Tokrat sem izbiro prepustil Maji, saj sem cel teden sam naokrog skakal po hribih. Zaželi si kakšno grapo v Mojstrovkah. Super! Gor peš, dol po letni s smučmi. Ravno govorim z Mitjem, ki pravi da ima isti cilj. Sedaj katero grapo bomo izbrali na licu mesta.😁

Ob šestih štartava z Majo proti vršiču. Na parkirišču se srečamo z Mitjem. Dam gor kože na smučke, čas je da si obujem pancerje… Ne me JE**t! Ooo… Kje so pancerji?! Faak! Prou brez pancerjev sem… Ahh… Bo treba peš. Maja je tudi rekla, da gre peš… Mitja pa s smučmi. Škoda! Pa tako sem se veselil smučat. No hitro zagrizemo v strmino, vse megleno naokrog nas. Spodaj prehitimo turne smučarje in nadaljujemo proti grapam. Zbiramo… Pripravniška je prekratka… Butinarjeva je že malo kopna in tudi premalo zahtevna… Gremo na Župančičevo? Deal! Usmerimo se proti Župančičevi. Pri balvanu Mitja da dol smučke in pa dereze gor. Sedaj gre zares. Vidljivost je še vedno zelo slaba… Jaz sem tukaj enkrat bil z Rokom, ampak je bilo neprimerno lepše vreme.. Upam da najdemo! No začnemo s hojo, najprej malo prečimo. Mitja je spredaj in gazi, saj so stopinje zelo slabo vidne. Sneg je kar južen, ampak smo trmasti. Turni smučarji pa za nami držijo varno distanco… Iznajdljivi, ni kaj. Skratka Mitja spredaj, Maja v sredini in jaz zadaj da imam ves pregled. Mimo enega »kaminčka«, ki je lepo zalit in spet prečenje. Mitja me prosi, če grem naprej… Ufff! Zdaj bom pa prižgal ratrak! Tempo malo pritisnem, ampak me Maja kar hitro ustavi. Tukaj sploh ni bilo več sledi, zato sem hodil po občutku. Še vedno je bilo vse megleno, tako da se sploh ni nič videlo. Že čisto pri robu zagledam eno grapo naravnost gor… Strmina kar lepa! Ali je prava? NE vem, bomo videli… Še vedno lahko obrnemo, saj sem gledal da peljem tako, da bo tudi za sestop.

Strmina se postavi po konci, sneg lepo prime! Zabijam dereze in cepine, ostali mi sledijo. Vmes je kakšen detajl bolj napihanega snega, zato tam previdnost večja. Maja se zadaj lepo drži, pridna! Mitja je pa itak majstr za grape! Kar naenkrat se pokaže sonce. Tooop! Še šajbo bomo imeli! Zagledam pred sabo opast… Prav smo. Zavijem malo bolj v levo, da se je izognem. Še par adrenalinskih krikov in že sem na izstopu. Zadaj pa cela četica. Kepce in gasa na vrh tistih par korakov. Evo prvi cilj izpolnjen – Mala Mojstrovka (2332 m). Na vrhu kar lepo piha, ampak se lepo sonček kaže. Par fotk in gremo naprej. Naslednji cilj Velika Mojstrovka? Pa logično!

Foto 1: Ekipa na Mali Mojstrovki

Z Male se spustimo in spet zagrizemo v breg, kjer se lepo predira. Pot tukaj brez posebnosti, je lepo zalita. Zato kar hitro pridemo na vrh – Velika Mojstrovka (2366 m)! Tukaj začne kar ornk pihati in pa začne se zapirati. Kaj sedaj? Potegnemo še do Zadnje Mojstrovke? Pa dejmo ane!

Foto 2: Ekipa na Veliki Mojstrovki

 

Spet malo spusta in po grebenu kar na vrh. Vmes malo po skalah, ampak ni panike. Evo pa stojimo na Zadnji Mojstrovki (2354 m), sedaj je pa čas za spust. Mitja se vrne na Veliko M. in od tam odsmuča, midva pa kar naravnost dol peš in potem prečiva do vratc. Sneg se ornk predira, saj je padal dež v spodnjem delu ponoči. Malo nad vratci naju ujame Mitja s smučmi. Naprej gremo skupaj, s tem da od odsmuča do avta, midva se pa matrava in se nama predira. Evo pa je ena fletna tura končana!

 

Bravo Maji za pogum, saj je bila Župančičeva najtežja od teh treh, ki jih je imela na razpolago. Razmere so zaenkrat še OK. Sicer za smučanje je zgornji del trd, spodnji pa čista odjuga. Pa hvala tudi Mitju za odlično družbo! Lepo si naja gnal v hrib! Sedaj pa en dan zasluženega počitka, za ponedeljek pa bo treba nekaj pogruntati.

 

Galerija: