Tri mesece že od ponovnega rojstva. Tri mesece že bolečin, problemov in zapletov. Tri mesece že novega pogleda na življenje in hvaležnosti za vsako stvar! Res, misliš da so fizične bolečine najhujše… Se proti psihičnim lahko skrijejo. Skratka vihravo obdobje. Volja še vedno seka ven… Trma pa tudi. Zato točno vem, da enkrat bo boljše! Vse bom naredil, da bo boljše! In to je tudi soočenje s strahovi. Strahov je milijon različnih. Mogoče tukaj v tem blogu najbolj presenetljiv strah –  hribi. Dobro, o zajlah in plezanju sploh ne govorim… To je sedaj čist druga stopnja… Ampak o hoji… Normalni hoji. Bil sem v hribih zdajle že… No… Hribi… Griči je bolj primerna beseda. Neizmerna sreča in ob tem strah. Ogromno strahu. Ampak s strahom se je treba enkrat soočiti… Lepo počasi. Rok me je včeraj prišel pogledati. Vedno paše obisk dobrega prijatelja… Sploh takega ki te razume kaj preživljaš, ko je neko hudo izkušnjo dal čez. No in Rok reče, da bi šel v hribe – eno tako lahko turo.

Bi šel zraven? Če komu ornk zaupam, je to Rok. Tukaj točno vem, da v primeru mojih problemov… Bo znal zrihtat! Dogovoriva se, da ga obtežim s svojo opremo. Neke vrste moja šerpa, saj zaradi poškodbe, nahrbtnika še ne morem nosit oz. edino vodo lahko nesem. Tudi dogovor, da ob kakšnih bolečinah vse zaključiva! Ni tukaj “sej bo šlo”… Ne! Anksioznost… Bolečine… Obrneva dol. Preprost dogovor, točen načrt.

Strah še vedno prisoten, ampak tudi veliko veselja. Ker sonce ne vpliva dobro name, mora biti štart zgodaj zjutraj. Ob treh zjutraj me Rok pobere. V visokogorju še nisem bil v tem obdobju. Celo noč sploh ne spim zaradi navdušenja… Hujše kot otrok. Pa čeprav greva samo na Malo Mojstrovko. Podjetje Alpina mi je prejšnji teden velikodušno poslala nov par Breeze čevljev – so rekli za večjo motivacijo! Res hvala! Mi ogromno pomeni! Skratka zjutraj zbudi budilka. Gledam vremensko karto – dež! Veliko dežja! Kličem Roka, počakava ene pol ure in fronta gre lepo čez, čas za odhod. Danes je sicer popolna zapora Vršiča od 9h do 12h zaradi prireditve pri Ruski kapelici. Bova pač počakala nazaj grede.

Skratka parkirava na parkirišču, pogled gor – jasno nebo! Noro! Rabim ene deset minut, da se ogrejem. Neogret nikamor več ne grem. No pa je štart. Rok z malo težjim nahrbtnikom, jaz pa lepo turistično. Zagrizeva v breg. Lepo počasi pridobivava metre, nogi zaenkrat ok. Na vsakih par minutk kratka pavza, da malo boljše zadiham. Proti vratcam prihajava. Po novem je pot malo drugačno speljana, so zajle dodane in pot je malo bolj v desno. Pff zajle. Strah… Sedaj ali levo po šodru ali desno po zajli. Držim se bolj levo, kar po vseh štirih in malo višje pridem v desno proti zajlami. Z obema rokama jih držim, na srečo ni prepada… Če ne bi verjetno še z nogami plezal po zajli. Prideva čez… Uff! Srce nabija. Včasih tole preprost vzpon, tokrat pa kar »začinjen«. Čas za počitek! Obrneva ali greva naprej? Srce se umiri, odločitev pade, da greva malo višje še… Potem pa vidiva situacijo.

Dan se počasi dela, ko se vzpenjava po grušču. Oblaki prihajajo, ampak hitro odhajajo. Hitrost spet pade, zato ima Rok čas za fotkat. Vsak korak previdno z veliko mišljenja proti vrhu. Sonce pride ven izza oblakov. Noro! Kakšen nor FILING! To sem pogrešal! Kako je spet lepo dočakati sončni vzhod tako visoko! No čas je, da odrineva proti vrhu. Korak za korakom naju pripelje na vrh! Nepopisno veselje! Mašina čist izpraznjena… Ampak… Spet na vrhu! Srce nabija… Nogi pečeta… Zraven pa še en krik! Too! Solze zraven! Hitro se usedem. Mala Mojstrovka – 2332 m. Števec na telefonu pokaže daljši čas kot pa je označeno spodaj na parkirišču pri tabli. Briga me! Sva pač pol ure dalj hodila od označene poti. Nekaj časa preživiva na vrhu, Rok se odloči še za Veliko Mojstrovko. Čeprav je samo 15 min do Velike Mojstrovke, jo jaz izpustim. Telo ni pripravljeno na kaj več. Lepo se razkomotim, sonce lepo sije in lajf je super. No po kakšnih pol urah Rok prihiti nazaj. Namreč prihaja fronta in zato morava sestopiti.

Foto 1: Gašper in Rok na vrhu! Noro!

Satelitska karta kaže kar nekaj deževja, ki prihaja iz Italije. Nekaj ljudi se še vzpenja. Sestop dol je bil počasnejši kot vzpon. Ne gre hitreje, tam pri zajlah nama vzame kar nekaj dodatnega časa. Vmes naju ujame dež, ampak sva že nižje, tako da ni problema. Ture je konec! Usedeva se v avto in do zapore pri koči na Gozdu. Tam počakava kakšne pol ure in potem dol v dolino. Fronta je lepo spirala kakšno uro.

 

Res noro! Občutki so fenomenalni! Hvala Roku za prenašanje ruzaka, čakanja, mojega godrnanja. Ampak bilo je super! Super sva se imela! Sedaj pa kakšne 3 dni počitka, da lahko pridem nazaj k sebi. Pri vzponu bolečin ni bilo (razen pulz), so bile pa zato pri sestopu… In ne malo.

Matej Mohorič je ob zmagi Rogle NAPISAL: Če ti življenje nastavi poleno pod nogo in padeš, se pobereš in greš naprej, odločen da se vrneš močnejši!

IN TOČNO TAKO JE!

 

Galerija:

Napoved za nedeljo je bila obetavna samo zjutraj, zato je bil logičen odhod v hribe zelo zgodaj. Z Mitjem se dogovoriva za Stenar, Maja pa je zjutraj turo odpovedala.

Malo čez četrto uro je bil štart. Najprej smučke na nahrbtnik, saj je cesta čisto splužena… Pri Aljažu dava smučke gor in gasa v gozd… No najina odisejada s smučmi se hitro konča, saj je 100 m višje čisto kopno… Smuči spet dol… Spet peš… Prideva do plazovine… Smuči spet gor, saj sva optimistično mislila da bo sneg… No celo plazovino je bil sneg, potem pa v gozdu spet kopno… Aaa… Smuči spet romajo na nahrbtnik… Dol sva jih dala šele malo pod razcepom za Stenarska vratca. Vmes naju prehitijo Klemen, David in Jakob. Klemen špona na polno! Davida pa Jakoba pa malo višje ujameva… Stopinje so bile lepo narejene do razcepa, ampak je bilo čisto trdo + kar prestrmo je za hodit s smučmi. Klemen prtegne proti Križu, mi pa nadaljujemo proti vratcam. Malo nad razcepom nas pričaka sonce, tooop! Zdaj naj pa hitro odjuži, saj je bila podlaga kar trda. Nadaljujeva s kar hitrim tempom proti vratcem, čeprav sva že čisto zgonena… Že včeraj ni bil moj dan, danes pa ni nič boljše. No cikcak se dvigujeva, nad 2200 m dava smuči dol. Teren je res strm in je kar zoprno hodit… No nekaj metrov višje pa itak vse pomrznjeno… Se pozna, da tukaj sonce ne posije. Pri Stenarskih vratcah (2294 m) sledi kratka pavza, saj je potrebno nekaj pojest… Pa dereze dat gor.

Mimo priseka Klemen, že s Križa! Prečka je zaenkrat trda, ampak upava da sonce čimprej posije in podlaga odstopi. S prečke naravnost gor na izstop, tukaj postane zelo toplo. Ostane nama še tistih 150 m višine do vrha… Kako se je vlekl! Pumpa nama dela na polno, pa nikamor ne prideva… Že kar malo tečno gledava na uro in odštevava tiste metre. Še 10 metrov… Še 5… 4… 3…2…1… Stojiva na vrhu! Kakšno olajšanje! Stenar (2501 m). Klemen naju že čaka na vrhu.?

Foto 1: Midva na vrhu! (Foto by: Klemen Štular)

Sonce sicer lepo prbija, ampak nas moti koprenasta oblačnost… To pomeni, da sneg ne odjuži tako hitro kakor bi si mi želeli… Ampak… Nobenega vetra! Tukaj lahko čakam 2 uri brez problema. Čista uživancija na vrhu! Počakamo še Jakoba in Davida in se skupaj ob 10h odpravimo proti Sovatni.
Zgornji del lepo mehak sneg, zato zavoji super! Prečka je bila še malo trda, ampak je z malo pazljivosti šlo čez. Potem pa zavijemo proti Sovatni. Sneg je lepo pustil in zato je bilo smučanje čisti užitek! Snega je še kar nekaj, tako da je bil spust res hiter. Potem pa namesto da zavijemo proti gozdu, gremo do Bivaka pod Luknjo, od tam prečimo proti vstopu čez Prag. Kar nekaj ljudi je šlo proti Luknji. Mi pa ob Steni čim višje, čim daljše. Sneg tudi tukaj je bil mehak, na nekaterih koncih res premehak da je kar zabremzalo. Sledi še spust proti spomeniku – klinu. Malo prej smo morali dati smuči dol, zato da smo prečkali suho strugo. Potem pa še gasa do Aljaževega doma.?

Ena prečudovita tura! Že drugič letos na Stenarju s smučmi. Snega je v visokogorju še ogromno, nižje pa ga počasi pobira. Sedaj sledi poslabšanje vremena, tako da imam tudi jaz kakšen dan počitka. Hvala Mitju za družbo. Spet sva dobr pocufala sceno! Pa super družba tudi s strani Klemena, Davida in Jakoba!

Galerija:

Tale teden vzel malo bolj na izi, da malo pridem k sebi. Plana za vikend ni bilo do petka zvečer. Maja gre na Gradiško turo, ferate meni neki ne dišijo preveč… Malo sem razmišljal o kakšni hudi grapi, nakar mi Andraž zvečer napiše, če greva na Planjavo po Wisiakovi grapi (III. 360 m). Priznam, grape v KSA so mi kar tuje, saj rajši zahajam v Julijce… Ampak glede na to da še nisem bil pozimi na Planjavi, se mi je zdela odlična ideja.

V soboto se dobiva šele ob  10h spodaj v Kamniški Bistrici, saj je Andraž direktno po nočni. Z Andražem nikoli ni dolgčas, saj prbije tempo v podn… To sem se že navadil in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ubijalski tempo proti Pastircem, na zgornjem parkirišču že v 20 minutah… Ne morem verjet! Sej se ne splača višje hodit ob takem tempu… Vroče je noro! Trpim… Tolk nisem že zelo dolgo! Andraž je čisto naspidiran, jaz pa zadaj ko ena stara lokomotiva sopem. Na Pastircih v manj kot eni uri, kratka pavza… Saj moram priti do zraka… Danes že vidim, da ne bom moj dan! Hitro potem naprej proti izravnavi in gasa proti vstopu v Wisiakovi grapi. Spodaj si dava gor dereze, pol pa samo v klanec prtegnt! Grapa je res noro zalita, zato ni bilo tako hudo kot sem mislil da bo. Zadnji skok je lepo zalit, trd! No nadaljujeva naravnost gor, proti naslednji grapi ki vodi na vrh »zahodne« Planjave. No tam projektili noro letijo dol! Od skal, snega… Preveč je toplo in midva sva malo prepozna… Andražu 10 cm stran švigne kamen… Ok! Dost zajebancije! Zavijeva proti letni poti na Planjavo (Sukalniku), takoj prečenje. Na derezah se nabirajo cokle… Kakšna zajla je celo zunaj! Skratka prečenje in potem kar naravnost gor proti vrhu. Tukaj so bile stopinje… No potem pa Andraž začne zavijati v levo. Kam gre? Jaz zadi trpim ko ne vem kaj… Danes res nisem pravi… No teren se postavi pokonci, zavijeva proti eni grapi, ki je malo tudi kopna… Tisto se skobacam čez… Zagledam na vrhu Andraža… Pravi da je to zahodni vrh Planjave… Dobro… Kje pa je potem tisti vrh, ki ga poleti obiščemo?? Pokaže tam dol… Ok… Sej ni tako daleč…«Hja Gašper, vidiš tale greben? No tukaj greva!« Faaak! Pa to bo treba jahat cel greben no! Pismoooo! Andraž je rekel, da ga je dva tedna nazaj prečil in da če bo sneg zdržal, bo super…?

Uff! Bolj kot gledam tisti greben, manj mi je jasno kako bova šla čez. No zagrabiva opremo in gasa… Odjuga je res nora… Najprej malo dol, potem pa naravnost gor na greben. Hmmm?? Pridem na greben, gledam Andraža kako ga jaha… Ok! Ni druge… Gledam levo, Logarska dolina express… Gledam desno… Kamnik express… Aaaa! Delajo se mi cokle, ampak tistih nekaj deset metrov uspe! Uff! Kepca! Sedaj samo še malo spusta in prečenje do najvišje točke Planjave. Sneg je še vedno isti, gnil… Ampak nama lepo uspe… No Andraž dela spredaj stopinje, jaz pa zadaj trpim. Hitra pavza na 2394 metrih! Kam pa sedaj? Mislila sva še Brano pohodit, ampak proti Kamniškem sedlu ne zgleda nič lepo…. Dol v grapo se pa ne bova spuščala in potem spet gor na sedlo… Dosti je za danes… Greva na Repov kot dol in to je to!

Dol je šlo zelo hitro, vmes sicer zmanjka sledi, zato potegneva špuro sama. Sneg z vsakim metrov bolj južen, zato se vmes peljeva kar po riti… Prav veliko ljudi ni bilo. Na okrog 1600 metrih dava dereze dol in gasa kar se da proti avtu! Spet ena odlična tura!

 

Sneg je res južen, saj so temperature zelo visoke! Če bi imela možnost, bi štartala zgodaj zjutraj in bi bile razmere tudi boljše! Drugače pa fletna tura, malo adrenalinska… Zaenkrat je grapa zelo lepo zalita, tudi snega višje gor je še ogromno. Nabralo se je 1800 metrov vzpona.

 

Video:

Galerija:

Bolj kot sem gledal vremensko napoved, manj mi je bilo jasno… Vsaka napoved je kazala svoje. Malo me je prešinilo za Triglav… Ampak še vedno ne najdem te prave volje, da se poženem tja… Mogoče naslednji teden… Ne vem… Napišem Mitju kakšne ima plane. Nekako prideva skupaj, kaj pa če bi šli Ostržkovo smer na Begunjsko Vrtačo (1991 m). Tukaj tudi če bo oblačno, sploh ni panike. Sicer smeri noben od naju še ni plezal, ampak kjer je volja, tam je…? No zvečer pogledam kakšen posnetek, da sploh vidim kje je vstop. Mitja ima idejo za smučanje iz Begunjščice po Smokuškmu plazu, zato smučke vzamem s sabo. Maja pa se rajši odloči, da bo tokrat luknjač – pešak.

Ob 7h se dobimo na Ljubelju, ni neke pretirane gneče. Vreme zaenkrat še drži, bomo videli kako dolgo. Smučke na ruzak in zagrizemo proti vstopu v smer. Gremo proti Plazu, nato pa že pred kočo Vrtača zavijemo levo gor v breg. Uff je strmina! Pred vstopom v grapo si damo dereze in pa cepine. Vstop je bil na okrog 1500 metrih, stopinje so bile bolj švoh. Js pritegnem prvi, da vidim zadaj kaj mi Maja počne, Mitja pa je šel zadnji. Že takoj v grapi so bile razmere super, lepo zalito… Dereze lepo prijele in zato napredujemo kar hitro. Sicer malo pečejo meča, ampak je za zdržat! Prvih sto višincev premagamo kar po grapi, sledi zavoj v desno in spet malo v breg. Na zavoju je sneg malo napihan, ampak še vedno gre lepo. Maja zadaj lep tempo drži, midva z Mitjem pa še dodatno obtežena s smučmi. Sledi dvojno prečenje v desno, ki je malo zoprno. No vsaj zame, ki sem hodil prvi in je bilo kar nekaj napihanega snega. Vmes je polička za počitek. Na koncu pa sledi samo še naravnost gor na vrh! Malo začne pihati veter, ampak nobene sile.

Še par korakov in pridemo na Begunjsko Vrtačo (1991 m). Bravooo! Kakšna lepa tura! Gremo še do Velikega vrha (2060 m) na Begunjščici. Tisto grebensko prečenje je bilo še najbolj zoprno cele ture, saj je vmes toliko napihanega snega, da smo se morali malo spustiti in jo prečiti. Vrh pred nami se zapre z oblaki. Še nekaj minut prečenja mimo izstopa Šentanskega plazu in gasa proti vrhu. Na vrhu piha ko pri norcih, zato se kar hitro pospravimo dol. Kaj sedaj? Noben še ni smučal Smokuškega plazu… Megla je… Nič se ne vidi… Hmm… Izbereva bolj varno varianto, Smučanje po Šentanskem plazu. Se bo šlo v lepem vremenu pa smučat s Smokuškega. Zato Maja že peš proti avtu, midva se pa pripraviva in gasa dol.

Foto 1: Na vrhu Begunjščice

Greben je spihan, je bil pa zato vstop v Šentanca top! Lepo odjužen sneg, tako da se je dalo lepo zavijati. Prideva na izravnavo, sledi še smučanje v najstrmejši del plazu. Čez napihan sneg kar prečno, potem pa zavoj… Tooo! Kako se lepo zavija! Ravno prave razmere! Kar nekaj super zavojev, nižje pa prideva na tršo podlago… Še malo nižje pa se potem začne smučanje po plazovini, ki jo probava čim bolj odsmučati po predelih napihanega snega. Vmes se odločiva, da skočiva še do Triangla – če ne bova Majo predolgo čakala… Zato se usmeriva proti Zelenici do luknje. Tam hitro kože dol in še z zadnjimi atomi moči gor na Triangel (1700 m). Tam hitra pavza, kože dol.

 

Sedaj pa smučanje skoraj do avta. Podlaga s Triangla OK, bilo je že boljše in bilo je tudi že veliko slabše. Mimo koče in dol proti plazu. Sneg je odjužil, tako da smučanje ni bilo tako slabo… Edino čisto spodnji del pa je bila taka odjuga, da je smučko že bremzalo. Kakih sto metrov višine pred avtom pa zmanjka snega, zato se je tam tura končala!

 

Moram pohvaliti Majo za super lazenje po grapi, Mitja da se je spomnil to turo, ki je res zakon! Veliko lažje je sedaj, ko je vse skupaj še zelo zalito. Top dan!?

 

Video:

Galerija:

Ring… Ring… »Zakaj neki me Mitja zdle kliče?« Uzignem telefon… »Gašper, preverjam če si še živ. Pred petim minutam bi se mogla dobiti!« Faaaak! Zaspal sem: »Mitja, čez 10 min se vozim.« Hop ostanem… Hitro v kopalnico, se oblečem in poberem stvari… Se usedem v avto… Pogledam na uro – 7 min! Tolk hitro se še nisem zrihtal in bil pripravljen na odhod!? Kje so jajca, ki sem jih planiral za zajtrk… Jaoo… Že hitim proti Pokljuki. No Mitja me že čaka, parkiram. Neki se že dani… Tole bo treba užgat tempo!

Par korakov iz parkirišča peš, nato pa na smučke. Zaspan ko hudič, da o lakoti sploh ne govorim. Mitja pojača tempo… Malo siten zadaj si mislim, da me hoče stestirat… Noge so težke, saj že 13ti dan v hribih v zadnjih 14 dneh… Ampak se ne dam!? Mimo smučišča v tisto klančino… Aaaa… Trpljenje… Lakota… Vse popeglano… Drsi… Dam srenače gor… Prime! Lakota mine… Gledava kako se nebo barva… Toop! Lep sončni vzhod bo. Mitja še pojača tempo! Najde en lep plac nad smučiščem in počakava sončni vzhod. Vauu! Kakšne lepe barve! Še dobro da sva počaka vzhod, da sem se malo nadihal! Čas je za odhod… Ne zavijeva proti Viševniku, ampak greva desno na Kačji rob. Podlaga je kar lepo trda, ampak naju sonce počasi že greje. Malo spusta v dolinico in že gledava proti Srenjskem prevalu (1959 m). Lepo se vidi potegnjena špura in pa podpisi smuči v snegu na pobočju. Narediva kar lep ovinek in zavijeva proti Srenjskemu prevalu, ki ga kar hitro doseževa. Na prevalu piha ko pri norcih, to nama je dalo vedeti, da pršiča na tej strani verjetno ne bo. Kože dol in spust do Jezerc. Podlaga malo skorjasta… Sva malo zgodnja, plus tega je veter itak svoje naredil. Se je pa videlo, da je bilo kar nekaj smučarjev včeraj tukaj. No spust je bil kratek, spodnji del je imel 10 m pršiča, ostalo bolj kot ne skorjasto… Prideva do Jezerc. Kaj sedaj?

Foto 1: Veliki Draški vrh v ozadju (2243 m)

Plan je bil sicer še Veliki Draški vrh (2243 m), ampak gledava oblake v daljavi. Pff… Nekaj se kuha z vremenom… Premišljujeva ali greva gor pa tvegava mogoče smučanje v megli… Ali pa nazaj na Srenjski in smučanje proti Kačjem robu. Pogledam še hitro kamero Kredarica – zabasano. Veter na polno piha proti VDV. Ah… Kože gor pa greva nazaj na Srenjski preval. Mogoče bo na drugo stran boljše. No skratka zagrizeva v klanec in po nekaj časa v vetru prideva na Srenjski preval. Na drugi strani pa brezvetrje! Too! Prav paše! Ja nič… Kože dol in smučanje nazaj proti robu.

Prvih par zavojev še vedno trda podlaga, potem pa pršič! Nekaj ga je celo ostalo nedotaknjeno… Noro! To sva iskala! Sonce, brezvetrje in pršič… Kaj češ lep’šga? Prismučava dol… Mitja ni ravno nekaj pripravljen še enkrat gor… Ampak se vda…Jah nič… Greva še enkrat gor na Srenjski preval, s tem da sedaj potegneva špuro smučanja bolj proti Viševniku. Se podpiševa še tam. Mitja postane navdušen… Greva še enkrat gor in pa še četrtič! Če je bilo prej kej pršiča, ga sedaj definitivno ni več ostalo! Sonce se je res lepo uprl v klančino in je odjužil še tisto trdo podlago… Tako, da je bilo top smučanje! Verjetno skoraj boljše kakor na VDV. Gledava vreme… Sonce samo na Viševniku, ostalo vse zabito… Res sva dobro destinacijo izbrala. Greva še enkrat? Mitju se mudi v službi, dosti bo!

 

Zagrizeva v tisto strmino proti smučišču in se po skorjici (ni še čisto odjužilo) odpeljeva proti smučišču. Noge že konkretno pečejo, ampak za tole se je splačalo! Lahko rečem, da kar ena boljših smuk zadnjih 14 dni, čeprav dejansko nisva osvojila niti enega vrha. Je bil pa zato pršič! Top dan! Mogoče, če bi bila kakšno uro kasneje, bi imela malo boljše razmere za smučanje na Jezerca… Ampak lahko bi pa oblaki prišli čez in bi bilo na koncu vse slabše.

 

Galerija:

Zadnjih 10 dni je blo kar zanimivih… 9x v hribih in do konca dopusta je še kar nekaj dni, ampak noge še vedno sveže. Andraž mi napiše, da ima namen na Kanjavec potegnit. Edini problem je, ker dela do 9h. Se pravi bo pozen start in brutalen tempo! Ubistvu mi je že napovedal, da bo skozi Krmo letelo, potem pa lahko tempo popustiva. Napoved je bila, da se popoldne razjasni oz. proti večeru.. Bova videla kakšno srečo bova imela.?

 

No ob 10h se dobiva v Krmi, smučke prvih 300 m nosit, potem pa na noge… Zdj pa spusti bremze, dva gela na horuk, ventile odpret in prtegnt v peto. Po Krmi kar lepo leti, podlaga je trda, samo vse je preluknjano. Priletiva v Leso v 45 min, ena kratka pavza. Gasa proti Bohinjskim vratcam. Kar direktno se usmeriva na plazovino pod Draškim vrhom, ki je trda. O novem snegu tukaj ni ne duha in ne sluha… Zanimivo… Malo se ustrašiva, kako bo višje. No po plazovini prideva na Malo polje, kjer zavijeva v levo – Bohinjska vratca. Bam, 10 cm puhca! Aaaa! Tole pa bo! Pogledam v nebo, jasno! Vau… Se pravi se bo že prej razjasnilo. Hodiva nadaljnjih pet minut, pogledam v nebo… Čist zaprto vse skupaj. Uf, fronta prihaja. In čez 5 min začne snežiti. Andraž vleče gaz po puhku in še sneži nama. Top! Malo pod vratcam se ustaviva, saj je zgornjih 50 m ledenih. Smučke na nahrbtnik, cepin v roke in gas. Strmine zmanjka – Bohinjska vratca (1973 m). Sedaj pa luštni del, spust okrog 250 višinskih metrov (edini problem je, ker je potem nazaj grede to treba spet gor prehoditi?). Andraž se spusti prvi, jaz takoj za njim. Zgornji del pršič, kjer se lepo zavija. Potem pa pride leden del prečenja v desno, saj je plaz dol potegnil. Spodnji del pa spet pršič. Lep spust! Spustiva se v Velsko dolino, kjer na ravnici spet dava gor kože. Čas je za sprehod po Velski dolini proti Kanjavcu. Vreme se izboljšuje in ko sonce spet posije, se v roku desetih minut prikrade še ena fronta in spet sneži! Nadaljujeva po dolini, snega je v spodnjem delu več, višje kot sva šla, bolj je bilo ledeno. So mestoma napihanega snega. Na okrog 1900 metrih spet malo več pršiča. Nadaljujeva proti sedlu med Hribarcam in Kanjavcu. Vsako minuto je slabše vreme, začelo je še pihati. Plus tega je podlaga vedno bolj trda, ampak zaenkrat se da še lepo hoditi. Andraž se odloči, da ne greva proti sedlu, ampak pritegneva v kaminček na desni in po grebenu potem v levo proti vrhu. Na okrog 2200 metrov smučke dol, dereze in cepine pa v uporabo.

Prsti mi zmrzujejo, piha ko pri norcih. To so te prave zimske razmere! Včasih te more malo zebsti, da te ojača. Prtegneva v klanec, kaminček kar strm in pa trd… Dereze lepo primejo! Smučke zadaj mahajo v vetru. Po pikanju naravnost gor kmalu prideva na greben, kjer je tudi markirana pot. Zavijeva v levo, veter piha in se mi upira v smučke… Me kar lepo premetava! Greben lepo napihan, tako da je bil vzpon brez posebnosti. Iz zahoda se jasni! Malo pred vrhom pa posije sonce! Sicer piha ko pri norcih, ampak mava SONCE! Jaaa!? Stojim na vrhu – Kanjavec (2569 m). Aaaa kaj piha! Vrh je spihan do ledene podlage. Prav dolgo se ne zadržujeva na vrhu. Najprej sva imela namen še na Triglav potegnit špuro, ampak je Triglav čisto zabit + ta veter nama ne diši preveč. Pridemo na Triglav drugič. Andraž začne sestavljati svoj bord, jaz pa se peš spustim kakšnih 100 m nižje, saj je bilo vse ledeno.

Smučke na noge, Andraž ravno mimo mene priseka. Prižgem GoPro. Začnem snemati, naredim dva zavoja… Baterija crkne, ker je premrzlo. Jaooo! Ta tehnika! Ja nič, ni panike. Spust je bil proti sedlu in tukaj je bilo ene 15 cm pršiča! Čista poezija! Aaaa… Franci bi rekel, da srce kar zaigra! Tistih par zavojev do sedla, malo v breg. Potem pa čas, da se iz sedla spustiva v Velsko dolino. Sedlo sva prej izpustila, zato nisva vedela kakšne so tukaj razmere. Andraž se zapodi… Neki se dere! Prepozno, jaz za njim. Faaaak! Čista ledenica! Ledena ploskev! Ko da bi eden polil vodo in spoliral cel breg, nobene grbice… Čist gladko. Šit! Robniki mi sploh ne primejo… Ne morem se sploh ustaviti… Andraž ima cepin v roki ker borda in se nekako ustavi. Jaz pa drsim dol… Noge pečejo! A veš un filing, ko se čas ustavi… Pa ti gredo misli po glavi: »Gašper, sedaj se boš pa razbil ko kanta!« Še vedno nekontrolirano drsim dol, gledam na katero stran naj se vržem, da bom čim krajše drsel po pobočju dol… Andraž se dere, da je spodaj še bolj ledeno… Pritiskam robnike kar se da… Ne prime! Mogoče, da bi se obrnil in v skoku zaril robnike notri… Ah kje… Še palica se mi ne zapiči notri… In jaz drsim dol… Kar naenkrat vidim malo napihanega snega, ravno toliko da bi se mogoče lahko ustavil… Bam! Zarijem notri robnike. Ustavim se! Aaaaa! Ene 15 do 20m sem drsel dol… Dost zajebancije… Pulz na 200… Noge se kar tresejo od napora. Stojim na tisti majhni »polički«… Kaj sedaj? Naprej dol s smučmi ne grem. Nekako si smučke odpnem, dereze in cepine gor. Jebi ga… Dosti je blo drsenja… Pa dejansko ni tako huda strmina… Ampak čisto spolirana, ampak če odletiš, odletiš lahko daleč! Naredim peš še tistih 50 m višine in pridem na pršič. Ulalala! Kar odleglo mi je. Tole naju je čisto presenetilo! Prej se itak ni videlo zaradi megle kakšno je pobočje. Vedela sva da bo vsaj malo ledeno… Ampak da bo “tok fejst”, pa priznam… Nisva pričakovala (res je da je bil mraz pa veter). Skratka srečen konec. Smučke nazaj gor in spust do ravnice. Spet lepo po pršiču in vmes kakšna ledena plošča. Ampak generalno gledano spust v spodnjem delu super! Na ravnici spet kože gor, čas je za vzpon na Bohinjska vratca.

 

Dam še srenače gor, saj je bila vmes kar trda podlaga. No tisti vzpon se kar vleče, ampak se lepo razjasni. Andraž ima malo več problemov, saj nima srenačev… Ampak lepo dela spredaj špuro. Prideva končno do vratc. Ena malo daljša pavza, voda v bidonu je zmrznjena (do sedaj mi še ni nikoli zmrznila), pol se ve kakšen mraz je bil. Tistih par metrov od vratc na drugo stran se spustim kar z derezam in cepinom, do prve poličke. Tukaj dam spet smučke gor in spust proti Malem polju. Kakšen užitek!? Ta pršič! Levo, desno, levo… Noge ornk pečejo, ampak ni važno… Teli zavoji so moji, moj podpis. Noro! Najboljši del cele ture! Od Malega polja naprej dol je malo bolj ledeno, zato spet rodeo po plazovini. Ampak se kar kmalu rajši usmeriva v gozd, mogoče bo tam boljše. Slalom med drevesi po trdi podlagi. V Lesi zadaj smučke odpnem in sam še skozi Radovno. Podlaga je trda, zato kar lepo leti. Ravno, ko se tema naredi pa zagledam avto. Tura je končana!

 

Res nora tura! Sicer kar naporna, saj je na koncu zneslo 35 km in pa 2500 m vzpona. Lahko bi jo šla delat prejšnji teden, ko so bile razmere za smučanje veliko boljše… Ampak… Če potegnem črto, mi je bila tura zelo všeč. Smučarija je bila dobra (z razliko tistega drsenja), pršiča pa je tudi kar nekaj. No snega pa še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Bo pa treba kmalu spet v Radovno, Triglav čaka.

 

Galerija:

Za Veliko noč je pasal malo počitek in en izletek, saj sem vedel da bo ponedeljek kar naporen! Najprej sem mislil zviznit na Triglav, ampak tista Krma me kar odvrača… V soboto na Mojstrovkah pa z Mitjem prideva na idejo o Kamarjevi (Kramarci) smeri na Storžič. Informacije so take, da je lepo zalita smer… Zato je potrebno izkoristit! Mitja povabi še dva kolega, ki bolj poznata pot. No jaz jo sploh ne poznam, saj še nisem… Mitja pa je bil enkrat poleti. Zjutraj dobim sms: »Sama sva.« Fak! A bova najdla midva tole? Ma sej bo sigurno kdo tudi tam, pa bova že za njim šla!

Zjutraj se dobiva ob šestih in se odpeljeva do Doma pod Storžičem (sploh še nisem bil v teh koncih, zato ne poznam poti). Cesta je bolj tko tko, zato pustiva avta dva ovinka pred domom. Nahrbtnik nase in gasa! No dva avtomobila parkirana že pred domom, sama ne bova! Od doma v gozd, proti poti »čez Žrelo«, ampak nadaljujeva levo. Kar hitro prideva do plazovine pod vstopom v smer. Gledava proti »Petem Žrelu« – no tam bova sestopila! V strmini dava dereze gor in zagrizeva gor! Neki sem švoh danes… Mitja pa privija tempo!? Rabim pol minute pavzo. Uf… Potem sem pa jaz malo privil, sam da se dogaja! Hitro ujameva eno navezo znanih obrazov. Sledi prvi skok, ki je lepo zalit, a je tudi malo leden. Oba se skobacava čez in naprej v strmino. Onadva se navežeta oz. povarujeta. Tukaj se teren res postavi pokonci in kmalu zagledava Bivak pod Storžičem, ampak sva malo previsoka. Ga greva pogledati? Seveda! Zato sva se mogla malo spustiti in prečiti. Pred sabo zagledava bivak. Kratka pavza.

Sedaj se začne pravo delo. Gledava proti strmini… Uff… Srce kar zaigra! Ja nič, cepine v roke in prtegn v tretjo! Gledava ali greva v kamin naravnost ali levo v borovce… Kamin je bil na vrhu malo kopen, zato zavijeva v borovce. Mitja še vedno drži hud tempo! Pismo, zakaj jaz ne morem kdaj iti s kom v izi v hribe?? Hec, hec!? Po stopinjah hitro napredujeva. Teren se vedno bolj postavlja pokonci, srce pa igra na polno! Mitja ne popušča… Približujeva se drugemu detajlu. Vedno bolj pokonci hodiva… Gledam dol… Ufff! Dej Gašper zabij te dereze pa cepine notr! Je kar dolg tobogan dol! Mitja prvi napade tisti skok… Malo je leden, vmes pa je snežna podlaga že kar razrita… Uspe mu! Nadaljujem jaz… Zabijem tista cepina notr… Prtegn! Z nogo bam v led! Drži? Matr, da drži! Še dvakrat ponovim in sem čez! Mala zmaga!

Sledi še strmina proti izstopu na vrh. Sneg se tukaj za kakšen procent omehča, ampak še vedno super drži! Sledi še en kaminček. Cepine primem čisto spodaj… Prtegnem! Se zarije notri… Korak… Cepina ne dobim ven! Jaoo! Lepo sem ga notri zapičil… Tresem cepin, a ne gre ven. Pod mano 800 m čiste strmine… Ni čas sedaj da me cepin heca! Nekako ga probam dobit ven… Ufff! Olajšanje! Prtegnem drugi cepin, tokrat bolj nežno! Hop! Sem čez… Teren se malo uravna… Gledava že proti vrhu. Eno kepco za srečo! Sledi še eno prečenje in pa izstop na vrh. Mitja mi prepusti vodenje. Zdaj pa da še malo uzignem pulz, previdno prečiva… Potem pa v zadnji klanec kar gre! Pulz nabija… Diham ko konj, zadaj Mitja isti… Res postane vroče… Ampak… Samo še 15 m … 10 m… Korak za korakom… 5…4…3…2…1… IZSTOP! Aaaaaa! Konec smeri! Sonce posije! Noro! Še par korakov in zagledam Boštjana in Ireno, ki naju čakata! Kepci! Mitja takoj za mano! Bravo majstr! Dobr sva tole pocufala!?

Foto 1: Storžič (2132 m)

Na vrhu ena kratka pavza, malo podebatiramo. Potem pa je čas za odhod! Zavijeva proti Škarjevemu robu. Gaz je lepo narejena, ampak nižje dol skreneva v grapico na levo. Malo popikava in čez nekaj minut prideva do mesta, kjer sva zjutraj zavila desno v Kramarjevo smer. Razmere v 5 Žrelu so vredu, sonce je ravno začelo sijati in sneg je počasi popuščal. Mogoče se tale teden vrnem nazaj še s smučmi, v primeru da ne bo preveč novega snega. Sledi sprehod do doma in potem proti avtu. Tura je zaključena!

 

Ena nora tura z odlično družbo! Še dobro da sva se z Mitjem zmenila in jo popikala.?Smer je kar ornk zalita, zato je mogoče malo lažja, kot če bi bili skoki kopni. Ampak vseeno… Tura je naporna in potrebnega je kar nekaj zimskega znanja, zato je ne podcenjevati! Še ena kljukica narejena, saj je bila Kramarca že kar nekaj časa na mojem seznamu. Zime pa še ni konec, tako da nekaj planov lepih smeri še imam, prav kmalu. ?

Video:

Galerija:

Tokrat sem izbiro prepustil Maji, saj sem cel teden sam naokrog skakal po hribih. Zaželi si kakšno grapo v Mojstrovkah. Super! Gor peš, dol po letni s smučmi. Ravno govorim z Mitjem, ki pravi da ima isti cilj. Sedaj katero grapo bomo izbrali na licu mesta.?

Ob šestih štartava z Majo proti vršiču. Na parkirišču se srečamo z Mitjem. Dam gor kože na smučke, čas je da si obujem pancerje… Ne me JE**t! Ooo… Kje so pancerji?! Faak! Prou brez pancerjev sem… Ahh… Bo treba peš. Maja je tudi rekla, da gre peš… Mitja pa s smučmi. Škoda! Pa tako sem se veselil smučat. No hitro zagrizemo v strmino, vse megleno naokrog nas. Spodaj prehitimo turne smučarje in nadaljujemo proti grapam. Zbiramo… Pripravniška je prekratka… Butinarjeva je že malo kopna in tudi premalo zahtevna… Gremo na Župančičevo? Deal! Usmerimo se proti Župančičevi. Pri balvanu Mitja da dol smučke in pa dereze gor. Sedaj gre zares. Vidljivost je še vedno zelo slaba… Jaz sem tukaj enkrat bil z Rokom, ampak je bilo neprimerno lepše vreme.. Upam da najdemo! No začnemo s hojo, najprej malo prečimo. Mitja je spredaj in gazi, saj so stopinje zelo slabo vidne. Sneg je kar južen, ampak smo trmasti. Turni smučarji pa za nami držijo varno distanco… Iznajdljivi, ni kaj. Skratka Mitja spredaj, Maja v sredini in jaz zadaj da imam ves pregled. Mimo enega »kaminčka«, ki je lepo zalit in spet prečenje. Mitja me prosi, če grem naprej… Ufff! Zdaj bom pa prižgal ratrak! Tempo malo pritisnem, ampak me Maja kar hitro ustavi. Tukaj sploh ni bilo več sledi, zato sem hodil po občutku. Še vedno je bilo vse megleno, tako da se sploh ni nič videlo. Že čisto pri robu zagledam eno grapo naravnost gor… Strmina kar lepa! Ali je prava? NE vem, bomo videli… Še vedno lahko obrnemo, saj sem gledal da peljem tako, da bo tudi za sestop.

Strmina se postavi po konci, sneg lepo prime! Zabijam dereze in cepine, ostali mi sledijo. Vmes je kakšen detajl bolj napihanega snega, zato tam previdnost večja. Maja se zadaj lepo drži, pridna! Mitja je pa itak majstr za grape! Kar naenkrat se pokaže sonce. Tooop! Še šajbo bomo imeli! Zagledam pred sabo opast… Prav smo. Zavijem malo bolj v levo, da se je izognem. Še par adrenalinskih krikov in že sem na izstopu. Zadaj pa cela četica. Kepce in gasa na vrh tistih par korakov. Evo prvi cilj izpolnjen – Mala Mojstrovka (2332 m). Na vrhu kar lepo piha, ampak se lepo sonček kaže. Par fotk in gremo naprej. Naslednji cilj Velika Mojstrovka? Pa logično!

Foto 1: Ekipa na Mali Mojstrovki

Z Male se spustimo in spet zagrizemo v breg, kjer se lepo predira. Pot tukaj brez posebnosti, je lepo zalita. Zato kar hitro pridemo na vrh – Velika Mojstrovka (2366 m)! Tukaj začne kar ornk pihati in pa začne se zapirati. Kaj sedaj? Potegnemo še do Zadnje Mojstrovke? Pa dejmo ane!

Foto 2: Ekipa na Veliki Mojstrovki

 

Spet malo spusta in po grebenu kar na vrh. Vmes malo po skalah, ampak ni panike. Evo pa stojimo na Zadnji Mojstrovki (2354 m), sedaj je pa čas za spust. Mitja se vrne na Veliko M. in od tam odsmuča, midva pa kar naravnost dol peš in potem prečiva do vratc. Sneg se ornk predira, saj je padal dež v spodnjem delu ponoči. Malo nad vratci naju ujame Mitja s smučmi. Naprej gremo skupaj, s tem da od odsmuča do avta, midva se pa matrava in se nama predira. Evo pa je ena fletna tura končana!

 

Bravo Maji za pogum, saj je bila Župančičeva najtežja od teh treh, ki jih je imela na razpolago. Razmere so zaenkrat še OK. Sicer za smučanje je zgornji del trd, spodnji pa čista odjuga. Pa hvala tudi Mitju za odlično družbo! Lepo si naja gnal v hrib! Sedaj pa en dan zasluženega počitka, za ponedeljek pa bo treba nekaj pogruntati.

 

Galerija:

Evo pa se je začel dopust tudi zame! Spet je čas za kakšno turo na smučkah. Neke govorice se pojavljajo, da je pod Stenarjem ful faj’n. Ja nič, pa gremo probat ane! Mitja ima isti plan, zato se kar dobiva v Vratih.?

V četrtek gasa proti dolini Vrata. Parkiram tabli 8,5 km. Nisva bila prva. Najprej je sneg, zato dam kar smučke na noge in gasa. Najprej je potrebno priti do Aljaževega doma, takrat se tura šele začne. Že poleti je pot zoprna z avtomobilom, kaj šele pozimi s smučmi. No tistih par km prehodiva in prideva do Aljaževega doma. Usmeriva se proti Škrlatici in Dolkovi špici. Kar hitro zavijeva na plaz in gasa kar po plazu, sneg je super! Iz plazu v gozd, kjer malo višje zmanjka snega, zato smučke na nahrbtnik. Drživa se letne poti, nakar prideva nazaj na sneg. Smučke spet na noge in ventile odpirat. Mitja je kar držal tempo… Težke noge so… Izpod Severne Triglavske stene poslušava plazove, nič fajn. Skratka nadaljujeva proti Stenarskim vratcem. Vmes še enkrat smučke dol, saj je ledeno in preveč strmo za smučke. Nekje na 1600 metrov naju pričaka sončni vzhod, top! Malo se usedeva in ga opazujeva. Gledava proti vratcam, zgleda kar trdo. Sonce gre gor, pol poti pa je v senci, definitivno bo trdo! No takoj ko stopiva v senco, pa beton! Špuro so že naredili, zato kar njej slediva. Cikcak non stop… ČE danes nisem povadil obračanje… Malo višje se teren postavi pokonci, čas je da greva spet peš. Smučke na nahrbtnik in v hrib… Takoj vidiva zakaj je predhodnik šel tukaj peš, čisto pomrznjeno. Premagava še zadnjo strmino in izstop. Stenarska vratca – 2295 m.

Razgled je tukaj fenomenalen na Bovški Gamsovec in Pihavc. Dereze na noge in cepine v roke, prečko greva peš. Prečka je mešanica betona in odjuge… Vsak korak je nekaj posebnega, saj ne veš kaj se bo zgodilo! S prečke naravnost gor proti vrhu. Stenarska streha je še vedno trda, ampak se počasi mehča. Postane kar naenkrat ful vroče, zato je tistih 100 višinskih metrov kar utrujajočih! Kaj kmalu stopiva na vrh – Stenar (2501 m)!

Foto 1: Midva malo pod vrhom

Razgledi so tukaj fenomenalni! Nikjer nobenega, kakšna tišina! To se išče! Ena malo daljša pavza in čas je za odhod proti dolini. Mitja da smučke gor… Meni pa ne vem kaj je bilo in sem šel kar peš do Stenarskih vratc… Tukaj sem ga ornk zaj*. Sem mislil da bo bolj trdo in da se ne bom lomil… Na koncu pa je bilo odjuženo… Sem mislil malo nižje dat smučke gor… Ampak se ni splačalo… Čez nekaj minut bi spet dajal dereze in cepine za prečko. Skratka prečka je bila še kar trda, zato kar hitro napredujem do konca. Mitja me že na uni strani čaka. Čas je za spust peš kakšnih 50 višinskih metrov in potem odsmučati v dolino. Zgornji del je še vedno leden, zato malo več previdnosti. Kakšnih 50m nižje se ustaviva… No Mitja se ustavi, jaz najdem prostor še kakšnih 10 min nižje na polički. Pospraviva robo in smučke na noge. Malo treme, saj sem vedel da bo ornk trdo… Ampak… Kakšno olajšanje! Ni tako slabo kakor sem mislil da bo… Levo, desno… Noge pečejo… Mitja zavije proti bivaku IV., da bi potem posmučal eno bolj strmo flanko… Ampak… Sproži plaz… No… Tam ne more iti, zato obrne. Jaz ga nižje dol počakam. Ravno ko smučam dol, zgledam par ki se vzpenja. Prismučam bližje in zagledam zakonca Štremfelj! Vauu. Pa ravno berem njuno knjigo (Objem na vrhu sveta). Malo podebtiramo, seveda zatežim za enga selfija in vsak svojo pot. Tukaj pridem na sonce in se sneg v trenutku spremeni… Kako GNILO! Sneg je totalno odjužen… Sploh ne moreš normalnega zavoja narediti… Kmalu me Mitja ujame in se spuščava skupaj… vsak meter nižje je večja čofta (luža). Ogromno je tudi kamenja na poti, zato je potrebno malo paziti. Vmes spet dava dol smučke, da zavijeva na plazovino. Potem pa rodeo po plazovini. Na koncu še malo skozi gozd in pred sabo zagledava Aljažev dom. To pomeni, da naju čaka še 4 km trpljenja… In res je bil trpljenje… Zelo vroče, slab sneg… Ampak nama uspe, zagledava avtomobil. Konec ture!

Spet ena super tura! Zgornji del odličen za smučati, spodnji del pa potem sama gniloba… Ampak drugače ne more biti, saj je v dolini 20°C, še dobro da prihaja fronta!

Video:

Galerija:

Potovanje na streho Slovenije je vedno nekaj posebnega. Ni važno ali si prvič ali stotič. Tisoč ljudi, tisoč različnih mnenj. Nekateri ga ne marajo, nekateri obožujejo… Jaz pa sem nekje vmes. Že prvič ko sem šel iz Krme sem si rekel nikoli več… No to bi lahko si ponavljal vseh nadaljnjih 40 + vzponov iz Krme. Res je, vsak mesec grem rad vsaj enkrat gor, saj je kar dober trening glede na dolžino poti… Nisem pa obseden z njim, kakor mogoče zgleda. Naj te popeljem po spominih poti in tovarištva… Ah ne… Mislm po poti potovanja Triglava skozi Krmo. Obujanje spominov je vedno dovoljeno.? Tako da prijetno branje:

 

Skobacam se iz postelje in si na hitro vržem sendviče v ruzak. Gasa proti Radovni, kjer me že čaka Janez. Seveda bi bilo vse skupaj prelahko, če bi se lahko zapeljala do Lese… Zato štart iz Kurje vasi. Smučke na noge, kože sva pa imela že gor. Ja nč… Pa pejmo! Janez prtegne v prestavo, jaz pa zadaj v zavetrju… Sprašujem se zakaj mi je tega spet treba… Ampak kar se mora, se mora… Pot do Lese ima še ogromno snega, je kar trd… Zato lepo drsiva. Pri Lesi se na hitro ustaviva, saj Janeza nekaj žuli… Pavza mi je kar lepo pasala… No… Potem pa spet gas! Janez spet spredaj, meni pa zadaj tavajo misli… Malo pogledam naokrog in mi teren ni nič znan… Aaah! Falila sva oz. sva zavila pod Draškega… Se pravi naju čakajo plazovine. No… Kar hitro jih zagledava. Prevzamem vodenje, čeprav natančno ne vem kje moram iti, ampak iščem prehode. Prva plazovina lepo mehka… Vseh ostalih 6 pa trdo ko… Malo gor, malo dol… Malo skačeva čez… Ampak je zanimivo… Mimo plazovin, se na 1400 metrih priključiva nazaj na pot. Do Prgarice pot lepo uhojena, zgornji del malo trd. Pri Prgarici pavza.

Dam gor srenače, saj se bojim, da bo naprej pa ledeno. No… Ni bilo ravno slabo… Kože so lepo prijele, tako da kar hitro napredujeva proti Vrhu Snežne konte, kjer se zaženeva kar v breg. Tudi tukaj ni ledeno, sploh pa je prečka super! Sledi izstop in gasa proti Triglavski koči na Kredarici (2515 m). Še najbolj leden del je bilo zadnjih 50 m pod Kredarico… Dva koraka naprej, enega nazaj… Ampak gre.

Na Kredarici kratka pavza, saj vzhod ne čaka… Smučke dol, dereze in cepina pa na sebe. Spust in vzpon proti steni. Že vstop v steno je nakazoval, da bo razmere super. Ravno prav se predira, zato hitro napredujeva. Malo nama veter nagaja, ampak vsaj tako se mašina ohlaja. Janezu pobegnem, saj ima težave z žulji. Prečki nič posebnega, prva kopna… Druga pa pofrezana. Brez kakšnega ustavljanja proti Malemu Triglavu. Po grebenu hitra hoja, saj je lepo spihano. Ubistvu od grebena do vrha nobenih posebnosti… Zajle zunaj, nekje spihan. No na vrhu stojim par minut pred vzhodom. Janez pa se še zadaj vzpenja. Kakšna tišina! Ko da bi bila korona in so vsi doma zaprti. Skratka sonce prbije ven nekje v Karavankah… Sploh nisem gledal, ko je ven prišel… Sem praznil rezervoar… Nuja je nuja… No sonce ven, Janez pa že za ovinkom. Zelo lep sončni vzhod!

Foto 1: Midva na vrhu

Sonce je že visoko na nebu, zato je čas za odhod proti Kredarici. Seveda je bil sestop po poti pristopa. Sneg je že malo odjužil, zato je bilo pod Malem Triglavom malo zoprno… Ampak… So bile že slabše razmere. Kar hitro se spustiva na Kredarico, kjer si privoščiva pivo. Trume ljudi se odpravlja proti Triglavu… Še dobro, da sva bila malo bolj zgodna. No ena ornk pavza…

Čas je za odhod v dolino. Smučke na noge in se zapodiva po belih strminah. Sneg je bilo odjužil, zato je bilo smučanje FENOMENALNO! Trd sneg se je začel šele malo pod Prgarico, kjer je bila še senca. Tukaj so noge malo bolj trpele, ampak sva tudi to zrihtala. Nisva zavila pod Draški vrh, ampak kar po poti skozi gozd, saj sem želel malo povaditi slalomiranje med drevesi. Najlažje je smučati na odprtem terenu, ko pa prideš v kakšen gozd pa si primoran se hitro obračati. No v eni uri pa še nekaj minut prismučava do Lese. Smučke zadaj odpnem in se zapodiva še teh 5 km do avtomobila. Skupen čas spusta je bil od Kredarice do avta malo pod dve uri. Top razmere za smučanje!

Tura končana, hvala Janezu za družbo! Je rekel, da gre še z mano, ko se bodo enkrat ukrepi ukinili!? Do takrat pa ostajajo spomini.

 

Galerija: