V četrtek (5.9.2019) je bil zadnji dan napovedan lep vreme. Le kako bi ga izkoristil? Sončni zahod nekje v hribih? Ah ne… Kaj pa mogoče ferata? Sliši se zanimivo! Tale Jerm’n sem gledal že kar nekaj časa. Pravijo, da je kar težka. Super! Ravno mi Mojca piše, kdaj gremo kej v hribe… »Greš zraven?« Seveda! Odlično!

Ob 17:30 se dobiva v Lescah in se skupaj zapeljeva proti Gozd Martuljku. Pred tistim mostom, kjer se zelo lepo vidi Špik je tabla za Srednji vrh. Tam zavijeva desno in takoj ob igrišču parkirava. Se oblečeva in gasa po cesti med hišami. Desno po cesti gre pot proti ferati Hvadnik, levo pa proti Jerm’n. Še nekaj minut hodiva in pred mostom zavijeva desno v strmino. Po nekaj korakih pa se začne akcija! Ferata je na začetku speljana naravnost gor (težavnost D, D/E), sicer so skobe in tako kar olajša delo (v Dolomitih nisva imela te sreče). Mojca gre prva, se vpne in ko košutka gor. Nato sem na vrsti jaz. Vpnem, prva skoba je malo višja, zato sem malo skočil in tako stopil gor. Potem pa rutinirano čez tistih par metrov gor. Na koncu gor se položi in zagledava Jermanov slap, plus še eno steno. Gledam tisto steno, tole bo še zanimivo!

Najprej greš čez viseči most – dve zajli napeljani na drugo stran, ena spodaj za hodit po njej in druga, da se vpneš. Po kratkem mostu pa sledi najtežji del ferate, ki poteka ob levi strani slapu (težavnost vsaj D). Mojca spet prva, jaz pa se prelevim v fotografa. Kljoc! Kljoc! In že je na pol stene! Tako hitra! A prej jo je bilo strah, kako bo prišla čez to steno… Bravo! Ko je bila pri koncu, se zapodim še jaz. Hitro po mostu na drugo stran, se pripnem in gasa gor. Ker je stena na nekaterih mestih bolj gladka, sem se nagnil nazaj, oprl na noge in z rokami potegnil gor. Ulalala! Žile so se napele! Skobe so malo bolj narazen… Nekje na sredini se ustavim, vpnem popkovino, da bom lahko v miru počival. Nahrbtnik dol, vzamem telefon in malo poslikam. Stojim na skobi vsaj 10 metrov visoko, super! Razgled je res lep! Sploh na Martuljške gore. Mojca se že dere kje se ubiram?! Joooj, sori! Hitro pospravim in hop… Hop… Po prečki v desno (najbolj zoprni del)… Pa sem pri Mojci! Bravo! Nato nekaj korakov brez varovanja in spet prideva do mostu. Čaka naju še ena stena… Ta ni gladka, tako da bo lažje. Spet lepo po mostu na drugo stran. Še nekaj metrov po steni, ki ima dosti stopov in po nekaj minutah na vrhu! Sledi še par korakov »grebenčkanja« in že sva pri klopci! Bravo Mojca! Lep tempo!🙏

Slika 1: Prav, da jo mal roke bolijo 😋

 

Pri klopci se ustaviva, malo počijeva, se odločiva, da bova naredila kakšno skupaj fotko. Stojala nisem imel, zato sem improviziral s kamni. Ravno, ko sem jih nalagal gor na klopco, pa slišim nek glas. Maja se je ravno vračala s Hvadnika, saj malo nad klopco vodi pot na spust iz Hvadnika do avtomobila. Hitro se zaderem, če naju slika. Naredi par slik, se malo pogovorimo in gre dol proti avtu. Kaj pa midva? Kaj, če bi šla do Hvadnika gor po potki in se bova potem kar po ferati spustila – je za probat! Malo nad klopco je tabla, levo Srednji vrh, desno pa vodi ena potka, ki pa ni označena. Malo v dilemi kam zaviti, zavijeva proti Srednjem vrhu a hitro ugotoviva, da ne bo prav in zato obrneva. Greva na tisto potko in se začneva vzpenjat. Nobenega ne srečava. Po nekaj minutah zavijeva iz »glavne potke« desno proti klopci in od tam se malo spustiva. Zagledava začetek/konec Hvadnika (odvisno s katere smeri gledaš). Koliko vode! Že takoj naju čaka spet most. Par korakov in sva že na drugi strani, nato sledi spuščanje ob potoku Hladnik. Vode je ogromno in zato so skale kar mokre, previdnost ni odveč. Pot je speljana lepo ob potoku skozi sotesko, zato lepo skačeva z ene skale na drugo. Vmes so tudi skobe. Na spodnjem delu pa naletiva na »težavico«. Vse skale so v vodi. Ja nič… Pač bo treba po vodi. Dva koraka po vodi in že na drugi strani. Še nekaj korakov, skob in že sva na koncu! Prideva na potko, še nekaj minut in cesta je pred nama, kmalu zagledava avto! Pa je konec! Petka, pospraviva robo v avto.

 

Ferata Jerm’n kar opravičuje svoj sloves. Začetek je zanimiv in pa potem po mostu gor spet potrebno kar nekaj moči v rokah. Največji problem zna biti prečka v desno. Drugače pa zelo lepo speljana ferata, bravo! Ferata Hvadnik pa je zame še lepša! Sicer ni tako zahtevna, ampak scena je pa huda! Ko se vzpenjaš/spuščaš ob potoku Hladnik, lahko samo rečem vau! Naslednja ferata pa je na vrsti…

 

Pa hvala Mojci za družbo!

 

Galerija:

Dovški križ (2542 m)

Začetek septembra, začetek šole… Ker sem bil po dveh dneh šole že zelo zmatran in naveličan, sem si sredo vzel kar prosto… Gore kličejo… Šola bo že počakala… Dosti heca… Skratka… Padem v torek (2.9.2019) na idejo, da bi bilo super imet sredo frej, saj je napovedano super vreme! Ker se mi je zdelo, da ima Rok podobne misli, mu seveda napišem za hribe. Itak takoj zagrabi! Kam? Sončni vzhod definitivno… Lokacija? Hm… Viš? Ne… Mangart? Prekratek… Triglav? Sem bil tri dni nazaj… Kaj pa Veliki Oltar? Rok takoj za! Štart? V torek ob 22h v Lescah… Lepo počasi bova pičila, vmes kakšno nočno fotko naredila in hitro bo sreda 0620, ko sonce vzide! Super!

Ob 22h ga čakam v Lescah, se zapeljeva do bencinske na Jesenicah… Hiter postanek… Nekaj spijeva… Jaz definitivno energijsko pijačo… Saj sem že 17 ur pokonci in še vsaj enkrat toliko bom! Potem pa hitro v Vrata… Števec ob vstopu v dolino pokaže 200 in še nekaj… No danes ni bilo gneče… Zapeljeva do oznake 10 km, obrneva in parkirava 200 metrov pred oznako. Najprej sva mogla priti do bivak na Jezerih (2118 m)… Pot sem poznal, saj sva bila že konec maja (KLIKNI) gor… No greva mimo vikenda in naprej v gozd. Kmalu zagledava ogromno podrtih dreves… Tole bo še zanimivo… Kot kaže je v ponedeljek res zelo padalo in pihalo (ali pa je že od prej)… No opraviva z oviratlonom in potem po stezici skozi gozd. Prideva do prvega melišča… Malo čudno vse skupaj… Kar široka suha struga… Joooj! Vse se je usulo z zgoraj… No nadaljujeva proti bivaku… Spet šoder… Tega maja ni bilo tam! Ker je letelo dol ogromno drobnega materiala plus voda je bila podlaga zelo trda! Tole bo še mučenje, si ponavljam v glavi… Premagujeva… Dva koraka gor, enega dol… Prečke kar pretečeva, saj počasi ni šlo zaradi trde podlage… Vmes tudi zmanjka možicov, ampak Roku to ne predstavlja težav. Samo gasa naprej… Zagledava Mali Matterhorn… Hitro ga doseževa… Pogledava v njegovo »votlino«, polno kopriv. Tukaj res ne bi rad ležal 😜 No do sem nama je vzelo malo manj kot dve uri… To pomeni, da bova okrog dveh zjutraj že pri bivaku! POČITEK! No od votline nadaljujeva spet naravnost gor po melišču… Na okrog 1900 metrih zavijeva levo proti travnatem pobočju, dosti melišča do bivaka. Zato prtegneva po letni poti in premagava zadnjih 200 višine po levi strani. Par minut pred drugo uro pa odprem vrata bivaka. Sama sva! Hitro notri… Nekaj na hitro pojeva… Narediva plan… Bujenje ob 0325, štart ob 0345. Sedaj ostala je dilema kam? Namreč Roka je skrbelo, da je na poti na Veliki Oltar isti »raztur« kakor na poti pod bivakom… To bi nama otežilo pot… Kaj pa če greva na Dovški križ, predlaga Rok. V mislih sem bil malo razočaran, a me je Rok pomiril, da je sončni vzhod »ziher« lepši kakor na Oltarju. No pa bom »žrtvoval« Oltarja. Greva SPAT! Temperatura v bivaku je kazala 10 °C, kar ni bilo pretirano slabo.

Se uleževa, pogrne vsak s svojo deko in poizkusiva zaspati… Kar naenkrat pa veter… Pa kakšen! Misli že letijo v to smer, da bova vse odpovedala, spet! Kar naenkrat me začne tresti… Seveda, pozna se nenaspanost… Še eno deko imam 3 metre stran… Ne da se mi je vzeti… Zebe… Začne zebsti še Roka… Isti problem ima… Še vedno poizkušam zaspati, pa ne gre… Ne vem zakaj nisem šel po deko… Pač nisem! Pa me je zeblo, prav mi je! Zazvoni ura… Dremež… Padem v sanje… Ma kakšne sanje, nočna mora! Sanjam, da je spet prišla megla! Kakor junija… In tako sva mogla spet sestopiti v dolino, brez osvojenega vrha… Se zbudim! Pogledam na uro… Ura 0400! Roook! Zaspala sva! V sedmih minutah pripravljena na odhod! To je bil rekord! Veter je pojenjal… Megle ni bilo… Sanje se niso uresničile… No začneva v vzponom proti Šplevti. Tam zavijeva levo.. Spet melišče… Sicer ni bilo tako uničeno kot nižje pod bivakom… Se vzpenjava in gledava za »možice«. Rok mi reče, da je orientir ena ogromna črna skala… No ponoči so vse črne! Jo bova pa videla podnevi😋 Skozi grapo… Potem sledi par metrov spusta na majhno sedlce, kjer se z leve priključi Jugova grapa… No iz sedlca gor in po parih minutah na vrhu – Dovški križ (2542 m)! Ura pa 0530! Uff… 50 min do sončnega vzhoda… Na vrhu piha in zato se skrijem malo pod vrhom za skalo…

 

Slika 1: Čisto trpljenje 😋

 

Ob 0610 se prikobacam ven, hitro na vrh… Postavim deko, začnem kuhati čaj in pa zraven z Rokom pojeva malo domačega štrudla 😊 Nebo je že lepo obarvano… Vau! Pride sonce ven! Bolannnnoooo! Kakšen razgled! Na levo Široka Peč (2497 m), naravnost Kukova špica (2427 m), pred njo pa Škrnatarica (2448 m), pod nami pa Amfiteater… Za nami pa Rokavi, Oltar, Škrlatica, Špik… Na nasprotni strani pa Triglav s svojo severno steno… Ne morem verjeti! Noro! 😍

 

Slika 2: Čisti užitek! (foto: Rok Eržen oz samosprožilec)

 

Kakšno uro še ostaneva na vrhu, poslikava in se počasi začneva odpravljati proti bivaku. Nazaj po isti poti… Srečava tudi tri planince, spregovorimo par besed in gasa naprej. Na poti dol se ustaviva še na Šplevti (2272 m), kjer je vse pokakcano od ovc… A ovc od nikoder 😜 Le kam so se skrile? No nisva ravno imela volje jih iskat, zato sva kar sestopila do bivaka… Srečava enega planinca, ki naju sprašuje za pot proti Oltarju… No Rok mu razloži.. Gledam proti Oltarju… Res je zelo razrit! Sploh tisti del, kateri prečkaš melišče… Še dobro, da sva se odločila za križ.. No Rok se je! Bo Oltar že počakal… Prideva do bivaka. Tam razgrnem deko, se uleževa na sonce… Nazdraviva… Malo se uležem in me zmanjka za pol ure… No okrog 11ih se odločiva, da je dosti sončenja in spakirava, pa gasa v dolino. Predno štartava prideta iz doline dve pohodnici in pa tudi tisti trije so se vrnili z Dovškega križa.

Slika 3: bivak II na Jezerih

 

Navzdol sva nadaljevala po levi strani (gledano navzdol), melišče… Kar 1 kilometer odličnega melišča! Čisti užitek! Potem spet prideva na tisti trd šoder, ga nekako po svoje obvijeva in nadaljujeva proti avtu. Za spust od bivaka do avta sva porabila urco in pol, kar super je bilo tisto zgornje melišče =) Pri avtu se zrihtava in gasa domov, na praznovanje mamičinega rojstnega dne.🎂

Slika 4: Narava je naredila svoje

 

Podatki:

Dolžina: 12,03 km

Čas hoje: 6 ur 42 min 06 sekund

Vzpon: 1670 m

Spust: 1669 m

Najnižja nadmorska: 959 m

Najvišja nadmorska: 2542 m

 

Pot:

Relive ‘Morning Sep 3rd’

Galerija: