Prisank/ Prisojnik (2547 m)

 

Že dolgo nisem med tednom šel kam v hribe in ker je bila napoved kar OK, sem se odločil vzeti dopust četrtek in petek. Z Arminom se že od septembra dogovarjava za kakšen pobeg v gore in nekako se nama je zmeri kaj podrlo. No četrtek, 11.7.2019, pa je bil pravi čas! Želja je bila sončni vzhod na Triglav, a sva kasneje rajši izbrala Prisojnik (2547 m). Zdaj pa katero pot? Plan je bila Kopiščarjeva, ampak nisem našel nobenih podatkov o razmerah (kakšna flika snega?), sem pisal pohodnikom, ki so bili gor… A na žalost noben tako prijazen, da bi sploh odpisal! Ampak ja… Tako pač je. 🙂 Naslednji faktor izbire poti je bila tema, saj sva hotela iti na vzhod. Sedaj v temi po terenu, ki ga nisem poznal in za katere nisem vedel kakšne so razmere… Ahh… Izbereva Slovensko pot za vzpon. Pa še preveč ne bova zmatrana 🙂 .

Ob enih zjutraj se dobiva v Lescah, se tam zbaševa v en avto in gasa proti Vršiču. Pot je bila bolj kot ne prazna, le kdo bi sredi noči se vozil naokrog? 😛 Malo pred drugo uro parkirava na Vršiču, se pripraviva in kakšno minuto čez dve štart! Le kam sedaj? Pogledam na telefon opis poti… No pa greva! Hitro mimo Tičarjevega doma, malo vzpona in že sva na Sovni glavi (1750 m), od tam rahel spust in potem po melišču spet lepo počasi gor. Vzpenjanje je zelo počasno, zato je bil pa tempo lahko malo hitrejši. Hitro prideva do razpotja za »grebensko pot«. Se odločiva, da tam sestopiva. No midva nadaljujeva naravnost. Pot počasi pride pod steno Prisanka. Na 2046 metrih zagledava sneg, a se ga da lepo obviti, nato pa sledijo manjše grapice, skalni skoki… Ampak je vse super zavarovano z zajlo. Ko premagava vse grape, sledi hoja po skalah proti vrhu. Pogledava na uro… Ura še štiri ni! Oh! Dolga bo do vzhoda (0520), pa tudi malo piha. Se odločiva narediti malo pavzo in tempo zmanjšava. No malo čez četrto uro pa sva na vrhu! Prehitro! Gor piha, ura mi kaže 3°C. Brrr! Se dobro napravim, dam ven kuhalnik in zagrejem čaj. Kako paše! Gledava kako se nebo začne barvati. Ne me hecat, da bo sonce vzšlo pred Razorjem! Se bo spet ponovila zgodba Jerebice? Tam v daljavi se nabirajo oblaki… Kar naj bodo tam! Sonce se prikaže! Levo od Razorja! Tooo! Neha pihat, postane kakšno stopinjo topleje! Sonce vztraja pet minut, nato se skrije za oblake za deset minut in spet prikuka ven! Paše! Poslikava, še en čaj spijeva, spakirava in počasi sledi spust.

Sonceeee!

Itak je bilo treba naredit vsaj eno skupno fotko! 🙂

Midva na vrhu!

Za spust sva se odločila za »grebensko pot«, ki je opisana kot zelo zahtevna pot… Pa da vidva! Začetek hoje po izpostavljenem grebenu je bil top! Hudi razgledi! Skala je bila suha, zato nama ni predstavljalo težav. Na mestih imamo kline in zajle, zato lepo premagujeva pot. Zagledava tudi Prednje okno, kjer skozi poteka pot po Kopiščarjevi. Kako veliko okno! Se malo ustaviva. Poslikava in potem sledi zavoj poti v levo, kjer se klini končajo in jih zamenja strma pot s koreninami in skalami. Po nekaj desetih minutah pa prispeva na razpotje, kjer sva zjutraj nadaljevala naravnost. No tukaj obrneva v desno in naju čaka še pol ure poti do Vršiča. Vmes srečava en par, se pozna, da je delovni dan in ni gneče. Za zaključek na pijačo v Erjavčevo kočo z razgledom na Ajdovsko deklico in potem proti domu, SPAT! 😛

 

Skratka pot brez posebnosti! Tista flika snega ne predstavlja nobenih problemov. Naslednjič pa po Kopiščarjevi ali pa Hanzovi, ampak čez dan!

 

Galerija:

 
cURL error 28: Operation timed out after 10000 milliseconds with 0 bytes received

Pot:

Relive ‘Morning Jul 11th’

Jerebica (6.7.2019)

Med tednom sem gledal svojo tabelo (še) neosvojenih vrhov. Ker sem vedel, da za vikend ne bom imel pretirano časa, sem gledal malo nižje vrhove. Nekako mi je v oko »prišla« Cima del Lago, ali po naše Jerebica (2126 m). Leži na meji med Italijo in Slovenijo in ima fenomenalni razgled – na jezero Predil. Zakaj pa ne tja? V petek zjutraj v službo, pišem Špeli ali bi šla. Ker ni bilo odgovora, popoldne napišem Roku… Evo takoj za! Malo sem gledal slike in bil skoraj prepričan, da se vidi sončni vzhod… Poudarek na skoraj… Skratka, zmeniva z Rokom, štart v soboto ob 00:15, zato da narediva kakšno nočno fotko.

 

Zato v petek zvečer odpadejo hribi, ampak sem šel rajši s kolesom na Pokljuko in tako naredil 60 km. Okrog 21h prišel domov, spakiral… Vmes dobimo še obiske žlahte in tako je bila kar naenkrat ura 22:39. Si nastavim budilko ob 23:50, mi napiše: »Do alarma imate še eno 1 uro in 11 min.« Hmm… Eno uro bom samo spal?! Probam zaspat… Prevroče… Ah… Se zbudim, si nekaj na hitro za jest naredim… Si naredim dva sendviča za na Jerebico, saj sem bil prepričan, da ne bom pretirano lačen… Budilka zvoni… Saj sem buden! Hitro natočim vodo v meh in gasa proti Lescam, kjer se dobiva z Rokom.

 

Se odpeljeva proti Trbižu, ustaviva na Petrol Jesenice. Tako sem bil lačen, da sem si kar hot dog naročil! Pa Monster je bil tudi obvezen, saj mi je malo primanjkovalo energije. No tudi Rok si je kupil sendvič, a ga bo pojedel kasneje. Lepo pojem tisti hot dog, malo podebatirava in se odpeljeva naprej. Najprej do Kranjske Gore, tam proti Ratečam, skozi Trbiž in zavijeva proti Sella Nevea (Nevenjski preval). Na spletni strani je pisalo, da tam peljeva do enega mostu, kjer v levem ovinku cesta preči potok Bele vode / Rio Bianco… No tam morava parkirati… Čeprav sva bila oba prvič, našla v prvo! Bravo za naju! Parkirava, se obujeva in ob dveh zjutraj gasa po poti 653 za Jerebico / Cima del Lago. Najprej po prodnati poti, dvakrat greva čez suho strugo in od tam v gozd. Pot skozi gozd se kar vleče, vmes je pot malo zaraščena, tako da je potrebno kar spremljati oznake. Iz gozda po eni zaraščeni potki na melišče. Melišče se konča na Jezerskem sedlu (1720m). Se ustaviva, bil sem zelo lačen in zato pojem en sendvič. Tam je tabla Jerebica (1 ura in pol), sva na meji med Italijo in Slovenijo. Lepo zavijeva levo… Se vzpenjava. Prebral sem, da se nekje spustiš in potem si že skoraj pri koncu. No čez 20 min se začneva spuščati, ampak čisto malo. Opa! Toj to! Zdaj pa še par minut in sva gor. Hitro dam sendvič ven, saj sem bil spet lačen! Ko sem nenaspan, sem lačen… In drugačen… 😛 Skratka pojem kar med hojo. Dvajset minut še hodiva, ampak ura mi kaže 1980 m nadmorske višine… Kje je vrh?! Potem pa zagledam nasproti goro, vmes pa tako grapico in potem pot na drugi strani za gor. Ah ne! To je šele to?! Ohh… Bil sem še kar lačen (sendvičev mi je zmanjkalo), zato se nejevoljno spustim (so dobri oprimki) in potem spet gor! Lepo se vzpenjava, gledam na uro, kdaj bo pokazalo 2100 m… Z leve so prihajali eni oblaki… Še to! Lačen sem, pa še grdo vreme bova imela na vrhu! No sledi še zadnji greben in že sva na vrhu! Nikjer nobenega! Pred nama pa mogočno stoji Mangart, wow! Ura pa šele 4:30. Malo prehitra! Rok me je skozi gozd gnal, od sedla naprej pa sva tempo lepo upočasnila (hvala Rok!). Vrh je bil brez megle, megla je bila samo okrog Viša malo in pa taka meglica v dolini. Ampak je pihalo. Gašper je pozabil dolge hlače doma (oziroma je mislil da bo toplo)… No toplo ni bilo! Ampak vsaj vreme je bil… S sabo sem imel tudi tisto napihljivo vrečo, kjer v reklami trikrat zamahne in se napihne! Ja seveda! Sem tekel po tistem grebenu, ko malo zmešan… Rok se mi smeji… Jaz pa gor… Dol… Gor… Dol… Ma ni šans! Premalo vetra… Več sreče prihodnjič…

Najprej sem tekel… (Foto: Rok Eržen)

… Nato sem probal pihat… Še zdaj ne vem zakaj?! (foto: Rok Eržen)

… Na koncu priznal poraz… Boleč poraz… (foto: Rok Eržen)

 

No ura se je bližala sončnemu vzhodu (5:19), nebo se je lepo barval… Ampak nama je bilo malo čudno… Rok reče: »Zakaj se meni zdi, da bo sonce vzšlo pred Mangartom?« No imel je prav! Jaooo! Kako sem falil kje gre sonce gor! Ja nimaš kaj… Najprej se obarva Viš, nato Špik Hude police… Montaž… Potem Kaninsko pogorje… Rombon tudi še ni! Ohh! Super! Vsaj še en vrh, ki je v senci! Malo sva računala kje bo sonce prišlo ven… Upam, da ne direktno preko vrha Mangarta, ker potem bo to trajalo! No malo več kot pol ure kasneje sonce pogleda ven! Desna stran Mangarta! Kar naenkrat se otopli! Paše! Malo Rok pofotografira… S strani Viša se še bolj nabira megla… No na vrhu sva bila do devetih zjutraj! Tako je pasalo sonce, da se nama ni nikamor mudilo, čeprav sem bil še vedno lačen… No počasi sem bil že tako lačen, da sploh nisem bil več lačen… Logično ane? 😀 No okrog osmih se začnejo oblaki nabirati tudi pred nama, tako da se jezera včasih ni videlo… Malo pred deveto pa zagledava veliko gmoto oblakov, ki prihaja iz Bovške strani. Čas za odhod. Se spakirava, štartava… Ni pet minut, se vrh zapre! Gledava kako se pohodniki vzpenjajo (cel čas na vrhu sva bila sama), škoda… Meglo bodo imeli… Ko sva se spuščala, sva srečala 5 skupin pohodnikov, od tega večino Slovencev. Ni kaj, je kar popularna gora pri nas. No dol sva hodila dalj časa kot gor, saj sva si vzela čas in vmes tudi »narabutala« gozdne jagode… Kako so bile dobre! Še vedno sem bil lačen (čist t’ko za info)… No prideva do avta. Kaj sledi sedaj? Hrana? Ah kje! Skok v Rabeljsko jezero! Se odpeljeva do naslednjega parkirišča, od tam spustiva do »plaže«, pogrnem brisačo in gasa v vodo. Rok je celo pot navzdol jamral, da ne bo skočil notri, saj je premrzla! No na koncu sem ga komaj dobil ven iz vode! No pretiraval ne bomo, ampak skočil pa je! Bravo! Voda pa sploh ni bila tako mrzla, ura mi je kazala 21°C. Pasalo pa je! Sledilo je še malo sončenja… Lačen sem bil tako, da mi je bilo že slabo… Zato se zmeniva, da greva na pico v Lesce. Se odpeljeva, naročim kar  TA’VELKO S KEBABOM! Poljski meso gor al pa dol! Stari, lačen sem pa rabim kalorije! Pica tako obložena, da sem se samo križal lahko. Skoraj celo sem zmazal (ostal en kos, ki bi ga lahko… Ampak potem bi mi bilo slabo…), zraven en Radler… Pridem domov… Sem šel spat… Ma kakšna šala?! Imel se par opravkov, tako da sem zaspal šele ob 22h… Se pravi po 41ih urah brez spanja… No glavno, da sem bil sit! 😛

 

Galerija:

Relive:

 

Relive ‘Morning Jul 6th’

Včeraj sem bil na Triglavu, letošnji peti. Sicer smo šli na sončni vzhod, a je bilo kar malo oblačno in se tako nič ni videlo. Ko smo prišli do Kredarice, me kliče Franci, če gremo Jalovec v nedeljo. Malo me je bilo strah, da bom preveč utrujen, a za kralja slovenskih gora se pač vzame čas. Plan je bil sončni vzhod, zato smo se zmenili s Francijem, Sonjo, Brigito in Heleno, da se dobimo v soboto ob 23:50 in tako ga probamo osvojiti še pred vzhodom.

Pot v Tamar je itak zaprta, zato se pot hoje podaljša za malo več kot tri km. V teh treh kilometrih se povzpneš za malo več kot 140 metrov, zato je bolj kot ne lep sprehod do koče. V 45 min prišli do koče, luna nam je sijala celo pot, zato sploh nismo potrebovali lučk (nato se je skrila za Mojstrovko). Ena hitra pavza in že gasa v gozd proti Ozebniku. Joj koliko mrčesa v gozdu! Lučko dam na minimum, saj če ne se vse zaletava vame. Pridemo ven iz gozda in nadaljujemo po označeni poti. Spet je v igri zvočnik, saj je bil tempo kar lep in nam je lepo krajšal čas in dajal motivacijo. Na 1600 metrih pa se začne veselica. Kot kaže je bil nekaj časa nazaj en ogromen plaz (v dolžini več kot 100 metrov), ki je s sabo prinesel velike količine peska in pa snega. Nekako premagamo ves ta mix materiala in na 1700 metrih izstopimo s snega nazaj na melišče. A ni dolgo trajalo, saj je 30 metrov višje spet sneg, s to razliko, da ga sedaj ne bo zmanjkalo. Spet hitra pavza, ugasnem zvočnik, da ne bomo povzročal kakšnega dodatnega padanja kamnov, nataknemo dereze, cepin v roke pa čelado na glavo in proti Jalovškemu ozebniku. Na 1950 metrih pa vstop v ozebnik. Snega je bilo kar nekaj, večinoma je bil malo mehkejši (kakšen cm mehkega, ostalo trdo), na nekaterih mestih pa čisto trd. Kamenja, ki je padal prejšnje dni pa je bilo ogromno! Hitro napredujem in se odcepim od ostalih. Danes sem imel malo mehkejše čevlje, zato je bila navpična hoja malo otežena in tako sem na nekaterih mestih kar po vseh štirih – ziher je ziher! Pogledujem proti izstopu z ozebnika… Kako se vleče! Na srečo je bila tema in tako se ni točno videlo kako dolga je še pot. Poizkusim hodit čimbolj ob steni, če slučajno kakšen kamen pade… Saj je bil po sredini ozebnika cel kamnolom! Malo na levo stran in malo na desno, odvisno kje sem čutil mehkejši sneg. Na okrog 2260 metrov pa zmanjka snega! Samo melišče! A na srečo samo par metrov. Se ustavim, premislim kako bom zlezel tukaj čez, brez da bi sprožil večje količine kamenja. Se odločim za levo skalo in tako prečim na drugo stran, zlezem čez in za zadnjih 30 metrov ozebnika spet čisto trd sneg! Ampak je vsaj sneg! Zadnjih 80 metrov višincev se teren postavi kar pokonci! Približno 60° naklon, kar ponoči niti ne občutiš nekako preveč. En, dva, tri in že izstopim iz ozebnika. Prva majhna zmaga! Vreme v ozebniku je bil super, sicer mi je bilo kar malo vroče, ampak vsaj pihalo ni pretirano. Na 2300 metrih počakam ostalo kompanijo. Nekaj popijemo, pojemo na hitro. Ura je 3:40 in spet smo videli »sijočo« luno! Odpravimo se proti Jalovčevi strehi, po letni poti. No zimski kamin je brez snega (samo za info). Od ozebnika se malo dvignemo in zagledamo eno malo večjo fliko snega ob steni. Se spustimo, lepo počasi prečimo tisto večjo fliko in že smo pri steni. Tukaj damo dereze dol, saj ne kaže da je še kaj snega ostalo do grebena. Sledimo markacijam, ki nas pripelje do grebena. Na levo v oddaljenosti Italije zagledamo en oblak iz katerega se bliska. Joj, upam da ne pride to do nas! Ko hodimo po grebenu, ga spremljam. Oblak se ne približuje proti nam.. Še dobro! Opa! Še eno presenečenje! Malo pod vrhom spet ena flika snega! Dereze gor, premagamo tistih par metrov in sledi samo še »sprehod« do kopnega Jalovca (2645m). Kakšen razgled! Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe so se ravno začele barvati. Čisto malo je bil mraz, zato sem iz nahrbtnika vzel plinski kuhalnik in skuhal čaj, da smo se pogreli. Ob 5:10 pride sonce ven! Vaaaaaau! Noro! Kar naenkrat postane zelo toplo. Zvočnik spet iz nahrbtnika in t.i. Disco Jalovec se lahko začne. Veselje ob odličnem sončnem vzhodu je zamenjal ples ob ritmih 90ih. Seveda nismo pretiravali z glasnostjo. Popijemo čaj, naravnamo križ nazaj, spakiramo, naredimo par sefijev (da bodo kavč komentatorji spet lahko imeli kej za povedat 😉 ) in odrinemo proti dolini. Vreme je bilo top!

Tista prva prečka je bila še vedno v senci, zato smo previdno čez njo. Na grebenu mi že kar »fajn« teče, zato jopico dol in spust proti ozebniku. Pridemo ven iz stene, spet tista daljša prečka. To pomeni spet dereze gor. Ravno ko sem montiral dereze, pa ugotovim, da mi manjka ena varovalka pri zategu traku. Kar malo postane vroče kako bom prišel dol. Na srečo jo zagledam zraven nahrbtnika in popravim zadevo! Ta čas so se ostali že spuščali proti ozebniku. Ko zrihtam derezo, čez prečko in spust proti ozebniku. Vstop v ozebnik je bil že obsijan s soncem, zato sneg ni bil več tako trd. Franci, Helena in Brigita so se hitro spuščali, jaz pa sem delal »družbo« Sonji in tako sva šla malo bolj počasi in previdno. Spet je bilo potrebno gledat, da ne sprožiš kakšnega osipa kamenja in lahko rečem, da nam je kar dobro uspevalo! Tisti del brez snega sem spet premagal po isti strani kot pri vzpenjanju, saj sem bil tam najbolj siguren. Podnevi ozebnik zgleda čisto drugačen, bolj »strašljiv«. Malo pred koncem ozebnika srečava tudi pet pohodnikov, ki so se vzpenjali gor proti Jalovcu, par besed in še par sto metrov do izstopa iz ozebnika. Sneg je bil pri spustu občutno mehkejši, zato ni bilo potrebno pretirano zabijati dereze v sneg. Pri začetku plazovine naju počakajo ostali in tako se spustimo do snežne meje, tam dereze dol in po melišču dol. Sonce je bil kar močan, zato je bilo kar vroče! Hitro v gozd in gasa do koče. Tam se ustavimo, spijemo nekaj in sledi še pot do avtov. Pri avtih se zmenimo za hiter skok v jezero Jasno. Se odpeljemo do tja, vsa parkirišča zasedena, zato parkiramo pri potoku Pišnica (kjer se zliva v jezero). Hiter skok v vodo! Ufff je mrzla! Samo 9° stopinj ima! Se posušimo in odpravimo proti domu.

 

Odličen dan! To je bil moj drugi letošnji Jalovec skozi ozebnik, tisti februarja je bil boljši zaradi večje količine snega in pa zimskega kamina. Koliko časa se bo zadrževal še sneg v ozebniku. Glede na to, da je osrednji del v senci, še zelo dolgo. Največji problem je izstop iz ozebnika, saj je obsijan s soncem in počasi bo tam zmanjkalo snega. Si pa ne predstavljam kako bi zlezli ven tam če bi bil samo melišče. Mogoče je to prihranjeno za drugič =) Pa hvala odlični družbi, bilo je top! Aja Kotovo sedlo… Ima še nekaj snega, ne vem pa kakšna je pot po sedlu, v steni. Priložnost za koga drugega, da razišče =) Zimska oprema pa itak še obvezna =)

Galerija:

 

Video sestopa:

Že med tednom, ko sem imel kar nekaj dela v službi, mi piše Janja, če bi želel iti na en »extreme canyoning« v Log pod Mangartom z agencijo Altitude Activities. Ok, vedel sem kaj je canyoning (soteskanje), nisem pa poznal kaj je fora besede extreme spredaj… No hitro mi razloži, da se bomo »abzajlal« in valda da sem za! Noro bo! Vzamem dopust v petek. Dobimo se ob 8h na Ljubljanski cesti 1, Bled. Na srečo so blizu doma, zato uporabim kar svoje noge in se odpravim peš do njih. Tam fantje pridno že pripravljajo robo in jo spravljajo v kombi. Čakali smo še 4 Švede in že se peljemo proti Kranjski Gori, nato čez Predil na drugo stran. Danes se bomo spuščali po Fratarici.

To je potok stotih slapov, različnih oblik. Hudoo! Kombi parkira na parkirišču, se hitro preoblečemo v kopalke in dobimo neoprensko obleko s čelado. Ja, voda ima baje okrog 6°C, kar mrzlo! Se zrihtamo in čakal nas je 30 min vzpon do začetka soteskanja. Že takoj smo prečkali reko Koritnico, ki je imela kar močan tok, a smo prišlo varno čez. Potem pa zagrizli v breg. Smo imeli kar fajn tempo, zato smo hitro prišli do izhodišča. S sabo smo imeli tri vodiče, štiri Švede, »enga freaka«, pa Janjo, ki nas je nadzirala, da nismo počeli neumnosti =) Najprej nam razložijo pravila igre: Čelado vedno na sebi, ne skači po svoje naokrog, poslušaj navodila kako pravilno premagati oviro… Aja, pa prepovedano je lulat pod obleko! Skratka jasno in glasno! Stopimo v vodo, sledi ene 5 min hoje po vodi in skalah, do prve ovire. Prvi abzajl! Pulz začne naraščati… Komi čakam! Postavil sem se kar na zadnje mesto. Vodič me lepo pripne in že sem v steni, na levi pa žlobodra potok Fratarica. Kakšen meter pred vodo se odrinem in popustim štrik… Puf! Direktno v vodo! Ooo, mrzla! Prav čutim kako mi nekje voda šla za obleko in zdaj mi pljuska po… Skratka nazaj na temo! Sledilo je spet malo hoje po vodi/ob vodi in tako smo prišli do naslednjega abzajla. Ta malo bolj direkten čez potok. Me pripne in že se spuščam… No tok je bil močan, mi spodrsne in zategnem vrv. Postavim nazaj na noge, se spustim še par metrov in čofnem v vodo. No sedaj mi je bilo že vseeno, saj sem bil navajen že na mrzlo vodo.

No naslednji izziv pred nami je bil dva metra visok tobogan, a se nismo peljali… No vsaj namen je bil tak. Vodič napelje samo vrv, tukaj se ne bomo nič varovali. Primem to vrv.. Tok je močnejši kot prej in valda mi spet spodrsne… Se popeljem tist meter. No sej na koncu je bilo hudo! 😀 Nato pa takoj ene 5 metrski skok. No tukaj mi na srečo ni spodrsnilo in lepo pristanem v vodi! Brrr! Spet nekaj minut hoje in že smo pri naslednjem spustu. Tukaj vodiči napeljejo 2 vrvi, na vsaki strani eno… Tako, da smo se hitreje spuščali, saj so bili za nami drugi gostje. Se začnem spuščati… Levo spet močan tok… No na srečo tokrat brez spodrsavanja… Še nadihal se nisem, že nov skok! Pristanek za oceno 10! Po temu skoku, bi se morali spustiti po približno 50 metrskem slapu… No vode je bilo preveč, zato se je Jerrry (šefe!) odločil, da ga rajši spustimo – no pridem ga enkrat probat zihr! Zato smo šli ven iz vode, se spustili po bregu in po 5ih minutah prišli do vode. Nato spet malo hoje po vodi, drsanja po toboganu in tako pridemo do novega spusta. Slap tukaj je imel kar močan tok, zato je Jerry napeljal še eno vrv, ki je poskrbela, da smo se po parih metrih spuščanja nato spustili po »zipline« in tako ognili tisti deroči vodi. Potem sledi kar nekaj manjših skokov, spustov po toboganu in tako pridemo do še enega zipline-a. Spet napnejo vrv, se usedem na tla in »poletim« dol do vode. Hudooo! Nato še dva skoka v mrzlo vodo in počasi smo že pri koncu. Zagledam kar nekaj metrski slap. Najprej so nas spustili 2 metra po vrvi do poličke in nato kdor je želel, skok v vodo! Valda je bilo treba probat! Se spustim, stopim na poličko, se odpnem in skok v vodo! Malo čudno skočil in se z ritjo dotaknil pod vodo tal… No ni bolelo! =) Sledil je še veleslalom med koriti, malo po vodi, malo nad vodo in malo pod vodo. Tako pridemo do konca našega soteskanja! Hitro eno fotko in se odpravimo proti kombiju… Tako je bil en super dopoldne zaključen.

 

O Altitude activities lahko rečem samo: »Kapo dol!«. Program itak top, vodiči še boljši! Odlično poskrbljeno za varnost in ocena itak 10! Se splača it z njimi! Jaz sigurno ne grem zadnjič! 😉  

 

Pa še video odlične izkušnje! 🙂

 

Petek popoldne in sobota zjutraj sta bila rezervirana za Bivak II na Jezerih (PREBERI). Kaj pa sobota zvečer? Žurat se mi ni ljubilo… Kaj pa če izkoristim čas in grem na Kredarico in potem na Triglav? Super ideja! Malo pogledam po netu, če je kdo že kej napisal za Triglav. Brez sreče! Vprašam Dejana, mi svetuje da grem. Sicer malo sem bil skeptičen zaradi plazov, ampak če majstr reče, da se ni za bat…Potem se ni! Zdelo se mi je, da bom mogel narediti gaz, zato spakiram in malo čez 23h štartam proti Krmi. Oči so me malo pekle od nespanja, ampak sej ko bom začel hodit, bo adrenalin začel šopat in bo vse ok! Okrog polnoči se pripeljem na parkirišče.. O glej ga zlomka! Še en avto! Avstrijska registrska, pošlatam »haubo«… Mrzla… Se pravi so že verjetno gor na vrhu. Odlično! To pomeni, da je gaz narejen! Ravno se odpravljam, ko se pripelje še en avto, notri Katarina in Bojan. No super, kot kaže ne bom sam!

Ampak ju nisem čakal. Prtegnem v peto prestavo, ker me je malo skrbelo kako bo na Kalvariji. Prvi kilometer 10 min, drugi malo počasnejši… Tempo sem probal enakomerno vzdrževati. Preden pridem iz gozda ven, mi teče iz vsake špranje… Na srečo sem vzel pohodne hlače, ki so se dajo skrajšati na kratke hlače. In pa še jopico dam dol. Nahrbtnik je kar težak; tri litre vode, 2 energijska napitka, dereze, cepina, krplje, za oblečit, kuhalnik z džezvo in skodelico, stojalo… Tudi, ko sem se slekel, je teklo… Noč je bila res topla! Malo pred Malim poljem se začne se začne sneg, a brez skrbi, samo ena flika. Ampak teh flik je bilo do Prgarice kar nekaj. Na Prgarici v 1 uri 15 min, zadovljen s tempom. Pogledam višje in vidim samo sneg… Kot kaže se že tukaj začne potem prava zimska idila. A hitro ugotovim, da je še star sneg. Malo nad Prgarco slišim šumenje potokov, voda kar lije dol. Se prebijem čez te potoke in zavijem levo po »bližnjici«. Tukaj je bil še vedno sneg in tudi stopinje lepo vidne. Kar naenkrat se stopinje začnejo nekam čudno zavijati levo. Ker je bila tema in nisem bil čisto skoncentriran kje hodim, jim začnem slediti. Hmm… Kar naenkrat zagledam pred sabo borovce. Kje sem jaz? Prižgem mapo na uri, vidim da sm 300 metrov s poti. Kaj sedaj? Stopinje so kar lepo narejene… Edini problem je bil, ker nisem vedel, ali so zašli ali so vedeli kam morajo. No pa sledim poti… Joooj! Kje sem lezel! Malo postajal živčen, saj tudi približno nisem vedel kje sem. No kakšnih petnajst minut se prebijam čez tiste borovce, vmes se mi noga dvakrat zatakne… Skratka cel žur! No pridem ven iz borovcev. Stopinje v levo in desno. Kje sploh sem? Tudi malo mi ni bila znana lokacija… Prižgem uro, nastavim navigacijo na Kredarico in se mi lepo izriše… A desno moram it! Na okrog 2000m se začne pa čist zimska pravljica! No ne pravljica, mora! Hitro krplje gor, ker se mi je udiralo čez kolena. Gaz je narejena s čevlji… Uf so trpeli! Sledim gazi… Zmeri bolj zavija tole desno… Kam ste šli? Gledam na uro… Piše oddaljeni od poti – 300 metrov… 400 metrov… 500 metrov… Joooj! Kaj sem spet nekaj se oziral na stopinje… Desno… Desno… Desno… Dosti je! Če bom samo desno hodil, bom prišel v dolino Kot! Skrenem iz gazi in začnem levo. Opa! Najdem narejen gaz s smučmi. Ja nič… Slabše kot tole ne more bit. Sledim gazi… Lepo se je dvigal… Ampak še vedno smo 600m stran iz poti. Pogledam mapo… Vidim vrh Snežne konte… 400 metrov stran… Si rečem, še 200 metrov sledim teli gazi, nato pa zavijem levo in hodim levo dokler ne pridem na pot. Kar naenkrat gaz zavije levo. Super! Približujemo se Snežni konti… no 200 metrov stran je… Pogledam na višino… 2360 metrov. Ok! Smo višje kot Snežna konta… Gaz začne zavijati levo spet in ura lepo odšteva metre do poti… 30 metrov… 10 metrov… Ura zavibrira… Prišli ste na pot. Ja končno! Začela se je delati megla… No sedaj sem točno vedel kje sem. Na okrog 2450 metrov z desne pride tudi gaz pešakov. Joj sploh nočem vedet kje so potegnili! Uro ugasnem in lepo napredujem… Ura je malo pred 3. Veter začne kar pihat, megla vedno bolj gosta. V nahrbtniku mi igra muska… Na telefonu nastavim komad LP- Lost on you [Live Session], glasnost do konca in gas! Pozabim na stopinje, potegnem svojo špuro… Evo kakšno minuto čez tri zagledam Kredarico. Se hitro pospravim notri… Uf je mraz! Malo so me noge pekle, ker se je tudi s krplji kar lepo udiralo. Si skuham čaj, preoblečem in malo legnem ob radiator. Čez kakšno uro prideta Katarina in Bojan. Ker je bil Triglav v megli, sploh nisem pomislil na vzhod gor. Sem pa upal, da bo na Kredarici sonce… Ampak brez sreče. Počijem do 6h, vzamem fotoaparat in stojalo… Grem iskat sončka! Cela Gorenjska v soncu, okrog Triglava pa megla! Se odločim pa potegnem gas na vrh Kredarice, mogoče bo tam kej več sreče. No kakšno uro sem ga čakal in ga tudi dočakal! Triglav je bil še vedno v megli, ampak želja je bila prevelika! Se spustim v kočo, spakiram in tam me dva Čeha vprašata, če gresta lahko zraven. No pa »pejta«! Pridemo ven in zagledam, da tip nima derez… Punca pa je imela samo dereze, brez cepina. Popolna kombinacija! Jima razložim, da mogoče ni dobro reskirat… Ampak sta odločena.. Potem pa gremo ane! Itak bosta kmalu obrnila. Lepo nataknem dereze, v vsako roko en cepin… Celo zimo prakticiram dva cepina in sem se jih kar lepo navadil. Srečam tudi dva Avstrijca… Očeta in sina, ki naj bi bila včeraj na Triglavu. Ga vprašam kakšne so razmere: »Super! Vse skupaj je samo 30 metrov, da ni zajl zunaj!« Sicer malo skeptičen, ampak če je tako, je super!

Se spustimo s Kredarice in zagrizemo v breg. Kako moker sneg! Hitro se vzpenjamo, pridemo do prečke… Prečka je skoraj kopna… Ima malo ledu, zajle so zunaj. Skupaj jo premagamo, zavijemo zadaj za goro in zagledam še eno prečko in gaz naravnost gor. No super, kot kaže je to edinih 30 metrov brez zajl. Edini problem tukaj je bila ledena stena pri prečki. Turista zagledata tisti breg in se odločita obrnit… No pa gospodična je vmes eno derezo izgubila… Jooj! Skratka nadaljujem sam. Prečka mimo… Naravnost gor… Premagam tistih 30 m… Zagledam še enkrat toliko naravnost gor… Hmm… 30 metrov »my ass«. Gasa gor… Zagledam zajle… Se lepo povzpnem… Sledi še zadnji del pred Malim Triglavom, ki je bil tudi čisto pod snegom. Na obeh straneh prepad… Sneg čisto moker… No pridem na Mali Triglav… Greben… Hmm… Fak, kaj je snega! Greben čisto pod snegom… Občutek je bil, ko da hodim po strehi… Nato sledi spust… Tukaj je bilo celo nekaj zajl… No še zadnji vzpon pred vrhom Triglava. Začetek vzpona brez snega, zajle zunaj… Malo višje jih spet zmanjka in se potem spet pojavijo… No kakšnih 30 metrov višine pa pride meni najbolj zoprni del. Ovinek, ki ima na eni strani štrleče skale, na drugi pa prepad. Vedno se spomnim, ko mi je Franci razlagal kako je skoraj padel dol… Brr! Tukaj malo bolj previdno… Saj je sneg zelo moker in zelo se mi je udiralo. No z nekaj matranja pridem čez… Megla je bila tako gosta, da čisto nič nisem videl… Zagledam tablo za Staničevo zavetišče. To pomeni, da sem blizu! Še nekaj trenutkov in že vidim stolp, oziroma bolj natančno, zastavo! Ker je megla postajala vedno bolj gosta, se nisem pretirano zadrževal na vrhu, ampak sem hitro pobegnil dol.

Vse tiste stopinje, ki sem jih naredil… No nazaj grede se mi je še vedno udiralo vsaj za par centimetrov. Lepo počasi napredujem dol, saj so bili sunki vetra malo zoprni, sploh tam kjer se nisem mogel nikjer prijeti. No pridem do Malega Triglava, se spustim. Malo pred prečko zagledam dva, ki gresta gor. Ju počakam… Vidim, da sta brez čelade, derez in cepina… Ko da bi šla poleti! Me sprašujeta kakšne so razmere, jima odgovorim, da naj obrneta, da naj se ne hecata… Gor bo že šlo… Ne vem kako bosta prišla dol… Mi odgovorita: »We are mother f*cking crazy Dutch boys!« Hjooo! Ja pol pa lezta gor… Gresta mimo mene in se začneta vzpenjat… Jaz pa v tretjo prestavo in čimprej dol, mimo prečke… Preden mi kdo od njiju pade na glavo! Brez opreme… Ne morem verjet! Prečka hitro mimo… Sledi še zadnji spust naravnost dol in že sem pod steno. Zmaga! Še zadnji vzpon pred kočo… Joj ga ne maram! V čevljih čutim lužico, rokavice so čisto mokre. Si naročim en Radler, saj sem si ga zaslužil! Pride vremenar ven, če sem kaj videl tisto punco, ki je šla z nami do prečke. Zanikam… Pozabila je denarnico, notri vsi dokumenti in par sto evrov. Uff! Nič dobro! Mu rečem, če jo da meni in jo poizkusim ujet. Sicer se je začela spuščati kakšni dve uri pred mano… Ampak mogoče pa uspe! Denarnico v kuverto, zavijemo… Radler v nahrbtnik… Ga bom potem… Hitro spakiram… Preverim, če je vse dobro pritrjeno… Če grem brez krpljev, bom sigurno dol hitrejši. Ogrejem koleni, prižgem turbo in že letim dol s Kredarice. Po 200 metrih se mi začne udirat do kolen… Se usedem na sneg, cepin v roko in kar po riti dol… Kakor je šlo… Pridem do Snežne konte… Gaz narejena okrog (kar nekaj ljudi je bilo na Kredarici danes, zato je nekdo naredil gaz malo bližje Snežni konti… Bravo!)… Ma ni šans, da grem okrog… Naravnost dol… Se usedem in turbo Gašper že hiti… Hitro pridem do konca Kalvarije… Gaz v desno (kjer sem danes zgrešil in nisem bil edini), jaz kar v levo… Bom kar direktno dol naredil… Kar naenkrat zagledam Prgarco… Srečam gospoda… Mi reče, da je punca pol ure pred mano… Srečam čez 5 min drugega gospoda… Ta je že 50 min pred mano… Tretji tip je rekel 10 min… Joooj! Kar so me nesle noge, pritegnem dol proti dolini. No v gozdu jo dohitim. Končno! Že pol ure nazaj mi je vode zmanjkalo in nisem želel odpreti Radlerja, saj bi jo potem lahko zamudil. Ona lepo sedi tam v gozdu na štoru. Prisopiham do nje, ji rečem da imam njeno denarnico. Me čudno gleda in reče da ni njena. Joj čigava je pa potem? Potem ostane samo še drugi Čeh, ki je šel z nama proti Triglavu… A on se je vrnil do Vodnika… No tja sigurno ne grem… Kličem Kredarico, se zmenimo, da nesem na Policijo Bled. Spotoma se ustavim na postaji, predam denarnico in se odpeljem domov. Upam, da jo lastnik pride iskat!

 

Aja verjetno te zanima, kaj se je zgodilo z MF Dutch boysoma? Ko sem se začel spuščati proti dolini, sem ju videl kako sta se spuščala iz Malega Triglava… Kot kaže ju je srečala pamet! Upam tudi, da sta varno prišla!

Galerija:

Relive ‘Morning Jun 2nd’

Že od začetka aprila nisem bil nikjer višje od 2000 m v Sloveniji. Kot prvo sem bil aprila na potovanju, maj pa je bil bolj slab z vremenom. Za 31.5.2019 pa je končno kazalo malo lepše vreme! Zato se z Rokom zmeniva za eno turo, plus tega bova imela čas za naredit plan projekt Dolomiti 2019. Mene je zelo mikal Triglav ali pa Stenar… Ampak arso je opozarjal, da je nad 2200m ogromno snega, zato se na koncu odločiva za Bivak II (2118 m) in pa potem naslednji dan sončni vzhod na Špletvi (2272 m). Pri temu bivaku še nisem bil, zato mi je bila ideja zelo všeč! Dobiva se v petek popoldne po mojem soteskanju. Ker nisva vedela kakšne so razmere, sva imela s sabo 2 cepina, dereze in pa krplje. Spalko sem pustil v avtu, saj je Rok rekel da so deke v bivaku… No vsaj kakšen gram lažji nahrbtnik. Dobiva se v Lescah, potem pa v Vrata.

Med oznako 9,5 km in pa 10 km parkirava ob cesti. Nobenega avtomobila, kar je pomeni, da bova sama gor… Super! Štartava ob 18:40 pri možicu ob cesti in mimo vikenda zagrizeva v hrib. Najprej naju čaka kar nekaj časa lepa pot po gozdu. Aja, naj poudarim, da je ta pot neoznačena in vsaj spodnji del v gozdu ima kar nekaj različnih poti in je potrebno malo gledati tudi možiclje. Prideva do približno 1500 m, tam se začne tudi melišče. Malo ga izogneva in hodiva čisto ob robu. Na približno 1600 m se ustaviva. Vreme je bilo sicer oblačno, a so se oblaki lepo barvali in pa tudi Rjavina je imela celo en del brez oblaka in tako se je ob zahodu lepo obarvala! Nekaj časa opazujeva barve, a so oblaki spet hitro prišli in tako nama ni nič drugega preostalo, kakor da začneva hodit naprej… Kmalu se bo zmračilo. Na 1700 m se konča gozd in od tu naprej imava melišče. Malo se pomatrava na višini 1850 m do velike luknje v skali. Še malo po melišču in zagledava sneg, plus stopinje. Sicer so stopinje zgledale stare, a potegneva špuro naravnost gor. No na 1960 metrih pa se začne veselica! Kok snega! Ugreza se preko kolen… En kup plazov je šlo mimo pred nama… Naredi se tema… Lučke hitro na glavo in gasa naprej. Rok lepo počasi gazi, jaz malo še snemam naokrog, saj toliko snega konec maja še nisem videl… Z vsakim metrom je bilo več snega… Hitrost se je zelo upočasnila… Začel je pihat veter… No končno zagledam pred sabo Bivak II! Kakšno olajšanje! Pa še prazen je! Vstopiva notri, hitro prižgeva par svečk, jaz gorilnik. Skočim na mraz po sneg, da ga zagrejem. Na srečo je snega v izobilju, tako da voda bo! Skuham večerjo – Makaroni bolognese. Prižgem še zvočnik… Nastavim musko in »žurka« se lahko prične! Pred odhodom sem v trgovini zagledal v pločevinki špricer. Ker tazga še nisem pil, sem kupil dva za nazdravit (sploh ni tako slab!). Rok se odloči, da gre malo fotografirat, saj se je lepo razjasnilo! Upam na sonce jutri! No okrog polnoči se pokrijem z deko in zaspim. Ponoči se zbudim in slišim kako divja veter… Uff… Še dobro da sem na toplem (namreč v bivaku sva imela 12°C). Ob 03:40 zvoni budilka. Dam dremež… Čez deset minut še enkrat… Tako me je na potrebo, da sem mogel ustat. Odprem vrata in zagledam vse megleno! Neeee! Tudi Rok se zbudi, pogleda ven in reče da naj še malo počakava s Špletvo. Zaspim malo nazaj, se zbudim okrog petih, vreme še slabše… Nič ne bo z vzhodom… Tako da zaspiva oba lepo do osmih. Ob osmih vstaneva, vreme še vedno isto. Skuham čaj, pojeva zajtrk, malo poslikava in malo čez 9h štart proti dolini. Špletva je bila v megli, zato ni imelo smisla gazit gor. Vpiševa se še v knjigo in vidiva, da je bil včeraj nekdo pred nama gor. Se pravi so bili plazovi po njegovem odhodu in pred najinem prihodu…

Dol potegneva naravnost špuro. Sicer se udira do kolen, zategneva na plazovino, tam je bilo bolj trdo. Snega je hitro konec, saj sva imela kar lep tempo in sledilo je spuščanje po melišču naravnost dol #tojtauzitek. Pritegneva do gozda, tam se ustaviva in malo počijeva, potem pa dol do avta. Srečala nisva nikogar. Se usedeva v avto, peljeva do Aljaževega doma v Vratih na eno pijačo. Ravno se je začel kazat sonce, tako da je bilo super! Po pijači pa domov. Tako je bil Bivak II osvojen, na sončka bo pa potrebno počakati do naslednjič!

Galerija:

Relive ‘Evening May 31st’

Turska gora Spet vikend in spet pobeg v gore. Tale vikend sem si vzel zase, da si malo nafilam baterije in spraznim glavo. Kam, če ne v KSA?! Kamniško Savinjske Alpe me vedno očarajo, zato sem se za ta vikend odločil, da naredim »vikend paket«. Vsaj enkrat letno grem pogledati bivak pod Skuto tudi v zimskem času, zato sem tudi ta vikend šel tja.

Sobota zjutraj najprej z Aljažem, Sabino in Renato na vzhod na Viševnik, nato hitro domov, zamenjat nahrbtnik in gasa naprej!  Nahrbtnik je bil kar težal, imel sem sedem litrov vode, saj sem vedno žejen + ostala oprema, pribl. 15 kg. Ob devetih na parkirišču V Koncu (pot do tja je OK). Zagledam najmanj 10 avtomobilov, sem se tolažil, da gredo vsi na Grintovec. Hitro se pripravim in gasa čez Žmavcarje do bivaka pod Skuto. Pot poznam, zato sem napredoval hitro. Sneg se je začel šele na okrog 1400 metrih, kjer se začne melišče. Videl sem eno gaz, ampak je bila malo čudno speljana skozi borovce, zato sem se odločil narediti manjši ovinek okrog njih. Višje gor, ko se teren še bolj postavi, sploh ni bilo gazi (verjetno zaradi visokih temperatur in drsenja snega po pobočju), zato sem potegnil svojo. Ker je bilo že kar pozno dopoldne, so temperature naraščale in sneg vedno bolj moker. Malo pod dve uri sem potreboval do bivak, kjer naredim eno hitro pavzo, saj me je čakalo še dosti vzpenjanja danes. Bivak vsakič, ko ga obiščem, zgleda slabše (zunanji del vrat manjka). Hitro nekaj pojem in že strmim proti Rinkam. Lepo se začnem vzpenjati, nakar na desno vidim ogromno ljudi. Ja, Turska gora! No če sem že tako blizu, bom pa še tja »skočil«. Z leve opazim hribolazce, ki so lezli ven iz Turskega žleba. Zaenkrat je še dobro zalit, nekdo je celo smučal še dol. No malo pred vrhom srečam še Janjo, ki se malo zadebatirava in gasa še par metrov do vrha. Tam me je pa čakal že Ajet. Na vrhu naredim par posnetkov in že se spuščam proti žlebu in nato gor proti Rinkam.

 

Prvo Rinka je bila osvojena Koroška Rinka (2433 m). Sneg se je zelo ugrezal, gazi tudi ni bilo. Na vrhu seveda nikogar! Hitro se malo razgledam in že se spuščam proti grebenu Kranjske Rinke (2453 m). Tukaj so bile stopinje narejene iz dveh strani. Sneg pod zadnjim vzponom je bil malo pomrznjen, a se je lepo dalo. Zadnji del pa je bil vmes malo brez snega, zato je bilo potrebno cepin pospraviti in splezati čez. Tukaj sem srečal 4 smučarje, ki so se ravnokar odpravljali v dolino. Razgled spet fenomenalen!  Pogledujem proti Skuti, saj sem imel plan v nedeljo na vzhod. Ampak nastal je problem, ker nisem poznal zimske poti gor in ura je bila šele 14h, zato sem imel še dosti časa in se odločil, da grem gor počakat sončni zahod, se spustim dol do bivaka pod Skuto in naslednji dan spet na vzhod na Skuto. Pridem pod mogočno steno Skute in gledam narejeno gaz naravnost gor (ob letni poti). Ker je bil ta del v senci, sem pričakoval dober sneg. Napaka! Še predno sem se začel vzpenjati, se mi je udiralo, tako da sem bolj počasi napredoval. Bilo je tudi zelo vroče, zato sem bil brez rokavic (kar se pozneje ni izkazalo za dobro odločitev). Začnem se vzpenjati in stopinje se vedno bolj udirajo. Na sebi imam 15kg težek nahrbtnik in samo en pohodni cepin (napaka #2). Z kar nekaj napora se prebijem do grebenčka. Tukaj se je cela zabava šele začela! Ta del je bil malo v senci in malo v soncu. Tukaj sem mislil vzeti ven rokavice, a je bila tako mehka podlaga, da sem čimprej nadaljeval naprej. Od grebenčka gor je primanjkovalo snega, zato je bilo potrebno spet malo plezati. Nato pa prečka… Prečka ni bila zelo dolga (no daljša od te na Triglav), je bila pa zato kar mehka. Vmes mi je dvakrat zdrsnilo, a je bil cepin dosti zapičen notri, da ni bilo hujših posledic. Ko sem prišel mimo prečke, sem začel opuščati idejo o vrnitvi nazaj do bivaka pod Skuto. No kar se je dogajalo višje… Malo sem bil presenečen nad pomanjkljivostjo snega v steni nad prečko. Zato je bilo potrebno biti zelo pazljiv. »En’kp« praskanja po skalah, na srečo so bili vsaj klini zunaj. Šel tudi mimo dela, zaradi česar je pot uradno zaprta. Tukaj mi je bilo najlažje se prijeti za zajlo in se samo gor potegniti. Sledilo je še nekaj deset metrov plezanja in sledil je še zadnji grebenček, nato pa vrh! Zaradi vseh zdrsov, vročine, sem bil kar malo zadihan. Pogledam nazaj proti bivaku. Ni šans, da grem tukaj dol! Že zaradi svoje varnosti! Edina opcija je bila spust do bivaka pod Grintovcem. Še predno sem se spustil dol, zagledam v daljavi dva planinca in vrv. Nisem bil čisto prepričan, kje gre pozimi pot in zato sem na hitro pospravil nahrbtnik in se odpravil za njima. Hitro sem ju ujel, saj sta se varovala pri prestopu z vrvjo dolgo 20 metrov. Vprašam, če grem lahko zraven, saj ne poznam čisto dobro ta del poti in tako smo se skupaj spuščali. Tudi tukaj ni šlo brez težav. Naklon je bil kar hud, snega je bilo bolj malo in še tisti sneg je bil čisto mehak. Tako je trajalo kar nekaj časa, da smo se spravili dol. Jaz sem imel idejo, da bi potegnil turo do Cojzove koče in prespal v zimski sobi, naslednji dan pa nadaljeval na vzhod na Grintovec. Sebastjan in Maja (moja kompanjona) pa sta se odločila prespati v bivaku, zato sem jaz pobegnil naprej. Na srečo sem ugotovil, da imam na uri vrisano pot do Cojzove koče, zato sem kar pospešil korak.

 

Pridem do bivaka pod Grintovcem (2091 m), kjer mi je naredilo klik v glavi in sem si rekel: »Za danes je dovolj!« V celem dnevu sem pojedel en sendvič in pa dve čokoladki. Zato sem se kar ustavil, nabral led in ga dal gret na kuhalnik, ki sem ga imel s seboj. Čez kakšno uro prideta tudi Sebastjan in Maja, se usedemo skupaj in malo podebatiramo. Jaz sem si vmes naredil še makarone z bolonjsko omako (seveda z vrečke). Onadva sta šla spat okrog 20h, jaz pa sem šel malo še slikat ven in tudi malo na »meditacijo«, saj je bila noč kar topla, brez vetra in jasna! Okrog 21h tudi jaz pridem notri, se skobacam v prvi štuk in probam zaspat. Ob 1:56 se zbudim, pogledam na uro, si rečem: »Oh, še dobro, da mi je ostalo še eno uro spanca!« Paf! Budilka čez štiri minute! Jooooj, ura se je premaknila! Hitro se zbudim, napravim. Obujem čevlje – čist mokri! Oziroma sedaj so še bolj vlažni. Jah nič! Vzhoda ne bom zamudil, bom pa pač imel žulje. Malo pred 4h se spravim ven z bivaka in ga seknem do Cojzove koče. Najprej lepo spust par sto metrov, tukaj je bil sneg lepo pomrznjen, zato je šlo hitro. Potem pridem na prečko, ki jo tudi hitro dam čez. Čez nekaj minut se pa začne zadnji in edini vzpon do Cojzove. Že poleti vem, da se vedno pritožujem, zakaj tako strm klanec. No tukaj sem dobil presenečenje! Vse zmrznjeno v nulo! Kakih 60 metrov vzpona me je čakalo in na srečo, da je bila noč in nisem videl kje hodim. Zabijam dereze notri, se zabijejo samo za nekaj milimetrov. Nekje na sredini zagledam še ene stopinje naravnost gor. Si rečem, zakaj pa ne bi šel tukaj. No čez nekaj trenutkov mi je bilo žal. Kdor je naredil stopinje, je zgrešil pot in tako sem jo tudi jaz sedaj. Prišel sem ene 20 metrov nad potjo (drugo gazjo), kar je pomenilo, da se moram spustiti. Se spustim in pridem nazaj na pot, čakala me je še zadnja prečka in nato samo še spust proti koči. No nekaj sto metrov pred kočo zavijem desno proti Grintovcu.

 

Pot je bilo lepo shojena in tudi dovolj trda za hitro napredovanje. A ko se je teren postavil po konci, se je moja hitrost kar občutno zmanjšala. Malo so me začele noge peči, zato sem nadaljeval zmerno proti vrhu. Pot do vrha brez posebnosti, lepo je bilo pomrznjeno (na nekaterih delih malo manj) in tako mi je uspelo priti ob šestih že na vrh. Hitro dam kuhat čaj, nakar ugotovim, da mi je zmanjkalo plina – več sreče prihodnjič! No vsaj malo je bil čaj topel, kar mi je zelo pasalo, saj je na vrhu pihal malo veter. Sonce gre gor, začne postajati toplo! Ravno ko sedim in se »sončim« pa pride na vrh Saša in za njo še dva kolega. Malo po debatiramo in čas je, da se vrnem v dolino, saj me je začelo malo zmanjkovati. Navzdol je bil že mehak sneg, kar mi je pasalo. Pri koči se za trenutek ustavim, nato pa gasa dol proti avtu. Do gozda je bil še sneg, nato ga pa je zmanjkalo in tako do avta lepo po kopnem.

 

No pa je bil super vikend zaključen! Počasi bo konec z zimskimi vzponi, saj je sneg vsak dan slabši.

 

 

Podatki:

    • Razdalja: 21,07 km
    • Čas: 10:31:12 ur
    • Skupni vzpon: 2981 m
    • Skupni spust: 2877 m
    • Najvišja višina: 2558 m
    • Najnižja višina: 863m

Že cel teden na terenu planiral vikend Triglav. Letos imam izziv vsak mesec vsaj enkrat gor, zato se mi je že malo mudilo, da ne zamudim lepega vremena! Po pravici povedano, razmer sploh nisem gledal, saj sem predvideval, da so sledi še od Dejana, ki smo bili skupaj februarja gor. Na hitro se zmenim z najbolj fejst puncami in pa seveda Francijem. Zadnje čase sva kar odlična ekipa! Nismo vedeli, a je cesta do Lese sploh prevozna in te informacije nam je dal v soboto Matjaž, ki je šel gor popoldne. Matjaž je rekel, da z visokim avtom se da pridit, super! S Francijem sva bila zmenjena, da se dobimo v nedeljo ob 00:30 v Radovni. Potem pa mi je včeraj prišlo na misel, da bi mogoče kakšno nočno fotko naredil v miru in zasledim, da grejo Mojca, Gorazd, Maja in Dušan že v soboto okrog 21:30 z Lesc. Kar je še boljše! Zato se zmenim, da pridem s svojim avtom do Radovne (saj je prenizek, da bi se lahko zapeljal do Lese) in potem skupaj probamo priti do Lese. Kakšna je cesta? Tako bom rekel… Če nimaš visokega avta in ti ni škoda kakšno prasko narediti na avto, potem se da priti do parkirišča v Lesi (VW Polu je ratalo!). No cesta ima kar visoke kolesnice, zato smo kar velikokrat »podrsali« z podvozjem po ledu, a nam je ratalo priti do parkirišča! Bilo je kar nekaj avtomobilov, kot kaže ne bomo sami.

Tam se hitro zrihtamo, Dušan je bil celo na smučeh (lahko njemu!) in štartamo. Pot spodaj ni bila nekaj preveč poledenela, a tudi ugrezalo se ni, zato smo napredovali kar hitro! Skozi gozd pot lepo uhojena, prav tako brez problemov. Prišli do ravnice Vrtača, kjer je bila pot še vedno dobro uhojena, a kmalu se je začela veselica! Malo pod Malim poljem pa se začne udirati, sredi noči! No saj je bilo zelo toplo! Prispeli do Malega polja, kjer se vse skupaj še bolj zakomplicira. Pot do Prgarice je katastrofa! Ponekod udiralo do kolen, nepredelan sneg! Pri Malem polju smo se ločili, saj sem jaz pobegnil naprej, ker sem želel v miru narediti par nočnih slik »Kalvarije«. Od Prgarice gor še vedno isti sneg, a na srečo so bile vsaj stopinje narejene, da se je mogoče za kakšen milimeter manj ugrezalo. Pot je speljana kar po letni direktno gor do Kalvarije. Pod Kalvarijo se ustavim, pripravim stojalo in približno 40 min slikam, dokler me ostali en dohitijo. Nato nadaljujemo po zimski mimo Vrha Snežne kote. Kako se je spet udiralo! Tako slabega snega sredi noči pa še ne! Tudi tukaj pobegnem naprej, saj sem želel narediti še kakšno nočno sliko na Kredarici. Okrog 02:40 prispem do Triglavske koče na Kredarici in hitro zavijem desno proti Kredarici. Tam spet postavim stojalo, si odprem juhico (bila je še topla iz doline!) in spet par posnetkov, dokler ne pridejo ostali do koče. Se spustim do koče, tam ob radiatorjih spi Marko in še njegov prijatelj. Zato smo se mi dali na drugo stran, kjer je bilo kar malo mrzlo. Ne vem zakaj, ampak vedno ko pridem v kočo me zebe! Se napravim s puhovko a nič ne pomaga! No eno uro imam za počitek, potem bo pa treba počasi proti vrhu, če želim še na vrhu kakšno nočno sliko. Sicer nisem spal, zeblo me je ko cucka, ampak dremež sem kar prestavljal! Čakal sem, da bo še kdo drug vstal, a brez sreče. Potem pa sem ob 04:30 imel dosti in sem vstal, v tistem trenutku pa mimo še Matjaž! Opa! Družba bo! Francija in fejst punc še kar ni bilo, zato sem se odločil, da ne bom čakal in sva jo z Matjažem mahnila proti vrhu, Marko pa nama je sledil.

Pot do Triglava brez posebnosti! Sem mislil, da bo malo več snega! Prečka bo kmalu brez snega, zato ni tak problem priti čez, samo malo južen sneg je bil. Vmes do Malega Triglava na nekaterih koncih zmanjka snega. Greben ima malo snega (kar ni nič novega). Potem pa od grebena navzgor spet mešanica snega in skal. Čeprav na nekaterih mestih ni snega, to ne pomeni, da je pot lahka! Pot do vrha se ni udirala, ampak je lepo trdna z narejenimi stopinjami. Na vrh pridem petnajst minut pred vzhodom, par minut za mano sledi Matjaž in potem še Marko. Skupaj počakamo vzhod, ki je bil odličen! Lansko leto sem imel kar nekaj nesreče z lepim vremenom ob vzhodu, letos pa že tretjič top! Pred vzhodom tudi skuham čaj, da se malo pogrejemo. Malo se poslikamo, Marko se spusti, midva z Matjažem pa počakava Mojco, Gorazda in Majo. Na vrhu malo pihalo, a je bil sonce tako topel, da me veter tudi motil ni. Ker je postajalo vedno bolj toplo, se z Matjažem spustiva, ostali pa počakajo še malo na vrhu.

Spust je bil zelo… Slab? Zelo južen sneg, spodrsavalo (pa je bila ura šele sedem). Sneg se je v trenutku spremenil v primerjavi z vzponom, a treba je bilo iti dol. Malo pod Malim Triglavom pa srečava Francija in punce. Imeli so težavo z previsokimi kolesnicami (zato so parkirali pri Kovinarski koči) in zato so tudi zamudili vzhod. Na koncu sta sledili samo še prečki, ki sta se zaradi mehkega snega kar razdirali (poletje se bliža!), a sva se dokaj hitro spustila do Kredarice. Tam počakava Mojco, Majo in Gorazda. Malo poklepetamo, nekaj spijemo in pojemo. V tistem času pa pride tudi Franci. Debata se začne na polno, za mano pa prihaja nespečnost zadnjih 29 ur v kosu. Zato se odločim, da zapustim bando in se odpravim v dolino. Tukaj je nastal problem, saj sem bil vezan na prevoz do asfalta. Ampak, ker je treba vzdrževati kondicijo, bom tudi to zmogel. S Kredarice se zapodim v Kalvarijo in takoj občutim kako »gnil« sneg je! Noga mi je včasih obtičala do kolena v snegu, a se nisem dal in tekel kakor hitro je šlo. Kalvarijo rešim v osmih minutah (tempo je bil res hud!), nakar srečam Perota in pa Tino, par besed spregovorimo in se hitro odpravim dol, saj je bilo zelo vroče! Sneg čist južen, dokler nisem prišel do Malega polja, ki je bil v senci. Tam je bil sneg malo trši in zato sem lahko tekel s polnim nahrbtnikom proti parkirišču. S Kredarice do Lese sem potreboval 1 uro in 3 min! Tako hitro še nisem bil dol! Seveda so me ostali pohodniki čudno gledali, a ker mogel ostati nekako buden, sem tempiral. Sedaj je bilo v Lesi parkiranih še več avtomobilov, mene pa je čakala še skoraj 6 km dolga pot do mojega avta. Cesta je bila še vedno pomrznjena, zato sem vmes lahko tudi tekel in tako porabil še 45 min do avta. Na koncu mi je uspelo s Kredarice do parkirišča v Radovni priti malo pod dve uri, kar je odlično! Hitro sezujem gojzarje in se odpeljem domov. Pa je bil super dan končan!

 

Podatki:

    • Razdalja: 23,07 km
    • Čas: 6:31:12 ur
    • Skupni vzpon: 2016 m
    • Skupni spust: 2178 m
    • Najvišja višina: 2864 m
    • Najnižja višina: 804 m

<

Relive ‘Evening Mar 22nd’

Kratek filmček:

                                                                   

Galerija:

Sobota, sončni vzhod na Viševnik, za nedeljo se je vedelo, da se bo nekam šlo. Vremenska napoved je bila sicer slaba, a so se oglasili Miloš, Peter, Radko in Klavdija, da pridejo iz MB-ja v naše konce. Kar je pomenilo samo eno stvar – AKCIJA! Zmenili smo se za Vrtačo po Y grapi. Peter je včeraj zvečer sicer zaradi poškodbe odpovedal vzpon. Štajerci so se odločili, da pridejo do Ljubelja šele okrog 6h zjutraj, kar je bilo zame že malo pozno, saj sem navajen hoditi sredi noči. Zato mi je prišlo na um, da bi šel na sončni vzhod na Begunjščico (če bi seveda bil vreme), hitro kontaktiram Aljaža. Mudel je itak vedno za! Sicer je kolega Jan imel v soboto rojstni dan, tako da sem bolj na hitro popraznoval in se odpravil spat, saj je bilo v nedeljo potrebno ob 3h že vstat. Aljaž me prosi, če mu ob dveh sporočim kakšno je vreme, da se ne vozi za brez veze tako zgodaj. Ob dveh je bilo top vreme! Tako se ob štirih dobiva na Ljubelju, hitro spakirava in gasa gor.

 

Spodnji del poti do koče na Zelenice je brez snega, servisna pot je bila okrog 4ih pa čisto ledena, zato sva dala kar dereze gor in gasa naprej. Od parkirišča do koče lep tempo, 41 min. Tam vidiva, da ne bova sama, saj je Aleksander s kolegom že začel z štartom v centralno grapo. A ju hitro ujameva, spregovorimo par besed. Še par metrov in čas je za čelado in cepine, saj v grapi rado letijo kamni. Tam pogledam na uro, še uro in petnajst do vzhoda! PREHITRA SVA! Ampak lepo nadaljujeva naprej, veter se začne krepiti in kar naenkrat se začne pojavljati megla. Oh, pa ja ne bo spet slabo vreme? Ma nič, greva naprej. Razmere v centralni grapi so bile dobre! Sneg malo pomrznjen, tako da se je dalo lepo napredovati in pa še vedno ga je dosti. Na vrhu sva bila že 5:45, kar je pomenilo pol ure čakanja do vzhoda. Gor sta bila tudi Tine in njegov prijatelj, ki pa sta šla čez Šentanca gor in so bile razmere tudi ok! Preden se je sonce pokazalo, igra megle in vetra. Zato je bilo nebo božansko! Tik pred vzhodom prišlo še par ljudi iz Robleka gor z malimi derezami. Počakamo vzhod, pofotkamo in potem gasa dol kar po centralni spet, saj smo se zmenili s »Štajersko navezo«, da se dobimo pri koči na Zelenici. Sneg dol je bil še vedno OK, čeprav je bil vsako minuto bolj mehak. Hitro se spustiva do koče, kjer se malo usedeva in pokličem Miloša, kje so?

 

No čez pet minut se srečamo pri koči, se pozdravimo in začnemo skupaj proti Vrtači. Danes je bila spet na sporedu Y grapa, ki sem jo »ubral« že dva tedna nazaj s Francijem. Dereze smo imeli še kar gor, a smo hitro naleteli na kamenje (par sto metrov od »velike skale«), a si jih nismo dajali dol, ampak lepo počasi čez. Naprej po poti snega minimum, pridemo do razcepa za Ruševje, kjer zavijemo desno in že kmalu spet zmanjka snega! Ko pridemo na vrh, zavijemo levo (tukaj pa je spet sneg!) in ob Vrtači. Sicer je tukaj snega veliko manj kot dva tedna nazaj, a lepo napredujemo. Z Milošem ugotavljava kje moramo iti in se začnemo kar hitro vzpenjati ob Vrtači. Tukaj sem ga pa biksnil! Zagledam levo grapo, vidim stopinje in začnem hoditi kar gor. Z Milošem se strinjava, da je to Y, zato smo lepo nadaljevali. Snega dosti, dovolj trd, čeprav je bila grapa v soncu. Teren se vedno bolj začne postavljati in jaz vedno bolj tuhtam ali smo zgrešili Y grapo. Lepo napredujemo gor, še vedno se držim levo in kar naenkrat zagledam skoraj navpično gor grapo z malo snega. Še prej pa en majhen skok, ki je bil seveda brez snega, a z malo ledu. Cepin primem malo bolj spodaj, zamahnem in ga zabijem v tisti led… Zgleda stabilno… Malo pogledam dol, kje so ostali in hitro nadaljujem. En, dva, tri in že je skok mimo. Naprej je bilo spet dovolj snega, a naklon je bil brutalen! Sneg tukaj je bil že kar malo mehak, zato previdnost ni bila odveč. Čez nekaj minut še en skok, ta je bil malo daljši, brez snega. Cepina lepo pospravim in gremo plezat. Skala je bila kar krušljiva, zato je potrebno paziti kaj primeš. Na vrhu skoka pa spet sneg! Ostalo nam je samo še malo grebenčkanja. Sicer vse skupaj zgleda malo krušljivo, a je bilo lepo zalito s snegom, zato ni bilo težav. Čez par minut zagledam vrh Vrtače! In seveda zagledam še desno Y pot, ki pride tik pod vrh. »No kot kaže smo res zgrešili pot!«, sem se zasmejal sam pri sebi. Za nama z Aljažem pridejo še ostali. Na vrhu je pihalo, sunki vetra 40 kmh +, vmes tudi malo megle, ki pa se je na par minut izmenjevala s soncem. Gor se nismo dolgo zadrževali in smo se odločili sestopiti po južni poti. Z Aljažem sva imela namen še na Palec skočit, a je itak tako pihalo + bila je megla, da sva se odločila tudi sestopiti. Južna stran Vrtače zelo moker sneg, ampak dobra stran je bila ta, da smo lahko hitro šli naravnost dol. Vmes smo se tudi malo posankali in povadili ustavljanje s cepinom. Južna pot je cela v snegu, zato smo dereze dali dol šele, ko smo prišli nazaj na »letno pot«. Od tam hitro koče na eno pijačo in potem nazaj dol proti avtu. Od koče do avta je bila pot kar južna, na nekaterih deli pa malo pomrznjeno.

 

Odlična tura, kljub temu, da sem (Miloševe besede): »Eno ulico prehitro zavil!« =) Tako da tura ostaja v odličnem spominu, snega še nekaj časa ne bo zmanjkalo, se pa vidi da ga na nekaterih mestih hitro pobira.

 

Nekaj slik je prispeval tudi Radko! 🙂

 

Podatki:

    • Razdalja: 13,43 km
    • Čas: 5:20:35 ur
    • Skupni vzpon: 1699 m
    • Skupni spust: 1699 m
    • Najvišja višina: 2180 m
    • Najnižja višina: 1015 m

Relive ‘Morning Mar 17th’

Galerija:

Cel teden spet sanjal o vikendu in odhodu v hribe. Dopust treba »šparati«, zato v hribe samo med vikendi. S Francijem in njegovo četico (6ih) punc smo se že med tednom dogovarjali kam. Mene je najbolj vleklo na Vrtačo, saj jo že celo zimo gledam, da bi jo osvojil po Y grapi. Tako, da je padla odločitev za Vrtačo. Ker imam rad sončne vzhode, mi je ta opcija še najbolj dišala, a puncam ne. Zato smo se dogovorili, da greva s Francijem na vzhod, jih počakava na vrhu in se skupaj odpravimo dol. Ker pa so imele namen štartat šele okrog 7h, sva pogledovala proti drugimi rešitvami, več o tem pa kasneje.

Nedelja, 02:30, mi zvoni budilka! Zmenjena sva bila na Ljubelju ob 03:30, zato da imava dosti časa do vzhoda in ker tudi noben od naju ni poznal točne poti po Y grapi. Skratka, se zbudim… Zajtrk… Spakiral do konca in usedel v avto. Malo sem pričakoval, da bo policijska kontrola ob 3h zjutraj zunaj, saj so bile včeraj pustne žurke. No zaženem avto, peljem mimo krožnega spodi pred Šobcem, zagledam policijski avto na levi. Evo ga! Zapelje za mano, par sto metrov vozi za mano, nakar prižge luči. Pa smo tam! Že tako se mi je mudilo! Ustavim, pride ven: »Vozniško in prometno, prosim.«. Odprem hribovski nahrbtnik, ki je bil pripasan na sovoznikovem sedežu. Me mož v modrem gleda: »Kam pa greste?«, mu odgovorim: »Na Vrtačo, na sončni vzhod.« Nakar pogleda vozniško in prometno, me opomni, da mi čez par dni preteče registracija. Nakar reče: »Faj’n hodte.« in gre. Ahh! Hitro je bilo tega konec, zato sem že naslednjo sekundo speljal proti Ljubelju. Sicer nisem veliko zamudil, a me je Franci že čakal.

Se zrihtam in začneva hodit proti Zelenici. Spodnji del poti je zelo slab s snegom, nakar se par sto metrov višje pa začne soliden sneg, pomrznjen. Hitro napredujeva, v 45 min že pri koči na Zelenici, kjer se malo ustaviva, da popijeva. Pa sva že naprej! Zdaj se začne iskanje odcepa desno, saj noben od naju ni točno vedel kje je. Od koče naprej lepo sneg po poti, zgaženo super! Gledam jaz na svojo topografsko karto na uri in zagledam odcep desno. Evo točno tam so bile sledi desno! Bravo ura! Zavijeva desno, hodiva nad ruševjem, malo pomrznjeno, a gre super! Prideva do prvega sedla… Shojeno levo in desno. Kaj izbrati? Ker sva vedela, da je Vrtača na levi, zavijeva tja (ampak sva kasneje videla, da se tudi desno da, kjer vodi pot pod Palcem. Skratka, zavijeva levo, lepo vidne stopinje. Hitro se začneva približevati vzhodni steni Vrtače. Na vzhodni strani sta dve grapi, midva sva izbrala lažjo, drugo (Y). Pod grapo hitro dereze, cepin in čelado gor. Nikjer nobenega! Začneva vzpenjati, sneg zmrznjen… Pravljica! Hitro prideva notri v grapo… Uff… Tole pa bo klanec! Namreč klanec se z vsakim metrom bolj postavlja pokonci. V grapi so narejene »stopnice«, tako da se lahko hitro napreduje. Zadnjih par metrov lahko primerjam naklon z ozebnikom. Še tistih par metrov hudega naklona premagava in že sva pod vrhom! Pod vrhom direktno desno in na vrh z vpisno skrinjico.

Tam hitro ven vzamem džezvo in lonček, skuhal bom čaj! Na vrhu sva bila 20 min pred vzhodom, zato sva imela še čas kuhati čaj. Čaj se lepo kuha, Franci se preoblači v maškaro. Pride sonce ven, malo oblakov je bilo nad soncem, drugače pa fenomenalen vzhod! Malo poslikava, čaj že pripravljen, popijeva in sonce se skrije za oblake (a bo hitro spet ven prišel). Tudi jaz sem opremo imel s seboj za maškare, a sem čakal spet sonce. Letos mineva 19 let od moje prve tekme v plavanju in pa 11 let od zadnje tekme, zato sem se odločil, da oblečem kopalke, ki sem jih uporabljal 11 let nazaj. Preden se kdo začne zgražati, danes je pustna nedelja, vse je dovoljeno! Veter je začel malo pihati, a me to ni motilo pri slačenju (kopalke sem imel že na sebi).  Sonce posije ven, jaz napihnem rokavčke in že gasa »fotošuting«. Čeprav ni bilo ravno toplo, moram priznati, da sem bil zadovoljen, da sem izpeljal ta svoj izziv. Pa tudi dosti smeha je bilo… Še dobro, da kopalke zakrijejo efekt nizkih temperatur 😛 Malo sva še posedela na vrhu in se nato začela spuščati po isti grapi navzdol.

Sneg je bil še vedno trd in ga je bilo ogromno! Hitro napredujeva navzdol. Prideva do dol, punc še nikjer. Potem pa zaslišiva eno vriskanje v daljavi, to bodo one! Ker sva imela še čas, sva skočila še na Palec ta čas. Razmere Palec: Spodaj dosti snega, lepa gaz… Zgoraj kopno… Na vrhu snega minimum. Hitro se poslikava in kreneva dol. Že vidiva v daljavi, kako se punce obuvajo dereze. Hitro priletiva dol, počakava da se zrihtajo in že gremo spet proti vrhu. Spet? Ja spet! Pa spet po isti grapi! Celo pot navzgor sem upal, da bo južna pot še v dobrem stanju, da se po njej spustim. Ko smo hodili gor, so se že poznale temperature in sonce. Sneg ni bil več tako trd, še dobro da smo v grapi bili v senci… Tam so bile razmere ob 9h še vedno super! Malo pod vrhom srečam še Simonco, ki zavila v desno grapo (mi smo šli po levi). Malo pod vrhom na zvočnik Golico in seveda v stilu spet na vrh! Na vrhu srečam še Klemna, Uršo in Petro. Seveda se takoj s klapo spet oblečemo v maškare, poslikamo, malo poklepetamo.. Še kakšno fotko z Klemenovo družbo in že sem »ready« za dol. Za spust sem se odločil za južno pot, saj se mi ni dalo še enkrat po Y. Čeprav je bila južna že kar konkretno mehka, samo gasa dol! Še prej sem se poslovil od klape, saj se mi je že malo mudilo domov.

Po južni lepo po petah in samo naravnost dol. Drselo je super, sneg je bil super južen. Pridem dol do razcepa, hitro opremo dol in potem po poti tek/hitra hoja do koče na Zelenici. Danes je potekalo na Zelenici državno prvenstvo v turnem smučanju, zato je bilo kar nekaj ljudi pri koči. Ker je bil sneg dol pri koči še bolj južen, sem se odločil iti kar naprej in tako samo še gasa do avta.

 

Razmere? Zjutraj odlične, ko se je sonce pokazalo, pa z vsako minuto slabše razmere. Sneg v Y grapi bo sigurno še nekaj časa, za južno pa ne upam trdit, saj je skoraj cel dan obsijan s soncem.

Podatki:

    • Razdalja: 13,31 km
    • Čas: 4:58:35 ur
    • Skupni vzpon: 1614 m
    • Skupni spust: 1611 m
    • Najvišja višina: 2180 m
    • Najnižja višina: 1015 m

 

Galerija: