Sneg noro pobira, čas za alarm! Povabljen sem bil po Slovenski na Triglav, pa bi bila malo prehuda za moj kolen, glede na to da bi se smučalo za Cmirom… No… Smučke že skoraj pospravim in pripravim cepine… Ampak… Zakaj ne bi oboje? Prejšnji teden je Rok lepo zgazil na Jalovec… Pa pejmo pogledat kako je en teden kasneje gor? Tokrat v solo izvedbi. Malo me skrbi kako bo s kolenom, saj nimam dobrega občutka že od Triglava…

V nedeljo zjutraj parkiram  v Planici. Hitro smučke na noge in gasa proti Tamarju. Glede na sobotni počitek, že takoj po gasu… Pumpo je treba zgodaj zbuditi… Sneg je lepo še trd, drvim proti koči v Tamarju. Kmalu za zagledam pred sabo, ura pokaže 30 min.

Kar brez pavze naprej proti Ozebniku. Se vidi, da je nekaj ljudi smučalo v tem koncu, saj je lepo špura. No hitro skozi gozd, malo višje pridemo ven… Tukaj se teren začne postavljati pokonci, se vidi, da sem blizu Ozebnika. Sneg v spodnjem delu ni bil pretrd, je šlo kar lepo! Pred sabo zagledamo strmino Jalovškega Ozebnika. Tole bo postalo malo bolj vroče! Ker je v tem delu kar trda podlaga, smučke dam dol… Bom šel peš… Še vedno imam boljši filing peš kakor s smučmi. Dereze gor in gasa v breg! Pogledam nazaj, vidim da zadaj četica koraka… Bo treba pojačat tempo! Z vsakim korakom je strmina hujša in pa bolj trda podlaga, to se išče! Najboljše kar po sredini, saj je na eni strani čisti led, na drugi pa kamenje… Malo pod vrhom začne ful pihati… Jooj še to!

Izstop iz Ozebnika brez problemov, sledi ni… Pogled proti Jalovcu… Zimska ali letna varianta? Letno še nihče ni pogazil, kamin pa je verjetno zadnji napadel Rok. Pa gremo zimsko varianto. Pod steno se ustavim, smučke skrijem med skalo in sneg, upam samo da ne odpihne! Vzamem sendvič… Oh nič mi ne paše.. Nič… Pol ga pojem, ostalo pa kar v žep.. Mogoče bom med plezanjem v kaminu postal lačen…😂

Cepin v roke in gasa v zimski kamin… Bolj švoh je zalit, je verjetno imel Rok velik boljše razmere… Ampak… Tud slabše zalit kamin sem že imel… Zabijem cepin, čisti led! Opaaaa! To se išče… Zdj pa sam prteguj v ta led! Kar hitro napredujem po kaminu, saj dereze in cepini lepo primejo… Bam! Sem že ven iz kamina… Tole je blo pa hitro! Vedno lažje in hitreje mi gre tole… Sedaj pa še strmina do grebena… Uff… Vmes malo zmanjka snega, zato naredim dva obvoza… Stopinje se malo vidijo, ampak so res že stare… Vzgonski veter mi kar lepo nagaja… Ampak… Bom že! Vmes se teren konkretno postavi pokonci zaradi napihanega snega… Kmalu pridem na greben… No tukaj moram zaviti desno! Potegnem tist sendvič ven… Aaaa… Ne paše… Spet pospravim v žep. Sedaj pa stvar, ki jo najbolj sovražim – PREČENJE!  Moja nočna mora od nesreče 2019… Ampak… Če želim pridt na vrh, ni druge! Pot poteka kar čez skalo, ker ne vem kaj je na drugi strani… Se malo spustim in jo obidem… Potem pa spet gor na greben. Samo še v breg po grebenu in zagledam vrh… Aaa! Pa to je noro! Četrti Jalovec skozi kamin. Stojim na Kralju! Naša šesta najvišja gora z 2645 metri! Prav dolgo se ne zaustavim na vrhu… Ni časa za uživanje, ker me malo skrbi, da bi sneg ornk spustil… Pol bi bilo pa še zanimivo! Pet fotk in kar gasa dol…

Foto 1: Jalovec (2645 m)

Spet nazaj na prečenje in potem naravnost dol do kamina. Sneg je malo spustil, se pravi sem še vedno nabijal v led dereze… Dva obhodna okrog skale za ziherco. Pred kaminom pa zagledam majstra k gre gor… Ker vse dol leti, ga počakam. Malo podebatirava nad kaminom… Je taka lepa lokacija za »chat«. No prosim ga, če malo počaka da zlezem kamin, ker če ne me bo led bombardiral… Evo v kamin notri… Malo je spustil led… Malo je tudi zrit kamin… Tako, da vsak naslednji bo bolj tolkel po skalah, kot po ledu… Tisti 2 minuti in že sem na trdnih tleh! Zavriskam! Dam spet sendvič iz žepa… No tudi v tretje ni šlo… Kar pospravim v nahrbtnik! Hitro smučke na ruzak in gasa do okularja ozebnika. Kmalu zagledam Andraža, vedel sem da bo gor, zato nobeno presenečenje. Malo padeva v debato nakar prileti izza Ozebnika še Martin! Končno malo iz Švice prišel v SLO. Par besed, ker se jima mudi gor, preden bo čista odjuga… No jaz pa dol… Srečam eno skupino turašev, kjer me sprašujejo ali ne mislim odsmučat Ozebnika? Hmm… Še kar nekaj let verjetno ne… Sem bil namenjen proti Kotovem sedlu, pa rajši od tam smučam. No… Ozebnik je tudi malo spustil svojo trdoto, zato se kar hitro spuščam… Hitro ven iz Ozebnika… Sedaj pa lahko dam smučke na noge, pa odsmučam dol… Do Kotovega sedla se mi ni ljubilo vzpenjat, ups! Skratka smuči pripravljene, samo še palice raztegnem… Bam! Zlomim palico… A me ti j***š?! Pa kje si palica zdj mene najdla, da si se zlomila… Sicer ni take krize, ampak ne morem pa smučati samo z eno palico…. Ohh… Mirne živče… Zlomil sem en podaljšek palice… Ja nič… Bom pa šel peš… Smučke nazaj na ruzak, vzamem tisto palico in gasa dol… Seveda… Walk of shame! A gor največ turašev… Vsi me gledajo, me sprašujejo a niso dobre razmere za smučat… Jaz pa vse kar lahko rečem, da imam samo eno palico… Se kar konkretno spustim peš… Potem pa se spomnim… Izolirni trak imam v prvi pomoči! Oooh! Nasmešek na obrazu! Bom jaz probal popraviti tole… Sicer bo ena palica krajša kot druga… Ampak tukaj ni več take strmine in ne bi smelo bit problemov… Parkrat ovijem okrog… Drži? Pa zaenkrat drži! Hitro smuči gor… Zdj se mi pa ne bo noben več smejal… In se spustim… Faaak…. Čisti beton za smučat… Noge me že tko pečejo… Ampak… Vsaj par zavojev probam narediti… Najprej se malo lovim z eno krajšo palico, potem pa se navadim! Sem mislil, da bi smučal s cepinom, ampak ne bi ravno rad probaval tega na trdem terenu…

Usmerim se po poti pristopa, se pravi zavijem levo pod Poncami… No… Hitro pridem na plazovino… Smučke delajo ta-ta-ta-ta, moja glava pa samo kima… Ufff je trdo! Iz plazovine kar direktno v gozd… Slalom med drevesi in hitro do koče v Tamarju… Sem mislil na en čaj, ampak gneča je taka da joj! Samo gasa proti avtu… Če je bil prej slalom med drevesi, je bil sedaj med pohodniki… Kakšna gneča! Ampak se lepo odmikajo, jaz pa malo v plug, da ne grem prehitro… S smučmi gre pa lepo do avta! Dvakrat sicer v klanec, ampak to je za zaključek ture! Parkirišče pod Poncami pa je čisto nabasan…

 

Kraljevska tura je bila končana. Razmere zjutraj top! No danes je Jalovec imel kar nekaj obiska za mano, zato kakšen je sedaj kamin ne vem… Verjetno še bolj bogi kot prej. Sneg za pešake nad Ozebnik super, itak je senčna stran.

Video:

Galerija:

Le kam za vikend? Maja ima strastno željo v Julijce. Glede na to da je največ snega v tem koncu, je bila to logična odločitev. Doma raztegneva zemljevid TNP. Zraven si citiram od Prešerna poezijo Kam? »Ko brez miru okrog divjam, prijatlji prašajo me, kam?« “Prst” pade na zemljevidu na Triglavska jezera. 🙈 Uf… Malo postane vroče, saj sem vedel da bo kar dolga… Ampak “prst” je odločil… Malo povprašam Lucijo kako je tam naokoli, saj preko Komne še nisem šel tja. Meritev na zemljevidu mi je pokazala častitljivih 16km do jezera Ledvička… Da bi šel merit do Prehodavcev? Rajši ne! Plan je bil narejen, Janez in Igor povabljena, ampak na žalost nimata časa. Greva pa sama an! Spet me bo ganjala v hrib. Sicer me koleno boli še od Triglava, ampak počivat na žalost ne morem…

V soboto zjutraj štartava proti Savici, na parkirišču med prvimi… Še dobro, da imava tako blizu od doma. Smučke na noge in gasa proti Komni. Gaz so veseli pohodniki že tekom tedna naredili, tako da naju ni skrbel proti Komni. Smučke kar hitro dava dol, saj zmanjka snega… Tako jih nosiva do 800 metrov… Snega je res noro pobralo. Na okrog 800 metrih jih spet montirava gor in gasa. No tiste serpentine se spet vlečejo ko hudič, ampak borbava. Maja pred mano narekuje tempo, tako da meni spet teče s čela… Pismo teli difovci so čist nori! Ko zmanjka serpentin pa počasi pred sabo zagledava Komno… In spet se prašava le kam? No pa zavijva desno proti koči pri Dvojnem jezeru. Že takoj zagledava na vrhu hriba oznako na štangi, prav greva. No pot se tukaj začne kar razigbano… Gaz je bila narejena, sicer je nekdo šel že s krplji… Ampak že kar nekaj dni nazaj. S smučko se še vedno za kakšen cm udre… Ne upam si predstavljati kako je bilo še s krplji… Res bravo majstru! Skratka nadaljujeva gor, dol, gor… Iščeva oznake… Z vsako minuto je topleje, sonce res pripeka. Glede na relief terena sva vedela, da danes ne bo nekaj veliko smučarije, pa več hoje… Ampak to sva si zbrala… Mene koleno še vedno boli od Triglava, zato mi bolj paše hodit, kakor pa zavijati. Sneg je bil zjutraj na nekaterih mestih še čisto pomrznjen, druge pa že skorica… Kakšni dve uri kasneje prebijanja po gozdu le pred sabo zagledava Kočo pri Triglavskih jezerih (1685 m). Kakšno olajšanje! Tukaj sva! Nikjer nobenega! Noro! Sicer gaz se nadaljuje še naprej.
Maja je že malo utrujena, zato se ustavi pri koči, jaz pa se odločim da na hitro skočim do jezera v Ledvicah oz. Veliko jezero (1831 m). Seveda, da me ne bo draga predolgo čakala, prtegnem en gel. Gel prime, Gašper odpre vse ventile pa se požene naprej. Za motivacijo na slušalke vržem malo razbijaške glasbe. V ušesih mi dela bum, bum… Srce pa dela bum, bum, bum… Pulz takoj skoči na 190… Ta’prava cona pulza! Plan je bil, čim hitreje priti tja… Tam eno kratko pavzo, pa čimprej nazaj… Pot potem do doline je še dolga! Proti jezeru kar sekam pot, ni važno kok je strmo… Samo da je naravnost… Vmes malo spustim tempo, da naredim kakšno fotko pa posnetek… Paf! Ura pokaže 27 min od koče do jezera v Ledvicah… Prvih par minut sem se mogel kar usesti, da sem prišel do sape… Tole je pa blo! Sneg je že čisto južen, zato je toliko težje vse skupaj. Par minut pavze in gaaaaaasa nazaj. Dolgo majico pospravim, grem v kratkih rokavih… Res sonče žge! Kremo za namazat sicer imam, ampak leži globoko v nahrbtniku… Itak bom dal od koče naprej pa dolge rokave k bo bolj hladno. Kože pustim kar gor, ker bo treba vmes v klanec.

 

Foto 1: Pred Kočo pri Triglavskih jezerih

Spust od jezera… Tokrat tempo malo počasnejši, ampak še vedno dokaj hiter… Na koži se mi delajo cokle… Jaooo… Še to… Ni časa za pucanje… Sam gas. Malo pred kočo srečam en par, ki sta namenjena proti Prehodavcem…. Superca! Bosta imela mir. No pri koči vidim Majo kako se sonči… Ja res ji je bilo hudo tisto uro k me ni blo! Hitro se popokava, ker morava še do Savice pridt. Človek bi mislil, da bo bo samo spust proti dolini… Malo morgen! Kože še vedno na smučkah, zato bolj štorasto smučava… Ampak ni druge… Tam, kjer sva se prej spuščala, morava sedaj v breg. Jaoooo! Vmes nama zmanjka tekočine… Fak! Toliko sva pila?? Vedno vzamem isto količino in vedno prineseva domov vsaj četrtino tekočine… Danes pa jo je skoraj zmanjkalo! Treba bo šparat! Premagujeva tiste brege, že vidno utrujena… Ko mislš, da si blizu… Se spomniš, da je še kar daleč Komna. No po dveh urah končno na Komni. Maja se ustavi, me počaka… Js pa prtegnem še do koče, da naredim par fotk. Spust dol do Maje. Tam dava kože dol in čas je za smučanje. Narediva še en majhen požirek, kar je še ostalo od tekočine. Spust kar po poti, vmes malo med drevesi… Paziva, da koga ne povoziva… Posmučava do 1000 metrov… Potem pa se začnejo posamezno kamenje in smučke dava dol… Potem pa peš do avta!

Ura se je ustavila na 33 km in pa 2060 m vzpona. Bolano! Ful lepa tura za iskanje samote, ampak slaba za smučanje… To sva itak vedela… Paše pa kdaj tudi samo hoditi. Naslednjič pa podaljšava turo do Prehodavcev.

 

Video:

Galerija:

Spet je bil Triglav na vrsti. Ponavadi uletavajo ljudje z besedami: »Zakaj ti je tega treba? Zakaj rineš gor?« Poglej kaj se je zgodilo na Storžiču… Odgovorov je nešteto… Vsak ima svoje mišljenje in tega ne mislim tukaj razglabljati.👍

Da preidem na temo. Za vikend je bil nekdo malo pod Kredarico, a je obrnil zaradi vetra… Tako, da smo vedeli kaj nas čaka, vsaj do Kalvarije… Kakšen dan več smo počakali, da se vsaj malo bolj stabilizirajo razmere – čeprav se čisto še nekaj časa ne bodo. Najdla se je ekipca, ki že nekaj časa skupaj osvaja Triglav pozimi, le da gremo tokrat s turnimi smučmi gor. Priznam, celo noč sem se premetaval in razmišljal ali sem dobil dovolj izkušen v teh desetih letošnjih turah s smučmi… Bomo videli, v najslabšem primeru grem pa peš dol…

Vzamem si dopust, napoved je bila bolj oblačna in to je bilo super za nas. Ekipca smo bili Dejan, Franci, David, Matjaž in moja malenkost. Dobimo se v Kurji vasi zjutraj, kjer se napakiramo… Ruzak je težak ko… Plus tega sem imel malo musklfibra. Skratka, s Kurje vasi štart skozi Radovno… Franci nabije spet tempo v poden… Vedel sem da bo težko… No… In je tudi bilo! Do Lese v 50ih minutah, lepo smo ga žgali po špuri, tudi malo šli po svoje.. Telo se je ogrelo, že takoj prtegnu en Nduranz Nrgy Gel, da bo lažje šlo. Podlaga do Lese nič posebnega, malo pomrznjena, je veliko lažje s turnimi iti. No od Lese naprej pa se počasi začne breg, ni druge. Lepo sledimo smučini nedeljskega smučarja, čeprav špura nakazuje, da je še nekdo drug šel gor pred nami.. Sneg je tudi tukaj bolj pomrznjen, ampak gre lepo brez srenačev. Čeprav je bilo ozračje mrzlo, smo švicali ko (konji)… Do Prgarce brez postankov in pot brez posebnosti. Na Prgarici eno pavzo za jutranji zajtrk, treba je nekaj pojesti… Že čisto brez energije…

Od Prgarice se pa začne rokenrol… Začne se tista prava strmina… S turnmi ne gre tako lahko naravnost gor kakor peš… Zato moramo levo.. Obrat… Desno… 20m… Obrat… In tako naprej! Podlaga še lepo drži, zato je napredovanje dokaj hitro, vmes kar nekaj betona… Pripnem srenače, da bo šlo lažje. Kar kmalu pridemo na izravnavo… Pred sabo zagledamo Kalvarijo… To prelepo Kalvarijo! Ampak vidi se špura… Se pravi je nekdo včeraj mogel iti gor. Tukaj je podlaga ko beton… S srenači gre lepo! Zapodimo se proti Vrhu Snežne konte (2342 m), prečenje v levo… Že vidimo Kredarico na dosegu roke… Ta del se mi najbolj vleče, pa čeprav je samo 150m višine do koče. Gas naprej gor, kjer hitro dosežemo Triglavsko kočo na Kredarici (2515 m). Tukaj bo malo daljša pavza, saj se moramo pripraviti na vzpon na Očaka.

 

Turno opremo pospravimo, da nam je ne odpihne, pripravimo nahrbtnik in hitra malica. Sedaj pa še najtežji del. Polna zimska oprema in sam gasa proti steni. Že takoj vstop v steno nam da slutiti kakšne bodo razmere – napihan sneg! Nazadnje, ko smo bili gor, so bile kar slabe razmere – sedaj upam na boljše. Ampak že prvi koraki nakažejo, da dejansko razmere niso slabe… Gasa gor, na zloglasno prečko… Ki jo seveda Franci vsaj malo pofreza kakor jo najbolje zna. Čez nekaj minut še druga prečka, kjer je malo bolj napeto… Ampak… Počasi in po pameti. Itak so mi te prečke ponavadi najbolj zoprne… Nekje zajla ven gleda… Veter se tudi čisto umiri, zato postane res vroče! Potrebno se je sleči. No do Malega Triglava razmere dokaj uredu, na prisojni strani je sicer malo odjuge… Ampak dereze primejo… Dan je res top! Sooonce, čeprav je bila sprva napoved slabša. Od Malega Triglava po grebenu, ki je malo napihan, ampak dereze primejo, zato ni panike.  Od grebena navzgor pa kar po vrhu, saj je še več napihanega snega, potrebna večja previdnost. Malo se teren zravna in sledi še tistih 100 metrov vzpona… Tukaj je spet ista scena kot zadnjič! Napihan sneg v greben notri, zato se David malo pomatra in lepo zgazi… Samo še tistih par metrov do vrha nam ustane… Gledam Davida ko stoji na napihanem snegu… Le zakaj ne gre naprej? Pridem do njega in zagledam, da ni STOLPA! Stolp je pod snegom! Ohhh! Malo odkopljemo, da vsaj zastavica ven pogleda… To je noro! Spet stojim na vrhu Triglava, že moj 52ti. Hitro damo maske gor, saj je danes pustni torek.. Malo heca more biti… No heca je dosti, treba se je zbrati in štartati dol.

Foto 1: Maškare na vrhu

Opremo še enkrat pregledam, saj sem vzpon prvič naredil s pancerji… Dereze še držijo! Čas za odhod. Pot navzdol je vedno težja, saj si že bolj zmatran… Malo je tudi sneg še dodatno odjužil, malo tudi veter nagaja… A se je vse lepo izšlo! Franci je še dodatno pofrezal prečko, tako gre sedaj skoraj dvosmerni promet čez. Ravno ko pridem na Kredarico, pa sam preleti helikopter Policije… Nekaj poizkuša pristati, pa se premisli in odleti… No čez 10 min se vrne in spet odleti… Na Kredarici spet ena pavza… Zunaj je prijetno toplo, brezvetrje… To kar hočemo! Ampak počasi je čas za odhod!

 

Pripravimo smučke… Sedaj pa bo zanimivo… Noge že konkretno čutim, tako da ne vem kako bo šlo… Pa še sami »profiji« smučanja smo danes na kupu. Štart s Kredarice, prvi zavoji mešanice trde podlage, skorje in pršiča… Takoj že en padec… Se poberem… No sej nisem edini padel… Zavijemo proti letni poti na Kalvarijo, saj smo pričakovali, da bo podlaga mehkejša… In je bila! A spet padamo ko za šalo… Utrujenost je res kar huda… To Kalvarijo odsmučamo, potem pa gasa naprej… Ne vem kaj se je sploh zgodilo, ampak nekako čudno zavijem, padem in v kolenu zaboli… Aaaa… Smučka se mi odpne… Auč! Tole že ni vredu… Ampak dokler je koleno toplo, bo šlo. Od Kalvarije dol zavijemo po poti pristopa in tako odpeljemo proti Prgarici… Tukaj je bila spet mešanica betona in skorje… Padec na padec… Koleno mi še nekako drži… A noge tako pečejo, da tudi zavija normalnega ne morem naredit… Imam filing, ko da sem prvič na smučkah… Čisto lesen… Skratka od Prgarice dol kar po pršiču do 1300 metrov, tam zavijemo v gozd, kjer se začne pozibavanje med drevesi… Levo… Desno… Ampak podlaga ok… Hitro pripičimo do Lese… Sedaj pa še ta 5 km cesta… Kož ne dajemo gor, saj je špura lepo pomrznjena in bo šlo… Samo gasa, malo si pomagamo s palicami… Tako da lepo pridemo do avta in tako je po 30 km tura zaključena.

 

Spet en top dan! Razmere so bile danes super! Že dolgo ne tako dobre… Sicer severne strani smo se zaradi napihanega snega malo izogibali… Kložastega snega ni bilo veliko, tako je bil občutek varnosti dober. Sedaj prihaja odjuga… To bo naredilo svoje… Razmere se bodo definitivno spremenile na slabše! Lahko se tudi še kakšen plaz sproži ob otoplitvi… Smučarija pa je bila tudi vredu… Sicer sem se večinoma časa ukvarjal s pekočimi nogami, ampak… Lahko bi bilo slabše! Nismo nobeni carji, nobene legende in tudi budale ne, ampak preprosti pohodniki.

P.S. Neprimernih komentarjev oz. frustracij pa ne rabim, rajši ga zadrži zase. 😉

Galerija:

Bolj švoh napoved za vikend nama je pokvarila plane, zato se za soboto sploh nisva nič zmenila. Bova zjutraj videla kaj in kako. Budilka ob petih zjutraj, itak dremež do šestih… Pogledam ob šestih kamero na Kredarici… Sonce nad 2300 metri… Hm… No pa sva še malo poležala… Ob sedmih se končno vstaneva. Maji dam na izbiro Pokljuka, Triangel ali Dovška. Zagrabi Pokljuko… Vedel sem, da je neka zapora zaradi SV v Biatlonu… Kličem TNP… Se noben ne oglasi… Kličem v Šport Hotel na Pokljuki, mi tam reče da načeloma bi me mogli spustiti mimo (ker še ni tekma). Pa dobro… Greva pogledati, če ne pa pičiva skozi Radovno pa v Dovje in od tam proti Dovški. Srečam reditelja spodi v Gorjah… Nima pojma ali se lahko mimo zapore pelješ ali ne… Dobro, bova zgoraj prašala pri zapori. Gasa do gor, kjer naju malo pred Mrzlim studencem ustavi. Reče, da ne moreva nadaljevati zaradi zapore. Dobro, mu rečem, da če lahko tuki pri studencu parkiram in greva potem proti Mrežcam peš… Pa ni šlo… Kregal se ne bom… Zavijem proti Bohinju, dva kilometra nižje je neki spluženo… Parkiram tam… Bova pač šla malo peš.🙈

Smučke na ramena in prvih 300 metrov peš, nato pa zavijeva s ceste, smučke gor in gasa nazaj proti Mrzlem studencu. Itak nama vzame 40 min, saj sva se prebijala čez podrto drevje, skratka super ogrevanje! Evo čez cesto in gasa proti Medvedovi konti… Hodiva ene 10 min, nakar se mimo pripelje avto (ki nima Gorenjskih tablic)… Čaki malo?? Kako je pa ta majstr šel mimo? Ga ustavim in vprašam… Odgovori, da ga je pač spustil in mu rekel da naj parkira takoj desno od zapore… Tole nama ni blo jasno, zakaj midva nisva tega smela… Pa dobro… Dodaten trening… Hodiva še ene 2 km, nakar zagledava konec splužene ceste in tam parkirane 3 avtomobile… Rajši ne povem kaj sem si o tem mislil, ampak ok… Mirne živce… Od tam zavijeva proti Medvedovi konti… Malo gor, malo dol… Večinoma pa po ravnem… Po dodatnih 3 km le prideva do Medvedove konte… No tukaj se teren malo bolj postavi pokonci… Kar kmalu prehitiva eno skupino. Par besed in nadaljujeva naprej… Malo pred kočo se teren položi, potem pa postavi pokonci… No midva lepo hodiva, nakar Maja zadaj sliši nekaj… Se obrne in mudel (da ne bom javno o imenu) prleti s smučkami skoraj v Majo… Ko da je ne bi bilo čez njo… Zraven še ene glasove spusti in gasa naprej… Pa dobr no… Najbolš da je nesreča na ravni površini… Skratka malo v šoku nadaljujeva naprej… Še tist klanec in zagledava Blejsko kočo na Lipanci (1630 m). Lepo naju obsije sonček, zato se ustaviva in kratka pavza.

Foto 1: Midva na Mrežcah

Od koče nadaljujeva proti Mrežcam. Lepo shojena pot naju kmalu pripelje na prelep razgled na Triglav, VDV, MDV in Viševnik… No pa še ostali vrhovi… Noro! Že malo čutiva utrujenost, ampak zdrživa še tole. Še nekaj minut in sva na vrhu! Mrežce (1965 m)… Noro! Sonce sije, pa tudi veter piha… Tukaj sem prvič! Mislm, da sva ena redkih k imava danes sonce… Top! 😍 Čez nekaj minut prišibata še gospod in gospa… Nekaj besed in se spustita dol… Midva pa uživava na vrhu. No kar kmalu pa zagledam Ireno, ki divja proti vrhu… Enga selfija s Montango trakovi. Midva se pripraviva za odhod, sedaj sledi najboljši del. Tik preden se spustiva, se tudi tukaj začne vse zapirati… Ampak bo zdržalo do najinega prihoda do koče.

 

Sneg je kar južen, ampak gre lepo… Zavoj v levo, zavoj v desno #tojtauzitek. Potem malo med drevesi, nakar faliva pot pristopa… Zato je blo potrebno odsmučat po malo po strmem, ampak je šlo. Kar hitro nazaj na poti, sledi spust do koče. Pri koči se ne zadržujeva in gasa dol proti Planini Zajavornik (1292 m).  Kar lepo gasa po poti, ki nama zelo olajša spust. Zelo hitro na planini. Čas za namestitev kož nazaj. Po celi planini do ceste, pri odcepu za Šport hotel, jo prečkava in kratka pavza. Moram pogledati zemljevid, da udariva en azimut do avta. Azimut določen in sam gasa! No je bilo kar zanimivo, malo spet gor in dol… Prideva pa čisto do avtomobila… Perfektna orientacija. Smučke dol in v dolino.

 

Pustimo tisto parkiranje… Zaradi tega je bilo 5 km več v vsako smer (ampak super za trening), drugače pa razmere ok… Sneg je sicer južen oz. moker, saj je pretoplo. Lahko bi bilo slabše, če potegnem črto – en top dan! Skupaj pa se je nabralo 22 km.

 

Video:

Galerija:

 

Vikend je pred vrati in čas je za… Hribe! Med tednom vsak dan malo zahajal na hribčke, za vikend pa je bilo treba narediti plan. Najprej sva razmišljala o eni konkretni turi, eno tako lepo gazenje z dodatkom plezanja… Potem pa sva zaradi odjuge ki prihaja, rajši vzela smučke. Pa tudi malo mi ni žal! Ne vemo koliko časa bo še sneg na taki nizki višini, zato je potrebno izkoristiti še take razmere. Odločiva se za Vršič, idejo pa sva dobila od Roka – ki je bil med tednom gor.

Štartava malo čez šest od doma. Spluženo je do druge serpentine, zato tam parkirava avto in nisva bila prva. No ravno se pripravljava, se mimo pripeljeta Janez in Igor… No superca! Takoj od avta smučke gor in sam gas. Sem si rekel, da danes bo tempo bolj v izi… No pa sta Maja in Janez prestavla v tretjo prestavo in tempo pojačala… Aaa… Spet bom trpel! Ja nič, treba je držat tempo… Hitro mimo Mihovega doma in naprej proti Koči na gozdu, vmes kar po bližnjicah. Pri koči vidimo zametane avte – bodo še kar nekaj časa čakali, da bodo lahko šli v dolino. Pred nami en majstr zavije proti Hanzovi na Prisank… Ja nič… Verjetno pozna, pa tudi špura je lepo narejena… Janez reče, če gremo kar tukaj… Pa pejmo! Kratek spust, pridemo v dolinico… Čist trd sneg… Lepo hodimo po ravnem, pred nami plazovina in to ogromna- tole bo še zanimivo! Prtegnem naprej, najdem prehode in že smo mimo… Sedaj pa… BREG! Pa kakšen! Tretja prestava za tole je preveč… Treba dati v reduktor in melji, melji… Podlaga čist trda… Obrat… Deset korakov… Obrat… Deset korakov… Zmeraj bolj ozko postaja in zmeraj bolj strmo… Pa tudi trdo… No… Srenačev pa nismo imeli s sabo. Gledamo majstra pred nami, kako se matra… No sej mi smo se pa še bolj… Če me je prej zeblo, mi zdj teče s čela… Janez obupa… Smučke dol, gre peš… Malo višje Maja obupa… Smučke dol… Peš… No… Js sm pa trmast! Nekaj še probavam… Pol mi pa začne drset… STOP! Smučke dol in peš. Ravno toliko je bilo trdo, da je s pancerjem lepo šlo zabijat notri… No Igor je bil pa itak s krplji in teh problemov ni bilo… Klanca končno zmanjka. Ozko je bilo to… No pričaka nas plazovina, zato pustim smučke na nahrbtniku in še malo peš… Malo višje smučke gor in takoj zagledamo graben pred sabo… Smučke zapnem in lepo odsmučam. Čez 5 min še en graben… Tudi tega odsmučam… Pridemo do stare poti na Vršič… Ufff… Klanec kar konkreten… Cikcak s smučmi do zadnjih 20 metrov… Tukaj je bilo preveč napihanega snega, zato smo morali spet smučke dati dol… No… Tistih dvajset metrov je hitro konec in se držimo desno, nakar pridemo do vrha Vršiča (1737 m).

Foto 1: Čisto veselje!

Tooop! Ravno nas sonce obsije in postane prav toplo! Občudujemo Mojstrovke in potem naprej Primorske gore… Res božansko in koliko snega! Evo vidimo par smučarjev, ki hodi proti Šitni glavi (2087 m), Mojstrovke pa so samevale danes (nad Butinarjevo je spet opast). Kar nekaj časa smo na vrhu, kjer malo piha, ampak je prijetno toplo! Ravno se začnemo pakirati, ko pride gor gneča… Evo… Res je čas za odhod… Ne spustimo se proti Tičarjevem domu, ampak gasa naravnost dol proti cesti. Tam srečam še Sandro, par besed in čas je za najlepši del – en v izi spust do avta. Sneg je super, kar nekaj ljudi še hodi gor.

Levo, desno, levo… Lepi zavoji in lepa hitrost… Na vsake par minut kratka pavza, da se noge malo spočijejo… Malo tudi izven ceste za dodaten užitek. Pri avtu v 30ih minutah. Vmes se ustavimo, da pofotkamo še Prisankovo okno in kukanje sonce skozi okno. Ravno prav smo bili, sonček se je pokazal.. Vauu! No pa sem ga tudi jaz sedaj videl, prvič. Potem pa sam gasa dol. Zadnjih nekaj sto metrov se je bilo treba poganjati, saj je teren skoraj raven – a ni panike! Pri avtu hitro pospraviti robo in odhod domov… Kar gneča z avtomobili na parkirišču… No… Jaz skočim še na Roblek na zahod, Maja pa ima druge opravke. Odlično zaključen dan!

 

Lepo, da smo se srečali z Janezom in Igorjem. Moram rečt, da nama ni nič žal za spremembo plana in namesto matranja s cepini v kaminu, eno uživanje na snegu. TOP!😍

Galerija:

Končno je tista prava zima, ki smo jo pogrešali kar nekaj let že… No ubistvu je trenutno preveč (nevarnega) snega za kakšne resnejše ture, ampak tudi te pridejo kmalu na vrsto. Z Majo se pogovarjava kam za vikend. Teh standardnih lokacij imava počasi že dosti, zato pride na plano dom na Komni… Zanimivo! Priznam, da tam še nisem bil, ampak po slikah sodeč je noro lepo pozimi! Malo naju je skrbela nevarnost plazov, ampak je v tem delu relativno varno in dobiva tudi informacijo, da so en dan prej šli štirje s krplji gor… 🙈

 

Zjutraj na parkirišču ob 7h, zagledava Jana in pa ravno ko se odpakirava pride še Boštjan… Toop! 😍 Jaz in Boštjan imava krplje, Jan in Maja pa brez. Parkirišče je bilo samo malo spluženo (za nekaj avtomobilov) in bili smo prvi. Iz parkirišča pod Savico zagrizemo v klanec proti slapu Savica, ampak zavijemo naravnost, kjer pridemo do začetka serpentin… 48 jih je… Aaaa… Se bo vleklo! 😂 Boštjan potegne naprej, prestavi v četrto… Sej mojster ima kar nekaj kondicije! 🦾Ostali lepo za njim. Gaz je bila narejena, ampak se je Maji in Janu še vedno konkretno udiralo. Midva s krplji pa ko gospoda… Čeprav je bilo na parkirišču zjutraj -12°C, se nam ta mraz ni poznal ko smo divjali proti Komni. Na 17ti serpentini se ustavimo, saj mi bo mašina zakuhala.. Vroooče! 🥵 Jan se neki igra s palico in jo prelomi na pol… Ufff… Slaba! Bo kr trpel do koče samo z eno palico, ampak je ZMOGEL! No Maja prevzame pobudo, trije moški se pa zadi šlepamo… 🙈 Ampak hitro zavije na odstavni pas, da greva midva naprej… Brez krpljev danes zjutraj res ni bilo luštno… Na 900 metrih pridemo nad meglo, sonce se že lepo kaže… Kako lep dan bo danes! Kar hitro pridemo do doline Pekel… Tukaj mraz konkretno potegne, zato se že oblačim nazaj. Boštjan še vedno melje naprej, jaz pa teptam zadaj. Na 1200 metrih naredimo eno daljšo pavzo, sonce nas obsije… Postane res top! Jan prisopiha za nami… Res se mu ornk predira, pa še samo z eno palico… Ampak je pa trmast! Čaka nas še 300 m vzpona… Boštjan podivja… Jaz se zapodim za njim… Lep tempo drživa do doma na Komni. Zadaj slišim neke glasove… No ne bomo sami. Evo z Boštjanom pritegneva gor do Komne (1520 m). Aaaa kakšni razgledi! Parkirava svoje krplje zraven koče na sosednjem hribčku… Par fotk… Prisopiha še Maja za nama in še Jan nekaj minut za Majo. Gledam dva majstra k sta prišla za nami in se parkirala zraven koče. Dobim sliko od Janeza, kjer smo mi na sliki… Oooo Janez in Igor… Matr sami poznani! Slišim še Kristino, ki sta s svojim šla že proti Bogatinu… Top! Lepo, da nam bosta zgazila. 😜

 

Foto 1: Ekipca danes (edino Jan manjka)

Z Igorjem in Janezom se dogovorimo, da pihnemo še proti Koči pod Bogatinom (1513 m). Pošljem Igorja in Janeza naprej, da se nauta sam šlepala za nami… Pritegneta naprej, midva z Boštjanom takoj za njima, Maja in Jan zadnja. Kar lepo se jima spet udira… Po 20ih minutah pridemo do Koče pod Bogatinom. Pa to je BOLANO! Kakšni razgledi! Prvič sem tukaj in noro je!! Gledamo kako turni smučarji lezejo proti sedlu… Gremo še mi? Maja pojamra, da se ji ful udira… Dobro, odstopim svoje krplje… Tole bo še zanimivo! Jan se odloči, da se vrne nazaj proti avtu.

No mi pa zagrizemo v klanec. Faaak! Kaj se mi udira brez krpljev! Sedaj pumpa meni začne delati… 🦾 Ni važno kok je mraz, meni teče s čela na polno… Sopiham zadaj za krpljarji, ampak moja trma ne popušča… Sledil jim bom! Skoraj do kolen se mi udira, čeprav zadnji hodim… Gas, gas! Še dobro da se Maja in Bošti ustavita vmes, da malo poslikata… Jaz že lovim sapo! Samo še 80m vzpona… Grizi… Glavo dol, musko na glas in trpi! Skozi Turška vratca na 1620 metrih končamo z našo odisejado. Lep razgled in dolga pavza… Tudi turaši so tukaj končali in se spustili proti dolini… Malo me daje, da bi naprej proti Bogatinskemu sedlu gazil… A brez krpelj ne bo šlo… Pa dobro… Dosti za danes!

Foto 2: Koča pod Bogatinom (1513 m)

Po pavzi se obrnemo in gasa dol! Pri koči se ustavimo, čas za kosilo. Sonce lepo nabija, razgledi so fenomenalni. Danes je res dan za bogove… Proti Triglavu slišimo kakšen plaz… Še dobro, da nismo tam… No s koče nadaljujemo proti domu na Komni, tam spet pavza… Ker spet srečam poznane… Uff… Danes pa je kar nekaj poznanih… No po pavzi pa pritegnemo kar do podna… Lepo je že zgaženo, saj je kar nekaj ljudi šlo danes gor… Uberemo vse bližnjice in po malo več kot uri zagledamo avto. Evo… Tura končana! Avtomobilov pa kar nekaj, ampak so morali parkirati ob cesti, ki vodi nazaj proti jezeru.

Sedaj je pot lepo zgažena in se da tudi brez krpjev.

 

Lepo, da se tkole srečamo nenapovedano. Hvala Boštjanu in Janu za družbo in pa seveda Igorju pa Janezu… Toj to! Maja pa mislim da bo po takem dnevu kar hitro kupila krplje.🙈

 

Galerija:

 

 

 

 

 

Včeraj je bilo malo omejeno praznovanje rojstnega dne zaradi tega virusa, a nič za to… Bomo nadoknadili v gorah. Z Rokom se slišiva nekaj zaradi službenih zadev, nakar nanese debata na gore… On predlaga Prisank, jaz Jalovec… Vedno pa je treba najti en kompromis… Jalovec me je kar vlekel, a nisem imel pojma kakšne so razmere, zato sva to idejo opustila… Po slabih razmerah pa ne bom hodil, vsaj na začetku »zimske sezone«. Prisank pa tudi zame odpade, saj si prehitro gor. Predlagam Kukovo špico, lepo brezpotje. Rok takoj zagrabi… Obvestim še Majo in ekipa je sestavljena… Na žalost Marko odpove, tako da gremo mi trije. Rok reče, da bi kakšno nočno fotko naredil… Super… Sončni vzhod it is! 😎

 

V soboto se ob 2h dobimo v Lescah in se zapeljemo do Vrat oz do izhodišča –pod plazom Črlovca. Na tabli se izpiše številka 1. Opaa! Prvi danes! Na parkirišču se hitro razpakiramo. Imel sem ogromno robe s sabo, več o tem pa naj bo presenečenje. Rok pot na pamet pozna, jaz sem bil enkrat pozimi gor (2018 prav z Rokom), Maja pa gre prvič… Evo še en neosvojen vrh bo dodala na spisek. Počutje zjutraj je bilo bolj švoh, nekako mi je primanjkovalo energije. Rok zaštarta po plazu navzgor… Tempo navije… Joooj! Pa kje si se danes ti najdu s tem tempom?! Po 15ih minutah že dva sendviča v usta, rabim energijo! Potem pa bam! Energija se dofila… Zdj pa terej! Hitro gasa v gozdu… Veliko poti, zato je izbire kar nekaj… Nekatere so bližnjice, druge pa nas malo zavedejo in peljejo čisto drugam – bodi pozoren! Skratka, na razcepu pri »Velikmu Možicu« zavijemo levo (desno proti Slemenu) in kar hitro pridemo do prečenja grape Velikega Črlovca. Z nekaj previdnosti smo hitro čez, potem pa spet gasa. Pridemo na melišča in potem do odcepa, kjer zavijemo desno gor. Čez nekaj minut pridemo do malega skalnega skoka, ki pa ne predstavlja pretiranih težav. Od skoka pa samo gasa ob steni Kukove naravnost gor do sedla Gulce (2257 m). Kratka pavza, gledamo proti nebu… Neki oblaki se nabirajo… Kot kaže ne bo nekega lepega sončnega vzhoda. Ampak mi vseeno lepo nadaljujemo proti vrhu. Od sedla se začnejo snežne zaplate, kjer pa je sneg dokaj mehak in zato ne potrebujemo zimske opreme. Previdno iščemo pot, prečimo in po 20 minutah od sedla pridemo na vrh – Kukova špica (2427 m)! Bravooo! Prijetni 2°C s šibkim vetrom. Ura je 0710 in sonce naj bi vzšlo, na žalost so proti vzhodu oblaki, zato kugle ne vidimo. No… 10 minut kasneje pa BAM! Oblaki se razkadijo, sonce posije! Tooop! 😍Kar naenkrat postane toplo! #tojtauzitek

Foto 1: #tojtauzitek

A se kar hitro spet veter skrije in postane hladno. S seboj sem imel torto in pa 2 piva plus Kombučo. Mislil sem, da bomo pojedli na vrhu… A mraz je pritisnil… Zato pospravim nazaj in bomo nižje dol našli primerno lokacijo. Pa tako sem se veselil, da bo malo lažji nahrbtnik… Več sreče prihodnjič. No nekaj minut še na vrhu, potem pa sledi sestop.

Foto 2: Današnja ekipa

Kar previdno se začnemo spuščati, saj je ravno toliko snega, da je grušč čisto malo pokrit in je malo zoprno, če ti spodrsne. Vmes je bila ena zoprna prečka, a smo jo super pohodili. Lepo počasi do sedla, od tam pa naravnost dol po melišču. Oblaki se razkadijo, sonce prižge… No… Čas za torto! Najdemo primerno mesto s travo, da se lepo na komot damo. Torto ven, pijačo ven…. Ufff… Pašee!

Foto 3: Pogostitev 😁

Kakšno uro ali več sedimo na sončku in debata teče. No počasi je čas za sestop. Nahrbtnik nazaj na hrbet in gasa dol po melišču naprej. Hitro zagledamo eno ogromno skupino, ki nekaj plezajo po skali in tolčejo v njo. Zvemo, da so pripravniki iz AO Rašica, kjer se učijo zabijati kline. Lepo je odmevalo. No ne zadržujemo se preveč, ampak gasa dol. Melišča kmalu zmanjka, sledi skalni skok in pa čista uživancija hoje po gozdu. Res najboljši del ture, lepo je položen in prijeten za kolena. Malo pred avtom se še enkrat ozremo nazaj, oblaki se že nazaj nabirajo. No v avto in gasa v Lesce na pico.😁 Ob izhodu iz doline je bila na tabli številka 191 (ob 13h).

Top dan! Top družba! Malo so se naredili plani za drugo leto, malo je bilo zajebancije… Skratka super tura! Naslednji teden pa upam, da bomo že kakšno snežno turo naredili.❄

 

Galerija:

 

Že prejšnji vikend omenil Maji, da tale vikend pa »pade« Triglav. Vremenska napoved je bila takšna kakršna je bila… Ni ovira, razen če zapade pol metra snega… Potem bo pa treba iskat drugi cilj. Soboto sneženje nam je prineslo malo snega, zato plan obvelja! V soboto skočim na Begunjščico, da se ogrejem za »gazenje«. Imel sem pa v mislih, da bo sigurno v nedeljo kdo skočil gor… V to sem prepričan! Zvečer se slišim s Francijem, njegova skupina je imela namen… Potem piše Marko, da gre tudi gor… Uff… Tole pa bo Triglav napaden kar ornk! Zimska oprema je spakirana! Za zihrco dva cepina.

 

V nedeljo zjutraj ob 0445 se pripeljeva v dolino Krme. Vso potrebno opremo s sabo. Parkirava, kmalu za nama pride Andrej pa potem za njim Franci, Matjaž in Dejan. Štartava prva. Cesta do parkirišča je normalno prevozna. Tempo je bil danes malo počasnejši. Saj sva imela s seboj kar nekaj opreme, zato naju kmalu prehiti Andrej, kmalu za njim pa Dejan, Franci in Matjaž… Dober tempo so užgal. Midva pa gasa za njimi. Malo pod Prgarco se začne sneg. Na Prgarci ena malo daljša pavza. Kje pa so ostali? Slišim jih po celi dolini… Ampak nekako se mi zdi, da so užgal »Kurico«…. Ma ne… Samo zdi se mi, itak da so šli proti Kredarici. No s Prgarce gor se je kar lepo udiralo, kar naenkrat zagledava samo ene stopinje… Ahhh! Se pravi Franci pa kompanija so šli proti Planiki… Andrej pa verjetno proti Kredarici. Hitro prideva na sedlo in že gledava proti Kalvariji. Vmes se tudi pokaže prečudovit sončni vzhod! Noro! Zagledava gor nad Kalvarijo enga modela… Super… Andrej je… Gaz je lepo narejena po letni poti – zimska pot ima še premalo snega. Prtegneva gor, kar vroče postane! A hitro se nama cel razgled zapre. Vse je v megli… Računala sva, da se bo okrog 10h zjasnilo, potem pa spet zaprlo. No malo so že težke noge, saj kljub gazi se kar lepo predira. Po 3h pa še malo prideva do Kredarice. Super, bravo! Sicer je še vse zabito, ampak… Optimista sva. Hitro notri v bajto pogret (koča uradno odprta do 1.10.2020). Tam sta bila en par, ki sta razmišljala ali bi šla na vrh. Odločita se, da bosta šla za nama… Dokler ni bil čas za odhod, takrat sta se pa premislila zaradi megle. Skratka, dereze gor, cepin v roke in počasi proti steni… Še prej vprašam, če je kdo danes že šel gor… Pa rečejo da ne. Uff… A potem je Andrej tudi šel na Planiko… Jooj… Lepo bova gazila!

 

Prideva do stene, zajle zunaj, gazi ni… Dobro… Bomo pa potegnili ane… V pomoč so jeklenice in kar hitro prideva do prve prečke, ki ne predstavlja nobenih problemov… Še malo gor in čas je za drugo prečko… Tukaj pa je napihanega snega ogromno! Ufff… Na enih koncih jeklenica zunaj… Lepo, previdno… Gledam kaj zadaj dela Maja… Lepo gre… Ok… Prečka je mimo! Udiralo se mi je malo pod koleni. Gasa naprej proti Malemu Triglavu… Malo pod Malim Triglavom je potrebno naravnost gor it… Spodaj je bilo malo zaledenelo, ampak z malo truda normalno čez. Že sva na Malem Triglavu, tukaj pa so sledi tistih, ki so danes šli gor čez Planiko. Greben ni napihan, zato je užitek hoditi. Malo po grebenu pa srečamo Dejana, Francija, Matjaža in Andreja… Par besed… Oni dol, midva gor. Do vrha brez posebnosti, jeklenice so zunaj tam kjer jih rabiš. Prideva na vrh Triglava. Moj letošnji 11ti! Suuuper! Megleno vse…

Midva sva se malo pačila 😜

Se odločiva, da malo počakava, mogoče se razjasni… Baaam! Oblaki pod nama! Čisti pornič! To je noro! Čista uživancija! Sploh se ne morem nagledati! Malo naju je sicer čas priganjal, zato sva se odločila, da sestopiva… Sneg še vedno drži… Nekaj minut kasneje pa se vse skupaj zapre in ostane zaprto do avta!

Kakšen razgled!

No sestop ni bil težaven, saj so Dejan in ostali lepo pogazili dol na Kredarico. Malo pred prečko zagledava dva, ki se vzpenjata brez zimske opreme… Imata kar srečo, da je tako lepo zgaženo, če ne bi bil problem. Par besed in nadaljujeva proti Kredarici. Malo pred Kredarico slišim Francija kako vriska, kot kaže gredo že v dolino… No midva lepo do Kredarice kjer zagledava Markota, Sandro in Andraža… Lepo vas je bilo videt! Malo debate in ob 13h štart proti dolini, saj je za ob 14h bil napovedan dež… No snega je od jutra kar konkretno pobralo… Dež pa naju je dobil malo pred avtomobilom, ob 15h.

Hitro v avto in tura je zaključena! Bravo Maji za odličen zimski vzpon! Paše, da ni te poletne gneče!

Video:

Galerija:

Vikend spet pred vrati. Prejšnji teden se z Majo udeleživa teka  6ur Španovega vrha, kjer zabeleživa odlična rezultata v najini kategoriji… Ampak že tekom tedna so bile misli usmerjene v nov vikend. Le kam? Maja še nekaj želja ima, jaz imam letos samo še en neporavnan račun, ki pa bo izpolnjen zelo kmalu (če prej ne bodo meje zaprli). V ponedeljek mi še Miloš napiše, če gremo kam… Odlično, Štajerski prijatelji imajo spet namen priti na Gorenjsko! Počasi bi lahko spet kakšno brezpotje, mogoče Oltar? No Miloš pa Peter se malo naju ustrašita… Pa sej ne grizeva! 😉 Zato se onadva preusmerita v drug cilj. Dobro, Oltar pri nama še ostane, v petek zvečer mi Marko napiše, če grem kam. No vzameva ga s sabo, da doživi te lepote podrte Martuljkove skupine.

V soboto se ob 0430 dobimo v Vratih, megla je nad nami. Na tabli je pisala številka 23 (ni pretirane gneče). Začnemo s hojo in kar hitro pridemo do podrtih dreves – vsakič jih je več! Slalomiramo med njimi in zagledamo razpotje. Pa pejmo gor čez Brinje, dol bomo pa šli po drugi strani. Zagrizemo v tisti klanec in hitro se ujamemo v meglo. Vlaga lepo pritiska na nas, ampak hiter tempo poskrbi, da nas ne zebe – še vroče nam je! Na 1500 metrih pridemo ven iz megle. Top! A hitro spet v nov sloj megle, ki nas spremlja do 1800 metrov. Nad to mejo pa… BREZ OBLAČKA! Spodaj pa morje oblakov! BOLANO! Nebo se že začne barvati, počasi bo sončni vzhod. Nadaljujemo proti Šplevti, a preden zagrizemo v zadnje melišče zavijem levo in se povzpnemo na travo. Počakamo sončni vzhod! Ta jesenska jutra so res zakon!

Na Šplevti (2272 m)

Po vzhodu pa nadaljujemo proti Šlepvti. Nisem bil prepričan ali se da tukaj direktno po travi priti na vrh… Pa probejmo! No, uspelo je! Pridem na vrh Šplevte (2272 m), čas za zajtrk. Kar naenkrat postane zelo toplo, sonce žge na polno. Počasi je čas za odhod. Zmenimo se, da najprej na Veliki Oltar, potem bomo pa videli… Ali bomo prečili na Rokave ali pa se vrnili dol pa v dolino… Čisto odvisno od motivacije. S Šplevte na melišče in počasi v steno. Spodaj pustimo palice. Možici lepo vodijo pot, brez težav pridemo na sedlo Grlo. Namerimo v hudourniško grapo in se začnemo vzpenjati po melišču. Hitro pridemo do skal, kjer sledimo možicem. Kombinacija lahkega plezanja in hoje po podrtem svetu nas pripelje do najtežjega dela. Zagledamo škrbino. Tam se usmerimo desno, splezamo gor na greben in zagledamo vrh. Še nekaj previdnih korakov po izpostavljenem grebenu in že stojimo na vrhu! Veliki Oltar – 2621 m!! Bravo Maja in bravo Marko! Toj to!😍 Pod nami morje oblakov, mi pa na šajbi!

Ekipa na Oltarju (2621 m)

Malo fotošutinga in malo hrane… Potem pa slišimo ene glasove malo pod nami. Uu.. Nekdo gre gor… Kmalu zagledamo Dejana in Denisa! Majstra prišla iz Krnice, njun cilj je pa prečenje do Škatlarice čez Financarje… Tura vredna spoštovanja!

Marko, jaz, Dejan, Denis in Maja na vrhu Oltarja

Malo debata, onadva nadaljujeta proti Rokavu mi pa sestanek kam gremo? Nekako smo prišli do soglasja, da se obrnemo dol in se ustavimo pri bivaku II. Za prečenje bo pa še čas! Malo bi bil problem po tistem smotanem melišču v ozebniku se spuščati… Bomo rajši za drugo leto tole prihranili 😉 No čas je za spust. Spet po izpostavljenem grebenu, splezamo dol tisti detajl in sledi samo še iskanje možicev – teh je res ogromno! Čisto malo proti koncu malo preveč zavijem v levo, tako da smo si turo malo bolj začinili ko smo potem prečili v desno – skratka malo plezanja ne škodi! Še par korakov in že smo dol na melišču! Oblaki se nekaj dvigujejo proti bivaku II, zato malo pohitimo. Bivak II na Jezerih je bil prazen, oblaki so se v tem času spet umaknili malo nižje, zato smo lahko uživali v prekrasnem sončku! Sploh tista trava okrog bivaka je top za bose noge! Kmalu slišimo glasove iz Šplevte. Tečajniki AO Mojstrana so bili na spoznavni turi gor in ravno so se vračali. No hitro tudi mi pospravimo robo in se odpravimo dol, najprej gasa po melišču! Toj res ta UŽITEK! Tistih par sto metrov naravnost dol! Hitro ujamemo tečajnike, malo debata in pa skupaj nadaljujemo dol. Tokrat za spremembo se nisem izgubil, tako da smo srečno prišli do avta! Hitro v avto in gasa proti Mojstrani na pijačo. Ob odhodu iz doline Vrat pa je številka pokazala 430, v primerjavi z dvema tednoma nazaj konkretno manj!

Evo pa je bila odlična tura zaključena! Marko se je spoznal z brezpotjem, Maja pa je spet malo poplezala. Odlična družba!

 

Video:

Galerija:

S tem tednom je pri meni zapihal nov veter, manj objavljanja, več uživanja.😜 Za tole turo bi se splačalo nekaj skupaj spacati v blog. Tekom tedna zapade sneg na Kredarici, končno! Čeprav samo nekaj cm, pa še to ga do konca tedna ne bo več… Škoda… Bo treba še par mesecev počakati na te prelepe zimske razmere. No tekom tedna se z Majo zmeniva za nov hrib… Njena ogromna želja sta Škrlatica in Jalovec… Nikjer še ni bila, zato je bila težka odločitev. Predvideval sem, da snega ni več… Zato nobene panike kam. Jaz sem bil malo bolj naklonjen Jalovcu, saj ga letos v letnih razmerah še nisem obiskal. Maja pa za Škrlatico… Ampak sej veš… Ženske imajo vedno prav… Pa sva šla na Škrlatico… Ampak… Da ne bo vse po njeno… Predlagam še kakšen vrh zraven… Več o tem pa kasneje.🤣

V petek pride Maja do mene, zagleda na tleh zemljevid Triglav (1:25 000) in pa obkroženi vrhovi… Najprej malo začudena… Po razlagi pa malo zaskrbljeno pokima… Tura bo! Poleg Škrlatice, zraven še Rogljica, Dolkova špica, Križ in Stenar… Lepa krožna, ki jo še nisem delal.😎

V soboto se okrog 2h zjutraj pripeljeva do konca Vrat. Sva številka 17. Parkirava na parkirišču in ob 0230 zagrizeva proti bivaku IV na Rušju. Že kar nekaj gneče na parkirišču. Mam lepo spočite noge za spremembo, zato privijem tempo, če je že Majina destinacija, bo pa moj tempo. Kar hitro me Maja prehiti in greva z njenim tempom… Pa to je hudič, ko ima toliko kondicije… Pa dobro… Geli so ready za vsak slučaj… Prtegujeva proti Bivaku IV, vmes prehitiva eno grupico pohodnikov, ki so imeli še drznejši plan kot midva. Po uri in pol prideva do bivaka… Gledam zunaj… Sendvič obešen nad vrati… Stopiva notri… Vse nastlano… Pločevinke piva na tleh v predprostoru… Ko da so edini v bivaku… Iz ruzakov vsa oprema po celem bivaku. Dobro, to me nekako ne moti… Odprem sendvič… Ga probam čim tišje, a folija itak šumi… Slišim neko cmokanje in vzdihovanje… Joooj! To mi pa vzigne živc… Probam biti čim tišji… Lučko imel ugasnjeno… Sedel na 2cm stola (ker je bilo ostalo itak vse nastlano), zunaj piha veter in potem mi eden vzdihuje ko da je bivak njegov… Škoda ker nisem imel zvočnika s sabo, pa da bi bil še malo nadrkan… Vse bi zbudil… Skratka… Pojeva tist sendvič in se čimprej pobereva ven… Noč je bila topla… Veter pa je malo pihal… Ampak, glavno da je jasno! Pa še luna je lepo svetila. Gasa proti Škrlatici… Spet se srečamo s tisto ekipo, ki sva jo prehitela… Pa greva naprej.

Kmalu mi začne utripati lučka… Joooj! Prazna baterija! Pozabil nafilati! Eh… Ugasnem… In grem lepo brez nje… Saj se je lepo videlo… Mimo pašnikov pod Dolkovo špico, v spust. Potem pa melišče… Upreva se na palice in sam gas! Gas! Gas! Vzpenjava se do stene, kjer prehitiva še eno skupino… Ene lučke pa vidiva že v steni gor. Čelado gor in po jeklenici proti vrhu. Na začetku svetim s telefonom, saj mi naglavna ne dela. Tempo spustiva konkretno, saj bova predolgo čakala na vrhu, če bova prehitra. Snega skoraj ni… 2 koraka sva naredila po njem, pa še to bi se ga dalo obiti. Ob šesti uri stopiva na vrh – Škrlatica (2740 m). Zagledava Damjana in Karin. Suuper! Bravoo Maji! Prvič stoji na kraljici Škrlatici. Neto hoje je bilo malo pod 3 ur… Odlično!

Foto 1: Damjan, Karin, Maja in jaz

Skupaj počakamo na sončni vzhod, ki je bil prečudovit. Ko se dan začne delati, pa se kar hitro gneča začne nabirati na vrhu. Čas je za sestop! Sestopiva po isti poti, po melišču dol in proti Rdeči škrbini… Naslednja destinacija je Rogljica (2547 m). Prehitiva še enega malo pod škrbino, ki je zelo krušljiva… Potem pa midva zavijeva desno proti Rogljici. Poti nisem dobro poznal, sem pa nekaj na hitro prebral, da se je treba držati levo. Dobro… Začneva prečiti proti levi… Res krušljiv teren… Prideva do stene… Kam sedaj? Pfff… Gledam… Rečem Maji, da naj počaka spodaj, da vidim kje bo čim lažje… Maja čaka… Jaz pa plezam… V mislih imam, da je treba gledati tako, da bom lahko prišel še nazaj. Možicev ni (predvidevam, da sem falil pot).. Oprimki so, ampak je vse krušljivo… Pff… Tole ne bo za Majo… Ji rečem, da nej počaka… Jaz pa probam priplezati na vrh. Prtegnem kar direktno naravnost na vrh, vmes postavim kakšnega možica zase. Zagledam nad sabo vrh in pa možica.

Naslednji 2 minuti se ne spomnim čisto v podrobnost, bolj kot ne bo to predvidevanje… Koncentracija malo popusti kot kaže… Z desno roko primem za oprimek, z desno nogo stopim na skalo… Preverim če drži… Drži! Vso težo na desno nogo, da naredim korak navzgor… V tistem trenutku se mi izruva cela skala! Bam! Visim samo na desni roki… Prbijem s kolenom in komolcem, oz. s celo desno stran direktno v skalo… Grušč se vsuje dol… Kako sem se držal z eno in visel, nimam pojma… Adrenalin je mogel naredit svoje in pa moj angel varuh. Maja je bila na srečo spodaj ful bolj desno, zato sem vedel, da na njo ni nič padlo… Se primem z levo roko na skalo in splezam gor… Sem na vrhu… Pogledam sebe… Krvavim🩸… Kri se vsuje iz kolena in komolca…Obrišem kar z roko… Komolec malo boli… To je pomenilo samo eno stvar… Čimprej dol! Dokler adrenalin še drži in se še ne tresem… Eno fotko naredim, pa še to en selfie… Stopim nazaj proti možicu in se začnem spuščati… Ne bom šel po isti poti dol… Namesto, da bi sedaj zavil desno dol, zavijem levo dol… Po grušču dol. Potem pa začnem prečit v desno po skalah, saj levo je bil čisti prepad. Kri še vedno lije ven… Ampak to je najmanjši problem… Previdno pridem na desno stran, z levo roko pridem skalo, da bom šel okrog nje… Oooopaaa! Cela skala izruvala ven! Ufff! Danes res eden name pazi… Primem to skalo, se zaderem in jo vržem na drugo, varno stran. Splezam še tisti del in pridem do Maje… Me gleda kaj sem čisto krvav… Se je bolj ona sekirala, kot jaz… Ker meni je še adrenalin delal na polno… Gore so nevarne in to je potrebno vzeti v zakup… Nikoli ne veš, kje se ti kaj zgodi… Se skupaj premakneva nazaj na markirano pot in na Dolkovo špico (2591 m).

Foto 2: Okrvavljen (že 2x obrisana kri prej)

Adrenalin popusti… Komolec začne boleti… No super… Danes ga ne smem več obremenjevati. Hlačnico gor… Cela desna stran do riti popraskana, v modricah… Lepo sm prtegnu… En hiter fotošuting, pozen zajtrk in počasi je čas za štart proti Križu. Ravno, ko se odpravljava pa priletita Karin in Damjan… Uff. Pridna sta! Midva dol, onadva gor… Pri škrbini levo, dol po melišču. Pot je še vedno lepo označena… Srečava še PD Kranjski Gamsi… Majo eno lepo turo! Pridni! Par besed in nadaljujemo vsak svojo pot. Spusta je za 400 metrov, nato prečenje… Po eni uri pa še malo (z Dolkove špice) prideva do razpotja: Križ 30 min… Odlično! Narediva kratko pavzo, saj sva lačna! Veter kar lepo vleče, ampak je vroče.

 

Foto 3: Na Križu (2410 m)

Po pavzi pa v tretjo prestavo in gasa proti Križu… Zgleda daleč… Ampak nama je vzelo 20 min! Vauu! Superca! Stojiva na Križu (2410 m), že četrti današnji vrh… No malo sva utrujena že… Še Stenar je pred nama… Razmišljava ali bi spustila Stenar, pa bi šla namesto tega do Pogačnikovega doma mimo jezera in potem po drugi strani gor… Ampak Stenar je Stenar… Spust s Križa… Tisti začetni plezalni del mi je bil kar zahteven, saj se nisem mogel oprimiti z desno roko, ker je komolec bolel noro! No težav je konec, sledi spust do razpotja in še zadnji klanec! Aaaa! Veter je vedno močnejši… Gneča pa tudi! S težkimi nogami doseževa Stenar (2501 m). Bravooo še za zadnji vrh! Malo daljša pavza… V nahrbtniku sem imel eno pivo in Gin Tonic, ki sva ga mislila popiti na Stenarju… Ampak… Veter je bil premočan… Zato se odločiva za sestop. Ravno, ko se pakirava prideta Sandi in Klavdija… Danes sami poznani, top!

Predvidno dol, mimo najbolj zoprnega dela… Zagledava na levo melišče, ki vodi pod Dovška vratca. Kar naravnost dol… Napaka… Dobrega melišča je hitro konec, naprej samo trpljenje… Maja se zadaj zadere, da nej jo počakam, saj jo noro boli koleno. Ojoj! Še to! Počakam, kratka pavza… Gledava dol proti sedlu in vidiva kako se pasejo kozorogi… Se spustiva dol do trave… Majstri par metrov od naju… Rabiva pavzo! Povijem ji koleno, odprem pivo in Gin tonic in narediva malo daljšo pavzo. Po kakšnih pol urah je čas za spust, čez Sovatno. Lepo počasi, korak za korakom z kar nekaj muke prideva dol do ceste. Sledi še hoja po ravnem do avtomobila, prideva malo pred Aljažev dom in zagledava parkirane avtomobile… Uffff! Danes pa je gneča! To je noro! Mimo doma, zagledam Sandija in Klavdijo, ki sta šla s Stenarja na Bovškega in potem do Luknje pa dol. Par besed spet, gre Sandi hitro do avta in pride iskat. Majo zapelje do mojega avta, ki je bil parkiran kar daleč. Še enkrat ti hvala! Malo pokramljamo in čas je za odhod proti domu oz. danes bo še kar pester dan.

Cifra 767 pa je bila na tabli pri vstopu v dolino Vrata. Danes res gneča!

 

Evo tura končana… Zelo zanimiv dan, polno enih lepih in tudi manj lepih dogodivščin… Še enkrat hvala tistemu gor, da si pazil name. Včasih tudi rabiš malo sreče! Nabralo se je čez 20 km in pa 2700 metrov vzpona… Res kraljevska etapa! Bravo še enkrat Maji za turo, sedaj pa sledi sanacija poškodb… No… Kakšen dan…✔

Galerija: