V ponedeljek je spet sledilo poslabšanje… Joj pa tole vreme! Nekako je za četrtek kazalo najboljše… Pa se je potem napoved pokvarila… Danes pa v službi pogledam zjutraj spletno kamero na Kredarici. Wow! Kakšno lepo vreme! Šefico prosim, če grem lahko prej s šihta. »Kdaj?« Hmm… Ob 14h, pa grem hitro na Roblek. No ob 11h pogledam še enkrat kamero… Oblačnost je se uzignila! Ufff! Grem lahko ob 12h? »No pa pejt!«… Ulalala! Ob 12h hitro s šihta… Se odpeljem do doma, kjer na hitrco spakiram in gasa proti Valvasorjevem domu. Cesta do Valvasorja je normalno prevozna. No ob 13:40 pa štartam. Nobenega avtomobila parkiranega, kar pomeni, da bom sam! Zato za vsak slučaj še krplje vzamem.

 

No pri Valvasorju ni snega, se pa začne na okrog 1300 m, ampak ne po poti… Samo okrog… Hitro stopim, ker sem vedel, da je zapadlo dosti snega na vrhu in me zna kar upočasniti. Na tej višini se mi tudi odpre! Kakšen sonce! Vroče! Teče mi! Ne bom se slekel… Bum! 38 min in sem že pri »Prižnici« (nekako na pol poti). No tukaj se potem sneg začne tudi na poti… Ene 5 min počijem in gasa gor… Ampak samo nekaj metrov nad Prižnico, saj se mi začne udirati… Joooj! Krpljev ne bom dal še gor… Tako zgazim do 1850 m… No tukaj pa res ni šlo brez krpljev. Hitro jih dam gor…. Pa gasa! Kako je super! Še vedno se udira, ampak manj! Leva, desna,… Ga prtegnem v tretjo, da bo čimprej konec tega! Na okrog 1900 m in še nekaj pa je razcep. Levo po grabnu, desno do koče… Zavijem levo po grabnu… Ufff! Tukaj se je ustavilo! Napihan sneg! Krplji ne primejo! Prečke… Dol se mi jih ni ljubilo dat… Pa sem vklopil reduktor in kar naravnost gor! Seveda sem ciljal na letno pot do koče. Obrati v rdečem… Ampak se ne vdam! Gledam zamete… Uffff… Ja nič… Gremo čez… Ratrak Gašper prvi zamet skoraj preskoči… No nadaljujem naprej… 50 metrov pod kočo pa še en zamet… Ta je bil velik več kot meter… No tukaj probam s krplji še enkrat… Ne gre… Skrivim palico… Fak! Čas za zamenjavo taktike… Krplje dol… Dereze in cepin gor… Krplje in palice pustim v luknji… Ne bo mi jih zasulo! Danes imam srečo! Kar naenkrat se naredi megla… No… Zabijem cepin v napihanca… Prtegnem dereze notri… Primejo! Odlično! Dva koraka in sem na vrhu! Vidim kočo! YEEEEEEEA! Nepopisno veselje! Zavriskam! Dan za bogove! Razgled se odpre! Srce začne hitreje biti… No to je to! TOJ TA UŽITEK! 😍 In samo to! Pogledam proti vrhu… V megli… Ahh…

Slika 1: Veselje na vrhu!

Bom danes vrh izpustil… Po pravici povedano, se mi ni ljubilo še tja gazit… Pa že ura me je priganjala… No kar naenkrat se naredi noč! Fak! Megla! Ko da bi eden luči ugasnil! Hitro se spakiram, enga selfija pa gasa dol… Za pot me ni skrbelo, ker je gaz dobro vidna, drugače pa imam na uri zemljevid… No začnem se spuščati… Pridem do krpljev. Bum! Se odpre spet! A ti mene j….? Stojalo ven… In se je spet zaprlo… Haha… No vseeno pritisnem par fotk… In pa en time-lapse:

 

Pospravim krplje v nahrbtnik, saj se bom spustil z derezami (nekako se mi je zdelo bolj varno). Prvi korak… Udre do kolena… Oooo… To pa bo trpljenje! Čeprav sem hodil po svojih stopinjah od krpelj, se mi je udiralo… Ampak za tak bolan vreme, tud to potrpim! Vsak korak je bil lažji… Nakar pri Prižnici šele dereze dam dol… Paše! Sedaj pa v meglo… Z vsakim metrom manj snega… No hitro napredujem proti koči, kjer se ustavim na čaju. Malo »podebatiramo» o razmerah in potem domov.

 

Skratka, top dan! Sneg se začne »ornk« malo nad Prižnico (1700 m), nakar se z vsakim metrom snežna odeja debeli… Nad gozdno mejo pa se potem začne zabava. Dosti je napihanega snega, ampak je ta za moje pojme kar kompakten (nisem videl niti enega plazu)… Zadnjih par metrov pod kočo pa je malo zmrznjen… Verjetno od vetra, tako da se mi skoraj nič ni udiralo. Sedaj kako je na vrhu Stola… Verjetno približno isto, ampak pustimo to za drugič. Je pa gaz pod kočo narejena naravnost gor… To kakšnemu ne bo všeč… No si pa svoj gaz potegni 😉 Skratka, super dan! Super razmere! Videl sem tudi par gamsov. Sedaj pa da vidimo, kaj bodo prinesle nove padavine. Pri koči je trenutno sigurno 50 cm snega… Oziroma še več, če štejemo še napihanega.

 

Pa varno!

 

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Afternoon Nov 14th’

Zjutraj je bilo potrebno iti na sončni vzhod na Viševnik. Sonca takoj zjutraj sicer ni bilo, smo morali počakati kakšne pol ure, da je prišlo čez plast oblakov. Od takrat naprej pa je bil dan veličasten! Napoved za popoldne je bila še boljša, zato se že med spustom slišiva z Nejcem. Plan je bil zahod na Begunjščico. Kolega Armin je bil zjutraj gor, zato vem da je zgaženo (hvala!😉). Zmenila sva se, da bo štart že ob 13:30 (zahod okrog 16:30), saj sem že malo čutil noge (tudi od sobotnega gaženja na Stol) in to pomeni, da se nama nikamor ni mudilo. Ob 13:30 ga poberem v Begunjah, se zapeljeva do gostišča v Dragi. Tam nešteto avtomobilov, tako da sem komaj nekam parkiral avto. Pred štartom zategnem en energijski gel, da bom lažje začel. Megla je bila kar visoka, zato me je bilo malo strah, da bo Begunjščica v megli… Ampak ni panike… Glavno, da se nekam gre 😉

 

Po kakšnih 500 m hoje ugotovim, da mi manjka telefon. Le kje je? Mi je padel ven? Ravno nimam namena kupovati novega, zato odložim nahrbtnik in odtečem do avta, Nejc pa me počaka pri nahrbtniku. No pri avtu ugotovim, da mi je telefon res padel… Ampak na srečo samo iz nahrbtnika v prtljažnik. Poberem in odtečem še gor do Nejca. Sedaj pa dosti heca in gasa gor. Lep pogovorni tempo, srečujeva pohodnike, ki se vračajo (tudi Irena je pritekla ko sneta skira mimo naju  😂). Snega od nikoder, je pa veliko luž od prejšnjega dežja. No pot do Robleka nama je vzela uro in dvajset minut. Tam se ustaviva za trenutek, saj se vpisujem v knjigo pohodov Prijateljev Begunjščice, ki traja od 1.11. do maja naslednjega leta. Evo pa še en gel… Za varno pot do gor 😂😋 No tukaj se začne pa že sneg… Sicer ne veliko… Oskrbnika že zaključujeta z delom v koči (koča  pozimi odprta samo za vikende), midva pa nadaljujeva proti vrhu. Malo nad Roblekom srečava še zadnja pohodnika, ki sta se vračala… Nama povesta, da je gor mešanica megle in sonca… Super! Nadaljujeva še vedno v megli, nakar se na 1960 metrih dvigneva nad meglo. VELIČASTNO! Napoved je bila nad 2000 metri lepa, zato sva bila malo v skrbeh, da ne bo megla ravno na vrhu. Skratka, malo pod vrhom me začne zmanjkovati… Baterije so prazne… Postanem lačen… A misel na domače muffine v nahrbtniku me poženejo naprej! En, dva, tri in že sva na vrhu! Oba vesela ko radia! Nejc si je obljubil, da je letos zadnjič šel na Begunjščico septembra, zato je bil še tako bolj presrečen, da sem ga prepričal v nasprotno! Na vrhu pravljica! Oblačnost se je res zadrževala okrog 2000 m, nekajkrat celo Begunjščico prekrila… A samo za par sekund…

Slika 1: Celo Begunjščico zase 😎

Do zahoda je bilo še 30 min, midva pa sama na vrhu! Pojeva tiste muffine.. Uf kako sedejo! Ne moreva se načuditi tej lepoti… Kakšen “šov” lahko narava pripravi! Tukaj se lahko samo usedeš in občuduješ. Triglav pred nama, Grossglockner tam v daljavi se dviga nad vsemi… Pogled je res segal daleč! Malo naju je sicer zeblo, ampak za tak razgled se splača potrpeti! Počakava na zahod… Vau! So redki zahodi, ki so tako čudoviti. Vsak, ki je bil včeraj v dolini, mu je lahko žal. No sonce se hitro skrije in to je znak, da se midva čimprej pobereva dol. Natakneva si dereze, saj je bil zadnji del tako zgažen, da je že drselo… No tisti del hitro premagava, naprej pot pa je itak potem manjši naklon, zato dereze dol in lepo počasi proti Robleku. Vmes se ustaviva za kratek čas, saj je bilo nebo čudovito obarvan! Pa tudi luna se je lepo videla. Na okrog 1800 metrih je sneg samo še ob potki, pot pa je bila do avta kopna. Pri Robleku se ustaviva, kratka pavza… Nato pa hitrejši tempo do avta. Okrog eno uro nama je vzelo za spust. Prideva do avta, nikjer več nikogar. Se zbaševa notri in gasa proti domu.

Tako je bil zelo lep vikend končan. Begunjščica je bilo prehojena, tudi z Zelenice. Sedaj pa spet čakanje na lepše vreme in potem kam še višje 😉 Pa hvala Nejcu za družbo, sigurno mu ni bilo težko še enkrat it na Begunjščico (11ič letos).

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Afternoon Nov 10th’

V četrtek (5.9.2019) je bil zadnji dan napovedan lep vreme. Le kako bi ga izkoristil? Sončni zahod nekje v hribih? Ah ne… Kaj pa mogoče ferata? Sliši se zanimivo! Tale Jerm’n sem gledal že kar nekaj časa. Pravijo, da je kar težka. Super! Ravno mi Mojca piše, kdaj gremo kej v hribe… »Greš zraven?« Seveda! Odlično!

Ob 17:30 se dobiva v Lescah in se skupaj zapeljeva proti Gozd Martuljku. Pred tistim mostom, kjer se zelo lepo vidi Špik je tabla za Srednji vrh. Tam zavijeva desno in takoj ob igrišču parkirava. Se oblečeva in gasa po cesti med hišami. Desno po cesti gre pot proti ferati Hvadnik, levo pa proti Jerm’n. Še nekaj minut hodiva in pred mostom zavijeva desno v strmino. Po nekaj korakih pa se začne akcija! Ferata je na začetku speljana naravnost gor (težavnost D, D/E), sicer so skobe in tako kar olajša delo (v Dolomitih nisva imela te sreče). Mojca gre prva, se vpne in ko košutka gor. Nato sem na vrsti jaz. Vpnem, prva skoba je malo višja, zato sem malo skočil in tako stopil gor. Potem pa rutinirano čez tistih par metrov gor. Na koncu gor se položi in zagledava Jermanov slap, plus še eno steno. Gledam tisto steno, tole bo še zanimivo!

Najprej greš čez viseči most – dve zajli napeljani na drugo stran, ena spodaj za hodit po njej in druga, da se vpneš. Po kratkem mostu pa sledi najtežji del ferate, ki poteka ob levi strani slapu (težavnost vsaj D). Mojca spet prva, jaz pa se prelevim v fotografa. Kljoc! Kljoc! In že je na pol stene! Tako hitra! A prej jo je bilo strah, kako bo prišla čez to steno… Bravo! Ko je bila pri koncu, se zapodim še jaz. Hitro po mostu na drugo stran, se pripnem in gasa gor. Ker je stena na nekaterih mestih bolj gladka, sem se nagnil nazaj, oprl na noge in z rokami potegnil gor. Ulalala! Žile so se napele! Skobe so malo bolj narazen… Nekje na sredini se ustavim, vpnem popkovino, da bom lahko v miru počival. Nahrbtnik dol, vzamem telefon in malo poslikam. Stojim na skobi vsaj 10 metrov visoko, super! Razgled je res lep! Sploh na Martuljške gore. Mojca se že dere kje se ubiram?! Joooj, sori! Hitro pospravim in hop… Hop… Po prečki v desno (najbolj zoprni del)… Pa sem pri Mojci! Bravo! Nato nekaj korakov brez varovanja in spet prideva do mostu. Čaka naju še ena stena… Ta ni gladka, tako da bo lažje. Spet lepo po mostu na drugo stran. Še nekaj metrov po steni, ki ima dosti stopov in po nekaj minutah na vrhu! Sledi še par korakov »grebenčkanja« in že sva pri klopci! Bravo Mojca! Lep tempo!🙏

Slika 1: Prav, da jo mal roke bolijo 😋

 

Pri klopci se ustaviva, malo počijeva, se odločiva, da bova naredila kakšno skupaj fotko. Stojala nisem imel, zato sem improviziral s kamni. Ravno, ko sem jih nalagal gor na klopco, pa slišim nek glas. Maja se je ravno vračala s Hvadnika, saj malo nad klopco vodi pot na spust iz Hvadnika do avtomobila. Hitro se zaderem, če naju slika. Naredi par slik, se malo pogovorimo in gre dol proti avtu. Kaj pa midva? Kaj, če bi šla do Hvadnika gor po potki in se bova potem kar po ferati spustila – je za probat! Malo nad klopco je tabla, levo Srednji vrh, desno pa vodi ena potka, ki pa ni označena. Malo v dilemi kam zaviti, zavijeva proti Srednjem vrhu a hitro ugotoviva, da ne bo prav in zato obrneva. Greva na tisto potko in se začneva vzpenjat. Nobenega ne srečava. Po nekaj minutah zavijeva iz »glavne potke« desno proti klopci in od tam se malo spustiva. Zagledava začetek/konec Hvadnika (odvisno s katere smeri gledaš). Koliko vode! Že takoj naju čaka spet most. Par korakov in sva že na drugi strani, nato sledi spuščanje ob potoku Hladnik. Vode je ogromno in zato so skale kar mokre, previdnost ni odveč. Pot je speljana lepo ob potoku skozi sotesko, zato lepo skačeva z ene skale na drugo. Vmes so tudi skobe. Na spodnjem delu pa naletiva na »težavico«. Vse skale so v vodi. Ja nič… Pač bo treba po vodi. Dva koraka po vodi in že na drugi strani. Še nekaj korakov, skob in že sva na koncu! Prideva na potko, še nekaj minut in cesta je pred nama, kmalu zagledava avto! Pa je konec! Petka, pospraviva robo v avto.

 

Ferata Jerm’n kar opravičuje svoj sloves. Začetek je zanimiv in pa potem po mostu gor spet potrebno kar nekaj moči v rokah. Največji problem zna biti prečka v desno. Drugače pa zelo lepo speljana ferata, bravo! Ferata Hvadnik pa je zame še lepša! Sicer ni tako zahtevna, ampak scena je pa huda! Ko se vzpenjaš/spuščaš ob potoku Hladnik, lahko samo rečem vau! Naslednja ferata pa je na vrsti…

 

Pa hvala Mojci za družbo!

 

Galerija:

Stol… Najlepši spomini… Moj prvi dvatisočak… Še zdaj se ga spomnim na »živo«, pa čeprav bo letos minilo 17 let od tega vzpona… A 17 let nazaj je bil drugačen filing kot danes… Nadaljuj z branjem…

Pisalo se je leto 2002, natančneje 31. avgust. Ta dan je potekal tudi pohod v okviru »Vikend večno mladih fantov«, ki se organizira še danes (vsaka zadnja sobota v avgustu). Vsako leto so tudi vsem, ki so prišli na vrh, podarili obesek različnih oblik (vsako leto drug predmet). In kot enajst letnemu mulcu mi  je bil ta obesek kar huda motivacija. Zato sem želel it gor! Ne zaradi razgleda, ampak zaradi obeska! No ne samo zaradi obeska… Tudi zaradi čaja in domače suhe klobase za nagrado! Tako, da sva se zjutraj ob sedmih z očetom odpravila z avtom do Valvasorjevega doma. Mati je pa počakala doma, saj je bila takrat v šestem mesecu nosečnosti. Prejšnjo noč sem celo prebedel… Navdušenje je bilo nepopisno! Čeprav takrat sploh nisem imel hribovske kondicije, ampak samo plavalno…

No parkirava pred domom, valda vzamem svoj nahrbtnik! Pa palice tudi! Pa še gojzarje sem imel, no pa ene pohodne hlače… Skratka oprema hujša kakor jo imam pa zdalje! 😛 No začneva s hojo… Po desetih minutah: »Ati, a je še daleč?« Si sploh nisem predstavljal kako dolga pot naju čaka! Oče potrpežljivo odgovori, da imava še tri ure do gor. Aaaa?! Obesek, Gašper… Obesek… Prideva midva do prostora, kjer so bila naložena drva za kurjavo v koči. Kakor sem bil navihan, valda izbral najtežji hlod… No po petnajstih minutah sem predal štafeto naprej! Iz izkušenj se učimo ane…? Prideva do klopce – »Prižnice«. Počitek! Otrok je lačen… No dobim en sendvič, pa malo ledenega čaja. Spet poizkusim srečo z vprašanjem koliko je še? Na polovici sva, mi odgovori. Gašper, OBESEK! Gremo naprej ane… Ne bom zdaj cel dan čakal na »tist« obesek! Prtegnem iz šeste prestave v drugo prestavo, saj me noge niso več ubogale… Nimam kondicije… No končno prideva do Prešernove koče na Stolu – 2193 m. Odložim tist ruzak, pogledam malo naokoli, če me kdo gleda… Kaj je? Kdo je najboljši?! Za sosednjo mizo mi začnejo ploskati… Še danes ne vem, a sem tako slabo zgledal ali zato, ker sem osvojil najvišji vrh Karavank… No pustimo to domišljiji! Čas od doma do Prešernove koče je bil malo več kot dve uri… Še danes ponosen na ta čas!

Največji car

Kdo je največji car? Pa še obesek imam!

»Dej prteg’n vn tist sendvič pa čaj!« Lačen ko volk… Briga mene kje je Triglav (sploh nisem vedel, da obstaja takrat), na katero stran je Begunjščica, pa Vrtača…Vseeno mi je… Glav’n da mam js tale SENDVIČ! Notri rezina sira in pa par koleščkov domače suhe klobase! Največji car na Stolu! No lepo se najem…

Lakota je kar huda stvar…😜

Sedaj pa iskanje obeska! Pride oče nazaj, da ne bo obeska, ker se nisem prijavil uradno na pohod… Oo fak! Strto srce v nulo! Tuki tud sendvič ni pomagal! Solzica prtekla… No ne samo ena! A sedaj se bom jokal, tukaj sredi vrha?! Ja SEVEDA! Edina motivacija mi je bila… Kar naenkrat oče prinese obesek… VAUUUU! Ammm… Kaj pa tale obesek predstavlja? Dobim odgovor: BURKLE. Kaj za ku*ca so pa burkle? Uradna razlaga je: »polkrožno, podkvasto, železno, na dolg drog pritrjeno orodje, s katerim so vlekli lonce iz krušne peči.«

Burkle…

Čeprav še vedno nisem vedel za kaj se gre, mi je postajalo vseeno… Glavno, da imam obesek! Moj prvi obesek! No, ker sem dobil obesek in sem bil tudi prvič nad dva tisoč, pa so me morali krstit. Prvo sem si mogel izbrati planinsko ime po eni živali. Ker gorskih živali nisem poznal nekaj pretirano, sem pa videl zlatoroga na piksni od Laškega… No bom pa zlatorog! Dobro, ime je izbrano… Oskrbnica pripravi vrv za krst… Sedaj pa sledi vprašanje… Na kakšni višini se nahaja koča na Stolu. Vedel sem odgovor… Ampak pri sosednji mizi so se drli: »Povej narobe! Te bo manj bolelo!« Iz druge strani:«Nee… Če se boš zmotil, te bo bolj bolelo…« Ja kva zdj?! Gledam levo, gledam desno… Mah… 2193 metrov… Odgovor je pravilen! Bum! Bum! Bum! BUM! Štirje udarci po riti… Še dobro, da sem imel čez rit dva sloja oblek… 😜

Štiri krat po riti!

No pa kot se spodobi za tak krst, dobim še krstni list:

Dokaz, da sem bil gor 😂

Toj to! Na hitro skočiva še na vrh – 2236 metrov… Narediva par slik in potem v dolino… Edini problem je bil, ker naslednje štiri dni zaradi musklfibra nisem mogel hodit! No pa Stol me tudi nekaj časa ni videl! Mi je pa ta dogodivščina ustala v spominu še vedno po vseh teh letih! Ne spomnim se tako »na živo« prvega Triglava, ki je bil štiri leta nazaj… Skratka hudooo! No danes mi sendviči na vrhu niso več tako pomembni, ampak se gre bolj za razglede!

Frizura je bila pa usklajena! 🤣🤣

No danes, 27.7.2019, po parih mesecih se spet odpravim proti Stolu… Pot je zaradi nočnega dežja kar drsela, pa še vedno prišel v uri petnajst na vrh. Oblaki so se vmes malo nabirali, nato jih je veter malo razpihal… No sončni vzhod je bil… Poglej slike… Lahko samo rečem: »VAU« #tojtauzitek 😍

 

Današnje slike pa v galeriji!

Galerija:

 

… Stol, za vedno v mojem spominu!

Sobota, sončni vzhod na Viševnik, za nedeljo se je vedelo, da se bo nekam šlo. Vremenska napoved je bila sicer slaba, a so se oglasili Miloš, Peter, Radko in Klavdija, da pridejo iz MB-ja v naše konce. Kar je pomenilo samo eno stvar – AKCIJA! Zmenili smo se za Vrtačo po Y grapi. Peter je včeraj zvečer sicer zaradi poškodbe odpovedal vzpon. Štajerci so se odločili, da pridejo do Ljubelja šele okrog 6h zjutraj, kar je bilo zame že malo pozno, saj sem navajen hoditi sredi noči. Zato mi je prišlo na um, da bi šel na sončni vzhod na Begunjščico (če bi seveda bil vreme), hitro kontaktiram Aljaža. Mudel je itak vedno za! Sicer je kolega Jan imel v soboto rojstni dan, tako da sem bolj na hitro popraznoval in se odpravil spat, saj je bilo v nedeljo potrebno ob 3h že vstat. Aljaž me prosi, če mu ob dveh sporočim kakšno je vreme, da se ne vozi za brez veze tako zgodaj. Ob dveh je bilo top vreme! Tako se ob štirih dobiva na Ljubelju, hitro spakirava in gasa gor.

 

Spodnji del poti do koče na Zelenice je brez snega, servisna pot je bila okrog 4ih pa čisto ledena, zato sva dala kar dereze gor in gasa naprej. Od parkirišča do koče lep tempo, 41 min. Tam vidiva, da ne bova sama, saj je Aleksander s kolegom že začel z štartom v centralno grapo. A ju hitro ujameva, spregovorimo par besed. Še par metrov in čas je za čelado in cepine, saj v grapi rado letijo kamni. Tam pogledam na uro, še uro in petnajst do vzhoda! PREHITRA SVA! Ampak lepo nadaljujeva naprej, veter se začne krepiti in kar naenkrat se začne pojavljati megla. Oh, pa ja ne bo spet slabo vreme? Ma nič, greva naprej. Razmere v centralni grapi so bile dobre! Sneg malo pomrznjen, tako da se je dalo lepo napredovati in pa še vedno ga je dosti. Na vrhu sva bila že 5:45, kar je pomenilo pol ure čakanja do vzhoda. Gor sta bila tudi Tine in njegov prijatelj, ki pa sta šla čez Šentanca gor in so bile razmere tudi ok! Preden se je sonce pokazalo, igra megle in vetra. Zato je bilo nebo božansko! Tik pred vzhodom prišlo še par ljudi iz Robleka gor z malimi derezami. Počakamo vzhod, pofotkamo in potem gasa dol kar po centralni spet, saj smo se zmenili s »Štajersko navezo«, da se dobimo pri koči na Zelenici. Sneg dol je bil še vedno OK, čeprav je bil vsako minuto bolj mehak. Hitro se spustiva do koče, kjer se malo usedeva in pokličem Miloša, kje so?

 

No čez pet minut se srečamo pri koči, se pozdravimo in začnemo skupaj proti Vrtači. Danes je bila spet na sporedu Y grapa, ki sem jo »ubral« že dva tedna nazaj s Francijem. Dereze smo imeli še kar gor, a smo hitro naleteli na kamenje (par sto metrov od »velike skale«), a si jih nismo dajali dol, ampak lepo počasi čez. Naprej po poti snega minimum, pridemo do razcepa za Ruševje, kjer zavijemo desno in že kmalu spet zmanjka snega! Ko pridemo na vrh, zavijemo levo (tukaj pa je spet sneg!) in ob Vrtači. Sicer je tukaj snega veliko manj kot dva tedna nazaj, a lepo napredujemo. Z Milošem ugotavljava kje moramo iti in se začnemo kar hitro vzpenjati ob Vrtači. Tukaj sem ga pa biksnil! Zagledam levo grapo, vidim stopinje in začnem hoditi kar gor. Z Milošem se strinjava, da je to Y, zato smo lepo nadaljevali. Snega dosti, dovolj trd, čeprav je bila grapa v soncu. Teren se vedno bolj začne postavljati in jaz vedno bolj tuhtam ali smo zgrešili Y grapo. Lepo napredujemo gor, še vedno se držim levo in kar naenkrat zagledam skoraj navpično gor grapo z malo snega. Še prej pa en majhen skok, ki je bil seveda brez snega, a z malo ledu. Cepin primem malo bolj spodaj, zamahnem in ga zabijem v tisti led… Zgleda stabilno… Malo pogledam dol, kje so ostali in hitro nadaljujem. En, dva, tri in že je skok mimo. Naprej je bilo spet dovolj snega, a naklon je bil brutalen! Sneg tukaj je bil že kar malo mehak, zato previdnost ni bila odveč. Čez nekaj minut še en skok, ta je bil malo daljši, brez snega. Cepina lepo pospravim in gremo plezat. Skala je bila kar krušljiva, zato je potrebno paziti kaj primeš. Na vrhu skoka pa spet sneg! Ostalo nam je samo še malo grebenčkanja. Sicer vse skupaj zgleda malo krušljivo, a je bilo lepo zalito s snegom, zato ni bilo težav. Čez par minut zagledam vrh Vrtače! In seveda zagledam še desno Y pot, ki pride tik pod vrh. »No kot kaže smo res zgrešili pot!«, sem se zasmejal sam pri sebi. Za nama z Aljažem pridejo še ostali. Na vrhu je pihalo, sunki vetra 40 kmh +, vmes tudi malo megle, ki pa se je na par minut izmenjevala s soncem. Gor se nismo dolgo zadrževali in smo se odločili sestopiti po južni poti. Z Aljažem sva imela namen še na Palec skočit, a je itak tako pihalo + bila je megla, da sva se odločila tudi sestopiti. Južna stran Vrtače zelo moker sneg, ampak dobra stran je bila ta, da smo lahko hitro šli naravnost dol. Vmes smo se tudi malo posankali in povadili ustavljanje s cepinom. Južna pot je cela v snegu, zato smo dereze dali dol šele, ko smo prišli nazaj na »letno pot«. Od tam hitro koče na eno pijačo in potem nazaj dol proti avtu. Od koče do avta je bila pot kar južna, na nekaterih deli pa malo pomrznjeno.

 

Odlična tura, kljub temu, da sem (Miloševe besede): »Eno ulico prehitro zavil!« =) Tako da tura ostaja v odličnem spominu, snega še nekaj časa ne bo zmanjkalo, se pa vidi da ga na nekaterih mestih hitro pobira.

 

Nekaj slik je prispeval tudi Radko! 🙂

 

Podatki:

    • Razdalja: 13,43 km
    • Čas: 5:20:35 ur
    • Skupni vzpon: 1699 m
    • Skupni spust: 1699 m
    • Najvišja višina: 2180 m
    • Najnižja višina: 1015 m

Relive ‘Morning Mar 17th’

Galerija:

Cel teden spet sanjal o vikendu in odhodu v hribe. Dopust treba »šparati«, zato v hribe samo med vikendi. S Francijem in njegovo četico (6ih) punc smo se že med tednom dogovarjali kam. Mene je najbolj vleklo na Vrtačo, saj jo že celo zimo gledam, da bi jo osvojil po Y grapi. Tako, da je padla odločitev za Vrtačo. Ker imam rad sončne vzhode, mi je ta opcija še najbolj dišala, a puncam ne. Zato smo se dogovorili, da greva s Francijem na vzhod, jih počakava na vrhu in se skupaj odpravimo dol. Ker pa so imele namen štartat šele okrog 7h, sva pogledovala proti drugimi rešitvami, več o tem pa kasneje.

Nedelja, 02:30, mi zvoni budilka! Zmenjena sva bila na Ljubelju ob 03:30, zato da imava dosti časa do vzhoda in ker tudi noben od naju ni poznal točne poti po Y grapi. Skratka, se zbudim… Zajtrk… Spakiral do konca in usedel v avto. Malo sem pričakoval, da bo policijska kontrola ob 3h zjutraj zunaj, saj so bile včeraj pustne žurke. No zaženem avto, peljem mimo krožnega spodi pred Šobcem, zagledam policijski avto na levi. Evo ga! Zapelje za mano, par sto metrov vozi za mano, nakar prižge luči. Pa smo tam! Že tako se mi je mudilo! Ustavim, pride ven: »Vozniško in prometno, prosim.«. Odprem hribovski nahrbtnik, ki je bil pripasan na sovoznikovem sedežu. Me mož v modrem gleda: »Kam pa greste?«, mu odgovorim: »Na Vrtačo, na sončni vzhod.« Nakar pogleda vozniško in prometno, me opomni, da mi čez par dni preteče registracija. Nakar reče: »Faj’n hodte.« in gre. Ahh! Hitro je bilo tega konec, zato sem že naslednjo sekundo speljal proti Ljubelju. Sicer nisem veliko zamudil, a me je Franci že čakal.

Se zrihtam in začneva hodit proti Zelenici. Spodnji del poti je zelo slab s snegom, nakar se par sto metrov višje pa začne soliden sneg, pomrznjen. Hitro napredujeva, v 45 min že pri koči na Zelenici, kjer se malo ustaviva, da popijeva. Pa sva že naprej! Zdaj se začne iskanje odcepa desno, saj noben od naju ni točno vedel kje je. Od koče naprej lepo sneg po poti, zgaženo super! Gledam jaz na svojo topografsko karto na uri in zagledam odcep desno. Evo točno tam so bile sledi desno! Bravo ura! Zavijeva desno, hodiva nad ruševjem, malo pomrznjeno, a gre super! Prideva do prvega sedla… Shojeno levo in desno. Kaj izbrati? Ker sva vedela, da je Vrtača na levi, zavijeva tja (ampak sva kasneje videla, da se tudi desno da, kjer vodi pot pod Palcem. Skratka, zavijeva levo, lepo vidne stopinje. Hitro se začneva približevati vzhodni steni Vrtače. Na vzhodni strani sta dve grapi, midva sva izbrala lažjo, drugo (Y). Pod grapo hitro dereze, cepin in čelado gor. Nikjer nobenega! Začneva vzpenjati, sneg zmrznjen… Pravljica! Hitro prideva notri v grapo… Uff… Tole pa bo klanec! Namreč klanec se z vsakim metrom bolj postavlja pokonci. V grapi so narejene »stopnice«, tako da se lahko hitro napreduje. Zadnjih par metrov lahko primerjam naklon z ozebnikom. Še tistih par metrov hudega naklona premagava in že sva pod vrhom! Pod vrhom direktno desno in na vrh z vpisno skrinjico.

Tam hitro ven vzamem džezvo in lonček, skuhal bom čaj! Na vrhu sva bila 20 min pred vzhodom, zato sva imela še čas kuhati čaj. Čaj se lepo kuha, Franci se preoblači v maškaro. Pride sonce ven, malo oblakov je bilo nad soncem, drugače pa fenomenalen vzhod! Malo poslikava, čaj že pripravljen, popijeva in sonce se skrije za oblake (a bo hitro spet ven prišel). Tudi jaz sem opremo imel s seboj za maškare, a sem čakal spet sonce. Letos mineva 19 let od moje prve tekme v plavanju in pa 11 let od zadnje tekme, zato sem se odločil, da oblečem kopalke, ki sem jih uporabljal 11 let nazaj. Preden se kdo začne zgražati, danes je pustna nedelja, vse je dovoljeno! Veter je začel malo pihati, a me to ni motilo pri slačenju (kopalke sem imel že na sebi).  Sonce posije ven, jaz napihnem rokavčke in že gasa »fotošuting«. Čeprav ni bilo ravno toplo, moram priznati, da sem bil zadovoljen, da sem izpeljal ta svoj izziv. Pa tudi dosti smeha je bilo… Še dobro, da kopalke zakrijejo efekt nizkih temperatur 😛 Malo sva še posedela na vrhu in se nato začela spuščati po isti grapi navzdol.

Sneg je bil še vedno trd in ga je bilo ogromno! Hitro napredujeva navzdol. Prideva do dol, punc še nikjer. Potem pa zaslišiva eno vriskanje v daljavi, to bodo one! Ker sva imela še čas, sva skočila še na Palec ta čas. Razmere Palec: Spodaj dosti snega, lepa gaz… Zgoraj kopno… Na vrhu snega minimum. Hitro se poslikava in kreneva dol. Že vidiva v daljavi, kako se punce obuvajo dereze. Hitro priletiva dol, počakava da se zrihtajo in že gremo spet proti vrhu. Spet? Ja spet! Pa spet po isti grapi! Celo pot navzgor sem upal, da bo južna pot še v dobrem stanju, da se po njej spustim. Ko smo hodili gor, so se že poznale temperature in sonce. Sneg ni bil več tako trd, še dobro da smo v grapi bili v senci… Tam so bile razmere ob 9h še vedno super! Malo pod vrhom srečam še Simonco, ki zavila v desno grapo (mi smo šli po levi). Malo pod vrhom na zvočnik Golico in seveda v stilu spet na vrh! Na vrhu srečam še Klemna, Uršo in Petro. Seveda se takoj s klapo spet oblečemo v maškare, poslikamo, malo poklepetamo.. Še kakšno fotko z Klemenovo družbo in že sem »ready« za dol. Za spust sem se odločil za južno pot, saj se mi ni dalo še enkrat po Y. Čeprav je bila južna že kar konkretno mehka, samo gasa dol! Še prej sem se poslovil od klape, saj se mi je že malo mudilo domov.

Po južni lepo po petah in samo naravnost dol. Drselo je super, sneg je bil super južen. Pridem dol do razcepa, hitro opremo dol in potem po poti tek/hitra hoja do koče na Zelenici. Danes je potekalo na Zelenici državno prvenstvo v turnem smučanju, zato je bilo kar nekaj ljudi pri koči. Ker je bil sneg dol pri koči še bolj južen, sem se odločil iti kar naprej in tako samo še gasa do avta.

 

Razmere? Zjutraj odlične, ko se je sonce pokazalo, pa z vsako minuto slabše razmere. Sneg v Y grapi bo sigurno še nekaj časa, za južno pa ne upam trdit, saj je skoraj cel dan obsijan s soncem.

Podatki:

    • Razdalja: 13,31 km
    • Čas: 4:58:35 ur
    • Skupni vzpon: 1614 m
    • Skupni spust: 1611 m
    • Najvišja višina: 2180 m
    • Najnižja višina: 1015 m

 

Galerija:

Spet je prišel vikend in s tem čas za kakšno turo, ki zahteva dereze in cepina. Ker je bila napoved spet odlična, sem se zmenil z Nejcem za sončni vzhod na Begunjščici. Ja spet! Nekako najbolj poznam razmere, zato je kar ziherca! J No Nejc je včeraj zvečer odpovedal, tako da sem bil prepuščen samemu sebi. Bom pa zato zvočnik vzel s sabo in bo tako čas hitreje minil.

Budilka ob 03:21. Zakaj ravno enaindvajset minut? Ne vem, čisto slučaj. En 10 minutni dremež in že sem pokonci! V četrtek so po pošti prišle nove hlače znamke NorthernFrontier, rumene barve (spet ene žive barve), zato jih je bilo potrebno po testirati. Oblečem hlače, dolgo majico, kratko majico in pa eno tanko jopico. Itak je tak klanec od Zelenice navzgor, da bom švical na polno. Pridem do avta, ki je imel seveda stekla zaledenela (ah, spet?), hitro zdrzam dol in 04:10 že drvim proti Ljubelju.

Parkirišče je bilo malo pred peto kar zasedeno, saj je potekal tečaj »Varno v gore«. Dva pohodnika sta ravno štartala ko sem prispel, a sem ju hitro ujel in prehitel. Ves preostali čas sem hodil sam, no ob zvokih chillout glasbe. Prejšnji večer sem pozabil napolniti svojo svetilko, zato me je bilo malo strah, da mi bo sredi ture crknila in zato je bil tempo malo hitrejši. Servisna pot je bila odprta, a sem se odločil, da grem kar čez »plaz« do koče. Še dobro, da je bila tema in nisem imel takega občutka kakšen klanec je, a sem po približno 40ih minutah (iz parkirišča) prispel do zgornje postaje nekdanje enosedežnice (to so bili časi, ko smo tukaj smučali! :)). Potem sem zavil levo in desno proti centralni grapi. Kot kaže je čez noč zelo pihal veter, saj sledi na tem območju ni bilo. Ker pa je edina opcija navzgor, pač najdeš en svoj gaz. Spodnji del se je kar udiral, videle so se tudi gmote snega, ki so nekaj dni nazaj drvele po pobočju (še dobro da ponoči ne vidiš vsega 😛 ).  Sneg je z vsakim korakom postajal bolj trd, pred vstopom v grapo pa se pojavijo spet stopinje – čeprav zelo slabo vidne. Ker je sneg postajal trši in ker se je naklon kar višal, se ustavim in vzamem cepina plus čelado. Naklon postaja vse večji, sneg trši in jaz vedno bolj osredotočen kam bom stopil. Namreč stopinj spet ni bilo, saj jih je zasul sneg. Že od vstopa v grapo je po malem pihal veter, ki je nosil sneg v dolino. Pridem do žleba, kjer je vse skupaj postalo še posebej zanimivo. Kar naenkrat čisti led! Z malo več previdnosti in pa večjim zamahom s cepinom premagam tudi to. Ko se žleb konča, sneg postane mehkejši in spet so vidne stopinje. Do vrha še nekaj minut prijetnega vzpenjanja. Malo pod vrhom sem se nekaj zamislil in zavil preveč levo. Tako sem prišel na območje spihanega snega, spodaj pa čisto vse ledeno.  Ker je bilo do vrha še ene 20 metrov, sem potegnil špuro naravnost gor in tako prišel malo bolj levo od vrha. Sledilo je še par korakov in že sem bil na Velikem vrhu Begunjščice!

Malo je pihalo, drugače pa top! Bili so tudi oblaki, ki pa so bili lepo obarvani! Počakam 30 min in sonce je vzšlo! Vau! Videl sem že ogromno sončnih vzhodov, a tale je bil eden izmed top3 sigurno! Take hude barve! Letošnji sigurno najlepši! Petnajst minut po vzhodu, prideta še Katarina in Bojan, za njima pa še dva pohodnika. Ker je še vedno pihalo in me je malo začelo zebst, sem spakiral vse skupaj in se odpravil proti avtu – po Šentancu. Šentanc je ubistvu brez posebnosti, mehak sneg, kar shojen. Ko sem se spuščal, se je vzpenjalo po Šentacu kar nekaj ljudi – kot kaže je bila danes gor spet gneča.

Podatki:

  • Razdalja: 7 km
  • Čas: 2:28:39 ur
  • Skupni vzpon: 1012 m
  • Skupni spust: 1012 m
  • Najvišja višina: 2077 m
  • Najnižja višina: 1056 m

Relive ‘Morning Feb 16th’

 

Galerija: