Evo spet mene… Spet se malo oglašam. Letošnji januar je kar zanimiv kar se tiče hribov in teka. Nadaljuje se tempo iz lanskega decembra, ki je bil brutalen – sploh konec meseca. Spet blizu 13 000m vzpona tale mesec. Je pa ena novost, ne objavljam na družbenih omrežjih  (razen tale članek). Namreč nekako sem prišel do zaključka, da je vse skupaj postalo neko tekmovanje všečkov, ku**enja kje je kdo bil in pa tekmovanja kdo objavi več fotk iz ene in iste ture v razmaku kar celega meseca… Skratka svet se je spremenil… Ampak pustimo to… Plan je bil najprej samo januar brez teh omrežjih… Sedaj pa vedno bolj razmišljam, da bi izklopil fb, instagram in ostal samo na www.freak.si. Bomo videli, kaj bo prihodnost prinesla! Je pa filing odličen! Noro! Bi marsikdo kdo rabil to probati – če si seveda upa (odgovor pa že vem 😊)! Si pa tale tura zasluži eno objavo, zato sem jo pa tudi spisal.

 

Najprej je bil plan Jalovec. Ob dveh zjutraj se slišiva s Francijem. Vzhod je bil čisto zabit, zahod pa tako tako… Nekako se odločiva, da Jalovec prestaviva na drugič. Imel sem že plan B narejen včeraj, da v primeru, da Jalovec pade v vodo, zavijem proti Triglavu. Boljše megla na Triglavu, kakor na Jalovcu! Vedel sem, da bo Miloš in kompanija napadala sončni vzhod na Kredarici, zato sem se odločil, da jih malo presenetim. Štartam ob treh, Miloš in ekipa že ob 0230. Parkiram pri koritu in od tam kar peš. Za ogrevanje začnem po cesti še z zmernim tempom, potem pa v klanec prbijem pulz v višave. Rabim to! Pumpa dela… Metri se hitro seštevajo… Glasba v slušalkah mi pa tudi nabija vse možne »hard« ritme. Pot v spodnjem delu malo snega, malo ledena… Koordinacija palic in korakov mi hitrost kar lepo teče. Kar kmalu ujamem Miloša, Tanjo, Tino, Petra, Gorazda, Mojco,… Kratek stisk/objem, par besed in gasa naprej! Ni počitka! Telefon ven, na vrsti je malo metal glasbe… Nisem ravno metal fan, ampak za motivacijo dvignit je pa super! Komad: Metallica: Harvester of Sorrow. Pulz se v intru malo umiri… Potem pa začne žgat na polno! 😍Oprijem Alpina gojzarjev je fenomenalen, tako da tempo se stopnjuje… Srce nabija… Noge pečejo! Telefon pa igra nežne bite metala – lajf je supr! Do Prižnice mi vzame kakšno minuto več kot eno uro. Lep tempo! Eno hitro pavzo, saj mi teče iz vsepovsod… Potem pa gasa proti Kalvariji. Kalvarija je bila malo ledena, gazi ni bilo (kot kaže je včeraj sneg padal) dobro vidne. Nisem vedel kaj je spodaj, zato dereze lepo gor… Ziher je zihr! Pa itak so Gorski svedri speglal pot v petek. Bo pa toliko boljše za spust, ko se bo sneg odjužil! Pridem do vrha Snežne konte – še vedno jasno, ampak od nekje pada sneg? Hmmm?! Bolj kot gledam gor, manj mi je jasno… Vetra pa ni bilo. No glavno, da je jasno! Sledi še tista zadnja strmina in zagledam kočo. Ura šele 0524. Hmmm… Dve uri pa 24 min… Ajd… Ni slabo =) Hitro v kočo na toplo! Neki na hitro pojem, en čaj. Marko mi napiše, da v Medvodah pada dež… Hmm… Okrog 0615 počasi prihajajo še ostali, prvi Gorazd, takoj za njim pa Miloš. Zvedel sem, da sta Tina in Peter obrnila, zato sva se z Milošem zmenila, da ga počakam in skupaj štartava. Ostali počakajo na Kredarici.

Okrog 0630 dereze na noge, cepin v roke in ven iz koče. Oblaaaaačno! Fak! Kje je tista jasnina?! Triglav je bil čisto zaprt. Ja nimava kej, treba je it gor. Snega je občutno manj kakor 2.1.2020, pa še bolj ledeno se mi zdi… Ampak mava midva to! Do prečke sva že kar fajn zadihana… Je*i ga, pulz je v rdečem… Hitro mimo prečke, ki je še vedno prečudovito sfrezana! Top! Potem pa gasa naprej gor proti Malem Triglavu. Snega je ponekod tako malo, da so zajle kar zunaj. No na Malem Triglavu še vedno v megli… Hmmm… Še vedno nekako upam, da se vsaj malo razjasni… Tudi tistemu gor se priporočim… Po grebenu je malo pihalo, a nobene panike… Vsaj vroče mi ni blo. Od grebena potem naprej pa gledam gor… Malo se mi zdi, da je višje jasno… Hmm… Sedaj, ali nama zmanjka 50 m pri stolpu za jasnino, ali pa bo »glih za glih«. Na 2815 m pa BAAAAAAM! Pogledam nazaj… BOLANOOO! Pa to je noro! Ali sanjam! Ko ena histerična baba se začnem dret… Miloš se obrne… Se dere še on… Hah! Še dobro, da nobenega drugega ni bilo naokrog. Dereva se, skačeva… Hujše ko…. Ok. Par fotk in gasa proti vrhu, saj ni daleč. No na vrhu naju počaka sonce… Pa se kmalu zapre, ampak čez pol minute odpre…. Pa spet zapre… Briga me… Za to se živi! Srce igra hitreje… Sploh se ne da opisati… Tega res nisem še doživel, pa imam na leto več kot 100 sončnih vzhodov. S Kredarice javijo, da pada sneg… Ho ho ho! Se pravi pod 2800 metri pada sneg/dež. Hudo! Ura pokaže -4°C. Sploh ni tako hudo! Nekaj časa še uživava v plesu megle in sonce, potem je pa čas za spust.

Slika 1: Pocufala sceno!

Vse se lepo odpira med potjo navzdol. Hoja po grebenu je bila res nekaj najlepšega! Sneg je zdržal! Miloš gre naprej, jaz za njim. Vmes srečava kar nekaj ljudi, ki se vzpenjajo… Ampak takih pogojev k midva ne bodo imeli… Ni šans! Prečka brez problema mimo in kar hitro sva na Kredarici. Tam naju čaka ostala banda. Lepo vas je bilo videt za malo daljši čas, ne samo na hitro med potjo! Malo pokremljamo in potem je čas za odhod dol. V tem času je tudi zapadlo kar nekaj snega, tako da sledi niso bile vidne. Sam dam čelado gor, cepin v roke… Pa po riti dol po Kalvariji. No ker nimam pretirano obložene riti s špehom, sem kar hitro zaključil s svojim smukom, saj so bili spodaj kar dobro ledeni kuclji. No pa nič… Grem pa peš! Tudi nekaj ljudi je še hodilo proti Kredarici. Pri Prgarci se ločimo. Malo se mi je mudilo, zato sem dol odtekel sam. Več ali manj drsanja in poza smuk. Novega snega je bilo nad 1300 m kar nekaj cm… Spodaj pa je kot kaže padal dež. Hitro prinorim do Lese, potem pa še tisti kilometer do avta. Cesta je bila še kar lepo zamrznjena. Od Kovinarske proti Radovni pa se je že videla odjuga. Pa je bil moj 38 Triglav zaključen.

Slika 2: Mojca, Dušan, Irena, Gorazd, Tanja, jaz in pa Miloš.

Hvala vsem za odlično družbo, tebi Miloš pa sploh bravo za osvojeni Triglav. Sigurno ni zadnji! 😉

Video:

 

Galerija:

Pot:

 

 

Silvester se je približeval, zato je bilo treba splanirati lokacijo, kje ga bom preživel. Že lani sva bila z Aljažem na Kredarici in potem skok na Triglav. Letos je kar nekaj ljudi govorilo, da gre gor… Neka pretirana gneča mi ne paše… Zato sem se odpovedal Kredarici… Kam pa sedaj? Ma v en bivak bi bili super. Prvotni plan je bil bivak 2 na Jezerih, ampak sva bila prepričana z Aljažem, da bo tam folk… Kaj pa Prehodavci? Tura je kar dolga… Nihče ni še pisal, da je bil tam… Super izbira! Aljaž je vzel še svojo drago, Asjo. Urh pa je zadnji dan odpovedal.. Jooj! Spet bom »lučko« držal…

 

Skratka, torek ob enajstih zjutraj me prideta iskat in se skupaj odpravimo proti koči pri Savici. Vmes se na hitro ustavimo še v Bistrici v trgovini. No okrog dvanajstih parkiramo na parkirišču… Kakšna gneča! Kam gredo vsi? Vidimo kar nekaj ljudi z velikimi nahrbtniki… Ufff! Pa da ne grejo proti Prehodavcem! Počakava z Asjo, da se Aljaž spakira in štartamo. Gremo čez Komarčo gor… Spet ta breg! No Komarča je kar kopna! Lepo počasi napredujemo, vmes prehitimo kakšne pohodnike, ki imajo cilj Črno jezero. Bilo je kar vroče! Mogel sem biti v kratkih rokavih, pa še vedno mi je teklo s čela! Po eni uri pa deset minut pridemo do Črnega jezera. Tukaj se začne sneg, ampak je lep gaz. No pa takoj zahladi! Nadaljujemo po gazi proti Dvojnemu jezeru. Kakšno uro pa pol hodimo po gazi, nakar pridemo do Dvojnega jezera! Lepo nas sonček greje, zato se na hitro ustavimo in nekaj pojemo. Pohodnikov nismo srečali, gaz je pa bila. Po kratki pavzi pa proti jezeru Ledvička. Kar hitro se gaz spremeni v ene stopinje, ki se čez nekaj metrov pa v stopinje krpljev. Kot kaže je mudel prtegnil s krplji gor. Le zakaj? No hitro smo dobili odgovor… Kar hitro se začne udirati, vmes pa čisti led… Nekako se mučimo do Ledvičk, vmes srečamo enega tipa, ki pove, da je pri bivaku samo en pohodnik – super! Ne bo gneče! Pri Ledvički počakamo sončni zahod. Kakšne barve! Noro! Zadnji v 2019!

Foto 1: Zadnji sončni zahod 2019

Potem pa hitro dereze gor, saj je bilo od tukaj naprej čist ledeno. Prečimo proti Zelenim jezerom. Vmes gremo čez kakšno plazovino, a ni panike. Pred Zelenim jezerom so stopinje speljane v levo – poleti greš po desni. Smo zaupali gazi, tako da smo zavili levo in hodili malo gor, malo dol. Če po pravici povem, ne vem kje smo hodili, saj je bila tema… Poznam tisto desno pot, ampak sem na vsake toliko časa preveril na svojem zemljevidu kako kaže. No končno zagledamo pred sabo bivak! Noro! Skoraj 5 ur nam je vzelo! V bivaku je bila že lučka – bil je model iz Trsta, ki je malo govoril slovensko. Malo pokramljamo in si hitro začnemo pripravljati za jest, saj smo bili sestradani! V bivaku je bilo prijetnih 10°C, dek je bilo ogromno, tako da zeblo nas ne bo… Danes so za silvestrsko večerjo špageti z gobami z vrečke! Ma, glavno da je topla hrana! Aljaž poje tisti naš SDO (suhi dnevni obrok). Ko se najemo, je ura šele 20h! Jooj! Še štiri ure do polnoči! Malo še pademo v debato, malo nočnih fotk nato pa malo počijemo. Okrog 23h vstanem, si naredim še ene makarone, saj sem bil sestradan – še zadnja večerja v 2019. Potem pa je počasi že čas za odštevanje do polnoči. Tudi Aljaž in Asja se zbudita. S sabo sem prinesel šampanjec, zato ob polnoči nazdravimo! Srečno in zdravo novo leto! Wooop! Prijazni gospod iz Trsta se nam pridruži pri nazdravljanju, a se kar hitro potuhne v bivak. Zunaj ni bilo mrzlo – 1°C, samo malo je veter nagajal. Potem pa počasi kar spat, saj smo čez par ur že mogli vstat in se odpraviti proti Kanjavcu – čaka nas sončni vzhod. Asja se je pred spanjem odločila, da ne bo šla z nama na vzhod, ampak naju počaka pri bivaku. Škoda!

 

No 1.1.2020 ob 0440 zazvoni budilka. Super kratka noč! Že pred spanjem sem dal grelce na hrbet in noge, zato sem se zbudil skoraj prešvican! Notri pa prijetnih 7°C, pod deko pa 20+. Na hitrco en čaj skuham in ob 0530 je čas, da se odpraviva proti Kanjavcu. Vedela sva, da je gaz narejena, saj so bili včeraj eni tuji pohodniki gor… Se nama vsaj ne bo treba matrati! Od bivaka se spustiva proti Zelenemu jezeru in zagrizeva v klanec. Kakšen klanec! Na srečo je bila tema, zato se ni videlo koliko imava še za prehodit. Sneg je bil mešanica trdega in napihanega… Ampak se je lepo dalo! Prideva kar hitro pod pobočja Hribarc, potem je pa gaz narejena proti sedlu, ki se spušča potem proti Doliču. Malo pred sedlom zavijeva levo in proti grebenu, malo pred vrhom Kanjavca. Po grebenu še par korakov v levo in že sva na vrhu! Kanjavec- 2569 metrov. In to prva! Nikjer nobenega… Spet sva izbrala odlično lokacijo! Vidiva pa kar nekaj ljudi na vrhu Triglava, naj se gužvajo! 😉 Počakava sončni vzhod, par fotk in počasi proti Prehodavcem.

Foto 2: Aljaž proti vrhu

Za spust sva ucvrla pot na sedlo mimo zahodnega vrha Kanjavca dol v grapico (kjer je tudi letna pot). Potem sva malo improvizirala, da se nisva pretirano spuščala in dvigala v kotanjo, zato je bilo dosti prečenja. Tudi spust do Zelenega jezera je potekal malo drugače, tako da sva nekako ohranjala čim višjo višino in se nama ni bilo potrebno pretirano potem dvigati do bivaka. Pri bivaku naju je že čakala Asja, pripravljena na odhod proti dolini. Kratka pavza in štart na dolgo pot do Savice. Del poti do Ledvičke smo opravili v senci, drug del pa v soncu… Kako je toplo! Pretoplo! Potrebno se je bilo sleči. Sneg se je medtem tudi že malo odjužil, zato smo malo bolj trpeli kot včeraj. Dokaj hitro pridemo do koče pri Triglavskih jezerih. Dereze dol, kratka pavza spet. Malo pokramljamo z gospodom, ki je prišel od Bogatina. Potem pa hitro dol, saj je sonce že lepo pripekalo! Tempo navzdol malo pospešim, saj sem imel že lužo v čevljih, zato mi je bilo slabše, ko sem bil pri miru. Vmes v senci je kakšen ledeni del, priporočam vsaj derezice. Pri Črnem jezeru ju počakam in skupaj zagrizemo v tisti naporni spust do parkirišča. Pretirane gneče tudi danes ni bilo, zato je bil spust prijeten.

Na koncu pa je sledil najlepši del dneva – sezuvanje gojzarjev. Kako paše!

 

Tako se je končala super dvodnevna tura: Savica (čez Komarčo) – Triglavska jezera – Prehodavci in drugi dan Prehodavci – Kanjavec – Savica. Odlična družba, odlične razmere! Drugo leto pa… Ne povem… 😉 Z Aljažem sva že pobrala stave, kdo bo za drugo leto želel ponoviti najino letošnjo idejo 😉😂

Galerija:

Poti:

Že kar nekaj mesecev je minilo, odkar smo se videli z Milošem… Da o Petru ne govorim! Zato je bil čas, da se dokončno zmenimo! Zraven sem povabil še Ireno, da malo izkusi grape. Zmenili smo se za sončni vzhod na Vrtačo. Gor po Y, dol po južni. No, da bo tempo res v izi, predlagam, da se dobimo že ob 0345 in tako vzamemo kar 4 ure za vzpon! Res bo na izi! Tudi meni paše!

 

No okrog 0345 pridem do parkirišča na Ljubelju. Po novem je parkirišče plačljivo – 3€ na dan. Tam sta me Miloš in Peter že čakala, Irena pa je tudi že pakirala za na pot. Hiter in iskren pozdrav, plačamo tisto parkirnino (ki pravzaprav ni draga v primerjavi z drugimi destinacijami). Malo še pokremljamo in ob 4h štart. V spodnjem delu poti je zelo malo snega, a z višino narašča. Lep, pogovorni tempo nam uzame 1 uro do koče na Zelenici. Malo prehitri smo bili! Zato ena malo daljša pavza – 20 min. Nekaj na hitro pod zob in potem počasi proti vrhu. Tukaj grem jaz naprej, so me določili za navigatorja. Vržem sidro dol in upočasnim tempo! Če ne bomo res prehitri! Od koče nadaljujemo proti razcepu za Palec. Sneg je na poti, malo leden, a dereze niso potrebne. Z zmernim tempom pridemo do razcepa in zavijemo desno. Začnemo se malo bolj dvigovati, tempo še vedno normalen. Kar kmalu začne pihati! In to zelo! Jooj! Ne morem se znebiti tega vetra zadnje dni! V dolini Suhega ruševja kar močno piha! Z kar močni sunki… Tukaj snega tudi na nekaterih predelih zmanjka, zato prečimo že po melišču. Na vsake toliko časa se ustavimo, ker je veter res močan. Tam, kjer je sneg, se malo vidijo stopinje. Podnevi vidiš pot zelo lepo… Ponoči pa… No pridemo pod grapo. Na desno zagledamo Palec, zato smo vedeli, da smo na pravi poti! Od tam moramo zaviti levo gor v ta breg! Hitro si damo gor dereze in pa cepin, sicer nam veter malo nagaja… A uspe! Milošu in Ireni malo prej, jaz sem se mogel preoblečit še – treba dat windstopper gor! S čisto zamrznjenimi rokami mi uspe! Še dereze gor in sem zmagal. Miloš in Irena kar pridno napredujeta. Ko mi le uspe, s Petrom še midva štartava. Čisto premražen prtegnem v četrto prestavo in gasa gor! Kar hitro dohitim Miloša in Ireno, gremo skupaj naprej. Peter je malo zaostal zaradi krčev, a lepo napreduje. Spet grem na prvo mesto in gasa gor. Lepo napredujemo, vmes se malo ustavim za kakšno fotko. Noge me pečejo… Včerajšnji Triglav je terjal svoje… Ampak sej bo! Podlaga zelo trda, zato je čisti užitek zabijat dereze in cepin notri! Noro! Nebo se že barva, mi pa imamo še par sto metrov do vrha. Zadnji del žleba kar konkretno trd, tako da je bila potrebna malo večja previdnost! Pa smo na vrhu – Vrtača 2181 m. Hitro si čestitamo, do vzhoda je še deset minut. Super smo to splaniral! Vetra v grapi ni bilo, nas je pa zato počakal na vrhu. Kaj kmalu pride še Peter, si čestitamo in gremo uživat v sončnem vzhodu. Res pravljica! Vauuu!

Foto 1: Peter, Miloš, Irena in jaz

 

Še nekaj minut spremljamo sonce, postane topleje… A veter ne pojenja… Zato se odločimo sestopiti kar po južni poti. Lepo je zalita! Stopinj se sicer ni videlo, zaradi napihanega snega. A pot itak poznamo, zato se hitro spuščamo… Vmes tudi po riti! Kolena sta hvaležna! Ko smo že skoraj pri koncu južne poti, zagledamo pohodnike ki se vzpenjajo. Lahko jim je žal, da niso šli na vzhod! Malo pred koncem poti se ustavimo na sončku, neki pojemo in potem gasa dol do priključka na letno pot. Tudi letna pot do koče je prekrita s snegom, zato kar pustimo dereze gor. Vmes tudi srečamo Mitja, ki se ravnokar približuje razcepu za dolini Suho. Par besed in proti koči. Pri koči dereze dol, na dva kuhančka. Paše! Bili smo kar premraženi. Sledil je še spust od avta. Slabo je vse skupaj zalito, bo treba počakati na obsežnejše sneženje. Centralna in Šentanc sta v spodnjem delu kar slabo zalita, zato se premislimo, da bi skočili še na Begunjščico – po melišču pa res ne bom lezel. Hitro proti avtu. Na parkirišču je kar mraz, saj smo bili že od koče cel čas v senci. Pri avtomobilih zapademo v debato, nakar se pripelje mimo Aljaž. Še z njim par besed in on nadaljujejo isto turo, kot smo jo mi zjutraj naredili.

 

Danes odlične razmere v grapi, do grape še malo manjka snega… A boljše kot nič! Super družba, Miloš in Peter, lepo da smo se spet videli in skupaj udarili eno turo! Upam, da spet kmalu!

Bravo Ireni za »osvojeno« prvo grapo. Superca! Ko košutka po grapi! Spet kmalu vzamem s sabo!

 

Galerija:

Pot:

Že na Triglavu, 26.12., smo se menili za naslednji skok na Triglav. Gorazd je lovil letošnji 12ti vzpon, Markotu pa manjkajo še 3je do letošnje 40tke in s tem STOTI vzpon na Očaka. Jaz pa… Ne vem… Želel sem si en vzhod še na Triglavu… Tako, da smo se zmenili… In smo šli. Tokrat sem v izogib dodatnim zapletom med vzponom/spustom kar s svojim avtom prišel… Tako, da čimprej lahko pobegnem v dolino. Gorazd, Jernej, Marko in Nina so štartali ob 0030 s Krme, jaz pa eno uro kasneje… Saj sem pakiral zelo na lahko in mi je sedlo pulz spravit v rdečo cono – samo gasa! Cesta v Krmo še vedno ista kot prej, 400 metrov pred Leso je uničena (dva terenca sta prišla celo čez). Jaz parkiram kar pri koritu, saj se mi ni ljubilo vozit po ledeni cesti… Bom pač tistih par sto metrov več naredil…

 

No ob 0130 pritisnem na uro in štart! Muska na zvočnik in gasa. Bilo je kar mrzlo in pa na čase mi je vetrič popihal. V 9ih minutah sem že pri Lesi – to je bilo pa hitro! Danes bo super dan! Lahke noge, lahek nahrbtnik in super sneg. Lovil sem Gorazda in druščino, cilj jih je bil ujet do Prgrace. Prtegujem v klanec, prehitevam druge pohodnike, a moje družbe od nikoder. Na sebi sem imel švic dolgo in čez kratko majico, pa mi je teklo iz vse povsod in to pri lepem minusu! Prletim na Prgarco, hitro zavijem v zimsko sobo… Oooo! Lej jih! Že pol ure so me čakali! Zelo lep tempo so imeli! Že jaz sem imel od avta do Prgarice 1 uro 15… Superca! Hitro se spravimo naprej. Začne se ornk klanec… Meni kar naenkrat crknejo baterije… Nikamor več ne morem… Čista nula! Hitro ruzak ven, en sendvič… Ni dosti… Še čokoladico in pa gel čez. Zdaj je pa prijelo! Hitro za njimi. Pod Kalvarijo se ločimo. Gorazd in Nina malo zaostanejo, mi pa nadaljujemo naprej. Legenda Marko tempira tempo, spet! Pa to ti je formula! Bolj je bil klanec, bolj je stopnjeval tempo + še delal gaz, ker so sledi zaradi vetra spet izginile. Midva z Jernejem zaostajava zadaj, a se Marko na vsake toliko časa naju usmili in naju počaka. Priden! S takim tempom prletimo ven iz Kalvarije proti zadnjemu vzponu do koče. Nekaj 100 metrov pod kočo začne pihati. Komi sem čakal, da zagledam kočo. Okrog 4h zagledam kočo! Ulalala! Piha ko pri norcih (po podatkih okrog 60-70 kmh), zato se hitro skrijemo v notri. Jedilnica ni bila tako prazna, kot smo mislili… So ljudje že spali notri… Hitro razpakiram, preoblečem in se uležem na klopco. Neki me je bolel križ, zato mi Marjan prinese Naklofen, hvala! Budilko naštimamo ob 6h, zato da najkasneje ob 0615 štartamo proti vrhu. Ne morem se pohvaliti ravno z odličnim spancem, saj me je kar lepo treslo. No budilka kar hitro zazvoni. Zunaj se sliši veter (okrog 70 kmh). Ali gremo? Do šestih je še kar nekaj ljudi prišlo do Kredarice z namenom naskoka na vzhod. Ampak so se premislili, vsi… No razen nas. Gremo probat in da vidimo. Hitro se naštimamo in ob 0630 štart proti Triglavu. UUFFFF! Kaj ga piha! Ledeni delci se zaletavajo v moj obraz… Na vsake 5 korakov je potrebno počiti, da lahko zajameš sapo.. Saj ne moreš normalno dihat. Probamo pohitet kar se da do prečke. No pri prečki potem kar naenkrat zmanjka vetra. Super! Prečka je še vedno odlična! Sfrezana v nulo od Francija zadnjič. Iz prečke proti Malemu Triglavu. Tukaj je kar ledena podlaga, zato dereze primejo super! Ampak se spet prikaže veter. Ta veter! Pospešimo do grebena… Norišnica! Kaj ga vleče tale veter! Mojih skromnih 70 kg je premalo za ta veter, zato me na grebenu dvakrat premakne. Hitro se vržem na tla in potem skoraj po vseh štirih čez greben. Jernej ima še večje težave… Jaz sem majhen in suh, on je pa velik in suh… Ufff! Tudi on skoraj plazi… No greben je mimo, nadaljujemo proti vrhu. Vmes so kakšni sunki vetra, ampak ni neke panike. Ob 0641 smo na vrhu, čez eno minuto se pa pokaže sonce! Kaj smo to dobro zračunali! Evoo… Moj letošnji 16ti vzpon, Markotov 38ti in Gorazdov 12ti! Bravoo mudeli! Na vrhu spet konkretno piha… Ampak je super razgled! Hitro zapojemo eno pesmico naši slavljenki – Maji. Uff… V takem vetru še nisem pel!

Foto 1: Pihalo, ko pri norcih!

Prav dolgo se nismo zadrževali na vrhu, saj je bilo zelo mrzlo! Smo pa gledali kako so pohodniki obračali pod steno proti Kredarici… Spodaj res piha! No čas je za spust. Tokrat smo bili sami »stari mački« Triglava, zato nisem pričakoval težav. Veter se je malo ojačal, zato je bila potrebna večja previdnost, ampak nadaljujemo kar lepo. Marko, kot najizkušenejši, je šel prvi. Majstr letošnjega Triglava! Sneg je bil še vedno zelo trd, zato so dereze zelo dobro prijele… Da o cepinih ne govorim… Celo pot gledamo kako odmetava sneg… Zadevajo nas spet ledeni delci… Po prečki pa tak sunek, da oba cepina direktno z vso močjo v tisti led. Drži? Ja valda da drži! Sledijo še tiste stopnice in stene je konec! Zmaga za nas! Nas pa pričaka spodaj veter blizu 90 kmh… Divjal je noro! Ampak kar hitro pridemo v kočo. Koča pa nabito polna! Veliko jih je čakalo, da bo veter ponehal. Ob devetih zjutraj, ko smo prišli v kočo, je bilo zunaj še vedno -8,8°C. Mrzlo, ni kaj! Notri kar nekaj poznanih… No pa saj vedno ene in iste srečujemo. 😊 Sledi kratka pavza, meni se je malo mudilo, zato okrog 10h štartam proti dolini. Tudi Marko je šel z mano, ostali pa so ostali še v koči. Z Markotom pritegneva po Kalvariji kar naravnost dol… Vmes tudi malo po riti. Kar hitro izgubljava višino. Vmes srečam tudi še par prijateljev… Še posebej vesel Matjaža, s katerim smo preživeli Grossa. No pri Prgarci prideva pa v senco, ampak vsaj ne piha… Ob 11:30 sem že pri avtu. Začetni del poti je še vedno poledenel, saj je bilo v dolini še vedno -1°C. Hitro razpakirat in z avtom proti domu.

Foto 2: Kratka pavza, da nismo bili prehitro na vrhu (foto: Marko)

 

Evo, hvala Markotu, Gorazdu in Jerneju za družbo do Triglava. Nini za osvojeno Kredarico, super tempo si imela! Pa še posebna pohvala itak Maretu. Mislm… Stroj si! 38x v enem letu na Triglavu ni kar tako! Jaz upam, da ti uspeta še dva vzpona do konca leta in tako zaključiš z 40/100! Komaj čakam, da gremo spet kam skupaj! Samo tokrat sem jaz spredaj, če ne boš spet podivjal s tempom! S tem vzponom sem zaključil moje popotovanje na Triglav v letu 2019.

Statistika:

  • 16x na vrhu (skupno 36x)
  • 5x sončni vzhod
  • 2x sončni zahod
  • 14x štart iz Krme, 1x iz Vrat, 1x Savica
  • 1x preko severne Triglavske stene

Za drugo leto plani? Še vedno ostaja izziv vsak mesec 1x na Triglav (letos mi ni uspelo).

 

Galerija:

Pot:

 

Uvod v današnji blog bo zelo kratek: Dej hudiča prilagodi težavnost ture svojim zmožnostim! Hvala lepa! 👏

 

No že prejšnji mesec smo se z Dejanom in Gorazdom pogovarjali, da krenemo okrog božiča spet na našega Očaka. Malo nas je zafrknil vreme (sneženje in kasneje veter), zato je bilo treba turo premaknit na 26ga. Spet ena huda ekipa Gorskih svedrov: Franci, Gorazd, Dejan, Jože, Matjaž, Vinko, Sonja, Mojca, Alma, Bernarda, Brigita, Simona in ostalih, ki jih nisem omenil. Seveda sem zraven povabil tudi še enega Matjaža (tistega, ki me je peljal na Grossa). Ekipa je bila sestavljena, povabljenih je bilo še več ljudi… Ampak, to je druga zgodba…

Za 26ga se z Matjažem in Gorazdom zmenimo zbor ob 0220, tako da okrog treh lahko krenemo proti Kredarici. Cesta v Krmo je bila kar ledena, neprevozna do Lese (400 m pred Leso) zaradi hudournika. Zato je potrebno parkirati kar ob cesti nekje… Kjer pač najdeš plac. Že včeraj so šli Katja, Domen in še dva proti Kredarici.. Tako, da je gaz narejen… Marko ga je zvečer utrdil… Ampak… Gazi ni bilo (do tja še pridem)… Skratka punce štartajo že nekaj minut prej, mi desci pa zadaj. Pot je že od začetka prekrita s snegom (minimalno). S Francijem prevzameva pobudo. Tempo se kar lepo nabije, ampak pumpa pridno sledi naporu. Malo heca, predvsem pa z resnim tempom dohitiva punce pri ravnici Vrtača. Z vsakim metrom vzpona je snega več in vedno bolj južen. No Franci upočasni in nadaljuje s puncami, jaz pa gasa naprej. Noge so bile sveže. Pridem do Malega Polja… Lepo se udira… Krplji na nahrbtniku, le zakaj? Se na hitro ustavim, dam gor in prtegnem v breg. Ufff! Hodil, ko gospod! Minimalno udiranje… Tempo se zato pojača… Malo pod Prgarico srečam dva pohodnika. Starejši me čudno gleda in mi želi dopovedati, da krplji niso primerni za tole današnjo turo. Ammm?? Le zakaj pa so potem krplji? Za po pesku?? Ker se mi ni ljubilo z njim ukvarjati, mu rečem: »Vidva se kar matrajta, jaz pa bom šel proti Kredarici ko gospod!« No videl jih nisem več do Kredarice. Do Prgarice sem rabil 1 uro 30 min, lep tempo ob takih razmerah. Nad Prgarico so bile še vedno stopinje, ampak se je predhodnikom kar pošteno udiralo… Jaz pa lepo minimalno ugrezanje s krplji… Začne se tista strmina proti Kalvariji… Prtegujem tiste krplje v sneg… Teče s čela… Obrati v rdečem… Ampak počutje še vedno super! Ko se teren položi pa pred sabo kar naenkrat zagledam 6 lučk. Le kaj delajo? Dajali so dereze gor, saj je bilo na 1900 metrih vse pomrznjeno! Na hitro se ustavim… Pravijo, da gredo prvič na Kredarico v zimskih razmerah… Pa še pot ne poznajo točno. Super! No pojdite za mano… Se postavim na prvo mesto in gasa proti Kalvariji. Kar hitro zmanjka sledi stopinj! Ammm?? Le kaj sedaj? Temno je… Lune se ni videlo… Snega je ogromno in vse isto zgleda! Tudi jaz sem bil malo izgubljen. Hitro prižgem zemljevid na uri… Vklopim dejavnost 25.11.2019 (ko smo delali tudi gaz na Triglav) in gasa naprej! A kar hitro se začne udirati, ker sem imel krplje, hitro napredujem… Ampak noge postajajo težke! Sedaj pa Kalvarija… Faak! Napihanega snega za izvoz! Vklopim špere, a nič ne pomaga… Vsak korak s krplji mi drsi… Še vedno mi sledijo… Probam cikcak… Mogoče malo boljše… Malo pod vrhom Snežne konte pa imam dosti! Skopljem si luknjo, dam dol krplje… Dereze gor… Pa prtegnem naprej! Počasi imam dosti gazenja, zato se zmenimo z unimi zadaj, da naj vsak kakšno minuto gazi in se bomo izmenjevali… Vsega pa res ne morem sam… No prtegnemo mimo Snežne konte v zadnjo strmino brega… Udira se… Lepo se na hitro menjavamo… Jaz jih navigiram kam… Ker nisem vedno jaz gazil, se je telo malo začelo ohlajati… Res je bilo mrzlo… Jim rečem, da grem naprej in bom do vrha kar jaz gazil. Bil je napihan sneg… Pulz v rdečem, a kar kmalu zagledam Kredarico. Zakon! 3 ure 20 min iz parkirišča – z gazenjem v Kalvariji! Hitro notri.. Tam so že Katja in ostali. Do vzhoda je še eno uro, ampak počasi bodo začeli prihajati do Kredarice še ostali. Tisti mudeli se mi zahvalijo za navigacijo in gaz… Ni panike fantje! Pa hvala za čaj! Zunaj je -9°C, piha. No kar kmalu pride še Franci, Gorazd, Vinko in ostali… Tudi Mitja in Tjaša sta prišla pred vzhodom gor! Domen in njegova ekipa (brez Katje) niso mogli počakati na nas in so se odločili, da potegnejo gaz na vrh… No kasneje se je itak izkazalo, da so šli narobe… Bo treba popravljat…

 

Sonce pride ven, mrzlo še vedno. Kakšno uro po vzhodu smo še pri Kredarici, a čas je za odhod. Tudi Katja se nam pridruži. Matjaž in Dejan prva, ostali pa za njimi. Že takoj pri vstopu v steno piha ko pri norcih! Ledeni delci se zaletavajo v nas… Ampak pri prečki hitro pojenja… Tukaj s(m)o morali popravljati gaz. Sneg na prečki je bil super! Stopinje tudi! Skupina se nekako razbije… Dejan pa Matjaž pobegneta naprej, jaz in Vinko malo zadaj… Pri ostalih pa potem še večja razlika… Ampak se nikamor ne mudi. Greben fajn napihan, tako, da smo kar po vrhu hodil. Zadnji del stene pa miks ledu, napihanega… Skratka super! Smo imeli že slabše. Na vrhu sta se ravno slikala Matjaž in Dejan. Bravo in hvala za gaz! Majstra! Moj letošnji 15ti vzpon!

Foto 1: Letošnji 15ti vzpon na Triglav!

 

Onadva se odpravita dol… Ostali pa počasi prihajajo gor. Kmalu se vsi skupaj naberemo. Malo fotošutinga… Katja jamra kako bo prišla dol? Najraje kar s helikopterjem?! Tole bo še zanimivo! Prijatelji počasi začnejo hodit dol; jaz, Gorazd, Matjaž in Katja pa smo še na vrhu. Počakamo še Simonco, da pride do gor! Potem pa gasa dol. Gorazd je prvi, za njim Katja, Matjaž in jaz. Katja je tudi na vrhu povedala, da je to njen drugi (?) zimski vzpon nasploh… In še s samo enim cepinom… Ja… No… začnemo se spuščati in kar hitro ujamemo Mojco. Mojca je prosila Gorazda, če ji pomaga pri sestopu, zato je šel pred njo… Jaz pa pred Katjo. Gorazd in Mojca pobegneta naprej.. Jaz, Katja in Matjaž pa zadaj. Vse skupaj se zaustavi… Gašper! Kam moram dat nogo? Ledeno je! Kam se primem… Naredim par korakov in potem ustavit in pazit Katjo… Pustit jo ne morem v steni… Nisem tak kot njeni kolegi, k niso mogli z njo it kakšno uro kasneje, ko bi mi gaz potegnil… Pač taka je situacija! Zadaj se začne nabirat folk… Že malo živčni… No tudi jaz bi bil! Prehiteti nas niso morali nikjer… Nadaljujemo s spustom… Mene že konkretno zebe, saj večino časa stojim na mestu in govorim Katji kam dat nogo… Zabij tisto derezo notri! Če je meni držal, bo tudi tebi! Rokavice mi začnejo zmrzovati do te mere, da mi čisto zmrznejo in postanejo gladke… Tako, da sploh cepina nisem mogel normalno držat več… No pri prečki se ustavi… Prečka je bila narejena v PIKO! Ampak tam nam je vzelo sigurno 15 min… Stojim na koncu prečke, že nekaj časa v senci… Noge se mi začnejo tresti, saj me zebe! Tudi grelci v čevljih mi ne pomagajo več.. Sledi še zadnji spust, naravnost dol… Tudi tukaj se je zalomilo… Pa je bil najlažji del… Stopnice narejene v nulo! Samo naravnost dol. Čisto premražen pogledam proti Kredarici.. Sonce… Dosti je tega! Prtegnem dol… Sej ima samo še naravnost dol.. Tukaj ne rabi moje pomoči… En, dva, tri… Pa sem spodaj… Kar v teku v zadnjo strmino pred kočo. Soooonce! Pašee! 2 uri in pol je trajal spust s Triglava do Kredarice… Zame… Katja in Matjaž sta prišla še kakšnih 15 min kasneje… Skratka ja… Bom povedal na koncu bloga. No tam že vsi prijatelji čakajo kar nekaj časa… Eni se že odpravljajo dol… Čestitam tudi Matjažu za prvi zimski vzpon na Triglav, saj ni bilo tako hudo, ane? 😉 Nekaj na hitro pojemo in jaz, Gorazd pa Matjaž (kot zadnji) krenemo proti avtu. Po Kalvariji kar po riti (da šparamo kolena), gaz cela avtocesta! Čisto drugače kot zjutraj. Vmes dohitimo še Mojco in Almo, pa se skupaj odpravimo dol. Malo pred avtom zagledamo Markota… Ravno se odpravlja gor. Srečno kolega! Škoda k nisi mogel iti danes z nami.

 

No tako je bil en dooolg dan zaključen… Za konec pa še na pico v Mojstrano!

 

Pa še zaključek: Nisem mislil nikogar blatit… Ampak prav je, da se zve! Nekateri delajo ture, ki jim niso dorasli smo zato, da potem lahko objavijo fotko in se hvalijo. Pa nimam nič proti nobenemu… Vsak počne kar hoče… Samo v tem primeru sem bil jaz tisti, ki sem bil na udaru, saj sem dve uri in pol zmrzoval… Sem pa sočuten človek in ne morem kar pustit človeka nekje v steni… Ampak me zanima, ali bo Katja napisala pod sliko Triglava, kako je hodila gor in dol in brez katere pomoči ji to ne bi uspelo? Gorski svedri smo ji pomagali! Smo kot kaže boljši prijatelji, kot tisti, s katerimi je prišla že en dan prej na Kredarico. Pa čestitam Katji za uspešen vzpon in spust na Triglav. Lahko narediš še eno kljukico pri zimskih vzponih. Pa hvala za Radler na Kredarici. Sva si ga z Gorazdom zaslužila! Čestitam tudi ostalim, ki so prišli samo do Kredarice in se s trezno glavo odločili, da njihove zmožnosti niso take, da bi se zaje****li v steni. To je moč razuma!

 

Pa tudi Matjažu bravo za uspešen vzpon in spust! Po »zimskem« Grossu, sedaj še zimski Triglav! Tako se dela! Te sigurno še kdaj vzamem s sabo.

Sedaj pa za en dan ohladit kolena… Potem pa naprej grizt v hribe!

Video:

Galerija:

  • Dan se prebuja
  • Počasi prihajajo gor
  • Eni že maširajo proti vrhu
  • Sončni vzhod!
  • Ulalalala!
  • Tudi Mitja se že greje na soncu
  • Dejan je tudi že gor
  • Bravo Matjaž!
  • Na grebenu
  • Triglav - 2864 m
  • Božiček gre že dol!
  • Opa! Matjaž!
  • Bravo majstr!
  • Prečka
  • Mogoče ne zgledajo tolk živčni... :P
  • Rokavice dol, saj so bile zmrznjene
  • Zadnji spust
  • Stopinj kar jih češ!
  • Božički Alma in Mojca
  • Po riti!
  • Pri Prgarici
  • Pa še ena skupna!

Pot:

Že prejšnji teden se je vedelo, da se bo nekam šlo na predbožični večer. S Francijem sva bila v kontaktu nekako za VDV. Maja je želela probat krplje… Edini problem je bil, ker so bili Julijci 3. stopnje plazov, KSA pa dvojka! Zato predlagam v ponedeljek zvečer bivak pod Skuto! Franci takoj za, Maja pa tudi. Super! Cilj je bivak pod Skuto, potem bomo pa videli… Mogoče kakšna Turska al pa Mala Rinka… Nekaj na izi! No v torek je bil štart ob 5h v Lescah. Z majo se zapeljeva proti Kamniku in med potjo pobereva Francija in se skupaj odpeljemo proti Izhodišču. Cesta v Koncu je kar lepo prevozna, super! Na parkirišču zagledamo še en avto… Potipam pokrov motorja… Hladen… Se pravi je šel že nekaj časa nazaj… Samo kam je šel? Upam, da ne proti bivaku, saj sem želel narediti gaz (trening pač). Ko se odpravljamo, se pripelje še en avto. Oni se odpravijo proti Cojzovi, super! Mi pa lepo čez Žmavcarje proti bivaku. Nazadnje sem bil 2 tedna nazaj, zato me je zanimalo kakšno bo po tem sneženju. Lepo po potki, sneg nas ujame na 1200 m. Ampak ni panike. Lepo naprej. Na 1300 m se začne potem malo več snega… Tukaj se vidijo sledi… Kot kaže je un šel pred nami gor na bivak… Nič ne bo z gaženjem. No mi nadaljujemo… Na 1400 pa bam! Snega za izvoz! Lepo se začne udirat, ne glede na gaz… Grabim za ruševje, da se potegnem ven iz luknje… Tempo malo pospešim, Maja in Franci pa ustaneta zadaj. No nadaljujem s svojim tempom, ju bom že počakal pri bivaku. Na 1600 m dam dereze gor in cepina. Pa gasa! Gaz je bila malo cikcak narejena… Ma je**š! Naravnost gor jo bom speljal! Prtegnem v tretjo… Hop… Hop… Hop! Tempo narašča… Utrip narašča… Noge malo pečejo! Na okrog 1800 m srečam modela, ki je bil pred nami gor. Par besed in že grizem v strmino. Pogledam nazaj… 200 višine nižje vidim Francija in Majo, super! Spet v tretjo prestavo in gasa gor! Ni dolgo trajalo, zagledam bivak pod Skuto. Opaaa! Ura še devet ni, pa sem že gor! Probam odpreti vrata… Ne gre… Zamrznjene… S cepinom odstranim tisti led… Še kar ne gre… Polijem malo čaja… Že boljše… Ampak bom počakal na majstra Francija… Naj on to zrihta… Da nam jaz kej uničil! Kakšnih 15 min kasneje ga zagledam! Hitro zrita vrata in se odprejo! Pri bivaku malo piha, zato se paše skrit notri. No še 15 min za Francijem pride Maja. Nekaj na hitro pojemo. Kam pa sedaj? Franci predlaga, da gremo proti Mali Rinki, potem bomo pa videli… Mene pa mika Skuta… Prejšnjič me je zavrnila, me bo danes tudi? No lepo štart proti Rinki, nakar predlagam, če samo zavijemo proti Skuti, da vidim kakšne so razmere v tistem zimskem žlebu…

Slika 1: Franci in bivak pod Skuto

 

Prevzamem vodstvo… Udira malo pod koleni… Jeba bo! Iz stene letijo projektili, ker sonce že greje steno… Se nekaj ne oziramo in gasa gor…. Gor v žleb še vedno prvi… Nekaj časa udira do kolen… Nekaj časa čisto pomrznjeno… Prestavim v nižjo prestavo, vklop reduktorja… Že teče s čela. Za to živimo! Tempo stopnjujem… Pulz narašča na 180… A to mi je še v normalnem delovanju… Par metrov pod sedlom se ustavim… Kar lije z mene.. Vroče je… Franci pa Maja sta kar zadaj… Bom ju počakal… Lepo prideta, malo počijemo in se odločimo, da gremo še malo višje pogledat. Franci prevzame pobudo, jaz takoj za njim… Od sedla napihan sneg! Katastrofa! Zavijem levo ob Franciju… Udira do pasu… Ampak je malo boljši sneg… Ga prehitim in gasa gor! Na vsake toliko časa pogledam na uri zemljevid koliko smo stran od letne poti… V nulo na letni poti! Jaaa! Pulz narašča… Napihanega vedno več… Potem pa bi bilo treba zaviti desno v prečko… Gledam tisti sneg… Ne bo šlo! Prtegnem v četrto, naravnost gor… Čisti led! Jaaa! Zabij te dereze notri pa cepin! Dereze so šle samo par mm v led… Drži? DRŽI! Samo to je važno… Življenje odvisno od parih mm… Ja sliši še… Ampak… Taka je situacija! Zagledam skalni skok malo zalit pred sabo… Stemni se mi… Faaaak! Kaj sedaj? Unedva sta kar dosti nižje. Obrnemo? Zabijem cepin notri… Prijel ko hudič! Jaaa! Grem gor… Potem bomo pa videli… Ugasnem kamero, ker tole… No boljše, da ni na posnetku…. Zabijam cepin in dereze… Prime! Hop! Hop! Sem na vrhu skale! Franci se zadaj dere: «Gašper, kako je?« Hmmm… Kaj nej mu sedaj rečem? »Odlično!« Gremo gor… Gledam kaj sedaj? Treba se bo spustiti na letno pot in naredit prečko… Stojim na opasti… Ti, tam gor… Naj zdrži! Hitro čez in se začnem spuščati… Čas je za prečko… Sneg trd! Toooo! Dobim zagon! Zabijam cepin in dereze… Super! Prečka narejena! Francija in Maje še kar ni… Zato prtegnem kar naprej gor… Saj ni več daleč… Malo pod vrhom ju zagledam zadaj.. Super, vse je ok! Bravo Maja! Bravo Franci… Zadnjih par metrov pa čiste kalvarije… Udiranje do kolen… Ampak tokrat ne boš (Skuta) zmagala! Premagam še tistih par metrov in sem na vrhu.. Skuta 2532 m!! Toooooooo! Derem se od veselja! Bla je čista jeba! Ampak je šlo! Noge zdržale… Glava zdržala! Muska mi nabija zadaj v nahrbtniku… Vseeno mi, kdo jo sliši! Motivacija je pa bla!

Slika 2: Ena skupinska na Skuti (2532 m)

 

Na vrhu se glava malo ohladi… Kaj pa sedaj?? Nazaj po isti potem ne grem… Ni šans… Edina logična izbira je proti bivak pod Grintovec! Tukaj sta samo dva problema… Tisti spust s prečko in pa vzpon s prečko pred Cojzovo kočo… Ampak vseeno boljše kot pa po tej poti nazaj! Kakšnih 20 min sem že na vrhu, nakar pride Franci… Iskren objem! Pa kepca! Bravo mudel! Legenda! No Maja mu sledi za par minut… Tudi z Majo en objemček… Res bravo! Carica! Se pofotkamo in kar hitro bomo mogli iti dol… Da nas ne ujame kakšna tema… Ura je malo pred 13to. Gasa dol proti Mlinarskem sedlu in potem kar naravnost dol do tiste letne prečke… Zgornji del je bil leden… Potem naravnost dol pa čist napihan sneg… Kar nekaj časa se spuščamo dol… Še vedno sem prvi, da sem lepo navigiral med prepadi. Nato sledi prečka… Udiranje čez kolena… O fak! Noge malo pečejo… Prtegnem gel… Noge k nove! Res lahko samo čestitam svojim nogam danes… Res so stroj! Prečimo, pridemo do podov, nakar zavijemo proti bivaku pod Grintovcem… Po nekaj minutah spusta ga dosežemo. Od daleč opazujemo… So vrata odprta? Je nekdo notri? Pridemo bližje… Ni vrat! Kje so vrata? Na hitro pojemo… V bivaku kar nekaj snega… Po kratki pavzi sledi spust proti Cojzovi koči … Med potjo zagledamo vrata. Vrata je odbilo nekaj deset metrov nižje. Jih gremo iskat? Če povem po pravici… Me je začelo pri bivaku malo zmanjkovati… Treba je pa priti še v dolino… Zato smo jih pustili tam. Prav ali ne? Zase vem, če bi šel tista vrata iskat… Nazaj gor prinesti… Se lahko samo še uležem v bivak… Cunj in hrane pa nismo imeli za prenočit… Je hudo gledat razpadajoč bivak… Ampak naša varnost je na prvem mestu…

 

Zato nadaljujemo dol… Mešanica pomrznjenega in napihanega snega… Pridemo do tistega dela, ki se spustiš, prečiš in nato povzpneš… Gledam… Fak! Stari! Kaj je to??? Kje bomo mi šli! Mislil sem, da bo spihan sneg in se bo dalo lepo zgazit… Je bil pa le napihan! Pi*da! Noge pečejo… Ampak treba pa je kle čez! Franciju predam vodstvo… On je majstr za tele prečenje in iskanje grapc… Midva z Majo pa lepo za njim… Tukaj je sneg na začetku napihan… Ko pa se začneš vzpenjat pa postane malo bolj zanimivo. Ledeno! Še to… K da ni blo dosti danes tega?? Noge konkretno pečejo… Franci odlično špuro naredi in kar kmalu smo že na vrhu vzpona – med dvema skalama… Sledi spust do Cojzove koče in tam damo dereze dol… Od sedla nekaj časa kar po riti… Saj je dosti snega… Potem pa lepo peš… Na okrog 1300 metrih snega zmanjka in potem lepo po kopnem do avta.

Res svaka ČAST Maji, da je tkole pocufala tole Skuto! Pa tudi Franciju! Dokazala sva, da sva odličen tim! Še na mnoge vzpone!

 

Glede gazi na Skuto… Gaz je narejena kakor je narejena… Je dobra ali ni dobra, mi je vseeno. Mi smo jo potegnil… Do vrha smo prišli… Če ima pa kdo boljšo idejo, naj si pa naredi sam GAZ! Pa varno!

 

Galerija:

Pot:

Še en prispevek na varianto »throwback« 2019. Top 5 letošnjih tur! Sicer letos nisem bil tako uspešen z nabiranjem višincev, kot lani… Ampak statistika je še vedno odlična! Več kot 470 ur, 1700 km in pa 150 km vzpona je tole leto pristalo na 2. mestu najuspešnejših hribolazenj. Zelo težko je izbrati pet tur, a nekako je vsaka tura na spodnjem seznamu pristala z posebnim razlogom.

 

5. Kanjavec s Triglavom 15.8.2019 – BLOG

 

Na zadnje, peto mesto se je uvrstila tura Savica – Kanjavec – Triglav – Lepo Špičje – Savica. To je bilo 42 km čistega užitka! Ponoči zgodaj štart čez Komarčo proti Kanjavcu, tam počakati vzhod. Nato spust do Doliča in od tam proti Triglavu. Sledil je spust v gneči proti Planiki od tam spet spust/vzpon proti Prehodavcem. Ker pa še ni bilo dosti, pa je sledilo še prečenje Špičja in nato v dolino spet čez Komarčo. Pot, ki mi je vzela skoraj cel dan, je bila polna prečudovitih razgledov. Sigurno se še vrnem!

  • Kakšna luna!
  • Sončni vzhod!
  • Desno ;)
  • Triglav zadaj na levi
  • Kar lepo dol :)
  • koča na Doliču
  • Zadaj Kanjavec
  • Kanjavec v ozadju :)
  • Briga njega za mojo musko =)
  • Hm... Lep pes... =P
  • Proti Triglavu ;)
  • Zavarovana plezalna pot proti Triglavu =)
  • Točno se ve kam sedaj... Desno gor!
  • Selfieeeeee in osmi vzpon na Triglav =P
  • Scena brutalna! Razgled proti Kredarici
  • dom Planika
  • Tukaj pa že megla :)
  • V meglo :)
  • Veselje ob spoznanju, da imam samo še 15 km do avta =P
  • Enostaven svet =)
  • Vroče pa je! =)
  • Prehodavci =)
  • Zimski bivak, zadaj Malo Špičje
  • Po podih gor na Malo Špičje
  • Proti Malemu Špičju
  • Pogled na Primorsko stran
  • Tole še ni Veliko Špičje =P
  • O fak! Kaj me še čaka! Spodaj jezero Ledvička
  • Gor, dol... Pa spet gor =P
  • Počasi proti Velikemu Špičju
  • Tudi njih briga moja glasba!
  • No to pa je Veliko Špičje =)
  • Sedaj pa dol! =)
  • Kmalu se potke ne bo več videlo...
  • Tabla iz Dvojnega jezera...
  • Komarča =)

 

4. Triglav 9.2.2019 – BLOG

Četrto mesto je pripadlo zimskemu Triglavu. S Francijem s krplji napadla že od konca asfalta. Pred nama je bil Dejan, ki je kasneje tudi potegnil gaz na Triglav. Ne smem pa pozabiti Bojane, ki je ta dan praznovala rojstni dan. Dan je bil super! Bil je tisti pravi zimski vzpon. Ni bil vzhod ali zahod… Ampak kar lepo dnevna tura… Tudi nekaj posebnega. No pa še nekaj mi je vstalo v spominu. Tisto gazenje nazaj do avta skozi Krmo – 6km čistega trpljenja!

  • Ko se dan prebuja!
  • Franci pri Aljažu

3. Dovški križ 4.9.2019 – BLOG

Brezpotja so top! To sem dojel letos! Z Rokom udarila eno fletno turo mimo bivak II na Jezerih in potem skok na Dovški križ. Hoja ponoči, kratko spanje v bivaku in hudi razgledi na ostale Julijce ob sončnem vzhodu! Pa ne smem pozabit super družbe! Edino škoda mi je, da sva izpustila Veliki Oltar… Ampak saj bo počakal na drugič!

  • Ni slabo...
  • Pogled na Rokave, Škrlatico, Oltar
  • Spredaj Kukova špica
  • Vzhod!
  • Zajtrk ;)
  • Rok že fotografira
  • Proti Ljubljanski kotlini
  • Triglav je že obsijan
  • Soonce!
  • Razgled!
  • Levo Široka peč, spodaj amfiteater
  • Greva proti bivaku
  • Orientacija malo otežena
  • Malo "plezanja"
  • Jugova grapa
  • Proti vrhu Dovškega križa
  • Dolina Vrat!
  • Tudi tukaj malo plezanja
  • Markantna skala =)
  • Orientir črna skala
  • Šplevta (2272 m)
  • Meglica =)
  • Triglav (2864 m)
  • Dolgooo melišče
  • Narava je naredila svoje
  • Še kar ne zmanjka melišča
  • Voda je naredila svoje
  • bivak II na Jezerih
  • Zaenkrat še dobro vidna potka
  • Na vrhu!
  • Pašeeee!

 

2. Jalovec 17.2.2019 – BLOG

Tisti pravi pravi zimski Jalovec! Moj prvi zimski – ledni kamin! Najprej malo nelagodno, kasneje pa čisti užitek! Štart je bil že ponoči, saj sva se s Francijem bala padajočega kamenja v ozebniku.  Na srečo kamenja ni bilo dosti, je bil pa zato kamin zamrznjen. Tole je bil višek mojega hribolazenja pozimi! Ponosen nase! Naslednje leto se ga ponovi!

 

1. Grossglockner 13.-14.7.2019 – BLOG

Kdo drug kot Gross?! Ta mogočna, skoraj 3800 m gora, ki je tudi najvišja v Avstriji nam je vzela dva dni. Jaz, štirje Matjaži, Jože in Jernej smo bili ekipa. Neizmerno hvaležen Matjažu za povabilo- sigurno ne bo pozabljeno! Vreme nam sicer ni bilo naklonjeno – snežilo dva dni. A to nas ni ustavilo in drugi dan smo dosegli najvišji vrh Avstrije! Neizmerno ponosen na dosežek v takih razmerah! Prvi dan smo spali na 3400 m, drugi dan na vrh in vrnitev v dolino. Zaenkrat sem stal na najvišji gori v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji (pogojno) in Kosovem (pogojno). Kaj bo prinesla prihodnost? Sigurno še kakšen vrh! 😉

  • #1 Pripave
  • #2 Jernej, Matjaž, Matjaž, Matjaž, Jože, Matjaž in jaz
  • #3 Hud štart
  • #4
  • #5 Gremo po 702B
  • #6 Kje ste fantje?
  • #7 Pogled nazaj
  • #8 Jože je glavni :)
  • #9 Prvi postanek
  • #10 Levo gor
  • #11 Mrzla je :)
  • #12 Huda panorama
  • #13 "Štrudl hutte" na 2801 m
  • #14 Desno po 712
  • #15 Prva prečka snega
  • #16 Še zadnji pogled proti dolini
  • #17 Naša soba
  • #18 #tojtauzitek :)
  • #19 Eni pakirajo, drugi poležavajo :)
  • #20 Se opazi, da je veliko Čehov/Slovakov
  • #21 Tukaj smo včeraj prišli gor
  • #22 Pogled proti Grossu :)
  • #23 Ekipa "DEJMO POGLEDAT SAMO ŠE TUKAJ MALO VIŠJE" :P
  • #24 Še vedno smrdi!
  • #25 Vhod v kočo
  • #26 Gremo dol
  • #27 Tja dol
  • #28 Še dolga pot po ledeniku!
  • #29 Četica koraka...
  • #30 Počasi se bo razkadilo
  • #31 WOW!
  • #32 Pod kočo
  • #33 Te razpoke včeraj nismo videli
  • #34 Pazi kam stopiš!
  • #35 Starejši del ekipe pridno hodi spredaj :)
  • #36 Še zadnji pogled proti koči
  • #37 Enim vroče, druge zebe :P
  • #38 Se že zapira!
  • #39 Še malo pa gremo mimo "Štrudla"
  • #40 Tukaj bomo namesto desno, zavili levo - po bližnjici :)
  • #41 Po bližnjici (gor smo šli po tisti desni poti spodaj)
  • #42 Še malo do avta :P
  • #43 Štrudl desno, mi pa levo!
  • #44 Danes se vsaj vidi :) Studlhutte 2801 m
  • #45 Svizec išče čokolado :)
  • #46 Sedaj smo pa res že blizu!
  • #47 Ali pa tudi ne! :)
  • #48 Malo zgodovine :)

 

In pa greh bi bil, če ne bi omenil Slovenske smeri v severni Triglavski steni! Jaz, Jože, Franci in Sonja smo jo napadli 18.8.2019. Plezanje do težavnosti III. me je zelo navdušila! Izstopili smo na Prevcu, nadaljevali proti Triglavski škrbini. Top družba, top dan! Za zaključek še skok na Triglav in spust na Kredarico, kjer smo srečali še Gorazda, Almo, Polono in ostale. Dan, ki mi bo prav tako ostal v spominu!

 

Tudi Mala in Velika Martuljška Ponca sta bili super! Spet brezpotje, spet ena huda tura s Francijem in spet prečudovito plezanje! Top! Top! Top!

 

Lahko bi opisoval še naprej ostale ture, ki so bile prav tako super. A priporočam, da si jih preberete kar sami:

Slovenske gore

Tuje gore

V mesecu decembru se radi spomnimo, kaj smo počeli skozi leto. Ker večino mojih vzponov sestavljajo sončni vzhodi ali zahodi, se bom v tem prispevku spomnil najboljše pretekle sončne vzhode in zahode. Vsakič, ko grem v hribe, je nekaj posebnega. A ničesar se (po mojem mnenju) ne more primerjati z začetkom ali koncem svetlosti. To je ta čaroben trenutek dneva, doživimo ga vsak dan, ampak tudi enkrat ni isti! Ve pa se, kje so najlepši vzhodi in zahodi – TRIGLAV IN BEGUNJŠČICA (pozimi). Tole je mojih top 5 vzhodov in zahodov:

 

5. Jalovec 16.6.2019 – BLOG

Zima se je ponekod sicer že umaknila, a ne na Jalovcu. Kralj slovenskih gora nas je poklical. Jaz, Franci, Sonja, Helena in Bernarda. Seveda je mogel biti sončni vzhod! Štart je bil kar zgodaj, noč je bila jasna. Ozebnik je bil še pod snegom, edino zgornji del smo imeli miks kamenja in snega. Ko smo bili na grebenu pod Jalovcem pa smo v Avstriji zagledali oblak in strele! No moram priznati, da ni bilo ravno prijetno! Zadnje kar si želim, je pa nevihta na Jalovcu! No mi smo hodili naprej, oblak pa je izginil! Deset minut pred vzhodom smo bili na vrhu. Kakšen razgled! Nekaj najlepšega! Ta jasnina nas je takoj ogrela! Hudoo! Pa še super družba!