Corona tukaj, Corona tam… Samo še o Coroni se govori…. Kako ostati doma… Jaz pa 6 zaporednih delovnih dni, povprečno po 10 ur na dan. Nedelja je moja! Samo moja! Najprej je bil plan sončni vzhod Triglav… Dobim info, da zna bit kar gneča gor… Zadnja stvar, ki jo želim je pa gneča k je tale virus. Sprememba plana… Kam? 6 dni od doma, razmer nisem spremljal tekom tedna, ker tudi časa nisem imel. Begunjščica? Vidim, da je bil včeraj Andraž na Jalovcu. Bi šel tja? Tam sigurno ne bo gneča – v to sem prepričan! Ampak… Zj**an sem… Kar dosti… Rabim malo odklopa, pa naj se sliši še tako egoistično… Ponedeljek je nov delovni dan… Koliko časa bo pa trajal, je pa odvisno…

 

Nekako se sestavim skupaj, dobim dobre info od Andraža. Sneg je moker… Krplje bom vzel s sabo… Kamin pa je baje… No… Bom jaz kasneje povedal. Splaniral sem tako, da sem si štiri ure lufta vzel… Predvideval sem, da če bo težko v Ozebniku – bom nastradal in tako ob svitu napadel zadnjo strmino.. Bomo videli… Ob 0100 štart iz Bleda, gasa do Planice. Sneži! Kako lahko sneži?? Fak! To bo jeba! Tam parkiram avto in počakam do 0300, če bo nehalo snežiti. Neha snežit, a je nizka oblačnost! Grem domov? Ah ne! Vsaj do ozebnika grem probat – gasa proti domu v Tamarju. Avtomobilov na parkirišču ni bilo parkiranih, mi je kar malo odleglo. Kljub malo utrujenosti ga prtegnem do konca. Kar hitro zagledam dom – 29 min… Lepo… Pot je lepo zasnežena, ni pa ledena. Od doma brez pavze kar direktno v gozd. Tam se pa začne zabava. Sneg… Je bil totalno v *****! Moker… Udiralo se je… Toplo je blo zadnje dni. Krplje hitro gor in »prtegovanje« počasi v hrib. Gazi ni, saj jo je sneg prekril. Nekaj po svoje… No pa saj vem kam. Na okrog 1400 metrih se mi »razjasni«. Ok, sedaj vidim kje sem. A hitro šok! Megla! Niti en meter pred sabo nisem videl. Nekaj se matram do 1700 m. Sedaj pa dosti! Fak! Spet mi ni usojen Jalovec! Nič se ne vidi… Sploh ne vem kje sem.. Ne me j***t! Edina logična odločitev je spust v dolino. Spet bo Jalovec ostal neosvojen. No obrnem in se spustim na 1500 metrov, kjer me še vedno obdaja megla in pa lastne stopinje. Zagledam enga modela k hiti gor. Opa! Pride do mene. Rok je bil! Mi reče, da bo po 10h šajba, 100%. Nekako nejevoljno ga pogledam. Naj grem še enkrat gor? Ma dej! Če je rekel, da bo šajba, grem!

Foto 1: Kje je šajba?

In obrnem. Prideva po mojih stopinjah do 1700 m, naprej pa morava sama. Rok je prevzel tempo, jaz pa sem se malo šlepal zadaj. Zagledava še dva turaša za nama… Nekam počasna sta… Verjetno naju čakata, da zgaziva… No saj bi jaz isto naredil! Prideva v ozebnik, udira do kolen. Prevzamem gazenje. En gel prtegnem, da bodo noge malo lažje. Bam, bam! Gasa! Orjem sneg pred sabo… Pulz je že na 180. Too! Noge pečejo, delam hitre pavze. Megla je še vedno prisotna, ampak zgleda ko da je nad ozebnikom pa šajba! To mi da zagon… Pulz 180… Pekoče noge… Zj***n do konca… Ajde, gremo! Rok mi sledi. Vmes je kar nekaj napihanega snega, potem pa par metrov čist trda podlaga – to se išče! Pri izstopu iz ozebnika pa se začne delat šajba. Jaaaaa! Soooonce! Pornič! En glasen krik!

Foto 2: Šaaaajba!

Počakava še turaša, da bosta vlekla malo gaz. No ni nekega odziva, zato se zapodiva proti kaminu. Moj cilj je bil kamin, letna ne pride v poštev. Rajši obrnem. Gledam kamin, zgleda dokaj lepo zalit… Spodnji del mogoče malo manj, ampak višje pa zgleda obetavno. Začnem prečit proti kaminu. Ja nič, gremo gor! Turaša sta šla proti letni poti. Zabijem cepin. Fak, drži! Spodaj ledeno! To se išče! Prtegnem te ledne cepine. Drži? Drži! Pulz se rahlo poveča… Dejmo! Odlično! Vmes malo po skalah, a ni panike! Hitro ven iz kamina. Kam pa sedaj? Bolj slabo se spomnim lansko leto, ko sva šla s Francijem tukaj gor. Ja nič, kar naravnost gor! Sneg zaenkrat kompakten! To mi deli! Kar hitro pridem na greben. Spet napihan greben! Bo treba obrnit, tako kot zadnjič? Ne no! Ampak, vsaj kamin mi je uspel!

 

10 min kasneje prisopiha Rok za mano, pravi da ga krči neki grabijo. No takoj za njim pa turaša gor. Pa je šel moj plan spusta po letni špuri po gobah… Hmmm! Treba je prečiti še tale greben, malo še vzpončka in vrh je na dlani! Prečenje… Jooj! Tega res ne maram! Pošljem Roka naprej. Lepo naredi špuro, malo pod vrhom spet krči. No grem pa jaz naprej, saj je samo še naravnost gor! Hop! Hop! Kralj SLO gora – Jalovec (2645 m)! Gaz potegnjen! Nikoli si nisem mislil, da bom povlekel gaz na tako mogočno goro! Fak! Občutek fenomenalen! Kepco z vsemi tremi. Dobr smo raztural! Turaša dasta smučke gor, se bosta spustila po letni poti – z Jalovca. Legendi! Midva pa par minut še na vrhu, potem pa počasi dol. Ura je že 11h!

Foto 3: Če se ne zmeniva, se pa tako srečava!

Opremo nase in gasa dol. Po grebenu lepo previdno in potem kar proti kaminu. Jaz ne bom po letni gazil, Rok pa je tudi potem rekel da ne. Lepo se spustiva dol, sneg je že malo odjužen… Ampak se lepo da! Prideva do kamina. Uff! Kamin je bolj bogi! Kje je tista trdota? Vse se neki lomi… Nič fajn… Ampak zborbava! Kamina je konec! Pri izstopu iz ozebnika zagledava kar nekaj smučarjev… Sploh si nisem mislil, da bo toliko ljudi! Zanimivo! No ozebnik je bil še vedno v senci, bil je pa čisto razrit od smučarjev… Jaoo! Ampak vseeno… Greva kar po riti! Spust je fenomenalen! Ven iz ozebnika, potem se je pa začelo udirati. Jaz dam kar krplje gor, da bo malo lažje. V pogovornem tempu se spustiva do koče v Tamarju. Sneg do tja kar južen, zato se lepo udira! Pri koči naju vsi čudno gledajo… Pa kar lepo je bila zasedena koča! Verjetno vikend sprehajalci niso navajeni, da ima nekdo na nahrbtniku dva cepina pa čelado. Kar se da, se jim ogneva. No od koče do avta potem po cesti, ki je bolj spominjala na bazen, kot na cesto. Ampak se je dalo!

 

Toj to! Sem kar hvaležen, da sem Roka srečal… V nasprotnem primeru bi se spustil do avta in bi danes padel spet Roblek popoldne.

Razmere so zjutaj super! Ok, ozebnik je napihan, ampak kamin je kar super. Ko pa se sonce opre, pa postane vse skupaj ena srednja žalost. Glede na to, da so napovedane kar tople temperature naslednji teden, bo vsak dan slabše.

 

Pa varno!

 

Video:

Galerija:

Pot:

 

 

Kliče mene Franci v četrtek:« Gapi, sobota Triglav?« Ufff… Ta mesec sem bil že dvakrat, nazadnje dva tedna nazaj… Potem malo pomislim… 29ga smo… To pride na vsake štiri leta! Hitro pokličem nazaj in povem, da sem za. Edino malo so me skrbele razmere, saj je v sredo zapadlo 40 cm snega, res pa je, da je bil naslednje dni kar močan veter… Bomo videli…

 

V petek se prikobacam domov šele ob 22:30, hitro spakiram in gasa spat ob 23h. No budilka zvoni ob 00:03… Amm? Eno uro spanca… No boljše kot nič! S Francijem se dobiva ob 00:40 v Lescah. Napoved je bila bolj boga – oblačno in vetrovno. Ko se peljeva proti Krmi vidiva na nebu kar nekaj oblakov… Kot kaže bo bolj švoh sončni vzhod… No sam da se gre!

Zapustiva asfalt in se odpeljeva proti Lesi. Cesta v Krmo je normalno prevozna, čeprav je cesta malo zasnežena… Ampak ni panike! Pri avtu razmišljava ali bi vzela krplje… Dodatna teža… Jaz nenaspan… Maaa… Vzameva! Rajši nesem, kakor da gazim pol poti! Ob 01:45 štartava izpred parkirišča. Pot je že takoj zasnežena, a NI ledena! Lepo napredujeva… Kar nekaj snega je tukaj nametalo! Zagledava eno špuro turašev. Se pravi je tisti drugi avto na parkirišču od nekoga, ki je že pred nama štartal. Sled se lepo vidi, zraven pa so bile tudi ene stopinje, ampak že malo zakrite. Hitro napredujeva, vmes debata… Pot z vsakim višinskim metrom bolj zasnežena. Snega je dovolj, da je prekril lepo tisti led, ki je bil 2 tedna nazaj v spodnjem delu. Malo pod Prgarico pa se nama začne kar fejst ugrezati. Ja nič… Krplje gor! Tudi veter je lepo vlekel po dolini Krme… Super….

 

Krplje na noge, hitro en gel in gasa »grizt« v breg! S Francijem se malo izmenjujeva, saj se je kar lepo udiralo. Špura od turnih smuči se je malo videla, stopinj pa ni bilo več… Zato slediva turnim. Na Prgarici kar hitra pavza… Nekaj na hitro pojeva in gasa proti Kalvariji. Od Prgarice do sedla se je udiralo konkretno! Gaz sva potegnila, tako kot more bit – zimska varianta! Kar nekaj energije porabiva, da prideva do sedla in od tam do vstopa v Kalvarijo pa čisto pomrznjeno! Dereze?? Nee! Greva s krplji, saj ne veva kaj bo naprej… No Kalvarija… Je res Kalvarija! Nepredelan sneg, udiralo skoraj do kolen, kljub krpljem. Vmes potem malo trdega snega… Fajn mix! Energije gre kar veliko… Pizdim se… Telo je utrujeno malo… Franci prevzame pobudo… Energije mi zmanjkuje… Treba pojest še en gel, ni druge! Prtegnem gel… Baam! Ko sova! Zbujen! Gasa naprej proti vrhu Snežne konte. Malo preveč sva šla v desno, zato sva mogla prečit po kar lepo trdem snegu in to s krplji! Fantazija! Kaj bo še danes?! Prečenja konec in sledi še zadnjih 150 m višincev do Triglavske koče. Gel je popustil… Jaz pa v poden dol z energijo… Konec je… Komaj sem se privlekel do koče, čeprav od konte naprej je bil sneg lepo spihan in je bil dovolj trd.

Foto 1: Nebo se lepo barva!

 

Na Kredarici piha s sunki do 122 km/h. Super! Hitro se pospraviva v kočo. Nekaj je treba dati pod zob! Ura je šest. Se pravi štiri ure ugrezanja, da sva prišla do Kredarice. Nekaj se tudi oblaki delajo v smeri vzhoda, a se nebo lepo začne barvati! Kakšne barve! Zunaj -3°C, veter še vedno okrog 100 km/h. Kaj sedaj? Greva dol? Priznam, ni mi bilo iti za dol… Ni mi bilo pa izzivat v 100 km/h vetra. Okrog osmih se veter malo umiri, pade na okrog 60 km/h. S Francijem se odločiva, da greva vsaj do prečke pogledat, če sva že tukaj. Hitro se oblečeva, nahrbtnike pustiva v koči in gasa! Sedaj sem bil ko nov, sendviči so mi dali energijo! Prideva do vstopa v »steno«. Veter pojenja! Opaa! Gasa! Hitro do prečke… Prečka napihana malo… Ni panike, jo očistiva. Greva naprej. Do Malega Triglava vmes par metrov napihanega snega, drugače pa kar lepo spihano vse… Malo pod Malim Triglavom imaš kakšnih 15 m čistega ledu – previdno! Prideva na Mali Triglav… No tukaj začne malo pihati… Ampak ni sile! Greben je lepo prehoden, kakšen sunek vetra naju prisili v počep. Od grebena naprej pa se začne veselica! Napihan sneg v špico! Kaj takega še nisem videl… Franci gleda, kako bi to prišla čez. No najlažje kar po vrhu špice – bova zajahala Triglav! Sneg je v špici super – lepo predelan, tako da se cepini lepo zapikajo notri. Premagava tistih napetih 15 m špice… Pulz je bil malo povečan, saj nama je še veter malo ponagajal + delala sva gaz. Po 15 m prideva do zajle. Sicer, tukaj je še vedno špica… Ampak sva se preselila na levo stran in hodila ob zajli. Veliko lažje! Do vrha drugih posebnosti ni bilo… Sneg je res lepo predelan! Kmalu zagledam Aljažev stolp. Bravo Franci! Objem! Dobr sva ga pocufala, ajga! Treba je samo še varno priti dol!  Letošnji moj peti Triglav, prvi na 29ga februarja! Nekaj fotk… Vreme na vrhu: Sončno, razgledi fenomenalni… Veter – minimalen. Ampak se to kar hitro spremeni! Veter začne kar fajn vlečt! Čas za odhod!

 

Foto 2: Špica

 

Pograbiva cepine in se zapodiva proti Kredarici. Že kar hitro naju ujame veter, kar je pomenilo, da sva morala hoditi bolj sklonjeno. Hitro premagujeva višnce, prideva do špice. Stopi so super! Ritemsko dol… Veter začne »prbijat«! Ledeni delci mi tolčejo po obrazu… Faaak! Podkapa mi je zlezla dol, zato sem imel cel obraz odkrit… Veter piha… Ledeni delci se zaletavajo vame… Jaz se z obema cepinoma zabijem v špico… Veter poneha… GASA! Hop, hop! Ni časa! Čez petnajst sekund spet sunki vetra. STOP! Zabijem se spet… Počakam… Kolnem, ker se ledeni delci še vedno zaletavajo vame. Poneha… Spet gasa! Prideva na greben. Na grebenu piha ko pri norcih! Po mojem občutku okrog 70 km/h (sem doživel tudi že več). Zato se po grebenu za ziher premikava kar po vseh štirih… Nikoli ne veš kdaj te bo kakšen močan sunek presenetil… Adrenalin špila… Odlično! Treba ga je malo začutit! Na Malem Triglavu pa preneha pihati in do Kredarice lepo v miru, brez kakšnih adrenalinskih vložkov zborbava! Sneg še vedno odličen, čeprav se je na čase pokazalo sonce in je bilo kar toplo. Na Kredarici ni bilo gneče – 3je pohodniki, a noben ne bo šel proti vrhu. Ena malo daljša pavza, tudi veter se okrepi. Kmalu zagledava Polono. Malo debate, treba nujno nazdravit in počasi se s Francijem odpraviva v dolino. Krpljev za dol ne bova uporabila, sva pa imele dereze na sebi. No kar hitro sva ugotovila, da to ne bo šlo, saj se je udiralo do kolen! Katastrofa! Plus tega v Kalvariji divja kar konkreten veter. Dereze dava dol in se po mehkem snegu spustiva do Prgarice – vmes tudi malo po riti, da šparava kolena. Od Prgarice dol se še vedno udira, dokler ne prideva do Polja… Od tam naprej pa potem lepo dol po lepo zgaženi potki do avtomobila. Ko sva se spuščala, se je kar nekaj turnih smučarjev vzpenjalo proti Kredarici.

 

Skratka, en super dan končan! S krplji sva prihranila ponoči kar nekaj energije, čeprav se je še vedno udiralo. Ogromno snega je napihalo iz vrhov po dolini Krme. Višje je zato potem spihan sneg in se ponekod še vidi stara špura. Pot na Triglav je sedaj zaradi napihane špice malo bolj zahtevna, ampak je sneg dober… Zato tudi nisva imela nekaj problemov – razen zaradi vetra! Napoved za naslednje dni pa je: SNEG! Zato bo verjetno potrebno spet delati gaz, ko se razmere umirijo.

 

Galerija:

Pot:

 

Začeli smo igro: »Skrij pred drugimi kam greš v hribe!« Bohnedej povedat drugim kateri hrib greš osvajat. Moram priznat, super igra! Sicer (bo) povzroča(la) napetosti med drugimi… Ampak po drugi strani na ta način se doseže, da nas ne gre 6 »plezat« v eno grapo. Triglav prejšnji teden je bil na tak način splaniran… Je bilo kar nekaj slabe volje… Jebi ga… Mir je pa bil. No za tale vikend nič drugače. Tajni sestanek s Francijem že v torek za napad na Veliki Oltar. Samo še sobota ali nedelja je bilo vprašanje. Po spletu okoliščin sva se odločila za soboto, pa tudi v soboto je pustna sobota… Bo treba spet nekaj ušpičit. Lani sva šla na Vrtačo, letos pa bolj resen projekt – Veliki Oltar (zato tudi manj heca z maskami). Če hočeva, da druge peče, ne bova govorila naokrog. In tako je tudi bilo… Tišina… Peklo* pa tudi verjamem, da nekatere bo! Kar je prav! Gremo na temo…

*Peklo = zelo huda oblika foušije, ki jo opažam pri nekaterih

Veliki Oltar… Želja od lani… Nekako se nama je z Rokom izmuznil tudi letos (par tednov nazaj), bo tretjič uspešno? Malo živčnosti pred spanjem… Ampak strahospoštovanje je kul! Veliki Oltar je visok 2621 m, na njega ne vodi nobena označena pot in se ga “označujejo” kot brezpotje. Odlično! Počasi odkrivam ta brezpotja tudi pozimi.

 

No ob 0323 se dobiva s Francijem, se zapeljeva v Vrata. Cesta je normalno prevozna. Pred oznako ceste za 10km parkirava in se odpraviva proti bivaku II. Pri bivaku sem bil lani 2x, pot sem približno poznal, v pomoč sva imela mojo uro in pa navaden zemljevid (sicer ne vem točno za kaj). Že takoj naju je šok… Spodaj vse podrto… Kam pa sedaj? Nekaj časa plezava čez drevje… Dosti je tega.. Prižgem ruto na uri. Hop! Sva 200m iz poti… Kar sekava in višje prideva na »pot«. Tukaj ne duha in ne sluha o snegu. Hitro napredujeva… Vmes malo mimo možicev, malo sekava po grapah… Skratka žur! Prideva na 1600 metrov, kjer se čisto malo začne sneg… Stopinje v snegu so bile, zraven pa melišče kopno. Sigurno ne greva po melišču! Kar direktno po flikah snega, ki naju pripelje na okrog 1900 metrov. Tukaj je čist drug svet! Snega kar ga hočeš! Stopinje so bile narejene, sneg ni bil pomrznjen, zato sva nadaljevala kar brez derez. Prideva na sedlo na okrog 2000 metrih. Bivak že višje vidim. Od tukaj naprej je bil sneg malo pomrznjen, zato dereze na gojzarje. Slediva gazi. V manj kot dveh urah (od parkirišča) zagledava Bivak II na Jezerih (2118 m). Odprem vrata in zagledam dva Čeha notri. Ups! Zbudil sem ju… Hitro vstaneta in naju »povabita« v bivak. V bivaku je prijetnih 6°C, zunaj lep minus! Kmalu se tudi pokaže sonce… Lepa zarja je bila! Takoj po vzhodu pa zagledava še 4 iz AO Radovljice, se odpravljajo na Oltar in potem na Rokav. Super! Bova šla lepo za njimi!

Foto 1: Bivak II na Jezerih (2118 m)

 

Kar hitro se okrepčava, dereze spet gor in gasa proti Oltarju. Sonce lepo greje, sneg je na nekaterih mestih mehak, drugje trd. Hitro pridemo proti izraziti grapi. Zagrizeva v klanec. Kar hitro zmanjka snega, zato se drza po skalah. No končno je konec veleslaloma med skalami in prideva na sneg, kjer je treba prečit na grebenu. No hitro spet zmanjka snega, zato je prečenje malo sitno. Sedlo Grlo je pred nama. Sledi še zadnja (huda) strmina. Snega je tukaj zelo veliko, je pa čist mehak. Kar se da hitro napredujeva, alpinisti so malo pred nama. Ko prideva na eno majhno sedlce, je treba zaviti levo… No tukaj se začne zabava… Po strmini gor, nakar prideva na greben… Uff! Lepoo! Malo me je presenetil! Greben napihan, ampak trd sneg. Nekaj korakov… Zmanjka snega, zato se spustiva malo po skalah… Sledi še malo pikanja navzgor in Veliki Oltar (2621 m) je osvojen!

Foto 2: Francka in čarovnica iščeta fanta na vrhu Oltarja. Jima je uspelo?

 

AO se odpravi naprej po grebenu proti Rokavu, midva pa uživava še na vrhu. Malo začne pihati. Imava tudi s sabo pustne maske, saj je pustna sobota! Malo heca more bit! Nekaj fotk, potem pa počasi dol. Greva po isti dol? Franci predlaga, da bi se abzajlala in ubrala drugo grapo, kot za vzpon… Štant je narejen… Pa greva notri v grapo in potem lepo prečiva v levo na pot vzpona. No… Ni bilo čist tako…

Imela sva s sabo 30m štrika, na pol in se spustiva po štriku. Najprej Franci, nato še jaz. Vrv je bila ravno prav dolga, da sva »preskočila« tisti skalni skok. Štrik si Franci ovije okrog sebe, mogoče ga bova še potrebovala. No od tukaj naprej sva šla naravnost dol… Ciljala sva sedlo Grlo…. Ciljala ja… Spuščava se… Spuščava… Sneg mehak… Sneg čist trd… Spet mehak… Skratka en hud remix! Cokle se nabirajo na polno… Popizdil bom! Se spustiva za 50 višincev… Pa gre 100 višincev… Hmm… Malo predolgo se spuščava naravnost dol… Levo bi počasi mogla… No pa je šlo 150 višincev… Ufff! Teče iz vseh špranj… Bova slučajno tako naravnost hodila do konca strmine na 2300 metrih? No pri 180 m višine spusta in naklonine več kot 50°, končno zavijeva v levo. Bam! Ledeno! Faaaak! Noge mi že trzajo, saj so zadnjih 30 min napete v strmini… Čutim vsako mišico… V levo prideva na sedlo Grlo. Toooo! Ena kratka pavza! Kar izmučena… Ne vem zakaj nisva mogla iti že od vrha po poti vzpona… No… Vsaj dolgčas nama ni bilo… Od sedla pa standard… Malo snega… Malo skal… Sneg kar lepo južen… Ampak, če je bil tisti spust naravnost dol triler, je bilo tole do bivaka sama pravljica! Lepo počasi napredujeva dol. Nobene bližnjice več! Na ziher greva! En, dva, tri in sva koneeec! Kepca Franci! Zmagala! Sledi še spust do bivaka II. Sneg tukaj ena cela žalost! Hitro pri bivaku, zaslužena pavza. Tudi iz AO pridejo nekaj časa za nami, par besed in se odpravijo dol. Midva še pospraviva vse smeti in za njima dol. Dereze so tokrat ostale gor. Šla sva po njihovih stopinjah, saj so potegnili gaz kar v desno – med drevesi, kjer je bil sneg. Na tak način sva se spuščala po snegu do 1600 metrov. Super! Boljše kot nič! Nato zavijeva v levo in že sva na poti. Od tukaj naprej lepo po poti, kjer dokaj hitro prideva do avta.

 

En odličen dan je za nama! Hvala Franci k si šel z mano. Midva imava vedno kakšno zanimivo prigodo… Skoraj vsakič zaideva, a na koncu najdeva pravo pot! Želja o Velikem Oltarju izpolnjena! Naslednja destinacija je pa tudi izbrana že.

 

Posnetek:

 

Galerija:

Pot:

 

Sobota kaže lepo vreme… Le kam? Stenar sem mislil že prejšnji vikend, pa sva potem rajši šla z Lucijo pogledat Rinke, bivak in Tursko goro. No tale vikend je prišel na vrsto. Turo sem mislil izpeljat sam, potem se slučajno pogovarjava z Mitjem in reče, da ima isto namen gor skočit. Super! Potem greva skupaj! Kasneje me še kliče Franci, če bi šel na Grintovec. Mu povem za Stenar, zato se z Gorazdom zmenita, da gresta še onadva proti Stenarju. Superca, to bo lep tempo! 😍

Sobota, 0200, zbor v Lescah. Se napokamo v en avto in gasa proti dolini Vrat. Cesta v Vrata je kopna, vmes je kakšen leden odsek (se sploh ne opazi)… Samo ni panike! Malo pred tretjo uro štartamo proti Škrlatici in bivaku IV, saj gremo čez »VRATCA«. Jaz sem šel prvič na Stenar po tej poti, zato sem imel s seboj zemljevid z vso opremo in pa na uri vrisano ruto – izgubili se ne bomo! Tudi Mitja je bil že poleti gor, tako da sploh ni panike. Začetni del bolj malo oz. nič snega, zato kar hitro napredujemo. Hitro pa pridemo na kar lepo pomrznjen del, a ni neke panike – ne bomo še dali derez gor (mogoče male derezice pridejo prav za sestop). Višje kot smo šli, več snega je bilo tudi več ledu. No lepo nadaljujemo proti bivaku IV, nakar se odcepimo od markirane poti in gasa proti Stenarskimi vratci… No tukaj se začne zanimivo… Klanec kar konkreten in lepo zalit. Nekaj časa še brez derez, nakar na 1400 m damo dereze gor, saj smo naleteli na pomrznjeno podlago. Za vsak slučaj še cepin v roke, da ne bo kakšne panike višje. Tema sploh ni bila tako huda, saj nas je lepo luna obsijala, tako da sem vsaj pol poti lahko hodil brez lučke (#gorenc). No kmalu zapustimo letno pot in zavijemo levo. Ampak vidimo malo višje v desno gaz, levo pa eno grapico. Franci se odloči, da gre samo malo pogledat… No rezultat je jasen… Po grapici smo šli! 😂 Naklonina kar lepa! Še gondole ne bi tukaj vozile. Lepo zagrizemo v breg in kar hitro pridemo na eno sedlo. Zagledamo lučko višje, malo pod vratci. No… Tukaj smo ga ucvrli naravnost gor! Mitja, Franci in Gorazd zategnejo po en gel… Mladinc ga pa ne »rab«! Hjaaa… Matr sem švical gor! Ampak trma je trma… Klanec proti vratcem se sploh ni končal… Gaz pred nami je delal cikcak… No nam cikcak ni zanimiv… Zato smo »prtegnli« kar naravnost! Sneg je bil v tem delu super! Ravno prav sprijet, udiranja minimum… Do sem smo bili zelo hitri, saj nam je vzelo okrog ene ure in pol… Ura je bila komaj 0430… Treba je bilo “vršt” sidro! Vsi štirje smo jo vrgli čez krov… Če ne, bomo ob takem tempu dve uri čakali na vzhod. Malo je postalo hladno, saj je začelo pihati. Tempo je bil res upočasnjen. Sledila je še zadnja strmina pred vratci. Uff… Res je strma! Prtegnemo v prvo, da slučajno ne zakoplje… Sneg je bil tukaj mehkejši, s posameznimi poledenelimi deli. Bam! Smo pri Stenarskih vratcih! Dve uri dvajset. Kaj naj rečem… Hmm… Geli primejo! 😂 Še dobro, da smo upočasnili, če ne bi bili že na vrhu v tem času… Danes je res letelo! 🙈 Tukaj naredimo kratko pavzo. Treba se je oblečt, ker je bilo kar hladno. Sledilo je še prečenje v levo… Le kakšen sneg bo? Gaz je bila narejena samo od tistega pohodnika pred nami… Od prejšnjih dni pa od gazi ne duha in ne sluha.

Foto 1: Proti grapici (Foto by Franci)

Cepina v roke in zagrizemo v prečko. Pozna se, da je včeraj ponoči padal sneg, saj je malo napihanega. Lepo se nam udira, zato ni bilo panike prečit. Vmes smo imeli 2 dela malo ledena, ampak dereze itak primejo! Prečimo… Prečimo… Prečimo… In kar ne zmanjka! Prečka je konkretno dolga! Končno nam le uspe! Tako, da pridemo na »pot iz Sovatne«. Ker se tukaj teren čisto malo položi, naredimo pavzo. Sledi fotošuting! Barve so res fenomenalne! Ura je malo po šesti in počasi se začne daniti. Samo gledaš in občuduješ! Pohodnik, ki je bil pred nami, se nam približuje že navzdol – je rekel, da gre pogledat na Škrlatico (srečno!). Mi pa lepo v zadnjo strmino pod vrhom gasa gor! Ta zadnja strmina je bila lepo trda. Noge pečejo, a se mi ne ljubi cikcak – trma spet! Naj pečejo meča. Vsaj vem, da jih imam! No lepo počasi se premaknemo proti vrhu, ki ga dosežemo ob 0630. STENAR – 2501 meter! Bravooo! Neto hoje 3 ure 15 min, bruto pa 3 ure pa 30 min! Lep tempo, kljub temu da smo tempo lepo upočasnili. Gor brezvetrje! Čista pravljica! Stojimo na vrhu ene 20 min, pa Gorazd reče, da bi bilo dobro, če bi se za kakšen meter premaknili nižje… Saj stojimo na opasti! Jaooo!🤦‍♂️ Na vrhu je lepa opast, zato previdno kje stojiš! Počakamo na sončni vzhod. Gledamo, kako se pohodniki vzpenjajo na Triglav. No malo čez sedmo uro pa udari sonce ven – levo od Rjavine. Kar naenkrat postane toplejše (prej je bila temperatura -8°C). Samo gledamo lahko… Vau! Res zelo lep vzhod. Malo še počakamo, da nas pogreje. Ob 0800 pa štart v dolino, saj se nam mudi potem še na Kriško praznovati rojstni dan od Alme. Hitro se spakiramo in štartamo. Razmišljamo ali bi šli čez Sovatno dol ali po isti pot… Baje kar lepo leti kamenje po Sovatni dol… Gremo po isti dol, kot smo se vzpenjali.

Foto 2: Mitja, Franci, Gorazd, jaz in Triglav

Hitro se pozna učinek sonca, saj je lepo odjužil sneg proti prečki, zato je bilo lažje premagati to strmino. Hitro zavijemo v desno, proti prečki. Prečka je še vedno v senci, zato je sneg še vedno lepo predelan. Hitro premagamo prečko. Ena hitra pavza in potem naprej dol spust. Ta strmina je kar konkretna – ponoči se mi ni zdela tako strma! Na srečo smo še v senci, zato dereze in cepina lepo primeta. Gasa dol! Zadnji del strmine pa se obrnemo naokrog in lepo po riti dol. Paše! Sledi spust po tisti grapici, ki pa je bila že na soncu, zato je bil sneg kar mehak. Tukaj tudi srečamo skupino štirih, ki imajo namen na Stenar. Po grapici dol, lepo proti letni poti. Tukaj tudi srečamo kar nekaj ljudi – danes jih je kar nekaj šlo na Stenar. Mi lepo nadaljujemo dol in hitro pridemo na letno pot, ki vodi proti Bivaku IV (oz. dol proti parkirišču). Do 1300 metrov pustimo dereze gor, saj je bilo lepo ledeno. Na 1300 m pavza, cepine in dereze pospravimo. No pot od tukaj navzdol je še vedno pomrznjena na nekaterih delih, zato malo več previdnosti… Malo gremo ob poti, tako da se izognemo ledu. Pogovorni tempo in že zagledamo Aljažev dom v Vratih. Konec je! Dve urci nam je vzel spust. Sledi še zadnjih 500 m ravnine do avta. Super jutro je bilo zaključeno! V Vratih kar nekaj avtomobilov. Ustavimo se še v Mojstrani na pijači.

 

Sneg je lepo predelan (ponoči), ko se sonce opre pa postane mehak. Gazi verjetno jutri ne bo več, saj jo veter sproti zakriva – tudi mi je nismo imeli. Čez prečko je treba iti previdno, saj smo opazili eno razpoko v snegu, ki je bila dolga kar nekaj metrov – boljše se je držati čim višje ko se preči (zato sva šla z Mitjem malo višje).

Video:

 

Galerija:

Pot:

 

Plani so zato, da se spreminjajo… Iz visokoletečih planov v razdor celega sistema. To lahko povzroči en klic. Iz dvodnevne ture se je naenkrat vse skupaj spremenilo v turo za par ur. Časa samo par ur, le kam? Domov? Rok predlaga Mojstrovke… Hitro sva gor in hitro dol. Dobro, če ne gre drugače bodo pa tudi Mojstrovke vredu. Zato se zapeljeva do Vršiča, pot je v celoti kopna! Parkirava na parkirišču. Neke gneče ni bilo. Hitro sprazniva nahrbtnike, saj ne potrebujeva vse te krame.

 

Že takoj, ko prideva na snežno podlago, dava dereze gor… Itak sva bila v senci, nekje je bilo malo pomrznjeno. Z zmernim tempom nadaljujeva po poti do razpotja, kjer zavijeva levo proti Mojstrovki. Počasi se sonce vziguje, zato naju kar hitro začne greti… No bilo je ko v savni! Imel sem še dolge gate gor, saj sem jih pozabil dati dol pri avtu… Aaa… Teče… Vroče… No malo začneva taktizirati po kateri poti bi šla? Jaz sem bil za grapo… Da vsaj malo adrenalina spustim skozi žile. Gledava kako se vzpenjajo po Pripravniški grapi. No tam zna bit gneča… Greva proti Župančičevi. Vidiva samo enega modela, ki se vzpenja, pa še ta je ene 100 m pred nama. No hitro zavijeva proti Župančiču. Strmina se kar hitro postavi pokonci, snega je še dosti… Stopinje so pa tudi narejene. No malo višje je na ene dveh koncih malo manj snega, tam je treba malo bolj previdno stopit. Prideva ven iz ožjega dela… Takoj vidiva, da je tukaj kar lepo zalito, zato prečiva. Prideva do »razpotja«, saj so bile stopinje naravnost gor… Pa desno je šel tisti model pred nama. »Normalka« mi je zgledala malo spihana, zato zavijeva za tipom. No tukaj se začne tisti pravi užitek! En skalni skok že takoj malo kopen, zato se probam nekako skobacat čez… Hitro pa me zadane še zadnja strmina. Zavijeva malo bolj desno od gazi. Tukaj sem imel OBČUTEK, ko da je naklon večji kot 90°… Meni se je zdelo, da sem že nazaj nagnjen… Zabijam cepina in dereze kakor gre! Strmina ne popušča… Še nekaj deset metrov… Noge se malo tresejo, saj je bil sneg kar trd… Gojzarji so se mi pa zmehčali do te mere, da so bili čisto mehki pri prstih (po sedmih letih so se le vdali! Lepa doba!). To mi je še oteževalo vse skupaj, saj občutek ni bil več tako dober… No premagam še tistih par metrov in že sem na vrhu – Mala Mojstrovka 2332 metra. Rok kar hitro pride za mano.

Foto 1: Kakšen dan!

Sledi hitra pavza, nato pa napadeva še Veliko Mojstrovko. Pridružita se nama dva fanta in tako krenemo skupaj proti Veliki. Danes na Mali ni bilo pretirano ljudi, ravno prav! Iz Male sledi spust in kar hitro v breg. Ura je bila okrog 10h, sneg je malo postajal južen… Ampak se je lepo dalo kar direktivno gor. Par minut grizenja in že smo na Veliki Mojstrovki (2366 m). Na vrhu brezvetrje! Noro! Prav paše! Še vedno je kar toplo!

Foto 2: Eden najlepših pogledov na Jalovec in Mangart!

Malo še podebatiramo. Fanta se spustita dol, midva pa nadaljujeva proti Zadnji Mojstrovki… Prideva do predvrha Velike Mojstrovke… Pogledam na uro… Uff! Časa bo zmanjkalo! Se ustaviva, par fotk in tudi midva se kar direktno dol spustiva. Nekaj časa po noga, nekaj časa po riti. Sneg je bil že lepo južen, zato je po riti kar pasalo… Edino mokro rit sem imel. Ups! Tam srečava še en par, malo spet podebatiramo in gasa naprej. Sledi še en kratek vzpon do vratc. Zadnji del poti je v senci (južna pot), zato je bil tukaj sneg malo bolj trd. Predvidno še tisti zadnji klanec in že sva dol pri avtu! Hitro se razpakirava, se ustaviva v trgovini Alpina v Kranjski Gori. Treba je zamenjat čevlje… Filing ni bil dober… Ker je bil prejšnji čevelj od Alpine (zdržal sedem let), sem tudi sedaj vzel Alpina Eiger- najtrši čevelj ki so ga imeli. Aja… Pa še ene popuste imajo! 😉 Potem pa hitro domov, čas je že priganjal.

Foto 3: Mi trije 😂 (Foto by: Rok Eržen)

 

Razmere so še ok. Pripravniško je šlo kar nekaj ljudi, čeprav je ena velika opast pri izhodu… Ampak so zavili malo desno. Butinarjeva se mi je zdela malo boga – primanjkuje snega. Župančičeva je bila super! Levi krak je bil vstop kopen… Zato sva šla desnega… Ampak tudi desnega sva malo prilagodila. Super dan, super družba!

 

Galerija:

Pot:

 

Nazadnje je bila kar burna razprava, ko sem objavil prispevek o Triglavu. Tisti prvi odstavek je bil napisan kot čista provokacija. In valda je uspela! Že en teden se kregajo na forumu… Kaj vse sem zvedel o sebi. Ljudje samo čakajo, kdaj bodo začel čez tebe pljuvat… Nekaj časa je bilo še zanimivo – vsaj dokler ni prišlo do žaljenja. Komentirat vsakega posebej je itak brez veze, ampak lepo se vidi kakšni smo Slovenci – zadrgnjeni! Ne glede na vse slabe komentarje, je ta članek zaenkrat najbolj bran na freak.si spletni strani. Vseeno hvala! 😘 Se potrudim za še kakšno provokacijo v bližnji prihodnosti – clickbait! 😂

 

Skratka.. Pa začnimo… Jalovec… Kralj slovenskih gora… Je kaj še sploh za rečit? Že pred novim letom smo s Francijem in Gorazdom bili v kontaktu glede Kralja, prvi vikend ko bo lepo vreme. No nekako nam ni uspelo prejšnji vikend, zato bomo poizkusili ta vikend. Franci se je odločil, da z Gorazdom kot kaže nisva dobra družba, tako da se je zmenil z drugo ekipo – Mitja, Tjaša in Boštjan. 😜 Edina težava je bila napoved vetra… Ta mi res ni bila všeč… Bil sem pripravljen odnehati, če bo preveč pihalo… Baje tudi v Jalovškem ozebniku leti vse dol… Hm… Bomo videli… No ob 0140 se dobiva z Gorazdom v Lescah, gasa do Planice, kjer parkirava. Od tu naprej je potrebno iti peš, najprej do koče v Tamarju. Ostali so štartali že 15 min prej. Že takoj nas pričaka ledena pot, zato dam kar 12 zobe dereze gor in gasa! Nahrbtnik bo malo lažji… Tempo je bil kar lep… Toplo mi je tudi že bilo, pa čeprav sem bil samo v dolgi majici… Gorazd kar fajn divja, nimaš kej… No kar hitro vidimo kočo v Tamarju, hitra pavza… Franci in ostali so že tam in se počasi odpravljajo naprej. Midva se ustaviva ravno toliko, da se pulz malo umiri… Kardio je zakon… Potem pa gasa v gozd in proti Ozebniku. Počasi se vzpenjava, snežna odeja se z vsakim višinskim metrom debeli. Gaz je lepo narejena… Tudi za turaše. Hitro prehitiva ostale in ganjava naprej. Sem imel sveže noge, zato sem pospešil. Gorazd začne zaostajati, tudi zato ker se mu fajn udira… Meni pa ne – kot kaže sem prelahek! 😉  Počasi se začnem vzpenjati proti Ozebniku. Ustavim se pri eni ogromni skali in počakam vse ostale, zato hitro še neki pojem. Malo piha. Sneg je zaenkrat odličen, gaz je narejena! Dereze in cepina pripravljena, tukaj ni heca! Dva globoka vdiha… Vem kaj me čaka… Pulz kaže 150…148…140… Super! Daleč od rdeče cone! Hop in zagrizemo po stopinjah. Podlaga super… Čisto malo ledena (desni del), kar nam omogoča hiter napredek… Naklonina se viša… Prav tako moj pulz… Jeba, ajga! Teče s čela k da bi bil v savni. Je zima ali POLETJE?! Tempo ne pojenja.  Stopinje zavijajo v desno… Malo mi je čudno… Desno je Kotovo sedlo! Luč z dolgim snopom. Faak! Sem že skoraj pri sedlu… Zavijte ostro levo, bi rekla navigacija. Levo, malo spusta in sem v Ozebniku. Gorazd dobro grize! Ostali pa tudi lepo sledijo. V Ozebniku se držim čisto leve in pridem do novih stopinj. Odlično! Prtegnem v tretjo in gasa gor. Tako je lažje ja… Sledi se lepo vidijo. Zadnjih par metrov se naklonina postavi pokonci… Ampak ledu še od nikoder… Prav super podlaga! Tudi leti skoraj nič ne. Ozebnika je konec! Ena majhna zmaga! Malo piha, a ni take krize… Smo doživeli že večje sunke… Sledi par minutna pavza… Potem pa hitro spet v breg! Treba je izbrat pravo pot – letno ali zimski kamin. Stopinje so še vedno tam, zato jim sledim… Ostali so še v Ozebniku. Pridem pod steno, stopinj zmanjka… Kot kaže je obrnil oz. odsmučal tisti ki je potegnil gaz. Sneg kar južen… Ah.. Bom jaz kar ostale počakal… Ne bom delal gazi, bomo skupaj. No čez nekaj časa prispejo. Francija pošljemo naprej, zavije proti kaminu. Že vstop je bil čisto leden… Posveti višje… Sama skala… Ne bo dobro… Še nekaj probava… Ostali rečejo, da sigurno ne gredo v kamin… Potem gremo pa po letni ane… Samo bo tudi treba gaz delat! Franci je spusti iz kamina in začne prečit. Sneg kar smotan… Lepo se udira… Ura je 0630… Še 40 min do vzhoda… Triglav se že lepo barva… V dolini pa megla!

Foto 1: Odličen razgled!

Kar kmalu postane malo bolj ledeno. Prečenja je konec, sedaj pa gas naravnost gor. Letna pot je še malo bolj v levo, ampak je čisti led… Zato smo šli kar naravnost gor. Mešanica trdega in mehkega snega. Dereze zabijamo kar se da, da bo lažji spust potem. Napredujemo lepo počasi, ampak Mitja se odloči sestopiti – prava odločitev, če nisi prepričan vase. Ostali nadaljujemo. Po nekaj metrih pridemo na kložast sneg. Malo ga obidemo, ampak se mu ne moremo čisto izogniti… Ampak čez par metrov pa spet vse trdo! Hop in že smo na grebenu! Bravooo! Spodnji del grebena je spihan. Gledam proti dolini… Ni mi všeč ta oblačnost… Dviga se… To ni nič dobrega! Se odločimo, da kar se da pohitimo teh 80 metrov višine do vrha. A dokaj hitro naletimo na napihan sneg – cel zgornji del grebena. Franci nekaj poizkuša… Moj šesti čut mi pravi, da naj rajši obrnemo. Res je, da je samo še 40m do vrha, ampak ta oblačnost mi res ni všeč! Če se ta oblačnost dvigne nad nami… Hjaa… Bodimo iskreni… Gorskih reševalcev si ne želim klicati zaradi lastne neumnosti oz. sej koliko bi nam lahko sploh pomagali v takih razmerah? Franciju rečem, da bom obrnil. Ziher je ziher… Gora bo počakala… Tale napihan greben bi nam vzel sigurno dodatnih 40 min, če ne še več… Pa čeprav je kratek. Tjaša reče, da bo isto obrnila. Gorazd in Franci se tudi strinjata. Jebi ga, včasih je treba tudi obrnit! Tudi to je ene vrste pogum.

Foto 2: Boštjan, Mitja, jaz, Tjaša, Franci in Gorazd

Pa obrnemo. Spust je potekal kar počasi, saj je sonce v tem času malo odjužil sneg in je bila potrebna večja previdnost. Spodaj na sedlu vidim Mitjo. Pametno je naredil. Spust poteka po poti vzpona, zadnjih 100 metrov poti pred sedlom pa se nad nas kar naenkrat dvigne oblačnost. Toj to! Najboljša odločitev, ki smo jo sprejeli, da smo obrnili. Tudi veter se okrepi. Tako da za naslednje hribolazce – mate 90% gazi. 😊 Na sedlu nad Ozebnikom se počakamo in se spustimo proti Tamarju. Sneg v Jalovškem ozebniku je še vedno super! Nisem neki ravno pristaš sankanja po riti po takem hudem terenu, ampak sneg je bil perfekten. Se usedem in gasa po riti. Cel ozebnik mi je vzel 10 min lepo kontrolirano po riti. Hitrost ni bila velika, zato ni bilo neke nevarnosti – ledu pa že ponoči ni bilo na tej strani. Na koncu Ozebnika zagledamo turaše, kako se vzpenjajo – kar veliko jih je. No sankanja je konec, zato ostal del kar lepo peš. Sneg je isti kot ponoči – miks trdega in mehkega – v spodnjem delu. Res ogromno ljudi, ki so se odpravljali na smučkah v breg. Jaz pobegnem naprej. Gasa proti Tamarju. Tam pospravim čelado, dereze pa kar pustim gor – še vedno je ledeno malo. Pa še lepo 35 min od koče do avta. Pa je bil en super dan spet zaključen – čeprav neosvojen vrh.

 

Aja, pa Ozebnik zanalašč z veliko začetnico – zaradi spoštovanja do njega.

Video:

Galerija:

Pot:

 

Evo spet mene… Spet se malo oglašam. Letošnji januar je kar zanimiv kar se tiče hribov in teka. Nadaljuje se tempo iz lanskega decembra, ki je bil brutalen – sploh konec meseca. Spet blizu 13 000m vzpona tale mesec. Je pa ena novost, ne objavljam na družbenih omrežjih  (razen tale članek). Namreč nekako sem prišel do zaključka, da je vse skupaj postalo neko tekmovanje všečkov, ku**enja kje je kdo bil in pa tekmovanja kdo objavi več fotk iz ene in iste ture v razmaku kar celega meseca… Skratka svet se je spremenil… Ampak pustimo to… Plan je bil najprej samo januar brez teh omrežjih… Sedaj pa vedno bolj razmišljam, da bi izklopil fb, instagram in ostal samo na www.freak.si. Bomo videli, kaj bo prihodnost prinesla! Je pa filing odličen! Noro! Bi marsikdo kdo rabil to probati – če si seveda upa (odgovor pa že vem 😊)! Si pa tale tura zasluži eno objavo, zato sem jo pa tudi spisal.

 

Najprej je bil plan Jalovec. Ob dveh zjutraj se slišiva s Francijem. Vzhod je bil čisto zabit, zahod pa tako tako… Nekako se odločiva, da Jalovec prestaviva na drugič. Imel sem že plan B narejen včeraj, da v primeru, da Jalovec pade v vodo, zavijem proti Triglavu. Boljše megla na Triglavu, kakor na Jalovcu! Vedel sem, da bo Miloš in kompanija napadala sončni vzhod na Kredarici, zato sem se odločil, da jih malo presenetim. Štartam ob treh, Miloš in ekipa že ob 0230. Parkiram pri koritu in od tam kar peš. Za ogrevanje začnem po cesti še z zmernim tempom, potem pa v klanec prbijem pulz v višave. Rabim to! Pumpa dela… Metri se hitro seštevajo… Glasba v slušalkah mi pa tudi nabija vse možne »hard« ritme. Pot v spodnjem delu malo snega, malo ledena… Koordinacija palic in korakov mi hitrost kar lepo teče. Kar kmalu ujamem Miloša, Tanjo, Tino, Petra, Gorazda, Mojco,… Kratek stisk/objem, par besed in gasa naprej! Ni počitka! Telefon ven, na vrsti je malo metal glasbe… Nisem ravno metal fan, ampak za motivacijo dvignit je pa super! Komad: Metallica: Harvester of Sorrow. Pulz se v intru malo umiri… Potem pa začne žgat na polno! 😍Oprijem Alpina gojzarjev je fenomenalen, tako da tempo se stopnjuje… Srce nabija… Noge pečejo! Telefon pa igra nežne bite metala – lajf je supr! Do Prižnice mi vzame kakšno minuto več kot eno uro. Lep tempo! Eno hitro pavzo, saj mi teče iz vsepovsod… Potem pa gasa proti Kalvariji. Kalvarija je bila malo ledena, gazi ni bilo (kot kaže je včeraj sneg padal) dobro vidne. Nisem vedel kaj je spodaj, zato dereze lepo gor… Ziher je zihr! Pa itak so Gorski svedri speglal pot v petek. Bo pa toliko boljše za spust, ko se bo sneg odjužil! Pridem do vrha Snežne konte – še vedno jasno, ampak od nekje pada sneg? Hmmm?! Bolj kot gledam gor, manj mi je jasno… Vetra pa ni bilo. No glavno, da je jasno! Sledi še tista zadnja strmina in zagledam kočo. Ura šele 0524. Hmmm… Dve uri pa 24 min… Ajd… Ni slabo =) Hitro v kočo na toplo! Neki na hitro pojem, en čaj. Marko mi napiše, da v Medvodah pada dež… Hmm… Okrog 0615 počasi prihajajo še ostali, prvi Gorazd, takoj za njim pa Miloš. Zvedel sem, da sta Tina in Peter obrnila, zato sva se z Milošem zmenila, da ga počakam in skupaj štartava. Ostali počakajo na Kredarici.

Okrog 0630 dereze na noge, cepin v roke in ven iz koče. Oblaaaaačno! Fak! Kje je tista jasnina?! Triglav je bil čisto zaprt. Ja nimava kej, treba je it gor. Snega je občutno manj kakor 2.1.2020, pa še bolj ledeno se mi zdi… Ampak mava midva to! Do prečke sva že kar fajn zadihana… Je*i ga, pulz je v rdečem… Hitro mimo prečke, ki je še vedno prečudovito sfrezana! Top! Potem pa gasa naprej gor proti Malem Triglavu. Snega je ponekod tako malo, da so zajle kar zunaj. No na Malem Triglavu še vedno v megli… Hmmm… Še vedno nekako upam, da se vsaj malo razjasni… Tudi tistemu gor se priporočim… Po grebenu je malo pihalo, a nobene panike… Vsaj vroče mi ni blo. Od grebena potem naprej pa gledam gor… Malo se mi zdi, da je višje jasno… Hmm… Sedaj, ali nama zmanjka 50 m pri stolpu za jasnino, ali pa bo »glih za glih«. Na 2815 m pa BAAAAAAM! Pogledam nazaj… BOLANOOO! Pa to je noro! Ali sanjam! Ko ena histerična baba se začnem dret… Miloš se obrne… Se dere še on… Hah! Še dobro, da nobenega drugega ni bilo naokrog. Dereva se, skačeva… Hujše ko…. Ok. Par fotk in gasa proti vrhu, saj ni daleč. No na vrhu naju počaka sonce… Pa se kmalu zapre, ampak čez pol minute odpre…. Pa spet zapre… Briga me… Za to se živi! Srce igra hitreje… Sploh se ne da opisati… Tega res nisem še doživel, pa imam na leto več kot 100 sončnih vzhodov. S Kredarice javijo, da pada sneg… Ho ho ho! Se pravi pod 2800 metri pada sneg/dež. Hudo! Ura pokaže -4°C. Sploh ni tako hudo! Nekaj časa še uživava v plesu megle in sonce, potem je pa čas za spust.

Slika 1: Pocufala sceno!

Vse se lepo odpira med potjo navzdol. Hoja po grebenu je bila res nekaj najlepšega! Sneg je zdržal! Miloš gre naprej, jaz za njim. Vmes srečava kar nekaj ljudi, ki se vzpenjajo… Ampak takih pogojev k midva ne bodo imeli… Ni šans! Prečka brez problema mimo in kar hitro sva na Kredarici. Tam naju čaka ostala banda. Lepo vas je bilo videt za malo daljši čas, ne samo na hitro med potjo! Malo pokremljamo in potem je čas za odhod dol. V tem času je tudi zapadlo kar nekaj snega, tako da sledi niso bile vidne. Sam dam čelado gor, cepin v roke… Pa po riti dol po Kalvariji. No ker nimam pretirano obložene riti s špehom, sem kar hitro zaključil s svojim smukom, saj so bili spodaj kar dobro ledeni kuclji. No pa nič… Grem pa peš! Tudi nekaj ljudi je še hodilo proti Kredarici. Pri Prgarci se ločimo. Malo se mi je mudilo, zato sem dol odtekel sam. Več ali manj drsanja in poza smuk. Novega snega je bilo nad 1300 m kar nekaj cm… Spodaj pa je kot kaže padal dež. Hitro prinorim do Lese, potem pa še tisti kilometer do avta. Cesta je bila še kar lepo zamrznjena. Od Kovinarske proti Radovni pa se je že videla odjuga. Pa je bil moj 38 Triglav zaključen.

Slika 2: Mojca, Dušan, Irena, Gorazd, Tanja, jaz in pa Miloš.

Hvala vsem za odlično družbo, tebi Miloš pa sploh bravo za osvojeni Triglav. Sigurno ni zadnji! 😉

Video:

 

Galerija:

Pot:

 

 

Silvester se je približeval, zato je bilo treba splanirati lokacijo, kje ga bom preživel. Že lani sva bila z Aljažem na Kredarici in potem skok na Triglav. Letos je kar nekaj ljudi govorilo, da gre gor… Neka pretirana gneča mi ne paše… Zato sem se odpovedal Kredarici… Kam pa sedaj? Ma v en bivak bi bili super. Prvotni plan je bil bivak 2 na Jezerih, ampak sva bila prepričana z Aljažem, da bo tam folk… Kaj pa Prehodavci? Tura je kar dolga… Nihče ni še pisal, da je bil tam… Super izbira! Aljaž je vzel še svojo drago, Asjo. Urh pa je zadnji dan odpovedal.. Jooj! Spet bom »lučko« držal…

 

Skratka, torek ob enajstih zjutraj me prideta iskat in se skupaj odpravimo proti koči pri Savici. Vmes se na hitro ustavimo še v Bistrici v trgovini. No okrog dvanajstih parkiramo na parkirišču… Kakšna gneča! Kam gredo vsi? Vidimo kar nekaj ljudi z velikimi nahrbtniki… Ufff! Pa da ne grejo proti Prehodavcem! Počakava z Asjo, da se Aljaž spakira in štartamo. Gremo čez Komarčo gor… Spet ta breg! No Komarča je kar kopna! Lepo počasi napredujemo, vmes prehitimo kakšne pohodnike, ki imajo cilj Črno jezero. Bilo je kar vroče! Mogel sem biti v kratkih rokavih, pa še vedno mi je teklo s čela! Po eni uri pa deset minut pridemo do Črnega jezera. Tukaj se začne sneg, ampak je lep gaz. No pa takoj zahladi! Nadaljujemo po gazi proti Dvojnemu jezeru. Kakšno uro pa pol hodimo po gazi, nakar pridemo do Dvojnega jezera! Lepo nas sonček greje, zato se na hitro ustavimo in nekaj pojemo. Pohodnikov nismo srečali, gaz je pa bila. Po kratki pavzi pa proti jezeru Ledvička. Kar hitro se gaz spremeni v ene stopinje, ki se čez nekaj metrov pa v stopinje krpljev. Kot kaže je mudel prtegnil s krplji gor. Le zakaj? No hitro smo dobili odgovor… Kar hitro se začne udirati, vmes pa čisti led… Nekako se mučimo do Ledvičk, vmes srečamo enega tipa, ki pove, da je pri bivaku samo en pohodnik – super! Ne bo gneče! Pri Ledvički počakamo sončni zahod. Kakšne barve! Noro! Zadnji v 2019!

Foto 1: Zadnji sončni zahod 2019

Potem pa hitro dereze gor, saj je bilo od tukaj naprej čist ledeno. Prečimo proti Zelenim jezerom. Vmes gremo čez kakšno plazovino, a ni panike. Pred Zelenim jezerom so stopinje speljane v levo – poleti greš po desni. Smo zaupali gazi, tako da smo zavili levo in hodili malo gor, malo dol. Če po pravici povem, ne vem kje smo hodili, saj je bila tema… Poznam tisto desno pot, ampak sem na vsake toliko časa preveril na svojem zemljevidu kako kaže. No končno zagledamo pred sabo bivak! Noro! Skoraj 5 ur nam je vzelo! V bivaku je bila že lučka – bil je model iz Trsta, ki je malo govoril slovensko. Malo pokramljamo in si hitro začnemo pripravljati za jest, saj smo bili sestradani! V bivaku je bilo prijetnih 10°C, dek je bilo ogromno, tako da zeblo nas ne bo… Danes so za silvestrsko večerjo špageti z gobami z vrečke! Ma, glavno da je topla hrana! Aljaž poje tisti naš SDO (suhi dnevni obrok). Ko se najemo, je ura šele 20h! Jooj! Še štiri ure do polnoči! Malo še pademo v debato, malo nočnih fotk nato pa malo počijemo. Okrog 23h vstanem, si naredim še ene makarone, saj sem bil sestradan – še zadnja večerja v 2019. Potem pa je počasi že čas za odštevanje do polnoči. Tudi Aljaž in Asja se zbudita. S sabo sem prinesel šampanjec, zato ob polnoči nazdravimo! Srečno in zdravo novo leto! Wooop! Prijazni gospod iz Trsta se nam pridruži pri nazdravljanju, a se kar hitro potuhne v bivak. Zunaj ni bilo mrzlo – 1°C, samo malo je veter nagajal. Potem pa počasi kar spat, saj smo čez par ur že mogli vstat in se odpraviti proti Kanjavcu – čaka nas sončni vzhod. Asja se je pred spanjem odločila, da ne bo šla z nama na vzhod, ampak naju počaka pri bivaku. Škoda!

 

No 1.1.2020 ob 0440 zazvoni budilka. Super kratka noč! Že pred spanjem sem dal grelce na hrbet in noge, zato sem se zbudil skoraj prešvican! Notri pa prijetnih 7°C, pod deko pa 20+. Na hitrco en čaj skuham in ob 0530 je čas, da se odpraviva proti Kanjavcu. Vedela sva, da je gaz narejena, saj so bili včeraj eni tuji pohodniki gor… Se nama vsaj ne bo treba matrati! Od bivaka se spustiva proti Zelenemu jezeru in zagrizeva v klanec. Kakšen klanec! Na srečo je bila tema, zato se ni videlo koliko imava še za prehodit. Sneg je bil mešanica trdega in napihanega… Ampak se je lepo dalo! Prideva kar hitro pod pobočja Hribarc, potem je pa gaz narejena proti sedlu, ki se spušča potem proti Doliču. Malo pred sedlom zavijeva levo in proti grebenu, malo pred vrhom Kanjavca. Po grebenu še par korakov v levo in že sva na vrhu! Kanjavec- 2569 metrov. In to prva! Nikjer nobenega… Spet sva izbrala odlično lokacijo! Vidiva pa kar nekaj ljudi na vrhu Triglava, naj se gužvajo! 😉 Počakava sončni vzhod, par fotk in počasi proti Prehodavcem.

Foto 2: Aljaž proti vrhu

Za spust sva ucvrla pot na sedlo mimo zahodnega vrha Kanjavca dol v grapico (kjer je tudi letna pot). Potem sva malo improvizirala, da se nisva pretirano spuščala in dvigala v kotanjo, zato je bilo dosti prečenja. Tudi spust do Zelenega jezera je potekal malo drugače, tako da sva nekako ohranjala čim višjo višino in se nama ni bilo potrebno pretirano potem dvigati do bivaka. Pri bivaku naju je že čakala Asja, pripravljena na odhod proti dolini. Kratka pavza in štart na dolgo pot do Savice. Del poti do Ledvičke smo opravili v senci, drug del pa v soncu… Kako je toplo! Pretoplo! Potrebno se je bilo sleči. Sneg se je medtem tudi že malo odjužil, zato smo malo bolj trpeli kot včeraj. Dokaj hitro pridemo do koče pri Triglavskih jezerih. Dereze dol, kratka pavza spet. Malo pokramljamo z gospodom, ki je prišel od Bogatina. Potem pa hitro dol, saj je sonce že lepo pripekalo! Tempo navzdol malo pospešim, saj sem imel že lužo v čevljih, zato mi je bilo slabše, ko sem bil pri miru. Vmes v senci je kakšen ledeni del, priporočam vsaj derezice. Pri Črnem jezeru ju počakam in skupaj zagrizemo v tisti naporni spust do parkirišča. Pretirane gneče tudi danes ni bilo, zato je bil spust prijeten.

Na koncu pa je sledil najlepši del dneva – sezuvanje gojzarjev. Kako paše!

 

Tako se je končala super dvodnevna tura: Savica (čez Komarčo) – Triglavska jezera – Prehodavci in drugi dan Prehodavci – Kanjavec – Savica. Odlična družba, odlične razmere! Drugo leto pa… Ne povem… 😉 Z Aljažem sva že pobrala stave, kdo bo za drugo leto želel ponoviti najino letošnjo idejo 😉😂

Galerija:

Poti:

Že na Triglavu, 26.12., smo se menili za naslednji skok na Triglav. Gorazd je lovil letošnji 12ti vzpon, Markotu pa manjkajo še 3je do letošnje 40tke in s tem STOTI vzpon na Očaka. Jaz pa… Ne vem… Želel sem si en vzhod še na Triglavu… Tako, da smo se zmenili… In smo šli. Tokrat sem v izogib dodatnim zapletom med vzponom/spustom kar s svojim avtom prišel… Tako, da čimprej lahko pobegnem v dolino. Gorazd, Jernej, Marko in Nina so štartali ob 0030 s Krme, jaz pa eno uro kasneje… Saj sem pakiral zelo na lahko in mi je sedlo pulz spravit v rdečo cono – samo gasa! Cesta v Krmo še vedno ista kot prej, 400 metrov pred Leso je uničena (dva terenca sta prišla celo čez). Jaz parkiram kar pri koritu, saj se mi ni ljubilo vozit po ledeni cesti… Bom pač tistih par sto metrov več naredil…

 

No ob 0130 pritisnem na uro in štart! Muska na zvočnik in gasa. Bilo je kar mrzlo in pa na čase mi je vetrič popihal. V 9ih minutah sem že pri Lesi – to je bilo pa hitro! Danes bo super dan! Lahke noge, lahek nahrbtnik in super sneg. Lovil sem Gorazda in druščino, cilj jih je bil ujet do Prgrace. Prtegujem v klanec, prehitevam druge pohodnike, a moje družbe od nikoder. Na sebi sem imel švic dolgo in čez kratko majico, pa mi je teklo iz vse povsod in to pri lepem minusu! Prletim na Prgarco, hitro zavijem v zimsko sobo… Oooo! Lej jih! Že pol ure so me čakali! Zelo lep tempo so imeli! Že jaz sem imel od avta do Prgarice 1 uro 15… Superca! Hitro se spravimo naprej. Začne se ornk klanec… Meni kar naenkrat crknejo baterije… Nikamor več ne morem… Čista nula! Hitro ruzak ven, en sendvič… Ni dosti… Še čokoladico in pa gel čez. Zdaj je pa prijelo! Hitro za njimi. Pod Kalvarijo se ločimo. Gorazd in Nina malo zaostanejo, mi pa nadaljujemo naprej. Legenda Marko tempira tempo, spet! Pa to ti je formula! Bolj je bil klanec, bolj je stopnjeval tempo + še delal gaz, ker so sledi zaradi vetra spet izginile. Midva z Jernejem zaostajava zadaj, a se Marko na vsake toliko časa naju usmili in naju počaka. Priden! S takim tempom prletimo ven iz Kalvarije proti zadnjemu vzponu do koče. Nekaj 100 metrov pod kočo začne pihati. Komi sem čakal, da zagledam kočo. Okrog 4h zagledam kočo! Ulalala! Piha ko pri norcih (po podatkih okrog 60-70 kmh), zato se hitro skrijemo v notri. Jedilnica ni bila tako prazna, kot smo mislili… So ljudje že spali notri… Hitro razpakiram, preoblečem in se uležem na klopco. Neki me je bolel križ, zato mi Marjan prinese Naklofen, hvala! Budilko naštimamo ob 6h, zato da najkasneje ob 0615 štartamo proti vrhu. Ne morem se pohvaliti ravno z odličnim spancem, saj me je kar lepo treslo. No budilka kar hitro zazvoni. Zunaj se sliši veter (okrog 70 kmh). Ali gremo? Do šestih je še kar nekaj ljudi prišlo do Kredarice z namenom naskoka na vzhod. Ampak so se premislili, vsi… No razen nas. Gremo probat in da vidimo. Hitro se naštimamo in ob 0630 štart proti Triglavu. UUFFFF! Kaj ga piha! Ledeni delci se zaletavajo v moj obraz… Na vsake 5 korakov je potrebno počiti, da lahko zajameš sapo.. Saj ne moreš normalno dihat. Probamo pohitet kar se da do prečke. No pri prečki potem kar naenkrat zmanjka vetra. Super! Prečka je še vedno odlična! Sfrezana v nulo od Francija zadnjič. Iz prečke proti Malemu Triglavu. Tukaj je kar ledena podlaga, zato dereze primejo super! Ampak se spet prikaže veter. Ta veter! Pospešimo do grebena… Norišnica! Kaj ga vleče tale veter! Mojih skromnih 70 kg je premalo za ta veter, zato me na grebenu dvakrat premakne. Hitro se vržem na tla in potem skoraj po vseh štirih čez greben. Jernej ima še večje težave… Jaz sem majhen in suh, on je pa velik in suh… Ufff! Tudi on skoraj plazi… No greben je mimo, nadaljujemo proti vrhu. Vmes so kakšni sunki vetra, ampak ni neke panike. Ob 0641 smo na vrhu, čez eno minuto se pa pokaže sonce! Kaj smo to dobro zračunali! Evoo… Moj letošnji 16ti vzpon, Markotov 38ti in Gorazdov 12ti! Bravoo mudeli! Na vrhu spet konkretno piha… Ampak je super razgled! Hitro zapojemo eno pesmico naši slavljenki – Maji. Uff… V takem vetru še nisem pel!

Foto 1: Pihalo, ko pri norcih!

Prav dolgo se nismo zadrževali na vrhu, saj je bilo zelo mrzlo! Smo pa gledali kako so pohodniki obračali pod steno proti Kredarici… Spodaj res piha! No čas je za spust. Tokrat smo bili sami »stari mački« Triglava, zato nisem pričakoval težav. Veter se je malo ojačal, zato je bila potrebna večja previdnost, ampak nadaljujemo kar lepo. Marko, kot najizkušenejši, je šel prvi. Majstr letošnjega Triglava! Sneg je bil še vedno zelo trd, zato so dereze zelo dobro prijele… Da o cepinih ne govorim… Celo pot gledamo kako odmetava sneg… Zadevajo nas spet ledeni delci… Po prečki pa tak sunek, da oba cepina direktno z vso močjo v tisti led. Drži? Ja valda da drži! Sledijo še tiste stopnice in stene je konec! Zmaga za nas! Nas pa pričaka spodaj veter blizu 90 kmh… Divjal je noro! Ampak kar hitro pridemo v kočo. Koča pa nabito polna! Veliko jih je čakalo, da bo veter ponehal. Ob devetih zjutraj, ko smo prišli v kočo, je bilo zunaj še vedno -8,8°C. Mrzlo, ni kaj! Notri kar nekaj poznanih… No pa saj vedno ene in iste srečujemo. 😊 Sledi kratka pavza, meni se je malo mudilo, zato okrog 10h štartam proti dolini. Tudi Marko je šel z mano, ostali pa so ostali še v koči. Z Markotom pritegneva po Kalvariji kar naravnost dol… Vmes tudi malo po riti. Kar hitro izgubljava višino. Vmes srečam tudi še par prijateljev… Še posebej vesel Matjaža, s katerim smo preživeli Grossa. No pri Prgarci prideva pa v senco, ampak vsaj ne piha… Ob 11:30 sem že pri avtu. Začetni del poti je še vedno poledenel, saj je bilo v dolini še vedno -1°C. Hitro razpakirat in z avtom proti domu.

Foto 2: Kratka pavza, da nismo bili prehitro na vrhu (foto: Marko)

 

Evo, hvala Markotu, Gorazdu in Jerneju za družbo do Triglava. Nini za osvojeno Kredarico, super tempo si imela! Pa še posebna pohvala itak Maretu. Mislm… Stroj si! 38x v enem letu na Triglavu ni kar tako! Jaz upam, da ti uspeta še dva vzpona do konca leta in tako zaključiš z 40/100! Komaj čakam, da gremo spet kam skupaj! Samo tokrat sem jaz spredaj, če ne boš spet podivjal s tempom! S tem vzponom sem zaključil moje popotovanje na Triglav v letu 2019.

Statistika:

  • 16x na vrhu (skupno 36x)
  • 5x sončni vzhod
  • 2x sončni zahod
  • 14x štart iz Krme, 1x iz Vrat, 1x Savica
  • 1x preko severne Triglavske stene

Za drugo leto plani? Še vedno ostaja izziv vsak mesec 1x na Triglav (letos mi ni uspelo).

 

Galerija:

Pot:

 

Uvod v današnji blog bo zelo kratek: Dej hudiča prilagodi težavnost ture svojim zmožnostim! Hvala lepa! 👏

 

No že prejšnji mesec smo se z Dejanom in Gorazdom pogovarjali, da krenemo okrog božiča spet na našega Očaka. Malo nas je zafrknil vreme (sneženje in kasneje veter), zato je bilo treba turo premaknit na 26ga. Spet ena huda ekipa Gorskih svedrov: Franci, Gorazd, Dejan, Jože, Matjaž, Vinko, Sonja, Mojca, Alma, Bernarda, Brigita, Simona in ostalih, ki jih nisem omenil. Seveda sem zraven povabil tudi še enega Matjaža (tistega, ki me je peljal na Grossa). Ekipa je bila sestavljena, povabljenih je bilo še več ljudi… Ampak, to je druga zgodba…

Za 26ga se z Matjažem in Gorazdom zmenimo zbor ob 0220, tako da okrog treh lahko krenemo proti Kredarici. Cesta v Krmo je bila kar ledena, neprevozna do Lese (400 m pred Leso) zaradi hudournika. Zato je potrebno parkirati kar ob cesti nekje… Kjer pač najdeš plac. Že včeraj so šli Katja, Domen in še dva proti Kredarici.. Tako, da je gaz narejen… Marko ga je zvečer utrdil… Ampak… Gazi ni bilo (do tja še pridem)… Skratka punce štartajo že nekaj minut prej, mi desci pa zadaj. Pot je že od začetka prekrita s snegom (minimalno). S Francijem prevzameva pobudo. Tempo se kar lepo nabije, ampak pumpa pridno sledi naporu. Malo heca, predvsem pa z resnim tempom dohitiva punce pri ravnici Vrtača. Z vsakim metrom vzpona je snega več in vedno bolj južen. No Franci upočasni in nadaljuje s puncami, jaz pa gasa naprej. Noge so bile sveže. Pridem do Malega Polja… Lepo se udira… Krplji na nahrbtniku, le zakaj? Se na hitro ustavim, dam gor in prtegnem v breg. Ufff! Hodil, ko gospod! Minimalno udiranje… Tempo se zato pojača… Malo pod Prgarico srečam dva pohodnika. Starejši me čudno gleda in mi želi dopovedati, da krplji niso primerni za tole današnjo turo. Ammm?? Le zakaj pa so potem krplji? Za po pesku?? Ker se mi ni ljubilo z njim ukvarjati, mu rečem: »Vidva se kar matrajta, jaz pa bom šel proti Kredarici ko gospod!« No videl jih nisem več do Kredarice. Do Prgarice sem rabil 1 uro 30 min, lep tempo ob takih razmerah. Nad Prgarico so bile še vedno stopinje, ampak se je predhodnikom kar pošteno udiralo… Jaz pa lepo minimalno ugrezanje s krplji… Začne se tista strmina proti Kalvariji… Prtegujem tiste krplje v sneg… Teče s čela… Obrati v rdečem… Ampak počutje še vedno super! Ko se teren položi pa pred sabo kar naenkrat zagledam 6 lučk. Le kaj delajo? Dajali so dereze gor, saj je bilo na 1900 metrih vse pomrznjeno! Na hitro se ustavim… Pravijo, da gredo prvič na Kredarico v zimskih razmerah… Pa še pot ne poznajo točno. Super! No pojdite za mano… Se postavim na prvo mesto in gasa proti Kalvariji. Kar hitro zmanjka sledi stopinj! Ammm?? Le kaj sedaj? Temno je… Lune se ni videlo… Snega je ogromno in vse isto zgleda! Tudi jaz sem bil malo izgubljen. Hitro prižgem zemljevid na uri… Vklopim dejavnost 25.11.2019 (ko smo delali tudi gaz na Triglav) in gasa naprej! A kar hitro se začne udirati, ker sem imel krplje, hitro napredujem… Ampak noge postajajo težke! Sedaj pa Kalvarija… Faak! Napihanega snega za izvoz! Vklopim špere, a nič ne pomaga… Vsak korak s krplji mi drsi… Še vedno mi sledijo… Probam cikcak… Mogoče malo boljše… Malo pod vrhom Snežne konte pa imam dosti! Skopljem si luknjo, dam dol krplje… Dereze gor… Pa prtegnem naprej! Počasi imam dosti gazenja, zato se zmenimo z unimi zadaj, da naj vsak kakšno minuto gazi in se bomo izmenjevali… Vsega pa res ne morem sam… No prtegnemo mimo Snežne konte v zadnjo strmino brega… Udira se… Lepo se na hitro menjavamo… Jaz jih navigiram kam… Ker nisem vedno jaz gazil, se je telo malo začelo ohlajati… Res je bilo mrzlo… Jim rečem, da grem naprej in bom do vrha kar jaz gazil. Bil je napihan sneg… Pulz v rdečem, a kar kmalu zagledam Kredarico. Zakon! 3 ure 20 min iz parkirišča – z gazenjem v Kalvariji! Hitro notri.. Tam so že Katja in ostali. Do vzhoda je še eno uro, ampak počasi bodo začeli prihajati do Kredarice še ostali. Tisti mudeli se mi zahvalijo za navigacijo in gaz… Ni panike fantje! Pa hvala za čaj! Zunaj je -9°C, piha. No kar kmalu pride še Franci, Gorazd, Vinko in ostali… Tudi Mitja in Tjaša sta prišla pred vzhodom gor! Domen in njegova ekipa (brez Katje) niso mogli počakati na nas in so se odločili, da potegnejo gaz na vrh… No kasneje se je itak izkazalo, da so šli narobe… Bo treba popravljat…

 

Sonce pride ven, mrzlo še vedno. Kakšno uro po vzhodu smo še pri Kredarici, a čas je za odhod. Tudi Katja se nam pridruži. Matjaž in Dejan prva, ostali pa za njimi. Že takoj pri vstopu v steno piha ko pri norcih! Ledeni delci se zaletavajo v nas… Ampak pri prečki hitro pojenja… Tukaj s(m)o morali popravljati gaz. Sneg na prečki je bil super! Stopinje tudi! Skupina se nekako razbije… Dejan pa Matjaž pobegneta naprej, jaz in Vinko malo zadaj… Pri ostalih pa potem še večja razlika… Ampak se nikamor ne mudi. Greben fajn napihan, tako, da smo kar po vrhu hodil. Zadnji del stene pa miks ledu, napihanega… Skratka super! Smo imeli že slabše. Na vrhu sta se ravno slikala Matjaž in Dejan. Bravo in hvala za gaz! Majstra! Moj letošnji 15ti vzpon!

Foto 1: Letošnji 15ti vzpon na Triglav!

 

Onadva se odpravita dol… Ostali pa počasi prihajajo gor. Kmalu se vsi skupaj naberemo. Malo fotošutinga… Katja jamra kako bo prišla dol? Najraje kar s helikopterjem?! Tole bo še zanimivo! Prijatelji počasi začnejo hodit dol; jaz, Gorazd, Matjaž in Katja pa smo še na vrhu. Počakamo še Simonco, da pride do gor! Potem pa gasa dol. Gorazd je prvi, za njim Katja, Matjaž in jaz. Katja je tudi na vrhu povedala, da je to njen drugi (?) zimski vzpon nasploh… In še s samo enim cepinom… Ja… No… začnemo se spuščati in kar hitro ujamemo Mojco. Mojca je prosila Gorazda, če ji pomaga pri sestopu, zato je šel pred njo… Jaz pa pred Katjo. Gorazd in Mojca pobegneta naprej.. Jaz, Katja in Matjaž pa zadaj. Vse skupaj se zaustavi… Gašper! Kam moram dat nogo? Ledeno je! Kam se primem… Naredim par korakov in potem ustavit in pazit Katjo… Pustit jo ne morem v steni… Nisem tak kot njeni kolegi, k niso mogli z njo it kakšno uro kasneje, ko bi mi gaz potegnil… Pač taka je situacija! Zadaj se začne nabirat folk… Že malo živčni… No tudi jaz bi bil! Prehiteti nas niso morali nikjer… Nadaljujemo s spustom… Mene že konkretno zebe, saj večino časa stojim na mestu in govorim Katji kam dat nogo… Zabij tisto derezo notri! Če je meni držal, bo tudi tebi! Rokavice mi začnejo zmrzovati do te mere, da mi čisto zmrznejo in postanejo gladke… Tako, da sploh cepina nisem mogel normalno držat več… No pri prečki se ustavi… Prečka je bila narejena v PIKO! Ampak tam nam je vzelo sigurno 15 min… Stojim na koncu prečke, že nekaj časa v senci… Noge se mi začnejo tresti, saj me zebe! Tudi grelci v čevljih mi ne pomagajo več.. Sledi še zadnji spust, naravnost dol… Tudi tukaj se je zalomilo… Pa je bil najlažji del… Stopnice narejene v nulo! Samo naravnost dol. Čisto premražen pogledam proti Kredarici.. Sonce… Dosti je tega! Prtegnem dol… Sej ima samo še naravnost dol.. Tukaj ne rabi moje pomoči… En, dva, tri… Pa sem spodaj… Kar v teku v zadnjo strmino pred kočo. Soooonce! Pašee! 2 uri in pol je trajal spust s Triglava do Kredarice… Zame… Katja in Matjaž sta prišla še kakšnih 15 min kasneje… Skratka ja… Bom povedal na koncu bloga. No tam že vsi prijatelji čakajo kar nekaj časa… Eni se že odpravljajo dol… Čestitam tudi Matjažu za prvi zimski vzpon na Triglav, saj ni bilo tako hudo, ane? 😉 Nekaj na hitro pojemo in jaz, Gorazd pa Matjaž (kot zadnji) krenemo proti avtu. Po Kalvariji kar po riti (da šparamo kolena), gaz cela avtocesta! Čisto drugače kot zjutraj. Vmes dohitimo še Mojco in Almo, pa se skupaj odpravimo dol. Malo pred avtom zagledamo Markota… Ravno se odpravlja gor. Srečno kolega! Škoda k nisi mogel iti danes z nami.

 

No tako je bil en dooolg dan zaključen… Za konec pa še na pico v Mojstrano!

 

Pa še zaključek: Nisem mislil nikogar blatit… Ampak prav je, da se zve! Nekateri delajo ture, ki jim niso dorasli smo zato, da potem lahko objavijo fotko in se hvalijo. Pa nimam nič proti nobenemu… Vsak počne kar hoče… Samo v tem primeru sem bil jaz tisti, ki sem bil na udaru, saj sem dve uri in pol zmrzoval… Sem pa sočuten človek in ne morem kar pustit človeka nekje v steni… Ampak me zanima, ali bo Katja napisala pod sliko Triglava, kako je hodila gor in dol in brez katere pomoči ji to ne bi uspelo? Gorski svedri smo ji pomagali! Smo kot kaže boljši prijatelji, kot tisti, s katerimi je prišla že en dan prej na Kredarico. Pa čestitam Katji za uspešen vzpon in spust na Triglav. Lahko narediš še eno kljukico pri zimskih vzponih. Pa hvala za Radler na Kredarici. Sva si ga z Gorazdom zaslužila! Čestitam tudi ostalim, ki so prišli samo do Kredarice in se s trezno glavo odločili, da njihove zmožnosti niso take, da bi se zaje****li v steni. To je moč razuma!

 

Pa tudi Matjažu bravo za uspešen vzpon in spust! Po »zimskem« Grossu, sedaj še zimski Triglav! Tako se dela! Te sigurno še kdaj vzamem s sabo.

Sedaj pa za en dan ohladit kolena… Potem pa naprej grizt v hribe!

Video:

Galerija:

  • Dan se prebuja
  • Počasi prihajajo gor
  • Eni že maširajo proti vrhu
  • Sončni vzhod!
  • Ulalalala!
  • Tudi Mitja se že greje na soncu
  • Dejan je tudi že gor
  • Bravo Matjaž!
  • Na grebenu
  • Triglav - 2864 m
  • Božiček gre že dol!
  • Opa! Matjaž!
  • Bravo majstr!
  • Prečka
  • Mogoče ne zgledajo tolk živčni... :P