Martuljška divjina… Tako mogočna, tako osamljena… Vedno sem s strahospoštovanjem opazoval Oltar (2621 m), Ponci (2602 in 2502), Križ (2545 m), Široko Peč (2497), Špik (2472 m), Kukovo špico (2427 m) in ostali… Letos mi je uspelo osvojiti Dovški križ, lani Kukovo Špico in 2016 Špik. No vedno sem pogledoval proti Poncami in pa Oltarju. No Veliki Oltar se mi je letos izmuznil, zato ga imam v planu naslednje leto. Ponci pa… No mogoče letos, če ne pa tudi drugo leto… Sredi tedna pa mi Franci pošlje SMS: »Velika Martuljška Ponca, nedelja?« No petek in sobota je rezervirana za bivak in Skuto, zato nedelja »pade« Ponca.

 

Dobiva se v nedeljo ob 5:20 na bencinski črpalki na Jesenicah. Se spakirava v moj avto in šibava proti Vršiču. Bova parkirala pri Pišnici in nadaljevala peš proti koči v Krnici. Na parkirišču ni bilo nobenega avtomobila… Danes ne bo gneče, vsaj ob tej uri ne. Ob 5:45 pa štart… Kar hitro začneva s hojo skozi dolino Krnice… En, dva, tri in že zagledava kočo v Krnici (1113 m). Pred vhodom leži prelep in prijazen Malamutek (no ni bil ravno majhen!😋) . Ravno pride ven tudi oskrbnica, zato jo Franci prosi, če lahko pusti eno vrečko kar tukaj. Vrečko položi gor na okensko polico… Kuža začne tam okrog skakati. Le zakaj? Ja Franci je pustil notri sendvič! Joooj! 12 ur ga bo bogi pes moral vohat 😋 No s koče nadaljujeva po označeni poti proti Špiku, nakar čez kakšnih 30 minut prideva do napisa na skali: Špik (puščica levo), naprej pa je dooooolg hudournik. No tam midva nadaljujeva kar naravnost in se prebijava čez ogromne balvane… Res veliko materiala! No nadaljujeva naprej po grapi, nakar se pot razcepi na dva, midva zavijeva v desno in tako prideva pod steno Škrlatice. Pot sicer ni bila vidna, opazila samo manjše število možicov. Čez nekaj časa zagledava potko na desni, zato se povzpneva do tja. Tam srečava tudi skupino treh iz PD Vitanje, malo podebatiramo in skupaj nadaljujemo. Po potki gor pridemo do razcepa, tam je ena stara markacija – puščica v desno. Mi pa zavijemo levo, saj je en izmed tiste skupine rekel, da je to bližnjica… No pa probajmo! Nato se strmo vzpenjamo skozi borovce… Že čisto od smole pridemo ven na približno 1800 metrih, nakar se nam odpre Velika Dnina… Vau! Nadaljujemo proti bivaku I., nakar je prišlo do manjšega nesporazuma. Midva sva želela iti na Veliko Martuljško Ponco skozi »Rdečo škrbino«. Franci je rekel, da je potrebno iti v levi krak Dnine… No druga skupina je šla pa naprej do bivaka in potem od tam nadaljevali naprej do VMP. Zagrizeva midva v tist šoder. Ja faaak! To ne gre nikamor! Gledajo naju gamsi in so se nama verjetno smejali… No nama ni bilo smešno… Drživa se desno v zelo široki grapi, saj jo je hudournik čisto uničil (leva stran je zrita v 3 p****). Nakar tudi na desni malo zmanjka melišča in nama ostaja samo še fin (drseč) pesek. Malo se pogledava ali naj nadaljujeva ali ne… Rečem Franciju, da greva tukaj še malo višje pogledati, potem pa bo kar bo… No midva se spustiva po tistem pesku (nazaj grede gor bo težko!), prideva ven s tega peska, se začne skalnat teren… Ampak samo na kratko… Saj pride spet ta šoder! Previdno plezava na miksu šodra in balvanov. Vmes postaviva kakšen možic, da se nazaj grede ne bova izgubila, saj nobenega sploh videla nisva v grapi. Tale šoder je res smotan! Vsak korak je bilo potrebno še dodatno za popazit, saj bi zdrs pomenil ekspres v dolino. Po nekaj časa zagledava steno in tam napeljano vrv. Uuuu! Franci proba, če je vrv res dobro pritrjena. Drži? Drži! No sedaj naj pa zdrži oba! Najprej se povzpne Franci in ko premaga teh par deset metrov, začnem še jaz. Vrv se kar konkretno raztegne… Ma drži! Splezam tisto in me pričaka še več šodra! No tukaj je bila zemlja/pesek rdečkasta, zato sva predvidevala, da sva v »Rdeči škrbini«. Sledi še nekaj metrov po zoprnem šodru, opiram se kar v steno, saj drugače mi je drselo… Prideva na sedlo… Na levi strani je Mala Martuljška Ponca (2502 m), na desni pa Velika Martuljška Ponca (2602 m). Greva desno… “Ammm??? Franci, kam? Tole je čisto navpična stena…” Zagledava en štant 50 metrov višje… Malo se čudiva kako do njega… Ni nama bilo jasno… Nekje sva brala, da so se ljudje spuščali brez vrvi dol z VMP… Midva pa še gor ne vem kako bova prišla brez štrika. Ma nič! Greva na Malo Martuljško! Bo druga že počaka… Tako, da na sedlu zavijeva levo… Sledi nekaj deset metrov čistega plezanja, brez kakršnih koli težav. Po tistih nekaj metrih pa strmina popusti. No kakšnih par minut še slediva možicom in prideva do Male Martuljške Ponce (2502 m)! Bravooo! Roka!

Slika 1: Mala Martuljška Ponca (2502 m)

 

Na vrhu je res malo prostora, pa še pihalo je… Zato se skrijeva za eno skalo malo pod vrhom. Tam nekaj pojeva, poslikava in gasa dol. No spust je bil zame lažji od vzpona. Tisti kamin lepo previdno preplezava in že sva na sedlu. Tukaj se začne zabava! Kako drsi ta šoder! Po vseh štirih se začnem spuščati ob steni VMP in kmalu prideva do tiste napeljane vrvi. Rokavice gor (da mi ne bo vžgalo rok od spusta po vrvi) in Franci se prvi spusti. Potem še jaz primem tisto vrv… Nekako mi ni bil dober občutek… Cel čas sem plezal brez rokavic, sedaj pa kar naenkrat rokavice… Zato se prve metre malo počasneje spustim… Potem dobim filing in gasa (varno) dol! Sledi spet spust ob možicih (ki sva jih postavila prej) in prideva do tistega peska, kjer sva lezla dol. No tukaj greva gor, saj sva ob steni na vrhu kupa pustila palice… Sledi še po grapi spust pod bivak. Kaj pa če bi šla še do bivaka? Zavijeva levo, spet po melišču gor in hitro prideva do zajl, se povzpneva in že sva pri bivaku I na Veliki Dnini. Je majhen bivak, za 3 ljudi. Tukaj spet nekaj pomalicava. Ravno pride sonce nad Škrlatico. Kako toplo! Kliče Brigita Francija, kje sva. Franci reče, da sva bila v »rdeči škrbini« in od tam na Malo Ponco. Brigita: “Kakšna rdeča škrbina pa Mala Ponca? Mudela, vidva nista videla te škrbine… “Franci odgovori: »Čej bla pa rdeča!« Ahh… No sva falila, zato nama je bilo pa čudno kako bi lahko prišla na Veliko s te smeri…

 

Franci me vpraša: «Gašper, greva pogledat vsaj do rdeče škrbine potem? Da vidiva kje bova šla naslednjič?« Sicer malo nejevoljen, ker se mi res ni dalo rinit v tisto melišče, se strinjam. No z bivaka se spustiva do melišča in potem nadaljujeva gor. Obideva tudi eno manjšo snežišče (ledeno), nakar zagledava levo možica v steni. Aaa… To bo ta Rdeča škrbina… Ampak tista pod Malo Ponco zgleda bolj rdeča! Spet se pogledava… Ja nič! Greva gor ane! Če sem ves tale del po melišču prehodil, bom pa še teh 300 m višine preplezal. Palice tokrat pospraviva v nahrbtnik (da jih kasneje ne bova iskala) in nadaljujeva. Teren je spet šodrast, plezanje I-II. Končno splezava to škrbino, se teren odpre! Zavijeva desno in počasi spet zagledava pred sabo kamin. Ravno se spušča tista skupina treh. Malo poklepetamo, povprašava za kakšen nasvet in gasa gor. No tukaj se začne pa zares. Lepo vstop v kamin, opazujeva zabite kline (saj jih bova potrebovala za spust). Tukaj je težavnost II-III. Lepo počasi premagujeva višino, pulz malo naraste… Ampak to je samo dobra stvar! Malo čudno primem skalo… Se urežem… Fak! Auč! Obrišem tisto kri in nadaljujem. No prideva na vrh kamina, sledi še hoja tistih par metrov višine do vrha Velike Martuljške Ponce (2602 m)! Bravooo! Toj to! Malo se poslikava, vpiševa v zvezek. Najin vpis je bil pod zaporedno številko 88 od 2.7.2017… Pretiranega obiska ta gora nima.

 

Slika 2: Velika M. Ponca (2602 m)

No sledi spust… Spustiva se ob možicih, prideva do tistega kamina. Ali greva brez vrvi? Ma ne… Ne bova izzivala usode… Franci vzame ven 30m vrvi… Skozi prvi klin… Se spusti… No nato sledim še jaz… To ponoviva še 2x… Brez težav prideva do konca kamina… Tole bi šlo tudi brez vrvi, a zaradi boljšega občutka sva jo kar uporabila… Pa nama tudi malo ni žal. No skratka… Gledava ali bi šla po isti poti nazaj (skozi škrbino) ali ga ucvreva po melišču desno (ki je bilo tudi malo »zrito«). No melišče je zmagalo. Tistih 100 metrov višine premagava v zelo kratkem času, nato se malo ustaviva in poiščeva po kateri grapi se bova še spustila do melišča. Nekaj lažjega plezanja in pot naju pripelje malo pod snežno fliko. Evo pa sva na melišču! Bravo! Se ne bova ustavljala pri bivaku, ampak gasa v dolino. Ravno v tistem času nama zmanjka vode! Uff! Bo treba pohiteti! Sledi hiter spust po melišču do borovcev, nato do hudournika. Hudournik nama je vzel kar ogromno časa, saj sva bila že malo zmatrana. Na 1400 metrih se konča hudournik in spet prideva do markirane poti. Sledi še tek do koče v Krnici. Oskrbnik ravno zaklepa kočo, ko pritečeva mimo. No malamut naju že prej pozdravi, sendvič je še vedno tam! Priden! Hitro si naročiva eno pijačo, saj sva bila kar žejna (sem popil 4l vode v celem dnevu). Nato pa spet tek do avta, ura je že 18h. Od tam pa hitro v Mojstrano, kjer naju čakajo Mojca, Gorazd, Sonja in Brane. Malo poklepetamo in že se mi je mudilo domov. Skratka hvala Franciju za odličen dan!

 

Opomba: Pot je bila kar razrita, možicov ni bilo veliko. Prispevek ni namenjen kot vodič za vzpon na Malo in Veliko Martuljško Ponco, ampak le za splošno informacijo. Pot je zelo zahtevna, orientacija je ob slabšem vremenu zelo otežena. Zato varno v gore!

 

Galerija:

 

Pot:

Relive ‘Morning Oct 27th’

V začetku leta sem si zadal izziv – 12x na Triglav v letu 2019. Se pravi vsak mesec vsaj 1x. Ta plan sem lepo izpolnjeval do aprila, potem se je pa začelo vse skupaj podirati. Aprila sem imel potovanje v Južno Ameriko, pred tem službene obveznosti in tako je april ostal brez Triglava. Prišel je mesec maj, tukaj mi je zagodlo vreme, saj je bilo skoraj cel mesec katastrofalno in tako že drugi mesec zapored nisem bil gor. Potem sem se vzel v roke in »prtegnu« v peto. Junija 2x, julija 1x, avgusta kar 4x! No popeljal vas bom (na kratko) na moje potovanje skozi leto.

 

1.1.2019

Z Aljažem sva bila prva v letu 2019, ki sva stopila na vrh Triglava! Že prejšnjo noč sva šla silvestrovati na Kredarico, sledil je vzpon pred polnočjo, dočakala novo leto v megli in se spustila do Kredarice. Čez par ur spet pokonci in ker je bila noč kar naenkrat jasna, sva se odločila še za sončni vzhod, ki pa je bil fenomenalen! Na vrhu sva bila sama! Zato se lahko sedaj eno leto hvaliva, da sva bila prva v letu 2019 na Triglavu. 😜

9.2.2019 – BLOG

Snežne razmere so bile kar zanimive, a nevarne! To naju s Francijem ni odvrnilo in se s krplji odpravila do Kredarice, od tam pa potem z zimsko opremo k Očaku. Razmere so bile odlične! Imela sva srečo, da je Dejan pred nama potegnil gaz, zato je bil vzpon malo lažji. Na vrhu sva srečala tudi Bojano, ki je ta dan praznovala rojstni dan. Seveda je počastila s torto in šampanjcem (se vidi, da ni Gorenjka 😜)  Edini problem je bil, ker je bilo potrebno dodatnih 6 km v vsako smer prehoditi, saj je bila cesta v Krmo zaradi snega zaprta! Ampak kjer je volja, tam je moč!

 

23.3.2019 – BLOG

 

Eden najlepših zimskih vzponov s super družbo: Mojca, Gorazd in pa Maja. Štartamo že en dan prej, 22.3.2019, saj smo lovili sončni vzhod. Gorazd nas je s svojo zverino pripeljal čisto do Lese, zato smo prihranili kar nekaj km. Sledil je nočni vzpon. Skupaj smo prišli na Kredarico, nakar so ostali šli malo počiti. Jaz pa zagledam Matjaža in Markota, tako se odpravimo skupaj na Triglav in dočakamo VELIČASTNI sončni vzhod! Bilo je res lepo v družbi prijateljev, to šteje! Kasneje so za nami prišli še Mojca, Gorazd in Maja… Ko smo se vračali dol, pa zagledam še Francija, Sonjo, Brigito, Heleno in Polono… Res skoraj cel FB! Noro! Ta dan sem tudi postavil svoj rekord v spustu. Namreč s Kredarice do Lese sem se spustil v 1 uri in 3 minute, ker pa sem se spustil sam, sem moral narediti še dodatnih 6 km do začetka asfalta, kjer sem imel parkiran svoj avto. Noro! Komaj čakam. da ponovimo!

 

2.6.2019 – BLOG

Solo vzpon v zimskih razmerah. Plan je bil sončni vzhod, a se je tekom noči vreme pokvarilo in tako me je čakalo megleno jutro na Kredarici. Ponoči sem tudi zgrešil pot in tako naredil malo večji ovinek do Kredarice. Največja ironija je bila, da je bilo slabo vreme samo okrog Triglava, drugje pa sonce! Jooj! Ker je bilo po sneženju, ni bilo nekih informacij o stanju poti, zato sem tudi počakal, da se je pokazala svetloba Ampak na mojo srečo, je nekdo že včeraj potegnil gaz gor… Sicer so se stopinje zelo slabo videle… No uspelo mi je priti na vrh, stolp pa v celoti pod snegom! Samo zastavica je gledala ven! Ko sem se vračal, sem gledal tuje pohodnike brez zimske opreme (!), kar me je nekako šokiralo! Na koncu pa sem še tekel v dolino, saj sem lovil punco, ki je pozabila na Kredarici denarnico… No na koncu se je izkazalo, da ni bila njena, zato sem jo nesel na PP Bled.

15.6.2019

Še en sončni vzhod, tokrat z Aljažem in Urhom. Na parkirišču en dan prej srečamo Markota in Matjaža in tako smo šli kar skupaj. Vmes se mi odprejo moji gojzarji na podplatu in zato smo jih na Kredarici kar zalimali z “silvertapom”. No seveda se je vreme spet med potjo pokvarilo in tako je bil vzhod spet »pokvarjen«. Vmes nam je še malo deževalo, snežilo. No pa tudi malo je posijalo sonce. Jaz sem se z Matjažem in Markotom spustil v dolino, Urh in Aljaž pa sta nadaljevala proti Rjavini.

1.7.2019

Solo vzpon po službi… Zaželel sem si en sončni zahod, zato sem štartal po službi gor. Imel sem tekaški (RAIDLIGHT) nahrbtnik in pa Raidlight Revolutiv tekaške čevlje, saj sem želel podreti svoj osebni rekord (2 uri in 30 min). V 1 uri 46 sem bil na Kredarici. Kar poletel sem ven iz Kalvarije, vsi so me samo čudno gledali. Malo pavze in gasa naprej. Kmalu po Malem Triglavu so se začele pojavljati težave z utrujenostjo, a sem nadaljeval naprej. Na vrhu je ura pokazala 2 uri 17 min! Moj osebni rekord! Tokrat sem imel kar srečo in pričakal super zahod! Sledil je hiter spust v dolino, naslednji dan je bila služba! Skupen čas Krma – Triglav – Krma: 3 ure 59 min 52 sekund! Za osem sekund mi je uspelo priti pod štiri ure! No naslednji dan v službi pa ni bilo tako “fajn” 😂😜

1.8.2019 – BLOG

Tokrat sem bil v vlogi »vodiča«, saj sem peljal 5 sodelavcev in pa Poljsko prijateljico na Triglav. Napoved ni bila obetavna, a nas to ni odvrnilo in smo poizkusili. Tokrat ni bil vzhod ali zahod, ampak hoja podnevi. Štart je bil ob štirih in po šestih urah smo dosegli vrh. Vmes se nam je malo zaprlo, pa odprlo… Na vrhu je bil par minut sonce in nato spet oblačno. Razmere so bile super! Tudi krstil sem vse, ki so bili prvič… No pa Silva je tudi mene, namreč v vseh teh vzponih me še nihče ni! Skratka, top dan! Še enkrat bravo vsem, ki so prvič stopili na streho Slovenije!

 

15.8.2019 – BLOG

Najdaljša tura letos: Savica – Kanjavec – Triglav – Veliko Špičje – Malo Špičje – Savica, skupaj kar 42 km! Najprej sončni vzhod na Kanjavcu, potem na Dolič in skozi škrbino na Triglav, od tam dol na Planiko in nazaj proti Prehodavcem. Sledilo je še Lepo Špičje in nazaj dol v dolino. Bil je praznik, zato je bila na vrhu Triglava kar gneča. Zato sem se hitro pobral dol in nadaljeval s potjo. Bil je odličen dan in tudi vreme je zdržalo!

 

17.8.2019 – BLOG

Severna Triglavska stena – Slovenska smer s Prevčevim izstopom. Bolano! Prvič v severni Triglavski steni! Jaz, Sonja, Franci in Jože smo se odločili, da gremo in tako smo jo preplezal…Vsaj eno smer. Sledil je vzpon skozi škrbino na vrh, spust do Kredarice. Tam smo se podružili z ostalimi Gorski svedri. S Polono in Ireno smo se spustili po Tominškovi, ostali pa čez Prag dol. Fenomenalen dan! Hvala vsem za družbo!

 

31.8.2019

Solo vzpon na sončni vzhod. Spet mi je zagodlo vreme! Vrh je bil v oblakih, kakšnih 50m višje pa je bilo sonce. Kakšna škoda! Na vrhu sem bil sam, kasneje so začeli prihajati še drugi. Vedno ne moreš imeti sreče! No malo sem jo celo imel, saj je celo pol minute pokukal sonce skozi oblaki… Več sreče prihodnjič! Je bi pa to moj DESETI vzpon!

 

29.9.2019 – BLOG

Skoraj bi mi september pobegnil, zato je bilo nujno treba iti ta dan! Spet je bil plan sončni zahod z Markotom. Ta dan je potekalo finale v odbojki med Slovenijo in Srbijo, zato sva na vrhu navijala za naše! Slovenci smo na žalost izgubili, izgubila sva pa tudi midva z naravo… Namreč na vrhu je bilo oblačno, zato se čisto nič ni videlo. Ustavila sva se na Kredarici, kjer so se začele že priprave na zaprtje koče. Ko sva se spuščala s Kredarice sredi noči, pa se je razjasnilo! Škoda, da se ni prej!

 

6.10.2019 – BLOG

In pa moja DVANAJSTKA! Eden najlepših sončnih vzhodov na Triglavu! Franci in Sonja sta mi delala družbo in pa vrhu smo tudi nazdravili na moj prihajajoči rojstni dan. Sicer je en dan prej malo zapadel sneg, a nam to ni predstavljalo težav. Na vrhu smo bili sami! Res popoln sončni vzhod, drugega nimam za rečt! #tojtauzitek

 

Skratka, to je bilo mojih 12 vzponov v letu 2019… Sicer do konca leta sta še dva meseca in pol, kar pomeni, da sigurno še vsaj 2x gor… A najbolj sem ponosen na to, da mi je uspelo kljub “težavam” v mesecu aprilu in maju. Dobil sem kar nekaj sporočil že za leto 2020 za izziv… Zaenkrat naj to ostane skrivnost, lahko pa povem, da več kot 12x ne bom šel v enem letu na Triglav… Je rekel Gašper že leta 2018 😜

Nov dan, nova lokacija. Preblisk v službi dobil, da bi bilo super še en sončni zahod tale teden. Nekaj časa razmišljal kam bi šel… Skuta? Grintovec? Ah ne… Nekam nižje… Nekako mi je na misel prišla Črna prst. Nahaja se v Spodnjih Bohinjskih gorah, nad Bohinjsko Bistrico. Na drugo stran pa Primorski del – Podbrdo in ostale vasi. Ker mi je s Bohinjske Bistrice bližje, se kar zapeljem z Bleda proti Ravnem. V Bohinjski Bistrici zavijem v krožnem pri tretjem izvozu, nato pa sledim glavni poti do oznake za Ravne. Tam zavijem desno in po strmi poti do konca asfalta. Na levo zagledam gostilno Janez, tam parkiram.

 

Hitro spakiram in nadaljujem po makadamski cesti. Kmalu zagledam tablo – levo Orožnova koča in Črna prst. Sledim markacijam, mimo enih vikendov. Nato pa pride en kratek spust, tam srečo eno skupinico pohodnikov. Malo poklepetamo, nato pa nadaljujem pot. Kmalu pridem do razpotja, levo Orožnova skozi “snežno konto”.. Desno pa daljša pot po »drči«. Zavijem kar po levi, kjer se strmo vzpenjam. Kmalu zagledam Orožnovo kočo na planini za Liscem. Pogledam na uro, 50 min s parkirišča. Lepa! Koča je bila sicer odprta (uradno je od četrtka naprej), a se mi je mudilo in zato sem nadaljeval. Sledi vzpon skozi gozd, kmalu se pot položi… Na desni zagledam Triglav in ostale vrhove, bolano! Sledi kratek spust in potem pogledam gor… Sledi 300 metrov višine strmega vzpona! Joooj! Po pravici povedano, ni se mi dalo grizt v ta breg… A druge možnosti ni bilo… Še na hitro premagam ta vzpon in kmalu pridem do doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti (1835 metrov). Pri koči je malo pihalo, zato sem se zavlekel v zimsko sobo. Po stopnicah gor, odprem vrata… Puuh! Butne ven zatohel vonj, zato pustim vrata odprta, naj se malo zlufta. Ker je bila ura šele 17:30 in do zahoda še več kot eno uro, sem kar počakal v zimski sobi. Pohodnika nobenega na vrhu nisem srečal, prav super mir je bil! No ob 18ih se končno zvlečem ven, premagam tistih par metrov višine in že sem na vrhu, Črna prst (1844 metrov). Blag veter, a lep sonček! Iz nahrbtnika vzamem ven napihljivo blazino. Na mojo srečo je bil rahel vetrič, ker v nasprotnem primeru tale blazina še zdaj ne bi bila napihnjena! Še zdaj ne vem, kako jim je v reklami uspelo napihnit tole blazino v brezvetrju v samo dveh zamahih 🤣 No skratka, se usedem gor… Odprem si eno nefiltrirano in uživam v razgledu! Naredim še nekaj fotk, sonce zaide za goro Matajurski vrh (1936 m) kakšne deset minut pred planiranim zahodom. Malo še uživam v razgledu, nato se premaknem do koče, kjer spijem do konca in lepo spakiram. Nebo se začne barvati… Kakšne lepe barve! Okrog 19h pa se začnem spuščati.

Slika 1: Kakšne barve!

Začetek je bil obetaven, tek navzdol… Po 15ih minutah že na 1500 metrih, strm klanec je že za mano. Nato malo vzpona in spet spust do Orožnove koče, ki jo dosežem še 10 min kasneje. Od tam kar po poti “snežne konte”, ki je spet kar strma pot. Še vedno tečem, nakar se pri tabli za razcep za pot “Drčo” ustavim. Malo poslušam… Nek čuden filing sem imel… No slišim kako me nekaj zasleduje… Posvetim malo naokrog, nobenih oči ne vidim… Prtegnem dol… Pri tistih vikendih spet zaslišim neko hlastanje po listju. No nekaj preveč se ne oziram, ampak pretečem še tistih par sto metrov in že sem pri avtu. Pot od Črne prste do avta mi je uspelo v eni uri, zato sem bil že ob 20ih v avtu in nadaljeval proti domu. Super zahod!

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Afternoon Oct 8th’

Moj največkrat obiskan dvatisočak letos? Ja valda, da Triglav! Tole bi bil že 12ti letošnji (skupno 32ti) in s tem bi zaključil s svojim izzivom: »12 Triglavov dvadevetnajst!« Seveda je bil plan spet sončni vzhod, saj zadnje čase nimam pretirane sreče z lepim vremenom na Triglavu… Poizkusim še zadnjič… Če tokrat ne bo lepo vreme, za letos zaključim z nočnimi vzponi. Pa je bilo res slabo?

 

V soboto sva šla s Francijem na sončni vzhod na Špik (2472 m), nedelja pa rezervirana za Triglav. Oktobra še nisva bila… No nekaj je kolebal ali bi šla s Sonjo malo kasneje, jaz pa sem vztrajal pri vzhodu… No beseda je padla… Sonja je rekla VZHOD! Če šefica tako reče, Franci nima kej za oporekat!😋  No jaz bi v vsakem primeru šel na vzhod. Dobimo se kar v Krmi… Že cel vikend se ne počutim dobro… Zmatran… Nenaspan… Telo kliče po počitku… A glava je rekla – GREVA! Tudi zato sem šel s svojim avtom, da sem lahko hitro pobegnil na zaslužen počitek… No pa ni bil počitek… Ampak kaj več o tem pa na koncu… No, da se vrnem nazaj! Ob 2h zjutraj parkiram v Krmi, Franci pa Sonja takoj za mano. Se napakiramo, vzamem še cepin in »ta’male dereze«. Včeraj je sneg padal, zato nismo vedeli, kakšne bodo razmere. Malo čez drugo uro pa štart… Sonja je prevzela narekovanja tempa… Začetek je bil hiter! Počutje ne tako… No na Prgarci v 1 uri pa 40 min. Treba je malo počiti. Gremo v zimsko sobo, ki je zadaj za kočo. Tam se dodatno oblečemo… Jaz pojem en gel, saj energije kar ni bilo… Po 15ih minutah pa gasa proti Kredarici. Malo pod Kalvarijo pa občutek, ko da bi mi eden odrezal noge! Gel popustil, treba nekaj konkretnega pojest! Franci pa Sonja nadaljujeta naprej, jaz pa en sendvič hitro vržem vase in za njima. Malo pod Snežno konto ju ujamem in nadaljujemo skupaj… Telo ni bilo pravo… Ne pri meni, ne pri Sonji in ne pri Franciju… Malo smo upočasnili tempo… Na okrog 2400 se je začel sneg, a samo posamezne flike. Tukaj jaz potegnem naprej, saj je bila ura že 05:30 in bo treba kmalu začeti z vzponom na vrh, če želim ujeti sončni vzhod. Na Kredarici je pihalo ko pri norcih… Hitro odprem vrata in se povabim notri… Koča je namreč uradno zaprta. Tam srečam tujce, mi rečejo, da gredo v dolino… No super! To pomeni, da bomo prvi na vrhu danes! Hitro za mano prideta še Franci pa Sonja. Jaz pa nekaj na hitrco pojem, oblečem ko medved in gasa proti Triglavu, saj so bili sunki vetra tudi več kot 50 km/h. Ura je 06:05, jaz pa še vedno na Kredarici! Sonja pa Franci bosta prišla za mano. Prtegnem v peto, vklopim turbo in v trenutku sem bil pri začetku zavarovane plezalne poti… Piha še vedno… Stopinj ni! Se zaženem gor… Pridem do prečke… Ledena! Na srečo sem na Kredarici dal derezice gor. Malo bolj previdno prečim, zavijem zadaj navpično… No ta del ni imel snega, zato je bil turbo vklopljen. Malo pod Malim Triglavom se spet začnejo zameti, a ni pretirane težavnosti. Hop in že sem na Malem Triglavu… Nebo se že lepo barva! Po grebenu kar lahkotno potečem, saj je imel zelo malo snega, samo pihalo je konkretno. Potem po grebenu sledi še zadnji vzpon… Tukaj pa naletim na zid… Pff! Srce nabija… Roke čisto mehke… Gledam na uro… 06:30… Fak! Treba bo pohitet! Taktično nadaljujem… 5 korakov, 10 sekund počitka… Naprej gor je bil seveda spet sneg… Bolj kot ne, cel čas… Ravno nekaj ledu v zgornjem delu ni bilo… Zagledam stolp! Energije ni… A mi ga uspe doseči… Ura je 06:52… Ujel sem vzhod! Moja letošnja 12ka! Hitro windstopper nase, stojalo ven in seveda je bilo potrebno naredit sliko gorečega neba! Bolanoooo! Francija pa Sonjo vidim na Malem Triglavu, na žalost ga bosta zamudila. Ura mi je pokazala -7 stopinj. Mrzlo k pra***a! Skačem okrog stolpa, da se ogrejem… Pride sonce ven… Kaj naj rečem tukaj… Skoraj solzne oči dobil… Tako lep vzhod! Sploh ga ne morem opisati! Tole je definitivno eden najlepših vzhodov na Triglavu! Ven vzamem Jegra, namreč v sredo praznujem rojstni dan in ker bom odsoten, sem se odločil, da nazdravimo kar na vrhu Triglava, predčasno! No kmalu po vzhodu zagledam Sonjo in Francija… Bravoooo! Kozarček z jegrom že čaka! Na zdravje! Vse naj naj! Uff pogreje! Pa nisem nek ljubitelj žganja, ampak na mraz je pasal. Malo se zadržimo na vrhu, a prav kmalu se prikažejo oblaki in sonce izgine! Kar naenkrat se ohladi… Hitro naredim še stojo ob stolpu, saj sem jo obljubil že ob sedmem vzponu, a obljube nisem izpolnil do sedaj. Ups! In včeraj sem tudi obljubil snežaka na vrhu Triglava… Edini problem je bil, ker je bil samo pršič na vrhu… Ampak mi je Franci pomagal in tako sva naredila snežaka v obliki možica… Kako je tist sneg držal skupaj, pa naj ostane skrivnost 😂…Pa še obvezni štempelj v SPP dnevnik … Spakiram… Franci pa Sonja kreneta že prej…

 Slika 1: Mi, mi, mi smo najvišje! Čin!

Se začnem spuščati… Nek čuden filing sem imel, da sem pozabil kozarčke na vrhu. A malo pred grebenom zagledam Igorja, ki je gor peljal skupino… Prosim ga, če lahko pogleda za lončke in mi jih spravi (kar je potem tudi naredil, hvala!)… V nasprotnem primeru bi pač šel nazaj… Smetili pa že ne bomo! No spust je potekal kar hitro, a pri Malem Triglavu me ustavita dva fanta… Malo se pogovarjamo… Dam jima svoje grelnike, saj je bilo meni že toplo. Potem pa nadaljujem dol… Derezice sem še vedno imel na sebi, a sem opazil, da jih dosti ljudi ni imelo. No led je malo popustil, samo na prečki je še vedno vztrajal… Hitro do Kredarice, notri na toplo. Tam se malo podružimo s Sonjo in Francijem… Spet en hiter obrok, saj bom rabil energijo za spust. Čakali smo Polono, Brigito in pa Heleno, a njih od nikoder. Potem pa se odločim, da ju bom zapustil in se odpravil dol… Treba je it spat! Zato prtegnem spet v peto, odtečem Kalvarijo… Ko se Kalvarija konča, zagledam Anjo, Petro, Nejca in pa Sandija… Instagram druščina😜 Seveda je bilo potrebno nazdravit za moj rojstni dan! Hitro ven kozarčke, natankam… Prsežem, da ni bla Gorenska merca! Pa ura je bila več kot deset (da se ne bo kdo skliceval na zakon 😁). Spijemo… Oni gor, jaz pa hitro dol… Na Prgarci zategnem bremzo… Dosti tekanja, zato v lepem tempu naprej… Srečam malo pred avtom starejši par, malo poklepetamo… Se pohvalim kakšen vzhod sem doživel in hitro do avta… Tako je bila tura zaključena! Potem pa spat! Oh, seveda da ne! Nadaljevalo se je praznovanje (predčasno) rojstnega dne in tako sem se ulegel v posteljo ob… No ni važno!

Slika 2: Kako imamo super Montango trakove!😍

Hvala vsem, ki ste bili z mano na tem prečudovitem 12x potovanju na streho Slovenije! Aja, pa letos grem sigurno še kdaj na vrh! 😉

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Oct 6th’

Špik… Gora, visoka 2472 metrov… Vedno sem imel lepe spomine na to mogočno goro… Kakšna je zgodba v ozadju glede Špika. Špik je bila moja prva gora, ki sem jo »osvojil« v zimski opremi. Ponavadi ljudje izberejo kakšen lažji hrib za začeti z zimskimi vzponi, jaz pa kar naravnost na Špik! To je bil tudi moj mejnik, da so me zimski vzponi navdušili! Za to se moram zahvaliti Saši, da me je takrat spravila gor in dol… Čeprav… Bil sem posran ko hudič! Sploh za dol… No zapomnite si datum 10. 12. 2016… To je datum, kjer so se začele vse te norije pozimi! Tisto zimo lahko odkljukam še ene par zimskih vzponov, ampak več o tem, drugič.

 

No pa začnimo s sedanjostjo… Letos se mi je Špik odmikal kar nekaj časa… Vedno je nekaj prišlo vmes… Zato sem rekel, da 5.10 pa nujno moram iti, če želim sploh ujeti še vzhod (namreč pozimi sonce vzide pred Ponco). Popoldne včeraj hitro napišem Franciju ali gre zraven. Nekaj palamudi, da bi rajši šel na Triglav… Ne! Tokrat ne boš zmagal! Sobota Špik, za nedeljo pa ti pustim Triglav. No zmenjena sva bila ob 0215 v Lescah. Se ne zadrživa pretirano časa, ampak se hitro odpeljeva proti Kranjski Gori. Štart je namreč pred začetkom poti proti koči v Krnici. Ob 0300 že hodiva, cilj je bil priti skozi Kačji graben… Seveda sem vedel kaj me čaka… No na srečo Franci ni! Dvakrat sem šel že po isti poti in tudi tokrat ne bo nič drugače. Franciju se mudi na kolesarsko tekmo popoldne, zato je bila izbira »ziherca« skozi graben. Označena je 4 ure in 45 min, midva sva imela časa 4 ure… To nama bo uspelo! S sabo sva imela za vsak slučaj vso zimsko opremo. No hitro začneva hodit.. Prva dva kilometra po poti proti Krnici, nato pa je tabla in zavijeva levo. Najprej se strmo dvigava nekaj časa, nakar prideva na hudournik. Tam so možici, zato nama ne predstavlja težav. In gasa spet v hrib… Grizeva… Teče mi s čela… Pozabil sem palice doma, zato se upiram z rokami kar na stegna… Franci urno za mano… Vmes malo klinov, tudi zajla.. A nič pretresljivega… Še dobro, da je tema in Franci ne vidi kje hodiva! Prva pavza… Že dobro zadihan… Nahrbtnik me pritiska k tlom… Postaja mi malo slabo… Pozna se samo ena ura spanja… Franci hitro en gel… Pa greva naprej… Vedno bolj strmo… Nadmorska višina šele 1500 metrov! O fak! Tole ne bova do osmih gor prišla, si rečem. Pojačava tempo… Čez nekaj časa pogledam še enkrat na uro… 1800 m! Uff! Še 100 m višine in prideva ven iz gozda na melišče. Sedaj sem čakal samo še sneg… A ga ni bilo! Hodiva po melišču.. Snega nikjer… Gledava možice… Enega zgrešiva… Pogledam na uro… Ura kaže, da gre pot zelo v levo in se potem obrne v desno… Ja nič! Pa pejva naravnost gor! Ojoj! Napaka! Pesek fin ko v peskovniku… Nama drsi… A nama rata zlesti tistih 50 metrov in se spet priključiva na pot. Začne se sneg – ura kaže 2136 metrov. Jupi! S Francijem se pogledava (ali rabiva dereze), nasmeh je povedal vse. Greva brez! Stopinje so narejene! Če bo prehudo, pa hitro dereze gor. Slediva korakom v snegu… Pomrznjeno… Na vsake toliko časa malo zdrsne noga nazaj… Stopinje zavijejo malo s poti in se takoj višje priključijo nazaj. Sledi kratko prečenje… Stopinje narejene slabo in še to čisto ledene… Greva previdno čez.. Zagledava skale… Pot lepo označena, zato ni panike… Malo lahkega »plezanja« in že sva na grebenu… Še zavoj v levo in kratek vzpon… Vrh! ŠPIK – 2472 m. Kakšen razgled na Ponce, Škrlatico, Jalovec, Mangart,…

Slika 1: Dva vesela poba 🙂

 

Na vrhu malo piha… Oblaki se nabirajo na območju Karavank, kjer bi moral priti sonce ven… Ura mi kaže 3 ure in 9 minut. Lepa! Še eno uro do vzhoda… Imava čas… Hitro dam ven kuhalnik, se preoblečem. Sončnega vzhoda ne bo, ampak se bo razjasnilo kakšne pol ure po vzhodu… Bova počakala… Ob 0730 se pokaže pa še sonce izza oblakov… Noro! Postane takoj toplo! Malo se poslikava, vpiševa v knjigo in ob osmih kreneva proti dolini. Se odločiva, da greva dol tudi brez derez… Če bo pa slučajno potreba, jih pa dava gor. Nazaj dol je malo bolj drselo, zato sva bila bolj previdna, vmes sva tudi malo krajšala pot. Prideva pod snežno mejo, pa gasa kar naravnost dol po melišču. Kako je pasalo! Na polno dol in že sva spet v gozdu. Od tam se je potem vlekla pot v dolino… Joooj! Pa tudi skale so bile malo bolj mokre… Na poti dol tudi srečala 3 skupine pohodnike. V dveh urah in še malo (od vrha) prideva do avta. Franci se hitro preobleče in skoči v Pišnico (7 stopinj), jaz pa sem danes to preskočil, saj sem samo še posteljo videl. Spakirava, se zapeljeva do Lesc in fenomenalen dan je bil končan!

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Oct 5th’

 

Triglav (2864 m) – 29.9.2019

 

Ura 13:14, ko ravno premišljujem, kdaj bom šel spet na Triglav, za ta mesec imam sicer že kljukico. No imel sem čuden filing, zato sem šel pogledati po slikah, kdaj sem bil nazadnje… 31ti AVGUST… Opa! Danes smo že 29ga septembra. Časa ni več! Plus tega je bila danes na sporedu odbojka med Slovenijo in Srbijo. Tako sem dobil idejo, da bi bilo super tekmo pogledati na strehi Slovenije. Pograbim svoj Deuter nahrbtnik, hitro namečem par stvari notri… Mogoče še zahod počakam… Napišem še Markotu, če gre gor. Do 15h je delal, zato se mi pridruži kasneje. Ob 13:29 že v avtomobilu… Vmes še skočim v trgovino, da ne bom lačen in žejen ob navijanju. Ker mi je Krma najbližja, se seveda zapeljem do tja. Malo naprej od Kovinarske koče zagledam znak: Prepovedana vožnja. Hmmm? Od kdaj pa je to?? Priznam, peljal sem se naprej… Sem rekel, da grem pogledati ali je kakšen avto parkiran pri Lesi. No na srečo je bilo nekaj avtomobilov parkiranih, zato sem se odločil tvegati… Bom pač plačal, če bo potrebno… Je pa res, da je cesta v zadnjem delu malo slabša, zato je potrebna večja previdnost. Ob 14:36 že delam svoje prve korake proti Triglavu. Prva dva kilometra sta bolj položna, zato jih kar odtečem… Pa čeprav nahrbtnik ni med lažjimi… Nato se začne breg… Od trenutnih 30ih vzponov, imam mogoče 5 vzponov podnevi… Vse ostalo ponoči… Zato sem vedno znova presenečen kako se pot vleče! Kar hitro premagujem višino… Zagledam pred sabo pastirsko kočo »Prgarco«. Na uri mi kaže 62 min… No kakšno minuto počijem, saj mi je bil tempo ubijalski… Sploh po tem ležernem tednu, kjer ni bilo pretiranega časa za hribe. Včeraj sem odkril še 2 škatli gelov v sobi, zato jih danes ene par s sabo… Da malo porabim zalogo… Pri Prgarci kar prvega vzamem… Pff! Cukr je pršu direkcjon v kri! Učki se mi zasvetijo… Noge se začnejo same »vzigovat«… Na srečo nikogar nisem srečal, saj bi me verjetno malo čudno gledali ob takem tempu… Pod Snežno konto lepo v levo po letni in spet v breg. Kmalu pridem do table Triglavski dom – 30 min. Začne se megla… Pa tudi močan veter… No gasa naprej in malo več kot deset minut že stojim pred Kredarico. Pavza, se nadiham… Gel popusti… Super! Vstopim notri, si naročim čaj in gledam proti Triglavu… V megli je… No saj sem vedel kakšno bo vreme… Treba je naredit kljukico za september…

V koči je bilo kar nekaj ljudi, večinoma tujci. Ura je 17:20 in čas je za štart. Začnem se pakirati, pohodniki me čudno gledajo, saj je megla in kmalu bo sonce šel dol. Marko mi napiše, da je pri Planiki (je zaprta) in da gre po Gorjanski gor… Se vidiva na Triglavu! No hitro stopim ven, puuuf! Kakšen veter! Od Kredarice se spustim in potem do začetka plezalne poti. Hitro ugotovim, da so skale in zajle kar mokre. Potrebna bo večja previdnost! Lepo počasi napredujem in hitro sem na Malem Triglavu. Megla vedno bolj gosta. Od tam nadaljujem po grebenu… Na grebenu piha ko pri norcih! Se primem za zajlo, da me ne odnese. Čez nekaj minut pa že stojim na Triglavu (2864 m). Letošnji enajsti vzpon. Nobene gneče! Piha še vedno! Hitro se zbašem notri v stolp. Se preoblečem. Ni bilo deset minut, zaslišim Markota. Hitro pripravi telefon, prižge »live stream« in že navijava! Nazdraviva…

Huronsko navijanje na strehi Slovenije! 

Kakšne pol ure se zadrživa, nato pa je čas za odhod dol. Takoj se opazi, ko je sonce šlo dol. Kar naenkrat je bilo tako, kot da bi nekdo ugasnil luč! Hitro se zbaševa dol… Dol je potrebno malo več previdnosti, saj je drselo ko pri norcih! Malo debate in že sva pod kočo. Megla tako gosta, da sploh nisva videla koče in luči. Kar naenkrat se »zaletiva« v kočo. Hitro notri na toplo… Pademo v debato s člani »Kredarica staff« 😋 No tam zveza, da je Slovenija izgubila… Ampak še vedno ponosen na naše odbojkaše! Ura teče… Kar naenkrat pogledam na uro… Ulalala! Treba bo iti! Jutri je služba! Se spakirava in gasa proti dolini… Veter še vedno ni pojenjal… Tako naju je spremljal še celo pot do konca Kalvarije. Vmes je bila tako gosta megla, da skoraj nič nisva videla… Pod Kalvarijo pa se razjasni. Vauu! Zvezde! No midva se nekaj ne ustavljava in nadaljujeva dol. V eni uri in 28 min nama uspe priti iz Kredarice do avtomobila, kar lep tempo! Hitro se spraviva v avto in gasa domov. Jutri je služba!

 

No pa še to: SNEGA NI VEČ! 😉

Galerija:

Pot:

Relive ‘Afternoon Sep 29th’

Bavški Grintavec – 2347 m (20.9.2019)

 

“Če nau tega kmau konc, bom sam znoru!” To so bile besede Roka, malo pod vrhom… No ni bilo ravno malo… Bilo je še 200m višine… Poti ni bilo konec, Rok pa tudi ni znorel… Ali pač?🤣

No vrnimo se na začetek. V četrtek (19.9.2019) se spomnim, da bi vzel dopust za petek. Ker imam tako razumevajočo šefico, seveda odobri dopust. Takoj napišem Roku, če je za kakšen plan? Najprej sva mislila kakšen Triglav, a sva se na koncu odločila za Bavški Grintavec (2347 m). Na to goro vodijo tri označene poti, a sta poti z Zadnje Trente baje zaprti, zato se odločiva za pot iz vasi Soča. Opis pravi, da je pot zelo naporna in izpostavljena soncu… No še dobro, da greva ponoči! Ob 23h (četrtek) se dobiva v Lecah, zapeljeva proti Vršiču (ki je ob delavnikih od 8h – 17h zaprt, zaradi obnove ceste), potem na drugo stran proti Bovcu. Ene 200 metrov pred cerkvijo (vas Soča na 510 m) je na desni eno manjše parkirišče (za 2 avtomobila). Hitro se razpakirava, usmeriva na smerokaz (Bavški Grintavec – 5ur).

Štart ob 01:08. Pot je že takoj strma. Po kakšnih 40 minutah prideva do vasi Lemovje (860 m), tam so ostanki kamnitih zgradb in pa dva lepa vikenda. Od tam naprej po potki skozi gozd in vmes tudi po travnikih. Kar hitro prideva (90 min od izhodišča) do planine nad Sočo. Tam je lovska koča, kjer se ustaviva in se malo spočijeva. Po približno pol ure pa gasa naprej. Nekako sva sedaj na polovici poti. Na planini pot zavije desno in spet imava mešanico visoke trave in pa gozda. Nato nad 1900 metrih pridemo do pasu ruševja. Od tam naprej gasa po melišču. Pot postane tukaj zelo strma… In pa tudi vleče se… Še dobro, da je bila noč… Rok že postaja nestrpen, jaz pa tudi pri sebi razmišljam kdaj bo konec tega? Na melišču obrneva desno in prideva do kratkega kamina. Le tega lepo »splezava« (markacije so lepo vidne) in nato sledi še nekaj 100 m višine po melišču do vrha – Bavški Grintavec (2347 m)! Kako se je vlekla pot! Ura pa je šele 05:08. Se pravi s pavzo vred porabila 4 ure. Lepa! Edini problem je sedaj, ker je še eno uro pa pol do vzhoda pa piha ko pri norcih! Hitro puhovko dam gor, se naslonim ob steno in se dam v klopčič. Rok pa vzame stojalo in gre fotkat zvezde. Fak! Kakšen mraz! Noge mi začnejo zmrzovati! Brrr! Gledam na uro… Ura 6… Še 45 min! Pride še rok za skalo… Tudi njega trese… Nimaš kej… Treba zdržat!

Ne vem zakaj Rok stoji v luknji 😛 (Foto: Rok Eržen)

Ob 06:30 se začne barvati Mangart in Jalovec. Jaaaa! Sončni vzhod ob 06:47! A midva še vedno v senci… Saj bo sonce prišlo nad Planiko pod Triglavom. Deset minut kasneje pa tudi midva dobiva pošiljko sonca! Kakooo hudo! Postane toplo… Pa čeprav še vedno piha… Se odločim, da grem malo pogledati po grebenu naprej, da vidim kakšen je razgled naprej… Pridem do naslednjega »vrha«, se mi že drugi odpre… No še en vrh naprej, se tam ustavim… Poslikam in nazaj… Ta greben je res kar dolg! No pridem nazaj, z Rokom eno skupno… Spakirava in počasi proti dolini… No sedaj se bo začelo… Kje sva vse hodila… No po isti poti nazaj… Hitro ugotoviva, da je pot res kar strma… Ponoči ni tako zgledalo… Hitro se spuščava… Prideva spet do visoke trave… Sledi spust do planine nad Sočo (1400 m). Tam se ustaviva, nazdraviva in za kakšno uro me zmanjka! Ja spanca mi je res primanjkovalo… No ravno, ko se odpravljava prideta dva pohodnika gor… Gresta na vrh… Joj… Nisem nič fouž! Midva pa se lepo spustiva do Lemovij in od tam do avta… Spust je trajal 3 ure… Joooj se vleče pot! Pot je res kar kondicijsko zahtevna… Pa še nikjer nobene vode… Tako, da treba je imeti dosti vode s sabo. Vmes na poti dol srečava še 3 pohodnike… To je bilo pa to do 13h. Pri avtu se preoblečeva, se odpeljeva do Velikih korit Soče, da bo Rok testiral svoj novi filter. No en problem je bil, ker so v vasi Soča poglabljali strugo in tako je od tam naprej voda bila zelo motna! Zato Rok hitro ugotovi, da brez veze neki fotkat in se odpraviva proti domu. Ker naj bi bil Vršič zaprt, se zapeljeva čez Predel, Trbiž in nato v Kranjsko Goro. Na koncu najine poti se ustaviva na pici v Lescah in tako je bil dan končan!

 

Bavški Grintavec je zelo lepa gora! Ampak naporna in vlečeeeee se… Mene sigurno nekaj let ne vidi več. Mogoče naslednjič z druge strani 😋

 

**Obutev: Raidlight Responsiv XP

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Sep 20th’

Dovški križ (2542 m)

Začetek septembra, začetek šole… Ker sem bil po dveh dneh šole že zelo zmatran in naveličan, sem si sredo vzel kar prosto… Gore kličejo… Šola bo že počakala… Dosti heca… Skratka… Padem v torek (2.9.2019) na idejo, da bi bilo super imet sredo frej, saj je napovedano super vreme! Ker se mi je zdelo, da ima Rok podobne misli, mu seveda napišem za hribe. Itak takoj zagrabi! Kam? Sončni vzhod definitivno… Lokacija? Hm… Viš? Ne… Mangart? Prekratek… Triglav? Sem bil tri dni nazaj… Kaj pa Veliki Oltar? Rok takoj za! Štart? V torek ob 22h v Lescah… Lepo počasi bova pičila, vmes kakšno nočno fotko naredila in hitro bo sreda 0620, ko sonce vzide! Super!

Ob 22h ga čakam v Lescah, se zapeljeva do bencinske na Jesenicah… Hiter postanek… Nekaj spijeva… Jaz definitivno energijsko pijačo… Saj sem že 17 ur pokonci in še vsaj enkrat toliko bom! Potem pa hitro v Vrata… Števec ob vstopu v dolino pokaže 200 in še nekaj… No danes ni bilo gneče… Zapeljeva do oznake 10 km, obrneva in parkirava 200 metrov pred oznako. Najprej sva mogla priti do bivak na Jezerih (2118 m)… Pot sem poznal, saj sva bila že konec maja (KLIKNI) gor… No greva mimo vikenda in naprej v gozd. Kmalu zagledava ogromno podrtih dreves… Tole bo še zanimivo… Kot kaže je v ponedeljek res zelo padalo in pihalo (ali pa je že od prej)… No opraviva z oviratlonom in potem po stezici skozi gozd. Prideva do prvega melišča… Malo čudno vse skupaj… Kar široka suha struga… Joooj! Vse se je usulo z zgoraj… No nadaljujeva proti bivaku… Spet šoder… Tega maja ni bilo tam! Ker je letelo dol ogromno drobnega materiala plus voda je bila podlaga zelo trda! Tole bo še mučenje, si ponavljam v glavi… Premagujeva… Dva koraka gor, enega dol… Prečke kar pretečeva, saj počasi ni šlo zaradi trde podlage… Vmes tudi zmanjka možicov, ampak Roku to ne predstavlja težav. Samo gasa naprej… Zagledava Mali Matterhorn… Hitro ga doseževa… Pogledava v njegovo »votlino«, polno kopriv. Tukaj res ne bi rad ležal 😜 No do sem nama je vzelo malo manj kot dve uri… To pomeni, da bova okrog dveh zjutraj že pri bivaku! POČITEK! No od votline nadaljujeva spet naravnost gor po melišču… Na okrog 1900 metrih zavijeva levo proti travnatem pobočju, dosti melišča do bivaka. Zato prtegneva po letni poti in premagava zadnjih 200 višine po levi strani. Par minut pred drugo uro pa odprem vrata bivaka. Sama sva! Hitro notri… Nekaj na hitro pojeva… Narediva plan… Bujenje ob 0325, štart ob 0345. Sedaj ostala je dilema kam? Namreč Roka je skrbelo, da je na poti na Veliki Oltar isti »raztur« kakor na poti pod bivakom… To bi nama otežilo pot… Kaj pa če greva na Dovški križ, predlaga Rok. V mislih sem bil malo razočaran, a me je Rok pomiril, da je sončni vzhod »ziher« lepši kakor na Oltarju. No pa bom »žrtvoval« Oltarja. Greva SPAT! Temperatura v bivaku je kazala 10 °C, kar ni bilo pretirano slabo.

Se uleževa, pogrne vsak s svojo deko in poizkusiva zaspati… Kar naenkrat pa veter… Pa kakšen! Misli že letijo v to smer, da bova vse odpovedala, spet! Kar naenkrat me začne tresti… Seveda, pozna se nenaspanost… Še eno deko imam 3 metre stran… Ne da se mi je vzeti… Zebe… Začne zebsti še Roka… Isti problem ima… Še vedno poizkušam zaspati, pa ne gre… Ne vem zakaj nisem šel po deko… Pač nisem! Pa me je zeblo, prav mi je! Zazvoni ura… Dremež… Padem v sanje… Ma kakšne sanje, nočna mora! Sanjam, da je spet prišla megla! Kakor junija… In tako sva mogla spet sestopiti v dolino, brez osvojenega vrha… Se zbudim! Pogledam na uro… Ura 0400! Roook! Zaspala sva! V sedmih minutah pripravljena na odhod! To je bil rekord! Veter je pojenjal… Megle ni bilo… Sanje se niso uresničile… No začneva v vzponom proti Šplevti. Tam zavijeva levo.. Spet melišče… Sicer ni bilo tako uničeno kot nižje pod bivakom… Se vzpenjava in gledava za »možice«. Rok mi reče, da je orientir ena ogromna črna skala… No ponoči so vse črne! Jo bova pa videla podnevi😋 Skozi grapo… Potem sledi par metrov spusta na majhno sedlce, kjer se z leve priključi Jugova grapa… No iz sedlca gor in po parih minutah na vrhu – Dovški križ (2542 m)! Ura pa 0530! Uff… 50 min do sončnega vzhoda… Na vrhu piha in zato se skrijem malo pod vrhom za skalo…

 

Slika 1: Čisto trpljenje 😋

 

Ob 0610 se prikobacam ven, hitro na vrh… Postavim deko, začnem kuhati čaj in pa zraven z Rokom pojeva malo domačega štrudla 😊 Nebo je že lepo obarvano… Vau! Pride sonce ven! Bolannnnoooo! Kakšen razgled! Na levo Široka Peč (2497 m), naravnost Kukova špica (2427 m), pred njo pa Škrnatarica (2448 m), pod nami pa Amfiteater… Za nami pa Rokavi, Oltar, Škrlatica, Špik… Na nasprotni strani pa Triglav s svojo severno steno… Ne morem verjeti! Noro! 😍

 

Slika 2: Čisti užitek! (foto: Rok Eržen oz samosprožilec)

 

Kakšno uro še ostaneva na vrhu, poslikava in se počasi začneva odpravljati proti bivaku. Nazaj po isti poti… Srečava tudi tri planince, spregovorimo par besed in gasa naprej. Na poti dol se ustaviva še na Šplevti (2272 m), kjer je vse pokakcano od ovc… A ovc od nikoder 😜 Le kam so se skrile? No nisva ravno imela volje jih iskat, zato sva kar sestopila do bivaka… Srečava enega planinca, ki naju sprašuje za pot proti Oltarju… No Rok mu razloži.. Gledam proti Oltarju… Res je zelo razrit! Sploh tisti del, kateri prečkaš melišče… Še dobro, da sva se odločila za križ.. No Rok se je! Bo Oltar že počakal… Prideva do bivaka. Tam razgrnem deko, se uleževa na sonce… Nazdraviva… Malo se uležem in me zmanjka za pol ure… No okrog 11ih se odločiva, da je dosti sončenja in spakirava, pa gasa v dolino. Predno štartava prideta iz doline dve pohodnici in pa tudi tisti trije so se vrnili z Dovškega križa.

Slika 3: bivak II na Jezerih

 

Navzdol sva nadaljevala po levi strani (gledano navzdol), melišče… Kar 1 kilometer odličnega melišča! Čisti užitek! Potem spet prideva na tisti trd šoder, ga nekako po svoje obvijeva in nadaljujeva proti avtu. Za spust od bivaka do avta sva porabila urco in pol, kar super je bilo tisto zgornje melišče =) Pri avtu se zrihtava in gasa domov, na praznovanje mamičinega rojstnega dne.🎂

Slika 4: Narava je naredila svoje

 

Podatki:

Dolžina: 12,03 km

Čas hoje: 6 ur 42 min 06 sekund

Vzpon: 1670 m

Spust: 1669 m

Najnižja nadmorska: 959 m

Najvišja nadmorska: 2542 m

 

Pot:

Relive ‘Morning Sep 3rd’

Galerija:

Plan je bil že prejšnji teden (okrog 09.08.2019), a mi je zagodel križ, zato sem bil primoran malo počiti in se regenerirati. Prvotni plan je bila dvodnevna tura, ampak me je skrbel dež v četrtek (16.8.2019) zvečer, zato sem splaniral vse skupaj v en dan. Plan je bil: koča pri Savici – Komarča – Dvojno jezero – Hribarice – Kanjavec (sončni vzhod) – koča na Doliču – Triglav – koča na Planiki – koča na Prehodavcih – Malo Špičje – Veliko Špičje in potem dol do Savice. Ura mi je preračunala kar 38 km z več kot 3000 m vzpona in prav toliko spusta…. Optimizem je bil… V primeru slabega počutja je bil plan izpustiti Triglav in se po Kanjavcu vrniti nazaj po isti poti in potem do Prehodavcev. Plan je bil sončni vzhod na Kanjavcu, zato je bil štart temu primeren. Ker še nisem stal na Kanjavcu, sem si vzel kar pet ur in pol (6 ur je markirana) fore. Štart je bil ob polnoči iz Bleda do izhodišča.

 

Jooj koliko avtomobilov! Ob taki uri nihče ni pobiral parkirnine… Bom pa zato eno rundo več lahko spil. 🤣 Hitro se spravim skupaj in ob 1h štart čez Komarčo proti Črnem jezeru. Že takoj na parkirišču srečam skupinico pohodnikov, ki so imeli isti namen kot jaz. Se vidimo na Kanjavcu! Komarča je zasilno popravljena oziroma odprta, ampak sem na internetu zasledil obvestilo, da bo spet zaprta od 19.8.2019 do 25.8.2019…  No čez Komarčo sem se odpravljal že šestič, zato sem točno vedel kaj lahko pričakujem… Klanec… Strm klanec… Ker se mi ni nikamor mudilo, sem višinske metre nabiral počasi, a vztrajno. Po 41 min zagledam pred sabo Črno jezero. Ok… Mogoče pa le ni bil tak počasen tempo 😋 Na levi takoj vidim postavljen en šotor… Joooj!… No nadaljujem naprej proti Dvojemu jezeru oziroma koči pri Triglavskih jezerih. Pot tam poznam na pamet, zato mi tudi ponoči orientacija ne dela težav. Do koče sem porabil še dodatnih  58 min. Spet sledi malo daljša pavza, saj je bila ura šele okrog 02:30! Malo sem prehiter! Noč je bila prijetno hladna. Od koče nadaljujem proti Ledvički oziroma največjem od sedmerih jezer. O skupini ne duha in sluha… Tempo sem mogel upočasniti, če ne bom 3 ure čakal na vzhod! No nadaljujem pot in 38 min pridem do Ledvičke. Sem pričakoval, da bo kakšen šotoril tam, pa je bilo začuda prazno ali pa so se dobro skrili! Eno hitro pavzo in potem proti Zelenem jezeru. Ura mi pokaže skupni čas hoje 2uri 46 min. Se mi pozna, da sem malo upočasnil in še vedno sem prehiter. Pri jezeru zavijem desno proti Hribaricam. Pot je zelo lepo označena in pa tudi kar strma! Malo višje se ozrem nazaj, da vidim ali je skupina že kje blizu… Videl sem do Ledvičk in nobene lučke… Se pravi so zelo zadaj. No po poti navzgor, treba je premagati 300m višincev in pridem do nekakšnega sedla. Tukaj zavijem levo (naravnost pot proti Doliču). Sedaj pa se začne zabava… Hodim med Vzhodim Kanjavcem in Kanjavcem. Se malo zamislim in bum! Kje so markacije? Poti kar naenkrat zmanjka… Ne grem nazaj dol na pot… Bom že našel prehod… Zagledam »možicla«. Super! Se usmerim proti njemu, zagledam drugega, tretjega… Kar naenkrat pred sabo zagledam manjši balvan… Ga preplezam… Zagledam spet »možicla« nad vrhu drugega balvana! »Zdej ne vem, a me eden j*** v glavo al kaj?!« Prižgem navigacijo na uri… Se izpiše: »Ste 140 metrov iz poti«. Uf! Užgem kar desno, vmes zagledam snežišče (ki pa ga nisem prečkal) in na uri se metri lepo odštevajo, dokler ne zagledam markacije! Woop! Woop! Hitro po markacijah gor in pridem na »sedlo« med Vzhodnim K. in Kanjavcem. Na vzhodni Kanjavec ne vodi markirana pot in ponoči se mi je zdela pot na prvi pogled kar zahtevna, zato zavijem desno in po parih minutah stopim na vrh Kanjavca (2569 metrov). Čisto sam! Ura je bila malo pred 5h! A vzhod ob 06:01. Spet bom čakal! Na vrhu je malo pihalo, a nebo je bilo jasno! Vsaj pri meni! Take sreče na Triglavu niso imeli, saj je bil vrh v oblakih! Na vsake toliko časa malo pogledam v dolino, če je skupina kje blizu… A ne duha, ne sluha… Upam, da se jim ni kaj naredilo. Skratka čakam vzhod in premišljujem, če sem prav zračunal, da bo vzhod nad Planiko… V nasprotnem primeru pa bi vzšel pred Triglavom, kar bi bila velika škoda zame! No nebo se začne barvati, sonce pride točno nad Planiko ven! Ha-ha! Toj to! Uspelo! Poslikam, spakiram in se odpravim proti Doliču.

Slika 1: Zemljevid kaže naravnost dol…

Pot sem nadaljeval kar po grebenu in sledi spust. Še vedno označena pot me pripelje do razpotja. Levo dol Dolič (45 min), nazaj Zasavska koča na Prehodavcih (1 ura 15 min). Usmerim se levo po melišču navzdol. Kar zoprna pot se spusti iz približno 2400 metrov na 2100 metrov – cel čas po šodru. Potem pa zagledam razpotje: Levo koča na Doliču 10 min, desno dom Planika pod Triglavom. Zakaj se meni zdi, da bom nazaj grede mogel spet gristi v ta breg, ko pridem iz Planike. No zavijem levo, hitro pridem do koče. Vstopim notri, saj me je zanimalo ali je to edina pot iz Planike do Prehodavcev (tisto melišče). Notri taka gneča da joj! Pri šanku mi potrdijo, da je to edina pametna pot… Joooj! Pa ne tisto melišče… No sploh se nekaj preveč ne zadržim pri koči, že nadaljujem proti Triglavu. Označena pot je 2 uri pa pol. Najprej lepo po mulatjeri in po nekaj minutah se teren lepo zravna. Vidim tudi Triglav. Kako mogočen! Sicer iz tukaj je zgledalo, kakor da je neosvojljiv… Le kako bom prišel do gor, si ponavljam v glavi… No se ne pustim preveč motiti z mislimi, malo pospešim, prehitevam kolone pohodnikov. Preidem pod steno Triglava, nakar pridem v senco in postane kar hladno. No z leve se mi priključi pot s Plemenic, jaz pa nadaljujem desno gor po melišču do začetka plezalne poti. Prej sem mislil kako bo težko priti čez, sedaj pa vidim, da je pot speljana prav super! Zato hitro napredujem. Malo čez osem stopim na vrh Triglava! Že osmi letos! Ura mi pokaže 5 ur in 37 min hoje od Savice, kar je pomenilo, da sem s Kanjavca na Triglav prišel v dveh urah.

Slika 2: Na desni dom Planika

Na vrhu trume ljudi… Nekateri se derejo ko živali, drugi brez čelade… Tretji, vodiči v tekaških čevljih… Četrti s telefonom v roki ko hodijo od zavetišča proti vrhu… Spet peti jokajo ob osvojitvi vrha… Šesti se hvalijo kako so prišli v 4ih urah na vrh s Krme… Skratka vse vidiš in slišiš! Kolona za slikat pred stolpom je bila kar dolga. Ker nisem imel časa pretirano čakat, prosim, če se lahko vrinem naprej… Naredim enega selfija in gasa proti Planiki. Dolga je še pot… Prižgem svoj zvočnik, da se mi vsaj malo dogaja… Saj je bilo pred mano 30 ljudi, ki so se spuščali po grebenu… In vsaj 30, ki jih je šlo gor. Glasba ni bila glasna… A se je našel nekdo, ki ga je zmotila. Edini problem je bil, ker ne on ne njegov (pribl.) 12 letni sin nista imela čelade, a kamenje padalo na vse strani… Se z majstrom pogovorim (kaj sem mu rekel, sploh ni važno)… Samo šokirano me je opazoval (resnica boli a?)… Ampak njegov otrok ni bil edini brez čelade… Teh je bilo na poti še kar nekaj. Ne razumem, kako ti je lahko škoda za otrokovo čelado dati 40€, na vrhu Triglava pa brez problema kupiš pivo za 7€ … Taka gneča… Ljudje se odmikajo na vse strani… Kamenje pada stalno… No da nadaljujem… Spust po grebenu je potekal počasi… Gneča.. Gneča… Gneča… Le zakaj sem se spustil na to stran… Ok… Na Malem Triglavu zavijem desno proti domu na Planiki. Sledi hiter spust in že sedim pri Planiki. Hitro en Radler vzamem. Tam se je skupina pogovarjala o hribih, se vključim malo v debato… A čas hitro teče… No pospravim Radler v nahrbtnik in gasa proti Doliču oziroma tistemu razpotju.

Oznaka kaže na 1 uro in pol. Najprej sledi ornk spust, vmes malo zajl. Celo pot sem tekel, saj mi je ura na Planiki pokazala 25km… Se pravi imam še 18 km minimum… Dolga bo… Pridem dol na nekakšno polje… Od tam spet v breg z zajlami in na koncu še malo spusta do razpotja. Zaradi teka navzdol, sem prihranil kar eno uro v primerjavi z oznako. Od razpotja levo gor spet v tisti šoder in proti sedlu. Tolažim se, da sta samo še dva vzpona danes, ta in pa tisti na Špičje. Hitro premagam tistih 300 višincev in na sedlu srečam en par iz Švice. Malo sta zgledala izgubljena… Vprašam, če jima lahko pomagam. Iščeta Zeleno jezero. Super! Le za mano! Tudi jaz sem šel v tisto smer, le da sem potem zavil desno proti Prehodavcem. No nadaljujemo skupaj, malo pogovarjamo… Tempo je bil kar počasen, a mi je sedlo, saj sem čutil utrujenost v nogah. Od sedla kmalu pridemo na tisto pot, po kateri sem sredi noči hodil proti Kanjavcu. Čisto drugačen razgled kot ponoči! Hudo! Pod Hribarcam se ločimo. Meni se je začelo malo muditi, onadva bosta pa tudi prišla do jezera, saj se ga že lepo vidi in je tudi super označeno. Malo pohitim dol, srečam en par, ki me ustavita: »Živjo, te lahko nekaj vprašam? Podplata sta se mi odlimala, kako lahko popravim?« No predlagal sem jima, da naj v koči prosita za »silvertape« in pač zalimaš… Druge ni! 😉 Pa grem naprej… Pridem do razpotja… Levo Zeleno jezero, desno Prehodavci… Zavijem desno… Še malo spusta in potem sledi še vzpon do koče. Nogi me že pošteno pečeta! Pri koči se ustavim, grem po še en Radler. Se usedem in gledam kako gre mimo ena punca in malo stran od koče nekaj snema… Pogledam gojzarje… Alpina… Znane so mi pajkice (ups!)… GALA! Potiho se prikradem za hrbet, se obrne… Od navdušenja objem… Malo podebatirava… Potem je pa šla k svoji skupini na kosilo, jaz pa nazaj še malo počit. Tam vidim tudi par, ki je prej iskal »silvertape«. Pademo v pogovor… Nekako sem razmišljal, da bi Špičje izpustil, saj sem bil kar utrujen. Potem pa pogledam na aplikaciji na telefonu, da je pot od Prehodavcev do razpotja za Veliko Špičje pri Dvojnem jezeru dolgo 5,5 km s 450 metri vzpona… Ah! To bom pa že naredil! Pa še Ana me čaka v koči pri Triglavskih jezerih z mrzlim Radlerjem! Zaključim debato s parom, saj sem vedel, da se bomo srečali pri Dvojnem jezeru, saj bosta tam prespala.

 

No s koče na Prehodavcih se pustim in hitro zagledam tablo – Lepo Špičje (2 uri in pol). Spodaj pa še ena tabla: POT STANKA KOSA. Super! Zna biti zanimiva pot po grebenu! Zavijem desno, sledim markacijam na skalah, hodim po podih. No nekaj minutah pa pot zavije še enkrat desno in se začnem vzpenjati po ozki potki. Markacije so, ampak na mestih slabo vidne. Kar hitro pridem pod prvi vrh, Malo Špičje (2312 m). Pot sicer obide vrh po levi, zato zapustim pot in se odpravim proti vrhu. Na vrhu zelo lep razgled! Srečam tudi skupino starejših. Jih vprašam kateri je Veliko Špičje. Me rečejo, da se ga ne vidi, ker je v megli. Najprej sem mislil, da se hecajo… Saj je bilo vmes še sigurno vsaj pet vrhov. Hitro spoznam, da sem mogoče naredil napako, ker sem se povzpel sem gor! No nič… Grem naprej… Sledi spust za 100 višincev in spet vzpon za 60 metrov… Naslednji vrh grebena… Sledi spet spust za 50 metrov in 30 vzpona… To ponovim še 3x! Že kar malo naveličan vsega (tudi zaradi nog) srečam en par tih pod vrhom. Ju vprašam, kako gre sedaj pot na vrh? Mi odgovorita da malo višje zavijem levo. »Ja a ni markirane poti na vrh Velikega Špičja?« Me čudno pogleda: »Amm… Eno uro imaš še do vrha Velikega Špičja! Lahko ti pokažem ker je vrh.« Šokirano ga pogledam in odklonim ponudbo… Rajši ne vem koliko je še! Nadaljujem naprej in kmalu pridem spet na vrh grebena… O fak! Še trije vrhovi so vmes do Velikega Špičja! Si nor?! Markacije so tukaj zelo slabo vidne, ampak je potka lepo narejena… Sledi spet spust… Počasi sem imel dosti tega spuščanja in vzpenjanja ob grebenu… Pot se nadaljuje na Bohinjski strani ob grebenu… Zavijem s poti… »Zdej grem pa direktno po grebenu! Bom pa plezal! Dos’t je blo tega igračkanja gor in dol!« Pr’tegnem po grebenu… Kar prepadna zadeva! Ampak sem ekstra pazil! Tukaj so bili spusti in vzponi manjši… Prehodim dva »vrhova« po grebenu in se priključim nazaj na pot, saj me je čakal samo še en vzpon za 80 metrov na vrh Velikega Špičja (2398 m). Nekaj minut pod vrhom zagledam razpotje za spust proti Dvojnem jezeru… No tam se bom vračal. Hop in že sem na vrhu! Jaaaa, zakričim!

Slika 3: Na Malem Špičju (2312 m)

Tole Špičje me je psihično čisto ubilo! Če bi vedel, da je takšen teren, bi prihranil za drugič! Ampak greben je bolan! Ne glede na težavnost in dolžino, je res eden najlepših zame. Na hitro nekaj pojem in se vrnem do razpotja… Tam pa potem dol proti jezeru. Na poti dol srečam skupino kozorogov (šest sem jih naštel). Oni opazujejo mene… Jaz njih… Imel sem glasbo… Sploh se niso zmenili za njo (glede na to, da bodo spet leteli očitki na poslušanje glasbe preko zvočnika)… Nekaj sekund so me gledali, potem pa so se sončili naprej… Briga njih! No pot dol je kar strma! Veliko bolj kot iz Zasavske koče. A druge opcije nisem imel, saj nazaj na Prehodavce ne grem! Pot je tukaj še kar markirana, a še vedno slabo vidna. Vmes so tudi jeklenice, nekatere poškodovanje, ampak gre lepo! No iz 2398 metrov se spustim na okrog 1850 metrov. Tam se skale končajo in pot nadaljuje po kar zaraščeni potki. Sicer markacije so še lepo vidne v tem delu, ampak kmalu se bo vse skupaj zaraslo. Tukaj se pot tudi malo položi… Sledi počasen spust do 1780 metrov, kjer se pot priključi glavni »cesti« Dvojno jezero – Prehodavci, pred jezero Ledvička. Od tam še 15 min do koče pri Triglavskih jezerih. Ana me že čaka, mi ponudi točeno pivo Tektonik – Pale Ale! Vau! Sicer se ne spoznam na piva, ampak meni je sedlo! Tam srečam tudi par iz Prehodavcev. Spet pademo v debato in kar naenkrat je ura že čez 18h. Treba bo iti v dolino!

Spakiram… Noge že pošteno čutim… Se poslovim od Ane in gasa dol, čaka me Komarča! Ker se do Črnega jezera teren (razen na začetku) po malo spušča, celo pot kar pretečem… Prej bom dol, prej bo konec trpljenja! Priletim do Črnega jezera in zagledam pred sabo dve debeli veji prekrižani! Gor pa tabla – CLOSED! Čaki malo… Zjutraj tega ni bilo?! Vem, da je obvoz preko Komne, ampak to bi mi pot podaljšalo še za DVE URI! Priznam, moji nogi ne bi zdržali! Malo s slabo vestjo obidem tisti znak in se spustim proti Komarči. Vedel sem, da ob 19h sigurno ne bodo potekala dela… No kot kaže nisem bil sam… Na poti srečal več kot 20(!) pohodnikov, večinoma tujcev. No okrog 19:30 pritečem do avta! Konkretno zmatran!

 

Vse skupaj je pot trajala 18 in pol, od tega hoje malo manj kot 13 ur. Od kje takšna razlika? Več kot eno uro čakanja na vzhod, na Prehodavcih 1 uro, počitek in debata pred kočo pri Triglavskih jezerih pa mi je vzela skoraj dve uri (ups!), ostalo so pa tako pavze na vrhovih. No predno se spet kdo vpikne, zakaj hvaljenje s časovnico… Nobeno hvaljenje… Če bi hotel »rekorde« podirat, bi vzel tekaški nahrbtnik, ne pa težkega 10 kilogramskega. Sem pa med potjo naredil več kot 100 fotk, se pravi časa več kot dovolj tudi za uživanje 😉 Časovnice so napisane za okvirno orientacijo za malo hitrejšo hojo. V petek (16.8.2019) je bil počitek, v soboto 17.8.2019 pa Slovenska smer v S Triglavski steni.

 

Podatki:

Dolžina: 42,45 km

Čas hoje: 12 ur 57 min 23 sekund

Vzpon: 3716 m

Spust: 3691 m

Najnižja nadmorska: 667 m

Najvišja nadmorska: 2864 m

 

Galerija:

 

Slovenska smer, Prevčev izstop, Kugyjeve police – Triglav

 

Dobim klic v petek, 16.8.2019 od Francija: »Slovenska smer v Triglavski severni steni jutri?« Čeprav sem bil na Triglavu 15.08.2019… Sploh nisem razmišljal o odgovoru ne: »JAAA!« Super, se zmeniva, da me pobereta s Sonjo ob 03:50. Nekako smo se dogovorili, da gremo samo trije – jaz, Franci in pa Sonja. Franci priskrbi vrv, jaz pa termovko s čajem. 😋

Triglavska severna stena je 1000 metrov visoka in 3000 m širine ena najmogočnejših sten v Alpah. Kot zanimivost – ima več kot 100 alpinističnih smeri. Skratka, hudo!

Sobota, 17.08.2019, me ob dogovorjenem času poberejo na bencinski črpalki in že se peljemo proti Vratom. Zraven je prišla še Polona, ki pa gre na Triglav čez Plemenice. Ta vikend je cesta v Vrata »zaprta« za avtomobile, a vozi avtobus. Ampak prvi avtobus pelje šele ob šestih, kar je za nas prepozno, saj nam bo smer vzela kar nekaj ur! No okrog 04:20 parkiramo v Vratih. Avtomobilov ni bilo malo… Se zrihtamo in mimo priseka Jože. On je bil že 3x po Slovenski smeri. Tako, da smo kar skupaj šli! Super, se vsaj ne bomo izgubili! Ob 04:36 štart proti markirani poti »čez Prag«.

Prvi kilometri so bolj položni, nato prečimo Triglavsko Bistrico in klanec se malo pojača. Po kakšni uri od izhodišča pridemo do neoznačenega razpotja, levo je markacija za pot »čez Prag«, mi pa zavijemo desno po ozki potki. Kmalu zagledamo prvi izziv, skalni skok. Zagledam tisto gmoto, pogoltnem slino… Ajde, gremo! Prvi gre Jože, potem Sonja, Franci, jaz pa sem rekel, da se bom danes držal kar zadaj… Tudi zato, da lahko lepo posnamem pot. Skala je bila trdna, edini problem je bil grušč, ki je padal dol… Ampak nam uspe! Potem kar nekaj časa hodimo po grušču… Kolena grizejo! Kakšnih 100 metrov višincev pa se ustavimo »Pr’ macesnu«. Na desno zagledamo špičastega macesna, to pomeni, da smo na pravi poti! Nadaljujemo naprej in se kmalu začnemo spuščati v kotanjo in potem do žleba v Belih ploščah. Malo zoprno je prečiti, saj imaš na eni strani prepad, na drugi pa izbočeno steno, placa pa širino enega čevlja. Malo pokrčim noge, saj sem tako imel malo boljši občutek in lepo počasi ob steni. Spet sledi »lahko« plezanje navzgor kar nekaj časa. Nato pa… Bobni že tolčejo… Taa daaaam… 5m skalni skok! Ga gledam… Hmm… Zgleda zanimivo! Nekateri pravijo, da je to najtežji del poti… Meni se pa ni zdelo tako hudo… Edino kamenje je letelo dol ko pr’norcih! Tukaj vrvi še nismo uporabili, ampak lepo počasi gor! Jaz spet zadnji. Roka v eno zarezo, druga v drugo… Ena noga sem.. Druga tja… Hop.. Hop.. Pa smo na vrhu! No… tega skoka! Sledi dve minuti hoje (spet) v breg in pridemo do Bučarjeve stene. Spodaj zagledamo vpisno knjigo… Se hitro vpišemo… Potem pa… Gor! Tudi ta del brez vrvi, lepo počasi, saj je bila stena malo mokra in vsaka napaka bi bila… No napake ni bilo! Sledijo Zlatorogove police. Zlatorogove police prečijo celotno Triglavsko steno, no na tem delu je bila polica kar široka. Zato se malo sprehodimo po njej.

Od polic naprej kar nekaj časa premagujemo takšne in drugačne skale v grapi in kmalu zagledamo en ogromen balvan, ki nam zapira pot. Skala je tukaj spet malo mokra… Ne bomo tvegali… Franci prtegne ven vrv… Jože spleza čez balvan, ovije vrv okrog skale in oba konca vrže dol… Jaz spet zadnji… Začnem vleči tisto vrv… Si rečem: »Mah, dej bom js tole brez uporabe vrvi probal…« Hitro dojamem, da bi se preveč matral in zagrabim tisto vrv pa se potegnem gor… Sej zato smo jo tudi napeljali! Sedaj smo bili tudi v Slovenski grapi… Pogledam dol… Uff… Kar dolga! No mi gremo gor, ne dol… Kmalu zagledamo sneg… Hm… Še dobro, da imamo cepine! Ampak hitro ugotovimo, da se ga da izogniti po levi… Pa so cepini ostali pripeti na nahrbtnikih. Pred nami spet stena… Mokra… Vrv spet ven… Jože spet solo gor, zapne na Jeseničana. Drži? Drži! Sonjo pripnemo in že ko košutka pleza gor. Midva s Francijem pa se odločiva, da poizkusiva brez vrvi… Stena je res mokra… Ampak lepo premagava do prve poličke… Drugi del stene čist moker… Gladek… Jože spet zapne vrv na dva Jeseničana… Sonja prva… Franci za njo… Jaz pa zadnji… Dva metra začetka stene čisto gladek… Ja nič! Bom prijel vrv… Se potegnem gor… Stopim na majhno razjedo… Odpnem vponko iz prvega Jeseničana… Zagrabim vrv in se potegnem gor… Spet polička… No tukaj odpnem še drugo vponko… Ne rabimo več vrvi, zaenkrat… Franci jo pospravi… Gremo naprej… Po grušču… Čista je*a… Spet malo lažjega plezanja in konec poti! Kam pa sedaj? Jože reče, poglej dol… O fak! Če pa kej ne maram, so pa to spusti po grušču… Tole je kar dolg spust! Bomo uporabili vrv… Če ne drugega, zaradi psihološkega učinka… Zapnemo spet za Jeseničana in Jože vrže vrv… Točno 30 metrov spusta nas čaka po grapi… Franci gre prvi… Treba ga je počakati, da pride do dol… Saj so se kamni sprožali ko pri norcih… Druga Sonja… Tretji jaz in pa zadnji Jože… Tale spust nam je vzel kar nekaj časa, saj je bilo vse skupaj krušljivo, zato vsak posebej dol do melišča… Pridemo na melišče… Gasa prečimo melišče in proti Prevčemu izstopu… Freliha pustimo za naslednjič… Sledi 20 min po vseh štirih do izstopa… USPELO JEEE! #tojtauzitek

Slika 1: Nad izstopom!

Na izstopu nas pričaka sonce! Uff kako je vroče! Pa še očala sem pozabil doma… Joooj! Sledi malica… Kam pa sedaj? Direktno na Kredarico ne gremo! Gremo po Kugyjevi polici in potem bomo videli kaj in kako naprej… No tako smo se začeli vzpenjati po podih, spet na melišče… Gledamo gor proti Triglavu… Joooj koliko ljudi! No nadaljujemo… Spet flika snega… Tukaj teče potoček… Si naredimo malo zaloge vode in gasa naprej… Zagledamo polico… Na srečo je napeljana zajla, baje jo je Alojzi… Tisti Lojze, kateri živi v bunkerju pri Morbegni… Kaj naj rečem glede police… Adrenalinsko! Kako narava zna »izoblikovat« naravne prehode… S previdnostjo gremo mimo… Ok… Kaj pa sedaj? Gledamo SZ greben, ki vodi direktno na Triglav… Ga poizkusimo? Pa dajmo! Začnemo plezati gor v steni… Sonce začne pripekati… Roke postajajo utrujene… Se ustavimo po parih minutah… Kaj sedaj? Gremo naprej? Nekako je obveljalo, da bi mogoče obrnili in šli čez škrbino gor… Navsezadnje… Varnost je na prvem mestu… Zakaj bi zaradi utrujenosti nekaj forsiral? No pa se obrnemo dol… Pa minutk in smo že na poti, kjer vodi proti poti »čez Plemenice«. Malo pred razcepom za škrbino se spomnim, da bi šel pogledati Morbegno, tisto staro Italijansko kasarno… Saj je samo par minut od razcepa… No za hribom jo zagledam… Pa ne kasarno… Ampak samo bunker… Kje je stara kasarna? Bral sem, da se je nekaj porušila… Nisem pa vedel, da je zravnana z zemljo! Ni je! Vidim pa bunker in Lojza… Skočim gor… Dam roko… Spregovoriva par besed, saj ga nisem želel motiti, ker je že imel obiske… Ga vprašam, če lahko pogledam v notranjost bivaka… Seveda privoli… Vau, hudo! Kakšno življenje! Stran od vse tehnologije… Notri edino en star radio predvaja glasbo… No hitro poslikam in gasa proti Triglavu… Skozi škrbino sem hodil že dva dni nazaj, ko sem naredil en lep krog (objavljen bo šele septembra v blogu).. Zato gasa… Me gledajo tujci kaj tako tečem… Ne vem… Nekakšen zagon sem dobil… Malo sem imel že vsega dosti, zato v peto prestavo! Čez tiste skobe in zajle kar poletim… Ujamem Sonjo, ujamem Francija… Edino Jože mi je ušel… Pridem na vrh… DEVETI letošnji! Gor gneča nepopisna! Malo me ljudje čudno gledajo, zakaj imam cepin na nahrbtniku… »Ljudje božji… Če bi vi vedeli, kje sem jaz hodil…« Kupim Radler na vrhu Triglava… Ima mrzlega… Pa sedem evrov je… Jah… Je*i ga… Paše pa! Sploh zato, ker sem kamelbak izpraznil z vodo… Kmalu prideta tudi zakonca Groznik… No pa Klavdija, Sandi, Gorazd, Žiga… Sami gorski svedri! Naredimo fotko… Franciju rečem za njegova cepina… Seveda slika na vrhu s cepinoma… Sredi avgusta! Stoje, zaradi križa še vedno ne morem narediti… Zato pa malo drugačna fotka… Gledam zraven stolpa… Pismo… Znana punca… Irena? Ja valda! Hitro pozdravim, narediva sliko in smo jo kar vzeli s sabo dol na Kredarico… Ups!

Slika 2: Franci, Jože, Žiga, Sonja, Gorazd in jaz!

No čas je za spust na Kredarico… Nobene stene brez zajl več! Lepo počasi… No ni bilo ravno počasi… Hitro na Kredarici… Tam srečam še Almo, Matejo in Tanjo… No pa Polono, ki je bila že vsa prestrašena kje hodimo! Cela druščina! Kakšni dve uri na Kredarici, potem je Jože začel s popravilom klopce ljubezni… No malo pomagava s Francijem tudi… Sledi še zadnji fotošuting… No nekaterim se ni mudilo domov… Zato se z Ireno in Polono zmenimo, da gremo mi posebej dol, po Tominškovi… Ostali pa čez Prag, ampak malo kasneje… No po Tominškovi sem šel prvič… Prav zanimiva pot! Čeprav je pa strma… Vmes tudi srečamo kozoroge… No malo čez 19h smo pri avtu… Polona počaka Francija in druščino, midva z Ireno pa se odpraviva domov… Pa je bil dan zaključen! Hudooo!

Hvala Jožetu za spremstvo! Hvala Franciju za povabilo! Čestitke Sonji za uspešen vzpon, carica si! Ireni za prevoz! Pa ostalim svedrom za srečanje, z enimi prvič! Pa ovci na Kredarici k je pojedla malo suhega sadja, da je bil nahrbtnik malo lažji!

Celotna tura je trajala 15 ur, samo hoje pa je bilo za manj kot 12 ur. Skupaj 2100 m vzpona in prav toliko spusta. Težavnost smeri: III/II-III

Galerija: