Že dva dni na smučkah… Noge že ornk pečejo… Ampak… Brez bolečine ni napredka… Zato na smučke še tretji zaporedni dan. Maja odpove, pravi da se bo rajši malo spočila… Je pa zato Mitja takoj ZA. Plan naredil v minuti… Včeraj smo šli na Hruški vrh iz Jeseniške strani in smučali od tam… Danes bova pa iz Dovške strani napadala Hruški vrh.

Zjutraj avto že v pogonu 0601, treba je izkoristiti dan. Hodit začneva pol ure kasneje, bila sva prva na parkirišču, zato si lahko izbereva plac. No hitro na smučke, za nama že lučke avtomobilov… Ti sam dodej gas! No Mitja vzame to za res in prtegne v hrib… Aaaa… Noge pečejo! Ampak, trma dela svoje… Hiter tempo, zraven pa še teče pogovor ko da nič ne bi bilo… Hitro zavijeva v levo, po bližnjici… Nazaj na cesto in spet po bližnjici v gozd… Višje prideva do vikendov, tam lepo zagledava kako se Triglav obarva… No midva pa gasa naprej! Po cesti do Planine Dovška Rožca. Tam ena pavza, saj sva lačna. Kakšen mir! Nikjer nobenega! Sledi še tistih 300 metrov vzpona proti vrhu in kar kmalu stojiva na vrhu – Dovška Baba (1891 m). Tukaj je sneg kar skorjast, nič fletno… Seveda, to ni konec… Sledi še naprej tura…

Na vrhu brezvetrje, sploh nisva mogla verjeti! Pa še ta tišina, mir… Skratka top! Počasi se nama nekdo približuje, zato je čas za odhod. Smučke nazaj gor in spust proti Hruškem vrhu. Malo pred vrhom zavijeva levo… Prvih par metrov same skorje, potem pa… PRŠIČ! Aaaa… Mitja kar vriska od veselja… Jaz pa poprečim še malo v desno in spust dol med drevesi… Kako se lepo potopijo smučke, čista poezija! Odsmučava do koče… Edina sva bila! Vse tole samo za naju! Pustiva en lep podpis! Pri koči se ustaviva… Nasmejana do ušes… Čas je ponovno za vzpon nazaj proti Dovški Babi. Ena hitra pavze, kože gor in piči miško (kakor bi rekel Mitja). Mitja spet prtegne v rdečo cono… Kar kmalu zavijeva proti desni Koprivnjak (1754 m)… Kakšna flanka spet! Pa to je noro! Še vedno nikogar! Brezvetrje je še vedno… Postane vroče… Kratke rokave! Pa kako če je tak minus zunaj?! Od snega se lepo odbijajo žarki, zato je kar toplo. Skratka gasa proti vrhu. Na vrhu piha, zato se premakneva malo nižje – tam spet brezvetrje.😍 Čas za malico!

Foto 1: Top smučarija!

 

Kaj pa sedaj? Seveda ne bova končala s turo… Spustiva se še enkrat do koče. Drživa se malo bolj leve, da smučava po pršiču… Aaaa… #tojtauzitek! Noge pečejo ko hudič, niti nog ne morem več skupaj imeti, ampak filing je top! Pri koči se ustaviva, čas spet za kratko pavzo. Sedaj pa gledava proti Hruškem vrhu, kar nekaj ljudi… No pa kmalu prismučajo eni tudi do koče. Malo debatiramo, sej smo sami domači an! Spet je čas za kože na smučke in še zadnjič v breg! Spet se usmeriva proti Koprivnjaku, ampak zavijeva levo proti Dovški… Tistih 500 metrov vzpona je bilo kar napornih… Vročina ne pojenja, ko bi vsaj malo zapihalo… Oba imava že kar težke noge, ampak se ne dava! Na predvrhu Dovške zagledava vso to gnečo na vrhu… Kot kaže je konec samote… No na Dovški ena pavzica, spet malo debata… Potem pa v dolino…

Glede na to kakšne razmere sva imela prej, je bila ta Dovška Baba katastrofa… Vse presmučano že, nekaj tudi skorje (še vedno). Noge naju že tako pečejo, da več kot tri zavoje naenkrat ne zmoreva… Pa saj imava za sabo 1900 m vzpona danes že. No s planine po cesti navzdol… Edine misli ki sem jih imel, so bile kdaj bo konec tega. Noge že tako pečejo, da jih sploh ne čutim več, ampak se ne dava! Malo s ceste dol med drevesi… Seveda, zakaj bi si olajšal delo ane? No le nama rata priti do avta, kjer je parkirišče (na 820 m) čist zasedeno.

 

Ena odlična tura! Naredila sva 20 km in pa 1900 m vzpona. Res razmere na drugo stran so bile odlične! Veliko boljše kot pri nas… Skratka top dan! Sedaj pa kakšen dan počitek… Potem pa spet na smučke, preden ta sneg pobere.😋

Galerija:

Po včerajšnji Dovški Babi je bilo potrebno narediti plan za danes. Včeraj smo spoznali, da so razmere okrog Babe super, zato nujno spet v ta konec. Hitro narediva plan za Hruški vrh (1776 m).
Zjutraj štartava proti Jesenicam in nato proti Plavškemu Rovtu, pri kapelici parkirava. Nisva pa bila prva, saj je bil Janez že pred nama… Spet naju zasleduje kot kaže! Bil pa je še en avto parkiran gor, znan… No smučke na noge in gasa proti Hruškemu vrhu. Pri gozdu je potrebno dati smučke dol in tistih par metrov iti peš. Tukaj pa srečamo lastnika tistega avta – Mitja! Opaa… Človek, ki dela salte na smučkah- noro. No skratka po gozdu hitro spet smučke gor. Nadaljujemo po eni poti, kjer kmalu spet pridemo v gozd, tukaj je podlaga čisto pomrznjena in kar strma, zato je potrebno dati smučke kdaj tudi dol. Ko mine tale gozd, pridemo na cesto (ki je splužena) in nadaljujemo po njej (čim bolj ob robu zaradi snega)… Mimo par vikendov in v klanec, nakar pridemo do Hruščanske planine ( – koča. Mimo koče, kjer zagledamo že današnji cilj. Tukaj se teren malo položi, nato pa spet v klanec. Kmalu ugotovimo, da špure turašev ni, zato gre Mitja naprej (ima najširše smučke). Lepo potegnemo gaz v desno, obrat proti levi, nakar pridemo do Rožce (1587 m), kjer spet stoji ena hišica (no ubistvu jo gleda ven samo četrt). Gledamo to skoraj nedotaknjeno belino proti Hruščanski planini. Treba narediti posvet.🧐

Odločimo se, da odsmučamo do planine dol in tako zarijemo v pršič, nato kože gor in še enkrat gor na Rožco. Moram rečit, da je bila to ena najboljših odločitev! Smučanje do planine je bilo božansko! To k se ti tako smučke potopijo v pršič… Pa to je noro! Levo, desno, levo,… Aaaaa…. Kakšen užitek! Tistih par sto metrov odsmučamo in čas je za malico. Hitro pojemo, kože gor in gasa še enkrat gor. Kar smejalo se nam je ob temu smučanju. No lepo po isti špuri gor do Rožce… Nikjer naokrog nobenega! 😍Res smo dobro izkoristili! Z Rožce nadaljujemo v smeri Hruškega vrha. Po grebenu, kjer kar lepo piha… Zato se hitro odmaknemo na južno stran in smo vsaj tako malo v zavetju. Čeprav je -13°C, nas zaradi lepega tempa ne zebe. Malo pod vrhom zagledamo nekaj ljudi na vrhu in nekaj ljudi pri Hruščanski planini – no sami ne bomo več. Od Rožce do vrha je sneg spihan, zato je podlaga kar ledena. Kar hitro pridemo na vrh – Hruški vrh (1776 m). Noro! Kakšen razgled! Sicer na vrhu kar piha, zato hitro par fotk in priprave na spust! Tudi na sosednji Dovški Babi je kar nekaj obiska.

Foto 1: Hruški vrh (1776 m)

Smučke pripravljene, spustimo se po severni strani. In to spet po pršiču! Aaaaaa! Pa to ne more biti boljše kot je! Smučke plavajo, Gašper pa zavija an! Včasih se vprašam, zakaj hudiča nisem že prej nabavil turno opremo, čeprav sem že nekaj let prelagal to odločitev! Evo odsmučamo še tisto flanko, potem pa sledi počitek! Sonček nas lepo greje, zato si vzamemo daljšo pavzo. Še zadnjič bo treba natakniti kože, saj nas čaka vzpon na Rožco spet. Kože slabo primejo, zato jih malo pustimo na soncu. PO pol ure pa je čas za štart. Sam gasa še tistih 200 višinskih metrov. Veter in mraz spet pritisneta, ampak Mitja pritisne tempo in spet je vroče! Na rožci damo kože dol in potrebno je še odsmučat do avta. Spet do Hruščanske planine, po isti poti. No sneg se je v tem cajtu ORNK odjužil… Sicer ni mi jasno kako, pri -11°C.. Ampak ok… Bil je kar težek, zato smučanje ni bilo tako dobro – ampak še vedno super! Od planine po isti poti dol, malo vijuganja v gozdu, 2x smučke dol. Smučke gor na travniku nad avtomobilom in tisth 50 m še smuka do avta. Tura je bila zaključena!

Res ena nora tura! Lepo, da se takole srečamo in potem je dan še lepši. Tole je bila 9ta turna tura v enem mesecu, ampak je bila najboljša! Mitja in Janez pa itak top! Bo treba ponoviti!😍

 

Galerija:

Že včerajšnje vreme nama ni dajalo pretiranega veselja, dež na dež… Zvečer pritegnem na Roblek, kjer me ujame sneg nad višino 1300 metrov… Dobro, mogoče je še kaj upanja za ponedeljek… Čeprav je cel dan včeraj padal dež, potem na snežilo na mokro podlago. Stopnja plazov se je dvignila, zato kam v ponedeljek? Zjutraj se zbudiva, preveriva razmere – dežuje… Treba še malo podremati… No ob 9h končno ustaneva. Iskala sva eno bolj varno varianto za smučati… Mogoče Vogel? Kličem na informacije kako je z Žagarjem, mi odgovorijo da je zaprt, saj je cel dan včeraj deževalo in teče spodaj voda… Greva na Krvavec? Ah nee… Kaj pa Dovška Baba? Dokaj varen vrh oz. vsaj do Planine Dovška Rožca… Potem od planine gor vidiva ali je za nadaljevati ali ne?

Dokaj pozno – ob 10:30 šele štartava od doma, vožnja do Jesenic – kjer dežuje in naprej na Dovje. Skozi Dovje in potem naprej. Parkirava na okrog 800 metrih, tam se začne potem sneg na poti. Smučke na noge in sam gasa! Tam sta bila tudi parkirana še dva avtomobila, zato sva mislila da ne bova sama. Skratka gasa naprej, kjer po 100 metrih že dajeva smučke dol, saj zmanjka snega za par metrov. No smučke spet na noge in gasa. Kmalu naju ujame dež, ki pa samo malo rosi. Lepo napredujeva po cesti gor, kjer včasih malo zmanjka snega – ampak ni tako hudo. Voda dere iz vseh strani… Na 1000 metrih pa začne snežiti, ampak je sneg moker. No nadaljujeva naprej. Na 1200 metrih mimo vikend hišk (Ravne) kar naravnost gor, saj je še kar nekaj snega. Mimo pašne ograje, kjer že ornk sneži! Tole bo danes pow, pow! Nadaljujeva proti planini in z vsakim višinskim metrov bolj sneži. Po nekaj kilometrih pa sledi še prečenje do pastirske koče na planini Dovška Rožca (1650 m). Pri koči se ustaviva, saj je potrebno narediti plan za naprej. Sipa ga na polno! Sneg pa je moker in zato kar drsi ko stopiš na njega. Greva pogledati malo višje, potem bova pa videla.

Zagrizeva v klanec in kar hitro ugotoviva, da tole ne bo čisto varno. Povzpneva se za 100 metrov, kjer je sneg sicer bolj suh… Ampak še vedno kar drsi… Tole ne bo šlo oz. bolj varno je obrniti, saj pod nama tudi že poka. Odločitev, ki je bila sprejeta v 10 sekundah in tudi najbolj pravilna. Kože hitro dol in priprave na spust. Kar naenkrat pa preneha snežiti… Ampak še vedno sva odločena, da rajši obrneva – zadnja stvar ki si jo želiva je, da naju kakšen plaz zasuje. Midva sva pripravljena za spust, sam požen se! Aaaa… Prvi zavoji so bili res božanski… Ta “powder”! #tojtauzitek

Foto 1: Pow! Pow! (Foto by: Maja)

Kako lepo se potopi smučka v sneg, sedaj šele vem kakšen je filing, ko smučaš po tistem pravem pršiču. To je noro! Tistih 100 metrov se spustiva, mimo koče in sam gasa dol po cesti. Najine sledi je sneg vmes že zabrisal, zato je bilo toliko slajše smučati. Čeprav je bila cesta, je bil filing še vedno super! Vmes nama tudi malo sonček posije in tako rata kar topleje. Po cesti dol, spet 2x smučke dol in lepo skoraj do avta. Tura je zaključena.

 

Ena super tura, čeprav nisva prišla do vrha – ampak glede na trenutne razmere je boljše obrniti. Sedaj naj ga pa sipa do četrtka, potem pa bo spet super za smučanje! 😍

 

Galerija:

Prejšnji teden sva z Majo spraskala ves denar iz vseh polic in napraskala za novo turno opremo. Za vikend bo treba iti sprobat opremo an? Slišim se z Rokom in predlaga Trupejevo poldne (1931 m) ali pa Dovško babo. Hmm… Pa gremo na poldne… Nazadnje sem bil tam 6 let nazaj.

Zjutraj se ob osmih dobimo v vasi Srednji Vrh. Drugi smo na parkirišču, a ne za dolgo… Kar naenkrat še deset avtomobilov, ampak ni prostor za vse… Zato eni obrnejo… En model se dere iz avta da nej se mu umaknem iz parkplaca… Pa kaj je s tabo narobe?! Potem pa vidim Boštjana, Tino in Miha v avtu… Jaooo! Vi se kr zajebavajte, že tko sem živčen zaradi smučanja 😜 Hitro pripravimo smuči in čas je za odhod!

No s parkirišča se kot zadnji odpravimo proti vrhu. Po nekaj minutah hoje pridemo do odcepa, ki vodi proti Trupejem. Smučke gor… Kakšen hud filing! Prvič na turnih smučeh.. Res noro… Lepo napredujemo po »cesti«, vmes se prebijamo skozi/nad/pod podrtim drevjem… Res ni bilo dolgčas.  Špura je lepo narejena in hoja skozi gozd je res pomirjujoča. Kmalu se približamo potoku Jerman, kjer ga dvakrat tudi prečkamo – malo vmes zmanjkalo snega. Po kakšni uri pridemo do »železnice«. Tukaj nadaljujemo po dolini naprej, kjer nas kmalu preseneti izza hrbta Luka… Je tako hitro prišel, da sem se ga kar ustrašil… No mi nadaljujemo skozi gozd, kjer pridemo do sedla med Trupejevim poldnem in Lepim vrhom. Tukaj postane teren malo bolj strm… No meni pa začne sekat pulz v višave… Amm… Tole je kar strmina! 🙈Upam da bo odjužil, ko se bomo vračal! Špura je speljana cikcak, zato je bilo potrebno delati obrate, ki pa so mi na začetku delali težave… Ampak… Mi je na koncu uspelo! Pridemo na greben, kjer nadaljujemo proti križu. Še nekaj metrov in že smo na vrhu – Trupejevo poldne (1931 m)! Tukaj je res fenomenalen razgled na Julijce in Karavanke… Da Avstrije sploh ne omenjam!

Foto 1: Midva na vrhu 😍 (Foto by: Rok)

Na vrhu vladata brezvetrje in pa šajba. Prou fletn! Kmalu srečamo Luka, ki se danes že drugič vzpenja na vrh –neuničljiv in pa Urško. Malo debate, onadva hitro odsmučata dol. Mi pa še kar uživamo… In uživamo… Kmalu pridejo na vrh Boštjan, Tina in Miha… Itak spet debata, minute tečejo… Jaz pa vedno bolj pod stresom… Le kako bom prišel dol?? Pismo… Pozimi na Triglavu me ni tako strah, kakor sedaj smučati iz te gore… Drama queen!😂😂 Dej Gašpr zber se no! Dve možnosti sta… Al odsmučaš dol al pa greš peš! Itak mi Rok in Maja nista pustila iti peš… No ok… Pol pa s smučmi. Kože dol, pripravimo si smuči na SKI. Prvi gre Rok, druga Maja… Tretji pa jaz –komplikator. 😂 Ufff… Kar vroče mi rata prvih par metrov… Pulz mi res nabija… Ko da ne bi znal smučati… Malo podrsavam… Ma dej no! Spust se pa bo… In sem se! Prvih par metrov bi dal celo premoženje, da bi imel vsaj malo zarjavete smuči… Letelo je ko hudič! Prvi zavoj, drugi zavoj… Aaaaa…. Hitrooost! Zavijem na celca… Paf… Kar potopim se notri… Pa to je TOJTAUŽITEK! Bolanooo… Naslednji zavoj po celcu… POW, POW se derem ko en otrok… Meni se je zdelo, da sem do sedla lepo prismučal, bo pa verjetno kamera od Roka drugače pokazala.😋

Skratka od sedla spet po celcu… Noro… Levo, desno… Med drevesi… Malo izravnave… Gledam smučke kako lepo drsijo skozi pršič… Bolano! Kakšen hud filing! No hitro pridemo v bolj poraščen gozd, kjer je potrebno malo hitrejše zavoje, saj ni veliko prostora.. Seveda je vmes kakšno drevo na poti… Enemu se Maja hoče umakniti in zavije v luknjo.. PAF… Pade… No sej… Čez pet minut pa jaz neki palamudim in sam na enkrat se uležem… Pa se zazrem v nebo… Kako sproščujoče! No hitro ustanem in odsmučamo do vasi. Pa je vsega konec za danes. Komaj čakam, kaj prinese jutri!

 

Res nor filing stati prvič na smučeh… Polno enih emocij pred spustom… Ampak… Ko sem vsaj malo dobil filing, pa je bil vsak zavoj boljši. Treba bo malo kilometrine nabrati… Drugače pa nakup 1A. Hvala obema za družbo, top je bilo! Kmalu spet ponovimo.😁

Moje začetniške vragolije pa si lahko pogledaš spodi v videu:

Galerija:

Sneženje in vnetje ahilove tetive mi je malo dalo za mislit kam za vikend. Ahilovo mi je Maja zrihtala s »tejpi«… Bomo videli a bo šlo ali ne… Gojzarje sem tudi malo bolj drugače zavezal, tako da je gleženj pri rastišču ahilove ni bil čisto zavezan in mi tako ni pritiskal direktno, zgornji del pa je bil trdno zavezan… Včerajšnje sneženje, ki je nasulo 35 cm novega snega tudi ni bilo ravno super. Namen na Zelenico in potem še kam višje – če bo le VARNO!❌

 

No ob 10h parkirava na parkirišču na Ljubelju, ki je bil čisto zaseden… Taka gneča da joj! Skratka najdeva parkirišče, plačam tistih 3€ za cel dan parkirnine in gasa v hrib. Kar lepo je zgaženo do koče, veliko je tudi sankačev. Tempo je lep, umirjen (kar se da😋). Pri koči se ustaviva in narediva plan. Srečava Urško in Gorazda, ki isto premišljujeta ali bi šla na vrh… Urška se vrhu odpove, Gorazd pa tudi reče da ne gre na Begunjščico, saj se baje lepo udira – so bili samo turaši danes na vrhu… Pogledam Majo, ni sigurna… Bi šla ali ne? Lahko probava in potem vidiva do kam prideva… Če ne bo varno pa obrneva… Gledamo proti vrhu, noro piha… No… Pa probejva! Zato dava dereze gor in gasa v klanec… Prvih 50 višinskih metrov katastrofa! Pumpa mi dela na polno! Predira se mi do pasu… Tako ne bova mogla priti gor… 🙈Vztrajava, vztrajava in končno malo bolj trden sneg… Ampak samo za kratek čas! Zavijeva proti turni gazi…. Opaa! Bolj trden sneg, zato kar prečiva v desno. Sunki vetra nama malo nagajajo, ampak ni panike… Se bo itak treba mraza navadit. Prižgem GoPro kamero… Začne piskati… Premrzla baterija… Sploh ne bom komentiral… Pospravim vse skupaj in gasa gor.

Gaziva proti Centralni grapi, udira se minimum do kolen… Malo si zakolnem pri sebi… Ampak… Sej bo šlo! Trma dela! Ahilova mi zaenkrat še dobro drži, kar pomeni da lahko nadaljujeva. Zavijeva desno v centralno (levo Y) in tukaj se teren postavi malo bolj pokonci in pa zoži. Kar naenkrat rata vse trdo! Opaaa! Tempo malo zmanjšam, da mi ne bo Maja zaostala. Lepo počasi se vzpenjava do konca grape, kjer naju pričaka spet napihan sneg… Ampak samo nekaj korakov, saj naju spet pričaka trdota. Plus tega pride še veter, ki je konkretno močan… Lepo počasi nadaljujeva, kjer vidim ene stopinje, ki vodijo na vrh. Lepo poprečiva in stopiva malo pod vrh. Begunjščica (2060 m) je osamljena! Skoraj dve uri sva gazila od koče do vrha. 🙈

Foto 1: Maja proti vrhu

Pihaaaaaaaa! Majo kar prestavlja, jaz samo hitro odhitim na vrh. Hmm… Na vrhu brezvetrje! A 10 m nižje orkanski veter… Zanimivo! Hitro se poslikava in narediva plan za sestop. Greva po isti dol ali probava po Šentancu? Maja je bolj za Šentanca, meni je pa tko vseeno. Vidim ene sledi smuč proti plazu… Dobro, kot kaže je nekdo danes že šel tukaj… Greva probati, čeprav je pomenilo, da naju bo cel greben prestavljalo zaradi vetra. Hitro se spustiva do vstopa v Šentanski plaz, gledam malo nižje in opazim ogromno napihanega snega. Grem pogledati kakšen je občutek tam… Stopim na napihan sneg… Dober filing je. Super, greva tukaj dol… Malo analize, če je kje kakšna opast, ki visi iz grebena dol. Opasti ni, greva! Lepo počasi nadaljujeva po miksu mehkega in trdega snega, čist v redu gre. Sicer tukaj gor ne bi šel, ker se na mestih kar lepo udira… Drživa se malo bolj levega konca, saj se je z desnega dela videlo, da se je utrgal pred kratkim en plaz. Oči na pecljih in gasa dol. Spodnji del plazu se kar konkretno udira, zato se malo popeljeva po riti in tako prihraniva kakšen korak v globino. Kar kmalu se priključiva na pot, ki vodi do parkirišča. Enih 20 min hoje navzdol in že zagledava avtomobil. Konec za danes!

 

Razmere od koče proti Centralni grapi v spodnjem delu katastrofalne, potem malo pod vrhom pa čista milina – trd teren! Bilo je ogromno turnih smučarjev, ki so bili na vrhu. Najinih stopinj verjetno ni več, saj je bil veter zelo močan. Z Robleka gor na vrh pa ni bilo nobene gazi.

 

Galerija:

 

Že kar nekaj mesecev je minilo, odkar smo se videli z Milošem… Da o Petru ne govorim! Zato je bil čas, da se dokončno zmenimo! Zraven sem povabil še Ireno, da malo izkusi grape. Zmenili smo se za sončni vzhod na Vrtačo. Gor po Y, dol po južni. No, da bo tempo res v izi, predlagam, da se dobimo že ob 0345 in tako vzamemo kar 4 ure za vzpon! Res bo na izi! Tudi meni paše!

 

No okrog 0345 pridem do parkirišča na Ljubelju. Po novem je parkirišče plačljivo – 3€ na dan. Tam sta me Miloš in Peter že čakala, Irena pa je tudi že pakirala za na pot. Hiter in iskren pozdrav, plačamo tisto parkirnino (ki pravzaprav ni draga v primerjavi z drugimi destinacijami). Malo še pokremljamo in ob 4h štart. V spodnjem delu poti je zelo malo snega, a z višino narašča. Lep, pogovorni tempo nam uzame 1 uro do koče na Zelenici. Malo prehitri smo bili! Zato ena malo daljša pavza – 20 min. Nekaj na hitro pod zob in potem počasi proti vrhu. Tukaj grem jaz naprej, so me določili za navigatorja. Vržem sidro dol in upočasnim tempo! Če ne bomo res prehitri! Od koče nadaljujemo proti razcepu za Palec. Sneg je na poti, malo leden, a dereze niso potrebne. Z zmernim tempom pridemo do razcepa in zavijemo desno. Začnemo se malo bolj dvigovati, tempo še vedno normalen. Kar kmalu začne pihati! In to zelo! Jooj! Ne morem se znebiti tega vetra zadnje dni! V dolini Suhega ruševja kar močno piha! Z kar močni sunki… Tukaj snega tudi na nekaterih predelih zmanjka, zato prečimo že po melišču. Na vsake toliko časa se ustavimo, ker je veter res močan. Tam, kjer je sneg, se malo vidijo stopinje. Podnevi vidiš pot zelo lepo… Ponoči pa… No pridemo pod grapo. Na desno zagledamo Palec, zato smo vedeli, da smo na pravi poti! Od tam moramo zaviti levo gor v ta breg! Hitro si damo gor dereze in pa cepin, sicer nam veter malo nagaja… A uspe! Milošu in Ireni malo prej, jaz sem se mogel preoblečit še – treba dat windstopper gor! S čisto zamrznjenimi rokami mi uspe! Še dereze gor in sem zmagal. Miloš in Irena kar pridno napredujeta. Ko mi le uspe, s Petrom še midva štartava. Čisto premražen prtegnem v četrto prestavo in gasa gor! Kar hitro dohitim Miloša in Ireno, gremo skupaj naprej. Peter je malo zaostal zaradi krčev, a lepo napreduje. Spet grem na prvo mesto in gasa gor. Lepo napredujemo, vmes se malo ustavim za kakšno fotko. Noge me pečejo… Včerajšnji Triglav je terjal svoje… Ampak sej bo! Podlaga zelo trda, zato je čisti užitek zabijat dereze in cepin notri! Noro! Nebo se že barva, mi pa imamo še par sto metrov do vrha. Zadnji del žleba kar konkretno trd, tako da je bila potrebna malo večja previdnost! Pa smo na vrhu – Vrtača 2181 m. Hitro si čestitamo, do vzhoda je še deset minut. Super smo to splaniral! Vetra v grapi ni bilo, nas je pa zato počakal na vrhu. Kaj kmalu pride še Peter, si čestitamo in gremo uživat v sončnem vzhodu. Res pravljica! Vauuu!

Foto 1: Peter, Miloš, Irena in jaz

 

Še nekaj minut spremljamo sonce, postane topleje… A veter ne pojenja… Zato se odločimo sestopiti kar po južni poti. Lepo je zalita! Stopinj se sicer ni videlo, zaradi napihanega snega. A pot itak poznamo, zato se hitro spuščamo… Vmes tudi po riti! Kolena sta hvaležna! Ko smo že skoraj pri koncu južne poti, zagledamo pohodnike ki se vzpenjajo. Lahko jim je žal, da niso šli na vzhod! Malo pred koncem poti se ustavimo na sončku, neki pojemo in potem gasa dol do priključka na letno pot. Tudi letna pot do koče je prekrita s snegom, zato kar pustimo dereze gor. Vmes tudi srečamo Mitja, ki se ravnokar približuje razcepu za dolini Suho. Par besed in proti koči. Pri koči dereze dol, na dva kuhančka. Paše! Bili smo kar premraženi. Sledil je še spust od avta. Slabo je vse skupaj zalito, bo treba počakati na obsežnejše sneženje. Centralna in Šentanc sta v spodnjem delu kar slabo zalita, zato se premislimo, da bi skočili še na Begunjščico – po melišču pa res ne bom lezel. Hitro proti avtu. Na parkirišču je kar mraz, saj smo bili že od koče cel čas v senci. Pri avtomobilih zapademo v debato, nakar se pripelje mimo Aljaž. Še z njim par besed in on nadaljujejo isto turo, kot smo jo mi zjutraj naredili.

 

Danes odlične razmere v grapi, do grape še malo manjka snega… A boljše kot nič! Super družba, Miloš in Peter, lepo da smo se spet videli in skupaj udarili eno turo! Upam, da spet kmalu!

Bravo Ireni za »osvojeno« prvo grapo. Superca! Ko košutka po grapi! Spet kmalu vzamem s sabo!

 

Galerija:

Pot:

V mesecu decembru se radi spomnimo, kaj smo počeli skozi leto. Ker večino mojih vzponov sestavljajo sončni vzhodi ali zahodi, se bom v tem prispevku spomnil najboljše pretekle sončne vzhode in zahode. Vsakič, ko grem v hribe, je nekaj posebnega. A ničesar se (po mojem mnenju) ne more primerjati z začetkom ali koncem svetlosti. To je ta čaroben trenutek dneva, doživimo ga vsak dan, ampak tudi enkrat ni isti! Ve pa se, kje so najlepši vzhodi in zahodi – TRIGLAV IN BEGUNJŠČICA (pozimi). Tole je mojih top 5 vzhodov in zahodov:

 

5. Jalovec 16.6.2019 – BLOG

Zima se je ponekod sicer že umaknila, a ne na Jalovcu. Kralj slovenskih gora nas je poklical. Jaz, Franci, Sonja, Helena in Bernarda. Seveda je mogel biti sončni vzhod! Štart je bil kar zgodaj, noč je bila jasna. Ozebnik je bil še pod snegom, edino zgornji del smo imeli miks kamenja in snega. Ko smo bili na grebenu pod Jalovcem pa smo v Avstriji zagledali oblak in strele! No moram priznati, da ni bilo ravno prijetno! Zadnje kar si želim, je pa nevihta na Jalovcu! No mi smo hodili naprej, oblak pa je izginil! Deset minut pred vzhodom smo bili na vrhu. Kakšen razgled! Nekaj najlepšega! Ta jasnina nas je takoj ogrela! Hudoo! Pa še super družba!

 

4. Begunjščica 17.3.2019 – BLOG

Napoved je bila super, realna slika zelo slaba! Ko sva se z Aljažem vzpenjala po Centralni grapi na Begunjščico so se začeli nabirati oblaki in pa meglica. Malo že slabe volje, se je na vrhu vse obrnilo! Meglica se je spustila nižje, oblačnost se je kar dvignila… Kar je pomenilo, da smo bili v sendviču. Ko je sonce začelo vzhajati, pa prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil. Nebo je dobesedno gorelo! Oblaki so se pobarvali kričeče rdečo, meglica je bila čisto osvetljena… No pa sneg je tudi dodal svoje! Skratka vzhod za bogove! To pa še ni bilo konec dneva. Po vzhodu pa smo z Aljažem, Milošem, Klavdijo in Radkom skočili na Vrtačo po SZ grebenu. Top dan!

 

3. Triglav 23.3.2019 – BLOG

Ko je lepo vreme, je najlepši vzhod na Triglavu. To dokazuje tudi Triglav na 23.3. Gorazd, Mojca, Maja in jaz planiramo vzhod na Triglavu. Štart je bil v večernih urah en dan prej, saj je bilo kar nekaj snega in smo lepo počasi hodili. Ko smo prišli na Kredarico, so ostali šli počivati. Jaz pa zagledam Markota in Majtaža. Skupaj odrinemo proti vrhu. Bili smo sami na vrhu… Taka jasnina, da samo gledaš. Razgled je segal na vse strani. Počakam še Gorazda in ekipo. Ko se skupaj odpravimo dol, pa zagledam še Francija z njegovo ekipo turbo punc! Odličen dan! Edina stvar, ki je bila slaba… Je bilo to, da sem mogel prepešačiti celo Krmo do asfalta, kjer sem imel parkiran avtomobil.

 

2. Begunjščica 10.11.2019 – BLOG

Edini sončni zahod, ki se je uvrstil na ta seznam. Zjutraj sem bil na vzhodu na Viševnik, ker je bilo preveč energije, pa je bilo treba nekam iti še za zahod. Edini problem je bil, ker se je tekom dneva oblačnost dvignila iz 1500 na 2100 metre. Ampak vredno je bilo poizkusiti! Z Nejcem sva se odpravila z Drage proti Robleku in od tam na Veliki vrh – 2060 m. Pot do Robleka je potekala v megli, a megla je bila tudi nad Roblekom. Vseeno sva se odločila probati in izplačalo se je! Oblačnost je bila na 2040 metrih – samo 20 metrov pod nama! Bolano! Sonce je zašlo, megla se je še malo bolj spustila. Sicer je bilo na vrhu mrzlo, a ta prizor je bil prečudovit! Ko je sonce čisto zašlo, se je oblačnost čisto umaknila in bila je jasna noč!

 

Kakšen veličasten razgled. Opaziš Triglav?
Pa še proti Košuti
Tudi na Stolu je lepo!
Megla naju je skoraj dosegla! ;)
Palce gor!
Sonce gre dol!
Tudi v dolini se jasni
Barveee!
Lunca :)
Baje je srček! :P
Tooo! Enajstič letos!
Kmalu se bo čisto zmračilo

 

1. Triglav 6.10.2019 – BLOG

Bilo jo predčasno praznovanje mojega rojstnega dneva. Tole je bil tudi moj letošnji 12ti vzpon na Očaka, kar je pomenilo, da sem svojo normo izpolnil! Že malo čez polnoč smo se s Sonjo in Francijem odpravili s Krme. Nekaj dni prej je malo snežilo, zato so bile vsaj derezice obvezne. Noč je bila jasna… Nato pa se je proti jutro začelo oblačiti in oblaki so »pristali« nad Karavankami. No sonce je posijalo, oblaki so »goreli« in to je bil letošnji najlepši vzhod! Take barve, da jih tudi fotoaparat ni mogel zajeti. Lahko sem se samo usedel ob stolpu in občudoval to lepoto narave!

Ko se dan dela...
Kakšne barve! Bolano!
Sonceee
Najnižja je bila -7 stopinj
Super vreme tudi na drugo stran!
Pa dolina Vrata!
Na ZDRAVJE!
Možic gaj kr dobr zategnu!
Dobro je poziral!
No tudi midva! ;)
Nujni selfie!
Nov "štempl"
Nasnidenje Triglav!
Proti Kredarici in Pokljuki
Ni veliko snega
Kopna prečka in...
Ledena prečka
Triglav, kako si krasan!

 

To pa ne pomeni, da ostali vzhodi in zahodi niso bili super. V tem letu se je nabralo kar nekaj vzhodov in zahod (več kot 70!). Nek določen procent sem jih tudi objavil v blogu. Spodaj objavljam link do blogov od ostalih podobnih tur:

Veliki Draški vrh (2243 m) – 11.12.2019

Triglav (2864 m) – 30.11.2019

Stol (2174 m) -14.11.2019

Begunjščica – 10.11.2019

Bivak pod Skuto in Skuta – 25.10 in 26.10.2019

Črna prst (1844 m) – 8.10.2019

Špik (2472 m) – 5.10.2019

Velika Baba (2127 m) in Mrzla gora (2203 m) – 21.9.2019

Triglav (2864 m) – 30.9.2019

Bavški Grintavec (2347 m) – 20.9.2019

Dovški križ (2542 m) – 4.9.2019

Kanjavec s Triglavom – 15.8.2019

Škrlatica (2740 m) – 20.7.2019

Prisank (2547 m) – 11.7.2019

Jerebica (2125 m) – 6.7.2019

Turska gora, Rinke, Skuta, Grintovec (30.3.-31.3.2019)

Vrtača in Palec – 3.3.2019

Veliki Draški vrh in Viševnik – 24.2.2019

 

V ponedeljek je spet sledilo poslabšanje… Joj pa tole vreme! Nekako je za četrtek kazalo najboljše… Pa se je potem napoved pokvarila… Danes pa v službi pogledam zjutraj spletno kamero na Kredarici. Wow! Kakšno lepo vreme! Šefico prosim, če grem lahko prej s šihta. »Kdaj?« Hmm… Ob 14h, pa grem hitro na Roblek. No ob 11h pogledam še enkrat kamero… Oblačnost je se uzignila! Ufff! Grem lahko ob 12h? »No pa pejt!«… Ulalala! Ob 12h hitro s šihta… Se odpeljem do doma, kjer na hitrco spakiram in gasa proti Valvasorjevem domu. Cesta do Valvasorja je normalno prevozna. No ob 13:40 pa štartam. Nobenega avtomobila parkiranega, kar pomeni, da bom sam! Zato za vsak slučaj še krplje vzamem.

 

No pri Valvasorju ni snega, se pa začne na okrog 1300 m, ampak ne po poti… Samo okrog… Hitro stopim, ker sem vedel, da je zapadlo dosti snega na vrhu in me zna kar upočasniti. Na tej višini se mi tudi odpre! Kakšen sonce! Vroče! Teče mi! Ne bom se slekel… Bum! 38 min in sem že pri »Prižnici« (nekako na pol poti). No tukaj se potem sneg začne tudi na poti… Ene 5 min počijem in gasa gor… Ampak samo nekaj metrov nad Prižnico, saj se mi začne udirati… Joooj! Krpljev ne bom dal še gor… Tako zgazim do 1850 m… No tukaj pa res ni šlo brez krpljev. Hitro jih dam gor…. Pa gasa! Kako je super! Še vedno se udira, ampak manj! Leva, desna,… Ga prtegnem v tretjo, da bo čimprej konec tega! Na okrog 1900 m in še nekaj pa je razcep. Levo po grabnu, desno do koče… Zavijem levo po grabnu… Ufff! Tukaj se je ustavilo! Napihan sneg! Krplji ne primejo! Prečke… Dol se mi jih ni ljubilo dat… Pa sem vklopil reduktor in kar naravnost gor! Seveda sem ciljal na letno pot do koče. Obrati v rdečem… Ampak se ne vdam! Gledam zamete… Uffff… Ja nič… Gremo čez… Ratrak Gašper prvi zamet skoraj preskoči… No nadaljujem naprej… 50 metrov pod kočo pa še en zamet… Ta je bil velik več kot meter… No tukaj probam s krplji še enkrat… Ne gre… Skrivim palico… Fak! Čas za zamenjavo taktike… Krplje dol… Dereze in cepin gor… Krplje in palice pustim v luknji… Ne bo mi jih zasulo! Danes imam srečo! Kar naenkrat se naredi megla… No… Zabijem cepin v napihanca… Prtegnem dereze notri… Primejo! Odlično! Dva koraka in sem na vrhu! Vidim kočo! YEEEEEEEA! Nepopisno veselje! Zavriskam! Dan za bogove! Razgled se odpre! Srce začne hitreje biti… No to je to! TOJ TA UŽITEK! ? In samo to! Pogledam proti vrhu… V megli… Ahh…

Slika 1: Veselje na vrhu!

Bom danes vrh izpustil… Po pravici povedano, se mi ni ljubilo še tja gazit… Pa že ura me je priganjala… No kar naenkrat se naredi noč! Fak! Megla! Ko da bi eden luči ugasnil! Hitro se spakiram, enga selfija pa gasa dol… Za pot me ni skrbelo, ker je gaz dobro vidna, drugače pa imam na uri zemljevid… No začnem se spuščati… Pridem do krpljev. Bum! Se odpre spet! A ti mene j….? Stojalo ven… In se je spet zaprlo… Haha… No vseeno pritisnem par fotk… In pa en time-lapse:

 

Pospravim krplje v nahrbtnik, saj se bom spustil z derezami (nekako se mi je zdelo bolj varno). Prvi korak… Udre do kolena… Oooo… To pa bo trpljenje! Čeprav sem hodil po svojih stopinjah od krpelj, se mi je udiralo… Ampak za tak bolan vreme, tud to potrpim! Vsak korak je bil lažji… Nakar pri Prižnici šele dereze dam dol… Paše! Sedaj pa v meglo… Z vsakim metrom manj snega… No hitro napredujem proti koči, kjer se ustavim na čaju. Malo »podebatiramo» o razmerah in potem domov.

 

Skratka, top dan! Sneg se začne »ornk« malo nad Prižnico (1700 m), nakar se z vsakim metrom snežna odeja debeli… Nad gozdno mejo pa se potem začne zabava. Dosti je napihanega snega, ampak je ta za moje pojme kar kompakten (nisem videl niti enega plazu)… Zadnjih par metrov pod kočo pa je malo zmrznjen… Verjetno od vetra, tako da se mi skoraj nič ni udiralo. Sedaj kako je na vrhu Stola… Verjetno približno isto, ampak pustimo to za drugič. Je pa gaz pod kočo narejena naravnost gor… To kakšnemu ne bo všeč… No si pa svoj gaz potegni 😉 Skratka, super dan! Super razmere! Videl sem tudi par gamsov. Sedaj pa da vidimo, kaj bodo prinesle nove padavine. Pri koči je trenutno sigurno 50 cm snega… Oziroma še več, če štejemo še napihanega.

 

Pa varno!

 

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Afternoon Nov 14th’

Zjutraj je bilo potrebno iti na sončni vzhod na Viševnik. Sonca takoj zjutraj sicer ni bilo, smo morali počakati kakšne pol ure, da je prišlo čez plast oblakov. Od takrat naprej pa je bil dan veličasten! Napoved za popoldne je bila še boljša, zato se že med spustom slišiva z Nejcem. Plan je bil zahod na Begunjščico. Kolega Armin je bil zjutraj gor, zato vem da je zgaženo (hvala!?). Zmenila sva se, da bo štart že ob 13:30 (zahod okrog 16:30), saj sem že malo čutil noge (tudi od sobotnega gaženja na Stol) in to pomeni, da se nama nikamor ni mudilo. Ob 13:30 ga poberem v Begunjah, se zapeljeva do gostišča v Dragi. Tam nešteto avtomobilov, tako da sem komaj nekam parkiral avto. Pred štartom zategnem en energijski gel, da bom lažje začel. Megla je bila kar visoka, zato me je bilo malo strah, da bo Begunjščica v megli… Ampak ni panike… Glavno, da se nekam gre ?

 

Po kakšnih 500 m hoje ugotovim, da mi manjka telefon. Le kje je? Mi je padel ven? Ravno nimam namena kupovati novega, zato odložim nahrbtnik in odtečem do avta, Nejc pa me počaka pri nahrbtniku. No pri avtu ugotovim, da mi je telefon res padel… Ampak na srečo samo iz nahrbtnika v prtljažnik. Poberem in odtečem še gor do Nejca. Sedaj pa dosti heca in gasa gor. Lep pogovorni tempo, srečujeva pohodnike, ki se vračajo (tudi Irena je pritekla ko sneta skira mimo naju  ?). Snega od nikoder, je pa veliko luž od prejšnjega dežja. No pot do Robleka nama je vzela uro in dvajset minut. Tam se ustaviva za trenutek, saj se vpisujem v knjigo pohodov Prijateljev Begunjščice, ki traja od 1.11. do maja naslednjega leta. Evo pa še en gel… Za varno pot do gor ?? No tukaj se začne pa že sneg… Sicer ne veliko… Oskrbnika že zaključujeta z delom v koči (koča  pozimi odprta samo za vikende), midva pa nadaljujeva proti vrhu. Malo nad Roblekom srečava še zadnja pohodnika, ki sta se vračala… Nama povesta, da je gor mešanica megle in sonca… Super! Nadaljujeva še vedno v megli, nakar se na 1960 metrih dvigneva nad meglo. VELIČASTNO! Napoved je bila nad 2000 metri lepa, zato sva bila malo v skrbeh, da ne bo megla ravno na vrhu. Skratka, malo pod vrhom me začne zmanjkovati… Baterije so prazne… Postanem lačen… A misel na domače muffine v nahrbtniku me poženejo naprej! En, dva, tri in že sva na vrhu! Oba vesela ko radia! Nejc si je obljubil, da je letos zadnjič šel na Begunjščico septembra, zato je bil še tako bolj presrečen, da sem ga prepričal v nasprotno! Na vrhu pravljica! Oblačnost se je res zadrževala okrog 2000 m, nekajkrat celo Begunjščico prekrila… A samo za par sekund…

Slika 1: Celo Begunjščico zase ?

Do zahoda je bilo še 30 min, midva pa sama na vrhu! Pojeva tiste muffine.. Uf kako sedejo! Ne moreva se načuditi tej lepoti… Kakšen “šov” lahko narava pripravi! Tukaj se lahko samo usedeš in občuduješ. Triglav pred nama, Grossglockner tam v daljavi se dviga nad vsemi… Pogled je res segal daleč! Malo naju je sicer zeblo, ampak za tak razgled se splača potrpeti! Počakava na zahod… Vau! So redki zahodi, ki so tako čudoviti. Vsak, ki je bil včeraj v dolini, mu je lahko žal. No sonce se hitro skrije in to je znak, da se midva čimprej pobereva dol. Natakneva si dereze, saj je bil zadnji del tako zgažen, da je že drselo… No tisti del hitro premagava, naprej pot pa je itak potem manjši naklon, zato dereze dol in lepo počasi proti Robleku. Vmes se ustaviva za kratek čas, saj je bilo nebo čudovito obarvan! Pa tudi luna se je lepo videla. Na okrog 1800 metrih je sneg samo še ob potki, pot pa je bila do avta kopna. Pri Robleku se ustaviva, kratka pavza… Nato pa hitrejši tempo do avta. Okrog eno uro nama je vzelo za spust. Prideva do avta, nikjer več nikogar. Se zbaševa notri in gasa proti domu.

Tako je bil zelo lep vikend končan. Begunjščica je bilo prehojena, tudi z Zelenice. Sedaj pa spet čakanje na lepše vreme in potem kam še višje ? Pa hvala Nejcu za družbo, sigurno mu ni bilo težko še enkrat it na Begunjščico (11ič letos).

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Afternoon Nov 10th’

V četrtek (5.9.2019) je bil zadnji dan napovedan lep vreme. Le kako bi ga izkoristil? Sončni zahod nekje v hribih? Ah ne… Kaj pa mogoče ferata? Sliši se zanimivo! Tale Jerm’n sem gledal že kar nekaj časa. Pravijo, da je kar težka. Super! Ravno mi Mojca piše, kdaj gremo kej v hribe… »Greš zraven?« Seveda! Odlično!

Ob 17:30 se dobiva v Lescah in se skupaj zapeljeva proti Gozd Martuljku. Pred tistim mostom, kjer se zelo lepo vidi Špik je tabla za Srednji vrh. Tam zavijeva desno in takoj ob igrišču parkirava. Se oblečeva in gasa po cesti med hišami. Desno po cesti gre pot proti ferati Hvadnik, levo pa proti Jerm’n. Še nekaj minut hodiva in pred mostom zavijeva desno v strmino. Po nekaj korakih pa se začne akcija! Ferata je na začetku speljana naravnost gor (težavnost D, D/E), sicer so skobe in tako kar olajša delo (v Dolomitih nisva imela te sreče). Mojca gre prva, se vpne in ko košutka gor. Nato sem na vrsti jaz. Vpnem, prva skoba je malo višja, zato sem malo skočil in tako stopil gor. Potem pa rutinirano čez tistih par metrov gor. Na koncu gor se položi in zagledava Jermanov slap, plus še eno steno. Gledam tisto steno, tole bo še zanimivo!

Najprej greš čez viseči most – dve zajli napeljani na drugo stran, ena spodaj za hodit po njej in druga, da se vpneš. Po kratkem mostu pa sledi najtežji del ferate, ki poteka ob levi strani slapu (težavnost vsaj D). Mojca spet prva, jaz pa se prelevim v fotografa. Kljoc! Kljoc! In že je na pol stene! Tako hitra! A prej jo je bilo strah, kako bo prišla čez to steno… Bravo! Ko je bila pri koncu, se zapodim še jaz. Hitro po mostu na drugo stran, se pripnem in gasa gor. Ker je stena na nekaterih mestih bolj gladka, sem se nagnil nazaj, oprl na noge in z rokami potegnil gor. Ulalala! Žile so se napele! Skobe so malo bolj narazen… Nekje na sredini se ustavim, vpnem popkovino, da bom lahko v miru počival. Nahrbtnik dol, vzamem telefon in malo poslikam. Stojim na skobi vsaj 10 metrov visoko, super! Razgled je res lep! Sploh na Martuljške gore. Mojca se že dere kje se ubiram?! Joooj, sori! Hitro pospravim in hop… Hop… Po prečki v desno (najbolj zoprni del)… Pa sem pri Mojci! Bravo! Nato nekaj korakov brez varovanja in spet prideva do mostu. Čaka naju še ena stena… Ta ni gladka, tako da bo lažje. Spet lepo po mostu na drugo stran. Še nekaj metrov po steni, ki ima dosti stopov in po nekaj minutah na vrhu! Sledi še par korakov »grebenčkanja« in že sva pri klopci! Bravo Mojca! Lep tempo!?

Slika 1: Prav, da jo mal roke bolijo ?

 

Pri klopci se ustaviva, malo počijeva, se odločiva, da bova naredila kakšno skupaj fotko. Stojala nisem imel, zato sem improviziral s kamni. Ravno, ko sem jih nalagal gor na klopco, pa slišim nek glas. Maja se je ravno vračala s Hvadnika, saj malo nad klopco vodi pot na spust iz Hvadnika do avtomobila. Hitro se zaderem, če naju slika. Naredi par slik, se malo pogovorimo in gre dol proti avtu. Kaj pa midva? Kaj, če bi šla do Hvadnika gor po potki in se bova potem kar po ferati spustila – je za probat! Malo nad klopco je tabla, levo Srednji vrh, desno pa vodi ena potka, ki pa ni označena. Malo v dilemi kam zaviti, zavijeva proti Srednjem vrhu a hitro ugotoviva, da ne bo prav in zato obrneva. Greva na tisto potko in se začneva vzpenjat. Nobenega ne srečava. Po nekaj minutah zavijeva iz »glavne potke« desno proti klopci in od tam se malo spustiva. Zagledava začetek/konec Hvadnika (odvisno s katere smeri gledaš). Koliko vode! Že takoj naju čaka spet most. Par korakov in sva že na drugi strani, nato sledi spuščanje ob potoku Hladnik. Vode je ogromno in zato so skale kar mokre, previdnost ni odveč. Pot je speljana lepo ob potoku skozi sotesko, zato lepo skačeva z ene skale na drugo. Vmes so tudi skobe. Na spodnjem delu pa naletiva na »težavico«. Vse skale so v vodi. Ja nič… Pač bo treba po vodi. Dva koraka po vodi in že na drugi strani. Še nekaj korakov, skob in že sva na koncu! Prideva na potko, še nekaj minut in cesta je pred nama, kmalu zagledava avto! Pa je konec! Petka, pospraviva robo v avto.

 

Ferata Jerm’n kar opravičuje svoj sloves. Začetek je zanimiv in pa potem po mostu gor spet potrebno kar nekaj moči v rokah. Največji problem zna biti prečka v desno. Drugače pa zelo lepo speljana ferata, bravo! Ferata Hvadnik pa je zame še lepša! Sicer ni tako zahtevna, ampak scena je pa huda! Ko se vzpenjaš/spuščaš ob potoku Hladnik, lahko samo rečem vau! Naslednja ferata pa je na vrsti…

 

Pa hvala Mojci za družbo!

 

Galerija: