Evo spet mene… Spet se malo oglašam. Letošnji januar je kar zanimiv kar se tiče hribov in teka. Nadaljuje se tempo iz lanskega decembra, ki je bil brutalen – sploh konec meseca. Spet blizu 13 000m vzpona tale mesec. Je pa ena novost, ne objavljam na družbenih omrežjih  (razen tale članek). Namreč nekako sem prišel do zaključka, da je vse skupaj postalo neko tekmovanje všečkov, ku**enja kje je kdo bil in pa tekmovanja kdo objavi več fotk iz ene in iste ture v razmaku kar celega meseca… Skratka svet se je spremenil… Ampak pustimo to… Plan je bil najprej samo januar brez teh omrežjih… Sedaj pa vedno bolj razmišljam, da bi izklopil fb, instagram in ostal samo na www.freak.si. Bomo videli, kaj bo prihodnost prinesla! Je pa filing odličen! Noro! Bi marsikdo kdo rabil to probati – če si seveda upa (odgovor pa že vem 😊)! Si pa tale tura zasluži eno objavo, zato sem jo pa tudi spisal.

 

Najprej je bil plan Jalovec. Ob dveh zjutraj se slišiva s Francijem. Vzhod je bil čisto zabit, zahod pa tako tako… Nekako se odločiva, da Jalovec prestaviva na drugič. Imel sem že plan B narejen včeraj, da v primeru, da Jalovec pade v vodo, zavijem proti Triglavu. Boljše megla na Triglavu, kakor na Jalovcu! Vedel sem, da bo Miloš in kompanija napadala sončni vzhod na Kredarici, zato sem se odločil, da jih malo presenetim. Štartam ob treh, Miloš in ekipa že ob 0230. Parkiram pri koritu in od tam kar peš. Za ogrevanje začnem po cesti še z zmernim tempom, potem pa v klanec prbijem pulz v višave. Rabim to! Pumpa dela… Metri se hitro seštevajo… Glasba v slušalkah mi pa tudi nabija vse možne »hard« ritme. Pot v spodnjem delu malo snega, malo ledena… Koordinacija palic in korakov mi hitrost kar lepo teče. Kar kmalu ujamem Miloša, Tanjo, Tino, Petra, Gorazda, Mojco,… Kratek stisk/objem, par besed in gasa naprej! Ni počitka! Telefon ven, na vrsti je malo metal glasbe… Nisem ravno metal fan, ampak za motivacijo dvignit je pa super! Komad: Metallica: Harvester of Sorrow. Pulz se v intru malo umiri… Potem pa začne žgat na polno! 😍Oprijem Alpina gojzarjev je fenomenalen, tako da tempo se stopnjuje… Srce nabija… Noge pečejo! Telefon pa igra nežne bite metala – lajf je supr! Do Prižnice mi vzame kakšno minuto več kot eno uro. Lep tempo! Eno hitro pavzo, saj mi teče iz vsepovsod… Potem pa gasa proti Kalvariji. Kalvarija je bila malo ledena, gazi ni bilo (kot kaže je včeraj sneg padal) dobro vidne. Nisem vedel kaj je spodaj, zato dereze lepo gor… Ziher je zihr! Pa itak so Gorski svedri speglal pot v petek. Bo pa toliko boljše za spust, ko se bo sneg odjužil! Pridem do vrha Snežne konte – še vedno jasno, ampak od nekje pada sneg? Hmmm?! Bolj kot gledam gor, manj mi je jasno… Vetra pa ni bilo. No glavno, da je jasno! Sledi še tista zadnja strmina in zagledam kočo. Ura šele 0524. Hmmm… Dve uri pa 24 min… Ajd… Ni slabo =) Hitro v kočo na toplo! Neki na hitro pojem, en čaj. Marko mi napiše, da v Medvodah pada dež… Hmm… Okrog 0615 počasi prihajajo še ostali, prvi Gorazd, takoj za njim pa Miloš. Zvedel sem, da sta Tina in Peter obrnila, zato sva se z Milošem zmenila, da ga počakam in skupaj štartava. Ostali počakajo na Kredarici.

Okrog 0630 dereze na noge, cepin v roke in ven iz koče. Oblaaaaačno! Fak! Kje je tista jasnina?! Triglav je bil čisto zaprt. Ja nimava kej, treba je it gor. Snega je občutno manj kakor 2.1.2020, pa še bolj ledeno se mi zdi… Ampak mava midva to! Do prečke sva že kar fajn zadihana… Je*i ga, pulz je v rdečem… Hitro mimo prečke, ki je še vedno prečudovito sfrezana! Top! Potem pa gasa naprej gor proti Malem Triglavu. Snega je ponekod tako malo, da so zajle kar zunaj. No na Malem Triglavu še vedno v megli… Hmmm… Še vedno nekako upam, da se vsaj malo razjasni… Tudi tistemu gor se priporočim… Po grebenu je malo pihalo, a nobene panike… Vsaj vroče mi ni blo. Od grebena potem naprej pa gledam gor… Malo se mi zdi, da je višje jasno… Hmm… Sedaj, ali nama zmanjka 50 m pri stolpu za jasnino, ali pa bo »glih za glih«. Na 2815 m pa BAAAAAAM! Pogledam nazaj… BOLANOOO! Pa to je noro! Ali sanjam! Ko ena histerična baba se začnem dret… Miloš se obrne… Se dere še on… Hah! Še dobro, da nobenega drugega ni bilo naokrog. Dereva se, skačeva… Hujše ko…. Ok. Par fotk in gasa proti vrhu, saj ni daleč. No na vrhu naju počaka sonce… Pa se kmalu zapre, ampak čez pol minute odpre…. Pa spet zapre… Briga me… Za to se živi! Srce igra hitreje… Sploh se ne da opisati… Tega res nisem še doživel, pa imam na leto več kot 100 sončnih vzhodov. S Kredarice javijo, da pada sneg… Ho ho ho! Se pravi pod 2800 metri pada sneg/dež. Hudo! Ura pokaže -4°C. Sploh ni tako hudo! Nekaj časa še uživava v plesu megle in sonce, potem je pa čas za spust.

Slika 1: Pocufala sceno!

Vse se lepo odpira med potjo navzdol. Hoja po grebenu je bila res nekaj najlepšega! Sneg je zdržal! Miloš gre naprej, jaz za njim. Vmes srečava kar nekaj ljudi, ki se vzpenjajo… Ampak takih pogojev k midva ne bodo imeli… Ni šans! Prečka brez problema mimo in kar hitro sva na Kredarici. Tam naju čaka ostala banda. Lepo vas je bilo videt za malo daljši čas, ne samo na hitro med potjo! Malo pokremljamo in potem je čas za odhod dol. V tem času je tudi zapadlo kar nekaj snega, tako da sledi niso bile vidne. Sam dam čelado gor, cepin v roke… Pa po riti dol po Kalvariji. No ker nimam pretirano obložene riti s špehom, sem kar hitro zaključil s svojim smukom, saj so bili spodaj kar dobro ledeni kuclji. No pa nič… Grem pa peš! Tudi nekaj ljudi je še hodilo proti Kredarici. Pri Prgarci se ločimo. Malo se mi je mudilo, zato sem dol odtekel sam. Več ali manj drsanja in poza smuk. Novega snega je bilo nad 1300 m kar nekaj cm… Spodaj pa je kot kaže padal dež. Hitro prinorim do Lese, potem pa še tisti kilometer do avta. Cesta je bila še kar lepo zamrznjena. Od Kovinarske proti Radovni pa se je že videla odjuga. Pa je bil moj 38 Triglav zaključen.

Slika 2: Mojca, Dušan, Irena, Gorazd, Tanja, jaz in pa Miloš.

Hvala vsem za odlično družbo, tebi Miloš pa sploh bravo za osvojeni Triglav. Sigurno ni zadnji! 😉

Video:

 

Galerija:

Pot:

 

 

Silvester se je približeval, zato je bilo treba splanirati lokacijo, kje ga bom preživel. Že lani sva bila z Aljažem na Kredarici in potem skok na Triglav. Letos je kar nekaj ljudi govorilo, da gre gor… Neka pretirana gneča mi ne paše… Zato sem se odpovedal Kredarici… Kam pa sedaj? Ma v en bivak bi bili super. Prvotni plan je bil bivak 2 na Jezerih, ampak sva bila prepričana z Aljažem, da bo tam folk… Kaj pa Prehodavci? Tura je kar dolga… Nihče ni še pisal, da je bil tam… Super izbira! Aljaž je vzel še svojo drago, Asjo. Urh pa je zadnji dan odpovedal.. Jooj! Spet bom »lučko« držal…

 

Skratka, torek ob enajstih zjutraj me prideta iskat in se skupaj odpravimo proti koči pri Savici. Vmes se na hitro ustavimo še v Bistrici v trgovini. No okrog dvanajstih parkiramo na parkirišču… Kakšna gneča! Kam gredo vsi? Vidimo kar nekaj ljudi z velikimi nahrbtniki… Ufff! Pa da ne grejo proti Prehodavcem! Počakava z Asjo, da se Aljaž spakira in štartamo. Gremo čez Komarčo gor… Spet ta breg! No Komarča je kar kopna! Lepo počasi napredujemo, vmes prehitimo kakšne pohodnike, ki imajo cilj Črno jezero. Bilo je kar vroče! Mogel sem biti v kratkih rokavih, pa še vedno mi je teklo s čela! Po eni uri pa deset minut pridemo do Črnega jezera. Tukaj se začne sneg, ampak je lep gaz. No pa takoj zahladi! Nadaljujemo po gazi proti Dvojnemu jezeru. Kakšno uro pa pol hodimo po gazi, nakar pridemo do Dvojnega jezera! Lepo nas sonček greje, zato se na hitro ustavimo in nekaj pojemo. Pohodnikov nismo srečali, gaz je pa bila. Po kratki pavzi pa proti jezeru Ledvička. Kar hitro se gaz spremeni v ene stopinje, ki se čez nekaj metrov pa v stopinje krpljev. Kot kaže je mudel prtegnil s krplji gor. Le zakaj? No hitro smo dobili odgovor… Kar hitro se začne udirati, vmes pa čisti led… Nekako se mučimo do Ledvičk, vmes srečamo enega tipa, ki pove, da je pri bivaku samo en pohodnik – super! Ne bo gneče! Pri Ledvički počakamo sončni zahod. Kakšne barve! Noro! Zadnji v 2019!

Foto 1: Zadnji sončni zahod 2019

Potem pa hitro dereze gor, saj je bilo od tukaj naprej čist ledeno. Prečimo proti Zelenim jezerom. Vmes gremo čez kakšno plazovino, a ni panike. Pred Zelenim jezerom so stopinje speljane v levo – poleti greš po desni. Smo zaupali gazi, tako da smo zavili levo in hodili malo gor, malo dol. Če po pravici povem, ne vem kje smo hodili, saj je bila tema… Poznam tisto desno pot, ampak sem na vsake toliko časa preveril na svojem zemljevidu kako kaže. No končno zagledamo pred sabo bivak! Noro! Skoraj 5 ur nam je vzelo! V bivaku je bila že lučka – bil je model iz Trsta, ki je malo govoril slovensko. Malo pokramljamo in si hitro začnemo pripravljati za jest, saj smo bili sestradani! V bivaku je bilo prijetnih 10°C, dek je bilo ogromno, tako da zeblo nas ne bo… Danes so za silvestrsko večerjo špageti z gobami z vrečke! Ma, glavno da je topla hrana! Aljaž poje tisti naš SDO (suhi dnevni obrok). Ko se najemo, je ura šele 20h! Jooj! Še štiri ure do polnoči! Malo še pademo v debato, malo nočnih fotk nato pa malo počijemo. Okrog 23h vstanem, si naredim še ene makarone, saj sem bil sestradan – še zadnja večerja v 2019. Potem pa je počasi že čas za odštevanje do polnoči. Tudi Aljaž in Asja se zbudita. S sabo sem prinesel šampanjec, zato ob polnoči nazdravimo! Srečno in zdravo novo leto! Wooop! Prijazni gospod iz Trsta se nam pridruži pri nazdravljanju, a se kar hitro potuhne v bivak. Zunaj ni bilo mrzlo – 1°C, samo malo je veter nagajal. Potem pa počasi kar spat, saj smo čez par ur že mogli vstat in se odpraviti proti Kanjavcu – čaka nas sončni vzhod. Asja se je pred spanjem odločila, da ne bo šla z nama na vzhod, ampak naju počaka pri bivaku. Škoda!

 

No 1.1.2020 ob 0440 zazvoni budilka. Super kratka noč! Že pred spanjem sem dal grelce na hrbet in noge, zato sem se zbudil skoraj prešvican! Notri pa prijetnih 7°C, pod deko pa 20+. Na hitrco en čaj skuham in ob 0530 je čas, da se odpraviva proti Kanjavcu. Vedela sva, da je gaz narejena, saj so bili včeraj eni tuji pohodniki gor… Se nama vsaj ne bo treba matrati! Od bivaka se spustiva proti Zelenemu jezeru in zagrizeva v klanec. Kakšen klanec! Na srečo je bila tema, zato se ni videlo koliko imava še za prehodit. Sneg je bil mešanica trdega in napihanega… Ampak se je lepo dalo! Prideva kar hitro pod pobočja Hribarc, potem je pa gaz narejena proti sedlu, ki se spušča potem proti Doliču. Malo pred sedlom zavijeva levo in proti grebenu, malo pred vrhom Kanjavca. Po grebenu še par korakov v levo in že sva na vrhu! Kanjavec- 2569 metrov. In to prva! Nikjer nobenega… Spet sva izbrala odlično lokacijo! Vidiva pa kar nekaj ljudi na vrhu Triglava, naj se gužvajo! 😉 Počakava sončni vzhod, par fotk in počasi proti Prehodavcem.

Foto 2: Aljaž proti vrhu

Za spust sva ucvrla pot na sedlo mimo zahodnega vrha Kanjavca dol v grapico (kjer je tudi letna pot). Potem sva malo improvizirala, da se nisva pretirano spuščala in dvigala v kotanjo, zato je bilo dosti prečenja. Tudi spust do Zelenega jezera je potekal malo drugače, tako da sva nekako ohranjala čim višjo višino in se nama ni bilo potrebno pretirano potem dvigati do bivaka. Pri bivaku naju je že čakala Asja, pripravljena na odhod proti dolini. Kratka pavza in štart na dolgo pot do Savice. Del poti do Ledvičke smo opravili v senci, drug del pa v soncu… Kako je toplo! Pretoplo! Potrebno se je bilo sleči. Sneg se je medtem tudi že malo odjužil, zato smo malo bolj trpeli kot včeraj. Dokaj hitro pridemo do koče pri Triglavskih jezerih. Dereze dol, kratka pavza spet. Malo pokramljamo z gospodom, ki je prišel od Bogatina. Potem pa hitro dol, saj je sonce že lepo pripekalo! Tempo navzdol malo pospešim, saj sem imel že lužo v čevljih, zato mi je bilo slabše, ko sem bil pri miru. Vmes v senci je kakšen ledeni del, priporočam vsaj derezice. Pri Črnem jezeru ju počakam in skupaj zagrizemo v tisti naporni spust do parkirišča. Pretirane gneče tudi danes ni bilo, zato je bil spust prijeten.

Na koncu pa je sledil najlepši del dneva – sezuvanje gojzarjev. Kako paše!

 

Tako se je končala super dvodnevna tura: Savica (čez Komarčo) – Triglavska jezera – Prehodavci in drugi dan Prehodavci – Kanjavec – Savica. Odlična družba, odlične razmere! Drugo leto pa… Ne povem… 😉 Z Aljažem sva že pobrala stave, kdo bo za drugo leto želel ponoviti najino letošnjo idejo 😉😂

Galerija:

Poti:

Že na Triglavu, 26.12., smo se menili za naslednji skok na Triglav. Gorazd je lovil letošnji 12ti vzpon, Markotu pa manjkajo še 3je do letošnje 40tke in s tem STOTI vzpon na Očaka. Jaz pa… Ne vem… Želel sem si en vzhod še na Triglavu… Tako, da smo se zmenili… In smo šli. Tokrat sem v izogib dodatnim zapletom med vzponom/spustom kar s svojim avtom prišel… Tako, da čimprej lahko pobegnem v dolino. Gorazd, Jernej, Marko in Nina so štartali ob 0030 s Krme, jaz pa eno uro kasneje… Saj sem pakiral zelo na lahko in mi je sedlo pulz spravit v rdečo cono – samo gasa! Cesta v Krmo še vedno ista kot prej, 400 metrov pred Leso je uničena (dva terenca sta prišla celo čez). Jaz parkiram kar pri koritu, saj se mi ni ljubilo vozit po ledeni cesti… Bom pač tistih par sto metrov več naredil…

 

No ob 0130 pritisnem na uro in štart! Muska na zvočnik in gasa. Bilo je kar mrzlo in pa na čase mi je vetrič popihal. V 9ih minutah sem že pri Lesi – to je bilo pa hitro! Danes bo super dan! Lahke noge, lahek nahrbtnik in super sneg. Lovil sem Gorazda in druščino, cilj jih je bil ujet do Prgrace. Prtegujem v klanec, prehitevam druge pohodnike, a moje družbe od nikoder. Na sebi sem imel švic dolgo in čez kratko majico, pa mi je teklo iz vse povsod in to pri lepem minusu! Prletim na Prgarco, hitro zavijem v zimsko sobo… Oooo! Lej jih! Že pol ure so me čakali! Zelo lep tempo so imeli! Že jaz sem imel od avta do Prgarice 1 uro 15… Superca! Hitro se spravimo naprej. Začne se ornk klanec… Meni kar naenkrat crknejo baterije… Nikamor več ne morem… Čista nula! Hitro ruzak ven, en sendvič… Ni dosti… Še čokoladico in pa gel čez. Zdaj je pa prijelo! Hitro za njimi. Pod Kalvarijo se ločimo. Gorazd in Nina malo zaostanejo, mi pa nadaljujemo naprej. Legenda Marko tempira tempo, spet! Pa to ti je formula! Bolj je bil klanec, bolj je stopnjeval tempo + še delal gaz, ker so sledi zaradi vetra spet izginile. Midva z Jernejem zaostajava zadaj, a se Marko na vsake toliko časa naju usmili in naju počaka. Priden! S takim tempom prletimo ven iz Kalvarije proti zadnjemu vzponu do koče. Nekaj 100 metrov pod kočo začne pihati. Komi sem čakal, da zagledam kočo. Okrog 4h zagledam kočo! Ulalala! Piha ko pri norcih (po podatkih okrog 60-70 kmh), zato se hitro skrijemo v notri. Jedilnica ni bila tako prazna, kot smo mislili… So ljudje že spali notri… Hitro razpakiram, preoblečem in se uležem na klopco. Neki me je bolel križ, zato mi Marjan prinese Naklofen, hvala! Budilko naštimamo ob 6h, zato da najkasneje ob 0615 štartamo proti vrhu. Ne morem se pohvaliti ravno z odličnim spancem, saj me je kar lepo treslo. No budilka kar hitro zazvoni. Zunaj se sliši veter (okrog 70 kmh). Ali gremo? Do šestih je še kar nekaj ljudi prišlo do Kredarice z namenom naskoka na vzhod. Ampak so se premislili, vsi… No razen nas. Gremo probat in da vidimo. Hitro se naštimamo in ob 0630 štart proti Triglavu. UUFFFF! Kaj ga piha! Ledeni delci se zaletavajo v moj obraz… Na vsake 5 korakov je potrebno počiti, da lahko zajameš sapo.. Saj ne moreš normalno dihat. Probamo pohitet kar se da do prečke. No pri prečki potem kar naenkrat zmanjka vetra. Super! Prečka je še vedno odlična! Sfrezana v nulo od Francija zadnjič. Iz prečke proti Malemu Triglavu. Tukaj je kar ledena podlaga, zato dereze primejo super! Ampak se spet prikaže veter. Ta veter! Pospešimo do grebena… Norišnica! Kaj ga vleče tale veter! Mojih skromnih 70 kg je premalo za ta veter, zato me na grebenu dvakrat premakne. Hitro se vržem na tla in potem skoraj po vseh štirih čez greben. Jernej ima še večje težave… Jaz sem majhen in suh, on je pa velik in suh… Ufff! Tudi on skoraj plazi… No greben je mimo, nadaljujemo proti vrhu. Vmes so kakšni sunki vetra, ampak ni neke panike. Ob 0641 smo na vrhu, čez eno minuto se pa pokaže sonce! Kaj smo to dobro zračunali! Evoo… Moj letošnji 16ti vzpon, Markotov 38ti in Gorazdov 12ti! Bravoo mudeli! Na vrhu spet konkretno piha… Ampak je super razgled! Hitro zapojemo eno pesmico naši slavljenki – Maji. Uff… V takem vetru še nisem pel!

Foto 1: Pihalo, ko pri norcih!

Prav dolgo se nismo zadrževali na vrhu, saj je bilo zelo mrzlo! Smo pa gledali kako so pohodniki obračali pod steno proti Kredarici… Spodaj res piha! No čas je za spust. Tokrat smo bili sami »stari mački« Triglava, zato nisem pričakoval težav. Veter se je malo ojačal, zato je bila potrebna večja previdnost, ampak nadaljujemo kar lepo. Marko, kot najizkušenejši, je šel prvi. Majstr letošnjega Triglava! Sneg je bil še vedno zelo trd, zato so dereze zelo dobro prijele… Da o cepinih ne govorim… Celo pot gledamo kako odmetava sneg… Zadevajo nas spet ledeni delci… Po prečki pa tak sunek, da oba cepina direktno z vso močjo v tisti led. Drži? Ja valda da drži! Sledijo še tiste stopnice in stene je konec! Zmaga za nas! Nas pa pričaka spodaj veter blizu 90 kmh… Divjal je noro! Ampak kar hitro pridemo v kočo. Koča pa nabito polna! Veliko jih je čakalo, da bo veter ponehal. Ob devetih zjutraj, ko smo prišli v kočo, je bilo zunaj še vedno -8,8°C. Mrzlo, ni kaj! Notri kar nekaj poznanih… No pa saj vedno ene in iste srečujemo. 😊 Sledi kratka pavza, meni se je malo mudilo, zato okrog 10h štartam proti dolini. Tudi Marko je šel z mano, ostali pa so ostali še v koči. Z Markotom pritegneva po Kalvariji kar naravnost dol… Vmes tudi malo po riti. Kar hitro izgubljava višino. Vmes srečam tudi še par prijateljev… Še posebej vesel Matjaža, s katerim smo preživeli Grossa. No pri Prgarci prideva pa v senco, ampak vsaj ne piha… Ob 11:30 sem že pri avtu. Začetni del poti je še vedno poledenel, saj je bilo v dolini še vedno -1°C. Hitro razpakirat in z avtom proti domu.

Foto 2: Kratka pavza, da nismo bili prehitro na vrhu (foto: Marko)

 

Evo, hvala Markotu, Gorazdu in Jerneju za družbo do Triglava. Nini za osvojeno Kredarico, super tempo si imela! Pa še posebna pohvala itak Maretu. Mislm… Stroj si! 38x v enem letu na Triglavu ni kar tako! Jaz upam, da ti uspeta še dva vzpona do konca leta in tako zaključiš z 40/100! Komaj čakam, da gremo spet kam skupaj! Samo tokrat sem jaz spredaj, če ne boš spet podivjal s tempom! S tem vzponom sem zaključil moje popotovanje na Triglav v letu 2019.

Statistika:

  • 16x na vrhu (skupno 36x)
  • 5x sončni vzhod
  • 2x sončni zahod
  • 14x štart iz Krme, 1x iz Vrat, 1x Savica
  • 1x preko severne Triglavske stene

Za drugo leto plani? Še vedno ostaja izziv vsak mesec 1x na Triglav (letos mi ni uspelo).

 

Galerija:

Pot:

 

Uvod v današnji blog bo zelo kratek: Dej hudiča prilagodi težavnost ture svojim zmožnostim! Hvala lepa! 👏

 

No že prejšnji mesec smo se z Dejanom in Gorazdom pogovarjali, da krenemo okrog božiča spet na našega Očaka. Malo nas je zafrknil vreme (sneženje in kasneje veter), zato je bilo treba turo premaknit na 26ga. Spet ena huda ekipa Gorskih svedrov: Franci, Gorazd, Dejan, Jože, Matjaž, Vinko, Sonja, Mojca, Alma, Bernarda, Brigita, Simona in ostalih, ki jih nisem omenil. Seveda sem zraven povabil tudi še enega Matjaža (tistega, ki me je peljal na Grossa). Ekipa je bila sestavljena, povabljenih je bilo še več ljudi… Ampak, to je druga zgodba…

Za 26ga se z Matjažem in Gorazdom zmenimo zbor ob 0220, tako da okrog treh lahko krenemo proti Kredarici. Cesta v Krmo je bila kar ledena, neprevozna do Lese (400 m pred Leso) zaradi hudournika. Zato je potrebno parkirati kar ob cesti nekje… Kjer pač najdeš plac. Že včeraj so šli Katja, Domen in še dva proti Kredarici.. Tako, da je gaz narejen… Marko ga je zvečer utrdil… Ampak… Gazi ni bilo (do tja še pridem)… Skratka punce štartajo že nekaj minut prej, mi desci pa zadaj. Pot je že od začetka prekrita s snegom (minimalno). S Francijem prevzameva pobudo. Tempo se kar lepo nabije, ampak pumpa pridno sledi naporu. Malo heca, predvsem pa z resnim tempom dohitiva punce pri ravnici Vrtača. Z vsakim metrom vzpona je snega več in vedno bolj južen. No Franci upočasni in nadaljuje s puncami, jaz pa gasa naprej. Noge so bile sveže. Pridem do Malega Polja… Lepo se udira… Krplji na nahrbtniku, le zakaj? Se na hitro ustavim, dam gor in prtegnem v breg. Ufff! Hodil, ko gospod! Minimalno udiranje… Tempo se zato pojača… Malo pod Prgarico srečam dva pohodnika. Starejši me čudno gleda in mi želi dopovedati, da krplji niso primerni za tole današnjo turo. Ammm?? Le zakaj pa so potem krplji? Za po pesku?? Ker se mi ni ljubilo z njim ukvarjati, mu rečem: »Vidva se kar matrajta, jaz pa bom šel proti Kredarici ko gospod!« No videl jih nisem več do Kredarice. Do Prgarice sem rabil 1 uro 30 min, lep tempo ob takih razmerah. Nad Prgarico so bile še vedno stopinje, ampak se je predhodnikom kar pošteno udiralo… Jaz pa lepo minimalno ugrezanje s krplji… Začne se tista strmina proti Kalvariji… Prtegujem tiste krplje v sneg… Teče s čela… Obrati v rdečem… Ampak počutje še vedno super! Ko se teren položi pa pred sabo kar naenkrat zagledam 6 lučk. Le kaj delajo? Dajali so dereze gor, saj je bilo na 1900 metrih vse pomrznjeno! Na hitro se ustavim… Pravijo, da gredo prvič na Kredarico v zimskih razmerah… Pa še pot ne poznajo točno. Super! No pojdite za mano… Se postavim na prvo mesto in gasa proti Kalvariji. Kar hitro zmanjka sledi stopinj! Ammm?? Le kaj sedaj? Temno je… Lune se ni videlo… Snega je ogromno in vse isto zgleda! Tudi jaz sem bil malo izgubljen. Hitro prižgem zemljevid na uri… Vklopim dejavnost 25.11.2019 (ko smo delali tudi gaz na Triglav) in gasa naprej! A kar hitro se začne udirati, ker sem imel krplje, hitro napredujem… Ampak noge postajajo težke! Sedaj pa Kalvarija… Faak! Napihanega snega za izvoz! Vklopim špere, a nič ne pomaga… Vsak korak s krplji mi drsi… Še vedno mi sledijo… Probam cikcak… Mogoče malo boljše… Malo pod vrhom Snežne konte pa imam dosti! Skopljem si luknjo, dam dol krplje… Dereze gor… Pa prtegnem naprej! Počasi imam dosti gazenja, zato se zmenimo z unimi zadaj, da naj vsak kakšno minuto gazi in se bomo izmenjevali… Vsega pa res ne morem sam… No prtegnemo mimo Snežne konte v zadnjo strmino brega… Udira se… Lepo se na hitro menjavamo… Jaz jih navigiram kam… Ker nisem vedno jaz gazil, se je telo malo začelo ohlajati… Res je bilo mrzlo… Jim rečem, da grem naprej in bom do vrha kar jaz gazil. Bil je napihan sneg… Pulz v rdečem, a kar kmalu zagledam Kredarico. Zakon! 3 ure 20 min iz parkirišča – z gazenjem v Kalvariji! Hitro notri.. Tam so že Katja in ostali. Do vzhoda je še eno uro, ampak počasi bodo začeli prihajati do Kredarice še ostali. Tisti mudeli se mi zahvalijo za navigacijo in gaz… Ni panike fantje! Pa hvala za čaj! Zunaj je -9°C, piha. No kar kmalu pride še Franci, Gorazd, Vinko in ostali… Tudi Mitja in Tjaša sta prišla pred vzhodom gor! Domen in njegova ekipa (brez Katje) niso mogli počakati na nas in so se odločili, da potegnejo gaz na vrh… No kasneje se je itak izkazalo, da so šli narobe… Bo treba popravljat…

 

Sonce pride ven, mrzlo še vedno. Kakšno uro po vzhodu smo še pri Kredarici, a čas je za odhod. Tudi Katja se nam pridruži. Matjaž in Dejan prva, ostali pa za njimi. Že takoj pri vstopu v steno piha ko pri norcih! Ledeni delci se zaletavajo v nas… Ampak pri prečki hitro pojenja… Tukaj s(m)o morali popravljati gaz. Sneg na prečki je bil super! Stopinje tudi! Skupina se nekako razbije… Dejan pa Matjaž pobegneta naprej, jaz in Vinko malo zadaj… Pri ostalih pa potem še večja razlika… Ampak se nikamor ne mudi. Greben fajn napihan, tako, da smo kar po vrhu hodil. Zadnji del stene pa miks ledu, napihanega… Skratka super! Smo imeli že slabše. Na vrhu sta se ravno slikala Matjaž in Dejan. Bravo in hvala za gaz! Majstra! Moj letošnji 15ti vzpon!

Foto 1: Letošnji 15ti vzpon na Triglav!

 

Onadva se odpravita dol… Ostali pa počasi prihajajo gor. Kmalu se vsi skupaj naberemo. Malo fotošutinga… Katja jamra kako bo prišla dol? Najraje kar s helikopterjem?! Tole bo še zanimivo! Prijatelji počasi začnejo hodit dol; jaz, Gorazd, Matjaž in Katja pa smo še na vrhu. Počakamo še Simonco, da pride do gor! Potem pa gasa dol. Gorazd je prvi, za njim Katja, Matjaž in jaz. Katja je tudi na vrhu povedala, da je to njen drugi (?) zimski vzpon nasploh… In še s samo enim cepinom… Ja… No… začnemo se spuščati in kar hitro ujamemo Mojco. Mojca je prosila Gorazda, če ji pomaga pri sestopu, zato je šel pred njo… Jaz pa pred Katjo. Gorazd in Mojca pobegneta naprej.. Jaz, Katja in Matjaž pa zadaj. Vse skupaj se zaustavi… Gašper! Kam moram dat nogo? Ledeno je! Kam se primem… Naredim par korakov in potem ustavit in pazit Katjo… Pustit jo ne morem v steni… Nisem tak kot njeni kolegi, k niso mogli z njo it kakšno uro kasneje, ko bi mi gaz potegnil… Pač taka je situacija! Zadaj se začne nabirat folk… Že malo živčni… No tudi jaz bi bil! Prehiteti nas niso morali nikjer… Nadaljujemo s spustom… Mene že konkretno zebe, saj večino časa stojim na mestu in govorim Katji kam dat nogo… Zabij tisto derezo notri! Če je meni držal, bo tudi tebi! Rokavice mi začnejo zmrzovati do te mere, da mi čisto zmrznejo in postanejo gladke… Tako, da sploh cepina nisem mogel normalno držat več… No pri prečki se ustavi… Prečka je bila narejena v PIKO! Ampak tam nam je vzelo sigurno 15 min… Stojim na koncu prečke, že nekaj časa v senci… Noge se mi začnejo tresti, saj me zebe! Tudi grelci v čevljih mi ne pomagajo več.. Sledi še zadnji spust, naravnost dol… Tudi tukaj se je zalomilo… Pa je bil najlažji del… Stopnice narejene v nulo! Samo naravnost dol. Čisto premražen pogledam proti Kredarici.. Sonce… Dosti je tega! Prtegnem dol… Sej ima samo še naravnost dol.. Tukaj ne rabi moje pomoči… En, dva, tri… Pa sem spodaj… Kar v teku v zadnjo strmino pred kočo. Soooonce! Pašee! 2 uri in pol je trajal spust s Triglava do Kredarice… Zame… Katja in Matjaž sta prišla še kakšnih 15 min kasneje… Skratka ja… Bom povedal na koncu bloga. No tam že vsi prijatelji čakajo kar nekaj časa… Eni se že odpravljajo dol… Čestitam tudi Matjažu za prvi zimski vzpon na Triglav, saj ni bilo tako hudo, ane? 😉 Nekaj na hitro pojemo in jaz, Gorazd pa Matjaž (kot zadnji) krenemo proti avtu. Po Kalvariji kar po riti (da šparamo kolena), gaz cela avtocesta! Čisto drugače kot zjutraj. Vmes dohitimo še Mojco in Almo, pa se skupaj odpravimo dol. Malo pred avtom zagledamo Markota… Ravno se odpravlja gor. Srečno kolega! Škoda k nisi mogel iti danes z nami.

 

No tako je bil en dooolg dan zaključen… Za konec pa še na pico v Mojstrano!

 

Pa še zaključek: Nisem mislil nikogar blatit… Ampak prav je, da se zve! Nekateri delajo ture, ki jim niso dorasli smo zato, da potem lahko objavijo fotko in se hvalijo. Pa nimam nič proti nobenemu… Vsak počne kar hoče… Samo v tem primeru sem bil jaz tisti, ki sem bil na udaru, saj sem dve uri in pol zmrzoval… Sem pa sočuten človek in ne morem kar pustit človeka nekje v steni… Ampak me zanima, ali bo Katja napisala pod sliko Triglava, kako je hodila gor in dol in brez katere pomoči ji to ne bi uspelo? Gorski svedri smo ji pomagali! Smo kot kaže boljši prijatelji, kot tisti, s katerimi je prišla že en dan prej na Kredarico. Pa čestitam Katji za uspešen vzpon in spust na Triglav. Lahko narediš še eno kljukico pri zimskih vzponih. Pa hvala za Radler na Kredarici. Sva si ga z Gorazdom zaslužila! Čestitam tudi ostalim, ki so prišli samo do Kredarice in se s trezno glavo odločili, da njihove zmožnosti niso take, da bi se zaje****li v steni. To je moč razuma!

 

Pa tudi Matjažu bravo za uspešen vzpon in spust! Po »zimskem« Grossu, sedaj še zimski Triglav! Tako se dela! Te sigurno še kdaj vzamem s sabo.

Sedaj pa za en dan ohladit kolena… Potem pa naprej grizt v hribe!

Video:

Galerija:

  • Dan se prebuja
  • Počasi prihajajo gor
  • Eni že maširajo proti vrhu
  • Sončni vzhod!
  • Ulalalala!
  • Tudi Mitja se že greje na soncu
  • Dejan je tudi že gor
  • Bravo Matjaž!
  • Na grebenu
  • Triglav - 2864 m
  • Božiček gre že dol!
  • Opa! Matjaž!
  • Bravo majstr!
  • Prečka
  • Mogoče ne zgledajo tolk živčni... :P
  • Rokavice dol, saj so bile zmrznjene
  • Zadnji spust
  • Stopinj kar jih češ!
  • Božički Alma in Mojca
  • Po riti!
  • Pri Prgarici
  • Pa še ena skupna!

Pot:

Še en prispevek na varianto »throwback« 2019. Top 5 letošnjih tur! Sicer letos nisem bil tako uspešen z nabiranjem višincev, kot lani… Ampak statistika je še vedno odlična! Več kot 470 ur, 1700 km in pa 150 km vzpona je tole leto pristalo na 2. mestu najuspešnejših hribolazenj. Zelo težko je izbrati pet tur, a nekako je vsaka tura na spodnjem seznamu pristala z posebnim razlogom.

 

5. Kanjavec s Triglavom 15.8.2019 – BLOG

 

Na zadnje, peto mesto se je uvrstila tura Savica – Kanjavec – Triglav – Lepo Špičje – Savica. To je bilo 42 km čistega užitka! Ponoči zgodaj štart čez Komarčo proti Kanjavcu, tam počakati vzhod. Nato spust do Doliča in od tam proti Triglavu. Sledil je spust v gneči proti Planiki od tam spet spust/vzpon proti Prehodavcem. Ker pa še ni bilo dosti, pa je sledilo še prečenje Špičja in nato v dolino spet čez Komarčo. Pot, ki mi je vzela skoraj cel dan, je bila polna prečudovitih razgledov. Sigurno se še vrnem!

  • Kakšna luna!
  • Sončni vzhod!
  • Desno ;)
  • Triglav zadaj na levi
  • Kar lepo dol :)
  • koča na Doliču
  • Zadaj Kanjavec
  • Kanjavec v ozadju :)
  • Briga njega za mojo musko =)
  • Hm... Lep pes... =P
  • Proti Triglavu ;)
  • Zavarovana plezalna pot proti Triglavu =)
  • Točno se ve kam sedaj... Desno gor!
  • Selfieeeeee in osmi vzpon na Triglav =P
  • Scena brutalna! Razgled proti Kredarici
  • dom Planika
  • Tukaj pa že megla :)
  • V meglo :)
  • Veselje ob spoznanju, da imam samo še 15 km do avta =P
  • Enostaven svet =)
  • Vroče pa je! =)
  • Prehodavci =)
  • Zimski bivak, zadaj Malo Špičje
  • Po podih gor na Malo Špičje
  • Proti Malemu Špičju
  • Pogled na Primorsko stran
  • Tole še ni Veliko Špičje =P
  • O fak! Kaj me še čaka! Spodaj jezero Ledvička
  • Gor, dol... Pa spet gor =P
  • Počasi proti Velikemu Špičju
  • Tudi njih briga moja glasba!
  • No to pa je Veliko Špičje =)
  • Sedaj pa dol! =)
  • Kmalu se potke ne bo več videlo...
  • Tabla iz Dvojnega jezera...
  • Komarča =)

 

4. Triglav 9.2.2019 – BLOG

Četrto mesto je pripadlo zimskemu Triglavu. S Francijem s krplji napadla že od konca asfalta. Pred nama je bil Dejan, ki je kasneje tudi potegnil gaz na Triglav. Ne smem pa pozabiti Bojane, ki je ta dan praznovala rojstni dan. Dan je bil super! Bil je tisti pravi zimski vzpon. Ni bil vzhod ali zahod… Ampak kar lepo dnevna tura… Tudi nekaj posebnega. No pa še nekaj mi je vstalo v spominu. Tisto gazenje nazaj do avta skozi Krmo – 6km čistega trpljenja!

  • Ko se dan prebuja!
  • Franci pri Aljažu

3. Dovški križ 4.9.2019 – BLOG

Brezpotja so top! To sem dojel letos! Z Rokom udarila eno fletno turo mimo bivak II na Jezerih in potem skok na Dovški križ. Hoja ponoči, kratko spanje v bivaku in hudi razgledi na ostale Julijce ob sončnem vzhodu! Pa ne smem pozabit super družbe! Edino škoda mi je, da sva izpustila Veliki Oltar… Ampak saj bo počakal na drugič!

  • Ni slabo...
  • Pogled na Rokave, Škrlatico, Oltar
  • Spredaj Kukova špica
  • Vzhod!
  • Zajtrk ;)
  • Rok že fotografira
  • Proti Ljubljanski kotlini
  • Triglav je že obsijan
  • Soonce!
  • Razgled!
  • Levo Široka peč, spodaj amfiteater
  • Greva proti bivaku
  • Orientacija malo otežena
  • Malo "plezanja"
  • Jugova grapa
  • Proti vrhu Dovškega križa
  • Dolina Vrat!
  • Tudi tukaj malo plezanja
  • Markantna skala =)
  • Orientir črna skala
  • Šplevta (2272 m)
  • Meglica =)
  • Triglav (2864 m)
  • Dolgooo melišče
  • Narava je naredila svoje
  • Še kar ne zmanjka melišča
  • Voda je naredila svoje
  • bivak II na Jezerih
  • Zaenkrat še dobro vidna potka
  • Na vrhu!
  • Pašeeee!

 

2. Jalovec 17.2.2019 – BLOG

Tisti pravi pravi zimski Jalovec! Moj prvi zimski – ledni kamin! Najprej malo nelagodno, kasneje pa čisti užitek! Štart je bil že ponoči, saj sva se s Francijem bala padajočega kamenja v ozebniku.  Na srečo kamenja ni bilo dosti, je bil pa zato kamin zamrznjen. Tole je bil višek mojega hribolazenja pozimi! Ponosen nase! Naslednje leto se ga ponovi!

 

1. Grossglockner 13.-14.7.2019 – BLOG

Kdo drug kot Gross?! Ta mogočna, skoraj 3800 m gora, ki je tudi najvišja v Avstriji nam je vzela dva dni. Jaz, štirje Matjaži, Jože in Jernej smo bili ekipa. Neizmerno hvaležen Matjažu za povabilo- sigurno ne bo pozabljeno! Vreme nam sicer ni bilo naklonjeno – snežilo dva dni. A to nas ni ustavilo in drugi dan smo dosegli najvišji vrh Avstrije! Neizmerno ponosen na dosežek v takih razmerah! Prvi dan smo spali na 3400 m, drugi dan na vrh in vrnitev v dolino. Zaenkrat sem stal na najvišji gori v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji (pogojno) in Kosovem (pogojno). Kaj bo prinesla prihodnost? Sigurno še kakšen vrh! 😉

  • #1 Pripave
  • #2 Jernej, Matjaž, Matjaž, Matjaž, Jože, Matjaž in jaz
  • #3 Hud štart
  • #4
  • #5 Gremo po 702B
  • #6 Kje ste fantje?
  • #7 Pogled nazaj
  • #8 Jože je glavni :)
  • #9 Prvi postanek
  • #10 Levo gor
  • #11 Mrzla je :)
  • #12 Huda panorama
  • #13 "Štrudl hutte" na 2801 m
  • #14 Desno po 712
  • #15 Prva prečka snega
  • #16 Še zadnji pogled proti dolini
  • #17 Naša soba
  • #18 #tojtauzitek :)
  • #19 Eni pakirajo, drugi poležavajo :)
  • #20 Se opazi, da je veliko Čehov/Slovakov
  • #21 Tukaj smo včeraj prišli gor
  • #22 Pogled proti Grossu :)
  • #23 Ekipa "DEJMO POGLEDAT SAMO ŠE TUKAJ MALO VIŠJE" :P
  • #24 Še vedno smrdi!
  • #25 Vhod v kočo
  • #26 Gremo dol
  • #27 Tja dol
  • #28 Še dolga pot po ledeniku!
  • #29 Četica koraka...
  • #30 Počasi se bo razkadilo
  • #31 WOW!
  • #32 Pod kočo
  • #33 Te razpoke včeraj nismo videli
  • #34 Pazi kam stopiš!
  • #35 Starejši del ekipe pridno hodi spredaj :)
  • #36 Še zadnji pogled proti koči
  • #37 Enim vroče, druge zebe :P
  • #38 Se že zapira!
  • #39 Še malo pa gremo mimo "Štrudla"
  • #40 Tukaj bomo namesto desno, zavili levo - po bližnjici :)
  • #41 Po bližnjici (gor smo šli po tisti desni poti spodaj)
  • #42 Še malo do avta :P
  • #43 Štrudl desno, mi pa levo!
  • #44 Danes se vsaj vidi :) Studlhutte 2801 m
  • #45 Svizec išče čokolado :)
  • #46 Sedaj smo pa res že blizu!
  • #47 Ali pa tudi ne! :)
  • #48 Malo zgodovine :)

 

In pa greh bi bil, če ne bi omenil Slovenske smeri v severni Triglavski steni! Jaz, Jože, Franci in Sonja smo jo napadli 18.8.2019. Plezanje do težavnosti III. me je zelo navdušila! Izstopili smo na Prevcu, nadaljevali proti Triglavski škrbini. Top družba, top dan! Za zaključek še skok na Triglav in spust na Kredarico, kjer smo srečali še Gorazda, Almo, Polono in ostale. Dan, ki mi bo prav tako ostal v spominu!

 

Tudi Mala in Velika Martuljška Ponca sta bili super! Spet brezpotje, spet ena huda tura s Francijem in spet prečudovito plezanje! Top! Top! Top!

 

Lahko bi opisoval še naprej ostale ture, ki so bile prav tako super. A priporočam, da si jih preberete kar sami:

Slovenske gore

Tuje gore

V mesecu decembru se radi spomnimo, kaj smo počeli skozi leto. Ker večino mojih vzponov sestavljajo sončni vzhodi ali zahodi, se bom v tem prispevku spomnil najboljše pretekle sončne vzhode in zahode. Vsakič, ko grem v hribe, je nekaj posebnega. A ničesar se (po mojem mnenju) ne more primerjati z začetkom ali koncem svetlosti. To je ta čaroben trenutek dneva, doživimo ga vsak dan, ampak tudi enkrat ni isti! Ve pa se, kje so najlepši vzhodi in zahodi – TRIGLAV IN BEGUNJŠČICA (pozimi). Tole je mojih top 5 vzhodov in zahodov:

 

5. Jalovec 16.6.2019 – BLOG

Zima se je ponekod sicer že umaknila, a ne na Jalovcu. Kralj slovenskih gora nas je poklical. Jaz, Franci, Sonja, Helena in Bernarda. Seveda je mogel biti sončni vzhod! Štart je bil kar zgodaj, noč je bila jasna. Ozebnik je bil še pod snegom, edino zgornji del smo imeli miks kamenja in snega. Ko smo bili na grebenu pod Jalovcem pa smo v Avstriji zagledali oblak in strele! No moram priznati, da ni bilo ravno prijetno! Zadnje kar si želim, je pa nevihta na Jalovcu! No mi smo hodili naprej, oblak pa je izginil! Deset minut pred vzhodom smo bili na vrhu. Kakšen razgled! Nekaj najlepšega! Ta jasnina nas je takoj ogrela! Hudoo! Pa še super družba!

 

4. Begunjščica 17.3.2019 – BLOG

Napoved je bila super, realna slika zelo slaba! Ko sva se z Aljažem vzpenjala po Centralni grapi na Begunjščico so se začeli nabirati oblaki in pa meglica. Malo že slabe volje, se je na vrhu vse obrnilo! Meglica se je spustila nižje, oblačnost se je kar dvignila… Kar je pomenilo, da smo bili v sendviču. Ko je sonce začelo vzhajati, pa prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil. Nebo je dobesedno gorelo! Oblaki so se pobarvali kričeče rdečo, meglica je bila čisto osvetljena… No pa sneg je tudi dodal svoje! Skratka vzhod za bogove! To pa še ni bilo konec dneva. Po vzhodu pa smo z Aljažem, Milošem, Klavdijo in Radkom skočili na Vrtačo po SZ grebenu. Top dan!

 

3. Triglav 23.3.2019 – BLOG

Ko je lepo vreme, je najlepši vzhod na Triglavu. To dokazuje tudi Triglav na 23.3. Gorazd, Mojca, Maja in jaz planiramo vzhod na Triglavu. Štart je bil v večernih urah en dan prej, saj je bilo kar nekaj snega in smo lepo počasi hodili. Ko smo prišli na Kredarico, so ostali šli počivati. Jaz pa zagledam Markota in Majtaža. Skupaj odrinemo proti vrhu. Bili smo sami na vrhu… Taka jasnina, da samo gledaš. Razgled je segal na vse strani. Počakam še Gorazda in ekipo. Ko se skupaj odpravimo dol, pa zagledam še Francija z njegovo ekipo turbo punc! Odličen dan! Edina stvar, ki je bila slaba… Je bilo to, da sem mogel prepešačiti celo Krmo do asfalta, kjer sem imel parkiran avtomobil.

 

2. Begunjščica 10.11.2019 – BLOG

Edini sončni zahod, ki se je uvrstil na ta seznam. Zjutraj sem bil na vzhodu na Viševnik, ker je bilo preveč energije, pa je bilo treba nekam iti še za zahod. Edini problem je bil, ker se je tekom dneva oblačnost dvignila iz 1500 na 2100 metre. Ampak vredno je bilo poizkusiti! Z Nejcem sva se odpravila z Drage proti Robleku in od tam na Veliki vrh – 2060 m. Pot do Robleka je potekala v megli, a megla je bila tudi nad Roblekom. Vseeno sva se odločila probati in izplačalo se je! Oblačnost je bila na 2040 metrih – samo 20 metrov pod nama! Bolano! Sonce je zašlo, megla se je še malo bolj spustila. Sicer je bilo na vrhu mrzlo, a ta prizor je bil prečudovit! Ko je sonce čisto zašlo, se je oblačnost čisto umaknila in bila je jasna noč!

 

  • Kakšen veličasten razgled. Opaziš Triglav?
  • Pa še proti Košuti
  • Tudi na Stolu je lepo!
  • Megla naju je skoraj dosegla! ;)
  • Palce gor!
  • Sonce gre dol!
  • Tudi v dolini se jasni
  • Barveee!
  • Lunca :)
  • Baje je srček! :P
  • Tooo! Enajstič letos!
  • Kmalu se bo čisto zmračilo

 

1. Triglav 6.10.2019 – BLOG

Bilo jo predčasno praznovanje mojega rojstnega dneva. Tole je bil tudi moj letošnji 12ti vzpon na Očaka, kar je pomenilo, da sem svojo normo izpolnil! Že malo čez polnoč smo se s Sonjo in Francijem odpravili s Krme. Nekaj dni prej je malo snežilo, zato so bile vsaj derezice obvezne. Noč je bila jasna… Nato pa se je proti jutro začelo oblačiti in oblaki so »pristali« nad Karavankami. No sonce je posijalo, oblaki so »goreli« in to je bil letošnji najlepši vzhod! Take barve, da jih tudi fotoaparat ni mogel zajeti. Lahko sem se samo usedel ob stolpu in občudoval to lepoto narave!

  • Ko se dan dela...
  • Kakšne barve! Bolano!
  • Sonceee
  • Najnižja je bila -7 stopinj
  • Super vreme tudi na drugo stran!
  • Pa dolina Vrata!
  • Na ZDRAVJE!
  • Možic gaj kr dobr zategnu!
  • Dobro je poziral!
  • No tudi midva! ;)
  • Nujni selfie!
  • Nov "štempl"
  • Nasnidenje Triglav!
  • Proti Kredarici in Pokljuki
  • Ni veliko snega
  • Kopna prečka in...
  • Ledena prečka
  • Triglav, kako si krasan!

 

To pa ne pomeni, da ostali vzhodi in zahodi niso bili super. V tem letu se je nabralo kar nekaj vzhodov in zahod (več kot 70!). Nek določen procent sem jih tudi objavil v blogu. Spodaj objavljam link do blogov od ostalih podobnih tur:

Veliki Draški vrh (2243 m) – 11.12.2019

Triglav (2864 m) – 30.11.2019

Stol (2174 m) -14.11.2019

Begunjščica – 10.11.2019

Bivak pod Skuto in Skuta – 25.10 in 26.10.2019

Črna prst (1844 m) – 8.10.2019

Špik (2472 m) – 5.10.2019

Velika Baba (2127 m) in Mrzla gora (2203 m) – 21.9.2019

Triglav (2864 m) – 30.9.2019

Bavški Grintavec (2347 m) – 20.9.2019

Dovški križ (2542 m) – 4.9.2019

Kanjavec s Triglavom – 15.8.2019

Škrlatica (2740 m) – 20.7.2019

Prisank (2547 m) – 11.7.2019

Jerebica (2125 m) – 6.7.2019

Turska gora, Rinke, Skuta, Grintovec (30.3.-31.3.2019)

Vrtača in Palec – 3.3.2019

Veliki Draški vrh in Viševnik – 24.2.2019

 

Po včerajšnji Turski gori je bilo potrebno danes, na mednarodni dan gora, nujno nekam iti! Na srečo me je prijazni sodelavec danes zamenjal pri eni nalogi, tako da sem bil lahko še drugi dan v tem tednu frej! Hitro se zmenil z Rokom (da se oddolži, ker ni mogel z mano na Tursko) za današnjo turo! Seveda spet sončni vzhod! Joooj… Nič spanja spet! Rok je rabil testirat svojo novo mašino od fotoaparata, zato sva štartala bolj zgodaj… Veliko prezgodaj…

Včeraj sem okrog 18 prišel domov, se razpakiral… Spakiral v drug nahrbtnik še drugo robo in ob 21h gasa spat! Od Turske sem bil tako zmatran, da sploh zaspati nisem mogel… Kdaj sem zaspal, ne vem… Vem pa, da je budilka zvonila ob 0130! Čist zblojen komaj vstanem. Kaj mi je tega treba? No, čeprav sem bil zmatran, te misli nisem uporabil! Veselil sem se! Med tednom je najslajše it v hribe! 😋 Včeraj me je veter prepihal, danes je napoved boljša! Ob 2h zjutraj me Rok pobere na Bledu in gasa proti Pokljuki. Pri parkirišču polno snežnih topov – umetno zasnežujejo za prvenstvo v Biatlonu. Zato sva parkirala kar na parkirišču pred vojašnico. Sem mislil, da bi se peljala še naprej mimo smučišča in parkirala tam, ampak Rok ni bil za to. Pa greva pač peš do parkirišča “konec ceste na Pokljuki”. Tiste 3 km kar hitro premagava in že se od parkirišča vzpenjava proti planini. Snega na tem delu še ni, se pa začne pri planini. Tisto ravnino kar hitro premagava in že greva proti Jezercom. Ko se začneva vzpenjati, se tudi začne malo udirati, a sploh ni take panike – je pa gaz narejena. Po kakšni uri pa pol hoje (od vojašnice) prideva na Jezerca. Luna nama je lepo osvetlila Viševnik in Mali Draški vrh. Kratka pavza in nadaljujeva naprej. Tukaj se začne malo bolj pogrezati, saj je dosti napihanega snega. Med potjo premišljujeva ali se povzpneva po zimski poti ali probava po letni. V temi je nekako boljše kazalo za letno pot, saj je izgledalo kot da je trdna podlaga. Zato zavijeva proti Studorskemu prevalu (1892 m). Tukaj pospraviva palice in vzameva cepin + dereze. Na prevalu je tudi pihalo, zato sva nase navlekla še eno dodatno oblačilo.

S prevala gasa gor. Pot poznam, saj sem bil že velikokrat gor. Pot se začne vzpenjati in z vsakim korakom postaja bolj trdna podlaga. Čisti užitek je bilo gristi v tisto klančino. Tistih 100 metrov strmega klanca premagava kot za šalo. Nato se pot malo položi in do vrha naju čaka samo še čudovito grebenčkanje. Pogled na levo proti Toscu, zraven pa vidiva luno kako zahaja za Triglav. Potrebno bo malo pohiteti, če jo želiva slikati. Po grebenu več ali manj trd sneg, kar je omogočalo hitro premikanje. Vsak korak bližje vrhu je manj pihalo! Kar je bila kar vzpodbudna novica… Sploh glede na to, koliko časa bova čakala na vrhu za vzhod – ura je bila šele 5! Po grebenu sledi še zadnji vzpon pred vrhov, ki ga tudi premagava hitro. Midva na vrhu Velikega Draškega vrha (2243 m), a ura šele 0530. Čaki malo?! Pol šestih?! Me zajebavaš? Vzhod je ob 0730! Dve URI! DVE! Na vrhu je pritisnil mraz, bilo je – 8°C. Pa malo pihljal veter, a ni take krize.. Bolj je bil problem mraz. Hitro me začne zebsti, zato vzamem grelce za roke! Pašeeee! A kaj, ko me čez par minut začne zebst še v noge… Ahh… Rok postavi stojalo in začne fotografirati luno, jaz pa opazujem lučke proti Viševniku in proti Kredarici. Hitro se spomnim na Markota, ki je rekel, da gre na Triglav. Sporočilo kje je? S Sabino sta že v koči na Kredarici. Uu pridna! Vsaj nekoga ne zebe! Baje pa ful piha na Kredarici… No pri nama je občutno manj, vsaj nekaj! Prstov na nogi ne čutim več, zato se ko majmun sprehajam gor in dol po Draškem… Vmes se pa smejim Roku k ga v roke zebe od nastavljanja nastavitev na fotoaparatu in maha naokrog, da bi jih ogrel. Pogledam na uro… Ura sedem! Jaooo… Še pol ure! Ampak vsaj daniti se začne lepo! Barve se počasi začnejo kazati… Vauuu! Hitro si nalijem čaj, da se malo ogrejem. No Rok že kriči kje je sonce… Tudi jaz ga komaj že čakam… Pa le pride ven, ob 0729! Čisti pornič! Boljše ne moreš začeti srede kot je tole! Vauuu!

Foto 1: Šaaajba! (Foto: Rok Eržen)

No pa tudi ogreje se malo! Od veselja skačeva na vrhu, saj naju bo kmalu sonce ogrelo. Par fotk in počasi je čas za spust v dolino.

Foto 2: Danes je mednarodni dan gora, midva sva ga izkoristila! (foto: Rok Eržen)

Dol se ne bova spustila po isti poti vzpona, ampak pritegneva kar zimsko, proti Malemu Draškemu in potem zaviješ desno pod Studorskega in proti Jezercem. Pod vrhom miks trdega in napihanega snega, nižje pa je bolj mehak sneg (ga je tudi sonce že malo odjužil) in tako so bile super razmere za turno smučanje (srečala kar nekaj smučarjev, ki so hiteli navzgor). Kmalu se sonce skrije za Ablanco in postane kar malo hladno, a se pri Jezercih spet pokaže! Pri klopci se ustaviva, dol dereze malo posončava. Hočem popiti malo vode z bidona – pol flaše je zamrznilo – lepe temperature so bile na vrhu! Temperatura tukaj  spodaj pa kaže -2°C, a je boljši filing kot na vrhu, saj ne piha več.

No sledi še spust do Konjščice, ki se tudi že sonči. Kar hitro prideva mimo hišič na planine in gasa proti avtu. Sledi še tist dolgočasn del poti do vojašnica, ki nama ga popestrijo biatlonke in tekačice na smučeh! So imel trening na tistem umetnem snegu… Uff… Tole pa je kaj za vidit! 🙈 Ko prinori izza ovinka ko formula… Bravo res! Ker je bil lep sonček in tudi kar toplo (2°C), se razpakirava, dava v avto stvari in greva na pijačo v Hotel Center Pokljuka. Tam se napaseva sonca in topline še vse za nazaj, ko sva zmrzovala na vrhu pred vzhodom.

 

Spet en odličen dan! Razmere zakon! Gaz narejen! Turaši tudi uživajo!

 

Galerija: