledi še zadnji greben in že sva na vrhu! Nikjer nobenega! Pred nama pa mogočno stoji Mangart, wow! Ura pa šele 4:30. Malo prehitra! Rok me je skozi gozd gnal, od sedla naprej pa sva tempo lepo upočasnila (hvala Rok!). Vrh je bil brez megle, megla je bila samo okrog Viša malo in pa taka meglica v dolini. Ampak je pihalo. Gašper je pozabil dolge hlače doma (oziroma je mislil da bo toplo)… No toplo ni bilo! Ampak vsaj vreme je bil… S sabo sem imel tudi tisto napihljivo vrečo, kjer v reklami trikrat zamahne in se napihne! Ja seveda! Sem tekel po tistem grebenu, ko malo zmešan… Rok se mi smeji… Jaz pa gor… Dol… Gor… Dol… Ma ni šans! Premalo vetra… Več sreče prihodnjič…

Najprej sem tekel… (Foto: Rok Eržen)

… Nato sem probal pihat… Še zdaj ne vem zakaj?! (foto: Rok Eržen)

… Na koncu priznal poraz… Boleč poraz… (foto: Rok Eržen)

 

No ura se je bližala sončnemu vzhodu (5:19), nebo se je lepo barval… Ampak nama je bilo malo čudno… Rok reče: »Zakaj se meni zdi, da bo sonce vzšlo pred Mangartom?« No imel je prav! Jaooo! Kako sem falil kje gre sonce gor! Ja nimaš kaj… Najprej se obarva Viš, nato Špik Hude police… Montaž… Potem Kaninsko pogorje… Rombon tudi še ni! Ohh! Super! Vsaj še en vrh, ki je v senci! Malo sva računala kje bo sonce prišlo ven… Upam, da ne direktno preko vrha Mangarta, ker potem bo to trajalo! No malo več kot pol ure kasneje sonce pogleda ven! Desna stran Mangarta! Kar naenkrat se otopli! Paše! Malo Rok pofotografira… S strani Viša se še bolj nabira megla… No na vrhu sva bila do devetih zjutraj! Tako je pasalo sonce, da se nama ni nikamor mudilo, čeprav sem bil še vedno lačen… No počasi sem bil že tako lačen, da sploh nisem bil več lačen… Logično ane? 😀 No okrog osmih se začnejo oblaki nabirati tudi pred nama, tako da se jezera včasih ni videlo… Malo pred deveto pa zagledava veliko gmoto oblakov, ki prihaja iz Bovške strani. Čas za odhod. Se spakirava, štartava… Ni pet minut, se vrh zapre! Gledava kako se pohodniki vzpenjajo (cel čas na vrhu sva bila sama), škoda… Meglo bodo imeli… Ko sva se spuščala, sva srečala 5 skupin pohodnikov, od tega večino Slovencev. Ni kaj, je kar popularna gora pri nas. No dol sva hodila dalj časa kot gor, saj sva si vzela čas in vmes tudi »narabutala« gozdne jagode… Kako so bile dobre! Še vedno sem bil lačen (čist t’ko za info)… No prideva do avta. Kaj sledi sedaj? Hrana? Ah kje! Skok v Rabeljsko jezero! Se odpeljeva do naslednjega parkirišča, od tam spustiva do »plaže«, pogrnem brisačo in gasa v vodo. Rok je celo pot navzdol jamral, da ne bo skočil notri, saj je premrzla! No na koncu sem ga komaj dobil ven iz vode! No pretiraval ne bomo, ampak skočil pa je! Bravo! Voda pa sploh ni bila tako mrzla, ura mi je kazala 21°C. Pasalo pa je! Sledilo je še malo sončenja… Lačen sem bil tako, da mi je bilo že slabo… Zato se zmeniva, da greva na pico v Lesce. Se odpeljeva, naročim kar  TA’VELKO S KEBABOM! Poljski meso gor al pa dol! Stari, lačen sem pa rabim kalorije! Pica tako obložena, da sem se samo križal lahko. Skoraj celo sem zmazal (ostal en kos, ki bi ga lahko… Ampak potem bi mi bilo slabo…), zraven en Radler… Pridem domov… Sem šel spat… Ma kakšna šala?! Imel se par opravkov, tako da sem zaspal šele ob 22h… Se pravi po 41ih urah brez spanja… No glavno, da sem bil sit! 😛

 

Galerija:

Relive:

 

Relive ‘Morning Jul 6th’

Včeraj sem bil na Triglavu, letošnji peti. Sicer smo šli na sončni vzhod, a je bilo kar malo oblačno in se tako nič ni videlo. Ko smo prišli do Kredarice, me kliče Franci, če gremo Jalovec v nedeljo. Malo me je bilo strah, da bom preveč utrujen, a za kralja slovenskih gora se pač vzame čas. Plan je bil sončni vzhod, zato smo se zmenili s Francijem, Sonjo, Brigito in Heleno, da se dobimo v soboto ob 23:50 in tako ga probamo osvojiti še pred vzhodom.

Pot v Tamar je itak zaprta, zato se pot hoje podaljša za malo več kot tri km. V teh treh kilometrih se povzpneš za malo več kot 140 metrov, zato je bolj kot ne lep sprehod do koče. V 45 min prišli do koče, luna nam je sijala celo pot, zato sploh nismo potrebovali lučk (nato se je skrila za Mojstrovko). Ena hitra pavza in že gasa v gozd proti Ozebniku. Joj koliko mrčesa v gozdu! Lučko dam na minimum, saj če ne se vse zaletava vame. Pridemo ven iz gozda in nadaljujemo po označeni poti. Spet je v igri zvočnik, saj je bil tempo kar lep in nam je lepo krajšal čas in dajal motivacijo. Na 1600 metrih pa se začne veselica. Kot kaže je bil nekaj časa nazaj en ogromen plaz (v dolžini več kot 100 metrov), ki je s sabo prinesel velike količine peska in pa snega. Nekako premagamo ves ta mix materiala in na 1700 metrih izstopimo s snega nazaj na melišče. A ni dolgo trajalo, saj je 30 metrov višje spet sneg, s to razliko, da ga sedaj ne bo zmanjkalo. Spet hitra pavza, ugasnem zvočnik, da ne bomo povzročal kakšnega dodatnega padanja kamnov, nataknemo dereze, cepin v roke pa čelado na glavo in proti Jalovškemu ozebniku. Na 1950 metrih pa vstop v ozebnik. Snega je bilo kar nekaj, večinoma je bil malo mehkejši (kakšen cm mehkega, ostalo trdo), na nekaterih mestih pa čisto trd. Kamenja, ki je padal prejšnje dni pa je bilo ogromno! Hitro napredujem in se odcepim od ostalih. Danes sem imel malo mehkejše čevlje, zato je bila navpična hoja malo otežena in tako sem na nekaterih mestih kar po vseh štirih – ziher je ziher! Pogledujem proti izstopu z ozebnika… Kako se vleče! Na srečo je bila tema in tako se ni točno videlo kako dolga je še pot. Poizkusim hodit čimbolj ob steni, če slučajno kakšen kamen pade… Saj je bil po sredini ozebnika cel kamnolom! Malo na levo stran in malo na desno, odvisno kje sem čutil mehkejši sneg. Na okrog 2260 metrov pa zmanjka snega! Samo melišče! A na srečo samo par metrov. Se ustavim, premislim kako bom zlezel tukaj čez, brez da bi sprožil večje količine kamenja. Se odločim za levo skalo in tako prečim na drugo stran, zlezem čez in za zadnjih 30 metrov ozebnika spet čisto trd sneg! Ampak je vsaj sneg! Zadnjih 80 metrov višincev se teren postavi kar pokonci! Približno 60° naklon, kar ponoči niti ne občutiš nekako preveč. En, dva, tri in že izstopim iz ozebnika. Prva majhna zmaga! Vreme v ozebniku je bil super, sicer mi je bilo kar malo vroče, ampak vsaj pihalo ni pretirano. Na 2300 metrih počakam ostalo kompanijo. Nekaj popijemo, pojemo na hitro. Ura je 3:40 in spet smo videli »sijočo« luno! Odpravimo se proti Jalovčevi strehi, po letni poti. No zimski kamin je brez snega (samo za info). Od ozebnika se malo dvignemo in zagledamo eno malo večjo fliko snega ob steni. Se spustimo, lepo počasi prečimo tisto večjo fliko in že smo pri steni. Tukaj damo dereze dol, saj ne kaže da je še kaj snega ostalo do grebena. Sledimo markacijam, ki nas pripelje do grebena. Na levo v oddaljenosti Italije zagledamo en oblak iz katerega se bliska. Joj, upam da ne pride to do nas! Ko hodimo po grebenu, ga spremljam. Oblak se ne približuje proti nam.. Še dobro! Opa! Še eno presenečenje! Malo pod vrhom spet ena flika snega! Dereze gor, premagamo tistih par metrov in sledi samo še »sprehod« do kopnega Jalovca (2645m). Kakšen razgled! Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe so se ravno začele barvati. Čisto malo je bil mraz, zato sem iz nahrbtnika vzel plinski kuhalnik in skuhal čaj, da smo se pogreli. Ob 5:10 pride sonce ven! Vaaaaaau! Noro! Kar naenkrat postane zelo toplo. Zvočnik spet iz nahrbtnika in t.i. Disco Jalovec se lahko začne. Veselje ob odličnem sončnem vzhodu je zamenjal ples ob ritmih 90ih. Seveda nismo pretiravali z glasnostjo. Popijemo čaj, naravnamo križ nazaj, spakiramo, naredimo par sefijev (da bodo kavč komentatorji spet lahko imeli kej za povedat 😉 ) in odrinemo proti dolini. Vreme je bilo top!

Tista prva prečka je bila še vedno v senci, zato smo previdno čez njo. Na grebenu mi že kar »fajn« teče, zato jopico dol in spust proti ozebniku. Pridemo ven iz stene, spet tista daljša prečka. To pomeni spet dereze gor. Ravno ko sem montiral dereze, pa ugotovim, da mi manjka ena varovalka pri zategu traku. Kar malo postane vroče kako bom prišel dol. Na srečo jo zagledam zraven nahrbtnika in popravim zadevo! Ta čas so se ostali že spuščali proti ozebniku. Ko zrihtam derezo, čez prečko in spust proti ozebniku. Vstop v ozebnik je bil že obsijan s soncem, zato sneg ni bil več tako trd. Franci, Helena in Brigita so se hitro spuščali, jaz pa sem delal »družbo« Sonji in tako sva šla malo bolj počasi in previdno. Spet je bilo potrebno gledat, da ne sprožiš kakšnega osipa kamenja in lahko rečem, da nam je kar dobro uspevalo! Tisti del brez snega sem spet premagal po isti strani kot pri vzpenjanju, saj sem bil tam najbolj siguren. Podnevi ozebnik zgleda čisto drugačen, bolj »strašljiv«. Malo pred koncem ozebnika srečava tudi pet pohodnikov, ki so se vzpenjali gor proti Jalovcu, par besed in še par sto metrov do izstopa iz ozebnika. Sneg je bil pri spustu občutno mehkejši, zato ni bilo potrebno pretirano zabijati dereze v sneg. Pri začetku plazovine naju počakajo ostali in tako se spustimo do snežne meje, tam dereze dol in po melišču dol. Sonce je bil kar močan, zato je bilo kar vroče! Hitro v gozd in gasa do koče. Tam se ustavimo, spijemo nekaj in sledi še pot do avtov. Pri avtih se zmenimo za hiter skok v jezero Jasno. Se odpeljemo do tja, vsa parkirišča zasedena, zato parkiramo pri potoku Pišnica (kjer se zliva v jezero). Hiter skok v vodo! Ufff je mrzla! Samo 9° stopinj ima! Se posušimo in odpravimo proti domu.

 

Odličen dan! To je bil moj drugi letošnji Jalovec skozi ozebnik, tisti februarja je bil boljši zaradi večje količine snega in pa zimskega kamina. Koliko časa se bo zadrževal še sneg v ozebniku. Glede na to, da je osrednji del v senci, še zelo dolgo. Največji problem je izstop iz ozebnika, saj je obsijan s soncem in počasi bo tam zmanjkalo snega. Si pa ne predstavljam kako bi zlezli ven tam če bi bil samo melišče. Mogoče je to prihranjeno za drugič =) Pa hvala odlični družbi, bilo je top! Aja Kotovo sedlo… Ima še nekaj snega, ne vem pa kakšna je pot po sedlu, v steni. Priložnost za koga drugega, da razišče =) Zimska oprema pa itak še obvezna =)

Galerija:

 

Video sestopa:

Petek popoldne in sobota zjutraj sta bila rezervirana za Bivak II na Jezerih (PREBERI). Kaj pa sobota zvečer? Žurat se mi ni ljubilo… Kaj pa če izkoristim čas in grem na Kredarico in potem na Triglav? Super ideja! Malo pogledam po netu, če je kdo že kej napisal za Triglav. Brez sreče! Vprašam Dejana, mi svetuje da grem. Sicer malo sem bil skeptičen zaradi plazov, ampak če majstr reče, da se ni za bat…Potem se ni! Zdelo se mi je, da bom mogel narediti gaz, zato spakiram in malo čez 23h štartam proti Krmi. Oči so me malo pekle od nespanja, ampak sej ko bom začel hodit, bo adrenalin začel šopat in bo vse ok! Okrog polnoči se pripeljem na parkirišče.. O glej ga zlomka! Še en avto! Avstrijska registrska, pošlatam »haubo«… Mrzla… Se pravi so že verjetno gor na vrhu. Odlično! To pomeni, da je gaz narejen! Ravno se odpravljam, ko se pripelje še en avto, notri Katarina in Bojan. No super, kot kaže ne bom sam!

Ampak ju nisem čakal. Prtegnem v peto prestavo, ker me je malo skrbelo kako bo na Kalvariji. Prvi kilometer 10 min, drugi malo počasnejši… Tempo sem probal enakomerno vzdrževati. Preden pridem iz gozda ven, mi teče iz vsake špranje… Na srečo sem vzel pohodne hlače, ki so se dajo skrajšati na kratke hlače. In pa še jopico dam dol. Nahrbtnik je kar težak; tri litre vode, 2 energijska napitka, dereze, cepina, krplje, za oblečit, kuhalnik z džezvo in skodelico, stojalo… Tudi, ko sem se slekel, je teklo… Noč je bila res topla! Malo pred Malim poljem se začne se začne sneg, a brez skrbi, samo ena flika. Ampak teh flik je bilo do Prgarice kar nekaj. Na Prgarici v 1 uri 15 min, zadovljen s tempom. Pogledam višje in vidim samo sneg… Kot kaže se že tukaj začne potem prava zimska idila. A hitro ugotovim, da je še star sneg. Malo nad Prgarco slišim šumenje potokov, voda kar lije dol. Se prebijem čez te potoke in zavijem levo po »bližnjici«. Tukaj je bil še vedno sneg in tudi stopinje lepo vidne. Kar naenkrat se stopinje začnejo nekam čudno zavijati levo. Ker je bila tema in nisem bil čisto skoncentriran kje hodim, jim začnem slediti. Hmm… Kar naenkrat zagledam pred sabo borovce. Kje sem jaz? Prižgem mapo na uri, vidim da sm 300 metrov s poti. Kaj sedaj? Stopinje so kar lepo narejene… Edini problem je bil, ker nisem vedel, ali so zašli ali so vedeli kam morajo. No pa sledim poti… Joooj! Kje sem lezel! Malo postajal živčen, saj tudi približno nisem vedel kje sem. No kakšnih petnajst minut se prebijam čez tiste borovce, vmes se mi noga dvakrat zatakne… Skratka cel žur! No pridem ven iz borovcev. Stopinje v levo in desno. Kje sploh sem? Tudi malo mi ni bila znana lokacija… Prižgem uro, nastavim navigacijo na Kredarico in se mi lepo izriše… A desno moram it! Na okrog 2000m se začne pa čist zimska pravljica! No ne pravljica, mora! Hitro krplje gor, ker se mi je udiralo čez kolena. Gaz je narejena s čevlji… Uf so trpeli! Sledim gazi… Zmeri bolj zavija tole desno… Kam ste šli? Gledam na uro… Piše oddaljeni od poti – 300 metrov… 400 metrov… 500 metrov… Joooj! Kaj sem spet nekaj se oziral na stopinje… Desno… Desno… Desno… Dosti je! Če bom samo desno hodil, bom prišel v dolino Kot! Skrenem iz gazi in začnem levo. Opa! Najdem narejen gaz s smučmi. Ja nič… Slabše kot tole ne more bit. Sledim gazi… Lepo se je dvigal… Ampak še vedno smo 600m stran iz poti. Pogledam mapo… Vidim vrh Snežne konte… 400 metrov stran… Si rečem, še 200 metrov sledim teli gazi, nato pa zavijem levo in hodim levo dokler ne pridem na pot. Kar naenkrat gaz zavije levo. Super! Približujemo se Snežni konti… no 200 metrov stran je… Pogledam na višino… 2360 metrov. Ok! Smo višje kot Snežna konta… Gaz začne zavijati levo spet in ura lepo odšteva metre do poti… 30 metrov… 10 metrov… Ura zavibrira… Prišli ste na pot. Ja končno! Začela se je delati megla… No sedaj sem točno vedel kje sem. Na okrog 2450 metrov z desne pride tudi gaz pešakov. Joj sploh nočem vedet kje so potegnili! Uro ugasnem in lepo napredujem… Ura je malo pred 3. Veter začne kar pihat, megla vedno bolj gosta. V nahrbtniku mi igra muska… Na telefonu nastavim komad LP- Lost on you [Live Session], glasnost do konca in gas! Pozabim na stopinje, potegnem svojo špuro… Evo kakšno minuto čez tri zagledam Kredarico. Se hitro pospravim notri… Uf je mraz! Malo so me noge pekle, ker se je tudi s krplji kar lepo udiralo. Si skuham čaj, preoblečem in malo legnem ob radiator. Čez kakšno uro prideta Katarina in Bojan. Ker je bil Triglav v megli, sploh nisem pomislil na vzhod gor. Sem pa upal, da bo na Kredarici sonce… Ampak brez sreče. Počijem do 6h, vzamem fotoaparat in stojalo… Grem iskat sončka! Cela Gorenjska v soncu, okrog Triglava pa megla! Se odločim pa potegnem gas na vrh Kredarice, mogoče bo tam kej več sreče. No kakšno uro sem ga čakal in ga tudi dočakal! Triglav je bil še vedno v megli, ampak želja je bila prevelika! Se spustim v kočo, spakiram in tam me dva Čeha vprašata, če gresta lahko zraven. No pa »pejta«! Pridemo ven in zagledam, da tip nima derez… Punca pa je imela samo dereze, brez cepina. Popolna kombinacija! Jima razložim, da mogoče ni dobro reskirat… Ampak sta odločena.. Potem pa gremo ane! Itak bosta kmalu obrnila. Lepo nataknem dereze, v vsako roko en cepin… Celo zimo prakticiram dva cepina in sem se jih kar lepo navadil. Srečam tudi dva Avstrijca… Očeta in sina, ki naj bi bila včeraj na Triglavu. Ga vprašam kakšne so razmere: »Super! Vse skupaj je samo 30 metrov, da ni zajl zunaj!« Sicer malo skeptičen, ampak če je tako, je super!

Se spustimo s Kredarice in zagrizemo v breg. Kako moker sneg! Hitro se vzpenjamo, pridemo do prečke… Prečka je skoraj kopna… Ima malo ledu, zajle so zunaj. Skupaj jo premagamo, zavijemo zadaj za goro in zagledam še eno prečko in gaz naravnost gor. No super, kot kaže je to edinih 30 metrov brez zajl. Edini problem tukaj je bila ledena stena pri prečki. Turista zagledata tisti breg in se odločita obrnit… No pa gospodična je vmes eno derezo izgubila… Jooj! Skratka nadaljujem sam. Prečka mimo… Naravnost gor… Premagam tistih 30 m… Zagledam še enkrat toliko naravnost gor… Hmm… 30 metrov »my ass«. Gasa gor… Zagledam zajle… Se lepo povzpnem… Sledi še zadnji del pred Malim Triglavom, ki je bil tudi čisto pod snegom. Na obeh straneh prepad… Sneg čisto moker… No pridem na Mali Triglav… Greben… Hmm… Fak, kaj je snega! Greben čisto pod snegom… Občutek je bil, ko da hodim po strehi… Nato sledi spust… Tukaj je bilo celo nekaj zajl… No še zadnji vzpon pred vrhom Triglava. Začetek vzpona brez snega, zajle zunaj… Malo višje jih spet zmanjka in se potem spet pojavijo… No kakšnih 30 metrov višine pa pride meni najbolj zoprni del. Ovinek, ki ima na eni strani štrleče skale, na drugi pa prepad. Vedno se spomnim, ko mi je Franci razlagal kako je skoraj padel dol… Brr! Tukaj malo bolj previdno… Saj je sneg zelo moker in zelo se mi je udiralo. No z nekaj matranja pridem čez… Megla je bila tako gosta, da čisto nič nisem videl… Zagledam tablo za Staničevo zavetišče. To pomeni, da sem blizu! Še nekaj trenutkov in že vidim stolp, oziroma bolj natančno, zastavo! Ker je megla postajala vedno bolj gosta, se nisem pretirano zadrževal na vrhu, ampak sem hitro pobegnil dol.

Vse tiste stopinje, ki sem jih naredil… No nazaj grede se mi je še vedno udiralo vsaj za par centimetrov. Lepo počasi napredujem dol, saj so bili sunki vetra malo zoprni, sploh tam kjer se nisem mogel nikjer prijeti. No pridem do Malega Triglava, se spustim. Malo pred prečko zagledam dva, ki gresta gor. Ju počakam… Vidim, da sta brez čelade, derez in cepina… Ko da bi šla poleti! Me sprašujeta kakšne so razmere, jima odgovorim, da naj obrneta, da naj se ne hecata… Gor bo že šlo… Ne vem kako bosta prišla dol… Mi odgovorita: »We are mother f*cking crazy Dutch boys!« Hjooo! Ja pol pa lezta gor… Gresta mimo mene in se začneta vzpenjat… Jaz pa v tretjo prestavo in čimprej dol, mimo prečke… Preden mi kdo od njiju pade na glavo! Brez opreme… Ne morem verjet! Prečka hitro mimo… Sledi še zadnji spust naravnost dol in že sem pod steno. Zmaga! Še zadnji vzpon pred kočo… Joj ga ne maram! V čevljih čutim lužico, rokavice so čisto mokre. Si naročim en Radler, saj sem si ga zaslužil! Pride vremenar ven, če sem kaj videl tisto punco, ki je šla z nami do prečke. Zanikam… Pozabila je denarnico, notri vsi dokumenti in par sto evrov. Uff! Nič dobro! Mu rečem, če jo da meni in jo poizkusim ujet. Sicer se je začela spuščati kakšni dve uri pred mano… Ampak mogoče pa uspe! Denarnico v kuverto, zavijemo… Radler v nahrbtnik… Ga bom potem… Hitro spakiram… Preverim, če je vse dobro pritrjeno… Če grem brez krpljev, bom sigurno dol hitrejši. Ogrejem koleni, prižgem turbo in že letim dol s Kredarice. Po 200 metrih se mi začne udirat do kolen… Se usedem na sneg, cepin v roko in kar po riti dol… Kakor je šlo… Pridem do Snežne konte… Gaz narejena okrog (kar nekaj ljudi je bilo na Kredarici danes, zato je nekdo naredil gaz malo bližje Snežni konti… Bravo!)… Ma ni šans, da grem okrog… Naravnost dol… Se usedem in turbo Gašper že hiti… Hitro pridem do konca Kalvarije… Gaz v desno (kjer sem danes zgrešil in nisem bil edini), jaz kar v levo… Bom kar direktno dol naredil… Kar naenkrat zagledam Prgarco… Srečam gospoda… Mi reče, da je punca pol ure pred mano… Srečam čez 5 min drugega gospoda… Ta je že 50 min pred mano… Tretji tip je rekel 10 min… Joooj! Kar so me nesle noge, pritegnem dol proti dolini. No v gozdu jo dohitim. Končno! Že pol ure nazaj mi je vode zmanjkalo in nisem želel odpreti Radlerja, saj bi jo potem lahko zamudil. Ona lepo sedi tam v gozdu na štoru. Prisopiham do nje, ji rečem da imam njeno denarnico. Me čudno gleda in reče da ni njena. Joj čigava je pa potem? Potem ostane samo še drugi Čeh, ki je šel z nama proti Triglavu… A on se je vrnil do Vodnika… No tja sigurno ne grem… Kličem Kredarico, se zmenimo, da nesem na Policijo Bled. Spotoma se ustavim na postaji, predam denarnico in se odpeljem domov. Upam, da jo lastnik pride iskat!

 

Aja verjetno te zanima, kaj se je zgodilo z MF Dutch boysoma? Ko sem se začel spuščati proti dolini, sem ju videl kako sta se spuščala iz Malega Triglava… Kot kaže ju je srečala pamet! Upam tudi, da sta varno prišla!

Galerija:

Relive ‘Morning Jun 2nd’

Že od začetka aprila nisem bil nikjer višje od 2000 m v Sloveniji. Kot prvo sem bil aprila na potovanju, maj pa je bil bolj slab z vremenom. Za 31.5.2019 pa je končno kazalo malo lepše vreme! Zato se z Rokom zmeniva za eno turo, plus tega bova imela čas za naredit plan projekt Dolomiti 2019. Mene je zelo mikal Triglav ali pa Stenar… Ampak arso je opozarjal, da je nad 2200m ogromno snega, zato se na koncu odločiva za Bivak II (2118 m) in pa potem naslednji dan sončni vzhod na Špletvi (2272 m). Pri temu bivaku še nisem bil, zato mi je bila ideja zelo všeč! Dobiva se v petek popoldne po mojem soteskanju. Ker nisva vedela kakšne so razmere, sva imela s sabo 2 cepina, dereze in pa krplje. Spalko sem pustil v avtu, saj je Rok rekel da so deke v bivaku… No vsaj kakšen gram lažji nahrbtnik. Dobiva se v Lescah, potem pa v Vrata.

Med oznako 9,5 km in pa 10 km parkirava ob cesti. Nobenega avtomobila, kar je pomeni, da bova sama gor… Super! Štartava ob 18:40 pri možicu ob cesti in mimo vikenda zagrizeva v hrib. Najprej naju čaka kar nekaj časa lepa pot po gozdu. Aja, naj poudarim, da je ta pot neoznačena in vsaj spodnji del v gozdu ima kar nekaj različnih poti in je potrebno malo gledati tudi možiclje. Prideva do približno 1500 m, tam se začne tudi melišče. Malo ga izogneva in hodiva čisto ob robu. Na približno 1600 m se ustaviva. Vreme je bilo sicer oblačno, a so se oblaki lepo barvali in pa tudi Rjavina je imela celo en del brez oblaka in tako se je ob zahodu lepo obarvala! Nekaj časa opazujeva barve, a so oblaki spet hitro prišli in tako nama ni nič drugega preostalo, kakor da začneva hodit naprej… Kmalu se bo zmračilo. Na 1700 m se konča gozd in od tu naprej imava melišče. Malo se pomatrava na višini 1850 m do velike luknje v skali. Še malo po melišču in zagledava sneg, plus stopinje. Sicer so stopinje zgledale stare, a potegneva špuro naravnost gor. No na 1960 metrih pa se začne veselica! Kok snega! Ugreza se preko kolen… En kup plazov je šlo mimo pred nama… Naredi se tema… Lučke hitro na glavo in gasa naprej. Rok lepo počasi gazi, jaz malo še snemam naokrog, saj toliko snega konec maja še nisem videl… Z vsakim metrom je bilo več snega… Hitrost se je zelo upočasnila… Začel je pihat veter… No končno zagledam pred sabo Bivak II! Kakšno olajšanje! Pa še prazen je! Vstopiva notri, hitro prižgeva par svečk, jaz gorilnik. Skočim na mraz po sneg, da ga zagrejem. Na srečo je snega v izobilju, tako da voda bo! Skuham večerjo – Makaroni bolognese. Prižgem še zvočnik… Nastavim musko in »žurka« se lahko prične! Pred odhodom sem v trgovini zagledal v pločevinki špricer. Ker tazga še nisem pil, sem kupil dva za nazdravit (sploh ni tako slab!). Rok se odloči, da gre malo fotografirat, saj se je lepo razjasnilo! Upam na sonce jutri! No okrog polnoči se pokrijem z deko in zaspim. Ponoči se zbudim in slišim kako divja veter… Uff… Še dobro da sem na toplem (namreč v bivaku sva imela 12°C). Ob 03:40 zvoni budilka. Dam dremež… Čez deset minut še enkrat… Tako me je na potrebo, da sem mogel ustat. Odprem vrata in zagledam vse megleno! Neeee! Tudi Rok se zbudi, pogleda ven in reče da naj še malo počakava s Špletvo. Zaspim malo nazaj, se zbudim okrog petih, vreme še slabše… Nič ne bo z vzhodom… Tako da zaspiva oba lepo do osmih. Ob osmih vstaneva, vreme še vedno isto. Skuham čaj, pojeva zajtrk, malo poslikava in malo čez 9h štart proti dolini. Špletva je bila v megli, zato ni imelo smisla gazit gor. Vpiševa se še v knjigo in vidiva, da je bil včeraj nekdo pred nama gor. Se pravi so bili plazovi po njegovem odhodu in pred najinem prihodu…

Dol potegneva naravnost špuro. Sicer se udira do kolen, zategneva na plazovino, tam je bilo bolj trdo. Snega je hitro konec, saj sva imela kar lep tempo in sledilo je spuščanje po melišču naravnost dol #tojtauzitek. Pritegneva do gozda, tam se ustaviva in malo počijeva, potem pa dol do avta. Srečala nisva nikogar. Se usedeva v avto, peljeva do Aljaževega doma v Vratih na eno pijačo. Ravno se je začel kazat sonce, tako da je bilo super! Po pijači pa domov. Tako je bil Bivak II osvojen, na sončka bo pa potrebno počakati do naslednjič!

Galerija:

Relive ‘Evening May 31st’

Že cel teden na terenu planiral vikend Triglav. Letos imam izziv vsak mesec vsaj enkrat gor, zato se mi je že malo mudilo, da ne zamudim lepega vremena! Po pravici povedano, razmer sploh nisem gledal, saj sem predvideval, da so sledi še od Dejana, ki smo bili skupaj februarja gor. Na hitro se zmenim z najbolj fejst puncami in pa seveda Francijem. Zadnje čase sva kar odlična ekipa! Nismo vedeli, a je cesta do Lese sploh prevozna in te informacije nam je dal v soboto Matjaž, ki je šel gor popoldne. Matjaž je rekel, da z visokim avtom se da pridit, super! S Francijem sva bila zmenjena, da se dobimo v nedeljo ob 00:30 v Radovni. Potem pa mi je včeraj prišlo na misel, da bi mogoče kakšno nočno fotko naredil v miru in zasledim, da grejo Mojca, Gorazd, Maja in Dušan že v soboto okrog 21:30 z Lesc. Kar je še boljše! Zato se zmenim, da pridem s svojim avtom do Radovne (saj je prenizek, da bi se lahko zapeljal do Lese) in potem skupaj probamo priti do Lese. Kakšna je cesta? Tako bom rekel… Če nimaš visokega avta in ti ni škoda kakšno prasko narediti na avto, potem se da priti do parkirišča v Lesi (VW Polu je ratalo!). No cesta ima kar visoke kolesnice, zato smo kar velikokrat »podrsali« z podvozjem po ledu, a nam je ratalo priti do parkirišča! Bilo je kar nekaj avtomobilov, kot kaže ne bomo sami.

Tam se hitro zrihtamo, Dušan je bil celo na smučeh (lahko njemu!) in štartamo. Pot spodaj ni bila nekaj preveč poledenela, a tudi ugrezalo se ni, zato smo napredovali kar hitro! Skozi gozd pot lepo uhojena, prav tako brez problemov. Prišli do ravnice Vrtača, kjer je bila pot še vedno dobro uhojena, a kmalu se je začela veselica! Malo pod Malim poljem pa se začne udirati, sredi noči! No saj je bilo zelo toplo! Prispeli do Malega polja, kjer se vse skupaj še bolj zakomplicira. Pot do Prgarice je katastrofa! Ponekod udiralo do kolen, nepredelan sneg! Pri Malem polju smo se ločili, saj sem jaz pobegnil naprej, ker sem želel v miru narediti par nočnih slik »Kalvarije«. Od Prgarice gor še vedno isti sneg, a na srečo so bile vsaj stopinje narejene, da se je mogoče za kakšen milimeter manj ugrezalo. Pot je speljana kar po letni direktno gor do Kalvarije. Pod Kalvarijo se ustavim, pripravim stojalo in približno 40 min slikam, dokler me ostali en dohitijo. Nato nadaljujemo po zimski mimo Vrha Snežne kote. Kako se je spet udiralo! Tako slabega snega sredi noči pa še ne! Tudi tukaj pobegnem naprej, saj sem želel narediti še kakšno nočno sliko na Kredarici. Okrog 02:40 prispem do Triglavske koče na Kredarici in hitro zavijem desno proti Kredarici. Tam spet postavim stojalo, si odprem juhico (bila je še topla iz doline!) in spet par posnetkov, dokler ne pridejo ostali do koče. Se spustim do koče, tam ob radiatorjih spi Marko in še njegov prijatelj. Zato smo se mi dali na drugo stran, kjer je bilo kar malo mrzlo. Ne vem zakaj, ampak vedno ko pridem v kočo me zebe! Se napravim s puhovko a nič ne pomaga! No eno uro imam za počitek, potem bo pa treba počasi proti vrhu, če želim še na vrhu kakšno nočno sliko. Sicer nisem spal, zeblo me je ko cucka, ampak dremež sem kar prestavljal! Čakal sem, da bo še kdo drug vstal, a brez sreče. Potem pa sem ob 04:30 imel dosti in sem vstal, v tistem trenutku pa mimo še Matjaž! Opa! Družba bo! Francija in fejst punc še kar ni bilo, zato sem se odločil, da ne bom čakal in sva jo z Matjažem mahnila proti vrhu, Marko pa nama je sledil.

Pot do Triglava brez posebnosti! Sem mislil, da bo malo več snega! Prečka bo kmalu brez snega, zato ni tak problem priti čez, samo malo južen sneg je bil. Vmes do Malega Triglava na nekaterih koncih zmanjka snega. Greben ima malo snega (kar ni nič novega). Potem pa od grebena navzgor spet mešanica snega in skal. Čeprav na nekaterih mestih ni snega, to ne pomeni, da je pot lahka! Pot do vrha se ni udirala, ampak je lepo trdna z narejenimi stopinjami. Na vrh pridem petnajst minut pred vzhodom, par minut za mano sledi Matjaž in potem še Marko. Skupaj počakamo vzhod, ki je bil odličen! Lansko leto sem imel kar nekaj nesreče z lepim vremenom ob vzhodu, letos pa že tretjič top! Pred vzhodom tudi skuham čaj, da se malo pogrejemo. Malo se poslikamo, Marko se spusti, midva z Matjažem pa počakava Mojco, Gorazda in Majo. Na vrhu malo pihalo, a je bil sonce tako topel, da me veter tudi motil ni. Ker je postajalo vedno bolj toplo, se z Matjažem spustiva, ostali pa počakajo še malo na vrhu.

Spust je bil zelo… Slab? Zelo južen sneg, spodrsavalo (pa je bila ura šele sedem). Sneg se je v trenutku spremenil v primerjavi z vzponom, a treba je bilo iti dol. Malo pod Malim Triglavom pa srečava Francija in punce. Imeli so težavo z previsokimi kolesnicami (zato so parkirali pri Kovinarski koči) in zato so tudi zamudili vzhod. Na koncu sta sledili samo še prečki, ki sta se zaradi mehkega snega kar razdirali (poletje se bliža!), a sva se dokaj hitro spustila do Kredarice. Tam počakava Mojco, Majo in Gorazda. Malo poklepetamo, nekaj spijemo in pojemo. V tistem času pa pride tudi Franci. Debata se začne na polno, za mano pa prihaja nespečnost zadnjih 29 ur v kosu. Zato se odločim, da zapustim bando in se odpravim v dolino. Tukaj je nastal problem, saj sem bil vezan na prevoz do asfalta. Ampak, ker je treba vzdrževati kondicijo, bom tudi to zmogel. S Kredarice se zapodim v Kalvarijo in takoj občutim kako »gnil« sneg je! Noga mi je včasih obtičala do kolena v snegu, a se nisem dal in tekel kakor hitro je šlo. Kalvarijo rešim v osmih minutah (tempo je bil res hud!), nakar srečam Perota in pa Tino, par besed spregovorimo in se hitro odpravim dol, saj je bilo zelo vroče! Sneg čist južen, dokler nisem prišel do Malega polja, ki je bil v senci. Tam je bil sneg malo trši in zato sem lahko tekel s polnim nahrbtnikom proti parkirišču. S Kredarice do Lese sem potreboval 1 uro in 3 min! Tako hitro še nisem bil dol! Seveda so me ostali pohodniki čudno gledali, a ker mogel ostati nekako buden, sem tempiral. Sedaj je bilo v Lesi parkiranih še več avtomobilov, mene pa je čakala še skoraj 6 km dolga pot do mojega avta. Cesta je bila še vedno pomrznjena, zato sem vmes lahko tudi tekel in tako porabil še 45 min do avta. Na koncu mi je uspelo s Kredarice do parkirišča v Radovni priti malo pod dve uri, kar je odlično! Hitro sezujem gojzarje in se odpeljem domov. Pa je bil super dan končan!

 

Podatki:

    • Razdalja: 23,07 km
    • Čas: 6:31:12 ur
    • Skupni vzpon: 2016 m
    • Skupni spust: 2178 m
    • Najvišja višina: 2864 m
    • Najnižja višina: 804 m

<

Relive ‘Evening Mar 22nd’

Kratek filmček:

                                                                   

Galerija:

Spet je vikend in spet je čas za eno dogodivščino. Že med tednom se s Francijem meniva za hribe, izbrala si Vrtačo – sobota in pa Veliki Draški vrh – nedelja. Seveda oba sončna vzhoda! Temperature med tednom so bile kar visoke, zato me je skrbelo, da bo kmalu pobralo še preostanek snega na Vrtači. V  petek se je začel 7. Ruthin tek in seveda kot veleva tradicija, ga je bilo potrebno obiskati. S kolegom Janom sva pretekla tri kroge, jaz sem sicer dobil en tak ogromen žulj, a ni panike! No pride sobota ob 2h zjutraj, vstanem… Pogledam hitrost vetra na Kredarici… Vidim 82 km/h, pogledam radarsko sliko vetra za Karavanke. No še slabše! Cel greben Košute, Stol, Vrtača in Begunjščica je bil obarvan vijolično, kar je pomenilo veter okrog 60 km/h. Zaradi varnosti sem potem rajši odpovedal vzpon, saj hoditi sredi noči ob sunkih več kot 60 km/h ni ravno prijetno. No zato sva se zmenila za nedeljo Veliki Draški vrh. A nisva bila sama. Zraven sta se nama pridružile še Sonja, Helena, Brigita in Mojca. Tako da sva bila blažena med ženami 😛

V nedeljo ob 03:40 smo se dobili na Pokljuki, saj sem šel s svojim avtom, ker me je po hribih čakal še 7. Ruthin tek in se mi je tako mudilo proti Bledu. Izbrali smo pot do smučišča, potem levo proti parkirišču in nad Konjščico. Pot do začetka vzpona na Studorski preval brez posebnosti, lep gaz, vmes malo zmanjkalo snega. Veter je prijetno pihljal. Vmes celo dvakrat topel vzgonski vetrič! Je pasalo! Ko po kakšni uri hoje pridemo do Jezerc. Nekaj sekund smo premišljevali ali gremo čez Srenjski preval ali pa proti Studorskemu. No izbrali smo Studorski. Od tukaj gazi ni bilo več, saj je veter zadnje dni zakril vse sledi, zato se je lepo udiralo. Franci prevzame pobudo, jaz mu sledim, punce za nama. Še 40 min nam je vzelo do Studorskega, kjer se ustavimo, nataknemo dereze in cepin v roke. Problem je bil, ker spet ni bilo sledi, zato sem jaz šel naprej. Gazil sem malo bolj desno od letne poti, ciljal sem skalni skok na začetku prvega grebena. Ker se je ura zelo hitro približevala sončnemu vzhodu, sem potegnil malo naprej. Ker sem vedel kje je letna pot, sem se orientiral po njej. »Skalni skok« je bil lepo zalit, zato ni bilo problemov in že sem na grebenu. Lepo po grebenu hitim, zraven gledam na uro (da ne zamudim vzhoda), malo mi nagaja še veter. No ne malo, so bili sunki kar močni. Ker sem bil kar utrujen od prejšnjih dni, sem malo pod vrhom zavil desno in se lepo počasi vzpenjal oziroma prečil do vrha. Ravno ko pridem na vrh, pa posije sonce! Kako paše! Hitro fotoaparat v roke, par slik in že se je sonce skrilo za oblake… Čez nekaj minut so prišli na vrh tudi ostali. Ravno takrat pa spet posije sonce in postane zelo toplo! Malo se poslikamo, Franci potegne ven dekico (seveda ni bilo placa zame!) in kakšnih 20 min občudujemo okolico!

 

Sledil je spust. Gledali v smeri Viševnika in Srenjskega prevala. Ker nismo vedeli kakšne so razmere tam, smo se odločili, da gremo proti Srenjskim prevalom in potem bomo videli ali se dvignemo na preval ali pa spustimo dol na Jezerca. Spust smo kar hitro opravili, vmes malo opazovali kje bi bilo najlažje. Po nekaj desetih minutah pridemo pod Srenjski preval. Letno pot smo spustili, saj je na nekaterih mestih primanjkovalo snega, zato smo se odločili potegniti gaz nižje dol. Ker je bil sneg super, smo se odločili se povzpeti na njega. Spet sem jaz vodil »odpravo«. Sicer neke stopinje so bile, a se je še vedno udiralo. Po napornem vzponu pa pridem končno na Srenjski preval. Sneg vmes je bil na nekaterih mestih zelo trd, nekje se je pa zelo prediralo. Na vrhu dam čelado gor, saj nas je sedaj čakal še najtežji del do Viševnika. Pihalo je ko pri »norcih«, zato je bil vsak korak premišljen. Seveda spet ni bilo gazi. Sem šel prvi, a sem po parih metrih preveč desno gor zavil in prišel do prepada. Tako, da sem ritemsko šel dol, Helena pa je zavila pravi čas, zato je ona nadaljevala prva. Sneg po zahodnem grebenu dobro kompakten, zato je bila hoja čisti užitek! Edino kar je motilo, so bili sunki vetra, ki so nas kar konkretno prestavljali iz našega ravnotežja. Sledila je zadnja prečka, ki je prav tako brez posebnosti in že smo bili pod vrhom Viševnika.

 

Na vrhu je kar pihalo, zato smo naredili par slik in se premaknili nižje v zavetrje. Ker se je meni mudilo na Ruthin tek, sem se odpravil proti parkirišču. Prvi korak in sem zapel z derezo v nove hlače in je naredilo »hrsk«! Pa so strgane! Ampak se bodo dale zašiti. No odhitim proti lovski opazovalnici, kar naravnost dol. Sneg je bil okrog 9:30 že kar malo mehak, zato se je dalo super spuščati. Srečam kar nekaj ljudi, nekateri so imeli 12 zobe dereze, drugi male derezice, spet tretji kar brez. Od opazovalnice je sledil strm spust po zimski poti, kjer je bil sneg ravno prav trd. Po parih minutah pri smučišču. Zavijem pri tabli za pešake desno v gozd. Tukaj je bil sneg zelo mehak in se je kar udiralo, a ker je bilo navzdol, mi je bilo vseeno. Hitro naravnost dol do začetka smučišča, potem še tistih par 100 metrov do avta. Parkirišča na Pokljuki so bili polno zasedeni! Ogromno ljudi, ki so se šli smučati + tek na smučeh. Pridem domov, hitro kosilo in že sem pri Blejskem jezeru, kjer me čakata še zadnja dva kroga teka!

 

Podatki:

    • Razdalja: 11,61 km
    • Čas: 4:39:28 ur
    • Skupni vzpon: 1344 m
    • Skupni spust: 1345 m
    • Najvišja višina: 2285 m
    • Najnižja višina: 1343 m

Relive ‘Morning Feb 24th’

 

Galerija:

Po včerajšnji Begunjščici je danes sledil malo bolj »resen« vzpon. Že dve leti sanjam o vzponu na Jalovec čez ozebnik. Lansko leto sem Jalovec osvojil poleti, letos pa je bila želja pozimi. Seveda sva se že prejšnji teden pogovarjala s Francijem med vzponom na Triglav o Jalovcu. In tako sva se tekom tedna zmenila za nedeljo. Zjutraj oziroma bolje rečeno ponoči mi je budilka zvonila ob 02:00. Oh! Brez problema vstanem, saj sem že navdušen nad današnjo turo. Hitro zajtrk vase zbašem, vso robo zmečem v avto in gasa proti Lescam, kjer se dobiva s Francijem in se odpeljeva do Planice, kjer parkirava pri zapori ceste v Tamar. No danes bo ravna pot krajša od prejšnjega tedna, saj naju čaka »samo« 3 kilometre ravnine z malo vzpona. Danes je bil nahrbtnik lažji kot tisti prejšnji teden, zato sva napredovala zelo hitro. Pri koči v Tamarju v 40 min, tam se ubistvu nisva nič ustavljala, ampak sva kar letela naprej proti ozebniku. Od koče naprej po gozdu in ko prideva iz gozda, grozljivi prizori plazov. Čeprav je bila ura šele pet zjutaj, te pogledi na plazovino niso nič prijetni. No gaz je bil narejen, ampak se je vseeno udiralo čez gležnjev, zato sva se malo izmenjavala spredaj. Ko sva premagala vse te plazovine, pa se je začel klanec, ki je bil tako slabo zgažen, da sva porabljala kar nekaj energije, da sva hodila gor. Po drugi strani je bila pa smukaška gaz lepo narejena 😛 Po dobrih dveh urah prideva pod ozebnik. Hitro čelado gor, saj je bila nevarnost padajočega kamenja. Dan se je ravno začel delat in že sva lahko opazovala vso to jutranjo zarjo.

No pred nama je bil ozebnik. Kaj reči? Ubistvu me je kar presenetil, ker če pogledamo izpred koče, zgleda zelo nevaren in strm. No še vedno je bil, a veliko manj kot sem mislil. Tukaj sem jaz prevzel pobudo za gaženje. Gazi ni bilo oziroma je bila slabo vidna na večino mestih, saj jo je preko noči sneg zasul nazaj, zato je bilo potrebno se držati robov ozebnika. Vmes sva tudi videla kako je kamenje in led drsel po ozebniku, a nama ni pustil posledice. Ozebnik je bil lepo zalit, mehak. No potem pa prideva do zadnjih par metrov, kjer je bilo vse trdo! Sneg je bil tako trd, da se je samo konica cepina zapičila lahko v sneg. Kar se je dalo, sem uporabljal moč in zabijal z nogo s sprednjimi zobi v sneg. OZEBNIK PREMAGAN! Za nagrado naju je pričakal sonce! Kako super filing! Se usedem in počakam Francija, da tudi on pride ven iz ozebnika. No od ozebnika sva nadaljevala naprej proti steni in kaminu. Tukaj se ustaviva, nekaj pojeva in narediva plan za naprej.

 

No da kar takoj povem, sva se zmenila, če ne bodo razmere za gor in če se kdo od naju ne bo počutil sposoben zlesti čez ta kamin, bova obrnila! Tukaj sploh ni dileme! Čakal naju je najtežji del in tukaj ni bilo prostora za napako. Bil bi tudi zadovoljen samo z ozebnikom, zato tudi nisem šel obremenjen proti kaminu. No prideva pod 20 metrski kamin. Spodnji del je imel zelo malo snega, zgornji je bil pa čisto leden. Franci gre prvi in se ustavi pri prvi skali. Gor je šlo, problem je bil kako dol? No tukaj je Franci gledal in gledal in na koncu našel smer, ki jo bova premagala, ko se bova vračala. Franci spleza čez prvo skalo in jaz mu sledim. Malo sta me cepina ovirala, zato sem jih podal njemu in tudi jaz splezal čez skalo. Ker je bilo vse skupaj zelo krušljivo, sva morala vsako skalo preveriti, preden sva jo prijela. No sedaj je na vrsti drugi del, leden del. Franci zabije cepin notri. Ufff… Bo šlo… Odlično! Saj če ne bi bilo dober led, bi seveda obrnila. Ko Franci spleza še ostalih par metrov po ledu, sem na vrsti jaz. Pr’tegnem tist cepin v tis’t led in prklo’pm še derezo notri v steno. Drži! Z malo več previdnosti preplezam tudi jaz ta del, saj sem pozabil prestaviti varnostno zanko na spodnji del cepina, zato je bil zamah malo otežen. A so dereze tako dobro prijele, da ni bilo neke panike… In potem je sledila samo še pot proti strehi Jalovca. Še približno 150 metrov vzpona bolj kot ne naravnost gor in prišla sva do grebena. Greben je bil top! Cel čas je bil narejen gaz, zato je bila hoja zelo prijetna. Hvala tistemu, ki je tako dobro potegnil gaz! Čez par minut po grebenu pa zagledam vrh – Jalovec. Tukaj me Franci spusti naprej in čez par korakov sem na vrhu! Želja uresničena! Objamem »križ« na vrhu, sežem Franciju v roko in že imam sendvič v roki! Jah, kamin te zmatra 😛 Nekaj minut občudujeva sosednje vrhove, še posebej Mangart. Sledi en kratek »fotošuting« in pa povratek proti ozebniku.

 

Lagal bi, če bi rekel, da me ni skrbelo kako bova prišla dol skozi kamin. A treba je iti dol. Sneg je že lepo mehak, zato gre na dol kar super. Seveda vmes malo treba popazit, da se ne popelješ… No že sva pri kaminu. Uff… Obrnem se okrog in lepo počasi! Ampak dol jaz ne maram hodit! Zabijem spet ta cepin in dereze. No led se je malo zmehčal, tako da se je bilo malo lažje spuščati. Ledeni del brez problema preplezam. No pri tisti skali se je pa malo zaustavilo. Kam levo nogo? Kam desno? Franci?? Franci je bil seveda že na koncu kamina. No pa se le oglasi: »Tukaj levo pej’t!« Oh, ta skala spet?! Spet sta me cepina ovirala, zato sem prosil Francija, če mi jih podrži. Seveda je mogel spet malo v kamin in tako mu predam cepina. Z njegovimi navodili mi uspe še preko tiste skale. Čista zmaga! Če ne bi bilo Francija, bi še pol ure gledal kam z nogo stopit. HVALA TI!! No kamina je konec! Priznam, zelo mi je bilo vroče! A tudi za trenutek nisem pomislil, da mi ne bi uspelo! No sledi par korakov in že sva pri steni, kjer je Franci ob vzponu proti vrhu pustil svoj nahrbtnik. Tam srečava še enega tujca, ki je čakal kolega, da prileze skozi ozebnik. Čas za malico! Hitro pojeva, ena skupna slika in že se spuščava proti ozebniku.

Ozebnik je bil še kar v senci, zato sva pričakovala, vsaj začetni del, malo bolj trd. No sneg se je malo omehčal, tako da sva v lijak lepo vstopila ritensko in čez nekaj metrov, ko se je podlaga zmehčala lepo normalno dol. Ko sva zaključila z ozebnikom pa sva srečala veliko skupino tujih turnih smučarjev, verjetno so šli proti Kotovim sedlom. Pri koči v Tamarju se ustaviva še na pijači in potem gasa še teh par kilometrov proti avtu. In tako je bil odličen dan zaključen!

 

Podatki:

    • Razdalja: 20 km
    • Čas: 9:20:39 ur
    • Skupni vzpon: 1681 m
    • Skupni spust: 1675 m
    • Najvišja višina: 2645 m
    • Najnižja višina: 988 m

Relive ‘Morning Feb 17th’

 

Galerija:

Že od prejšnjega sneženja sanjam o tem Triglavu… Zadnji teden spremljal vsak dan razmere. Sicer je bila v začetku tedna 4. stopnja nevarnosti plazov od petih stopenj. To me ni ustavilo in sem bil kar malo optimist, da se bodo razmere stabilizirale. Cel teden sem tudi bral o plazovih (še posebej za vikend je vse letelo dol zaradi dežja), kar mi je malo zbilo moralo. A ta teden je bila napoved odlična! Sonce, sonce, sonce! Sicer se je še vedno držala 4. stopnja, ki pa je v četrtek padla na 3. stopnjo. To mi je dalo signal, da mogoče pa kaj bo! Malo sem gledal razmere za Begunjščico preko Zelenice, a informacij ni bilo veliko. Zato sem se v petek odločil, da se vseeno zapeljem do Ljubelja in potem vsaj do Zelenice, če ne bodo razmere za drugam. No, ko sem začel hodit, sem srečaval ljudi, ki so govorili, da so razmere super za Begunjščico preko Centralne grape in Šentanca… Odlično! Grem gori po »centralcu« pa dol po Šentancu. Celo pot me je spremljala megla, na vrhu pa sonce! In ne samo sonce, še glorijo sem videl! Wauuu! Prvič v živo! Skratka, počakam zahod in pičim dol v dolino.

 

Pridem domov, vidim blog od Bojana Ambrožiča za Kredarico. Noro! Nekdo je zgazil! Priznam, čakal sem na zgaženo pot, ker zimske poti ne poznam v nulo in ne bi rad delal napačne gazi. Preberem blog, mu napišem, če so krplji priporočljivi in če je kdo šel na vrh. Nato izvem, da gre jutri tudi Dejan Grm gor. To mi je dalo še malo več motivacije, saj sem bil skoraj siguren, da bo šel na vrh! Če zna kdo dobro gaz naredit, je to on! Kontaktiram Markota – ima čas šele v nedeljo. Prebiram še malo po fejsu in zagledam Francijev komentar, da gre tudi on gor. Super! Napišem sporočilo, se zmeniva, da me ob štirih pobere na Bledu in gasa do Radovne. Cesta do Lese je splužena samo prvi kilometer in ker nisva želela tvegati s parkiranjem tam, ga pustiva kar pri koncu asfalta. Jah, 5,5 km bo pač treba peš do Lese! Ravno, ko se pripravljava, se mimo pripelje še Dejan in Matjaž. Gospoda sta se zapeljala še 1km po cesti naprej, midva pa ta del zgazila 😛 Ravno, ko sva se odpravljala, pa se pripeljeta še Brane in Maria, plus kuža. Danes bo kar nekaj poznanih.

Skratka, začneva hodit, pot je bila ledena. Prehodiva prvi kilometer, kjer se je pluženje končalo in zagledava kar nekaj avtomobilov – kot kaže, bo danes kar gužva! No, naprej je bila pot normalna, sicer se je malo udiralo, a ni bilo panike. Nekaj časa hodiva po cesti, nakar zagledava neko križišče in leva pot ima drevo čez cesto… Predlagam, da zavijeva desno. No, hitro sva ugotovila, da tista pot zavija v nasprotno stran, zato se odločiva, da bova sekala skozi gozd nazaj do »prave« ceste. No, po 5ih minutah hoje gor in dol po gozdu, le najdeva nazaj pot. Še nekaj sto metrov in sva že pri Kovinarski koči. Tam se pogledava, če greva sekati čez polje. Zato se odločiva, da si natakneva krplje (če jih imava že s sabo). No, tukaj je nastal problem. Nikoli namreč nisem probal krpljov na te gorniške gojzarje in sva hitro ugotovila, da je pašček prekratek! Po parih minutah zafrkancije se Franci spomni, da bi zamenjala krplje – odlična ideja. Franci je imel sposojene in drug model krpelj, zato je bil pašček dovolj dolg (hvala tudi tebi, Jože :)). Hitro natakneva in gasa čez polje. V eni uri in par minut sva prišla iz konca asfalta do Lese. Tukaj 5 min počila in sedaj se šele začne »vzpon« proti Kredarici. Krplje sva pustila gor, tako da sva lahko kar hitro napredovala. Pot do Prgarce je bila brez posebnosti. Lepo je bila narejena gaz, čet Kurice po zimski varianti, s krplji je bilo mogoče še malo lažje hodit. Do Prgarce sva prišla v 1 uri 50 od Lese, kjer se nisva ustavljala, ampak samo gasa proti Kredarici. Od pastirske koče naprej se je začelo malo ugrezati, a je šlo. Nato pa prideva do Kalvarije. Pod Vrhom Snežne konte zagledava Dejana in Matjaža. Kalvarija v snegu je nekaj najlepšega! Taka paša za oči. Nič se ne zadržujeva, samo hitro naprej. Pot je sedaj speljana po desni strani Snežne konte. Gaz je bila sicer malo v ovinek, Franci je pa kar naravnost gor naredil še en gaz. Joj, kako se je udiralo! Pa kakšen klanec! Potegneva špuro naravnost gor, kjer je narejena prečka druge gazi. Kaj pa sedaj? Treba je iti levo! Ampak je bil sneg zelo trd. No, treba je bilo zaupati krpljem in na nek zanimiv način premagati tisto prečko (več pa na začetku videa). No, konta je mimo, sedaj pa še pol ure in že sva na Kredarici. Neto čas hoje od avta do Kredarice je bil 4 ure 18 min (13,5 km). Tam srečava tudi Bojano, ki je praznovala rojstni dan in se bo tudi odpravila na Triglav. Dejan in Matjaž sta bila že pripravljena na Triglav. Midva pa sva morala še malo pojesti. Tako, da sva štartala zadnja od vseh, ki so bili na Kredarici tisti čas (gor je bilo tudi par Nemcev in Poljakov).

 

Pojeva in hitro dereze gor pa cepina v roke. Ker imam trenutno pohodniška cepina v posoji, sem mogel vzet alpinistična. Jaz sem imel s seboj še prenosni zvočnik, zato sem naštimal malo motivacijske glasbe za med vzponom. Nekaj metrov po vstopu v steno dohitiva Nemce, ki so bili navezani. Ker so imeli počasnejši tempo, sva jih prehitela po levi. Ravno, ko sva jih prehitevala, so se vrteli Rammstein-i, zato so nama vmes malo tudi zapeli. Zadnjega sva prehitela na prečki, kar je bilo malo zoprno, a je šlo. Naprej sva bila sama kar nekaj časa. Prečka je bila super narejena, snega je bilo dosti, zajle pa niso bile zunaj. Hitro napredujeva do Malega Triglava, kjer se vmes pokaže kakšna zajla. Prideva do grebena – toliko snega na grebenu še nisem videl! Ponavadi je bilo vse spihano, sedaj pa bil pa gaz narejen čisto po vrhu grebena. Hoja je bila zelo zanimiva, pulz je sicer za ene 30/min utripov narastel, a počasi se daleč pride. Po grebenu se spustiva dol in nato spet gor. Gaz je bila odlično narejena, sneg je bil sicer malo mehak, tako da je bilo treba malo bolj paziti. Vmes se mi je dvakrat malo udrlo, a brez panike! Ko sva bila par minut pod vrhom, se je tudi sonček že začel kazati in tako je spet postalo zelo toplo! Še par korakov in že sva na vrhu! Na vrhu si čestitamo, Dejan hitro odrine dol. Stolp ni zakrit s snegom, ampak je okrog njega napihan sneg. Ker pa je imela Bojana rojstni dan, sva dobila z Francijem tudi malo šampanjca in pa košček torte. Kako je bila dobra! Na hitro se poslikamo in gasa dol – pot je še dolga! Ravno, ko se odpravljava dol, prisopihajo Nemci. Brez ene punce, ki je zaradi strahu ostala na grebenu. Pot dol je bila malo razrita od vseh hribolazcev, a se je dalo varno priti do Kredarice (več o razmerah pa v filmčku). Med potjo dol srečava še 4 ljudi, ki so šli proti vrhu. Na Kredarici pa okrog 13h ni bilo neke gužve.

Na Kredarici spijeva pivo, spakirava in ob 14h kreneva proti avtu. Za dol nisva uporabila krpljev, ker se je ravno prav udiralo, tako da sva se po Snežni konti kar direktno navzdol lahko »sankala« po riti. Med potjo sva tudi srečala par ljudi, ki so še kar gazili proti Kredarici. Pri Prgarici se tokrat nisva ustavljala, ampak samo hitro šibala dol do Lese. Tam pet minut spet počila, dala kar krplje gor (ni se nama jih dalo več s sabo nositi) in kar hiter tempo proti avtu. Moram priznat, da se je pot zelo vlekla, saj sva bila že kar zmatrana od vseh kilometrov. Končno prideva do avta, kjer se hitro napakirava in se odpeljeva še na pijačo.

 

Tako je bil odličen dan končan! Še največji problem je tistih 5km do Lese oziroma še hujše je, ko greš nazaj. Razmere so bile top! Danes in jutri na napovedan sneg, tako da bo Triglav spet malo sameval 🙂 Pa hvala Franciju za družbo! Upam, da tempo ni bil prepočasen! 😛 Pa še enkrat hvala vsem, ki ste v prejšnjih dneh zgazili! 🙂 #tojtauzitek

 

Podatki:

  • Razdalja: 29,28 km
  • Čas: 9:38:41 ur
  • Skupni vzpon: 2213 m
  • Skupni spust: 2223 m
  • Najvišja višina: 2864 m
  • Najnižja višina: 775 m

Relive ‘Morning Feb 9th’

 

Galerija: