Prejšnjo rundo s Podiralci hribov spustili Srednji Rokav… Treba se je vrniti po njega! Podiralca sta ga osvojila v nedeljo. V torek, 27.7.2020, gremo s sodelavci na Triglav, zato se odločim, da v ponedeljek pritegnem kar na Srednji in Visoki Rokav… Pač impulzivna odločitev bi se lahko temu reklo. Potem pa kar sodelavce počakam pri avtu dol in se skupaj odpravimo na Triglav po Tominškovi. Ponedeljek sem sicer delal, ampak se mi je uspelo zmenit, da prej pobegnem s šihta. Napišem Franciju, če bi slučajno šel zraven… No hitro je za! Ob 11:40 štartam s šihta, poberem Francija v Vodicah in gasa proti Vratom.

 

Po prašni cesti v Vrata (številka 278), parkirava pri oznaki 9,5 km. Nobenega avtomobila. Od tam pa treba gristi v klanec! Drevje je še vedno podrto, tako da veleslalom med drevjem. Gor sva zavila kar čez Brinje. Prejšnjič sem šel prvič tam gor in mi je kar všeč. Od avta se podzavestno zapodim v klanec na polno, čisto pozabil da nosim štrik… Franci mi lepo sledi… No… Čez 400 m višine pa me odreže.. Kaputt! Finito! Konec! Ko da neb imel več nog… Teče s čela, umiram po obrokih… Pulz na 190… Pa sem zadel v rdečo cono oz. kar zid! Teliček je konec vzel.? Pogledam Francija: «Bi nesel štrik?« Tudi on ni imel ravno svežih nog, ampak je vzel in sva nadaljevala. Sedaj gre veliko lažje! Pulz se spusti… Noge počasi prihajajo k sebi. Zategneva še na klopco na Brinjevi glavi. Kratka pavza… Vsi vrhovi v oblakih… Bova imela srečo? Bova!

Spet sledi klanec, prideva počasi na melišče, ki ga obideva po levi. Gledava na desni trop gamsov… Vauu! Lepo! Dorečeva plan. Oz se bolj pogajava. Meni je glaven Srednji Rokav… Franci pa predlaga Oltar in potem prečenje na Visoki Rokav + Srednji Rokav. Hmm… Sicer noben ne pozna poti… Je pa za razmisliti. Kot bi mignil, sva na Šplevti (2272 m). Vse pognojeno. Slišim ovce… Pogledam zadaj… Ooo! Lej jih! Beee! Veliki srački.? Se spustim do njih… No niso ravno korajžni… Pa jih pustim kar pri miru. Gledam ozebnik, v zgornjem delu ima sneg… Spodaj pa melišče – naporno bo! S Francijem narediva boljši bojni plan. Skok na Oltar, potem probava prečit… Če ne bo šlo, obrneva in se spustiva, potem pa skozi ozebnik na sedlo Rokava. Franci pokliče Dejana za info. Če kdo ve, potem sigurno on. Dobi informacije iz prve roke (najlepša hvala!). Greva gasa proti Velikemu Oltarju. Skupaj sva bila pozimi, pot poznava. Sicer je tudi ogromno možicev. No… Vsakega sedmega sva pustila, ostalo podrla… Ne.. Brez skrbi, vsi stojijo še.?  Jih je res veliko, se ne moreš zgubiti. Hitro prideva na sedlo Grlo, od tam proti zajedi na greben. Po grebenu malo poskačeva in že stojiva – Veliki Oltar (2621 m). Kepca! Dobr sva ga pohodila!

 

Franci še enkrat za ziher pokliče Dejana za dodatne info. Treba se je izogibati grebena (saj se težavnost lepo vzigne!), ampak je treba se držati naprej levo. Vau… Celo možici so postavljeni!

Z Oltarja se spustiva na V stran, kjer slediva možicem gor in dol do škrbine. Plezanje po krušljivem terenu ni tako enostavno kot mogoče zgleda. Še dobro, da zadnje mesece s Podiralci hribov hodimo samo na Martuljške vrhove, tako sem bil super streniran za tole skalo. Iz škrbine pa se je potrebno spustiti na desno stran – NE greben. No… Tukaj pa zmanjka možicev, zato se hitro znajdeva v zagati. Sva prav? Jaz gledam en opis… Piše, da je potrebno v izrazito grapo… Hjaa… Problem je, ker ni samo ena izrazita grapa. Katero izbrati? Gledava, če je kaj po šodru potacano… Nič… No pa poizkusiva v prvo grapo. Imava 50 m vrvi, če bova zgrešila, bo pač šlo dol po abzajlu. No tukaj se težavnost plezanja malo pojača. Malo postaja vroče, saj nobenega možica, klina… Ampak midva greva dalje, bova videla kaj bo na vrhu grape. Sicer je Dejan rekel, da ne prehitro na greben… Ampak meni se zdi, da je tam zadaj že vrh… No malo pod vrhom grape za zagledava en star klin… Ufff! Obema se je kar kamen od srca odvalil… Sva na pravem mestu. Pogledava na greben – ogromen balvan – sidrišče. Ok… Prav sva! Zlezeva še čez en težavni del (III.) in že sva ob grebenu. Greva direktno gor na greben ali ga prečiva malo pod vrhom. Odločiva se, da ga prečiva malo pod vrhom. Nekaj metrov pred vrhom pa jaz potegnem gor kar na greben… Kar bo pa bo! No odločitev je bila pravilna! Še nekaj korakov in stojim na Visokem Rokavu (2646 m). Noro!

Foto 1: Pocufana scena!

Od veselja kar zakričim! Franci se že za mano dere! Tooo! Odlično sva ga pocufala, točno tako kot znava. Objem in pavza. Sonce gre počasi že proti koncu za današnji dan, zato en hiter fotošuting in potrebno se je spustiti do sedla. Z Rokava se lepo začneva spuščati. Če smo se zadnjič 4x abzjlali, sva sedaj imela tak lep tempo navzdol, da sva se samo 1x. Veliko lažje je plezati s čevlji, ki so temu namenjeni. V mojem primeru spet z Alpino Lino (ki me še ni pustila na cedilu). Pohodiva tisti spust do zadnjega štanta. Tam dam ven iz nahrbtnika vrv, polovička in leti v dolino! Najprej se z reverzotom spusti Franci. Še prej sledijo hitre inštrukcije kaj in kako… Zato da bo šlo hitreje. Spust v kamin in že je v ozebniku. Ampak tukaj sem naredil eno napako… Namesto, da bi se abzajlala na dveh sidriščih, sva se samo z enega v ozebnik. No še jaz se spustim, probam potegnit vrv… Ne gre! Ne me je**t! No sej imava čas… Tema že lepo trka na najina vrata… Ni druge… Nazaj moram splezat! Malo zavijanja z očmi, splezam do prvega štanta. Potegnem vrv dol… Se zapnem na ta štant in se tistih par metrov še spustim v ozebnik… Kako že pravijo? Tisti, ki nima v glavi ima pa …?? No tukaj pa najinih dogodivščin še ni bilo konec… Prvo, sva bila prepozna za Srednji Rokav (že trda tema), kot drugo pa je ozebnik še lepo zalit! Še dobro, da sva imela vsaj nekaj od zimske opreme. Sneg je trd, tema naju je obdajala, zato je bilo potrebno previdno. Malo pred koncem snega, pa je ozek pas po sredini… Ni se nama zdel ravno pretirano varen, zato se usmeriva proti steni… Izstopiva s snega in po skalah do konca snega (ki ga hitro potem zmanjka). Od tam pa po melišču kar proti bivaku, saj se bova vrnila po drugi strani. Bivaka II ne obiščeva, ampak kar direktno na melišče, ki vodi proti dolini. Tisto melišče je za spust res top! Gasa kar se da dol… Potem pa… Se jaz posujem s pepelom… Franciju predlagam eno bližnjico (bilo uhojeno), zavijeva in kar kmalu se pot konča… Gledam na uro… Ura mi danes nekaj štrajka, GPS ne lovi… Se spustiva nekaj po svoje… No zalutala sva na polno! Kam sedaj? GPS kaže levo… Ne… Desno… Sva 200m s poti… Ne… Sva na poti… Ahhh! Dosti je tega! Bova v krogu hodila? Ne! Vrneva se nazaj na melišče… Po melišču navzgor do »razcepa«. Od tam pa potem po drugi potki, za katero se je izkazalo, da je bila pravilna! Gasa hitro in malo pred polnočjo prideva do avta. Hitro se preoblečeva in se odpeljeva do Pokljuke, saj gremo čez par ur iz Vrat na Triglav in potem spust na Pokljuko in tako imamo en avto za prevoz nazaj v Vrata. Na Pokljuko naju pride iskat Sonja (hvala!). Ob 0200 sem spakiran, zrihtan… Naštimam budilko on 0250. No… Lahko povem, da je bila noč res kratka – celih 50 min!

Odlična tura s super družbo! Srednji Rokav pa počaka na Podiralce hribov. ?

Video:

Galerija:

Pot:

 P.S. Veliki Oltar je prikazan narobe.