Podiralci hribov spet na delu. Po Visokem Rokavu in Poncah smo začeli iskati nove izzive… Težje… Bolj divje… Prišli smo na idejo, da poizkusimo na Široko peč. Martuljška skupina nam kar odgovarja zadnji mesec. Široka peč je visoka 2497 m, na njo ne vodi nobena pot. Meni sta znana dva pristopa, eden iz Gozd Martuljka in eden po grebenu Dovškega križa. Pravijo, da je iz GM težji dostop… Hm… Potem veš kateri pristop smo izbrali? Med (prejšnjim) vikendom sta ostala člana Podiralcev in Robi bili na Škednjovcu in okolici, jaz pa sem se z Majo potikal po feratah in malo razgibaval prste pri »plezanju«. Med tednom pa službeno odsoten.

No v petek sem bil frej, ampak je bilo slabo vreme. V soboto sem prečil Kamniško Savinjske Alpe, nedelja pa je bila rezervirana za Široko peč. Priznam, malo sem bil živčen kako bo šlo. Visok Rokav je šel gladko, upam da tudi peč. V nedeljo se ob treh dobimo v Lescah in skupaj odrinemo proti Gozd Martuljku. Parkiramo za mostom, od tukaj naprej nadaljujemo peš. Razmišljam katere čevlje bi vzel… Vedeli smo, da bo sneg… Ampak z gojzarji plezat… Ne vem, nisem ravno pristaš. Rajši vzamem dvoje čevlje, zato Alpina Helios na noge… Alpina Lino pa bom imel za plezanje po skalah.. Testiral sem jih že prejšnji teden in so se v skali izkazali odlično… No jih bom še enkrat potestiral!

Pot nas vodi do bivaka Za Akom, a že prej zavijemo proti strugi. Lepa urca in že smo stopili v suho strugo. Že včeraj me je Eva opozorila, da naj se držimo leve… Pa smo se… Ampak… No lepo po vrsti… Hodimo mi po strugi gor, sonce že obsijal Široko peč, Veliko M. Ponco in ostale. In mi hodimo… Pa hodimo… Pa nobenega možiclja. Dobro… Mogoče je slabo označeno… Malo že nestrpni, se odločimo pogledat na internet, če je kakšna fotka struge… Smo sploh prav? No slika je pokazala… Da smo falili! In to celo strugo! Premalo smo šli v levo… Zaje*ali smo… Kaj sedaj? Pogled nazaj… Ni šans, da gremo nazaj in potem zavijemo na pravo strugo… Kaj pa če kar sekamo čez tele borovce, sej je samo okrog 100 do 200 m? No… Nismo samo podiralci hribov… Ampak tudi gozdarji!😂 Zaraščeno vse… Komi prebijal čez… Pod… Nad… Veje tolkle po nogah… Kletvice letele… No… Pametnejši odneha… Naenkrat zmanjka borovcev in zagledamo strugo… No sedaj smo pa prav!😍 Kakšna popestritev ture že na začetku! Po PRAVILNI strugi nadaljujemo gor… Kmalu pridemo do snežišča… Sneg malo trd… Cepin v roke in gasa… Bo šlo brez derez. No pridemo do grap… Izberemo desno grapo in jo preplezamo po levi (8m III.). Tak ogromen balvan zagozden, ga kar objamem in se potegnem gor. Kar naprej gor. Malo višje sezujem svoje Alpina Helios čevlje in obujem Alpina Lino… Čas je za plezanje… Kar gladki skok (15 m II.), ki je bil malo vlažen… Ampak ni panike! Sledi še malo plezanja (15 m II.) in pridemo do »zelenega pomola«. Tam kratka pavza. Spet gremo na sneg in se naravnost gor proti naši najtežji točki. Še prej se skalni zapori umaknemo v desno in pred sabo imamo – 30m skoka. Prvi del se da lepo preplezati… Drugi pa… Ob pogledu na njega… Nisem ravno skakal od veselja… Drugi skok je III+, tukaj se bomo mogli varovati, saj je strmina res huda! Denis gre prvi, ga Martin varuje. Drugi je Martin, jaz varujem… Potem pa še moja malenkost, varuje Martin zgoraj. Martin napne štrik, jaz pa lepo v razjedo… Vsak kamenček ki sem ga prijel, mi je ostal v rokah… Pulz dela… Adrenalin tudi! Kar nekaj moči je pobral skok, ampak pridemo varno čez. Noro! Strmina sedaj malo popusti in na vrsti je 50 m plezanja I. po zarezah oz. platah. Čevlji super držijo na skali, zato sploh ni bilo problema! Pridemo do amfiteatra. Ena malo daljša pavza…

Odločimo se, da nekaj robe pustimo na začetku amfiteatra. Namažem se s kremo, saj sonce kar lepo pripeka. Kam pa sedaj? Treba je najdit gredino. Itak noben ne prebere, da se nahaja v zatrepu… Pa zagledamo prvo gredino že kar na začetku… Se zapodimo po zoprnem melišču gor… Vidimo, da ne bo prava… Vidimo malo naprej še eno gredino… Prečimo… Tudi ta ne bo prava! Zagledamo snežišče… Zimsko opremo smo pustili dol na začetku amfiteatra. Ti šment! Se spustimo po melišču še nižje in spet v klanec… No tudi tukaj ne bo prav… Ostane sam samo še ena – v zatrepu! Skoraj eno uro smo izgubili, ko smo iskali pravo smer… No sedaj smo jo najdli. Po skalah gor, hitro zagledamo sidrišče… No sedaj smo pa 100%, da smo na pravi poti! Po skalah nadaljujemo gor (100 m I-II.) proti škrbini. Tam se bo treba spustiti 5 m, ampak je lepo napeljana vrv – hvala! Tako, da se super hitro spustimo in nadaljujemo po zelo krušljivi grapi navzgor… Kar nekaj moči pobere… Pridemo do ogromne skale, se splazimo spodaj in naprej po grapi navzgor. Malo pred grebenom zavijemo desno po eni gladki plati, pridemo do izpostavljene poličke (II.). Hmmm… Spodaj je kar nekaj prepada…Iščem oprimke… Na srečo jih je kar nekaj… S prsti na nogah lepo po polički… No tukaj je adrenalin še bolj delal… Noro! Poličke je dokaj hitro konec, sledi še malo lažjega poplezavanja in stojimo na vrhu – Široka peč (2497 m). Faaaak! Kakšna nepopisna sreča! Nekaj gledalcev smo imeli z Dovškega križa. Noro! Tole je res huda divjina! #tojtauzitek. Sledi ena daljša pavza… Vpišemo se v vpisno knjigo pod zaporedno številko 566, 567 in 568 (knjiga od leta 1998) – tukaj je dokaz, da je gora res malo obiskana! Sedaj bo šele spust zanimiv!

Foto 1: Ekipa “Podiralcev hribov”

No okrog 13h se odločimo, da se bomo spustili v dolino. Spakiramo vso robo, enga selfija in gasa! Spet po tem krušljivem terenu… Tukaj je bila potrebna še večja zbranost… Polička… Tisti šoder v grapi nam je pojedel energije in živce… En hiter poteg nazaj gor na škrbino in spust po gredini nazaj dol do snega. Po snegu smo se spustili kar naravnost dol, tistih 150m višine premagamo v parih minutah, top! Na začetku amfiteatra poberemo robo in se spustimo navzdol. Po isti poti nazaj do skalnega skoka (III+), tam napnemo vrv in en super abzajl! Čisto dol do začetka skoka. Potem sledi hoja po snegu/poplezavanje… Skratka cela pot je bila kar napeta! Pri spodnji III. se ne abzajlamo, ampak jo kar lepo preplezamo navzdol. Plezanje so konča, sledi hoja po suhi strugi… Tokrat tisti pravi! Vmes se ustavimo še pri bivaku Za Akom, kjer nam prijazni gospod skuha čaj. Čeprav je bilo zelo vroče, je čaj pasal! Kratek klepet in gasa proti avtu.

 

Proti večeru se je tura končala. Bilo je zelo zanimivo! Naporno, tako fizično in tudi psihično… Ampak je pa Široka peč nekaj posebnega… Na koncu je ves trud poplačan! Čeprav smo kar ornk iskali pot, saj možicev ob poti res ni veliko, nam je na koncu uspelo! Hvala Denisu in Martinu za družbo, brez njiju bi vedno z Dovškega križa žalostno pogledoval proti »nedosegljivi« Široki peči. Res smo super ekipa! Tudi naslednji cilj smo že izbrali, še ena dokaj samotna gora z alpinističnim pristopom… Več o tem pa… Ko gremo 😉

 

Video:

Galerija:

  • Špik v vsej svoji lepoti!
  • Se že vidi Široka peč
  • Tja ali tja? :)
  • Dobro jutro!
  • Ve se kam je treba!
  • Gozdarji v frej cajtu! :D
  • To je zdaj prava struga
  • Pogled nazaj
  • Po snežišču
  • Tukaj treba v desno
  • Po snežišču
  • Osredotočen Mirt!
  • Proti III+
  • Amfiteater
  • Denis išče signal
  • Hojla!
  • Dovški križ
  • Amfiteater
  • Široka peč - 2497 m
  • številka 568 (od 1998)
  • Treba tukaj dol
  • Vstop v plezalni del
  • Še zadnji pogled na Amfiteater
  • Proti dolini
  • Abzajl
  • Denis ready!
  • Skalni skok razdeljen na dva dela
  • Razkorak!
  • Pogled nazaj
  • Po desni strani
  • Kako je veličastna peč!
  • bivak Za Akom
  • Bivak Za Akom

Pot:

 

Plan so bili Julijci… Ampak… Včeraj, ko sem šel od Maje, pozabil čisto vso robo pri njej… Joooj! Spremenil plan… Grem pa zvečer v LJ po robo, potem pa da se ne vozim nazaj na Gorenjsko, prtegnem kar v KSA. Pol pa še da ne bom hodil spat in se zbujal sredi noči, naredim plan. Iz Konca do bivaka pod Skuto, pogledat Rinke in od tam na Skuto na vzhod… S Skute pa potem na Grintovec… Po kateri poti pa je odvisno od vremena. Zjutraj je kazalo tako- tako… Ampak jutri je nova tura… Moram biti čimprej doma in se spočiti. 😂

V četrtek se ustavim v Decathlonu… Rabil sem vponke in pa še nekaj štrika za nedeljsko turo. Zagledam na polici tekaške »trail« čevlje. Pismo… Kaj pa če bi jih kupil in jih potestiram? Jih kar hvalijo, tako da ne morejo biti slabi… Cena? 70e… Zastonj če mene vprašaš. Tako ali tako na 3 mesece moram menjati čevlje k jih toliko »zgonim«.

 

V petek se zvečer zapeljem v Ljubljano po stvari, potem pa gasa proti Kamniku. Nahrbtnik je bil kar alpinistični od Decathlona… Odličen in lahek! Stvari ravno toliko, da bom lahko tekel vmes. Cepin obvezen, dereze pustim doma. Na poti do izhodišča skoraj povozim žival, en majstr mi skoči na cesto malo stran od prehoda za pešče… Pa enga majstra na rolerjih ob 2330 srečam, seveda oblečen v črno, brez luči… Skratka cel žur že pred štartom. V soboto ob 0007 štart. Nabasan z 4Endurance geli se podam proti bivaku pod Skuto. Ni ravno toplo, ampak mi glede na tempo kar hitro postane vroče…Se že slačim! Pumpa dela, noge so kar sveže in po 70 min zagledam bivak pod Skuto (2070 m). Lep tempo… malo pred vrhom sem mogel malo upočasniti, saj me čaka še kar nekaj km danes. Tako da pridem malo čez 1 uro v bivak. Notri so eni spali, jaz se počim kar na prvo klop… Gledam vreme… Piha k pr norcih, pa malo je oblačno… Ja nič… Bom pa malo počakal… Sej imam čas… No ob 0230 se podam proti Rinkam… Tudi razjasnilo se je. Tempo upočasnim, saj sem imel res preveč časa. No 200m od bivaka mi crkne lučka. Faaaak! Še to! Kaj sedaj?! Hmm… Telefon… Lučka je bila čisto napolnjena, ampak je kot kaže akumulatorček notri shodil… Ja še dobro da imam telefon s svetilko… K tolk noro sveti!😆 Ne vidim čisto nič… Zato nisem mogel nobenih bližnjic obrat… Pa sem šel kar po markirani poti… Najprej samo mimo Male Rinke (2289 m), potem nisem šel čisto do Štajerske Rinke (2374 m) saj že tako nisem nič videl in se počasneje premikal. Gasa na Koroško Rinko (2433 m), dve minuti pavze in spust do sedla. Naletim na snežišče… Ker se mi ni ljubilo po njem hoditi (bil je kar leden), se spustim še kakšnih 30m nižje in se mu izognem. Potem pa spet v ta klanec po melišču! Kar hitro stopim na Kranjsko Rinko (2453 m), ura je že 0318… Uf… Malo pozen? Enga selfija in gasa dol… Ker sem si še vedno svetil s telefonom (luna mi ni bila ravno v pomoč) nisem upal sekat poti navzdol… Tako da sem dol po isti poti… Čisto naokrog! Jaooo! Še dobro, da sem hitro hodil… Ko sem prišel nazaj na pode, se je luna začela malo bolj kazati… Zato ugasnem telefon… Probam še enkrat lučko… Dela! A ti mene ….? Dobr… Če dela… Nej dela! Takoj sekam, da se ne spuščam čisto do dol do table. Vidim markacijo… Gasa pod steno Kranjske Rinke… Pred vstopom v plezalni del Skute, zagledam snežišče. Pospravim palice, cepin v roke… Probam sneg… TRD! Oooh! Nobenih stopov… Nič! Moram priznat, da tistih par metrov snežišča je bilo najbolj adrenalinskih na celi turi… Drsi… Zabijam cepin… Po prstkih… Jaooo.. Vzel bi male dereze, pa bi šel ko kralj čez… Ampak ne… Treba si je lajf zakomplcirat… 🙈 No končno pridem čez… Sedaj pa gasa po kopni poti do vrha. Jeklenice (tisti 3 k so) in klini so v super stanju, markacije tudi super. Malo zadihan pridem na vrh. Ura 0430… Piha… Gor sta 2 stopinji… Jaz pa v pajkicah in tenki jopici… Ampak imel sem pa kapo in rokavice! Hja… Ne bom komentiral… Prezeblo me je ko mačka! 😜Tresel… Čakal da sonce posije… No nekaj minut čez 5 pa posije sonce. Tooooo! Sončni vzhod na Skuti (2532 m)! Noro! Sam jo imam zase! Nekaj minut po vzhodu še vztrajam, potem je pa čas za odhod naprej. Si rečem, da bom snemal sedaj naprej pot z GoPro… Na vrhu začnem snemati… Ni bilo 15 s… Začne piskati prazna baterija… Danes ni moj dan!😂 Rezervna baterija je pa ostala doma… Ja nič… Pač ne bom snemal…

Foto 1: Sončni vzhod na Skuti

Ravno takrat enkrat priletijo do bivaka pod Skuto Grega, Staša, Katja in Davor. Škoda, ker niso prej štartali hodit. No ne bom jih čakal, ampak nadaljeval naprej… Spust in mimo Štruce (2457 m), kako je to super k je toliko vrhov na kupu! Od tam na razcep… Levo dol proti bivaku pod Grintovcem… Jaz pa nadaljujem naprej proti Dolgemu hrbtu (2473 m). Prvič grem na Dolgi. Pot je zelo zanimiva, odlično speljana… Edino en kup gor/dol se mi je vleklo. Od razcepa do vrha mi je vzelo malo manj kot pol ure. Pot je v celoti kopna. Pred sabo zagledam vrh Dolgi hrbet (2473 m), gora vredna spoštovanja! Ena kratka pavza, en sendvič vase in gasa proti Mlinarskem sedlu (2334 m).

Spust je kar zanimiv, veliko klinov, zajl in prečenja po grebenu… Skratka 1A! Po nekaj minutah zagledam Mlinarsko sedlo… Tukaj se priključi pot iz Jezerskega… Jaz pa zagledam na skali ogromen napis Grintovec… No tukaj je treba it… Gasa gor med skale… Prvič ko se teren malo položi pa naredim eno pavzico… Rabim energijo… Zategnem gel… Osvežujoče! Nekaj minut da prime in gasa gor! Kmalu pridem na osojno stran, kjer se konča za kratek čas »plezanje« in nadaljujem po potki/melišču. Pot kmalu zavije levo gor (desno dol pa proti Kočnami). Rekel sem si, da se bom z Grintovca spustil sem in obiskal še Kočni… No… Čez par korakov naredim požirek v mojem kamelbaku… Ni vode! Še to! Edina slaba stvar, ki se mi zdj lahko še zgodi je ta, da mi prileti skala in padem v dolino… Ja nič… Brez vode ne bo šlo… Bom žrtvoval Kočni… Nimaš kej… 4l vode sem popil. No nadaljujem naprej, kmalu pridem še do zadnjih skob in zajle. Par korakov in že sem čez… Sledi še nekaj korakov in stopim na vrh Grintovca (2558 m). Toj to! Zavriskam! Na vrhu nobenega. Še en sendvič pojem, nakar so začeli kapljati pohodniki. Malo podebatiramo… Potem pa gasa dol proti Kokrskem sedlu oz. Cojzovi koči (1793 m).

Foto 2: Pogled na moje prečenje!

Priznam, kar težko mi je bilo, saj sem bil kar žejen. Srečujem kar nekaj pohodnikov, 50 min traja spust do Cojzove. Tam se na hitro ustavim, nekaj vzamem za popit… Sledi še 900 m spusta do avta… Joj kako se mi ta pot vedno vleče… Gledam pohodnike, ki se vzpenjajo… Nisem jim nič fouž, saj je sonce kar konkretno nabijal… Ne razumem, kako nekateri lahko štartajo šele ob 9h poleti iz izhodišča… To je čisto trpljenje. Skratka prtegnem dol in okrog devetih pridem do avta. KONEC! Noge malo utrujene, zato se zapeljem do izvira K. Bistrice, kjer se namočim do kolen – paše! Danes je bilo noro v Kamniški Bistrici… Vsa parkirišča polno zasedena!

 

No po skupno 9h urah (6 ur 28 min hoje) se je končala moja tura. Edino snežišče je še pod Skuto. Tisto na sedlu med Kranjsko in Koroško Rinko se da lepo izogniti. Sedaj pa sledi par ur počitka, jutri je nov dan in nova NORA tura!

 

Kar pa se tiče tekaških čevljev… Čisto nič slabši kakor čevlji za 100+ € od drugih firm. Price – performace = top! Pohodniškim čevljem pa še vedno zaupam samo Alpini. 😉

 

Galerija:

  • Začetek nočne izmene
  • Bivak pod Skuto (2070 m)
  • Koroška Rinka (2433 m)
  • Snežišče pod Skuto
  • Naprej kopno
  • Oooo!
  • Turska gora (2251 m), Brana (2253 m), Planjava (2392 m), Ojstrica (2350 m)
  • Pogled proti Grintovcu (2558 m)
  • Sončni vzhod na Skuti (2532 m)
  • Pogled proti Logarski
  • Proti Dolgemu hrbtu
  • Do Grintovca je še dolga!
  • Razpotje, nadaljeval naravnost
  • Jeklenice že kar hitro na začetku
  • Gasa gor
  • Grebenčkanje
  • Pogled nazaj
  • Proti vrhu Dolgemu hrbtu (2473 m)
  • Spet jeklenice
  • Ups! Tukaj pa dol!
  • Še pogled gor
  • Pogled proti Skuti (2532 m)
  • Dolgi hrbet (2473 m)
  • Sedaj pa tukaj spust proti Mlinarsko sedlo
  • Spet jeklenice
  • Tukaj je treba ja!
  • Pogled gor...
  • ... Pogled dol
  • In pogled naprej
  • Strmo gor
  • Mlinarsko sedlo (2334 m)
  • Spet bo treba gor!
  • Noro!
  • Za zadnjo strmino! :)
  • Pogled proti Skuti, Štruci in Dolgemu hrbtu
  • Levo gor je vrh Grintovca (2558 m)
  • Kam pa sedaj?
  • Celo prečenje od Skute do Dolgega hrbta
  • Na vrhu Grintovca (2558 m)
  • Desno spodaj Cojzova koča
  • Prelepe Kamniško - Savinjske Alpe!
  • Proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu (1793 m)
  • Še malo!
  • Cojzova koča na Kokrskem sedlu (1793 m)
  • Prijetnih 7 stopinj pri izviru K. Bistrice.

Pot:

 

Četrtek je bil dan za počitek, saj je padal dež. Moram priznati, da mi je pasalo 12 ur spati… Sploh ne vem kdaj sem toliko časa spal… V petek sva bila z Majo tudi oba frej. Plan? Želje? Maja je želela kakšno feratko, jaz pa sprobat svoje nove Alpina Lino čevlje (pohodiško – plezalni). Kaj pa če greva na Veliko Babo skozi Žrelo in Rudijevo vertikalo… Tako bo volk sit, koza cela. 😂

 

V petek zjutraj še malo poleživa, saj je bilo vreme od 12h naprej napovedano veliko lepše. Ob 10h štartava iz Ljubljane proti Kranju. Vmes se v trgovini ustaviva po rokavice za ferate, saj sem jaz svoje doma pozabil, Maja jih pa ni imela. Evo nakup končan, sedaj pa proti Jezerskemu. Parkirava na parkirišču Ravenska kočna. Ob 12h pa štart. Vrhovi so bili sicer še v megli, ampak napoved je bila z vsako uro lepša. Razmišljava ali greva po Slovenski do Ledin ali skozi Žrelo… Obe sta »ferati«. Ker je skozi Žrelo malo težja, Maja izbere tisto. Iz gozda ven po melišču, na razpotju nadaljujeva naravnost gor (levo Slovenska) in se prebijava najprej po melišču, zavijeva levo in prečiva snežno fliko (nič posebnega). Potem pa zagledava zajle in čas je za čelado. Samovarovalni komplet je priporočljiv, ampak jaz sem tukaj že bil in zato sem vedel, da ga ne bom rabil. Jeklenice so v dobrem stanju, veliko je grušča. Nekaj deset minut plezava navzgor, nato pa prideva ven malo kočo na Ledinah. Zagledava tablo, da je pot skozi žrelo zaradi podora zaprto (zakaj pa spodaj ne piše nič?). Ampak kakor sem omenil, za gor ni problema. Malo fotušutinga in gasa naprej. Nekaj metrov pred kočo zagledava tablo – razgledna točka Kancelj. Pa poglejva… Malo spusta dol po zaraščeni potki, nato pa vzpon na razgledno točko. Res lepo! No kratka pavza in gasa nazaj. Prideva do Kranjske koče na Ledinah (1700 m), kjer nadaljujeva kar naprej. Konkretno vroče, Maja diktira spet tempo… Gašperju pa zadaj teče s čela na vse strani… Malo naprej od koče razpotje, levo proti Rudijevi vertikali.

Foto 1: Ornk strmina

Slediva markacijami. Zelo lepo speljana pot… Polna jeklenic, skob in po krušljivem terenu. Malo se vzpenjava, malo spuščava… Nato pa pride do Grande Finale – vertikala. No na slikah je zgledala bolj strašljiva. Maja si da gor SVK in zaštartava. No hitro tudi Maja spozna, da jo SVK samo ovira, saj je stena v super stanju, zato ga da dol. Nadaljujeva naravnost gor, nakar prideva do razpotja (desno pot čez Jezersko sedlo). Midva pa zavijeva levo in slediva markacijami. No prav kmalu zagledava vrh – Velika Baba (2127 m). Kako lep razgled! Vsi vrhovi pred nama (Skuta, Rinke, Dolgi hrbet,…) so v megli… Midva pa sonce in brezvetrje. Malo pofotkat in gasa na sosednji vrh, ki ima malo več placa. Tam si pogrneva enjoy enjoy dekco… Ven dva piva in češnje… Pa sva si naredila en bolj skromen piknik. Uživava na soncu, družbo nama delajo kavke.

Foto 2: En selfie 🙂

No ob 1630 je čas, da se odpraviva proti dolini, saj se bova ustavila v Kranju na burgerju. Spakirava nazaj in se vrneva po isti poti do razpotja, tam nadaljujeva naravnost dol proti Jezerskemu sedlu. Sledi spust, prečenje in potem še vzpon. Še vedno je vroče, zato predlagam, da greva kar po snežini gor… Malo lažje bo (pot zraven je kopna). Pumpa dela v breg… Vroče je… Brezvetrje… No končno prideva do sedla… Tam pa začne pihati! Greva še na Ledinski vrh? Pa če je tako blizu… Pa pejva… Zavijeva desno in čez 10 min že stojiva na vrhu Ledinskega vrha (2108 m). Tam ena kratka pavza in gasa proti Kranjski koči na Ledinah. Spust je bil kar hiter, pri koči zavijeva desno po lovski poti in ji slediva do tovorne žičnice, od tam pa po cesti do avtomobila. Hitro se zbaševa notri in gasa proti Kranju na burger. Kako je pasal!

 

Pot na Veliko (Koroško) Babo in Ledinski vrh je kopna (mogoče 2 snežišča) in jo je možno v celoti premagati brez zimske opreme. Jeklenice sploh v Rudijevi vertikali so super, markacije dobre. Sva pa na poti srečala 3 ljudi, zelo malo.

Kar pa se tiče Alpina Lino – prvi vtis – super! Odličen oprijem na skali, udobni tudi za hojo (čeprav je sprednji del trši). Vmes malo hodila po mokri skali, oprijem je bil še vedno dober. Bomo pa videli kako se odnesejo pa parih turah.

 

Galerija:

  • Alpina Lino
  • Dolga je pot do vrha
  • Proti Žrelu
  • Žrelo
  • Greva gor
  • Vesel obraz :)
  • Ups!
  • Razgledna točka Kancelj
  • Proti Rudijevi vertikali
  • Levo vertikala, desno proti Jezerskemu sedlu
  • Jeklenice
  • Strmina...
  • Vse v oblakih...
  • Rudijeva vertikala
  • Velika (Koroška) Baba - 2127
  • Koroška Rinka , Kranjska Rinka, Skuta, Štruca
  • Dolgi hrbet in Grintovec v megli
  • Midva uživava
  • Rinke
  • Kavka
  • Od Mrzle gore do Dolgega hrbta
  • Ledinski vrh (2107 m)
  • Snežišče pod Jezerskim sedlom
  • Tukaj sva pa švicala...
  • Velika Koroška Baba
  • Še malo...
  • Koroška in Kranjska Rinka
  • Brez potnega lista... :P
  • Proti Kranjski koči na Ledinah
  • Jezersko
  • Lovska pot
  • Jezersko je zakon :)

Pot:

 

Z drago po enem mesecu spet v hribe… Magisterij je jeba, nimaš kej… Eni so bolj pridni za knjigam, druge nas je pa vse ostalo zanimalo, samo učenje ne. 🙈 Skratka… Zadnji mesec je bilo kar divje kar se tiče mojega hribolazenja… Vse ima svoj namen…

No že prejšnji teden govorim z Jožetom in Gorazdom, usekamo eno skupno? Ta mesec še nisem bil na Triglavu, tako da sem za. Pirc je bil gor včeraj, zato zvem informacije o razmerah iz prve roke. Plan je bil sončni vzhod, gor čez Planiko, dol na Kredarico.

 

Z Majo štartava malo prej, ob polnoči z Bleda.. Preko Radovne do Krme. Jože in Gorazd pa pol ure za nama… Sej naju bosta ujela… Sta kr hitra… Cesta še vedno normalno prevozna, brez kakršnih koli ovir. Malo pred eno uro pa štart. Noč je bila malo hladna, a jasna. Oba sva bila kar nenaspana, zato Maji ponudim en energijski napitek – napaka! Maja prtegne v tretjo… Jaz pa za njo v četrto… Noge mam res težke! Ubistvu imam že en teden nekakšen musklfibr od vsega športanja… Ampak… Všeč mi je ta občutek… Skratka… Gas do Prgrce… Pot kopna… Ponavadi pri koritu zavijem levo gor po bližnjici, danes pa sva bila prehitra in greva rajši kar po dolgi.😂  V roku 1h in 10 min zagledava Prgar’co… Maja res tera! Se odločiva, da počakava pol ure Gorazda in Joža, zato se skrijeva v zimsko sobo. No po pol urah jih še vedno ni, zato se odpraviva v počasnem tempu proti Kurici… Ta strmina! Vmes je eno večje snežišče, a ga obideva po levi, malo plezanja po skalah. Na vrhu Kurice pa počakava Joža in Gorazda, tako da nadaljujemo skupaj. Sem upal, da bo tempo kaj počasnejši, ampak je tudi Joža dal v tretjo in tako s hitrim tempom mimo Konjskega sedla proti domu Planika. Malo pod domom dva manjša snežišča, ampak se jih lepo da prečit. Okrog štirih pa pridemo do Planike – še vedno zaprta. Ena hitra pavza, čaka nas še zadnji vzpon do Malega Triglava. Z zahoda prihajajo neki oblaki, a upamo da ne bo nič hujšega. Za zadnjo strmino popijem en gel, da bo lažje šlo.

Od Planike po snežišču gor, še vedno se da brez opreme, in na melišče. Sledimo markacijami, tudi snega višje zmanjka. Vzpenjanje po markirani poti nas pripelje na Mali Triglav. Pogledamo proti vrhu Triglava in ga zagledamo v oblakih… Joj, škoda! Kaj sedaj? Pod 2800 metri je bilo jasno, zgoraj oblačno. Odločimo se, da gremo malo višje in vzhod počakamo pod vrhom Triglava. Malo čez peto uro pride sonce ven. Vauu! Noro! Kakšne lepe barve! Kar naenkrat se vrh razjasni, zato hitro pičimo gor. A smo prepozni… Spet se je vse skupaj zaprlo! Ampak srečamo pa na vrhu Antonijo, Boštjana in Matejo. Evo pa le nismo sami! Malo pogovora, kakšna fotka… Pa čakanje, če se bo kej razjasnilo – brez uspeha! Je bil pa to moj letošnji deveti vzpon na streho Slovenije.

Foto 1: Današnja ekipa na Triglavu (Foto by Boštjan)

Čas je za odhod proti Kredarici. Midva kot zadnja se spustiva proti Malemu Triglavu. Pot je v celoti kopna, sneg pa se je začel pri izstopu iz plezalnega dela. Tam so v snegu narejene stopinje, ki pa malo drsijo. Z kar nekaj previdnosti se tam spustiva in sledi še zadnji klanec pred Triglavsko kočo na Kredarici, ki pa je uradno že odprta. Hitro notri na toplo, kjer skupaj spijemo kavico. Kar zaspani po neprespani noči se odločimo, da je čas za sestop v dolino. Antonija se odpravi še proti Rjavini. Jaz, Maja, Gorazd in Jože pa dol proti avtu. Po hoji po melišču se Jože spomni, če bi šli pogledati Ivačičevo jamo pod Kredarico, zato zavijemo desno po melišču – je kar zoprno. Nekaj časa iščemo vhod v jamo, nato se pa spustimo notri. Pri vstopu je še sneg, notri pa je bilo kar malo ledeno. Hodimo globlje v jamo, občudujemo kapnike. Iz jame bomo izstopili iz druge luknje, ki pa je bila lepo zalita s snegom. Zato lepo derezice gor in najprej čez ledeno ploskvo, potem pa gor po snegu.

Foto 2: Izstop iz jame

Iz jame po melišču nazaj na pot in spust po letni poti do avta. Še kar nekaj snežišč prečimo v Kalvariji. Jože in Gorazd pobegneta, midva pa lepo počasi dol. Nižje dol je pot kopna do avtomobila. Čisto crknjena prideva do avta in se zategneva do doma, kjer sledi zaslužen počitek.

Pot na Triglav iz Planike in Kredarice ima še nekaj snežišč. Priporočam vsaj uporabo malih derezic in pa malo večja previdnost. Še nekaj časa bo preteklo, da bo sneg pred začetkom plezalnega dela čisto skopnel. Drugače pa tura čista 10ka! Bravo Maji za odličen tempo, naslednjič ne dam energijskega napitka, da ne bo šlo tako hitro!

 

 

Galerija:

Pot:

 

V četrtek sporočilo Denisa: »Sobota kam?« Hmm… Plan je bil en pobeg v hribe z Rokom, ampak nič dorečenega. Zadnje čase mi vzhodi neki ne sedejo, grem rajši čez dan in naredim kakšno bolj zahtevno turo. »Mala in Velika M. Ponca?«, mi zazvoni. Oči se posvetijo! Lani sva bila s Francijem, letos med korono pa smo zaradi razmer obračali  malo nad Bivakom 1. Sporočim še Roku, a na žalost nima časa. Ima pa čas Mirt. Tako je bila ekipa z Rokava popolna! Prejšnji teden nas je nekdo omenil, da smo podiralci hribov… No… Pa naj bo tak naš vzdevek!😂

 

V soboto se ob 0245 dobimo v Lescah. Vreme res slabo… Dežuje… Gremo? Probejmo! In se skupaj odpeljemo proti izhodišču. Odločimo se, da bomo štartali malo pod 3. serpentino do Koče v Krnici. Ponavadi sem vedno parkiral spodaj pred mostom in potem gasa 45 min proti koči. No danes je drugače. Trije divjaki se zapodimo… Lahke noge… Tokrat vsaj nisem direktno po žurki, je bil pa Denis. Zato sem bil ekstra spočit! Za vsak slučaj imel energijske gele od 4Endurance… Nikoli ne veš, kdaj bom rabil boost. No pri koči smo bili kar hitri, takoj gasa proti Špiku, a le do (ne)označenega razpotja… Od tukaj naprej pa smo prepuščeni sami sebi. En slalom med skalami, dokler ne pridemo do začetka kar strmega dela… Tukaj poznam eno bližnjico, zato jo kar užgemo. Pot je kopna, edino eno večje snežišče na okoli 1600 m, ampak se da brez zimske opreme. No stopimo v Veliko Dnino, tudi bivak I se nam lepo prikaže, višje gor vse v megli. No še deževati je pričelo… Še to! Zavijemo do bivaka I v Veliki Dnini (2180 m). Glede na slabo vreme, je bilo to kot kaže naš cilj danes. Pri bivaku pomalicamo. Kaj pa sedaj? Pa pejmo pogledat do vstopa v grapo za VMP, potem pa v dolino. Že kar hitro od bivaka višje stopimo na sneg, ki nas spremlja do vstopa v grapo… Ravno ko gledamo »Rdečo škrbino«, pa se začne jasniti… Pogledamo se med sabo… No… To je pomenilo samo eno stvar: Gremo na vrh! Grapa ima na vrhu kar veliko opast, zato izberemo desno grapo – ta je malo bolj strma. Nekje v sredini grape nas pričaka snežišče, ampak ni problema. Z kar nekaj previdnosti nam uspe preplezati tisti del, nato se sam odpre svet Velike Ponce. Mimo polomljenih palic (možic) in spet v sneg, proti žlebu – najtežjem delu. Malo smo morali pogledati kateri žleb bo pravi. No potem se začne tista uživancija… Primem skalo… Malo mokra… Ni take panike! Lepo previdno plezamo, nakar pridemo ven iz žleba. Sledi še »sprehod« proti vrhu. Ravno, ko smo bili malo pod vrhom… Pa se razjasni proti Gozd Martuljku! Kakšen prizor! Še dva koraka… En korak… Velika Martuljška Ponca (2602 m). Bravooo majstra! Kepca! 👊

Foto 1: Velika Martuljška Ponca (2602 m)

Na vrhu se zadržimo kakšnih 40 min, saj je bilo potrebno uživati v razgledu, čeprav je bila temperatura zelo nizka! Malo pred odhodom se je tudi začelo zapirati, zato smo se kar toplo oblekli in se začeli spuščati proti žlebu. Sledili smo možicljem, nakar pridemo do žleba. Danes sem jaz imel 50m vrv, več kot dovolj. Mirt reče, da se bo abzajlal, Denis je užgal free solo… Jaz pa… Premišljeval… In se odločil kar za abzajl – če je pa tolk dobr to! 😍 Naštimava in se spustiva, pri drugem sidrišču ponoviva vajo… Ravno, ko se začne Mirt spuščati… Pa začnejo štirje s plezanjem v žleb. Ja nič, bova pa počakala ane. Par besed spregovorimo… Oni gor, midva dol. Cug in že je konec uživancije! Se dogovorimo, da se ne bomo spustili po Rdeči škrbini, ampak bomo naredil malo krog in »odsmučali« po melišču navzdol. Držali smo se lepo desno in tako prišli do lažjega dela za vzpon/spust. Še po tistih skalah kratek spust in že smo malo stran od bivaka. Od bivaka nadaljujemo dol… Ko zagledam grapo proti Mali Ponci, ju vprašam če gremo še na Malo M. Ponco. Hmmm? Navadni pohodniki ponavadi grejo samo na en vrh… Mi pa nismo navadni pohodniki, je bil odgovor Denisa.

 

No pa smo zavili gor v grapo proti sedlu. Tole melišče je res naporno… Teče s čela kar konkretno…Oz. se vidijo že kapljice iz čelade… Noge pečejo… Čuti se utrujenost… Bo treba en gel zategnit! Kako paše! Na 2250 pa se konča kalvarija melišča in se začne kalvarija snega. Snežišče skoraj do sedla, ki loči MMP in VMP. Dereze gor in cepin v roko. Na žalost sem imel en miniaturni cepin… Bo kar zanimivo… Naprej eno prečenje… Ja tale prečenja zadnji mesec… Sploh se jih ne morem znebit. No prečke konec, nato pa samo še naravnost gor. Sopara pritiska na nas… Sneg pa čista mešanica trdote in mehkobe. Malo pod sedlom je skalni skok, ki je bil kopen. Na našo srečo je tam še vedno napeljana vrv, zato pustimo cepine tam in nadaljujemo po vrvi navzgor. Tistih par metrov vrvi, sledi še melišče do sedla – zoprno! Na sedlu ju počakam, damo dereze dol in se zapodimo še v zadnjo strmino proti Mali M. Ponci. Brez pretiranih težav stopimo tudi na Malo Martuljško Ponco (2501 m). Na vrhu kar lepo piha, malo megleno. No prav dolgo se ne zadržujemo, vpis v knjigo in gasa dol.

Foto 2: Ekipa na Mali M. Ponci (2501 m)

Dol skoraj po isti poti, malo smo odkrivali nove smeri in tako prišli dol bolj levo. Od tam spust po melišču do vrvi… Spust po vrvi… Dereze gor… Pa gasa dol! Malo ritensko, malo naravnost, malo cikcak… Karkoli si hotel… Tistih nekaj 100 višincev premagamo in sneg se konča. Dereze dol, palice v roke in kar naravnost dol po melišču… Jooj kako je letelo! Dol smo šli isto po »bližnjici«, ki pa je bila že malo bolj suha kot zjutraj… Ampak še vedno zelo zaraščena. Tisti spust je minil hitro, sledil še spust do Hudourniške grape. Od tam pa proti Koči v Krnici. Spust po grapi se je kar vlekel, saj so bile noge že malo utrujene. Pri koči kar nekaj ljudi, ustavimo se na pijači… No za zaključek pa še 30 min hoje do avtomobila. Tako je bil super dan zaključen! Bravo fanta! Odlična ekipa smo! Vsakič si malo zakompliciramo plezanje, da je bolj zanimivo! Smo pa gledali iz Velike M. Ponce naš naslednji cilj, več o tem pa… Ko gremo…😂

 

Na poti je še nekaj snežišč, sploh Mala M. Ponca. Tam, kjer je sneg… Ga je pa še ogromno zbitega… Tako bo verjetno ostal še nekaj časa. Tudi iz Gozd Martuljka na Malo M. Ponco je še ogromno snega.

 

Video:

Galerija:

  • Prvo snežišče
  • Jutranji pogled nazaj
  • Kam se je skril bivak?
  • Vidiš bivak?
  • Bivak 1 v Veliki Dnini (2180 m)
  • Mirt ima svedr palco!
  • Izstop iz grape
  • Tukaj desno bomo potem šli dol
  • Proti vrhu
  • Vstop v žleb
  • Kar strmo...
  • Velika M. Ponca (2602 m)
  • Vedno eni in isti na vrhu :P
  • Dol v meglo
  • Mirt v elementu
  • Tukaj dol
  • Tukaj smo pa prej šli gor.
  • Spodaj že čakajo...
  • Snežišče in vstop v žleb
  • Kakšna opast! Mi smo potem izbrali desno varianto
  • Opast nad škrbino
  • Proti bivaku
  • Tja dol...
  • Sedaj pa vzpon proti MMP!
  • Denis malo počiva!
  • Tudi Mirt je kar zmatran
  • Pred skalnim skokom
  • S sedla tukaj gor.
  • Ekstremist Denis v akciji!
  • Pogled na sosednjo Ponco
  • Proti Gozd Martuljku
  • Ekipa podiralcev hribov
  • Čas za spust
  • Resni obrazi :P
  • Še zadnja prečka danes.
  • Paše!
  • Snežišče proti Mali M. Ponci
  • Po melišču dol
  • Še zadnji pogled nazaj...
  • ... No mogoče ne zadnji... :P
  • Najdi vstop v bližnjico...
  • Dobro zaraščeno!
  • Tukaj smo pozimi plezali
  • Razpotje.

Pot:

 

Že nekaj časa se spogledujem z Visokim Rokavom. Nekako ni bilo prilike, da bi šel tja. Želja je bila… Malo tudi pozabljena… Potem sta Tjaša in David šla gor. Zanimivo! Mogoče je pa čas, da končno stopim na ta vrh. Iz prve roke bom vedel za razmere. Malo debatirava z Denisom, nakar me praša, kam bi šel za vikend? Hmm… Visoki Rokav, rečem v hecu. Majstr ZA… No… Potem pa jaz tudi! Tjaša mi zaupa malo razmere… Hvala Tjaša! Še .gpx track mi pošlje za čez Brinje (saj po tej poti še nisem šel).

 

Cel teden na varovanju meje, v petek direktno po nočni izmeni domov… Takoj na kolo… Ogrevanje na Pokljuko… Jah… Je treba noge raztegnit! ? Hitro spakirat in z Majo v Gozd Martuljek na žurko… Treba na Lili nazdravit! ?Oh… Spet bo kratka noč! Vsa roba že v avtu, zato po žurki kar proti Mojstrani. Tam me čaka Denis. Skupaj se zapeljeva do izhodišča. Tabla je pokazala 5 vozilo danes. Malo čez tretjo uro pa štart!

 

Že takoj težave, saj je ogromno podrtega drevesa… No… Že prejšnjič na Oltar je bila ista situacija. Ne bom se lovil… Prižgem navigacijo… Gasa med podrtjem. Hitro prideva na »pot«. Lepo nadaljujeva, nakar prideva do razcepa za Brinje. Greva tukaj? Ma… Probejva! Tjaša je to pot zelo hvalila… Pa probejva ane! Nekam bova že prišla. Grizeva, grizeva in v dveh urah stopiva pod Šplevto. Pot je res lepa! Bova bivak obiskala nazaj grede. Pot čez Brinje je v celoti kopna, je pa kar ornk klanec… Teče dol s čela! No na Šplevti počakava sončni vzhod. Kakšne lepe barve! Je bil najprej plan Triglav na sončni vzhod… Ampak informacije so bile, da bo gužva gor. No gams nama je sledil celo pot po melišču, a slikat se ni pustil… Iz Šplevte (2272 m) gledava dol in vidiva kar nekaj ljudi pri bivaku II. No midva pa nadaljujeva proti Rokavu. En majstr pride iz bivaka gor in je kakšnih sto metrov pred nama… To ga morava ujeti! Že takoj v Rokavskem ozebniku dava gor dereze in pa en cepin… Dosti bo… No loviva majstra! Malo pod sedlom ga ujameva. Že v ozebniku se zasmejeva, ko ga vidiva… Saj sva mislila, da on pa zihr pozna pot in bo tako nama lažje. No na sedlu malo debatiramo… No kar hitro pridemo do spoznanja, da mi se pa »poznamo«. Še dobro, da obstaja instagram. Martin je bil! Je že včeraj prečil iz Kukove Špice do Bivaka II. Mu rečem, da gre lahko naprej, glede na to da zihr pozna pot… No… Malo se posmeje… Takoj sem vedel koliko je ura! Trije pod Rokavom in vsi prvič! ?To bo še zanimivo. Nekaj podatkov smo imeli… Knjiga brezpotij pa je ostala v avtu. Zimsko opremo dol, saj jo naprej ne bomo potrebovali. Prva stvar, poiščemo vstop v plezalni del – kamin. Baje je prvi del najtežji – III. No najdemo vstop, se spustimo malo po snegu in začnemo… Res je strmo! No pa tudi ozko! Koliko grušča! Vse leti… Vsaj oprimkov je dosti. Prva težava je mimo… Očala se mi že malo rosijo od vročine… Pulz nabija! Ni za đabe tale Rokav. No naprej se vzpenjamo… Kakšen možicel… Kakšno sidrišče… Skratka napeto do grebena! Vsak korak je potrebno paziti, saj kamenje leti dol noro! Adrenalin seka… Počutje super! Tudi zaspanost je izginila… No sej ni časa razmišljat o čem drugem, kakor o vrhu.? Previdno stopimo na greben! Vauu kakšen razgled! Visoki Rokav – 2646 m! Tooo! V treh urah 40 in nekaj minut (od parkirišča) stopimo skupaj na vrh. Občutek je nor! Ena hitra malica, malo podebatiramo in čas je za odhod nazaj dol. Vpis v skrinjico, še zadnjič preverim svoj plezalni pas. Spet v ta krušljiv teren.

Foto 1: Današnja ekipa

Spust seveda terja več pozornosti. Malo prečimo, nakar pridemo do prve resne »ovire«. Treba je iti levo dol po kar krušljivem terenu. Denis se zapodi… Martin pa reče, da bo kar štrik vrgel in se bo »po abzajlal«… Martin je imel 60m štrika, jaz 50… Mamo to! Gledam Denisa kako se matra… Ah… Bom jaz tudi se kar po vrvi spustil… Najlažje bo. Martin pripravi, se spusti. Takoj za njim se tudi jaz spustim… Uff… Tole pa je užitek! Sicer z vsakim korakom sprožim kakšen kamen… Ampak drugače na žalost ne gre. No prvi abzajl je finito… Nato nadaljujemo s plezanjem navzdol… Gledamo dva majstra, ki plezata na Srednji Rokav… Zgleda kar strmo! Malo preveč levo zavijemo… Ufff! Kaj sedaj? Gledamo čez previs… Vidimo spodaj v desni narejeno sidrišče… Ok… Bomo tukaj uporabili tole skalo in kar abzajl za tistih par deset metrov, da pridemo nazaj na pot. Martin prvi, Denis drugi. Ravno, ko Denis zaključi… Se sliši en krik… Le kaj je? No spustim se še jaz, kar konkreten abzajl. Spodaj mi povesta, da je Denisu padel reverso … Ufff! Še meni postane vroče. No nekako natuhta, kako bo to rešil samo z vponko – ta’prav majstr! Sledi malo spusta, nakar pridemo spet do ornk strmine… Jah kaj… Če smo se že 2x… Se bomo pa še tretjič! #tojtauzitek Ravno se pripravljamo, nakar slišimo glas spodaj: »Fantje, počakajte malo!« No kot kaže ne bomo sami. Čakamo… Čakamo… Pridejo trije gor… Pa baje jih še šest čaka na sedlu… Kakšna gneča danes! No hitro se spustimo in pridemo do kamina. Sledil bo še četrti – zadnji abzajl. Tudi tukaj počakamo, da dva prideta gor… Nato pa se spustimo še mi. Še zadnji današnji užitek v steni! Preverim, če je vse tako kot more bit… In hop! Malo bolj na široko noge, ampak je šlo! Pa je konec plezanja! Prišli smo na sneg! Hitro na sedlo, kjer pojemo nekaj na hitro. Zimsko opremo nase in gasa proti bivaku. Sneg je bil zelo moker, delale so se cokle… Ampak je pa fajn sredi junija se »igrati« na snegu… Denis v snegu zagleda svoj reverso – kakšna sreča! Zadnji del poti kar po riti… Ufff, kako je letelo! Spodaj pod ozebnikom opremo dol… Do bivaka po kopnem. Pri bivaku kratka pavza… Sledi čista uživancija po melišču! V roku ene ure smo pri avtu, tokrat po drugi poti. Rečem lahko samo top dan! Ko smo zapuščali dolino Vrat, pa je tabla pokazala 248. Gneča danes, ni kaj!

 

Hvala obema za družbo! Dobro smo ga pocufali! Naredili smo 4 abzajle, čeprav bi bilo mogoče priti dol tudi z dvema… Ampak… Ni ga čez komot! Sicer je malo dalj trajalo vse skupaj, saj smo se morali stalno čakati po vrvi… Ampak ja… Glavno, da smo uživali!

Naslednji izziv pa je tudi že izbran, kmalu. ?

Video:

Galerija:

Pot:

 

Že v ponedeljek me kliče Rok, če bi šel po Hanzovi na Prisojnik. Seveda! V četrtek se za ziher dogovorimo. Glede na to, da se meje počasi odpirajo in je v tujini višje še sneg v gorah, bo to super trening ohranjanja kondicije v snegu in bo tako lažje potem naslednji mesec. Sobota ali nedelja? Bolj sem bil naklonjen nedelji, saj sem soboto proti večeru imel fantovščino (ne mojo?) . Tekom tedna tudi nabavil vrv, kline in še nekaj »drobnarij«… Nekako mi je to najšibkejša točka, zato je treba malo osvežit znanje. Če bo šlo vse po planu, bo kar pestro poletje. ?

 

Ob 0330 me Rok in Matevž pobereta v Lescah in skupaj pičimo proti Vršiču… Kar direktno po fantovščini… Malo sem bil zaspan, drugih problemov pa ni bilo. Pri Koči na Gozdu parkiramo. Od tam pa sedaj naprej peš. Termometer pokaže 2°C, kar mraz! Najprej se malo spustimo do markacije Hanzova. Iz gozda ven počasi do plezalnega dela. Pred sabo zagledamo en slap, ki ga pa lepo prečimo… Ampak prši pa super! Velik korak čez. Naprej pot kopna in se lepo vzpenjamo. Markacije lepo vidne… Na desni zagledamo še en slap, ampak ga ne prečimo. Pridemo na plezalni del, tukaj so zajle zunaj… Kar hitro napredujemo.. Če nas je prej zeblo, je bilo sedaj vroče! S čelade že dol teče. Dan se že lepo dela, mi pa napredujemo kar hitro… Pozna se moja nenaspanost… Pumpa dela na rdečih obratih… Treba neki pojesti! Zato hitra pavza. Na 1700 metrih pa zagledamo sneg… Treba dereze dat gor. Hitro na sneg. Sneg je bil čisto trd! Noro! Tole bo danes super! Po snegu najprej malo prečimo, nato pa gasa navzgor. Po 15ih minutah pridemo iz snega spet na kopno. Markacije so lepo vidne, stopinj od predhodnikov ni bilo. Damo dereze dol? Ah ne! Naj ostanejo gor…. No kar hitro spet pridemo na sneg… In spet prečka! Tudi tukaj je sneg čist trd. Previdno prečimo in kar hitro pridemo spet na kopno. Ob zajlah se povzpnemo gor, kjer spet pridemo na sneg, a tokrat se moramo malo spustiti. Spust je trajal je nekaj minut, potem je pa strmina spet »prižgala«! Naravnost gor… Noge malo pečejo… Pulz je pa tudi za nedeljo kar lep… Sneg je bil tukaj spet čisto trd, zato je pravi užitek hodit navzgor. Klanca konec, malo po »ravnem« v levo. V daljavi zagledamo eno ornk grapo! Kar požrem slino… Tja gor?? Pa to men zgleda ko da je naklon že nazaj… Uff.. Bo zanimivo! Sledi kar dolga prečka, za ovinek in spet strmina! Vedno bližje smo tistemu delu, ki zgleda kar grozen! V mislih že malo razmišljam kako bom sploh prišel čez? No… Prej malo po kamenju in grapa je pred nami. Zabijem cepin… Prime ko hudič! Kar malo se mi nasmeji. Gremo gor! Kakor je prej zgledala grozna, je sedaj malo manj grozna! Prav super pridemo čez, zavijemo še malo v desno… Strmina ne popušča… S čelade teče dol! Spet naravnost gor, pa party prečenje. Pred sabo zagledamo vpisno knjigo. Za nami pa Hudičev steber. Na steber ne gremo, ampak zavijemo kar v zajle. Nekaj časa po zajlah, sledimo markaciji. Ko se teren postavi pokonci, si vzamem kakšno sekundo pavze… Ravno pogledam dol… Bam! Kamen priletel na mojo čelado. Začutim in v isti sekundi vidim kako ga raztolče. Sreča! Še dobro, da nisem pogledal takrat gor. Čelada ok, glava tudi… Res je veliko grušča… To je že drugič v enem tednu, da sem imel srečo s kamenjem.

 

S trezno glavo naprej. Še malo po zajlah, nato po grušču in pred sabo zagledamo… PREČKO! Pa sej sploh ne vem kaj bi si mislil… Pa tako lep dan je bil! Še lepše pa je bilo, ker smo zadaj videli še eno prečko… Danes bo »prečka party«. Pa tako jih ne maram… Cepine nazaj v roke in gasa ane… Ni druge… Matevž in Rok štartata naprej… Jaz si naredim še eno malico… Lačen sem pa pogosto. ? Sneg je tudi tukaj zelo trd, zato ne bo pretiranih težav… Mirno glavo, sfokusiran v nulo in greš. ?‍♂️

Foto 1: Preeeeečka 🙂

Snega je na nekaterih deli malo manj, zato je treba malo gor in dol… Nekaj minut prečenja, pridemo na kopen del. A glej, glej… Za ovinkom se skriva nova prečka. Že odlično ogreti zagazimo notri… Kar ne zmanjka je… V veliko pomoč nam je bil sneg, saj je bil super trd… Izza ovinka pogleda spet prečka ven! Mirni živci… Ta na srečo ni bila dolga… En, dva, tri in že smo čez… Sedaj pa naravnost gor proti markaciji, kjer malo višje zmanjka snega. Sledi lažje »poplezavanje«. Pridemo do skokca, kjer je sneg super… Nobene panike! Sam zabijem in se cuknem gor. Še malo zabijanja derez in v levo… Spet kopen del… A 15 min kasneje zagledamo veličino – vrh! Nimam pojma, kje gre letna pot… Mi smo šli kar naravnost gor, saj smo na grebenu videli zajle. Teren se v zgornjem delu postavi kar pokonci, zato je potrebno še malo bolj zabijati cepine v sneg. Pridemo do naslednjega skoka… No ta pa ni bil zasnežen. Malo bolj nerodni z derezami, ampak je šlo! Pridemo čez in zagledam pred sabo kline in zajle. Samo še naravnost gor, previdno. Že tri dni mi ne gre en komad iz glave, čista simfonija: Past Present – Ti Amo (LIZOT Remix). Za zadnji del bo igral kar tale komad.? Pridemo na še en del, ki je leden… Ampak je zajla zunaj, zato le pogumno čez. Par korakov in vrh je dosežen! Prisank – 2547 m! Bravoo legendi! ?

Foto 2: Skupinska

Ravno razmišljamo, kako bomo prišli do avta, saj smo planirali sestop po Grebenski na Vršič… Pa pride nasproti nam en moški, malo zmatran. Pravi, da je šel po Slovenski poti in da je kopna… Ampak je neki zgrešil in ne sploh ne ve kje je hodil. Mu predlagamo, da gre z nami dol… V tistem trenutku pa ga še naprosimo, če nas pelje do Koče na Gozdu. Grebenska naj bi bila kopna, zato smo šli preverit. Lepo se spustimo dol ob markacijah. Malo nad P. oknom je eno snežišče, ampak se da z malo iznajdljivosti lepo povzpet. Pogledamo gor… Modela nikjer… Kje je? Nekaj časa ga še čakamo… Nato pa se odločimo, da gremo kar dol… Bomo pa šli peš. No takrat mi na misel pride, kdo bi nas lahko zapeljal. Ne bom javno izpostavljal, ampak prevoz smo si pogojno zrihtali… Bomo videli, če dobim klic nazaj. No mi lepo dol, nakar malo pred Vršičem prehitimo eno gospo. Ker klica še nisem dobil, lepo prosim gospo, če nas zapelje do našega avta. Seveda se ne zavrne takih prikupnih fantov. Pa nas je lepo zapeljala. Še enkrat hvala! Rešili ste nam eno uro hoje.

 

Za zaključek pa še »skok« do kolen v Pišnico, ki ima 8°C. Noro dobra rekreativna nedelja! Hvala obema za družbo.

 

Video:

 

Galerija: