Včeraj je bilo malo omejeno praznovanje rojstnega dne zaradi tega virusa, a nič za to… Bomo nadoknadili v gorah. Z Rokom se slišiva nekaj zaradi službenih zadev, nakar nanese debata na gore… On predlaga Prisank, jaz Jalovec… Vedno pa je treba najti en kompromis… Jalovec me je kar vlekel, a nisem imel pojma kakšne so razmere, zato sva to idejo opustila… Po slabih razmerah pa ne bom hodil, vsaj na začetku »zimske sezone«. Prisank pa tudi zame odpade, saj si prehitro gor. Predlagam Kukovo špico, lepo brezpotje. Rok takoj zagrabi… Obvestim še Majo in ekipa je sestavljena… Na žalost Marko odpove, tako da gremo mi trije. Rok reče, da bi kakšno nočno fotko naredil… Super… Sončni vzhod it is! 😎

 

V soboto se ob 2h dobimo v Lescah in se zapeljemo do Vrat oz do izhodišča –pod plazom Črlovca. Na tabli se izpiše številka 1. Opaa! Prvi danes! Na parkirišču se hitro razpakiramo. Imel sem ogromno robe s sabo, več o tem pa naj bo presenečenje. Rok pot na pamet pozna, jaz sem bil enkrat pozimi gor (2018 prav z Rokom), Maja pa gre prvič… Evo še en neosvojen vrh bo dodala na spisek. Počutje zjutraj je bilo bolj švoh, nekako mi je primanjkovalo energije. Rok zaštarta po plazu navzgor… Tempo navije… Joooj! Pa kje si se danes ti najdu s tem tempom?! Po 15ih minutah že dva sendviča v usta, rabim energijo! Potem pa bam! Energija se dofila… Zdj pa terej! Hitro gasa v gozdu… Veliko poti, zato je izbire kar nekaj… Nekatere so bližnjice, druge pa nas malo zavedejo in peljejo čisto drugam – bodi pozoren! Skratka, na razcepu pri »Velikmu Možicu« zavijemo levo (desno proti Slemenu) in kar hitro pridemo do prečenja grape Velikega Črlovca. Z nekaj previdnosti smo hitro čez, potem pa spet gasa. Pridemo na melišča in potem do odcepa, kjer zavijemo desno gor. Čez nekaj minut pridemo do malega skalnega skoka, ki pa ne predstavlja pretiranih težav. Od skoka pa samo gasa ob steni Kukove naravnost gor do sedla Gulce (2257 m). Kratka pavza, gledamo proti nebu… Neki oblaki se nabirajo… Kot kaže ne bo nekega lepega sončnega vzhoda. Ampak mi vseeno lepo nadaljujemo proti vrhu. Od sedla se začnejo snežne zaplate, kjer pa je sneg dokaj mehak in zato ne potrebujemo zimske opreme. Previdno iščemo pot, prečimo in po 20 minutah od sedla pridemo na vrh – Kukova špica (2427 m)! Bravooo! Prijetni 2°C s šibkim vetrom. Ura je 0710 in sonce naj bi vzšlo, na žalost so proti vzhodu oblaki, zato kugle ne vidimo. No… 10 minut kasneje pa BAM! Oblaki se razkadijo, sonce posije! Tooop! 😍Kar naenkrat postane toplo! #tojtauzitek

Foto 1: #tojtauzitek

A se kar hitro spet veter skrije in postane hladno. S seboj sem imel torto in pa 2 piva plus Kombučo. Mislil sem, da bomo pojedli na vrhu… A mraz je pritisnil… Zato pospravim nazaj in bomo nižje dol našli primerno lokacijo. Pa tako sem se veselil, da bo malo lažji nahrbtnik… Več sreče prihodnjič. No nekaj minut še na vrhu, potem pa sledi sestop.

Foto 2: Današnja ekipa

Kar previdno se začnemo spuščati, saj je ravno toliko snega, da je grušč čisto malo pokrit in je malo zoprno, če ti spodrsne. Vmes je bila ena zoprna prečka, a smo jo super pohodili. Lepo počasi do sedla, od tam pa naravnost dol po melišču. Oblaki se razkadijo, sonce prižge… No… Čas za torto! Najdemo primerno mesto s travo, da se lepo na komot damo. Torto ven, pijačo ven…. Ufff… Pašee!

Foto 3: Pogostitev 😁

Kakšno uro ali več sedimo na sončku in debata teče. No počasi je čas za sestop. Nahrbtnik nazaj na hrbet in gasa dol po melišču naprej. Hitro zagledamo eno ogromno skupino, ki nekaj plezajo po skali in tolčejo v njo. Zvemo, da so pripravniki iz AO Rašica, kjer se učijo zabijati kline. Lepo je odmevalo. No ne zadržujemo se preveč, ampak gasa dol. Melišča kmalu zmanjka, sledi skalni skok in pa čista uživancija hoje po gozdu. Res najboljši del ture, lepo je položen in prijeten za kolena. Malo pred avtom se še enkrat ozremo nazaj, oblaki se že nazaj nabirajo. No v avto in gasa v Lesce na pico.😁 Ob izhodu iz doline je bila na tabli številka 191 (ob 13h).

Top dan! Top družba! Malo so se naredili plani za drugo leto, malo je bilo zajebancije… Skratka super tura! Naslednji teden pa upam, da bomo že kakšno snežno turo naredili.❄

 

Galerija:

 

Že prejšnji vikend omenil Maji, da tale vikend pa »pade« Triglav. Vremenska napoved je bila takšna kakršna je bila… Ni ovira, razen če zapade pol metra snega… Potem bo pa treba iskat drugi cilj. Soboto sneženje nam je prineslo malo snega, zato plan obvelja! V soboto skočim na Begunjščico, da se ogrejem za »gazenje«. Imel sem pa v mislih, da bo sigurno v nedeljo kdo skočil gor… V to sem prepričan! Zvečer se slišim s Francijem, njegova skupina je imela namen… Potem piše Marko, da gre tudi gor… Uff… Tole pa bo Triglav napaden kar ornk! Zimska oprema je spakirana! Za zihrco dva cepina.

 

V nedeljo zjutraj ob 0445 se pripeljeva v dolino Krme. Vso potrebno opremo s sabo. Parkirava, kmalu za nama pride Andrej pa potem za njim Franci, Matjaž in Dejan. Štartava prva. Cesta do parkirišča je normalno prevozna. Tempo je bil danes malo počasnejši. Saj sva imela s seboj kar nekaj opreme, zato naju kmalu prehiti Andrej, kmalu za njim pa Dejan, Franci in Matjaž… Dober tempo so užgal. Midva pa gasa za njimi. Malo pod Prgarco se začne sneg. Na Prgarci ena malo daljša pavza. Kje pa so ostali? Slišim jih po celi dolini… Ampak nekako se mi zdi, da so užgal »Kurico«…. Ma ne… Samo zdi se mi, itak da so šli proti Kredarici. No s Prgarce gor se je kar lepo udiralo, kar naenkrat zagledava samo ene stopinje… Ahhh! Se pravi Franci pa kompanija so šli proti Planiki… Andrej pa verjetno proti Kredarici. Hitro prideva na sedlo in že gledava proti Kalvariji. Vmes se tudi pokaže prečudovit sončni vzhod! Noro! Zagledava gor nad Kalvarijo enga modela… Super… Andrej je… Gaz je lepo narejena po letni poti – zimska pot ima še premalo snega. Prtegneva gor, kar vroče postane! A hitro se nama cel razgled zapre. Vse je v megli… Računala sva, da se bo okrog 10h zjasnilo, potem pa spet zaprlo. No malo so že težke noge, saj kljub gazi se kar lepo predira. Po 3h pa še malo prideva do Kredarice. Super, bravo! Sicer je še vse zabito, ampak… Optimista sva. Hitro notri v bajto pogret (koča uradno odprta do 1.10.2020). Tam sta bila en par, ki sta razmišljala ali bi šla na vrh. Odločita se, da bosta šla za nama… Dokler ni bil čas za odhod, takrat sta se pa premislila zaradi megle. Skratka, dereze gor, cepin v roke in počasi proti steni… Še prej vprašam, če je kdo danes že šel gor… Pa rečejo da ne. Uff… A potem je Andrej tudi šel na Planiko… Jooj… Lepo bova gazila!

 

Prideva do stene, zajle zunaj, gazi ni… Dobro… Bomo pa potegnili ane… V pomoč so jeklenice in kar hitro prideva do prve prečke, ki ne predstavlja nobenih problemov… Še malo gor in čas je za drugo prečko… Tukaj pa je napihanega snega ogromno! Ufff… Na enih koncih jeklenica zunaj… Lepo, previdno… Gledam kaj zadaj dela Maja… Lepo gre… Ok… Prečka je mimo! Udiralo se mi je malo pod koleni. Gasa naprej proti Malemu Triglavu… Malo pod Malim Triglavom je potrebno naravnost gor it… Spodaj je bilo malo zaledenelo, ampak z malo truda normalno čez. Že sva na Malem Triglavu, tukaj pa so sledi tistih, ki so danes šli gor čez Planiko. Greben ni napihan, zato je užitek hoditi. Malo po grebenu pa srečamo Dejana, Francija, Matjaža in Andreja… Par besed… Oni dol, midva gor. Do vrha brez posebnosti, jeklenice so zunaj tam kjer jih rabiš. Prideva na vrh Triglava. Moj letošnji 11ti! Suuuper! Megleno vse…

Midva sva se malo pačila 😜

Se odločiva, da malo počakava, mogoče se razjasni… Baaam! Oblaki pod nama! Čisti pornič! To je noro! Čista uživancija! Sploh se ne morem nagledati! Malo naju je sicer čas priganjal, zato sva se odločila, da sestopiva… Sneg še vedno drži… Nekaj minut kasneje pa se vse skupaj zapre in ostane zaprto do avta!

Kakšen razgled!

No sestop ni bil težaven, saj so Dejan in ostali lepo pogazili dol na Kredarico. Malo pred prečko zagledava dva, ki se vzpenjata brez zimske opreme… Imata kar srečo, da je tako lepo zgaženo, če ne bi bil problem. Par besed in nadaljujeva proti Kredarici. Malo pred Kredarico slišim Francija kako vriska, kot kaže gredo že v dolino… No midva lepo do Kredarice kjer zagledava Markota, Sandro in Andraža… Lepo vas je bilo videt! Malo debate in ob 13h štart proti dolini, saj je za ob 14h bil napovedan dež… No snega je od jutra kar konkretno pobralo… Dež pa naju je dobil malo pred avtomobilom, ob 15h.

Hitro v avto in tura je zaključena! Bravo Maji za odličen zimski vzpon! Paše, da ni te poletne gneče!

Video:

Galerija:

Vikend spet pred vrati. Prejšnji teden se z Majo udeleživa teka  6ur Španovega vrha, kjer zabeleživa odlična rezultata v najini kategoriji… Ampak že tekom tedna so bile misli usmerjene v nov vikend. Le kam? Maja še nekaj želja ima, jaz imam letos samo še en neporavnan račun, ki pa bo izpolnjen zelo kmalu (če prej ne bodo meje zaprli). V ponedeljek mi še Miloš napiše, če gremo kam… Odlično, Štajerski prijatelji imajo spet namen priti na Gorenjsko! Počasi bi lahko spet kakšno brezpotje, mogoče Oltar? No Miloš pa Peter se malo naju ustrašita… Pa sej ne grizeva! 😉 Zato se onadva preusmerita v drug cilj. Dobro, Oltar pri nama še ostane, v petek zvečer mi Marko napiše, če grem kam. No vzameva ga s sabo, da doživi te lepote podrte Martuljkove skupine.

V soboto se ob 0430 dobimo v Vratih, megla je nad nami. Na tabli je pisala številka 23 (ni pretirane gneče). Začnemo s hojo in kar hitro pridemo do podrtih dreves – vsakič jih je več! Slalomiramo med njimi in zagledamo razpotje. Pa pejmo gor čez Brinje, dol bomo pa šli po drugi strani. Zagrizemo v tisti klanec in hitro se ujamemo v meglo. Vlaga lepo pritiska na nas, ampak hiter tempo poskrbi, da nas ne zebe – še vroče nam je! Na 1500 metrih pridemo ven iz megle. Top! A hitro spet v nov sloj megle, ki nas spremlja do 1800 metrov. Nad to mejo pa… BREZ OBLAČKA! Spodaj pa morje oblakov! BOLANO! Nebo se že začne barvati, počasi bo sončni vzhod. Nadaljujemo proti Šplevti, a preden zagrizemo v zadnje melišče zavijem levo in se povzpnemo na travo. Počakamo sončni vzhod! Ta jesenska jutra so res zakon!

Na Šplevti (2272 m)

Po vzhodu pa nadaljujemo proti Šlepvti. Nisem bil prepričan ali se da tukaj direktno po travi priti na vrh… Pa probejmo! No, uspelo je! Pridem na vrh Šplevte (2272 m), čas za zajtrk. Kar naenkrat postane zelo toplo, sonce žge na polno. Počasi je čas za odhod. Zmenimo se, da najprej na Veliki Oltar, potem bomo pa videli… Ali bomo prečili na Rokave ali pa se vrnili dol pa v dolino… Čisto odvisno od motivacije. S Šplevte na melišče in počasi v steno. Spodaj pustimo palice. Možici lepo vodijo pot, brez težav pridemo na sedlo Grlo. Namerimo v hudourniško grapo in se začnemo vzpenjati po melišču. Hitro pridemo do skal, kjer sledimo možicem. Kombinacija lahkega plezanja in hoje po podrtem svetu nas pripelje do najtežjega dela. Zagledamo škrbino. Tam se usmerimo desno, splezamo gor na greben in zagledamo vrh. Še nekaj previdnih korakov po izpostavljenem grebenu in že stojimo na vrhu! Veliki Oltar – 2621 m!! Bravo Maja in bravo Marko! Toj to!😍 Pod nami morje oblakov, mi pa na šajbi!

Ekipa na Oltarju (2621 m)

Malo fotošutinga in malo hrane… Potem pa slišimo ene glasove malo pod nami. Uu.. Nekdo gre gor… Kmalu zagledamo Dejana in Denisa! Majstra prišla iz Krnice, njun cilj je pa prečenje do Škatlarice čez Financarje… Tura vredna spoštovanja!

Marko, jaz, Dejan, Denis in Maja na vrhu Oltarja

Malo debata, onadva nadaljujeta proti Rokavu mi pa sestanek kam gremo? Nekako smo prišli do soglasja, da se obrnemo dol in se ustavimo pri bivaku II. Za prečenje bo pa še čas! Malo bi bil problem po tistem smotanem melišču v ozebniku se spuščati… Bomo rajši za drugo leto tole prihranili 😉 No čas je za spust. Spet po izpostavljenem grebenu, splezamo dol tisti detajl in sledi samo še iskanje možicev – teh je res ogromno! Čisto malo proti koncu malo preveč zavijem v levo, tako da smo si turo malo bolj začinili ko smo potem prečili v desno – skratka malo plezanja ne škodi! Še par korakov in že smo dol na melišču! Oblaki se nekaj dvigujejo proti bivaku II, zato malo pohitimo. Bivak II na Jezerih je bil prazen, oblaki so se v tem času spet umaknili malo nižje, zato smo lahko uživali v prekrasnem sončku! Sploh tista trava okrog bivaka je top za bose noge! Kmalu slišimo glasove iz Šplevte. Tečajniki AO Mojstrana so bili na spoznavni turi gor in ravno so se vračali. No hitro tudi mi pospravimo robo in se odpravimo dol, najprej gasa po melišču! Toj res ta UŽITEK! Tistih par sto metrov naravnost dol! Hitro ujamemo tečajnike, malo debata in pa skupaj nadaljujemo dol. Tokrat za spremembo se nisem izgubil, tako da smo srečno prišli do avta! Hitro v avto in gasa proti Mojstrani na pijačo. Ob odhodu iz doline Vrat pa je številka pokazala 430, v primerjavi z dvema tednoma nazaj konkretno manj!

Evo pa je bila odlična tura zaključena! Marko se je spoznal z brezpotjem, Maja pa je spet malo poplezala. Odlična družba!

 

Video:

Galerija:

S tem tednom je pri meni zapihal nov veter, manj objavljanja, več uživanja.😜 Za tole turo bi se splačalo nekaj skupaj spacati v blog. Tekom tedna zapade sneg na Kredarici, končno! Čeprav samo nekaj cm, pa še to ga do konca tedna ne bo več… Škoda… Bo treba še par mesecev počakati na te prelepe zimske razmere. No tekom tedna se z Majo zmeniva za nov hrib… Njena ogromna želja sta Škrlatica in Jalovec… Nikjer še ni bila, zato je bila težka odločitev. Predvideval sem, da snega ni več… Zato nobene panike kam. Jaz sem bil malo bolj naklonjen Jalovcu, saj ga letos v letnih razmerah še nisem obiskal. Maja pa za Škrlatico… Ampak sej veš… Ženske imajo vedno prav… Pa sva šla na Škrlatico… Ampak… Da ne bo vse po njeno… Predlagam še kakšen vrh zraven… Več o tem pa kasneje.🤣

V petek pride Maja do mene, zagleda na tleh zemljevid Triglav (1:25 000) in pa obkroženi vrhovi… Najprej malo začudena… Po razlagi pa malo zaskrbljeno pokima… Tura bo! Poleg Škrlatice, zraven še Rogljica, Dolkova špica, Križ in Stenar… Lepa krožna, ki jo še nisem delal.😎

V soboto se okrog 2h zjutraj pripeljeva do konca Vrat. Sva številka 17. Parkirava na parkirišču in ob 0230 zagrizeva proti bivaku IV na Rušju. Že kar nekaj gneče na parkirišču. Mam lepo spočite noge za spremembo, zato privijem tempo, če je že Majina destinacija, bo pa moj tempo. Kar hitro me Maja prehiti in greva z njenim tempom… Pa to je hudič, ko ima toliko kondicije… Pa dobro… Geli so ready za vsak slučaj… Prtegujeva proti Bivaku IV, vmes prehitiva eno grupico pohodnikov, ki so imeli še drznejši plan kot midva. Po uri in pol prideva do bivaka… Gledam zunaj… Sendvič obešen nad vrati… Stopiva notri… Vse nastlano… Pločevinke piva na tleh v predprostoru… Ko da so edini v bivaku… Iz ruzakov vsa oprema po celem bivaku. Dobro, to me nekako ne moti… Odprem sendvič… Ga probam čim tišje, a folija itak šumi… Slišim neko cmokanje in vzdihovanje… Joooj! To mi pa vzigne živc… Probam biti čim tišji… Lučko imel ugasnjeno… Sedel na 2cm stola (ker je bilo ostalo itak vse nastlano), zunaj piha veter in potem mi eden vzdihuje ko da je bivak njegov… Škoda ker nisem imel zvočnika s sabo, pa da bi bil še malo nadrkan… Vse bi zbudil… Skratka… Pojeva tist sendvič in se čimprej pobereva ven… Noč je bila topla… Veter pa je malo pihal… Ampak, glavno da je jasno! Pa še luna je lepo svetila. Gasa proti Škrlatici… Spet se srečamo s tisto ekipo, ki sva jo prehitela… Pa greva naprej.

Kmalu mi začne utripati lučka… Joooj! Prazna baterija! Pozabil nafilati! Eh… Ugasnem… In grem lepo brez nje… Saj se je lepo videlo… Mimo pašnikov pod Dolkovo špico, v spust. Potem pa melišče… Upreva se na palice in sam gas! Gas! Gas! Vzpenjava se do stene, kjer prehitiva še eno skupino… Ene lučke pa vidiva že v steni gor. Čelado gor in po jeklenici proti vrhu. Na začetku svetim s telefonom, saj mi naglavna ne dela. Tempo spustiva konkretno, saj bova predolgo čakala na vrhu, če bova prehitra. Snega skoraj ni… 2 koraka sva naredila po njem, pa še to bi se ga dalo obiti. Ob šesti uri stopiva na vrh – Škrlatica (2740 m). Zagledava Damjana in Karin. Suuper! Bravoo Maji! Prvič stoji na kraljici Škrlatici. Neto hoje je bilo malo pod 3 ur… Odlično!

Foto 1: Damjan, Karin, Maja in jaz

Skupaj počakamo na sončni vzhod, ki je bil prečudovit. Ko se dan začne delati, pa se kar hitro gneča začne nabirati na vrhu. Čas je za sestop! Sestopiva po isti poti, po melišču dol in proti Rdeči škrbini… Naslednja destinacija je Rogljica (2547 m). Prehitiva še enega malo pod škrbino, ki je zelo krušljiva… Potem pa midva zavijeva desno proti Rogljici. Poti nisem dobro poznal, sem pa nekaj na hitro prebral, da se je treba držati levo. Dobro… Začneva prečiti proti levi… Res krušljiv teren… Prideva do stene… Kam sedaj? Pfff… Gledam… Rečem Maji, da naj počaka spodaj, da vidim kje bo čim lažje… Maja čaka… Jaz pa plezam… V mislih imam, da je treba gledati tako, da bom lahko prišel še nazaj. Možicev ni (predvidevam, da sem falil pot).. Oprimki so, ampak je vse krušljivo… Pff… Tole ne bo za Majo… Ji rečem, da nej počaka… Jaz pa probam priplezati na vrh. Prtegnem kar direktno naravnost na vrh, vmes postavim kakšnega možica zase. Zagledam nad sabo vrh in pa možica.

Naslednji 2 minuti se ne spomnim čisto v podrobnost, bolj kot ne bo to predvidevanje… Koncentracija malo popusti kot kaže… Z desno roko primem za oprimek, z desno nogo stopim na skalo… Preverim če drži… Drži! Vso težo na desno nogo, da naredim korak navzgor… V tistem trenutku se mi izruva cela skala! Bam! Visim samo na desni roki… Prbijem s kolenom in komolcem, oz. s celo desno stran direktno v skalo… Grušč se vsuje dol… Kako sem se držal z eno in visel, nimam pojma… Adrenalin je mogel naredit svoje in pa moj angel varuh. Maja je bila na srečo spodaj ful bolj desno, zato sem vedel, da na njo ni nič padlo… Se primem z levo roko na skalo in splezam gor… Sem na vrhu… Pogledam sebe… Krvavim🩸… Kri se vsuje iz kolena in komolca…Obrišem kar z roko… Komolec malo boli… To je pomenilo samo eno stvar… Čimprej dol! Dokler adrenalin še drži in se še ne tresem… Eno fotko naredim, pa še to en selfie… Stopim nazaj proti možicu in se začnem spuščati… Ne bom šel po isti poti dol… Namesto, da bi sedaj zavil desno dol, zavijem levo dol… Po grušču dol. Potem pa začnem prečit v desno po skalah, saj levo je bil čisti prepad. Kri še vedno lije ven… Ampak to je najmanjši problem… Previdno pridem na desno stran, z levo roko pridem skalo, da bom šel okrog nje… Oooopaaa! Cela skala izruvala ven! Ufff! Danes res eden name pazi… Primem to skalo, se zaderem in jo vržem na drugo, varno stran. Splezam še tisti del in pridem do Maje… Me gleda kaj sem čisto krvav… Se je bolj ona sekirala, kot jaz… Ker meni je še adrenalin delal na polno… Gore so nevarne in to je potrebno vzeti v zakup… Nikoli ne veš, kje se ti kaj zgodi… Se skupaj premakneva nazaj na markirano pot in na Dolkovo špico (2591 m).

Foto 2: Okrvavljen (že 2x obrisana kri prej)

Adrenalin popusti… Komolec začne boleti… No super… Danes ga ne smem več obremenjevati. Hlačnico gor… Cela desna stran do riti popraskana, v modricah… Lepo sm prtegnu… En hiter fotošuting, pozen zajtrk in počasi je čas za štart proti Križu. Ravno, ko se odpravljava pa priletita Karin in Damjan… Uff. Pridna sta! Midva dol, onadva gor… Pri škrbini levo, dol po melišču. Pot je še vedno lepo označena… Srečava še PD Kranjski Gamsi… Majo eno lepo turo! Pridni! Par besed in nadaljujemo vsak svojo pot. Spusta je za 400 metrov, nato prečenje… Po eni uri pa še malo (z Dolkove špice) prideva do razpotja: Križ 30 min… Odlično! Narediva kratko pavzo, saj sva lačna! Veter kar lepo vleče, ampak je vroče.

 

Foto 3: Na Križu (2410 m)

Po pavzi pa v tretjo prestavo in gasa proti Križu… Zgleda daleč… Ampak nama je vzelo 20 min! Vauu! Superca! Stojiva na Križu (2410 m), že četrti današnji vrh… No malo sva utrujena že… Še Stenar je pred nama… Razmišljava ali bi spustila Stenar, pa bi šla namesto tega do Pogačnikovega doma mimo jezera in potem po drugi strani gor… Ampak Stenar je Stenar… Spust s Križa… Tisti začetni plezalni del mi je bil kar zahteven, saj se nisem mogel oprimiti z desno roko, ker je komolec bolel noro! No težav je konec, sledi spust do razpotja in še zadnji klanec! Aaaa! Veter je vedno močnejši… Gneča pa tudi! S težkimi nogami doseževa Stenar (2501 m). Bravooo še za zadnji vrh! Malo daljša pavza… V nahrbtniku sem imel eno pivo in Gin Tonic, ki sva ga mislila popiti na Stenarju… Ampak… Veter je bil premočan… Zato se odločiva za sestop. Ravno, ko se pakirava prideta Sandi in Klavdija… Danes sami poznani, top!

Predvidno dol, mimo najbolj zoprnega dela… Zagledava na levo melišče, ki vodi pod Dovška vratca. Kar naravnost dol… Napaka… Dobrega melišča je hitro konec, naprej samo trpljenje… Maja se zadaj zadere, da nej jo počakam, saj jo noro boli koleno. Ojoj! Še to! Počakam, kratka pavza… Gledava dol proti sedlu in vidiva kako se pasejo kozorogi… Se spustiva dol do trave… Majstri par metrov od naju… Rabiva pavzo! Povijem ji koleno, odprem pivo in Gin tonic in narediva malo daljšo pavzo. Po kakšnih pol urah je čas za spust, čez Sovatno. Lepo počasi, korak za korakom z kar nekaj muke prideva dol do ceste. Sledi še hoja po ravnem do avtomobila, prideva malo pred Aljažev dom in zagledava parkirane avtomobile… Uffff! Danes pa je gneča! To je noro! Mimo doma, zagledam Sandija in Klavdijo, ki sta šla s Stenarja na Bovškega in potem do Luknje pa dol. Par besed spet, gre Sandi hitro do avta in pride iskat. Majo zapelje do mojega avta, ki je bil parkiran kar daleč. Še enkrat ti hvala! Malo pokramljamo in čas je za odhod proti domu oz. danes bo še kar pester dan.

Cifra 767 pa je bila na tabli pri vstopu v dolino Vrata. Danes res gneča!

 

Evo tura končana… Zelo zanimiv dan, polno enih lepih in tudi manj lepih dogodivščin… Še enkrat hvala tistemu gor, da si pazil name. Včasih tudi rabiš malo sreče! Nabralo se je čez 20 km in pa 2700 metrov vzpona… Res kraljevska etapa! Bravo še enkrat Maji za turo, sedaj pa sledi sanacija poškodb… No… Kakšen dan…✔

Galerija:

Lani smo se zmenili, da letos ponovimo Slovensko smer v severni Triglavski steni, s tem da gremo na Freliha ven (ne na Prevca). Letošnja ekipa je bila malo razširjena… No ne malo… Kar veliko! Najprej je bil plan, da nas gre 5, na koncu pa nas je šlo enajst. To bo super! Sicer nisem ravno ljubitelj velikih skupin, ampak ok… Je odlična družba, tako da bo lažje. Naj se tura prične!😁

 

Že v četrtek popoldne peljem svoj avto na Pokljuko, saj me je prosila od sodelavca kolegica, če bi ji šel iskat denarnico na Vodnikov dom na Velem polju. In edina opcija je bila ta, da jutri s Triglava pošpurim dol na uno stran… S Pokljuke pa potem s svojim avtom. Bomo mal gorskega teka užgal!

No v petek me ob 0345 Mitja pobere na Bledu, kjer se odpeljeva do Lesc in tam se prisedeva k Franciju, Brigiti in Sonji. Pot nas pelje do Vrat, kjer parkiramo. Se pripravimo in gas proti Triglavski steni. Pot približno poznam, Franci pa naj bi jo malo bolj… 🙈Saj je bil prejšnji teden gor po njej. No hodimo proti Pragu. Kmalu nas ujamejo David, Tjaša, Gregor, Martin, Denis in še en Martin. Ekipa je kompletna! Gasa proti plezalnemu delu. Po približno pol ure hoje pridemo do prvega skoka. Skala je suha, zato jo brez problema premagamo. Gasa proti Bučarjevi steni. Naprej previdno čez Bele plate, ki so kar lepo gladke, zato je potrebno pazit. Čez Bučarjevo steno… Tudi to nam gre lepo… Pridemo do kozorogovih polic. Kako široke police! Cela avtocesta!😁 Tam ena hitra pavza, da se malo okrepčamo.

Foto 1: Mi smo pripravljeni!

Ko je konec pavze pa gasa naprej gor, hitro pridemo do snega… Brez panike… Je dosti peska gor, zato gre super! Gledamo levo Prevca, mi pa nadaljujemo naravnost. Franci malo išče prehode… Malo postane monotono… David predlaga, da malo začinimo vse skupaj…. No sej zato smo tukaj! Zakaj bi plezal I.-II., če lahko vsaj III… Gremo malo s poti, desno lepa grapica. No vsi trije Podiralci hribov se mu pridružimo… Super ekipa! No… Kar hitro postane vroče! Lepa III.+… Ampak so oprimki lepo razporejeni, zato kar po zarezi gor. Plezamo… Naenkrat se začne Denis dreti: «Kamenje!«… Prepozno… Direktno kamen v kost v ramo… Auuu!😱 V steni… Čutim, da teče kri… Ja nič… Ne bomo zdj kompliciral… Boli… Ampak treba zlesti tole! Denis zavije malo bolj v levo… Jaz izberem lažji desni prehod. Hja… Pa je bil lažji? NI BIL! Hitro se zagozdim! Ne morem ne gor, ne dol… Faaaak! Ruzak me moti… Tudi dol ga ne morem dat… Ravno slišim Denisa kako pleza mimo mene levo… »Dej me potegni prosim gor!«😁Ni šans… Nisem se mogel premakniti… Mi poda roko… Zaupam? Itak, da takemu majstru zaupam! Me potegne malo gor in hitro spusti… Suuuper! Zdj bo pa šlo! Malo višje prideva skupaj… Ga spustim naprej… Saj je on super stezosledec! Še David mimo prtegne… Malo višje se družimo z ostalo ekipo… Smo nazaj na originalni poti!

Kje je Mirt? »Mirt, si ok?« Se zadere, da je vse OK! No nekaj časa ga čakamo, potem pa se odločimo da nadaljujemo naprej. Samo 30 m višje nas čaka ostala ekipa… Ampak… Valda ne gremo po poti! Spet zagledata en lep skokec… Dobro… Gremo tukaj… No par minut in smo združeni z ostalo ekipo… Pavza! Počakejmo Mirta… Ampak njega ni nikjer… Nekaj časa se čakamo… Sonce nabija… Treba se je namazat s kremo! Čeprav sem Gorenc, ZASTONJ ponudimo svojo kremo Eucerin Dry touch (faktor 30) VSEM! Aaa… Kaj pa to… Netipično za Gorenca!😂

Foto 2: Sta se malo namazala! Pa ne preveč porabit! 😂

Mirta še vedno ni, zato se David in Denis odpravita ga dol iskat… Kar naenkrat BUUUM! Cel podor! Za pol minute smo vsi utihnili… Je Mirt ok? No končno da glas od sebe, super! David in Denis prideta do njega, mu pomagata in skupaj pridejo gor. Odlično! Sedaj nas loči samo še 20 višinskih metrov do izstopa. Po izpostavljeni prečki in spet malo plezanja… Ni 10 min in smo na Frelihu izstopili… Odličnoooo! Bravo ekipa! Spet kratka pavza, kjer se usmerimo proti Kugyevi polici. Najprej čez snežišče, potem pa ob jeklenici vzpenjanje do izstopa iz polic.

Sledi prečenje melišča, saj gremo sedaj gor po SZ grebenu, ki vodi direktno do stolpa. Vmes zagleda David mogoče na videz ok smer… Gremo tukaj? Odlično! Se mu pridruživa z Denisom… No kmalu je postalo jasno, da ni bila lahka smer! Nobenih oprimkov… Prtegujemo naravnost gor… Gledam dol… Ufff… Lep prepad… Kakšnih 20 m naravnost, potem prečenje v levo… Ravno ko želim prečiti, pa še en kamen! Direktno v koleno… AUČ! Se vlije kri… Jooj… Danes bom čisto porezan… No treba je prečit v levo, desno nemogoče gor it… Ni mi jasno, kako sem zlezel tisto prečenje… Z dvema prstkoma sem se držal za oprimek… Z nogo pa na čisti mali polički… Moč pojenja… David in Denis malo višje… Pogledam gor… Malo se jima tresejo noge… Ok! Če se njima treseta nogi… Potem… Rajši obrnem dol! Se začneta pogovarjati o abzajlu… Ni šans da pridem tukaj čez… Gor je bilo še vse težje… Nista vedela kako gor… Jaz pa ne kako dol… Gledam 5 min na miru tisti skok naravnost dol… Ne grem na desno pa tam dol… Bom šel naravnost… Probam… Ne bo šlo… Ma kurc… Se postavim bočno… Oprem z nahrbtnikom na skalo, z nogami na drugo stran… Premagam tistih 15 m, saj je bil tukaj melišče višje… Ufff… Mi odleže! Gledam gor… Še vedno sta na istem mestu… Dobro.. Jaz na melišču… Ampak nimam pojma kje je vstop v SZ greben, Franci in ekipa pa so sigurno vsaj 20 min pred nami… Prečim melišče… Vidim prvo zajedo… Kar bo pa bo! Po tisti zajedi gor… Oprimkov dosti… Malo hitreje stopim, da mogoče ujamem ekipo… Skos premišljujem, če bom lahko dol prišel v primeru da ne bo prava smer… No… Zajede zmanjka… V desno vidim malo oprimkov… Grem tukaj… Bom videl… Bo šlo? Bo šlo! Tri korake pa sem mimo… Zagledam poličko… Oddahnem se! Zagledam višje Davida… Super, sta prišla čez! Po platah pritegnem gor… Sigurno ni to originalna pot… Ampak zaenkrat mi gre dobro… Zagledam Francija in ekipo višje gor levo. Tooo! Odlično! Sem na pravi poti! Samo kako sedaj prečit levo… Ja nič… Kar direkcjon! Kmalu jih ujamem… Teče mi s čela, saj je bila hitrost kar lepa, da mi niso ušli! No kmalu pridemo na greben, ki je kar lepo širok… Še malo plezanja in zagledamo Aljažev stolp! Kakšna gneča! Stopimo na vrh! Bravooo! Moj letošnji 11ti Triglav!👌

Foto 3: Naša huda ekipa! 🙂

Kar konkretna pavza, en hiter fotošuting… Potem pa se je treba posloviti… Zamenjam Alpina Lino za tekaške čevlje, da bo šlo hitreje. Ekipa gre na Kredarico, jaz pa zavijem proti Planiki, saj moram priti do Vodnika, kjer čaka denarnica… Malo pred razcepom za Planiko pa mi zmanjka vode! Ooo šit! Bom do Vodnika počakal, tam pil… Prtegnem v tretjo… Letim ko sneta skira… Od vrha do Vodnika mi je uspelo v manj kot eni uri.. Suha usta… Naročim dva Radlerja, enega za takoj… Drugi za na pot! Prevzamem denarnico… Sedaj pa gasa naprej! Vročina nabija… Kmalu še mene zbije… Težke noge… Zmatran sem… Še vedno v hitrem tempu proti Studorskemu prevalu… Tist breg me je ubil čist! S prevala spust proti Pokljuki… Vmes slišim žlobudranje vode.. VODDDA! Glavo kar notri pomočim… Sedaj sem ko nov! Gasa dol proti Rudnem polju… Zavijem levo in dokaj hitro pridem do avta… Od daleč zagledam obvestilo redarstva… Ma ne no! Pa kje je mene najdu zdle?! Postane vroče… Pridem bližje… Pogledam malo bolj konkretno… Notri listek z napisom: »Lep pozdrav iz Postojne!« Aaaah… Tea in Klemen… Hvala za popestritev! Sicer ne bi blo treba… Ampak na koncu mi je šlo kar na smeh! Lepa fora!

Usedem se v avto in se odpeljem domov… Tura je bila končana! Na bencinski postaji se ustavim, tam me nuna prosi, če ji pomagam tankat, seveda ustrežem… Dobim zahvalo in pa: “Dragi fant, bom zate eno zmolila!” Hvala, točno to rabim!😊

Če potegnem pod črto… Huda ekipa, huda tura! In pa vsa čast Franciju, da nas je toliko nabral! Pa smo spet malo poplezali!

Video:

Galerija:

 

 

V začetku tedna se z Rokom slišiva neki za šiht, debata hitro pade na hribe. Narediva en drzen plan za naslednji teden, ampak najprej je potrebno zapolniti vikend. Za nedeljo sem že zmenjen z Milošem, kam pa v soboto? Nekam, kjer še nisem bil in je lepo. Nekako v oko pade Loška stena. Loška stena je najdaljša stena v Sloveniji, v dolžino meri 5 km in v višino 1 km. Top! Lepo grebensko prečenje brezpotja. Najvišji vrh stene je Briceljk (2346 m), ki je tudi najin današnji cilj.

Ob treh zjutraj se dobiva v Lescah, odpeljeva proti Jesenicam, na bencinski se ustaviva na kofeinu. Potem nadaljujeva proti Kranjski Gori, čez Predel. Pri trdnjavi Kluže zavijeva levo v dolino Bavšice. Čez nekaj kilometrov parkirava pri tabli TNP. S parkirišča se usmeriva proti zavetišču pod Špičkom in planine Bala. Lep pogovorni tempo naju pripelje do vasi Logje (840 m), ki je sicer zapuščena. Nadaljujeva proti planini Bala (1181 m), kjer imava zajtrk. Dan se je lepo začel delati… Vreme stabilno, brezvetrje. Po stezici do lovske koče Bala (1300 m). Tukaj se markirana pot konča, sedaj sva prepuščena samemu sebi. No ne bi bil jaz… Če ne bi vsako turo vsaj enkrat zalutal… Gledava opis… Zavij levo na pot, markacije so blede. Gledava, iščeva… Zagledam pred kočo eno markacijo… Ta je kar nova… No mogoče so pa pobarvali na novo vse… Pa greva tukaj… Ampak opis je bil jasen – začnemo se strmo vzpenjati… No tole ni bilo nobeno strmo vzpenjanje… Markacij kar si jih hotel… Tole ne bo prav… Malo višje se ustaviva… Hočem na internet, a ni signala… Sigurno nisva prav… Greva nazaj do koče. Prideva do koče, zagledava možica in res slabo vidno stezico… Tole pa sedaj more bit prav! Zavijeva… Od tukaj naprej po strnjenem gozdu. Začneva lepo grist kolena… Sigurno je prav, saj je strmina kar lepa! Potka je na čase bolj slabo vidna, ampak saj je logično kam morava iti. Nakar naju potka pripelje do visokih trav, kjer zavijeva malo bolj v levo.

Visoke trave? Ko sem doma bral opis, sem mislil da je to kakšen kraj… No sedaj sem videl kaj to pomeni! DOBESEDNO! Trava visoka do kolen… Midva pa v kratkih hlačah… Super! No travo bi še preživel… Ampak bile so tudi koprive, ogromno! Rok me spusti naprej… Nej mladinca malo opečejo koprive!😂 Nadaljujeva po travi… Pot je res zaraščena in slabo vidna… Poleg trav pa ogromno enih žuželk in ogromnih pajkov! Samo še čakal sem, da stopim na kakšno kačo… Saj je bila pot tako zaraščena, da nisi sploh vedel kje hodiš… Ampak sej… Bo mladinca ugriznila ane… Kalvarija po travi traja od 1350 metrov pa do 1750 metrov. Zelo slabo vidna stezica naju pripelje do dolinice Med vrhovi (zahodno od Stadorja 2015 m). Tukaj se trava končno konča! Kar zadereva se od sreče!

Malo višje prideva na skale, kjer potka sploh ni vidna… Najprej ena pavza, potem pa plan za naprej. Že takoj skoraj stopim na gada, a se mi skrije za skalo, pulz malo pospeši.😜 Pred nama melišče… Tukaj ciljava na zatrep doline, kjer prideva do skalnega skoka. Kaj pa sedaj? PLEZANJE! Tooop! No dobro… Tole ni bilo neko plezanje… Po opisu sodeč, sem mislil da bo vsaj malo adrenalinska… Ampak ni bilo… No skalni skok je mimo, zavijeva levo in prečiva spet travo… Tukaj je malo nižja. Prideva do grape… Po opisu sodeč, je tukaj lahko snežišče še globoko v poletje, zato sva imela cepin s seboj… No snega ni bilo. Zagledam v desno žleb. Pot gre lepo levo po grapici. No… Bom pa končno malo poplezal! Tistih 5 metrov žleba rutinirano odplezam (švoh II.), potem pa po melišču do sedla. Od sedla zavijeva desno in čez nekaj minut stojiva na vrhu -Briceljk (2346 m). Bravooo! Kakšni razgledi! Pa to je bolano! Kakšna milina! Nobene gneče… Opazujeva sosednji Mangart, kar nekaj obiska. Dan je bil zelo vroč, zato majice dol, pogrneva Enjoy Enjoy dekco, odpreva pivo in relax!

Foto 1: Midva na vrhu (foto by Rok Eržen oz njegovo stojalo)

Po kakšni uri malo fotošutinga, uživanja v razgledu. Sploh si ne želim predstavljati kakšna gneča je na Mangartu ali pa Triglavu. Ker se dan že prevesi v drugo polovico dneva, je počasi potrebno iti v dolino. Tik pred odhodom pa slišiva glasove… Dva prihajata z Oltarjev, sta prečila. Malo podebatiramo in se spustiva dol, nakar srečava še enega ki prihaja na vrh… No na koncu pa nisva bila sama. Po skalah dol v melišče in proti travi. Spet so me koprive užgale… Joooj! Vse peče… Pa še sonce me je lepo zapeklo… No za spust sva porabila 3 ure pa še malo. Končno prideva do avta, spakirat in do Rabeljskega jezera. Gneča! Komaj dobiva parking, hiter skok v jezero in na pico v Lesce.

Dan zaključen. Bilanca: 56x ožgan od kopriv, videla enega modrasa… Narejenih 15 km z 1800 metri vzpona… Top tura, top družba in top razgledi! Naslednjič pa sledi prečenje Loške stene, komaj čakam! Greben časa na Podiralce hribov.

Galerija:

Pot:

 

V sredini tedna dobim sporočilo Miloša: »Mogoče Viš za vikend?«. No priznam, na Višu še nisem bil, zato je bila idealna prilika. Miloš povabi Petra in Dušana, jaz pa se zmenim z Majo in Mitjem. Odlična ekipa, željna nove avanture. Edino Mitja je bil že gor, zato predlaga lepo krožno; gor po poti stoletnice, dol pa po Aniti Goitan. Dolga tura… Ampak…

 

V soboto proti večeru pridem domov s ture po Loški steni, vržem Alpina Lino čevlje v prtljažnik, spakiram in spat. Skratka, v nedeljo se ob 0400 dobimo v Kranjski Gori. Mi trije prisekamo z Gorenjske, Miloš in druščina pa so bili že v KG od včeraj. Nato se odpeljemo proti Rabeljskemu jezeru, parkiramo na parkirišču Bele vode. Noč je bila mirna, topla. Mitja prevzame vodstvo in nas po cesti odpelje 200 m nazaj in nato zavije v gozd. Tempo je majstr natempiral… Diham zadaj za njim… Kje imam gele?! Noge imam še zmatrane od sobotne ture. No malo višje na srečo s tempom popusti, Peter nam je zaostal, saj je imel težavo z nogo. Skratka nadaljujemo v lepem tempu naprej po gozdni poti, nakar pridemo do Rifugio Brunner (1432m). Tukaj malo pavze, pojemo tudi zajtrk. Od zaprte koče pa potem gasa proti bivaku Gorizia (1950 m). Kar kmalu pridemo ven z gozda in nadaljujemo po označeni poti čez potok in grizemo v breg. Po dveh urah dosežemo bivak Gorizia (1950 m). Bivak je zaprt, uradno zaradi korone… Zraven pa je starejši bivak, ki pa je na presenečenje odprt… Saj smo slišali, da sta dva imela akcijo notri… Ne vem kaj sta počela, lahko si pa mislim.😂

Tukaj smo stopili v kraljestvo kozorogov… Od velikih do otročičkov… Vse se pase tukaj in tudi kar korajžni so! Smo se za malo dalj časa ustavili, malo pofotkali kozoroge… Vzamem ven Gopro, da bom malo posnel, prižgem… Insert SD card! Aaa! Pozabil kartico v računalniku, ko sem prenašal posnetke od včerajšnje ture. Kako bom sedaj to rešil? Pride mi na misel, da bom vzel kartico ven iz fotoaparata in potem menjaval. Bo delalo? Bomo pa videli doma, ko bom vse skupaj dal na računalnik. Ok, ena težava rešena.😁 Kam pa sedaj? Na levi je melišče… Podrtija! Tole bo še zanimivo… Zato se po kakšnih pol urah napakiramo nazaj in gasa proti škrbini Alta di Rio Bianco (2150 m). En korak naprej in dva nazaj… Tole je pa bilo! No po nekaj truda jo dosežemo. Tukaj damo čelado gor; Miloš, Dušan in Peter dajo še SVK nase. Zavijemo desno in začne se vzpenjanje po jeklenici. Hitro jo zmanjka, nadaljujemo po lepi potki. Pridemo do zanimivega dela… Navpično navzdol se spustimo v drugo škrbino… Od tam pa navpično gor na drugo stran, v pomoč so skobe in jeklenice. Ker smo vajeni takega terena, premagamo za šalo. Sledi greben, kjer že zagledamo vrh Viša… Ampak je še zelo daleč! Uff… Tole se bo vleklo… Skratka po grebenu do vstopa v predor… Lučke na glavo in v predor… Kakšno hudo doživetje… Noro!… Iz predora ven in zagledamo Krniško škrbino/Forcella del Vallone (2180m). Mitja pokaže proti koči Corsi (1874 m)… Začnem se smejat… Sej se zajebavaš Mitja… Reci, da se hecaš! Reci! On smrtno resen… Faaak! 🤦‍♂️Spustiti se moramo po melišču navzdol (200 m višine) in se priključiti na pot iz Corsija… Tole bo še zanimivo za nazaj.

No po melišču se spustimo na 2000 metrov, kjer malo prečimo po travi, da se ne spustimo preveč… Pridemo do napisa: Jof Fuart – levo. Tukaj se Peter odloči, da ne bo nadaljeval… Nima energije, boli ga noga. Škoda! Se zmenimo, da se dobimo pri avtu. Če pač ne gre, potem ne gre! Zavijemo in kmalu pridemo do jeklenic. Malo lažjega vzpenjanja po jeklenici, malo tudi plezanja brez jeklenice. Kmalu mimo spominske plošče Igorju Zlodeju (že 3 leta te ni več.). Od tukaj naprej še malo lažjega plezanja do razpotja (z desne pride Anita Goitan). Po strmem terenu sledimo proti vrhu. Pa stopimo na vrh – Viš (2666 m). Bravoo vsem! Srečamo tudi Katjo in Lucijo, nižje dol pa Uršo… Kar nekaj poznanih!

Foto 1: Miloš, Mitja, jaz, Maja in Dušan. Peter se nam je pa skrival.🙈

Na vrhu smo se zadržali skoraj eno uro… Fotošuting na polno! Razgledi nori! Gneče pa tudi ni bilo, super je bilo! Eno zmolili za srečno vrnitev. Bi še ostali gor… A bil je čas za spust, saj nas je čakala še dolga pot do avtomobila. Prvi del poti je isti, potem pa se zavije levo na pot Anite Goitan. Kakšnih 20 min pod vrhom srečamo Petra! Vaaau! To pa je odločnost!💪 Kljub temu, da je brez energije… Reče, da bo poizkusil na vrh. Super! Predlagam mu, naj se spusti do Corsi in od tam do Cave del Mole (mi ga bomo pa pobrali tam). Mi zavijemo na Anito, Peter pa proti vrhu. Tale pot je fenomenalna! Lepo zavarovana z jeklenicami… Kar nekaj časa prečimo… Malo se vzpenjamo… Malo spuščamo… Skratka noro! Pridemo do najtežjega dela… Vzpon po južni strani nam zapre navpičen žleb. Tukaj nam je v pomoč jeklenica… Rabiš tudi nekaj moči v rokah, da se lahko dvigneš… Dva taka žleba nas čakata… Noro! Pridemo pod Malo špico. Tukaj spet prečimo in se začnemo spuščati proti koncu poti Anite. Jeklenic zmanjka, mi pa še 200 m spusta, kjer pridemo nazaj na pot. Zavijemo levo proti Krniški škrbini… Sedaj nas čaka še ta famozni vzpon… Pred začetkom vzpona pospravimo čelade, nekaj pojemo in gasa grizemo. Prevzamem pobudo… Mitja takoj za mano, zadaj pa še Maja. Mitja me malo pikne, da nej potegnem malo… Ok! Telefon ven, naštimam musko… Zdj bo pa šlo zares! Prtegnem v tretjo… Po tistem šodru stopnjujem tempo… Zaenkrat mi še oba sledita… Pot je vedno bolj strma… Muska vedno bolj nabija… Js pa jačam tempo! Rabil bi en gel… Ampak bo šlo tudi brez… Teče mi s čela, saj mi sonce nabija v že zapečen vrat… Prestavim v četrto… Ena prestava pred tekom… Noge pečejo… Ahilovi kar gorita… Vidim, da Maja zaostaja… Mitja še vedno sledi… Matr je trmast!🤣 Zadaj se mi dere: »Dejmo, dejmo!« Ok… še za polovičko višjo prestavo… Mitja malo popusti… Dobim zagon! Napenjam tiste stegenske mišice, meča zadaj že gorijo… Zadnje metre kar pretečem… Konec vzpona! Jaaaaaaaa! Faaaaaaaaaak! Samo usedem se… Ahilovi mi dobesedno 🔥… Nekaj sekund za mano pride Mitja… Bravo model!💪 Imaš kondicije! Takoj zadaj pa še Maja… Kaj nej rečem… Taprava košutka, ajga! Počakamo še Miloša in Dušana… Sledi spust po še bolj podrtem melišču… Noge pečejo… Ampak je hitro boljše… Pridemo do bivaka Gorizia (1950 m)… Od tam pa naprej spust po poti vzpona… Vmes se ustavimo pri potoku, da nalijemo hladno vodo… Jaz si kar glavo potunkam notri… Paše! Saj sonce lepo žge! Od tam proti koči in spust do avta… Zadnje metre kar odštevamo… Samo še čakamo, da skočimo spodaj pri avtu v potok… Upam, da je mrzla…

Pridemo do avta, hitro proti potoku… Nasproti pride Peter, že v dolini! Res lep tempo… Še eno uro je hodil od Cave do naših avtomobilov po cesti. Slečem do gat in se sam notri vržem… Noro! Za mano še Mitja! Paše! Sicer ni mrzla (16°C)… Ampak noro! Tudi ostali namočijo noge notri… Še malo debate in čas je za odhod proti avtu.

 

Nora tura… Hvala Milošu za povabilo, Mitju za vodenje. Pot je kar naporna, saj nam je vse skupaj vzelo 11 ur… Tura res za vzdržljive, saj se je nabralo 20 km in pa 2200 m vzpona… Super, ni kaj! Še enkrat bravo vsem! Odlično smo pocufal sceno! Pa je še en vrh kljukica… Sedaj pa novim zmagam naproti!😁

 

Video:

Galerija:

Pot:

 

Prejšnjo rundo s Podiralci hribov spustili Srednji Rokav… Treba se je vrniti po njega! Podiralca sta ga osvojila v nedeljo. V torek, 27.7.2020, gremo s sodelavci na Triglav, zato se odločim, da v ponedeljek pritegnem kar na Srednji in Visoki Rokav… Pač impulzivna odločitev bi se lahko temu reklo. Potem pa kar sodelavce počakam pri avtu dol in se skupaj odpravimo na Triglav po Tominškovi. Ponedeljek sem sicer delal, ampak se mi je uspelo zmenit, da prej pobegnem s šihta. Napišem Franciju, če bi slučajno šel zraven… No hitro je za! Ob 11:40 štartam s šihta, poberem Francija v Vodicah in gasa proti Vratom.

 

Po prašni cesti v Vrata (številka 278), parkirava pri oznaki 9,5 km. Nobenega avtomobila. Od tam pa treba gristi v klanec! Drevje je še vedno podrto, tako da veleslalom med drevjem. Gor sva zavila kar čez Brinje. Prejšnjič sem šel prvič tam gor in mi je kar všeč. Od avta se podzavestno zapodim v klanec na polno, čisto pozabil da nosim štrik… Franci mi lepo sledi… No… Čez 400 m višine pa me odreže.. Kaputt! Finito! Konec! Ko da neb imel več nog… Teče s čela, umiram po obrokih… Pulz na 190… Pa sem zadel v rdečo cono oz. kar zid! Teliček je konec vzel.😂 Pogledam Francija: «Bi nesel štrik?« Tudi on ni imel ravno svežih nog, ampak je vzel in sva nadaljevala. Sedaj gre veliko lažje! Pulz se spusti… Noge počasi prihajajo k sebi. Zategneva še na klopco na Brinjevi glavi. Kratka pavza… Vsi vrhovi v oblakih… Bova imela srečo? Bova!

Spet sledi klanec, prideva počasi na melišče, ki ga obideva po levi. Gledava na desni trop gamsov… Vauu! Lepo! Dorečeva plan. Oz se bolj pogajava. Meni je glaven Srednji Rokav… Franci pa predlaga Oltar in potem prečenje na Visoki Rokav + Srednji Rokav. Hmm… Sicer noben ne pozna poti… Je pa za razmisliti. Kot bi mignil, sva na Šplevti (2272 m). Vse pognojeno. Slišim ovce… Pogledam zadaj… Ooo! Lej jih! Beee! Veliki srački.🐑 Se spustim do njih… No niso ravno korajžni… Pa jih pustim kar pri miru. Gledam ozebnik, v zgornjem delu ima sneg… Spodaj pa melišče – naporno bo! S Francijem narediva boljši bojni plan. Skok na Oltar, potem probava prečit… Če ne bo šlo, obrneva in se spustiva, potem pa skozi ozebnik na sedlo Rokava. Franci pokliče Dejana za info. Če kdo ve, potem sigurno on. Dobi informacije iz prve roke (najlepša hvala!). Greva gasa proti Velikemu Oltarju. Skupaj sva bila pozimi, pot poznava. Sicer je tudi ogromno možicev. No… Vsakega sedmega sva pustila, ostalo podrla… Ne.. Brez skrbi, vsi stojijo še.😁  Jih je res veliko, se ne moreš zgubiti. Hitro prideva na sedlo Grlo, od tam proti zajedi na greben. Po grebenu malo poskačeva in že stojiva – Veliki Oltar (2621 m). Kepca! Dobr sva ga pohodila!

 

Franci še enkrat za ziher pokliče Dejana za dodatne info. Treba se je izogibati grebena (saj se težavnost lepo vzigne!), ampak je treba se držati naprej levo. Vau… Celo možici so postavljeni!

Z Oltarja se spustiva na V stran, kjer slediva možicem gor in dol do škrbine. Plezanje po krušljivem terenu ni tako enostavno kot mogoče zgleda. Še dobro, da zadnje mesece s Podiralci hribov hodimo samo na Martuljške vrhove, tako sem bil super streniran za tole skalo. Iz škrbine pa se je potrebno spustiti na desno stran – NE greben. No… Tukaj pa zmanjka možicev, zato se hitro znajdeva v zagati. Sva prav? Jaz gledam en opis… Piše, da je potrebno v izrazito grapo… Hjaa… Problem je, ker ni samo ena izrazita grapa. Katero izbrati? Gledava, če je kaj po šodru potacano… Nič… No pa poizkusiva v prvo grapo. Imava 50 m vrvi, če bova zgrešila, bo pač šlo dol po abzajlu. No tukaj se težavnost plezanja malo pojača. Malo postaja vroče, saj nobenega možica, klina… Ampak midva greva dalje, bova videla kaj bo na vrhu grape. Sicer je Dejan rekel, da ne prehitro na greben… Ampak meni se zdi, da je tam zadaj že vrh… No malo pod vrhom grape za zagledava en star klin… Ufff! Obema se je kar kamen od srca odvalil… Sva na pravem mestu. Pogledava na greben – ogromen balvan – sidrišče. Ok… Prav sva! Zlezeva še čez en težavni del (III.) in že sva ob grebenu. Greva direktno gor na greben ali ga prečiva malo pod vrhom. Odločiva se, da ga prečiva malo pod vrhom. Nekaj metrov pred vrhom pa jaz potegnem gor kar na greben… Kar bo pa bo! No odločitev je bila pravilna! Še nekaj korakov in stojim na Visokem Rokavu (2646 m). Noro!

Foto 1: Pocufana scena!

Od veselja kar zakričim! Franci se že za mano dere! Tooo! Odlično sva ga pocufala, točno tako kot znava. Objem in pavza. Sonce gre počasi že proti koncu za današnji dan, zato en hiter fotošuting in potrebno se je spustiti do sedla. Z Rokava se lepo začneva spuščati. Če smo se zadnjič 4x abzjlali, sva sedaj imela tak lep tempo navzdol, da sva se samo 1x. Veliko lažje je plezati s čevlji, ki so temu namenjeni. V mojem primeru spet z Alpino Lino (ki me še ni pustila na cedilu). Pohodiva tisti spust do zadnjega štanta. Tam dam ven iz nahrbtnika vrv, polovička in leti v dolino! Najprej se z reverzotom spusti Franci. Še prej sledijo hitre inštrukcije kaj in kako… Zato da bo šlo hitreje. Spust v kamin in že je v ozebniku. Ampak tukaj sem naredil eno napako… Namesto, da bi se abzajlala na dveh sidriščih, sva se samo z enega v ozebnik. No še jaz se spustim, probam potegnit vrv… Ne gre! Ne me je**t! No sej imava čas… Tema že lepo trka na najina vrata… Ni druge… Nazaj moram splezat! Malo zavijanja z očmi, splezam do prvega štanta. Potegnem vrv dol… Se zapnem na ta štant in se tistih par metrov še spustim v ozebnik… Kako že pravijo? Tisti, ki nima v glavi ima pa …?😂 No tukaj pa najinih dogodivščin še ni bilo konec… Prvo, sva bila prepozna za Srednji Rokav (že trda tema), kot drugo pa je ozebnik še lepo zalit! Še dobro, da sva imela vsaj nekaj od zimske opreme. Sneg je trd, tema naju je obdajala, zato je bilo potrebno previdno. Malo pred koncem snega, pa je ozek pas po sredini… Ni se nama zdel ravno pretirano varen, zato se usmeriva proti steni… Izstopiva s snega in po skalah do konca snega (ki ga hitro potem zmanjka). Od tam pa po melišču kar proti bivaku, saj se bova vrnila po drugi strani. Bivaka II ne obiščeva, ampak kar direktno na melišče, ki vodi proti dolini. Tisto melišče je za spust res top! Gasa kar se da dol… Potem pa… Se jaz posujem s pepelom… Franciju predlagam eno bližnjico (bilo uhojeno), zavijeva in kar kmalu se pot konča… Gledam na uro… Ura mi danes nekaj štrajka, GPS ne lovi… Se spustiva nekaj po svoje… No zalutala sva na polno! Kam sedaj? GPS kaže levo… Ne… Desno… Sva 200m s poti… Ne… Sva na poti… Ahhh! Dosti je tega! Bova v krogu hodila? Ne! Vrneva se nazaj na melišče… Po melišču navzgor do »razcepa«. Od tam pa potem po drugi potki, za katero se je izkazalo, da je bila pravilna! Gasa hitro in malo pred polnočjo prideva do avta. Hitro se preoblečeva in se odpeljeva do Pokljuke, saj gremo čez par ur iz Vrat na Triglav in potem spust na Pokljuko in tako imamo en avto za prevoz nazaj v Vrata. Na Pokljuko naju pride iskat Sonja (hvala!). Ob 0200 sem spakiran, zrihtan… Naštimam budilko on 0250. No… Lahko povem, da je bila noč res kratka – celih 50 min!

Odlična tura s super družbo! Srednji Rokav pa počaka na Podiralce hribov. 😉

Video:

Galerija:

Pot:

 P.S. Veliki Oltar je prikazan narobe.

Pa je prišel tudi najin čas odhoda na dopust in koriščenje bona. Nekako sva gledala, da bi šla za en bon malo v hribovski del Slovenije… Za drugi bon pa naj bi bilo morje v planu… No ta del se bova še pogajala kako in kaj 😀 Skratka… Bovec plan… Kamp Vodenica… Kar najela že postavljen šotor (in to je bila tudi pravilna odločitev). Začetek tedna gledava napoved… Uff… Bolj slabo kaže za vikend… V petek pa se morava zglasiti v Bovcu. V petek popoldne nevihte… Kaj je lilo! Ob 18h štartava z Bleda, še prej nakupiva par stvari za jest. Mimo Rateč in Predilskega jezera na mejni prehod Predil. Od tam pa spust do Bovca. Okrog 20h pred kampom parkirava… Lije ko iz škafa… Lahko sva samo vesela, da nama ni treba postavljati še šotora. Vremenska napoved za soboto je bila lepša, dopoldne oblačno, potem pa se bo razjasnilo… Super! Tekom noči neha deževati, zjutraj se zbudiva v sonce! Toop!

Najprej sva se mislila peljati z avtom do B postaje, pa od tam nadaljevati peš proti Kaninu… Ampak te konce nič ne poznam, pa še na dopustu sva! Tako, da se ob 8h nalimava pred gondolo… No uradne ure gondole so od 8h – 16h (zadnja fura)… Če mene vprašaš, zelo prekratke obratovalne ure za poleti! No… Prva fura je bila šele ob 0835, saj je pri D postaji kar pihalo. Cena gondole 20€ (Planinska izkaznica – 16 €). Po malo več kot 30 min se pripeljeva do D postaje, kjer izstopiva. Kam pa sedaj? Greva pogledat Dom Petra Skalarja (2260 M), kjer je tudi bivak (zaprt) in od tam Visoki Kanin (2597 m), Mali Kanin (2587 m). Potem nazaj proti žičnici in še skok na Prestreljeniško okno (2391 m) in po ferati na Prestreljenik (2499 m).

S postaje levo, mimo snežišča in po jeklenicah in markacijah proti bivaku in domu. Tudi dom Petra Skalarja je zaprt (baje se odpre avgusta). Pri domu se malo ustaviva, kratka pavza. Od tam pa po markacijah proti Visokemu Kaninu. Sprva hodiva po podih, nato prideva do križišča (desno proti oknu), zavijeva levo. Od tam malo gor, malo dol po označeni potki do vstopa v »steno«. Razmišljava ali dava čelado gor, ampak glede na to, da pred nama ni bilo nikogar in tudi skala je kompaktna, se odločiva brez – sicer pa tudi ni nekaj preveč izpostavljeno. Po jeklenicah in skobah spet malo gor in dol, hoja po grebenu in že sva na vrhu. Visoki Kanin (2597 m). Na vrhu pa je bila kar gneča, žiga ni (je v Ski baru spodaj). Zagledava še en križ malo prej – Mali Kanin. Zato se odpraviva po grebenu in doseževa v 10ih minutah še Mali Kanin (2587 m).

Foto 1: Visoki Kanin (2597 m)

Malo daljša pavza in čas za odhod nazaj. Spet po grebenu, mimo Visokega Kanina in po jeklenicah dol. Razgledi so tukaj res fenomenalni! Noro! Sledi še pot nazaj do križišča, kjer zavijeva proti oknu. Spust, mimo enega snežišča in v melišče gor. Malo pod oknom so tudi jeklenice. Po jeklenicah gor in doseževa Prestreljeniško okno (2391 m) – res je lepo!

Foto 2: Prestreljeniško okno (2391 m)

Kam pa sedaj? Se vrneva nazaj dol in potem spet gor na Prestreljenik ali po ferati nadaljujeva. Nekaj sem bral, da je družinska ferata zaprta… Ker teh koncev res ne poznam, nimam pojma katera je družinska ferata. Plus tega, gledava kako pohodniki veselo hodijo po tej ferati. Zato čelado gor in gasa… Pot je lepo zračna, jeklenice so na mestu… Edino ena jeklenica je uničena (verjetno je zato zaprta). Ok… Se pravi je tale družinska ferata… Zanimivo ime! No mimo tiste uničene jeklenice nadaljujeva po polici. Od tam pa prideva do križišča (desno dol proti žičnici), kjer zavijeva levo gor proti vrhu. Sledi še nekaj minut hoje do vrha – Prestreljenik (2499 m). Vauuu! Sicer se je neki že začelo oblačiti… Ura 15h. Se pravi imava še eno uro do konca voženj gondole. Prtegneva dol in v 20ih minutah prideva do D postaje. Še prej se ustaviva v baru na kavici in Cockti. Od tam pa po adrenalinski vožnji do A postaje (4x se je gondola ustavila).

 

Lepa dopustniška tura z 900 m vzpona in hudimi razgledi. Vreme pa je tudi zdržalo. Sledi odhod v kamp in naslednji dan še skok na Svinjak (1653 m). Top!

Video:

Galerija:

Pot:

 

Letos sploh še nisem bil v Italiji, zato je skrajni čas, da jo obiščem. Maja si zaželi Montaž… Odlično! Že dve leti nisem bil tam. Kontaktiram Miloša, ki z družino preživlja počitnice na Gorenjskem. Oni so imeli plan na Špik Hude Police (2420 m), zato predlagam Milošu, da gre z nama na Montaž in potem po levi poti prtegnemo na Špik Hude Police. Odločitev je padla, gremo! Zraven gre še Aljaž. Vreme naj bi zjutraj zdržalo… Bomo videli…

 

V soboto ob treh pobereva Miloša in Aljaža in se odpeljemo proti Trbižu, od tam pa proti planini Pecol. Parkiramo na velikem parkirišču. Začetek hoje ob 0400. Ko smo se vozili proti planini je bilo nebo jasno… Ko pa smo prišli na parkirišče… Pa… Amm… Vse zabasano! Veter pihal! Hitro nase windstopper. Najprej mimo koče Rifugio di Brazza (1660 m), kjer nam hitro postane vroče, zato se moramo slečit. Pri koči zavijemo levo proti sedlu Forca dei Disteis (2201m). Med hojo pogledujemo proti vrhu… Kaže, da se bo razjasnilo… Pa se spet zapre… Skratka cel mix. Proti sedlu se izmenjujemo spredaj… Vsak pa doda malo gasa ko vodi skupino… Skratka, teklo mi je konkretno! Na sedlu kratka pavza… Treba nekaj pojesti. Paše malo počitka! Od sedla zavijemo desno čez melišča in pridemo do skal. Tam zavijemo levo proti Pipanovi lestvi (60 m). Pridemo do vstopa. Vstop se mi zdi naj težji, potem gre lepo. Miloš in Aljaž nase SVK, midva z Majo greva brez. Sem že bil tukaj in vem, da bo šlo lepo brez. Lepo adrenalinsko vzpenjanje nas pripelje pod greben. Na grebenu nas počaka šajba! Noro! Kaj takega! Južna stran v megli, severna stran v soncu… Vauuu! Samo glej in se čudi! Tukaj zavijemo levo. Od tam pa po grebenu proti vrhu Montaža. Ves čas nas spremlja sonce, vidi se tudi glorija! Tukaj sem ostal res brez besed. Z Milošem sva imela srečo z vremenom že pozimi na Triglavu. No malo grebenčkanja in dosežemo vrh Montaža / Jôf di Montasio (2753 m). Bravooo! Za srečo pozvonimo… Petka in objem! Kratka pavza. Nekaj se pripravlja na poslabšanje vremena. 😱

Foto 1: Ekipa na vrhu Montaža

Na vrhu par fotk in počasi se moramo spustiti nazaj proti Pipanovi lestvi. Malo pod grebenom en hiter zajtrk, potem pa do Pipanove lestve. Tistih 60 m premagamo brez problema (ni bilo gneče) in sedaj smo na križišču, zavijemo levo v »Levo« pot na Špik hude police (2420 m). Tukaj svet postane bolj zahteven. Pridemo do prepadnih polic pod Špikom nad Plazom in jih prečimo. Uživamo v super razgledu, čeprav sta Montaž in Špik Hude Police v oblakih. Imamo v pomoč nekaj jeklenic. Kmalu pridemo do Škrbine nad Cijanerico / Forca del Palone, v katero se navpično spustimo. Vsak korak more biti premišljen, a so nam v pomoč tudi skobe. Tam zagledamo tudi druščino malo pod vrhom Špika: Klavdija, Radko, Tanja, Brina, Tomaž, Tai Od škrbine pa kmalu pridemo do še zadnjega zahtevnega dela – 10 m lestev (ni pritrjena v spodnjem delu). Tukaj se vse gunca, tudi kamenje malo leti dol… Ampak jo lepo zborbamo. Še nekaj jeklenic na poti in pridemo na lažjo pot, ki vodi do Špika. Čista zmaga! Tam se srečamo z druščino in skupaj odrinemo proti vrhu. Po poti se vzpenjamo še nekaj minut do vrha Špik Hude police / Cima di Terrarossa (2420 m). Nekaj časa uživamo na vrhu (nekega razgleda ni), potem pa se vrnemo po potki do koče Rifugio di Brazza (1660 m) in od tam proti parkirišču.

Foto 2: Današnja ekipa. Midva z Majo pa obe družini Poropat

Odlična družba! Hvala Milošu in Radkotu za dva odlična dneva! V četrtek smo skupaj kolesarili, danes pa smo zborbali Montaž in pa Špik Hude Police. Hvala obe družinama za družbo, super je bilo! Pa navsezadnje še Maji, da se je ko ena košutka vzpenjala med skalami! Sedaj pa nedelja počitek…

 

Video:

Galerija: