Kolesarjenje po Dolini smrti  – 3.5.2019

 

Danes smo si zajtrk naredili sami, saj hostel nima restavracije. Zato sme že včeraj kupil pršut in ga danes zmazal. Hotel sem probati, če imajo tudi tako dober pršut kot mi. No odprem vrečko, kruh čisto trd, ampak pršut je bil pa top! Čeprav imajo čisto zagamano državo, je pa vsaj pršut dober… No sej sploh ne vem čigav je bil… 🙂 Skratka pojemo zajtrk, Rok naju ob osmih pobere in gremo iskat kolesa. Danes sta bili dve opciji… Vožnja s kolesom po dveh dolinah ali pa jahanje po istih dveh dolinah. Samo jaz, Tomaž in pa Rok smo se odločili za kolesa. Hitro hodimo do prve izposojevalnice koles. Tukaj hoče za 6 ur 3500 pesov (pribl. 5$), kar ugodno! Hitro pomerimo kolesa, opremo in že se peljemo. S konji so štartali malo za nami. Po približno pol ure pridemo do zapornice za vstop v prvo dolino, Tukaj je bilo potrebno plačati 3000 pesov za vstop. Plačamo in počakamo jahače, da jih poslikamo. Potem pa gasa naprej do enega kanjona. Kakšna huda scena! Spet se ustavimo. Splezam na en hribček narejen iz posušene zemlje… Upam, da me zdrži! Počakamo, poslikamo in takoj naprej. Zdaj se začenja klanec, tako da so bili konji hitrejši od nas. Ampak oni so zavili levo, mi pa smo nadaljevali po poti naprej do tunela. Pred nami 100 m tunel, a brez luči. No pa saj je luč na koncu tunela, bomo že videli! No hitro je postalo temno. Bum! Auč! Prtegnu v skalo! Vse ok! Prižgal luč? Ne! Ego ne pusti! Gremo naprej! Kar naenkrat vidim nek obris sredi tunela, spet skala! Ampak jo obvozim, tako da nisem imel še druge nesreče. Končno pridemo ven, zavijemo levo spet v breg… Ampak je pesek! Ni šans da tole zvozimo! Lepo dol s kolesa in jih že porivamo. Ego trpi! Ga končno porinemo na vrh. Kakšna scena! Bolano! Malo poslikamo. Rok pobegne naprej, da ujame jahače. Jaz malo počijem na svoji Enjoyworld dekci, Tomaž gre naprej. Čez par minut zagledam Roka že zelo daleč. Hitro pospravim robo in že odhitim. Prtegnem v peto prestavo, hitro ujamem Tomaža in tudi jahače vidim. Če sedaj padem, grem direktno v graben, ampak rabim adrenalin! Hitro še njih ujamem. Sedaj pa sledi najboljši del – spust po sipini. Ja, prav si prebral! Najprej so šli konji, potem pa še mi trije kar direktno naravnost. Prvih 20 m bolj počasi, da dobiš filing, nato pa kar brez bremz. Kakšen hud filing! Bolano! Se spustimo do dol, prehitimo jahače in gremo kar direktno v San Pedro. Vmes nas je čakala še ena kontrola in spet plačilo 3000 pesov. Hitro oddrvimo v restavracijo, naročim piščanca. Kako okusno spet! Rok je potem sam odhitel v hotel, midva s Tomažem še malo posedela in štartala za njim. Čelado si odpnem, jo privežem na balanco in gasa. Zagledam na levo ulico, v katero morava zaviti. Tam je znak prepovedano za kolesa in avtomobile. Zagledam na desno dva policija. Zavijeva ali ne? Hmm… V bistvu nisem nekaj preveč premišljeval, nakažem levo roko za zavit. Z enim očesom pogledujem proti policaju. Onadva naju gledata, midva njiju Zavijem… Policaja se samo lepo posmejita. Uff! Pa ne bo kazni danes! Prideva do hotela, hitro pod tuš. Kmalu pridejo tudi jahači v hotel. Se zrihtajo, naložimo nahrbtnike na bus in gremo proti dolini Lune. Tam se malo sprehodimo po hribčkih, pogledamo Tres Marias, ki jih je izdolbla narava. Sicer mi ni jasno kako je kdo videl tam tri Marije… To ni podobno Marijam… No vsaj meni se zdi. Hitro se napakiramo nazaj na Bus in se odpeljemo proti »Sunset view point«. Ker smo bili zelo hitri, smo čakali kakšne pol ure, da je sonce začelo zahajati. Sonce zašlo, Andi so se obarvali, mi smo pa morali iti zaradi našega leta. Eno uro vožnje proti Calami. Tam gremo jest na letališču, no tako ogabnega hamburgerja še nisem jedel! Se vkrcamo na letalo za Santiago, pristanemo malo pred polnočjo, v hotel in spat.

 

Ogled mesta Santiago – 4.5.2019

 

Danes je zadnji dan v Južni Ameriki, ker smo prišli včeraj/danes zelo pozno, smo lahko spali do 8h. Današnji plan je bil ogled mesta Santiago. Sicer sem bil že čisto brez energije, pozna se da je potovanje kar natempirano… Še zadnja klasika za zajtrk – jajca in marmelada. Ob 9h je bil štart ogleda mesta Santiago (glavno mesto Čila). Prvo smo šli v vinoteko Concha Y Toro, ki je največja v Ameriki in je na drugem koncu mesta, zato smo uporabili kar metro – super zadeva! Na metroju je kar gneča, kar je želel izkoristit nepridiprav, ko je želel ukrasti Darjo. No na srečo ga je zalotila, tako da brez posledic! Pridemo v vinoteko, plačamo 1600 čilenskih pesov, si jo ogledamo, vmes probamo 3 različna vina. Ker je bila ura že 13h, smo šli na kosilo. Imeli smo na izbiro en fast food ali pa tržnico, kjer si lahko sam sestaviš sendvič. Samo jaz in Milan sva se odločila tržnico, da probava nekaj drugačnega. Najprej vzameš listek s številko, počakaš da se na zaslonu prikaže tvoja cifra. Stopiš do prvega pulta, naročiš sir.. Stopiš do drugega, naročiš salamo in potem do tretjega kjer dobiš kruh. Greš plačat, vmes prodajalec prinese vso tvojo robo na konec tržnice, tam pokažeš listek da si plačal in dobiš svoje stvari. Hudo! Po kosilu smo se sprehodili še malo po mestu, se peljali v vzpenjačo na razgledno točko in nato v trgovino po vino. Namreč danes imamo poskušanje vina, zadnji družabni večer. Probali smo 12 vin in izbrali tudi najboljšega. Seveda se je druženje nadaljevalo tudi po degustaciji in v pojstlo sem padel ob 2h zjutraj (5.5.2019).

 

Let proti domu – 5.5.2019

 

Zjutraj vstanemo zelo zgodaj, se odpravimo s taxijem na letališče, kjer nas je čakal let Santiago – Madrid in potem prestopanje v Madridu do Bologne. Let minil brez posebnosti, pristali smo 6.5.2019 v Bologni okrog 11h zjutraj, nato sta nas prišla iskat dva kombija in nas odpeljala v Ljubljano. Tako je bilo najlepše potovanje zaključeno! Lahko rečem samo kapo dol Shappi (Roku) za tako odlično potovanje! No pogled je že proti naslednjem potovanju, ki pa bo… Več o tem pa drugič 😉 Hvala za branje! S tem zaključujem svoj blog potovanja po Peruju, Boliviji in Čilu (13.4.2019 do 6.5.2019).

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Bolivijski altiplano – 1.5.2019

Budilka ob 7h, zajtrk 7:30 in štart ob 8h. Zajtrk spet isti tako kot zadnjih 15 dni – prokleta jajca! No še par dni bom potrpel, potem pa da ne vidim jajc do nadaljnjega! Štart je bil seveda zamaknjen, tipično! Danes nas čaka 200 km vožnje po puščavi. Jupi! Zjutraj je bila pol metra nad cesto megla, ki pa se je hitro umaknila. Zraven hotela so se pasle tudi lame, itak jih je bilo potrebno poslikat. No štartali smo spet prvi. Po 15ih minutah smo se ustavili pri vojaški postojanki ko smo prečkali železniške tirnice. Tukaj spet en kratek fotošuting. Naslednja destinacija so bile korale. Ja korale sredi puščave! To pomeni, da je nekoč bilo tukaj morje. Nato smo se peljali proti vulkanu Ollague in na poti skoraj povozili lamo! Je preživela! Vmes smo se tudi ustavili na lepi lokaciji, kjer smo lahko občudovali ta vulkan. Z Žigom sva se malo sprehodila in našla eno lepo skalo za slikat in plezat. Malo užgem free solo, Žiga poslika in hitro nazaj v avto pa naprej. Sedaj so na vrsti jezera in flamingoti. Vsako jezero je bilo drugačno, ker je imelo drugačno barvo vode zaradi različnih kamnin. Prvo jezero je imelo bolj malo flamingotov, ampak ko smo prišli do lagune Hedionade… No tam jih je bilo pa tisoč! Tukaj smo imeli tudi kosilo, ki smo ga spet s sabo pripeljali – piščanec (mrzel). Po kosilu še dva jezera s flamingoti in potem skozi en kanjon. Najprej smo srečali vikunje (zgledajo ko srne) in kasneje viskače (ko zajci).  Skozi kanjon in potem smo se vzdignili na 4726 m, ki je tudi naša najvišja nadmorska danes. Nato sledi spust do kamnitih dreves. Zanimiva zadeva, iz skal narejena »drevesa«. Tukaj sem spet nekaj plezal, se je malo poslikalo in nazaj v avto. Sledil je še zadnji spust in vstop v park Laguna Colorado. Tam smo videli jezero rdeče barve in pa spet en kup flamingotov. Naredimo en krog, sonce zaide in kar naenkrat postane zelo hladno! Od tam smo imeli 15 min do hotela. Današnji dan je bil top! Tako huda puščava! Samo občuduješ lahko! Sicer imam malo prehlajene oči od včerajšnjega slanega jezera, ampak bo za zdržat. Ob 19h večerja – špageti z neko omako. Top! Po večerji malo nočnega fotografiranja, potem pa spat, ker se jutri spet zgodaj ustane.

 

Adijo BOLIVIJA! Bienvenido a Chile 2.5.2019

 

Budilka ob 4:45. Kakšen mraz! Kar težko je bilo iti iz te tople postelje. Zunaj je bilo malo pod 0 stopinj. Ruzake na streho in gasa proti fumarolam, na nadmorski višini 4860 m – so najvišje ležeče fumarole na svetu. Tja smo prišli v temi, zato smo mogli počakati na svetlobo. Kako zanimivo! Malo smo videli kako gre iz zemlje para par metrov v zrak. Ko smo prvega pogledali, smo se zapeljali naprej do še večjih! Ko smo se nagledali, smo se začeli spuščati. Začelo nam je sijati sonce in lepo se je začelo greti. Kar naenkrat zagledamo jezero, v sredini zamrznjeno, ob obali pa vroči vrelci. Čez kakšni dve minuti zagledamo terme, no v bistvu dva bazena. Zunaj je bilo še vedno okrog ničle, iz vode se je pa lepo kadilo. Kupim karto, se slečem in skok v vodo. Ne me j*bat! Kako vroča voda! Hudo! Kaj, a bom opekline dobil? Voda je imela okrog 38 stopinj. Zunaj mraz, jaz pa se kuham ko rak. Noro! Pa samo 1$ vstopnina… Tukaj se lahko še Gorencu smeji! J Ene 20 min se namakam, tako da sem imel že vse spužvaste roke. No sledil je najtežji del. Mogel sem it ven iz vode. Skočim ven, a ker sem bil tako prekurjen, me v bistvu ni zeblo! Hitro se obrišem, potem pa na zajtrk. Danes celo niso bila jajca, ampak jogurt pa kosmiči. Končno! Po zajtrku smo nadaljevali proti Čilu skozi puščavo Dali (zaradi skulptur) do zelenega jezera. Jezero zaradi čudne svetlobe ni bilo obarvano zeleno. Od jezera do meje nas je čakala ena ura vožnje. Pridemo do Bolivijske carine, tam zapustimo jeepe, damo vozniku napitnino in se usedemo na avtobus, ki nas bo peljal v Čile. Na Bolivijski strani nobenih komplikacij, Rok nam je pobral potne liste in nam vse zrihtal. No pridemo do Čilenske meje.. Tam se je pa vse skupaj malo zaustavilo! Po kakšnih 30 min čakanja smo le prišli do meje. Tam smo mogli nahrbtnike odpreti, da so jih pregledali. Tukaj se ne šalijo! Ko so bile vse formalnosti mimo, se usedemo na bus in se spustimo za 2000m višine v majhno vasico San Pedro. San Pedro je kar zanimiva in draga vasica, čisto turistična. Imajo tudi zanimiva pravila, da ne smeš kaditi in piti alkohol ne zunaj, ne v hotelu, ne v gostilnah. Še največja zmaga pa je ta, da na vsakem koraku prodajajo alkohol in cigarete. Logično ane? Pravijo, da je cela vasica tretirana kot pokopališče in zato taka pravila. Ampak piješ pa lahko 100m notri v puščavi.. Jooj! Mi smo imeli namen organizirati piknik. No na koncu smo ga speljali, si malo pravila drugače zamislili, a najbolj važno je bilo, da smo se imeli super! Okrog 23h smo zaključili, da ne bi prišli kakšni policaji. Na prvi vtis kar policijska država!

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Šoping, šoping in La Paz – 29.4.2019

 

Budilka ob 7:00, odhod ob 8:00. Hitro na zajtrk – spet klasika! Počasi bo že dosti teh jajc! Po zajtrku nas je čakal ogled La Paza. Najprej z gondolo v zgornji del in potem na drugo stran v spodnji del. Tole je res najhitrejša vrsta transporta v La Pazu. Super zadeva! So pa gondole postavili Švicarji, mojstri pač na tem področju! Po gondoli smo šli pogledat predsedniško palačo, parlament in pa glavni trg. Nato je sledil ogled inštrumentalnega muzej. A smo se jaz, Neva, Erika in pa Daša smo se odločili rajši za en sprehod in pa eno pijačo. Po pijači je sledil muzej koke. Tam smo probali več stvari… No naj to ostane za nas =) Na koncu pa še ulico čarovnic, kjer prodajajo amulete, da bomo zdravi, srečni, imeli veliko denarja, veliko inteligence,… Jaz sem vzel 5 amuletov, vsakega za drugačen namen. Ko smo si ogledali čarovnice, pa smo imeli 5 ur časa za nakupovanje. Za razliko od prejšnjih potovanj, sem tukaj kupil malo več stvari. Ob 19h smo se zbrali nazaj v hotelu. Hotel sem prevzeti svoje oprane cunje, a jih zaradi navala drugih niso imeli. Zato smo jih dobili šele okrog 19:30. Potem pa hitro v taxi in na glavno avtobusno postajo, kjer nas je čakal 10 urna vožnja do Uyuni-ja*. Pa lahko noč!

 

Cel bom slan… – 30.4.2019

Noč na busu je bila zelo kratka. Od tega da sedež ni želel it nazaj, do tega da nisem mogel stegnit nog. Na željeno destinacijo smo prišli že pred 6h. Spet ta mraz! Trenutno smo na 3500 m, najvišja nadmorska višina za spanje pa bo 4200 m. Današnji plan je vožnja po jezeru Uyuni, ogled otoka kaktusov. Ko smo prišli v mesto Uyuni, so nam v hotelu odprli sobe in smo se lahko stuširali s toplo vodo. Potem zajtrk klasika! Ob 10h smo imeli odhod z jeepi. Itak so modeli zamudili, tako da se je odhod prestavil na 10:30. Vse nahrbtnike so dali na streho, sicer so jo zaščitili s ponjavo, ampak upam da ne bodo čisto prašni na koncu. Prva postaja je bila 15 min kasneje, pokopališče vlakov. Itak je bilo treba splezat na te vlake in par lepih fotk naredit. Ko smo pogledali vlake, je bila naslednja postaja ogled kako pridobivajo sol iz jezera Uyuni. Tam sem tudi kupil 250 g soli. Tretji postanek je bil potem pri bivšem hotelu, kjer so včasiih organizirali dakar, danes pa služi kot postojanka za turiste. Tukaj smo imeli tudi kosilo, ki smo ga pripeljali zraven iz Uyuni-ja. Kosilo je bilo zakon – alpakino meso! Ta hotel je bil zgrajen iz soli, fascinantno! Stol, mize, stene… Vse iz soli! Hitro pojedli, fotošuting in gasa 60 km stran pogledat otok kaktusov. Sredi ničesar se vzigne otok, kjer so tisoči kaktusi – tudi po 800 let stari. Po kaktusih smo se peljali naprej po jezeru proti placu za fotošuting. Tam smo zganjali vragolije in se snemali. Sonce je počasi že zahajalo, zato smo se usedli v avto in se odpeljali do točke, kjer je celo voda! Ravno ko je sonce zahajalo, smo prispeli tja… Na hitro poslikamo… Kakšne barve! Hudo! Za zaključek dneva je sledil premik do hotela. Vmes smo srečali avto, ki je zgrešil pot in tako nasedel. Motor je zalilo in to je pomenilo, da mu ni več pomoči. Mi pa smo se odpeljali naprej, a se je šofer hitro izgubil. Bila je že tema in orientacija je bila res težavna, tako da smo se malo v krogu vozili. Končno pridemo v vas, a šofer ni našel hotela, tako da smo spet iskali… No končno najdemo, se damo v sobe (dvojica) in na večerjo. Pripravili so nam dunajski zrezek! Noro! Po večerji se je pa začelo praznovanje Žigovega rojstnega dne, Tomaž je igral na svojo kitaro. Okrog 23h pogledam ven in vidim jasno nebo! Hitro pograbim stojalo in ven slikati »milky way«. Potem pa počasi spat…


* Salar de Uyuni je največje slano jezero/puščava na svetu (več kot 10 000 kvadratnih km) na višini 3600 m. Vodo ima samo v primeru dežja, ki pa dokaj hitro zaradi močnega sonca izhlapi. Ima tudi ogromne zaloge litija, ki pa jih Bolivija zaradi svojih težav z infrastrukturo ne more “izkoriščati”.


 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Adijo PERU! – 27.4.2019

Brr! Kakšno mrzlo jutro! Tale vlaga pa je! Ob 5h je bil že odhod, zato je bila res kratka noč. Ob 4:35 budilka, hitro ruzak na ladjico in gasa proti celini. Tam s taxijem nazaj v hotel, kjer smo imeli zajtrk – spet klasika! Nato hitro na bus, saj je bil današnji cilj La Paz, glavno mesto Bolivije. Najprej 3 ure do Copacabane, vmes nas je čakala še carina. Adijo Peru! Bienvenido la Bolivija! Baje je Bolivija za pol cenejša kot Peru, bomo videli. V Copacabani smo se ustavili, šli dol iz busa, si ogledali mesto. Sledilo je kosilo in potem na drug bus do La Paza. Tudi tukaj je bilo vožnje več kot tri ure, saj smo se ustavili v Tiquini. Tukaj smo mogli dol iti, saj je šel bus na trajekt, mi pa na ladjico. Tukaj je manjša ožina in edini način je prečkanje čez jezero. V Tiquini je tudi Bolivijska mornarica (23 ladij), čeprav sploh nimajo morja. Čez jezero smo se zapeljali v 10ih minutah, se vkrcali na bus in gasa do La Paza. Čez eno uro zagledamo skoraj miiljonsko mesto La Paz, glavno mesto Bolivije. La Paz je raztegnjen kar na 400 m višinske razlika, ločen spodnji in zgornji del. Zanimivo je tudi, da hiše nimajo fasad, ampak zgleda noro, ker so vse hiše podobne. Se spustimo v osrčje mesta, kjer je nepregledna gužva. Zato so zgradili gondolo, ki te pelje iz spodnjega dela v zgornji del, najhitrejši način transporta. Pridemo v hotel Milton, kjer je bilo treba prvo poklicat majstra, da je zrihtal toplo vodo pod tušem. Ne bom se spet z mrzlo stuširal. Ob 20h je bila predvidena večerja, še prej pa sestanek za jutrišnji spust po cesti smrti. Večerjali smo v eni »fensi« restavraciji Angel Colonial, notranjost je bila v starinska, imeli smo svečke. Rok je predlagal steak lame z krompirjem iz avokada. Zadnjič sem probal alpako, danes je na vrsti lama. Za pijačo sem vzel kar eno Bolivijsko pivo. Za lamo lahko rečem samo vauu! Hudo! Veliko boljša kot alpaka! Še prej sem jedel eno juho, ki naj bi bila pekoča… Poudarek na naj bi bila! Po večerji smo šli pogledat še na streho hotela, kjer smo občudovali mesto La Paz. Pritisnem par fotk, počasi v sobo, spakirat in spat.

 

Cesta smrti – 28.4.2019

Budilka že malo pred 6h, saj je bil ob 6:30 že zajtrk. Današnji plan je bil spust po cesti smrti. Cesta smrti je dolga 63 km in je povezovala La Paz in tropski deževni gozd, leta 2009 so jo zaprli, saj so zgradili obvoznico. Bila pa je ena izmed najnevarnejših cest na svetu, saj je letno umrlo kar 300 ljudi. Štartaš na 4700 m in se spustiš pod 2000 m – kar zanimivo! Vzamem za vsak slučaj še nekaj nepremočljivega, saj se spustim v tropski deževni gozd. Ob 7h smo šli do agencije, katera nas je odpeljala do našega štarta La Cunbre (4700 m). Tam smo si oblekli opremo, pomerili kolo in na koncu je imel vodič še 10 min govor o varnosti. Najprej nas je čakalo 22 km spusta po asfaltu do  Cruse Chusipata (3200 m). Tam smo dobil Coca Colo, čokladico in pa jajce v žemlji. Po okrepčilu smo se vkrcali na bus, ki nas je odpeljal 8km po cesti in nas odložil pri začetku makadama. Teh 8 km je prepovedano s kolesom zaradi varnosti, zato vsi uporabijo bus. Ko smo stopili z busa, pa se je začel #tojtauzitek. 32 km makadama. Tukaj je cesta pa uradno zaprta, zato smo se počutili malo bolj varne, saj je bila majhna možnost, da kdo pride nasproti. Na 8 km smo se ustavljali, slikali in počakali eden drugega. V San Juan-u smo se ustavili za dalj časa, saj so ponujali tudi zipline. Prehitela nas je tudi ena skupina kolesarjev, a se je 200 m nižje ena punca poškodovala. Ker imam narejenega bolničarja, sva šla s Silvo pogledat kaj ji je. Zbila si je tri sprednje zobe in pa dislocirala ramo. S Silvo sva se odločila, da je boljše ramo pustit na miru in zato sva jo samo imobilizirala, dala na bus in proti urgenci. Tukaj sem dobil malo več strahospoštovanja, zato sem nadaljeval malo počasneje. Naš cilj je bil v Volosu – 1200m nad morjem. Tam smo imeli kosilo »all you can eat« in pa spodaj je bil bazen. Voda sicer ni bila nekaj preveč čista, a mi je bilo vseeno, saj sem bil čisto blaten. Malo smo odigrali vodno odbojko in že je bil čas za odhod. Sicer se z busom nismo vrnili nazaj po isti poti, ampak smo izbrali novo obvoznico. Po približno treh urah smo prispeli v La Paz, šli jest v steak house. Naročil sem cowboy burger in moram rečt, da se burger lahko primerja z našimi! Kako okusen! Zraven je pasalo rdeče Bolivijsko vino. Po večerji v hotel in spat.

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Puno (3827 m) – 25.4.2019

 

Zbudil sem se ob šestih, kljub kratki noči. Dobro jutro mi je pokvarila novica iz Slovenije, a bomo tudi to preživeli. Do konca spakiral, z Milanom na zajtrk malo čez 7. Nato pa priprave na odhod, danes je na sporedu 8 ur dolga vožnja do Puna (3827 m) z lokalnim busom – spet ta vožnja! Najprej je tako počasi vozil, da smo rabili eno uro za po mestu. Končno pridemo ven iz Cusca, a hitrost ni nič večja… Tole bo še dolga vožnja! Vmes nas je ujela toča. Ko nas je odložil na postaji, je začelo deževati. Hitro se stlačimo v taxi in že drvimo proti hotelu Julio Cesar. Tam se damo v sobe, danes v dvojicah. Ob 19h smo že krenili proti gostilni La Choza Oscar. No med potjo je dež začel še bolj padati in čisto smo bili mokri. Se usedemo, naročim veliko pivo in pa ¼ piščanca z rižem. Ker mi je zmanjkalo solov, se nas je ene par odpravilo v menjalnico. A lije kot iz škafa. Ceste so bile že poplavljene. Končno zamenjam dolarje in krenemo nazaj. Zagazim v lužo, tako da imam poplavo v čevlju. Pridemo do gostilne, šok! Iz stropa pri lučeh teče voda dol. Poplavljena cela gostilna! Folk se je umikal, zraven nas so jedli eni turisti. Kar naenkrat se je ulilo in gospe v krožnik. Joj! Seveda pa ni motilo plesalcev in pa muskontarjev, saj jo kar naprej igrali. No mi smo imeli to srečo, da ni kapljalo po nas. Po 90 minutah čakanja končno dobimo hrano. Kako hud piščanec! Top porcija! Zmažem hitro piščanca, pri Nevi ukradem še malo alpakinega mesa. Tudi okusno! Hitro plačamo in se odpravimo proti hotelu, saj sem imel mokro v čevlju in me je kar zeblo. V sobi hitro pod tuš. Tukaj še en šok! Mrzla voda! JoooJ! No nima veze… Se splaknem, zavijem v posteljo in zaspim. Upam, da bo jutri lepše vreme.

 

Jezero Titicaca – 26.4.2019

Dobro jutro! Lepo jutro! Oblaki so se razpršili, sonček se je pokazal! Danes bujenje ob 5:45, saj je bil zajtrk že ob 6:15. Soba ni bila več tako hladna, ampak še vedno sem bil oblečem kot medved. Za zajtrk klasika – marmelada in jajce. Današnji plan je jezero Titicaca (velikost pol SLO), obisk otoka Taquile in plavajočih otokov Uros.


Jezero Titikaka (špansko Lago Titicaca) je jezero na perujsko-bolivijski visoki planoti (Altiplano) v Andih. Leži na nadmorski višini 3809 metrov in je s tem najvišje ležeče plovno jezero na svetu, s površino okrog 8400 km² pa je tudi največje sladkovodno jezero Južne Amerike.

Čezenj poteka meja med Perujem in Bolivijo. Ima povprečno globino med 140 in 180 m, največja pa je 274 m. Zahodni del jezera pripada perujskemu področju, kjer se nahaja največje mesto Puno, vzhodna stran pa bolivijskemu departmaju La Paz. (vir: wikipedia)


Ker je bil za popoldne napovedan dež, prvo na sporedu obisk plavajočih otokov. A najprej je bilo treba priti do pristanišča. In šli smo s stilom! Prišle so nas iskat rikše. Top! Race is »on«! Z Nevo si ogledujeva šoferje, kateri zgleda najhitrejši? Seveda so bili večinoma vsi starejši šoferji. A izbrala sva dobro grajenega, kvadri pa stegna so bili nabiti in ni kašljal. Sicer sem najprej jaz želel vozit, a bi bili prehitri in bi nama ostali sopotniki zamerili =P Se usedeva, tip prtegne v rikverc in štart je tukaj! Začetek je bil bolj slab, verjetno ni bil ogret. Ampak, ko se je ta stara »dizlca« ogrela, smo letel po zraku. Na semaforju rdeča, sploh ni važno.. Tukaj se gre za prestiž. Levo in desno prehitevava ostale. Bila sva prva! A je šoferja začelo zmanjkovati. Hitrost je padala, Milan pa Tomaž sta naju dohitevala. »Rapido, rapido!« Nič ne pomaga. Malo pred ciljem švigneta mimo naju… Drugo mesto! Bravo vseeno! Dam napitnino šoferju, da si lahko malo BCAA-jk kupi. No par korakov po pristanišču in že smo na ladji. Čoln nas zapelje plavajočih jezerov Uros. Zakaj plavajočih? Zato, ker so umetno narejeni. Ob obali odrežejo ogromne bloke zemlje, jih zvežejo skupaj in nato položijo totoro (neke vrste slama) – več slojev. Otoki so potem zvezani na dno jezera. Na vsake 15 dni morajo to totoro dodajat. Drugače je pa kar zanimivo hodit po tem. Na otokih imajo majhne hiške, kopalnico,… Skratka vse za življenje. Ko smo to vse pogledali, nas je čakala 3 ure dolga vožnja do otoka Taquile. Otok je kar velik. Ko smo se ustavili v pristanišču, me je Rok izzval na skok v jezero. Voda ima okrog 10 stopinj. Meni ni treba reči dvakrat za kakšno neumnost. Hitro hlače dol, kopalke gor. Joj koliko gledalcev! Ja nič… Skok! Faak! Mrzla pr*sica! Malo zaveslajev kravl, se obrnem in še malo delfinčka za publiko! Hitro ven, se obrišem in že pičimo po otoku. Spet ta breg! Najprej plačamo vstopnino 8 sol in potem pogledat na otok kako moški pletejo kape. Ja, prav si prebral! Tukaj so moški glavni, kar se tiče pletenja. Malo smo se sprehodili po jezeru, šli pojest fenomenalno postrv. Res odlična hrana! Nekaj so se začeli zbirati oblaki, zato smo se odpravili hitro še malo v breg in nato spust na drugi strani otoka, kjer nas je čakala naša ladjica. Odpeljali smo se nazaj na enega izmed plavajočih otokov, kjer bomo prespali. No imeli smo srečo in nas deževje ni zajelo, ravno nasprotno – hud sončni zahod! Danes je pa praznovala rojstni dan Maja, kar je pomenilo da bo spet žurka. Jupi!! Hiške na otoku so bile preproste, prepojene z vlago in zibali smo se…

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Kolesarjenje do solin v Morayu – 23.4.2019

Zjutraj sem se zbudil že ob 6h, čeprav je bila budilka šele ob 7:30. No naspal sem se, čeprav je bila kar naporna noč. Zato sem šel ob 7h kar na zajtrk. Kakšen hud samopostrežni zajtrk! Razdelili smo se v dve skupini. Šest jih je šlo z busom po ogledih, ostali pa s kolesom na ogled teras in pa solin v Morayu. Bus nas je pobral pred hotelom, nas odpeljal do štarta. Vsak dobi svojo zaščitno opremo, jo pomerimo in sedemo na kolo. Najprej smo šli malo gor in dol ob poljih krompirja. Po kakšnih 45 min smo prispeli do teras, kjer so vstopnino dvignili na 70 solov. Samo Samo se je odločil obiskati terase, ostali smo ga pa počakali in šli v trgovino. Po kakšnih uri raziskovanja se spustimo in tam se konča cesta, zato nadaljujemo offroad. Kar strm spust do solin, dosti tresenja a mi zmoremo! Nad solinami je izvir slane vode. Pogledamo še te soline in sledi pust do avtobusa. Vse skupaj je bilo 27 km, 224 m vzpona in 958 m spusta. Sledil je še prevoz iz Ollantaytambo v Aguas Calientes. Pot z vlakom je trajala 2 uri, kjer bomo prespali in jutri odšli na Machu Picchu. Vlak je bil kar dolg, sedel sem z Nevo, Eriko in Žigom. Itak zajebancija! Okrog devetih zvečer smo prišli v Aguas. Zanimivo mesto, ubistvu na prvi pogled zgleda kar zanemarjeno. Bomo jutri videli podnevi kako zgleda. No hotel je bil tudi bolj bogi in spet je bila soba za tri. Hitro se razpakiramo in gremo v »lajf«. Restavracija pri restavraciji. Končno najdemo eno z razgledom. Milan naroči družinsko pico za 40 solov. Še meni bi bila premajhna, ampak ukradem en kos. Spijemo pijačo in gasa v hotel. Jutri je Machu Picchu!!

 

Gospe in gospodje… MACHU PICCHU! 24.4.2019

 

Danes sem se spet malo prej zbudil, verjetno od vsega navdušenja. Za zajtrk dobimo vrečko presenečenja – kuhano jajce, sendvič s sirom in sokec. Ko na šihtu!  Ob 7:30 smo že čakali na bus, kakšna gneča! Od postaje do vstopa je bilo 6 km. Potem na wc pred vstopom, saj notri ga ni. Karte smo imeli za ob 9h, a je bila taka gneča, da smo prišli kasneje na vrsto. Počasi se premikamo in končno pridemo notri. Hodimo po eni potki navzgor in po parih minutah pridemo na prvo razgledno točko. Vauuu! Hudo! NE MOREM VERJET! BOLANO! NEPOPISNO! ŽELJA JE IZPOLNJENA! Čeprav je bilo ogromno ljudi, mi tega razgleda ne more nihče vzet! Želja iz šole, ko smo se učili o Machu Picchuju… Hudo! Kašne 3 ure smo se sprehajali naokrog in slikali. Moram poudarit, da te na vsakem koraku spremljajo varnostniki in te opozarjajo kaj ne smeš početi. Ne smeš skakati, stoje delati. Oboje sem naredil in sem bil kregan! Bili smo že kar lačni, zato smo se odpravili nazaj v mesto. Ker se mi ni ljubilo z busom nazaj, sva se s Tomažem odpravila do mesta kar peš, ostali pa z busom. Pešpot dol je bila krajša, saj je bila speljana kar naravnost dol s stopnicami. V 17ih minutah sem bil spodaj pri cesti, počakam Tomaža in skupaj narediva še tista dva kilometra do mesta. No prišla sva 15 min pred busom, zato sva šla poslikat železniško postajo, jest smo šli v Inka trail. Naročil sem sopa a la minuta in pa pollo ala plancha (piščanec). Po kosilu je bil plan obisk term, a se nikomur ni ljubilo in zato smo preskočili. Namesto tega smo šli na ogled mesta in na pijačo. No mesto je mogoče podnevi za odtenek lepše, a še vedno katastrofa. Ob 18h nas je že čakal vlak za Ollantaytambo. Potem a še dve uri do Cusca. Vlak se je sicer ustavil 2x, ker smo čakali nasprotno vozeči vlak (kot kaže tudi rabijo drugi tir), tako da je bil prihod na železniško postajo kar dosti kasnejši. Naslednji problem je bil, da ni bilo prostora v busu. Zato smo jaz, Alja, Darja in Tomaž šli s Taxijem. Seveda smo se v prvi trgovini ustavili, nazdravili. Bus nas je prehitel, zato smo zaštartali malo hitreje za njim. Moram pohvalit voznika, saj je bila vožnja zelo dinamična! Sploh sem imel rad, ko je prehiteval v nepregledne ovinke, na srečo nam je vsakič ratalo. Ko smo prišli nazaj v Royal hotel, smo se zrihtali in se dobili v baru čez cesto, kjer smo do zgodnjih jutranjih ur praznovali rojstni dan Alana in Ane. Dobila sta tudi torto!

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Vzpon na vrh kanjona Colce  – 21.4.2019

 

Noč je bila zelo…. Kratka?! Pa ta alkohol! Pfff! Na srečo imam hitro presnovo, tako da zjutraj ni bilo take panike. Budilka že ob 4h, štart ob 5h. Danes nas je čakal 1000 metrski vzpon na vrh Kanjona. Kupim še vodo in sendvič. In smo šli. Čeprav mi je bilo še malo slabo, sem skupini hitro pobegnil in »prtegnu« svoj tempo. Zaštartal sem ornk in tako kar hitro prehiteval skupine. Mislim, da je bil celo oblak hlapov alkohola za mano, a je bil tempo glede na moj 12 kg nahrbtnik še vedno kar super. V 75ih min pridem na vrh. Bil sem prvi! Sicer sem vmes tekmoval z dvema špancema, ampak moja trma je zmagala! Tako hiter sem bil, da gospa sploh še ni pripravila svojega štanta. Ji rečem: »Una cerveza!« Mi odgovori da nima! Kako nima? Joooj! No potem bom pa Coca Colo. Jo odprem in druge skupine so počasi prispevale na vrh. Prvi za mano je prišel Tomaž (35 min kasneje), tako da sva se šla še slikat. Čez nekaj deset minut pa še ostali naši. Zadnji od naših je prišel 2 uri za mano. Se poslikamo in počasi proti busu. Hitro se vkrcamo in proti Chivayu v terme. Prej se ustavimo še na kosilu – spet piščanec. Terme so bile top! Voda je imela 42 stopinj! Kako vroče! Eno uro smo se namakali, potem pa nazaj proti Arequipi. Vmes se ustavimo na prelazu – 4810 m, tam malo poslikamo in se začnemo spuščati. Pridemo do ravnine, zagledamo miljon alpak in lam! Vauuuuuuu! Se zapodimo med njih, jih poslikamo. Sicer so malo plašne, a so tako ljubke! Kakšnih 30km pred Arequipo zagledamo na desni strani skupino turistov. Imeli so prometno nesrečo in ostali brez prevoza, zato smo jih mi zapeljali v mesto. Okrog 19h pridemo do hotela, hitro prepakiramo in odhitimo na glavno postajo. Čaka nas namreč 10 ur vožnje do Cusca. Kakšna gužva! Karte je na srečo Rok že kupil in nam jih razdelil. Počakamo do 20:30, oddamo prtljago in se usedemo. Bus je bil »double decker«, kar udoben. Ko speljemo, takoj zaspim.

 

Ogled mesta Cusco – 22.4.2019

 

Še dobro, da je bila noč, ko smo se vozili in se ni vleklo. Noč kar se tiče spanja, je bila zelo kratka. Sedeži so bili sicer udobni, ampak postelja je le postelja. Okrog 6h sem se dokončno zbudil, a v Cusco smo prišli šele malo pred 8h. Tukaj je okolica čisto drugačna, polno enega zelenja, vlage in tudi slabega vremena. Gremo na zajtrk, si naročim kar postrv – ja tak je Perujski zajtrk! Dobim komadino od ribe in zraven tako veliko koruzo, ki je še nisem videl. Tako okusno! Najboljši zajtrk! Čeprav veliko pojem, sem tole ribico komi zmazal. Po zajtrku na taxi in proti hotelu Royal Qosqo. Hotel je zelo lep! Plačali smo 60 solov in zraven dobili tudi zajtrk. Danes smo spet trije v sobi; jaz, Milan pa Tomaž. Za uredit smo imeli 45 min časa. Kako je pasal tuš spet po parih dnevih. Potem nas je čakal ogled mesta. Preden smo šli, nam je sijalo sonce, zato sem oblekel kratke hlače in pa tanko majico. Seveda je po desetih minutah začelo deževati in mraz je pritisnil! Ogledali smo si glavni trg, nato pa zavili v muzej inkovske zgodovine. Tam je bil še bolj mraz, zato sem se izmuznil ven, šel do hotela in se malo bolj oblekel. Potem pa nazaj v muzej. Po muzeju smo si ogledali predel San Blasa. Od ogledov nam je ostala samo še katedrala. Nato smo se razšli, eni so šli v hotel, drugi smo pa šli pogledat tržnico. Tam imajo vse! Od tekstila, svežega sadnja, smoothijev, mesa in lekarne. En hiter krog po tržnici in direktno v hotel spakirat za dvodnevno potovanje. Ob 19h je bil sestanek, gledat gremo inkovske terase v Morayu in soline (seveda s kolesom). Potem pa z vlakom do Aguas Calientes. Za večerjo končno špageti bolognese in pa juha. Po večerji smo se odločili, da gremo na eno pijačo. No ni bila samo ena! Končni rezultat je bili 3je klubi, 2x salsa tečaj, 4 ure plesa, xy Cuba liber in pa do dveh zjutraj zunaj. Skratka top večer!

… Bližamo se Machu Picchu-ju!

 

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Kondorji in spust v kanjon Colce – 19.4.2019

Ob 2:30 že budilka, saj nas je čakala vožnja do kanjona Colca. Tako, da se danes začne tridnevni trek v kanjon Colce, ki velja za enega najglobljih na svetu. Vodič Rok je malo zaspal, tako da smo izpred hotela štartali šele okrog 3:20 in tako smo malo hiteli. Iz Arequipe smo se najprej vzpenjali na 4970 m (uf kako je mraz!), nato smo se pa spustili do Chivay-a, kjer smo morali plačati 70 sol za vstop v rezervat. Potem pa še eno uro do mesta, kjer se vedno zadržujejo kondorji. Uf kakšna gužva! Nepopisna množica! Pred nami je bilo vsaj 10 busov parkiranih. Ker je bilo vreme oblačno (kondorji čakajo na sonce- termodinamika), smo čakali malo dalj kot ponavadi. Ko se je sonce pokazalo… Kakšen šov! Ojojoj! Hudo! Toliko kondorjev! Fotoaparat sploh ni mogel tako hitro shranjevati slik, kakor hitro sem jaz pritiskal na sprožilec. Približno 5 minut so nas preletavali, potem pa so šli proti morju iskat hrano. Po končanem šovu smo se zbrali in odpeljali 20 min stran v Cabanaconde, kjer smo jedli zajtrk – Americano spet! Nato pa nas je čakal spust v kanjon Colce. Aja, pozabil sem povedati, da je bil moj nahrbtnik težek okrog 20 kg, saj sem imel nekaj robe še od ostalih. Plus vsega tega, mi je rok dal še lubenico. Uf je težko! Najprej nas je čakalo 2 km hoje v hrib, tam so nas pričakali nadzorniki in smo jim morali pokazati vstopnice. Nato pa je sledil spust. Po kakšni uri hoje se je Rok odločil, da je tukaj primerno mesto za pojesti lubenico. Se mi je kar kamen zvalil od ramen. Ampak je pa pasala! Nato je sledilo uro in pol spusta po strmi in prašni poti do mostu. Tam so nadzorniki spet pogledali karte in še počakali smo, da smo se vsi zbrali. Pot je šla čez most in čakal nas je še 30 min lahek vzpon proti hotelu »Glorija«. Hotel zgrajen v hrib, čisto osnovno. Takoj smo dobili pivo in kosilo. Za kosilo smo imeli kvinojino juho in pa za glavno jed alpakino meso z rižem in pomfrijem. Ko smo se nabasali, smo se razdelili po sobah in spet sem pristal s tremi puncami. Lahko bi rekli, da imam zadnje dni kar srečo! V sobi je bilo sicer pet postelj, po tleh položeni kamno, tudi plesni ni manjkalo. Aja pa ni luči in elektrike. Kar Robinzonsko, ampak zakon! To mi je najbolj všeč! Današnji trek je bil dolg 10,22 km, 200 m vzpona in 950 m spusta. Priznam, da smo bili kar malo zmatrani, zato nas je pivo kar dobro prijelo. Malo pred zahodom gledam na en vrh za našim hribom in mogoče bi šel tja pogledat? Zato hitro za hiškam, po eni potki in naprej po cesti. Sonca se sicer ni videlo, saj je malo prej padal dež, ampak razgled je bil pa še vedno top! Ko sem se vračal, zagledam en tovornjak in dva ki nosita vreče cementa. Itak je bilo treba pomagat, zato ju vprašam če potrebujeta pomoč. Eden pokima in hitro primem tisto vrečo. No na koncu smo prenesli iz tovornjaka na tla 52 vreč, težkih 42,5 kg. To hitro zmečemo in se odpravim proti »hotelu«. Tam so že jedli večerjo, meni pa ni pasalo jesti in tako samo zraven prisedem. Kakšno uro še druženja, mrak pade na oči in pogledam v nebo- jasno! Hitro vzamem stojalo in fotoaparat in še enkrat gor na hrib! Poslikam, se spustim nazaj dol. Tam še malo požuramo in okrog polnoči legnemo k počitku.

 

Kopanje v oazi sredi kanjona Colca – 20.4.2019

Budilka ob 7h, zajtrk ob 8h. Spakiram robo še od Daše in Erike. Za zajtrk palačinke s čokolado in banano. Top! Hitro pojemo in se pripravimo na odhod, Samota je nekaj zvilo in dobil je tudi vročino, zato se je odločil, da gre z nami samo do Cosnirhua. Od tam na bus in nas počaka jutri v mestu. Štart je bil kar obetaven! V prvi breg smo se kar zagnali in po 15ih min je bila že prva pavza. Naš Perujski vodnik nam je kazal ene rastline, iz katerih dobiš ven barvo in jo lahko uporabiš za začasni tattoo. No meni se ni dalo čakati, zato sem potegnil naprej. Najprej je bila še ravnina, nato pa prečkal most in čakal me je današnji največji vzpon. Hitro pošponam in ujamem Samota, ki je štartal pred nami. Skupaj premagava tisti klanec in na vrhu naju čaka gostilna. Ker je bilo tako vroče, sem naročil »una cerveza«. Ledeno mrzel! Hudo! Se usedem na rob klopce, noge dol visijo, pivo odprem in se mi je*e za cel svet! Počakam ostale, tudi nekaj naročijo. Tudi Eriko je zvilo, zato se je s Samotom odpravila na bus. Mi pa smo nadaljevali proti naši oazi. Sledil je še zadnji spust, vmes zagledamo trgovino, obloženo z rumom. Ko pridemo do dna kanjona, prečkamo most. Tam nas osem počaka Roka in se skupaj odpravimo proti našemu hotelu. Itak smo se izgubili! Gremo mimo kar nekaj hotelov z bazenom, a noben ni naš. No končno najdemo! Tudi naš ima bazeeeeen! Hitro se damo v sobe. No danes nimam take sreče, da bi bil s tremi puncami, ampak nikoli ne veš kje pristanem. =P Hitro sledi kosilo. Najprej juha, potem pa piščanec z rižem. Okusno! Po kosilu je sledilo še kopanje v bazenu in potem se je začela žurka. Vmes smo tudi jedli avokado s kruhom. Sledilo je še nočno kopanje in pa seveda ves rum smo spraznili. Čisti odklop! Kdo bo jutri hodil v breg?

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

Nazca – dom svetovno znanih poslikav – 17.4.2019

 

Zbudil sem se že ob petih, nekako 5 ur na dan imam trenutno dosti spanja. Danes zajtrka ni bilo, saj je bil že ob 6:45 zbor za polet z letalom, ogled svetovno znanih poslikav – Nazca črte.


“Nazca črte” so serija geometrijskih oblik, kilometri črt in velikih risb živalskih figur (nekatere so velike kot nogometno igrišče), zgrajenih na puščavskih tleh. Razberemo jih lahko le iz večje višine. O tem kako so nastale je več teorij. Razni raziskovalci poskušajo razložiti tehniko, kako so te črte nastale. Da so se ohranile je pripisati suhemu podnebju in temu, da so zgrajene iz rdečega puščavskega kamenja in svetlejše zemlje, kar se opazi iz višine. Risbe se raztezajo na površini približno 500 km², največje imajo premer tudi do 200 metrov. 
Čemu so risbe služile je prav tako predmet razprav. Nekateri raziskovalci pravijo, da so bile ustvarjene za bogove, drugi menijo, da je bil neke vrste astronomski koledar oziroma pripomoček za sajenje in žetev pridelkov. Črte so proučevali strokovnjaki različnih disciplin. Antropologi, arheologi in astronomi, ki pa do danes niso našli trdnih dokazov za nobeno od teorij. (vir: wikipedia)

Kombi je itak zamujal, prišli na letališče – 80$ za let in 30 solov takse. Na letalu nas je bilo 12. Polet je trajal 30 min, vmes smo videli v pesku ogromne poslikave – od opice, kolibra, astronavtov do črt in spiral. Po letenju hitro nazaj v hotel, kjer smo imeli zajtrk (klasika spet!), plus Darinko je iz Slovenije prinesel suho salamo… Mmm… Kako je sedla! Po zajtrku smo se Milan, jaz in Tomaž spravili na ogled Nasca. No to je uradna verzija… Neuradna pa… Uporabi domišljijo (vsebuje besedo rum)! Ob 11:45 je bil odhod na 12 ur dolgo vožnjo proti Arequipi, vmes smo se sicer ustavili še na  grobišču Pr’ Mumijah in pa delavnici keramičnih posod. Vožnja proti Arequipi je potekala po PanAmerikana, ki je kar zasedena z tovornjaki in je glavna pod iz ZDA do Argentine (30 000 km). Kakšno uro pred vzhodom smo se ustavili ob cesti, kjer smo namočili noge v mrzli Pacifik. Potem pa gasa naprej in na cilju smo bili malo pred 3h zjutraj.

 

Arequipa – 18.4.2019

Dobil sem sobo zase, saj je tako naneslo, da je sob za 3 zmanjkalo. Toliko placa kot ga imam danes, ga verjetno ne bom več imel na potovanju. Hitro se razpakiram in hitro spat, saj je zajtrk ob 10h že. Spanje je bilo super, tako da sem se zbudil kar svež. Danes nas čaka ogled mesta Arequipa, samostana Santa Catalina in pa mumije Juanite (fotografiranje prepovedano). No zjutraj sem bil že ob 6h pokonci, ker imam sobo zraven recepcije in itak novi gosti skos hodijo. Ob vstopu v hostel je potrebno pozvoniti, da ti vratar odpre vrata. Ker vratarja ni bilo, je gospodična zvonila vsaj 10 minut na vsako sekundo. Bili so kratki in dolgi intervali. Nervoza je naraščala in končno vstanem, odprem vrata in vidim vratarja kako odpira vhodna vrata. Bravo majstr! Še malo poležim, se zrihtam in okrog 8h pičim na teraso, kjer natakar že nosi zajtrk. Pol kosa sira, en mali košček avokada, eno jajce… To ti je zajtrk? Na srečo Darinko potegne še eno salamo ven in hitro popikamo. Po zajtrku hitro operem par svojih cunj in jih dam sušit na teraso, saj se danes vrnemo nazaj v hotel. Okrog 11h smo štartali ogled drugega največjega mesta. Šli smo mimo nekaj cerkva (se ne spomnim imen, ker jih je bilo res veliko). No končno pridemo do muzeja posvečenega Inkom. Tam »prebivata« tudi dve zamrznjeni deklici Juanita in Sarita. Juanita je bila na žalost na servisu, tako da smo videli samo Sarito. Kako dobro ohranjena, ampak po drugi strani pa žalostno kako so ju žrtvovali. Po ogledu muzeja (20 sol) je sledil ogled samostana Santa Catalina (40 sol), ki pa je velik 20 000 m2 – mesto v malem! Po ogledu vseh prostorov, ki so jih imele nune smo se razšli in se odpravili na kosilo. Našli smo eno lepo restavracijo z teraso. Jedel sem kar piščanca, saj mi je zelo sedel. Po kosilu pa v trgovino po zalogo za treking. No malo smo zalutali na poti proti hotelu, a konec je bil srečen! Smo preživeli! Po prihodu nazaj me je tud čakalo presenečenje. Namreč iz svoje sobe sem se mogel izseliti in sem se »uštulil« k Ani, Alji in Klari. Joj blažen med ženami! Po večerji na pijačo in potem v sobo. Verjetno te zanima kakšna je bila noč? Bila je… 😛

…Ne povem!

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.

 

Oaza Huacachina – 15.4.2019

Budilka že ob 5:30, saj je bil zajtrk že ob 6h. Hitro spakiram, se umijem in gasa na teraso pojest zajtrk. Za zajtrk smo dobili marmelado in jajce – Americano (11 sol). Vidim, da gre počasi sonce gor, se hitro odpravim na streho in počakam svoj prvi vzhod v Južni Ameriki. Po zajtrku nas je čakala 3 urna vožnja preko otokov Ballestas. Na otokih Ballestas smo videli pengvine, pelikane in druge ptiče… Ogled je trajal skoraj dve uri in po končani turi smo se odpravili jest. Naročil sem file ribe in pa pivo (52 sol). Sonce je pripekalo, temperature so bile blizu 30 stopinj. Po kosilu je sledil premik do oaze Huacachina (Ica), še prej smo se ustavili v enem muzeju. Ker je bil muzej na žalost zaprt, smo se odpravili v piskoteko “Bodego” Lazo, kjer smo degustirali pisco-te. Pisco je brezbarvna ali rumenkasto obarvana žgana pijača, nastala je z destilacijo fermentiranega grozdnega soka v žganje z visoko vsebnostjo alkohola (30%+). Ker pisco dobro prime, smo na busu plesali neke vrsto salso oziroma karkoli je bilo to! Pridemo v hotel, naročimo večerjo – piščanec s pomfrijem, sledi še druženje ob kozarčku »žlahtnega« in gasa spat. Jutri je na vrsti bordanje in pa vožnja z bugy-i.

 

Puščava in bordanje – 16.4.2019

Dobro jutro! Že včeraj zvečer sem gledal eno ogromno sipino za hotelom in sem razmišljal, če bi se lahko gor povzpel. No zjutraj se zbudim ob 6:30 in vidim kako se Ambrož vzpenja po sipini. Hitro pograbim fotoaparat in gasa za njim. Nekaj časa sledim njegovimi stopinjami, potem se pa odločim narediti kar svoj »gaz« naravnost gor – napaka! Udiralo oziroma drselo je ko hudič, noge so tudi že pekle – vzpona je bilo za ene 200m. Pridem končno na vrh, kakšen razgled! Na eni strani mesto, na drugi neskončna puščava in vmes naša oaza! Malo se sprehodim po vrhu sipine, naredim par fotk in potem gasa naravnost dol do hotela #tojtauzitek! Pridem hitro do hotela, samo skok v bazen! Kakšno olajšanje! Ob 9h so nas že čakali buggyi. V vsakega je šlo 8 ljudi. Se zaderem šoferju: » Vamos amigo! Rapido!« Driftali, skakali in divjali po sipinah. Vmes smo se tudi 2x ustavili za bordanje po sipinah. Sem prvič stal na bordu, sicer enkrat padel, a na koncu preživel. Po končani tudi je sledil še en skok v bazen, saj smo bili čisto od peska, potem pakiranje in kosilo. Za kosilo en fit obrok – piščanec z rižem. Sledil je kratek obisk muzeja (tistega, ki je včeraj odpadel). V okolici Ice smo zašli še v vinoteko Tacama, kjer smo degustirali vina. Na vhodu nas je pričakala varnostna služba s šibrovkami. Znotraj posestva vse zrihtano v nulo! Prevzela nas je vodička in nam malo v angleščini in tudi v španščini razkazala vinarno. Vrhunec ogleda je bila degustacija enega belega in dveh rdečih vin + pisco. Po končani turi smo imeli 15 min za nakup vina. Zmenili smo se, da vzamemo skupaj čimveč vina in presojo smo zaupali našemu strokovnjaku na področju vin – Tomažu. Vzamemo 7 različnih vin in se vkrcamo na bus, kjer nas je čakala 3 urna vožnja do Nazca. Tam smo imeli večerjo ala Pachamanca (skopljejo luknjo, notri dajo meso, čez vroče kamne (da se peče) in to zakopljejo. Prvič sem jedel morskega prašička, ki ima zelo malo mesa, ampak je odličen! Popili smo 4 buteljke in tako zaključili večer na najboljši možni način. Sledila je še 15 minutna vožnja do hotela.

…Oprosti morski prašiček!

Galerija:

 
Failed to get data. Error:
Quota exceeded for quota metric 'All requests' and limit 'All requests per day' of service 'photoslibrary.googleapis.com' for consumer 'project_number:762767484204'.