S tem tednom je pri meni zapihal nov veter, manj objavljanja, več uživanja.? Za tole turo bi se splačalo nekaj skupaj spacati v blog. Tekom tedna zapade sneg na Kredarici, končno! Čeprav samo nekaj cm, pa še to ga do konca tedna ne bo več… Škoda… Bo treba še par mesecev počakati na te prelepe zimske razmere. No tekom tedna se z Majo zmeniva za nov hrib… Njena ogromna želja sta Škrlatica in Jalovec… Nikjer še ni bila, zato je bila težka odločitev. Predvideval sem, da snega ni več… Zato nobene panike kam. Jaz sem bil malo bolj naklonjen Jalovcu, saj ga letos v letnih razmerah še nisem obiskal. Maja pa za Škrlatico… Ampak sej veš… Ženske imajo vedno prav… Pa sva šla na Škrlatico… Ampak… Da ne bo vse po njeno… Predlagam še kakšen vrh zraven… Več o tem pa kasneje.?

V petek pride Maja do mene, zagleda na tleh zemljevid Triglav (1:25 000) in pa obkroženi vrhovi… Najprej malo začudena… Po razlagi pa malo zaskrbljeno pokima… Tura bo! Poleg Škrlatice, zraven še Rogljica, Dolkova špica, Križ in Stenar… Lepa krožna, ki jo še nisem delal.?

V soboto se okrog 2h zjutraj pripeljeva do konca Vrat. Sva številka 17. Parkirava na parkirišču in ob 0230 zagrizeva proti bivaku IV na Rušju. Že kar nekaj gneče na parkirišču. Mam lepo spočite noge za spremembo, zato privijem tempo, če je že Majina destinacija, bo pa moj tempo. Kar hitro me Maja prehiti in greva z njenim tempom… Pa to je hudič, ko ima toliko kondicije… Pa dobro… Geli so ready za vsak slučaj… Prtegujeva proti Bivaku IV, vmes prehitiva eno grupico pohodnikov, ki so imeli še drznejši plan kot midva. Po uri in pol prideva do bivaka… Gledam zunaj… Sendvič obešen nad vrati… Stopiva notri… Vse nastlano… Pločevinke piva na tleh v predprostoru… Ko da so edini v bivaku… Iz ruzakov vsa oprema po celem bivaku. Dobro, to me nekako ne moti… Odprem sendvič… Ga probam čim tišje, a folija itak šumi… Slišim neko cmokanje in vzdihovanje… Joooj! To mi pa vzigne živc… Probam biti čim tišji… Lučko imel ugasnjeno… Sedel na 2cm stola (ker je bilo ostalo itak vse nastlano), zunaj piha veter in potem mi eden vzdihuje ko da je bivak njegov… Škoda ker nisem imel zvočnika s sabo, pa da bi bil še malo nadrkan… Vse bi zbudil… Skratka… Pojeva tist sendvič in se čimprej pobereva ven… Noč je bila topla… Veter pa je malo pihal… Ampak, glavno da je jasno! Pa še luna je lepo svetila. Gasa proti Škrlatici… Spet se srečamo s tisto ekipo, ki sva jo prehitela… Pa greva naprej.

Kmalu mi začne utripati lučka… Joooj! Prazna baterija! Pozabil nafilati! Eh… Ugasnem… In grem lepo brez nje… Saj se je lepo videlo… Mimo pašnikov pod Dolkovo špico, v spust. Potem pa melišče… Upreva se na palice in sam gas! Gas! Gas! Vzpenjava se do stene, kjer prehitiva še eno skupino… Ene lučke pa vidiva že v steni gor. Čelado gor in po jeklenici proti vrhu. Na začetku svetim s telefonom, saj mi naglavna ne dela. Tempo spustiva konkretno, saj bova predolgo čakala na vrhu, če bova prehitra. Snega skoraj ni… 2 koraka sva naredila po njem, pa še to bi se ga dalo obiti. Ob šesti uri stopiva na vrh – Škrlatica (2740 m). Zagledava Damjana in Karin. Suuper! Bravoo Maji! Prvič stoji na kraljici Škrlatici. Neto hoje je bilo malo pod 3 ur… Odlično!

Foto 1: Damjan, Karin, Maja in jaz

Skupaj počakamo na sončni vzhod, ki je bil prečudovit. Ko se dan začne delati, pa se kar hitro gneča začne nabirati na vrhu. Čas je za sestop! Sestopiva po isti poti, po melišču dol in proti Rdeči škrbini… Naslednja destinacija je Rogljica (2547 m). Prehitiva še enega malo pod škrbino, ki je zelo krušljiva… Potem pa midva zavijeva desno proti Rogljici. Poti nisem dobro poznal, sem pa nekaj na hitro prebral, da se je treba držati levo. Dobro… Začneva prečiti proti levi… Res krušljiv teren… Prideva do stene… Kam sedaj? Pfff… Gledam… Rečem Maji, da naj počaka spodaj, da vidim kje bo čim lažje… Maja čaka… Jaz pa plezam… V mislih imam, da je treba gledati tako, da bom lahko prišel še nazaj. Možicev ni (predvidevam, da sem falil pot).. Oprimki so, ampak je vse krušljivo… Pff… Tole ne bo za Majo… Ji rečem, da nej počaka… Jaz pa probam priplezati na vrh. Prtegnem kar direktno naravnost na vrh, vmes postavim kakšnega možica zase. Zagledam nad sabo vrh in pa možica.

Naslednji 2 minuti se ne spomnim čisto v podrobnost, bolj kot ne bo to predvidevanje… Koncentracija malo popusti kot kaže… Z desno roko primem za oprimek, z desno nogo stopim na skalo… Preverim če drži… Drži! Vso težo na desno nogo, da naredim korak navzgor… V tistem trenutku se mi izruva cela skala! Bam! Visim samo na desni roki… Prbijem s kolenom in komolcem, oz. s celo desno stran direktno v skalo… Grušč se vsuje dol… Kako sem se držal z eno in visel, nimam pojma… Adrenalin je mogel naredit svoje in pa moj angel varuh. Maja je bila na srečo spodaj ful bolj desno, zato sem vedel, da na njo ni nič padlo… Se primem z levo roko na skalo in splezam gor… Sem na vrhu… Pogledam sebe… Krvavim?… Kri se vsuje iz kolena in komolca…Obrišem kar z roko… Komolec malo boli… To je pomenilo samo eno stvar… Čimprej dol! Dokler adrenalin še drži in se še ne tresem… Eno fotko naredim, pa še to en selfie… Stopim nazaj proti možicu in se začnem spuščati… Ne bom šel po isti poti dol… Namesto, da bi sedaj zavil desno dol, zavijem levo dol… Po grušču dol. Potem pa začnem prečit v desno po skalah, saj levo je bil čisti prepad. Kri še vedno lije ven… Ampak to je najmanjši problem… Previdno pridem na desno stran, z levo roko pridem skalo, da bom šel okrog nje… Oooopaaa! Cela skala izruvala ven! Ufff! Danes res eden name pazi… Primem to skalo, se zaderem in jo vržem na drugo, varno stran. Splezam še tisti del in pridem do Maje… Me gleda kaj sem čisto krvav… Se je bolj ona sekirala, kot jaz… Ker meni je še adrenalin delal na polno… Gore so nevarne in to je potrebno vzeti v zakup… Nikoli ne veš, kje se ti kaj zgodi… Se skupaj premakneva nazaj na markirano pot in na Dolkovo špico (2591 m).

Foto 2: Okrvavljen (že 2x obrisana kri prej)

Adrenalin popusti… Komolec začne boleti… No super… Danes ga ne smem več obremenjevati. Hlačnico gor… Cela desna stran do riti popraskana, v modricah… Lepo sm prtegnu… En hiter fotošuting, pozen zajtrk in počasi je čas za štart proti Križu. Ravno, ko se odpravljava pa priletita Karin in Damjan… Uff. Pridna sta! Midva dol, onadva gor… Pri škrbini levo, dol po melišču. Pot je še vedno lepo označena… Srečava še PD Kranjski Gamsi… Majo eno lepo turo! Pridni! Par besed in nadaljujemo vsak svojo pot. Spusta je za 400 metrov, nato prečenje… Po eni uri pa še malo (z Dolkove špice) prideva do razpotja: Križ 30 min… Odlično! Narediva kratko pavzo, saj sva lačna! Veter kar lepo vleče, ampak je vroče.

 

Foto 3: Na Križu (2410 m)

Po pavzi pa v tretjo prestavo in gasa proti Križu… Zgleda daleč… Ampak nama je vzelo 20 min! Vauu! Superca! Stojiva na Križu (2410 m), že četrti današnji vrh… No malo sva utrujena že… Še Stenar je pred nama… Razmišljava ali bi spustila Stenar, pa bi šla namesto tega do Pogačnikovega doma mimo jezera in potem po drugi strani gor… Ampak Stenar je Stenar… Spust s Križa… Tisti začetni plezalni del mi je bil kar zahteven, saj se nisem mogel oprimiti z desno roko, ker je komolec bolel noro! No težav je konec, sledi spust do razpotja in še zadnji klanec! Aaaa! Veter je vedno močnejši… Gneča pa tudi! S težkimi nogami doseževa Stenar (2501 m). Bravooo še za zadnji vrh! Malo daljša pavza… V nahrbtniku sem imel eno pivo in Gin Tonic, ki sva ga mislila popiti na Stenarju… Ampak… Veter je bil premočan… Zato se odločiva za sestop. Ravno, ko se pakirava prideta Sandi in Klavdija… Danes sami poznani, top!

Predvidno dol, mimo najbolj zoprnega dela… Zagledava na levo melišče, ki vodi pod Dovška vratca. Kar naravnost dol… Napaka… Dobrega melišča je hitro konec, naprej samo trpljenje… Maja se zadaj zadere, da nej jo počakam, saj jo noro boli koleno. Ojoj! Še to! Počakam, kratka pavza… Gledava dol proti sedlu in vidiva kako se pasejo kozorogi… Se spustiva dol do trave… Majstri par metrov od naju… Rabiva pavzo! Povijem ji koleno, odprem pivo in Gin tonic in narediva malo daljšo pavzo. Po kakšnih pol urah je čas za spust, čez Sovatno. Lepo počasi, korak za korakom z kar nekaj muke prideva dol do ceste. Sledi še hoja po ravnem do avtomobila, prideva malo pred Aljažev dom in zagledava parkirane avtomobile… Uffff! Danes pa je gneča! To je noro! Mimo doma, zagledam Sandija in Klavdijo, ki sta šla s Stenarja na Bovškega in potem do Luknje pa dol. Par besed spet, gre Sandi hitro do avta in pride iskat. Majo zapelje do mojega avta, ki je bil parkiran kar daleč. Še enkrat ti hvala! Malo pokramljamo in čas je za odhod proti domu oz. danes bo še kar pester dan.

Cifra 767 pa je bila na tabli pri vstopu v dolino Vrata. Danes res gneča!

 

Evo tura končana… Zelo zanimiv dan, polno enih lepih in tudi manj lepih dogodivščin… Še enkrat hvala tistemu gor, da si pazil name. Včasih tudi rabiš malo sreče! Nabralo se je čez 20 km in pa 2700 metrov vzpona… Res kraljevska etapa! Bravo še enkrat Maji za turo, sedaj pa sledi sanacija poškodb… No… Kakšen dan…✔

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.