Danes bo že peti dan z ekstremno velikim naporom. Četrtek Jezerska Kočna, petek Triglav, sobota 155 km kolesarjenja, nedelja Lučki Dedec in Ojstrica. V ponedeljek sem si tudi vzel dopust, tako da lepo zaključim petdnevno športno rajanje. Ampak kam? Mika me Razor. Marko je bil za vikend. Tako, da sem vedel kakšne so razmere in jih je za izkoristiti! ?

V ponedeljek zvoni budilka ob 0230. Priznam, skurjen sem bil! Včeraj (nedelja) ob 23h šele zaspal. Pogledam radarsko sliko, oblačno. Ok… Dam dremež, ostanem ob 0300. Nekaj na hitro pojem, se usedem v avto in gasa! Ob vstopu v dolino Vrata je tabla, kjer piše koliko avtomobilov se je danes peljalo notri. No malo pred četrto uro sem bil prvi. Kot kaže imam danes Vrata sam zase, vsaj za trenutek. No parkiram na parkirišču pred Aljaževim domom. Ob 0410 štartam. Aaaa! Ne da se mi! Nobene motivacije! Mimo klina in po poti proti razpotju za Pogačnikov dom. Potem se začne klanec… Je bilo kar toplo! Še vedno se sprašujem ali naj grem naprej ali nazaj k avtu. Čisto len! Na 1300 metrih pri »potoku« se ustavim. Nekaj moram pojesti, mogoče bo boljše. En sendvič spravim vase. Uf! Takoj boljše! Kar kmalu pridem na razpotje med bivakom in Sovatno. Zavijem desno in se začnem vzpenjati. Strmina ne popušča! Ampak vsaj za spremembo je sedaj motivacija nazaj! Na okrog 1800 m se začne sneg. Probam, če bo šlo brez zimske opreme… Ne! Čist trd sneg! Ok, dereze gor! Zagledam eno tako lepo »grapico«, ki je lepo zasnežena in se povzpnem po njej. Ko strmina popusti zagledam naravnost gor ene stopinje. Ja nič, kar tukaj grem. Evo in sem na Dovških vratcih – 1 ura 45 min od avtomobila. Se pozna, da sem šel lepo naravnost gor. Razmišljam ali bi zavil naprej na Stenar, pa potem na Križ in Razor. Nekaj se začne oblačit, zato zavijem proti Kriškim podim. Dereze kar pustim na sebi in se spustim kar naravnost dol v vrtačo in potem nazaj gor na markirano pot. Tam dereze dol in do Pogačnika lepo po kopnem. Hitro ena malica, Razor se začne jasniti. Uff! Bo treba iti! Spakiram vse nazaj in gasa.

Foto 1: Dovška vratca proti Razorju

Od Pogačnikovega doma na Kriških podih se spustim in nato sledi vzpenjanje po melišču. Prečim tri snežne flike, ampak brez opreme in brez problema. No na 2154 m pa naletim na sneg, treba bo dati zimsko opremo gor. Letna pot zavija levo, jaz pa gledam grapo naravnost gor. Sicer vidim na vrhu en mali skalni skok (no ni bil ravno majhen). Ker moram vedno nekaj po svoje, prtegnem naravnost gor. Kar bo pa bo, še vedno se lahko spustim po snegu dol in nadaljujem po letni. Kar ornk zaštartam naravnost gor. S čela začne tečt, gelov pa spet nimam! Noge pečejo! Aaa! Na okrog 2350 metrih zagledam pred sabo skalni skok. Jeba! Sem mislil da je manjši pa lažji. Nekaj sprobavam… Nekako ne gre. Kaj sedaj? Z derezami nimam dobrega oprijema, vse kar primem ostane v rokah. Hmm… Ja nič, vidim nad skokom eno poličko. Bom dal dereze dol, saj stojim lepo na kupu snega. Jih dam gor nad skok. Z levo nogo zahaklam v luknjico. Drži? Drži! Z desno razkorak in se cuknem gor. K nč! Veliko lažje kakor z derezami. Hitro dereze gor in kar naravnost gor. Kar kmalu se priključim markirani poti in nadaljujem proti grebenčku. Lepo prečim in kar naenkrat nekaj deset cm od mene zaslišim zvok kamna, ki leti mimo moje glave. En korak bi bil prehiter in bi… No… Razor je res krušljiv in stalno je nekaj dol letelo. Pulz se mi umiri in nadaljujem do grebena. Tam začne zmanjkovati snega. Zavijem levo in nadaljujem po označeni poti dokler ne pridem do kamina. Grem na kamin z derezami ali brez? Itak, da jih ne bom spet dajal dol za pet minut. Kamin je kopen. Zagrizem notri in se lepo previdno vzpenjam, klini so trdni. Par minutk in že sem pod vrhom. Nekaj novega snega je pa zapadlo zadnjič, ampak nobene panike. Še malo popraskam po skalah in že sem na vrhu – Razor (2601 m). Kakšen razgled! Pritisnem štempelj, se vpišem v knjigo. Malo še uživam v razgledu, nakar vidim, da iz Trente prihaja megla. Čas za odhod!

Foto 2: Veselje na vrhu!

Hitro se spravim skupaj in gasa dol proti kaminu. Po kaminu sem bil kar hitro dol, čist rutinirano in že sem spodaj. Vzamem oba cepina, ki sem jih prej pustil spodaj. Dol na sneg in gasa prečim dol proti sedlu Planja. Tokrat dol ne grem čez skalni skok, ampak kar lepo po letni, saj priletim direktno v meglo. Na sedlu Planja zavijem levo dol, kjer so bile slabo vidne stopinje. Spuščam se do 2100 metrov, nakar dam dereze dol in sledi še malo hoje po klinih in vzpenjanje do Pogačnikovega doma na Kriških podih (2050 m). Pri domu sledi kratka pavza, pogledam še v zimsko sobo, ki je lepo čista!

Gledam proti Stenarju, ampak je vse v megli. Se odločim, da se povzpnem do sedla in potem se tam odločim ali sestopim v dolino ali pa na Stenar in potem dol na Stenarska vratca. Brez derez ga užgem proti sedlu, nakar malo pod sedlom začne deževati. Hmm… Danes kot kaže Stenar odpade. Zato se usmerim na Sovatno in se spustim dol. Sneg se je lepo odjužil, zato sploh ne dam dereze dol, ampak lepo »odsmučam« dol – noro! Vmes, ko je malo večja strmina snežine, zavijem na kopno in nadaljujem tam. Na okrog 1800 metrih se končna sneg in potem lepo po šodru dol. Hodim… Hodim… Pogledam desno za trenutek… Se mi za zdi, da nekaj vidim… Pogledam še enkrat… Fak! Kozorog! Naredim dva koraka še, zagledam še 8 kozorogov, kako jejo. Huuuudo! Hitro telefon ven. Pogledam še malo naokrog, še 7 kozorogov malo nižje. Huuuudo! Pridem čist do njih, briga njih za mene. Par fotk, pospravim telefon in uživam v tem veličastnim prizoru. Zaslišim klikanje fotoaparata. Družba! Se spustim do gospe, malo podebatirava. Spet začne deževati, zato se poslovim in gasa dol. Tudi obisk bivaka spustim, ker so skale že malo mokre in tudi noge so že malo utrujene. Zavijem v gozd in potem hitro do avta. V avto in gasa domov, na tabli iz Vrat ven piše 45 avtomobilov…. No kar nekaj obiska je pa bilo, sploh pri Poldu je bilo kar nekaj gneče.

Odlična tura, edino škoda zaradi vremena, da sem moral izpustiti Stenar – pa drugič. Snega je še kar nekaj, zato je obvezna zimska oprema. Na Stenar je v spodnjem delu še sneg – do Stenarskih vratc. Prav tako je tista prečka še zasnežena, višje pa zmanjka snega. Pot iz Trente na Pogačnika je tudi kopna.

Galerija:

Pot:

Že pred korono sva z Majo debatirala o Triglavu. Izrazila je željo, da bi probala v snegu iti gor. Nekako sem čakal na optimalne pogoje – čim manj snega, da bo čim bolj varen vzpon glede na izkušnje. No zmeniva se za petek. Šef srečen, ker sem spet frej. Ob 17h v četrtek pridem z Jezerske Kočne… Spakirava… Pa spat ob 21h. No ob 2230 že zvoni budilka… Ufff! Že drugi dan spim po dve uri… Ampak bo že. ?

No malo pred 0100 parkirava v Krmi. Cesta normalno prevozna, zaenkrat v dobrem stanju. Ob 0100 štart. Tempo kar privijeva, ker imava pred sabo 2 km skoraj ravnine. Kar hitro postane vroče.. Obrati v rdečem… No potem, ko se začne pa klanec malo spustiva tempo. Če ne bo kriza. Majo spustim naprej… Sem mislil, da bo še malo spustila tempo… Ne! Kapljice si komaj sproti brišem iz čela. ? Snega je od mojega zadnjega obiska kar fejst pobralo. Pri Prgarici v urci in 20 min, tam ena hitra pavza in napadeva še Kalvarijo. Malo višje zagledam eno lučko. Bova kar njemu sledila. Zavijem kar v zimsko, čeprav se baje da tudi že letno iti. Ampak zimska je lepo shojena, zato je čisti užitek… Ha ha… Sneg je valda gnil! ? Kar hitro ujameva modela, ki si obuva dereze… Kot blisk mimo njega! Špura narejena kar naravnost gor… Grizeva koleni! Energija začne popuščati. Nej vzamem gel? Ponudim Maji, pravi da tega ne je…. Hm… No ne bom potem samo jaz tak »softič«.?Ajde gas! Malo pred koncem Kalvarije mi zmanjka baterije na lučki, zato pošljem Majo naprej, jaz pa lepo za njo. Tisti zadnji metri pod Kredarico so se res vlekli… Malo po snegu, malo po kopnem. No tudi lepo je začelo pihati, oblaki so se tudi nabirali. Zagledava Kredarico… Pogledam na uro: 2 uri 52 min neto hoje. Zelo lep tempo! Vse skupaj ni bilo za 15 min pavz. Bravo Maja!? A sledi še najtežji del – »naskok« na vrh.

Hitro v kočo, kjer se malo pogrejeva in razpakirava. Maja pusti nahrbtnik na Kredarici, jaz pa vzamem stvari za oba, da bo hitreje in lažje potekal vzpon. Hitro se zrihtava in stopiva ven… Megla! Nee! Spet?! Že včeraj sem jo imel… Maa… Bo že! Jaz vzamem dva cepina, če bo Maja potrebovala poleg svojega še enega. S Kredarice spust… Že takoj vidiva, da sneg je res slab. No vstop v steno je čisto razrit… Stopinje vsepovprek. Nekako izbiram najboljše stopinje in se začneva vzpenjati. Maji dam še drugi cepin, da ji bo malo lažje. Gor v prečko, ki je zasnežena, ampak lepo »sfrezana«. Od tam naravnost gor še vedno po snegu… No potem pa se začne mix snega in kopnega. Druga prečka čisto kopna, potem malo snega in do Malega Triglava bolj kot ne kopno – vmes imaš dve snežišči. Greben ima malo napihanega snega, a če želiš, lahko izkoristiš kopno direktno ob zajlah. Od spusta potem po skalah skoraj do vrha, malo pod vrhom potem spet pride sneg, ki ne popusti do vrha. Ko se dvigujeva iz grebena, zagledava vrh čisto v megli… Spodaj pa »jasnina«, zato se odločiva in počakava sončni vzhod na 2780 metrih. Res je veličasten sončni vzhod! Te barve! No kar hitro se vse skupaj zapre, zato se odločiva, da skočiva še do vrha. Stopiva na vrh, BRAVO MAJA! Njen 3. Triglav in prvi v »zimskih razmerah«… Moj pa 44ti, letošnji 8mi. Na vrhu pa presenečenje. Na vsake par minut se je čisto odprlo in potem zaprlo spet. Nad 2800 metrih so bili oblaki, ki so prihajali iz severne strani, zato je tudi kar pihalo. Ko se je odprlo, je bilo res veličastno! Ko pa se je zaprlo, pa je bil mraz. Ene par ciklov počakava in potem je čas za spust.

Foto 1: Sladkorna na vrhu Triglava ?

Greben je bil nor! Na stran Planike čisto v megli, proti Kredarici spucan – veličastno! Dol sva imela kar celo pot dereze na nogah, praskanje po skalah… Sneg je bil mogoče še malo mehkejši, saj ga je že žgal sonce, ampak je šlo! Srečala sva tudi 5 ljudi, ki so šli na vrh. Spust je bil dokaj hiter, kakšna fotka vmes in potem spet drzanje. Na Kredarici se na hitro ustaviva, potem je pa čas za v dolino. Maji sem obljubil, da ji skuham kavo, ko pride na Triglav… Na žalost je preveč pihalo, zato sva to zrihtala na Prgarci. Od Kredarice po Kalvariji lepo »posmučala«, saj je bil sneg čisto južen. Na 1900 metrih se konča sneg, od tam pa po kopnem do avta. Na Prgarici raztegnem Enjoy Enjoy dekco, skuham kavico… Maja pa eno predavanje za faks preko Zooma… Vse se da, če se hoče. ? No po kakšni uri pa je čas, da se zapodiva do avta…. Ufff se je vleklo! Zaspan na polno sem komaj čakal, da bo konec tega trpljenja. Pri avtu se hitro razpakirava in gasa domov, v Lesi so bili samo trije avtomobili, danes ni bilo gneče.

Razmere so bolj tako tako… Od Kredarice gor je samo spodnji del v snegu, potem od Malega Triglava naprej pa se z malo iznajdljivosti lahko tudi kakšnemu snežišču izogneš. Ampak, še vedno priporočam polno zimsko opremo… Ne podcenjuj razmere. Se pa pozna, da sneg noro pobira… Poletje prihaja… Pa še enkrat bravo Maji, odlično je tole speljala!?

Galerija:

Pot:

Škrlatica, gora na katero poleti ne maram hoditi… Zakaj? Ker se mi pot tako vleeeeče! Ampak pozimi še nisem bil. Bil sem zmenjen z Rokom v soboto, a na žalost zaradi napornega tedna hribolazenja potrebujem en dan počitka! Namesto tega bom rajši šel v nedeljo. Pa še informacije o razmerah sem dobil včeraj iz prve roke. Plan je bil en solo vzpon… Čimprej gor, čimprej dol… Brez kakršnih koli hudih (ne nujnih) postankov… Rabim se še zadnjič »zjagat«, saj bo potem skoraj dva meseca veliko manj časa za take stvari… A se bo že našel. ? Vremenska napoved je bila tako-tako… Ubistvu me sploh ni tako zanimala a bo sonce ali ne… Glavno, da pridem varno na vrh in iz njega.

Ob polnoči štart od doma, malo čez 1h pa iz Vrat. Na tabli je pisalo, da sem prvi avto danes, super! Na parkirišču v Vratih samo en avto. Noč je bila spet topla in jasna, zato sem začel kar s kratkimi rokavi. Tempo privijem do konca in kmalu naletim na sneg – ko prideš ven iz gozda (1600 m). Ni panike, so samo zaplate… Grem naprej. Teče mi že konkretno s čela… Še dobro, da sem vzel hlače, kjer se lahko hlačnice odpnejo in tako dobim kratke hlače. Do bivaka IV na Rušju (1980 m) razmere nič posebnega, nekaj snega – pa še ta je čist moker. Tempo je bil tako navit, da sem do bivaka prišel malo več kot v eni uri. Pri bivaku začne pihati in kmalu se začnejo iz zahoda valiti oblaki. Hitro notri v bivak. Gneče danes notri ni bilo.? Tukaj sem naredil kar malo daljšo pavzo, saj sem bil zelo prehiter… Boljše, da tukaj čakam, kakor na vetru na vrhu. Malo čez tretjo uro pa se odpravim proti Škrlatici. Od bivaka naprej po letni poti do vrha strmih polic… No tam se začne potem zabava, najprej spust po snegu in nato prečenje, na koncu pa še vzpon proti steni Škrlatice. Zadnje dni je moglo biti kar divje tukaj, saj je kar nekaj plazov na poti… Eden je moral pa včeraj dol leteti, saj je zakril Rokove stopinje – divji zahod! Že takoj na vrhu police dam dereze gor in jih imam do stene… Dalo bi se tudi brez, ampak zakaj, če jih že nosim? No pod steno dereze dol, saj se usmerim na letno pot, ki pa je – KOPNA! Zanimivo koliko malo snega na 2400 metrih. Lepo po skobah in po markacijah gor, a kar kmalu naletim na zaplato snega. Tukaj je bil sneg trd, zato za ziher spet dereze dol… No čez 5 metrov pa spet dol, saj je pot kopna… Pridem do navpičnice, kjer je v prvem delu zajla zunaj, v drugem pa samo zadnja dva metra. Pomagam si lepo s cepinom. Sledi 2m spusta, kjer je spet vse kopno in tako ostaja kar nekaj časa. V zgornjem delu stene pa se spet pojavi sneg, ker se mi ni ljubilo dajat derez gor, se usmerim levo in malo poplezam (I-II.) po grebenu, dokler ne pridem do poličke, kjer je izbočena ogromna skala… Ufff… Tukaj malo postane vroče, saj ni dobrega prijema… Še dobro da nimam velikega trebuha, saj ne bi prišel čez. No še malo po grebenu, nakar je treba zaviti desno…. Na sneg! Hop! Vso opremo gor, ki jo imam na sebi do vrha. Po treh urah in par minutah osvojim Škrlatico (2740 m)! Nebo se že lepo barva, z zahoda pa neki čudni oblaki. Še najbolj me skrbi, da bi te oblaki prišli do Škrlatice, kar bi pomenil zelo »zabaven« spust. Hitro razgrnem svojo enjoy enjoy dekco.

Foto 1: Sončni vzhod!

Sonce pride ven… N-O-R-O! ? Gledam naokrog… Vse neki zabito, Škrlatica pa lepo jasna… No deset minut sonca, potem se pa skrije za oblake… Dosti zabave… Še par fotk in čas je za odhod. Na hitro pogledam še proti Martuljški skupini. Ker sem imel dereze gor, sem sedaj kar po snegu prečil… Veliko lažje in hitreje, saj je bil sneg še lepo trd. No hitro zavijem spet na kopno pot in do »navpičnice« lepo po kopnem. Tam pa… Spet postane vroče… Sunki vetra me premikajo! Hitro dereze gor, cepin in ob zajli dol… Vsakič ko pritisne sunek, težko zadiham… Kar se da hitro se spustim… Spet pridem do kopnega dela in po njem hodim do konca stene. No ravno takrat razmišljam, če bi šel skozi Rdečo škrbino še na Dolkovo špico (2591 m). Sicer vidim eno opast na vrhu, ampak bom itak dovolj zgodaj… Pa me preseneti dež… Od kje si se vzel, dragi dež? Ravno toliko je padal, da mi je lepo vse zmočil… Še vedno me zanima Dolkova, zato se usmerim proti škrbini… A hitro zavijem kar proti bivaku. Sneg je gnil! Sploh ne vem, če bi lahko prišel čez škrbino ne da bi me kej odneslo… Pa drugič. ?

Foto 2: Bivak IV na Rušju, zadaj pa Stenar

No gasa proti bivaku… Najprej lepo kar po snegu »smučam«, potem pa malo vzpončka in spust k bivaku. Pri bivaku še kar nikogar. Na hitro grem notri, saj me je dež lepo pral. Ena hitra pavza, potem je pa čas za odhod domov. Na misel mi je prišlo, če bi šel na Dolkovo špico po zahodni… Višje gor vidim, da je nekaj kopna… Eh! Pridem drugo leto jo narediti v pravih zimskih razmerah. Od bivaka pa se spustim proti avtu. Kar hitro zagledam dva turna smučarja, ki sta že skoraj pri Stenarskih vratcih… No po poti srečam še vsaj 10 nadobudnežev, ki so šli smučat iz vratc. Se vidi, da je bila kar gneča zadnje dni, saj je presmučana po dolgem in počez. No na 1600 metrih mi spet zmanjka snega in do avta lepo po kopnem.

V avto se hitro zbašem in se odpeljem proti domov, a se peljem mimo Peričnika in mi pride na misel, če bi ga šel pogledat… Nazadnje sem bil 2015 tam, ko je bil zamrznjen. Kratek sprehod, malo prstke namočit (ima 6°C) in gasa v avto pa domov! Ko zapeljem ven iz Vrat, pogledam številko na tabli – 50. No do desete ure je bilo v Vratih 50 avtomobilov.

Galerija:

Pot: