Vikend je pred vrati in čas je za… Hribe! Med tednom vsak dan malo zahajal na hribčke, za vikend pa je bilo treba narediti plan. Najprej sva razmišljala o eni konkretni turi, eno tako lepo gazenje z dodatkom plezanja… Potem pa sva zaradi odjuge ki prihaja, rajši vzela smučke. Pa tudi malo mi ni žal! Ne vemo koliko časa bo še sneg na taki nizki višini, zato je potrebno izkoristiti še take razmere. Odločiva se za Vršič, idejo pa sva dobila od Roka – ki je bil med tednom gor.

Štartava malo čez šest od doma. Spluženo je do druge serpentine, zato tam parkirava avto in nisva bila prva. No ravno se pripravljava, se mimo pripeljeta Janez in Igor… No superca! Takoj od avta smučke gor in sam gas. Sem si rekel, da danes bo tempo bolj v izi… No pa sta Maja in Janez prestavla v tretjo prestavo in tempo pojačala… Aaa… Spet bom trpel! Ja nič, treba je držat tempo… Hitro mimo Mihovega doma in naprej proti Koči na gozdu, vmes kar po bližnjicah. Pri koči vidimo zametane avte – bodo še kar nekaj časa čakali, da bodo lahko šli v dolino. Pred nami en majstr zavije proti Hanzovi na Prisank… Ja nič… Verjetno pozna, pa tudi špura je lepo narejena… Janez reče, če gremo kar tukaj… Pa pejmo! Kratek spust, pridemo v dolinico… Čist trd sneg… Lepo hodimo po ravnem, pred nami plazovina in to ogromna- tole bo še zanimivo! Prtegnem naprej, najdem prehode in že smo mimo… Sedaj pa… BREG! Pa kakšen! Tretja prestava za tole je preveč… Treba dati v reduktor in melji, melji… Podlaga čist trda… Obrat… Deset korakov… Obrat… Deset korakov… Zmeraj bolj ozko postaja in zmeraj bolj strmo… Pa tudi trdo… No… Srenačev pa nismo imeli s sabo. Gledamo majstra pred nami, kako se matra… No sej mi smo se pa še bolj… Če me je prej zeblo, mi zdj teče s čela… Janez obupa… Smučke dol, gre peš… Malo višje Maja obupa… Smučke dol… Peš… No… Js sm pa trmast! Nekaj še probavam… Pol mi pa začne drset… STOP! Smučke dol in peš. Ravno toliko je bilo trdo, da je s pancerjem lepo šlo zabijat notri… No Igor je bil pa itak s krplji in teh problemov ni bilo… Klanca končno zmanjka. Ozko je bilo to… No pričaka nas plazovina, zato pustim smučke na nahrbtniku in še malo peš… Malo višje smučke gor in takoj zagledamo graben pred sabo… Smučke zapnem in lepo odsmučam. Čez 5 min še en graben… Tudi tega odsmučam… Pridemo do stare poti na Vršič… Ufff… Klanec kar konkreten… Cikcak s smučmi do zadnjih 20 metrov… Tukaj je bilo preveč napihanega snega, zato smo morali spet smučke dati dol… No… Tistih dvajset metrov je hitro konec in se držimo desno, nakar pridemo do vrha Vršiča (1737 m).

Foto 1: Čisto veselje!

Tooop! Ravno nas sonce obsije in postane prav toplo! Občudujemo Mojstrovke in potem naprej Primorske gore… Res božansko in koliko snega! Evo vidimo par smučarjev, ki hodi proti Šitni glavi (2087 m), Mojstrovke pa so samevale danes (nad Butinarjevo je spet opast). Kar nekaj časa smo na vrhu, kjer malo piha, ampak je prijetno toplo! Ravno se začnemo pakirati, ko pride gor gneča… Evo… Res je čas za odhod… Ne spustimo se proti Tičarjevem domu, ampak gasa naravnost dol proti cesti. Tam srečam še Sandro, par besed in čas je za najlepši del – en v izi spust do avta. Sneg je super, kar nekaj ljudi še hodi gor.

Levo, desno, levo… Lepi zavoji in lepa hitrost… Na vsake par minut kratka pavza, da se noge malo spočijejo… Malo tudi izven ceste za dodaten užitek. Pri avtu v 30ih minutah. Vmes se ustavimo, da pofotkamo še Prisankovo okno in kukanje sonce skozi okno. Ravno prav smo bili, sonček se je pokazal.. Vauu! No pa sem ga tudi jaz sedaj videl, prvič. Potem pa sam gasa dol. Zadnjih nekaj sto metrov se je bilo treba poganjati, saj je teren skoraj raven – a ni panike! Pri avtu hitro pospraviti robo in odhod domov… Kar gneča z avtomobili na parkirišču… No… Jaz skočim še na Roblek na zahod, Maja pa ima druge opravke. Odlično zaključen dan!

 

Lepo, da smo se srečali z Janezom in Igorjem. Moram rečt, da nama ni nič žal za spremembo plana in namesto matranja s cepini v kaminu, eno uživanje na snegu. TOP!😍

Galerija: