Prispevki

Bolj kot sem gledal vremensko napoved, manj mi je bilo jasno… Vsaka napoved je kazala svoje. Malo me je prešinilo za Triglav… Ampak še vedno ne najdem te prave volje, da se poženem tja… Mogoče naslednji teden… Ne vem… Napišem Mitju kakšne ima plane. Nekako prideva skupaj, kaj pa če bi šli Ostržkovo smer na Begunjsko Vrtačo (1991 m). Tukaj tudi če bo oblačno, sploh ni panike. Sicer smeri noben od naju še ni plezal, ampak kjer je volja, tam je…? No zvečer pogledam kakšen posnetek, da sploh vidim kje je vstop. Mitja ima idejo za smučanje iz Begunjščice po Smokuškmu plazu, zato smučke vzamem s sabo. Maja pa se rajši odloči, da bo tokrat luknjač – pešak.

Ob 7h se dobimo na Ljubelju, ni neke pretirane gneče. Vreme zaenkrat še drži, bomo videli kako dolgo. Smučke na ruzak in zagrizemo proti vstopu v smer. Gremo proti Plazu, nato pa že pred kočo Vrtača zavijemo levo gor v breg. Uff je strmina! Pred vstopom v grapo si damo dereze in pa cepine. Vstop je bil na okrog 1500 metrih, stopinje so bile bolj švoh. Js pritegnem prvi, da vidim zadaj kaj mi Maja počne, Mitja pa je šel zadnji. Že takoj v grapi so bile razmere super, lepo zalito… Dereze lepo prijele in zato napredujemo kar hitro. Sicer malo pečejo meča, ampak je za zdržat! Prvih sto višincev premagamo kar po grapi, sledi zavoj v desno in spet malo v breg. Na zavoju je sneg malo napihan, ampak še vedno gre lepo. Maja zadaj lep tempo drži, midva z Mitjem pa še dodatno obtežena s smučmi. Sledi dvojno prečenje v desno, ki je malo zoprno. No vsaj zame, ki sem hodil prvi in je bilo kar nekaj napihanega snega. Vmes je polička za počitek. Na koncu pa sledi samo še naravnost gor na vrh! Malo začne pihati veter, ampak nobene sile.

Še par korakov in pridemo na Begunjsko Vrtačo (1991 m). Bravooo! Kakšna lepa tura! Gremo še do Velikega vrha (2060 m) na Begunjščici. Tisto grebensko prečenje je bilo še najbolj zoprno cele ture, saj je vmes toliko napihanega snega, da smo se morali malo spustiti in jo prečiti. Vrh pred nami se zapre z oblaki. Še nekaj minut prečenja mimo izstopa Šentanskega plazu in gasa proti vrhu. Na vrhu piha ko pri norcih, zato se kar hitro pospravimo dol. Kaj sedaj? Noben še ni smučal Smokuškega plazu… Megla je… Nič se ne vidi… Hmm… Izbereva bolj varno varianto, Smučanje po Šentanskem plazu. Se bo šlo v lepem vremenu pa smučat s Smokuškega. Zato Maja že peš proti avtu, midva se pa pripraviva in gasa dol.

Foto 1: Na vrhu Begunjščice

Greben je spihan, je bil pa zato vstop v Šentanca top! Lepo odjužen sneg, tako da se je dalo lepo zavijati. Prideva na izravnavo, sledi še smučanje v najstrmejši del plazu. Čez napihan sneg kar prečno, potem pa zavoj… Tooo! Kako se lepo zavija! Ravno prave razmere! Kar nekaj super zavojev, nižje pa prideva na tršo podlago… Še malo nižje pa se potem začne smučanje po plazovini, ki jo probava čim bolj odsmučati po predelih napihanega snega. Vmes se odločiva, da skočiva še do Triangla – če ne bova Majo predolgo čakala… Zato se usmeriva proti Zelenici do luknje. Tam hitro kože dol in še z zadnjimi atomi moči gor na Triangel (1700 m). Tam hitra pavza, kože dol.

 

Sedaj pa smučanje skoraj do avta. Podlaga s Triangla OK, bilo je že boljše in bilo je tudi že veliko slabše. Mimo koče in dol proti plazu. Sneg je odjužil, tako da smučanje ni bilo tako slabo… Edino čisto spodnji del pa je bila taka odjuga, da je smučko že bremzalo. Kakih sto metrov višine pred avtom pa zmanjka snega, zato se je tam tura končala!

 

Moram pohvaliti Majo za super lazenje po grapi, Mitja da se je spomnil to turo, ki je res zakon! Veliko lažje je sedaj, ko je vse skupaj še zelo zalito. Top dan!😍

 

Video:

Galerija:

Ring… Ring… »Zakaj neki me Mitja zdle kliče?« Uzignem telefon… »Gašper, preverjam če si še živ. Pred petim minutam bi se mogla dobiti!« Faaaak! Zaspal sem: »Mitja, čez 10 min se vozim.« Hop ostanem… Hitro v kopalnico, se oblečem in poberem stvari… Se usedem v avto… Pogledam na uro – 7 min! Tolk hitro se še nisem zrihtal in bil pripravljen na odhod!😂 Kje so jajca, ki sem jih planiral za zajtrk… Jaoo… Že hitim proti Pokljuki. No Mitja me že čaka, parkiram. Neki se že dani… Tole bo treba užgat tempo!

Par korakov iz parkirišča peš, nato pa na smučke. Zaspan ko hudič, da o lakoti sploh ne govorim. Mitja pojača tempo… Malo siten zadaj si mislim, da me hoče stestirat… Noge so težke, saj že 13ti dan v hribih v zadnjih 14 dneh… Ampak se ne dam!😲 Mimo smučišča v tisto klančino… Aaaa… Trpljenje… Lakota… Vse popeglano… Drsi… Dam srenače gor… Prime! Lakota mine… Gledava kako se nebo barva… Toop! Lep sončni vzhod bo. Mitja še pojača tempo! Najde en lep plac nad smučiščem in počakava sončni vzhod. Vauu! Kakšne lepe barve! Še dobro da sva počaka vzhod, da sem se malo nadihal! Čas je za odhod… Ne zavijeva proti Viševniku, ampak greva desno na Kačji rob. Podlaga je kar lepo trda, ampak naju sonce počasi že greje. Malo spusta v dolinico in že gledava proti Srenjskem prevalu (1959 m). Lepo se vidi potegnjena špura in pa podpisi smuči v snegu na pobočju. Narediva kar lep ovinek in zavijeva proti Srenjskemu prevalu, ki ga kar hitro doseževa. Na prevalu piha ko pri norcih, to nama je dalo vedeti, da pršiča na tej strani verjetno ne bo. Kože dol in spust do Jezerc. Podlaga malo skorjasta… Sva malo zgodnja, plus tega je veter itak svoje naredil. Se je pa videlo, da je bilo kar nekaj smučarjev včeraj tukaj. No spust je bil kratek, spodnji del je imel 10 m pršiča, ostalo bolj kot ne skorjasto… Prideva do Jezerc. Kaj sedaj?

Foto 1: Veliki Draški vrh v ozadju (2243 m)

Plan je bil sicer še Veliki Draški vrh (2243 m), ampak gledava oblake v daljavi. Pff… Nekaj se kuha z vremenom… Premišljujeva ali greva gor pa tvegava mogoče smučanje v megli… Ali pa nazaj na Srenjski in smučanje proti Kačjem robu. Pogledam še hitro kamero Kredarica – zabasano. Veter na polno piha proti VDV. Ah… Kože gor pa greva nazaj na Srenjski preval. Mogoče bo na drugo stran boljše. No skratka zagrizeva v klanec in po nekaj časa v vetru prideva na Srenjski preval. Na drugi strani pa brezvetrje! Too! Prav paše! Ja nič… Kože dol in smučanje nazaj proti robu.

Prvih par zavojev še vedno trda podlaga, potem pa pršič! Nekaj ga je celo ostalo nedotaknjeno… Noro! To sva iskala! Sonce, brezvetrje in pršič… Kaj češ lep’šga? Prismučava dol… Mitja ni ravno nekaj pripravljen še enkrat gor… Ampak se vda…Jah nič… Greva še enkrat gor na Srenjski preval, s tem da sedaj potegneva špuro smučanja bolj proti Viševniku. Se podpiševa še tam. Mitja postane navdušen… Greva še enkrat gor in pa še četrtič! Če je bilo prej kej pršiča, ga sedaj definitivno ni več ostalo! Sonce se je res lepo uprl v klančino in je odjužil še tisto trdo podlago… Tako, da je bilo top smučanje! Verjetno skoraj boljše kakor na VDV. Gledava vreme… Sonce samo na Viševniku, ostalo vse zabito… Res sva dobro destinacijo izbrala. Greva še enkrat? Mitju se mudi v službi, dosti bo!

 

Zagrizeva v tisto strmino proti smučišču in se po skorjici (ni še čisto odjužilo) odpeljeva proti smučišču. Noge že konkretno pečejo, ampak za tole se je splačalo! Lahko rečem, da kar ena boljših smuk zadnjih 14 dni, čeprav dejansko nisva osvojila niti enega vrha. Je bil pa zato pršič! Top dan! Mogoče, če bi bila kakšno uro kasneje, bi imela malo boljše razmere za smučanje na Jezerca… Ampak lahko bi pa oblaki prišli čez in bi bilo na koncu vse slabše.

 

Galerija:

Zadnjih 10 dni je blo kar zanimivih… 9x v hribih in do konca dopusta je še kar nekaj dni, ampak noge še vedno sveže. Andraž mi napiše, da ima namen na Kanjavec potegnit. Edini problem je, ker dela do 9h. Se pravi bo pozen start in brutalen tempo! Ubistvu mi je že napovedal, da bo skozi Krmo letelo, potem pa lahko tempo popustiva. Napoved je bila, da se popoldne razjasni oz. proti večeru.. Bova videla kakšno srečo bova imela.😁

 

No ob 10h se dobiva v Krmi, smučke prvih 300 m nosit, potem pa na noge… Zdj pa spusti bremze, dva gela na horuk, ventile odpret in prtegnt v peto. Po Krmi kar lepo leti, podlaga je trda, samo vse je preluknjano. Priletiva v Leso v 45 min, ena kratka pavza. Gasa proti Bohinjskim vratcam. Kar direktno se usmeriva na plazovino pod Draškim vrhom, ki je trda. O novem snegu tukaj ni ne duha in ne sluha… Zanimivo… Malo se ustrašiva, kako bo višje. No po plazovini prideva na Malo polje, kjer zavijeva v levo – Bohinjska vratca. Bam, 10 cm puhca! Aaaa! Tole pa bo! Pogledam v nebo, jasno! Vau… Se pravi se bo že prej razjasnilo. Hodiva nadaljnjih pet minut, pogledam v nebo… Čist zaprto vse skupaj. Uf, fronta prihaja. In čez 5 min začne snežiti. Andraž vleče gaz po puhku in še sneži nama. Top! Malo pod vratcam se ustaviva, saj je zgornjih 50 m ledenih. Smučke na nahrbtnik, cepin v roke in gas. Strmine zmanjka – Bohinjska vratca (1973 m). Sedaj pa luštni del, spust okrog 250 višinskih metrov (edini problem je, ker je potem nazaj grede to treba spet gor prehoditi🙈). Andraž se spusti prvi, jaz takoj za njim. Zgornji del pršič, kjer se lepo zavija. Potem pa pride leden del prečenja v desno, saj je plaz dol potegnil. Spodnji del pa spet pršič. Lep spust! Spustiva se v Velsko dolino, kjer na ravnici spet dava gor kože. Čas je za sprehod po Velski dolini proti Kanjavcu. Vreme se izboljšuje in ko sonce spet posije, se v roku desetih minut prikrade še ena fronta in spet sneži! Nadaljujeva po dolini, snega je v spodnjem delu več, višje kot sva šla, bolj je bilo ledeno. So mestoma napihanega snega. Na okrog 1900 metrih spet malo več pršiča. Nadaljujeva proti sedlu med Hribarcam in Kanjavcu. Vsako minuto je slabše vreme, začelo je še pihati. Plus tega je podlaga vedno bolj trda, ampak zaenkrat se da še lepo hoditi. Andraž se odloči, da ne greva proti sedlu, ampak pritegneva v kaminček na desni in po grebenu potem v levo proti vrhu. Na okrog 2200 metrov smučke dol, dereze in cepine pa v uporabo.

Prsti mi zmrzujejo, piha ko pri norcih. To so te prave zimske razmere! Včasih te more malo zebsti, da te ojača. Prtegneva v klanec, kaminček kar strm in pa trd… Dereze lepo primejo! Smučke zadaj mahajo v vetru. Po pikanju naravnost gor kmalu prideva na greben, kjer je tudi markirana pot. Zavijeva v levo, veter piha in se mi upira v smučke… Me kar lepo premetava! Greben lepo napihan, tako da je bil vzpon brez posebnosti. Iz zahoda se jasni! Malo pred vrhom pa posije sonce! Sicer piha ko pri norcih, ampak mava SONCE! Jaaa!😎 Stojim na vrhu – Kanjavec (2569 m). Aaaa kaj piha! Vrh je spihan do ledene podlage. Prav dolgo se ne zadržujeva na vrhu. Najprej sva imela namen še na Triglav potegnit špuro, ampak je Triglav čisto zabit + ta veter nama ne diši preveč. Pridemo na Triglav drugič. Andraž začne sestavljati svoj bord, jaz pa se peš spustim kakšnih 100 m nižje, saj je bilo vse ledeno.

Smučke na noge, Andraž ravno mimo mene priseka. Prižgem GoPro. Začnem snemati, naredim dva zavoja… Baterija crkne, ker je premrzlo. Jaooo! Ta tehnika! Ja nič, ni panike. Spust je bil proti sedlu in tukaj je bilo ene 15 cm pršiča! Čista poezija! Aaaa… Franci bi rekel, da srce kar zaigra! Tistih par zavojev do sedla, malo v breg. Potem pa čas, da se iz sedla spustiva v Velsko dolino. Sedlo sva prej izpustila, zato nisva vedela kakšne so tukaj razmere. Andraž se zapodi… Neki se dere! Prepozno, jaz za njim. Faaaak! Čista ledenica! Ledena ploskev! Ko da bi eden polil vodo in spoliral cel breg, nobene grbice… Čist gladko. Šit! Robniki mi sploh ne primejo… Ne morem se sploh ustaviti… Andraž ima cepin v roki ker borda in se nekako ustavi. Jaz pa drsim dol… Noge pečejo! A veš un filing, ko se čas ustavi… Pa ti gredo misli po glavi: »Gašper, sedaj se boš pa razbil ko kanta!« Še vedno nekontrolirano drsim dol, gledam na katero stran naj se vržem, da bom čim krajše drsel po pobočju dol… Andraž se dere, da je spodaj še bolj ledeno… Pritiskam robnike kar se da… Ne prime! Mogoče, da bi se obrnil in v skoku zaril robnike notri… Ah kje… Še palica se mi ne zapiči notri… In jaz drsim dol… Kar naenkrat vidim malo napihanega snega, ravno toliko da bi se mogoče lahko ustavil… Bam! Zarijem notri robnike. Ustavim se! Aaaaa! Ene 15 do 20m sem drsel dol… Dost zajebancije… Pulz na 200… Noge se kar tresejo od napora. Stojim na tisti majhni »polički«… Kaj sedaj? Naprej dol s smučmi ne grem. Nekako si smučke odpnem, dereze in cepine gor. Jebi ga… Dosti je blo drsenja… Pa dejansko ni tako huda strmina… Ampak čisto spolirana, ampak če odletiš, odletiš lahko daleč! Naredim peš še tistih 50 m višine in pridem na pršič. Ulalala! Kar odleglo mi je. Tole naju je čisto presenetilo! Prej se itak ni videlo zaradi megle kakšno je pobočje. Vedela sva da bo vsaj malo ledeno… Ampak da bo “tok fejst”, pa priznam… Nisva pričakovala (res je da je bil mraz pa veter). Skratka srečen konec. Smučke nazaj gor in spust do ravnice. Spet lepo po pršiču in vmes kakšna ledena plošča. Ampak generalno gledano spust v spodnjem delu super! Na ravnici spet kože gor, čas je za vzpon na Bohinjska vratca.

 

Dam še srenače gor, saj je bila vmes kar trda podlaga. No tisti vzpon se kar vleče, ampak se lepo razjasni. Andraž ima malo več problemov, saj nima srenačev… Ampak lepo dela spredaj špuro. Prideva končno do vratc. Ena malo daljša pavza, voda v bidonu je zmrznjena (do sedaj mi še ni nikoli zmrznila), pol se ve kakšen mraz je bil. Tistih par metrov od vratc na drugo stran se spustim kar z derezam in cepinom, do prve poličke. Tukaj dam spet smučke gor in spust proti Malem polju. Kakšen užitek!😍 Ta pršič! Levo, desno, levo… Noge ornk pečejo, ampak ni važno… Teli zavoji so moji, moj podpis. Noro! Najboljši del cele ture! Od Malega polja naprej dol je malo bolj ledeno, zato spet rodeo po plazovini. Ampak se kar kmalu rajši usmeriva v gozd, mogoče bo tam boljše. Slalom med drevesi po trdi podlagi. V Lesi zadaj smučke odpnem in sam še skozi Radovno. Podlaga je trda, zato kar lepo leti. Ravno, ko se tema naredi pa zagledam avto. Tura je končana!

 

Res nora tura! Sicer kar naporna, saj je na koncu zneslo 35 km in pa 2500 m vzpona. Lahko bi jo šla delat prejšnji teden, ko so bile razmere za smučanje veliko boljše… Ampak… Če potegnem črto, mi je bila tura zelo všeč. Smučarija je bila dobra (z razliko tistega drsenja), pršiča pa je tudi kar nekaj. No snega pa še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Bo pa treba kmalu spet v Radovno, Triglav čaka.

 

Galerija:

Evo pa se je začel dopust tudi zame! Spet je čas za kakšno turo na smučkah. Neke govorice se pojavljajo, da je pod Stenarjem ful faj’n. Ja nič, pa gremo probat ane! Mitja ima isti plan, zato se kar dobiva v Vratih.😁

V četrtek gasa proti dolini Vrata. Parkiram tabli 8,5 km. Nisva bila prva. Najprej je sneg, zato dam kar smučke na noge in gasa. Najprej je potrebno priti do Aljaževega doma, takrat se tura šele začne. Že poleti je pot zoprna z avtomobilom, kaj šele pozimi s smučmi. No tistih par km prehodiva in prideva do Aljaževega doma. Usmeriva se proti Škrlatici in Dolkovi špici. Kar hitro zavijeva na plaz in gasa kar po plazu, sneg je super! Iz plazu v gozd, kjer malo višje zmanjka snega, zato smučke na nahrbtnik. Drživa se letne poti, nakar prideva nazaj na sneg. Smučke spet na noge in ventile odpirat. Mitja je kar držal tempo… Težke noge so… Izpod Severne Triglavske stene poslušava plazove, nič fajn. Skratka nadaljujeva proti Stenarskim vratcem. Vmes še enkrat smučke dol, saj je ledeno in preveč strmo za smučke. Nekje na 1600 metrov naju pričaka sončni vzhod, top! Malo se usedeva in ga opazujeva. Gledava proti vratcam, zgleda kar trdo. Sonce gre gor, pol poti pa je v senci, definitivno bo trdo! No takoj ko stopiva v senco, pa beton! Špuro so že naredili, zato kar njej slediva. Cikcak non stop… ČE danes nisem povadil obračanje… Malo višje se teren postavi pokonci, čas je da greva spet peš. Smučke na nahrbtnik in v hrib… Takoj vidiva zakaj je predhodnik šel tukaj peš, čisto pomrznjeno. Premagava še zadnjo strmino in izstop. Stenarska vratca – 2295 m.

Razgled je tukaj fenomenalen na Bovški Gamsovec in Pihavc. Dereze na noge in cepine v roke, prečko greva peš. Prečka je mešanica betona in odjuge… Vsak korak je nekaj posebnega, saj ne veš kaj se bo zgodilo! S prečke naravnost gor proti vrhu. Stenarska streha je še vedno trda, ampak se počasi mehča. Postane kar naenkrat ful vroče, zato je tistih 100 višinskih metrov kar utrujajočih! Kaj kmalu stopiva na vrh – Stenar (2501 m)!

Foto 1: Midva malo pod vrhom

Razgledi so tukaj fenomenalni! Nikjer nobenega, kakšna tišina! To se išče! Ena malo daljša pavza in čas je za odhod proti dolini. Mitja da smučke gor… Meni pa ne vem kaj je bilo in sem šel kar peš do Stenarskih vratc… Tukaj sem ga ornk zaj*. Sem mislil da bo bolj trdo in da se ne bom lomil… Na koncu pa je bilo odjuženo… Sem mislil malo nižje dat smučke gor… Ampak se ni splačalo… Čez nekaj minut bi spet dajal dereze in cepine za prečko. Skratka prečka je bila še kar trda, zato kar hitro napredujem do konca. Mitja me že na uni strani čaka. Čas je za spust peš kakšnih 50 višinskih metrov in potem odsmučati v dolino. Zgornji del je še vedno leden, zato malo več previdnosti. Kakšnih 50m nižje se ustaviva… No Mitja se ustavi, jaz najdem prostor še kakšnih 10 min nižje na polički. Pospraviva robo in smučke na noge. Malo treme, saj sem vedel da bo ornk trdo… Ampak… Kakšno olajšanje! Ni tako slabo kakor sem mislil da bo… Levo, desno… Noge pečejo… Mitja zavije proti bivaku IV., da bi potem posmučal eno bolj strmo flanko… Ampak… Sproži plaz… No… Tam ne more iti, zato obrne. Jaz ga nižje dol počakam. Ravno ko smučam dol, zgledam par ki se vzpenja. Prismučam bližje in zagledam zakonca Štremfelj! Vauu. Pa ravno berem njuno knjigo (Objem na vrhu sveta). Malo podebtiramo, seveda zatežim za enga selfija in vsak svojo pot. Tukaj pridem na sonce in se sneg v trenutku spremeni… Kako GNILO! Sneg je totalno odjužen… Sploh ne moreš normalnega zavoja narediti… Kmalu me Mitja ujame in se spuščava skupaj… vsak meter nižje je večja čofta (luža). Ogromno je tudi kamenja na poti, zato je potrebno malo paziti. Vmes spet dava dol smučke, da zavijeva na plazovino. Potem pa rodeo po plazovini. Na koncu še malo skozi gozd in pred sabo zagledava Aljažev dom. To pomeni, da naju čaka še 4 km trpljenja… In res je bil trpljenje… Zelo vroče, slab sneg… Ampak nama uspe, zagledava avtomobil. Konec ture!

Spet ena super tura! Zgornji del odličen za smučati, spodnji del pa potem sama gniloba… Ampak drugače ne more biti, saj je v dolini 20°C, še dobro da prihaja fronta!

Video:

Galerija:

Le kam za vikend? Maja ima strastno željo v Julijce. Glede na to da je največ snega v tem koncu, je bila to logična odločitev. Doma raztegneva zemljevid TNP. Zraven si citiram od Prešerna poezijo Kam? »Ko brez miru okrog divjam, prijatlji prašajo me, kam?« “Prst” pade na zemljevidu na Triglavska jezera. 🙈 Uf… Malo postane vroče, saj sem vedel da bo kar dolga… Ampak “prst” je odločil… Malo povprašam Lucijo kako je tam naokoli, saj preko Komne še nisem šel tja. Meritev na zemljevidu mi je pokazala častitljivih 16km do jezera Ledvička… Da bi šel merit do Prehodavcev? Rajši ne! Plan je bil narejen, Janez in Igor povabljena, ampak na žalost nimata časa. Greva pa sama an! Spet me bo ganjala v hrib. Sicer me koleno boli še od Triglava, ampak počivat na žalost ne morem…

V soboto zjutraj štartava proti Savici, na parkirišču med prvimi… Še dobro, da imava tako blizu od doma. Smučke na noge in gasa proti Komni. Gaz so veseli pohodniki že tekom tedna naredili, tako da naju ni skrbel proti Komni. Smučke kar hitro dava dol, saj zmanjka snega… Tako jih nosiva do 800 metrov… Snega je res noro pobralo. Na okrog 800 metrih jih spet montirava gor in gasa. No tiste serpentine se spet vlečejo ko hudič, ampak borbava. Maja pred mano narekuje tempo, tako da meni spet teče s čela… Pismo teli difovci so čist nori! Ko zmanjka serpentin pa počasi pred sabo zagledava Komno… In spet se prašava le kam? No pa zavijva desno proti koči pri Dvojnem jezeru. Že takoj zagledava na vrhu hriba oznako na štangi, prav greva. No pot se tukaj začne kar razigbano… Gaz je bila narejena, sicer je nekdo šel že s krplji… Ampak že kar nekaj dni nazaj. S smučko se še vedno za kakšen cm udre… Ne upam si predstavljati kako je bilo še s krplji… Res bravo majstru! Skratka nadaljujeva gor, dol, gor… Iščeva oznake… Z vsako minuto je topleje, sonce res pripeka. Glede na relief terena sva vedela, da danes ne bo nekaj veliko smučarije, pa več hoje… Ampak to sva si zbrala… Mene koleno še vedno boli od Triglava, zato mi bolj paše hodit, kakor pa zavijati. Sneg je bil zjutraj na nekaterih mestih še čisto pomrznjen, druge pa že skorica… Kakšni dve uri kasneje prebijanja po gozdu le pred sabo zagledava Kočo pri Triglavskih jezerih (1685 m). Kakšno olajšanje! Tukaj sva! Nikjer nobenega! Noro! Sicer gaz se nadaljuje še naprej.
Maja je že malo utrujena, zato se ustavi pri koči, jaz pa se odločim da na hitro skočim do jezera v Ledvicah oz. Veliko jezero (1831 m). Seveda, da me ne bo draga predolgo čakala, prtegnem en gel. Gel prime, Gašper odpre vse ventile pa se požene naprej. Za motivacijo na slušalke vržem malo razbijaške glasbe. V ušesih mi dela bum, bum… Srce pa dela bum, bum, bum… Pulz takoj skoči na 190… Ta’prava cona pulza! Plan je bil, čim hitreje priti tja… Tam eno kratko pavzo, pa čimprej nazaj… Pot potem do doline je še dolga! Proti jezeru kar sekam pot, ni važno kok je strmo… Samo da je naravnost… Vmes malo spustim tempo, da naredim kakšno fotko pa posnetek… Paf! Ura pokaže 27 min od koče do jezera v Ledvicah… Prvih par minut sem se mogel kar usesti, da sem prišel do sape… Tole je pa blo! Sneg je že čisto južen, zato je toliko težje vse skupaj. Par minut pavze in gaaaaaasa nazaj. Dolgo majico pospravim, grem v kratkih rokavih… Res sonče žge! Kremo za namazat sicer imam, ampak leži globoko v nahrbtniku… Itak bom dal od koče naprej pa dolge rokave k bo bolj hladno. Kože pustim kar gor, ker bo treba vmes v klanec.

 

Foto 1: Pred Kočo pri Triglavskih jezerih

Spust od jezera… Tokrat tempo malo počasnejši, ampak še vedno dokaj hiter… Na koži se mi delajo cokle… Jaooo… Še to… Ni časa za pucanje… Sam gas. Malo pred kočo srečam en par, ki sta namenjena proti Prehodavcem…. Superca! Bosta imela mir. No pri koči vidim Majo kako se sonči… Ja res ji je bilo hudo tisto uro k me ni blo! Hitro se popokava, ker morava še do Savice pridt. Človek bi mislil, da bo bo samo spust proti dolini… Malo morgen! Kože še vedno na smučkah, zato bolj štorasto smučava… Ampak ni druge… Tam, kjer sva se prej spuščala, morava sedaj v breg. Jaoooo! Vmes nama zmanjka tekočine… Fak! Toliko sva pila?? Vedno vzamem isto količino in vedno prineseva domov vsaj četrtino tekočine… Danes pa jo je skoraj zmanjkalo! Treba bo šparat! Premagujeva tiste brege, že vidno utrujena… Ko mislš, da si blizu… Se spomniš, da je še kar daleč Komna. No po dveh urah končno na Komni. Maja se ustavi, me počaka… Js pa prtegnem še do koče, da naredim par fotk. Spust dol do Maje. Tam dava kože dol in čas je za smučanje. Narediva še en majhen požirek, kar je še ostalo od tekočine. Spust kar po poti, vmes malo med drevesi… Paziva, da koga ne povoziva… Posmučava do 1000 metrov… Potem pa se začnejo posamezno kamenje in smučke dava dol… Potem pa peš do avta!

Ura se je ustavila na 33 km in pa 2060 m vzpona. Bolano! Ful lepa tura za iskanje samote, ampak slaba za smučanje… To sva itak vedela… Paše pa kdaj tudi samo hoditi. Naslednjič pa podaljšava turo do Prehodavcev.

 

Video:

Galerija:

Že dva dni na smučkah… Noge že ornk pečejo… Ampak… Brez bolečine ni napredka… Zato na smučke še tretji zaporedni dan. Maja odpove, pravi da se bo rajši malo spočila… Je pa zato Mitja takoj ZA. Plan naredil v minuti… Včeraj smo šli na Hruški vrh iz Jeseniške strani in smučali od tam… Danes bova pa iz Dovške strani napadala Hruški vrh.

Zjutraj avto že v pogonu 0601, treba je izkoristiti dan. Hodit začneva pol ure kasneje, bila sva prva na parkirišču, zato si lahko izbereva plac. No hitro na smučke, za nama že lučke avtomobilov… Ti sam dodej gas! No Mitja vzame to za res in prtegne v hrib… Aaaa… Noge pečejo! Ampak, trma dela svoje… Hiter tempo, zraven pa še teče pogovor ko da nič ne bi bilo… Hitro zavijeva v levo, po bližnjici… Nazaj na cesto in spet po bližnjici v gozd… Višje prideva do vikendov, tam lepo zagledava kako se Triglav obarva… No midva pa gasa naprej! Po cesti do Planine Dovška Rožca. Tam ena pavza, saj sva lačna. Kakšen mir! Nikjer nobenega! Sledi še tistih 300 metrov vzpona proti vrhu in kar kmalu stojiva na vrhu – Dovška Baba (1891 m). Tukaj je sneg kar skorjast, nič fletno… Seveda, to ni konec… Sledi še naprej tura…

Na vrhu brezvetrje, sploh nisva mogla verjeti! Pa še ta tišina, mir… Skratka top! Počasi se nama nekdo približuje, zato je čas za odhod. Smučke nazaj gor in spust proti Hruškem vrhu. Malo pred vrhom zavijeva levo… Prvih par metrov same skorje, potem pa… PRŠIČ! Aaaa… Mitja kar vriska od veselja… Jaz pa poprečim še malo v desno in spust dol med drevesi… Kako se lepo potopijo smučke, čista poezija! Odsmučava do koče… Edina sva bila! Vse tole samo za naju! Pustiva en lep podpis! Pri koči se ustaviva… Nasmejana do ušes… Čas je ponovno za vzpon nazaj proti Dovški Babi. Ena hitra pavze, kože gor in piči miško (kakor bi rekel Mitja). Mitja spet prtegne v rdečo cono… Kar kmalu zavijeva proti desni Koprivnjak (1754 m)… Kakšna flanka spet! Pa to je noro! Še vedno nikogar! Brezvetrje je še vedno… Postane vroče… Kratke rokave! Pa kako če je tak minus zunaj?! Od snega se lepo odbijajo žarki, zato je kar toplo. Skratka gasa proti vrhu. Na vrhu piha, zato se premakneva malo nižje – tam spet brezvetrje.😍 Čas za malico!

Foto 1: Top smučarija!

 

Kaj pa sedaj? Seveda ne bova končala s turo… Spustiva se še enkrat do koče. Drživa se malo bolj leve, da smučava po pršiču… Aaaa… #tojtauzitek! Noge pečejo ko hudič, niti nog ne morem več skupaj imeti, ampak filing je top! Pri koči se ustaviva, čas spet za kratko pavzo. Sedaj pa gledava proti Hruškem vrhu, kar nekaj ljudi… No pa kmalu prismučajo eni tudi do koče. Malo debatiramo, sej smo sami domači an! Spet je čas za kože na smučke in še zadnjič v breg! Spet se usmeriva proti Koprivnjaku, ampak zavijeva levo proti Dovški… Tistih 500 metrov vzpona je bilo kar napornih… Vročina ne pojenja, ko bi vsaj malo zapihalo… Oba imava že kar težke noge, ampak se ne dava! Na predvrhu Dovške zagledava vso to gnečo na vrhu… Kot kaže je konec samote… No na Dovški ena pavzica, spet malo debata… Potem pa v dolino…

Glede na to kakšne razmere sva imela prej, je bila ta Dovška Baba katastrofa… Vse presmučano že, nekaj tudi skorje (še vedno). Noge naju že tako pečejo, da več kot tri zavoje naenkrat ne zmoreva… Pa saj imava za sabo 1900 m vzpona danes že. No s planine po cesti navzdol… Edine misli ki sem jih imel, so bile kdaj bo konec tega. Noge že tako pečejo, da jih sploh ne čutim več, ampak se ne dava! Malo s ceste dol med drevesi… Seveda, zakaj bi si olajšal delo ane? No le nama rata priti do avta, kjer je parkirišče (na 820 m) čist zasedeno.

 

Ena odlična tura! Naredila sva 20 km in pa 1900 m vzpona. Res razmere na drugo stran so bile odlične! Veliko boljše kot pri nas… Skratka top dan! Sedaj pa kakšen dan počitek… Potem pa spet na smučke, preden ta sneg pobere.😋

Galerija:

Že včerajšnje vreme nama ni dajalo pretiranega veselja, dež na dež… Zvečer pritegnem na Roblek, kjer me ujame sneg nad višino 1300 metrov… Dobro, mogoče je še kaj upanja za ponedeljek… Čeprav je cel dan včeraj padal dež, potem na snežilo na mokro podlago. Stopnja plazov se je dvignila, zato kam v ponedeljek? Zjutraj se zbudiva, preveriva razmere – dežuje… Treba še malo podremati… No ob 9h končno ustaneva. Iskala sva eno bolj varno varianto za smučati… Mogoče Vogel? Kličem na informacije kako je z Žagarjem, mi odgovorijo da je zaprt, saj je cel dan včeraj deževalo in teče spodaj voda… Greva na Krvavec? Ah nee… Kaj pa Dovška Baba? Dokaj varen vrh oz. vsaj do Planine Dovška Rožca… Potem od planine gor vidiva ali je za nadaljevati ali ne?

Dokaj pozno – ob 10:30 šele štartava od doma, vožnja do Jesenic – kjer dežuje in naprej na Dovje. Skozi Dovje in potem naprej. Parkirava na okrog 800 metrih, tam se začne potem sneg na poti. Smučke na noge in sam gasa! Tam sta bila tudi parkirana še dva avtomobila, zato sva mislila da ne bova sama. Skratka gasa naprej, kjer po 100 metrih že dajeva smučke dol, saj zmanjka snega za par metrov. No smučke spet na noge in gasa. Kmalu naju ujame dež, ki pa samo malo rosi. Lepo napredujeva po cesti gor, kjer včasih malo zmanjka snega – ampak ni tako hudo. Voda dere iz vseh strani… Na 1000 metrih pa začne snežiti, ampak je sneg moker. No nadaljujeva naprej. Na 1200 metrih mimo vikend hišk (Ravne) kar naravnost gor, saj je še kar nekaj snega. Mimo pašne ograje, kjer že ornk sneži! Tole bo danes pow, pow! Nadaljujeva proti planini in z vsakim višinskim metrov bolj sneži. Po nekaj kilometrih pa sledi še prečenje do pastirske koče na planini Dovška Rožca (1650 m). Pri koči se ustaviva, saj je potrebno narediti plan za naprej. Sipa ga na polno! Sneg pa je moker in zato kar drsi ko stopiš na njega. Greva pogledati malo višje, potem bova pa videla.

Zagrizeva v klanec in kar hitro ugotoviva, da tole ne bo čisto varno. Povzpneva se za 100 metrov, kjer je sneg sicer bolj suh… Ampak še vedno kar drsi… Tole ne bo šlo oz. bolj varno je obrniti, saj pod nama tudi že poka. Odločitev, ki je bila sprejeta v 10 sekundah in tudi najbolj pravilna. Kože hitro dol in priprave na spust. Kar naenkrat pa preneha snežiti… Ampak še vedno sva odločena, da rajši obrneva – zadnja stvar ki si jo želiva je, da naju kakšen plaz zasuje. Midva sva pripravljena za spust, sam požen se! Aaaa… Prvi zavoji so bili res božanski… Ta “powder”! #tojtauzitek

Foto 1: Pow! Pow! (Foto by: Maja)

Kako lepo se potopi smučka v sneg, sedaj šele vem kakšen je filing, ko smučaš po tistem pravem pršiču. To je noro! Tistih 100 metrov se spustiva, mimo koče in sam gasa dol po cesti. Najine sledi je sneg vmes že zabrisal, zato je bilo toliko slajše smučati. Čeprav je bila cesta, je bil filing še vedno super! Vmes nama tudi malo sonček posije in tako rata kar topleje. Po cesti dol, spet 2x smučke dol in lepo skoraj do avta. Tura je zaključena.

 

Ena super tura, čeprav nisva prišla do vrha – ampak glede na trenutne razmere je boljše obrniti. Sedaj naj ga pa sipa do četrtka, potem pa bo spet super za smučanje! 😍

 

Galerija:

Bolj švoh napoved za vikend nama je pokvarila plane, zato se za soboto sploh nisva nič zmenila. Bova zjutraj videla kaj in kako. Budilka ob petih zjutraj, itak dremež do šestih… Pogledam ob šestih kamero na Kredarici… Sonce nad 2300 metri… Hm… No pa sva še malo poležala… Ob sedmih se končno vstaneva. Maji dam na izbiro Pokljuka, Triangel ali Dovška. Zagrabi Pokljuko… Vedel sem, da je neka zapora zaradi SV v Biatlonu… Kličem TNP… Se noben ne oglasi… Kličem v Šport Hotel na Pokljuki, mi tam reče da načeloma bi me mogli spustiti mimo (ker še ni tekma). Pa dobro… Greva pogledati, če ne pa pičiva skozi Radovno pa v Dovje in od tam proti Dovški. Srečam reditelja spodi v Gorjah… Nima pojma ali se lahko mimo zapore pelješ ali ne… Dobro, bova zgoraj prašala pri zapori. Gasa do gor, kjer naju malo pred Mrzlim studencem ustavi. Reče, da ne moreva nadaljevati zaradi zapore. Dobro, mu rečem, da če lahko tuki pri studencu parkiram in greva potem proti Mrežcam peš… Pa ni šlo… Kregal se ne bom… Zavijem proti Bohinju, dva kilometra nižje je neki spluženo… Parkiram tam… Bova pač šla malo peš.🙈

Smučke na ramena in prvih 300 metrov peš, nato pa zavijeva s ceste, smučke gor in gasa nazaj proti Mrzlem studencu. Itak nama vzame 40 min, saj sva se prebijala čez podrto drevje, skratka super ogrevanje! Evo čez cesto in gasa proti Medvedovi konti… Hodiva ene 10 min, nakar se mimo pripelje avto (ki nima Gorenjskih tablic)… Čaki malo?? Kako je pa ta majstr šel mimo? Ga ustavim in vprašam… Odgovori, da ga je pač spustil in mu rekel da naj parkira takoj desno od zapore… Tole nama ni blo jasno, zakaj midva nisva tega smela… Pa dobro… Dodaten trening… Hodiva še ene 2 km, nakar zagledava konec splužene ceste in tam parkirane 3 avtomobile… Rajši ne povem kaj sem si o tem mislil, ampak ok… Mirne živce… Od tam zavijeva proti Medvedovi konti… Malo gor, malo dol… Večinoma pa po ravnem… Po dodatnih 3 km le prideva do Medvedove konte… No tukaj se teren malo bolj postavi pokonci… Kar kmalu prehitiva eno skupino. Par besed in nadaljujeva naprej… Malo pred kočo se teren položi, potem pa postavi pokonci… No midva lepo hodiva, nakar Maja zadaj sliši nekaj… Se obrne in mudel (da ne bom javno o imenu) prleti s smučkami skoraj v Majo… Ko da je ne bi bilo čez njo… Zraven še ene glasove spusti in gasa naprej… Pa dobr no… Najbolš da je nesreča na ravni površini… Skratka malo v šoku nadaljujeva naprej… Še tist klanec in zagledava Blejsko kočo na Lipanci (1630 m). Lepo naju obsije sonček, zato se ustaviva in kratka pavza.

Foto 1: Midva na Mrežcah

Od koče nadaljujeva proti Mrežcam. Lepo shojena pot naju kmalu pripelje na prelep razgled na Triglav, VDV, MDV in Viševnik… No pa še ostali vrhovi… Noro! Že malo čutiva utrujenost, ampak zdrživa še tole. Še nekaj minut in sva na vrhu! Mrežce (1965 m)… Noro! Sonce sije, pa tudi veter piha… Tukaj sem prvič! Mislm, da sva ena redkih k imava danes sonce… Top! 😍 Čez nekaj minut prišibata še gospod in gospa… Nekaj besed in se spustita dol… Midva pa uživava na vrhu. No kar kmalu pa zagledam Ireno, ki divja proti vrhu… Enga selfija s Montango trakovi. Midva se pripraviva za odhod, sedaj sledi najboljši del. Tik preden se spustiva, se tudi tukaj začne vse zapirati… Ampak bo zdržalo do najinega prihoda do koče.

 

Sneg je kar južen, ampak gre lepo… Zavoj v levo, zavoj v desno #tojtauzitek. Potem malo med drevesi, nakar faliva pot pristopa… Zato je blo potrebno odsmučat po malo po strmem, ampak je šlo. Kar hitro nazaj na poti, sledi spust do koče. Pri koči se ne zadržujeva in gasa dol proti Planini Zajavornik (1292 m).  Kar lepo gasa po poti, ki nama zelo olajša spust. Zelo hitro na planini. Čas za namestitev kož nazaj. Po celi planini do ceste, pri odcepu za Šport hotel, jo prečkava in kratka pavza. Moram pogledati zemljevid, da udariva en azimut do avta. Azimut določen in sam gasa! No je bilo kar zanimivo, malo spet gor in dol… Prideva pa čisto do avtomobila… Perfektna orientacija. Smučke dol in v dolino.

 

Pustimo tisto parkiranje… Zaradi tega je bilo 5 km več v vsako smer (ampak super za trening), drugače pa razmere ok… Sneg je sicer južen oz. moker, saj je pretoplo. Lahko bi bilo slabše, če potegnem črto – en top dan! Skupaj pa se je nabralo 22 km.

 

Video:

Galerija:

 

Vedel sem, da bom šel nekam po službi, nisem pa vedel na kateri hrib. Malo premišljujem in pridem do zaključka, kaj če bi šel pa turno… Ampak kam? Kje mi je najbližje po službi. Pride mi na pamet Krvavec! Ok… Je urejeno smučišče in s turnimi po smučišču ni ravno neke fore… Ampak malo, da grem na sneg, bo tudi tole super!

Po službi se zapeljem do Cerkelj, od tam proti Ambrožu pod Krvavcem. Tista dolga strma cesta me letos še čaka, da jo osvojim s specialko. No cesta je normalno prevozna, parkiram na Planini Jezerca (1410 m), tam plačam parkirnino (2€). Ravno, ko se obuvam pa mimo priseka Janez… Ooo… Danes sem na njegovem terenu. Saj se mi je kar zdelo, da ga bom srečal. No lepo se pripraviva in gasa! Na parkirišču je gromozanska megla, malo me je bilo strah ali bo tudi na vrhu tako slabo.

Smučke gor že nekaj metrov od avta in zagrizeva v klanec proti Kriški planini (1480 m). Kar nekaj turnih smučarjev je pred nama, alpske smučarje pa lahko prešteješ na prste ene roke. Skratka, kar kmalu se megla razkadi, dobiva razgled! Sicer je zgoraj še vedno oblačno, ampak boljše to kakor nič. Nadaljujeva proti vrhu Krvavca (1853 m), od tam kratek spust in še zadnja strmina proti Velikemu Zvohu (1971 m). Strmina ne popušča, Janez hodi cikcak… Jaz pa sprobavam svojo pumpo, zato jo prtegnem kar naravnost gor. Pulz itak začne naraščati, narašča pa tudi veter. Kar naenkrat se razjasni! Noro! Za nameček pa še mimo naju ratrak, kar pomeni da bova imela nazaj grede super rebrca za spust! 😍 Tempo pojačava, klanca zmanjka – sva na vrhu! Sicer še vedno piha, ampak se kaže sonce. Razgledi so tukaj res fenomenalni! Imaš razgled na Julijce, Karavanke in seveda KSA. No ravno se pripravljava, da se spustiva po strmini, mimo priseka Igor. Oooo! Sicer je prišel kar peš, saj ima rajši izziv, da se mu malo udira, kakor da bi se peljal s smučkami. 😜 Z Janezom se odločiva, da se spustiva iz Zvoha v luknjo po neurejeni strani in potem še enkrat peš na vrh.

Foto 1: Grizi proti vrhu! Foto by: Igor

Z vrha se spustiva na desno stran, kjer so bile razmere dokaj dobre. Kar hitro dobiva hitrost, zato me vmes kar malo premetava po teh kucljih. No 200 m višine nižje je konec pravljice. Še enkrat gor kože in gasa gor! Sonce že lepo zahaja, tako da sončni zahod vidiva kar med potjo. No sonce gre dol, midva gor. Ratrak nama je lepo pripravil smučino, tako da bo super spust. Na vrhu spet piha, sedaj še bolj. Hitro se zrihtava in se spustiva proti parkirišču. Še kar nekaj turnih smučarjev se vzpenja gor, ko midva drviva dol. Kako hud filing, ko zarežeš v ta mehka rebrca, noro! Po spustu sledi malo vzpona, kjer morava dati smučke dol. Tisti kratek vzpon na vrh Krvavca in potem še spust do avtomobila. Sneg v spodnjem delu je bil kar slab, malo pomrznjen in nakupčkan. Še ko sva bila pri avtu, se je še kar nekaj smučarjev začelo vzpenjati.

Evo tura končana in čas je za odhod domov. Tako lepo presenečenje, za poslatico tak hud sončni zahod! No alpskih smučarjev ni bilo veliko, tudi vse sedežnice ne delajo… Je pa zato več turnih.

Galerija:

Vikend je pred vrati in čas je za… Hribe! Med tednom vsak dan malo zahajal na hribčke, za vikend pa je bilo treba narediti plan. Najprej sva razmišljala o eni konkretni turi, eno tako lepo gazenje z dodatkom plezanja… Potem pa sva zaradi odjuge ki prihaja, rajši vzela smučke. Pa tudi malo mi ni žal! Ne vemo koliko časa bo še sneg na taki nizki višini, zato je potrebno izkoristiti še take razmere. Odločiva se za Vršič, idejo pa sva dobila od Roka – ki je bil med tednom gor.

Štartava malo čez šest od doma. Spluženo je do druge serpentine, zato tam parkirava avto in nisva bila prva. No ravno se pripravljava, se mimo pripeljeta Janez in Igor… No superca! Takoj od avta smučke gor in sam gas. Sem si rekel, da danes bo tempo bolj v izi… No pa sta Maja in Janez prestavla v tretjo prestavo in tempo pojačala… Aaa… Spet bom trpel! Ja nič, treba je držat tempo… Hitro mimo Mihovega doma in naprej proti Koči na gozdu, vmes kar po bližnjicah. Pri koči vidimo zametane avte – bodo še kar nekaj časa čakali, da bodo lahko šli v dolino. Pred nami en majstr zavije proti Hanzovi na Prisank… Ja nič… Verjetno pozna, pa tudi špura je lepo narejena… Janez reče, če gremo kar tukaj… Pa pejmo! Kratek spust, pridemo v dolinico… Čist trd sneg… Lepo hodimo po ravnem, pred nami plazovina in to ogromna- tole bo še zanimivo! Prtegnem naprej, najdem prehode in že smo mimo… Sedaj pa… BREG! Pa kakšen! Tretja prestava za tole je preveč… Treba dati v reduktor in melji, melji… Podlaga čist trda… Obrat… Deset korakov… Obrat… Deset korakov… Zmeraj bolj ozko postaja in zmeraj bolj strmo… Pa tudi trdo… No… Srenačev pa nismo imeli s sabo. Gledamo majstra pred nami, kako se matra… No sej mi smo se pa še bolj… Če me je prej zeblo, mi zdj teče s čela… Janez obupa… Smučke dol, gre peš… Malo višje Maja obupa… Smučke dol… Peš… No… Js sm pa trmast! Nekaj še probavam… Pol mi pa začne drset… STOP! Smučke dol in peš. Ravno toliko je bilo trdo, da je s pancerjem lepo šlo zabijat notri… No Igor je bil pa itak s krplji in teh problemov ni bilo… Klanca končno zmanjka. Ozko je bilo to… No pričaka nas plazovina, zato pustim smučke na nahrbtniku in še malo peš… Malo višje smučke gor in takoj zagledamo graben pred sabo… Smučke zapnem in lepo odsmučam. Čez 5 min še en graben… Tudi tega odsmučam… Pridemo do stare poti na Vršič… Ufff… Klanec kar konkreten… Cikcak s smučmi do zadnjih 20 metrov… Tukaj je bilo preveč napihanega snega, zato smo morali spet smučke dati dol… No… Tistih dvajset metrov je hitro konec in se držimo desno, nakar pridemo do vrha Vršiča (1737 m).

Foto 1: Čisto veselje!

Tooop! Ravno nas sonce obsije in postane prav toplo! Občudujemo Mojstrovke in potem naprej Primorske gore… Res božansko in koliko snega! Evo vidimo par smučarjev, ki hodi proti Šitni glavi (2087 m), Mojstrovke pa so samevale danes (nad Butinarjevo je spet opast). Kar nekaj časa smo na vrhu, kjer malo piha, ampak je prijetno toplo! Ravno se začnemo pakirati, ko pride gor gneča… Evo… Res je čas za odhod… Ne spustimo se proti Tičarjevem domu, ampak gasa naravnost dol proti cesti. Tam srečam še Sandro, par besed in čas je za najlepši del – en v izi spust do avta. Sneg je super, kar nekaj ljudi še hodi gor.

Levo, desno, levo… Lepi zavoji in lepa hitrost… Na vsake par minut kratka pavza, da se noge malo spočijejo… Malo tudi izven ceste za dodaten užitek. Pri avtu v 30ih minutah. Vmes se ustavimo, da pofotkamo še Prisankovo okno in kukanje sonce skozi okno. Ravno prav smo bili, sonček se je pokazal.. Vauu! No pa sem ga tudi jaz sedaj videl, prvič. Potem pa sam gasa dol. Zadnjih nekaj sto metrov se je bilo treba poganjati, saj je teren skoraj raven – a ni panike! Pri avtu hitro pospraviti robo in odhod domov… Kar gneča z avtomobili na parkirišču… No… Jaz skočim še na Roblek na zahod, Maja pa ima druge opravke. Odlično zaključen dan!

 

Lepo, da smo se srečali z Janezom in Igorjem. Moram rečt, da nama ni nič žal za spremembo plana in namesto matranja s cepini v kaminu, eno uživanje na snegu. TOP!😍

Galerija: